TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov • TABOR je last in vestnik Zveze D. S. P- B. Tabor »Mnenje Z. D- S. P- B'. Tabor predstavljajo le članki, ki so podpisani od glavnega odbora Zveze. • Izdaja ga konzorcij- Predsednik inž. Anton Matičič. • Urejuje uredniški odbor; odgovorni urednik Adolf škrjanec, za lastništvo Ivan Korošec, upravnik Jože Jenko-
TABOR is the voice of the Confederation Tabor of the United Slovene
Anticommunists
TABOR es organo de la Confederacion Tabor de los Anticomunistos Eslo-venos Unidos- • Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires Argentina
Imprenta: Talleres Grafieos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 33-7213
Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.005.854
Naročnina: Južna Amerika 10 pesov Ley 18.188, odn. enakovrednost v dolarju; USA in Kanada 4.— dolarje letno, zračno 6.50 dolarjev; Anglija in Australija 1 funt šterling; Evropske države 3 dolarje.
Naročila, reklamacije in nakazila pošiljajte na naslov upravnika: Jose Jenko, Pedernera 1075, Villa Madero, prov. Buenos Aires, Rep. Argentina
Vse dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: inž. Anton Matičič, Igualdad 1110, Villa Ballester FNGBM, Fcia. de Buenos Aires, Argentina
NASLOVNA SLIKA
Nikakšni argumenti, najmanj seveda v režimovskem zgodovinopisju nagrmadene laži ,ne bodo mogli nikdar izmiti resnice, ki bo ostala z neizbrisnimi črkami zapisana v anale, iz katerih bodo črpali bodoči rodovi slovenskega naroda. Ko so Titovi komunisti s pomočjo Stalinovih oklopnikov v grozi stotisočev nasilno poklanih žrtev širom Jugoslavije zaradi izdajstva demokratičnega Zapada zaključili krvavo revolucijo za časa tuje okupacije, so tudi desettisoči poštenih Slovencev, ki so že takrat na svoji koži občutili vse strahote tiranskega rdečega sistema, šli pod zaščito svojih dičnih, nikdar premaganih domobrancev rajši v negotovost proti Vetrinjskemu polju
— svobode iskat.
SALVADOS
“Eran ya la;', tros dc la madrugada. Poco ticmpo aun nos qucdaba para podor salvamos. A Carlos lo dijo que intcntc una vca mas trepar por cl tronco do la haya. Pudo trepar sola-mcnte hasta la mišma altura quc antos. Trope tras el em-pujandolo con mi cabcza lo ayudo asi aleanzar la cima del tronco. Milagrosamentc sc pudo ponor de pie en la mišma y do esc medo calir do la gruta... El primer testigo ha sido sal-vado dc la muortc y ora cl primer testigo dc la masacre contra los luchadoros anticomunistas cslovcnos.”
“Yo quisc haccr lo mismo. Como no confiaba en mis fuor-zas, baje por cl tronco a la gruta para descansar y reponermo. J. J., jovon y fuerte y quc no parecia horido, hizo ol pr6ximo intonto. Fracaso. Luogo so docidio otro jovon y empezo a trepar con todas sus fuerzas por el tronco Salvador. Cansado se detuvo poco antos do la punta. Le tuve lastima y subl tras el. Hicc el mismo trabajo que anteriormente y el segundo testigo dc la tremenda masacre que cometieron los comunistas, ha sido salvado.”
“Ahora quise salvarme yo tambien y salir de esta horrible gruta, dondc yacian los cuerpos inermes de centenares de victi-mas. En esos instantes se desprendio un alud de piedras desde la entrada de la gruta. Apenas pude sostenerme pogado al tronco. Dosdo abajo se oian algunos gemidos y luego nada. El alud habia terminado con las vidas de aquellos a quicnes los comunistas no pudieron asesinar.”
Tampoco estas Hncas son fruto dc nuestra fantasia. Son la cruel ver-dad vivida por un combatiente anticomunista esloveno.
Los lemas, por los que dicron sus vidas nuestros heroes y martirbs son hoy como en aqucl cntonces, los mismos y hoy como ontonces los clamamos a todos los pucblos amantes de la libertad:
Libres del mundo, unios! Por • Dios ,— Pueblo •— Patria!
Bfuhovsm misel zn Veliko noe — v vetrinjskem letu
Dragi prijatelji!
Kot vsako leto, Vam pišem tudi letos. Tokrat imamo še poseben razlog, da skupno premislimo nekaj stvari,- ko namreč poteka 25 let, odkar je naš slovenski narod doživel eno največjih tragedij svoje zgodovine — pokolja 12.000 naših najboljših bratov in hkrati račetkh komunistične strahovlade. Dve misli bi Vam rad položil na srce ob tej priložnosti.
