NA NEKEM SLAVJU
Udeležil sem se nekega slav-ja. Kot je ob takih prilikah običaj, se je miza šibila pod težo raznih kulinaričnih do-brot. Pogovor je nanesel tudi na čebele in na lansko dobro čebelarsko letino. Med namije sedela slavljenčeva oddaljena sorodnica, ki postavlja pred svoj priimek akademski na-slov. V elektrotehnični stroki velja za odlično strokovnjaki-njo in zavzema temu primerno tudi odgovorno mesto. Pove-dala je, da je pred časom nek čebelar v njenem delovnem okolju tožil sadjarja za od-škodnino, ker mu je baje za-strupil čebele. Najbolj pa meje presenetil omalovažujoči ton, s katerim je nakazovala, češ da se ne bo svet podrl, če »erkne« nekaj čebel.
Najprej sem tovarišid poja-snil, da so čebele edine živali na svetu, ki v človeški govorid ne crknejo, ampak umirajo. Tudi Slovenci spoštujemo marljivost te male žuželke — tako visoko, da tudi nam »umira«. Ker je ravno z užit-kom hmstala kislo kumarico, sem jo naravnost vprašal: » Kaj mislite, komu se imate zahvali-ti, da lahko brezskrbno segate pg okusnih kumaricah?«
Kot iz topa je ustrelila: »Na trgu jih prodajajo branjevke, pa še drago jih moram plača-ti!«     ¦
»Res jih tam lahko kupite, toda kako pride branjevka do kumaric?«
Odgovor je bil še krajši: »Seme si kupi in ga poseje po njivi, pa je!«
V pogovor seže domača hčerka, ki skrbi za vrt okoli
hiše. »Tako preprosta pa ta zadeva le ni! Gredico moramo na pomlad temeljito pripraviti. Napraviti moramo primerne jame, oče jih napolni s pri-merno količino gnoja, jaz pa zatikam semena v določenih razmakih v gnoj; in vse nato pokrijemo s tanko plastjo presejane zemlje. Odtlej moramo gredico stalno zaliva-ti, okopavati in odstranjevati plevel. Posebno pozornost moramo kumaricam posvečati vjuniju, ko rada nastopi suša.« Spet se oglasim: »Pojasnila si nam pač, kako vzgajate rastli-ne, nisi pa povedala, kako in kje nastanejo kumarice.«
Odgovor: »Ko so rastline dovolj razvite, se pojavijo cvetovi. Kadarpa evet odpade, se na tistem mestu začne razvi-jati kumarica. Zakaj je tako, tega pa ne vem.«
Moral sem pojasniti ustroj in namen cveta, mala čebelica pa je tisti pomočnik, ki prenaša pelod od cveta na cvet in skrbi, da se plodnica oplodi. Tako je tudi pri hruški in jablani in sploh pri vseh cvetovih. Tudi semen ne bi imeli za čebulo in drugo sočivje, ne za lepe cveti-ce, če ne bt marljive čebelice opravljale         opraševalnega
dela.«
Osuplo je tovarišica inže-nirka poslušala. Kratko je pomišljala in mi čez mizo rekla: »Tega res nisem vedela. To bi morali objaviti v dnev-nem časopisju, da bi tudi drugi kaj zvedeli o tem.«
In zato vam, dragi bralci, tudi   na  široko   opisujem   ta resnični   doživljaj   iz   našega vsakdanjega življenja. J. M.