Prva je:	ne pozabimo bratov, ki so	dali življenja za
ohranitev vere in slovenstva. Njihova kri ni bila prelita brezuspešno, Le na videz je bila žrtev njih življenja zaman, v resnici pa je že obrodila bogate	sadove. Nekateri
od teh so vidni, druge bomo videli morda šele v večnosti.
Med najbolj vidne in tudi najbolj važne lahko štejemo verski prerod v naši domovini. Morda že dolgo nazaj naša domovina ni doživela tako lepe verske pomladi. Gnilo in najbolj gnilo je res dokončno odpadlo, premnogi pa so svoje versko življenje prav v teh težkih časih izčistili in poglobili. Ttes je sicer, da je bila večina našega naroda vedno verna, a ta vera je bila pogosto — le priznajmo si _____________ v ve-
liki meri le iz roda v rod prenesena tradicija brez globokega osebnega prepričanja. To dejstvo je pokazal v veliki meri tudi čas revolucije, ko sc odpadli	tudi	taki,	ki	so	v nenevarnem	času veljali za	dobre katoličane.
Njih	vera	je	stala	na	pesku tradicije;	prišel je vihar in	porušil je stavbo
vere.
Kmalu po zasužnjenju pa se je začela kazhti na obzorju verska pomlad. Mnogi, tudi mlačni v veri, so spoznali vrednost svoje vere šele, ko so jim jo hoteli vzeti in na njeno mesto postavili vero v brezbožni zemeljski raj. Njihova odporna moč je naenkrat zrastla, uprli so Se novi, krivi ven
in se povrnili, toda sedaj iskreno in prečiščeno, k veri svojih prednikov. Preje, ko jim za svojo vero ni bilo trebu trpeti, so bili mlačni in so se ta-korekoč poigravali z njo. Sedaj pa, ko je izvrševanje in priznanje vere združeno z žrtvami, zapostavljanjem in celo zasmehovanjem, so veseli in ponosni svoje vere in so zanjo pripravljeni žrtvovati vse.
Od kod so ti pomlajeni kristjani dobili svojo moč za to spreobrnjenje? Brez dvoma tudi v vzgledu, priprošnji in krvavi žrtvi svojih padlih bratov. Zakon božje ekonomije jo,, da brez krvi in trpljenja ni odrešenja. „Kri mučencev, seme novih kristjanov," je pred več kot 1500 loti zapisal veliki cerkveni pisatelj Tertulijan sredi krvavega preganjanja kristjanov. Kri naših bratov izproša, po skrivnostnem zakonu, ki vlada v skrivnostnem te^su katoliške cerkve, blagoslov in milost za versko pomlad v domovini, .'tedanji rod brez dvoma v veliki mori dolguje svojo versko obnovo mučencem izpred 25 let. Ne pozabimo torej nanje, bedimo jih hvaležni, izkažimo jim svojo spoštovanje, hvaležnost in občudovanje, Bili so .iome, ki je moralo umreti, da se je iz njega porodila bogatA žetev, ki jo danes uživajo drugi. Umrli so, da iz njih smrti drugi zažive Bogu in nekoč najdejo srečo, katero so naši padli bratje, tako sveto upamo,, že našli pri Njem.
Druga misel pa je: Nadaljujmo borbo proti brezbožnemu komunizmu-iNe z orožjem v roki. Ta čhs je mimo. Jo pa še druga borba, važnejša in po svoje tudi težja. Tu mislim na borbo proti tistim strupenim, smrtonosnim sokovom, iz katerih se poraja in živi ter se hrani brezbožni komunizem. To pa je materializem, tajitev Boga, iskanje dokončnega raja na zemlji. Teoretično brez dvoma še danes zavračhmo te temelje,, na katerih je zgrajen komunizem. Kaj pa praktično, v našem vsakdanjem življenju? Ali ne obstoji za marsikaterega izmed nas nevarnost, da praktično živi po tistih načelih, ki jih v teoriji zavračti in proti katerim se je boril! Obstoji nevarnost, da Boga zamenjamo z maliki in da namestu Bogu služimo njim. Tem malikom se pravi življenjski, standard, uživaželjnost, zaverovanost v de'0 in napredek ipd. Brez dvoma je našh pravica in dolžnost, da skrbimo za zboljšanje svojih življenjskih pogojev, smemo po pameti uživati dobrine, ki nam jih je Bog v svoji dobroti naklonil, smemo in moramo delati za napredek v našem življenju in v službi. Toda, kakor hitro te dobrine postanejo nekaj absolutnega in zadnjega, za kar živimo in delamo, tedaj smo zavrgli resničnega Boga in postavili na njegovo mesto bogove-malikc. S tem trenutkom prenehamo biti kristjani, prenehamo biti tudi protikomunisti, pa če še tako glasno govorimo in pišemo, da se borimo proti njemu. V takem slučaju naše življenje sloni nh istih temeljili, na katerih je zgrajen tudi komunizem; na malikovalstvu zemeljskih dobrin, zemeljskega raja. Obstoji ta nevarnost za nas? Nobenega dvoma ni, zlasti pa ne v tej naši pomehkuženi ,materialistično usmerjeni Ameriki. Veliki tok bi lahko potegnil tudi nas vase, če nismo odločeni da plavamo proti toku. živimo v okolju, ki si je za svoj zadnji življenjski cilj praktično izbral raj na zemlji in v veliki meri zavrgel Boga, kot Gospodarja nad življenjem in smrtjo
ter višjega Zakonodavca. Ali ne velja predvsem za Ameriko to, kar je Pii XJI. s strahom ugotovil, ko je dejal: „Najveeji greh medernega človeka je, da je iagubil smisel za greh.“
Prijatelji! Smo v postnem času, pripravi za praznik vstajenja. Kot je veljalo za Kristusa, velja tudi že za njegove učence, da je mogoče priti do vstajenja in poveličanja le po križu in trpljenju. Naši bratje so šli to pot in so zato dosegli vstajenje in poveličanje, še več izprosili so moralno vstajenje v veliki meri tudi svojemu narodu. Postni čas je najbolj primerna doba, da odkrito pogledamo vsak v svojo življenje in ugotovimo,- če ec morda ne loteva njegovih korenin počasno zastrupljanje, neopazno plitvenjc našega verskega prepričanja in praktičen odpad od Boga kot vira naše srečo in zadnjega smotra našega življenja.
Vcem članom in njihovim družinam milosti poln postni čas in pa veselo Alelujo!
Franc Gaber
duh. vodja ZDSPB Tabor
France Kozina
BEG IZ KOČEVSKEGA K@GA
Vsem je več ali manj znano, kaj se je zgodilo lota 1945 s slovenskimi domobranci po njih vrnitvi iz Vetrinja na Koroškem v Jugoslavijo. Komunisti so jih z nekaj izjemami zverinsko pomorili. Naj shmo na kratko opišem zgodbo teh fantov in to ne samo v njih večno slavo in obtožbo komunizma, ampak v opomin tistim, kateri še vedno simpatizirajo s komunisti, da bi le ti ljudje spoznali kaj je komunizem.
O vsem kar nameravam povedati sem pripravljen pričati pred vsakim sodiščem in s prisego potrditi, da sem vse to v resnici doživel.
Pri partizanih: 8. septembra 1943 so me partizani nasilno mobilizirali, s pretvezo, da je dolžnost vsakega zavednega ‘Slovenca pomagati pognati okupatorja iz domovine. G temno slutnjo rem se jim pridružil, vedoč, da ni vse v redu z »Osvobodilno vojsko". (Njih ropanje sem si lahko razlagal, ker vsaka vojska potrebuje hrane in obleke. Toda požiganja in pobijanja »izdajalcev" mi pa ni šlo v glavo. Kje neki se jih je toliko vzelo? In kako so starčki, žene in otroci mogli izdajati? Rad ali nerad sem jim moral slediti, če bi se jim uprl, bi dobil kroglo v glavo. Kdorkoli se jim je uprl ali samo pokazal, da ni zanje, je bil likvidiran kot reakcionar, katerega je bilo treba v kali zatreti.
Z bolečino in studom sem opazoval to početje in obenem iskal ugodne
priliko da pobegnem cd to bande, katere voditelji in prostovoljci so bili večinoma vri bivši kriminalci, lenuhi in delomrzneži. ženske pa vlačuge, katero so iskale po gozdovih dogodivščine. Od takih ljudi sc ni moglo pričakovati ničesar dobrega,. l.‘aj šele patriotizma. Najmanjši povod jim je Dil dovolj, da so ubili človeka. Samo en primer, zakaj so ubili nekega peka v Črmošnjioah. Znal je nemško in so sc bali, da bi izdajal, kljub temu, da ni imel ničesar opraviti z Nemci.
Slovensko domobranstvo: Ni čudno, če so sc ljudje začeli zbirati v oborožene oddelke radi toga nasilja in se povezali v organizirano ,.Slovensko domobranstvo", da so z orožjem v roki branili svoja življenja in imetje. K tern se mi je posrečilo uiti in sem so v njih vrstah boril proti komunistom vse do konca drugo svetovno vojne. V maju 1945 smo se umaknili na Koroško, da sc pridružimo zapadnim zaveznikom. A kako bridko smo bili razočarani, ko so nas Angleži razorožili za boroveljskim mostom. Nagnetli so nar, na Vetrinjsko polje. Od tu so nas poslali v Jugoslavijo pod pretvezo, da gremo v Italijo, ker se bomo preorganizirali.
Do tu je zgodba poznana vsem. Manj pa je znan drugi del te žalostne igre. Kako so nas komunisti mučili in zverinsko pobijali po raznih kraških jamah po Sloveniji.
Vrnitev: 28. maja 1945 smo se z artilerijskim polkom pod vodstvom majorja Hočevarja pripravljali za odhod iz Vetrinja v Italijo, saj tako so nam povedali. Ker so v to verjeli vsi častniki in podčastniki, sem naravno verjel tudi jaz, kot navaden borec. Okrog osme ure smo napregli konie, razkopali šotore ter se odpeljali do križišča: Borovlje-Celovec-Beljak. Z našim polkom je odhajala tudi komora srbskih dobrovoljcev. Od tam smo sc odpeljali okrog desete dopoldan po boroveljski cesti. Angleži so nas spremljali z avtomobili, kamioni, motorji in tanki. Kakor hitro smo prekoračili Dravo smo opazili na vseh križiščih angleške straže s strojnicami. Mislil sem, da je vse to radi naše varnosti radi partizanov, ker je bilo na drugi strani vse polno napisov s komunističnimi gesli. Vendar partizanov nismo videli nikjer. Tako smo sc vozili, jezdili in podili nervozni do postaje Podrožca. Malo pred postajo smo morali konje izpreči in jih naložiti na živinske železniške vozove. (Nato smo šli še sami v živinske vozove, ker so nam tako ukazali angleški vojaki. Med tem časom nismo videli nobenega komunista. Ko smo bili vsi naloženi so nas angleški vojaki zaprli in zaklenili vozove, Dr. tu je bilo vse dobro. Ko pa so se usuli iz posthje partizani, mislim, da je postalo marsikomu tesno pri srcu, vsaj jaz sem tako čutil. Bilo jih je okrog dvesto in to sami Hrvati s tovarišicami, kateri so nas obkolili. Mislili smo si: Srečni smo, da smo zaklenjeni da ne morejo do nas. Mi tepci, ki smo verjeli Angležtm, in nismo vedeli, da smo zaklenjeni zato, da ne pobegnemo komunistom. Iz Pcdrožce je vlak potegnil proti Jugoslaviji. Prva slutnja je padla, da je nekaj narobe. Vlak je ustavil v jeseniškem predoru. Zaškle-
petale so ključavnice, zaropotala in odprla so se vrata. Zaslišali smo prerivanje in pretepanje v sosednjem vagonu. Tudi nas je obiskal dobro oborožen Hrvat. Zahteval je ure. Moje mu nisem hotel izročiti cele, udaril sem jo ob steno, da se je ustavila in mu jo tako ponudil. Banditu se ni dopadla in mi jo je vrgel nhzaj.
V našem vozu je bilo poleg navadnih vojakov še osem častnikov in dva podčastnika. Dogovorili smo se, da ne bomo povedali kakšno vojaško stopnjo ima kdor koli izmed nas in niti povedali imen. Slutili smo, da bodo komunisti najprvo planili po častnikih. Ves transport je štel približno 400 mož. Po končanem ropu je vlak zapeljal na jeseniško postajo. Kakor bi trenil se je zbrala množica komunistov in ostalih okrog nas. Najbrže so nas že pričakovali. Hitro so nas začeli pretcpavati s puškinimi kopiti. Tisti, ki niso mogli v bližino so se morali zadovoljiti s psovanjem. Mesto je bilo razsvetljeno in vse je bilo okrašeno s komunističnimi gesli, zastavami in srp in kladivo sta gospodovala njih prazničnemu razpoloženju. Tako smo tudi mi dobili prvi pogled v rdečo svobodo..
Prav isto se je ponovilo v Kranju: ,,Marš, dol svinje bele! Tu je vaša Italija, tam pa vaše taborišče Treviso!" tako eo vpili in nam kazali na oddaljeno taborišče obdano z bodečo žico. Odprli so vrata vozov in nas začeli pretepavati, ko smo skakali iz njih. Jaz sem še vedno imel na glavi vojaško kapo, katera ni bila všeč komunistu, z udarcem po glavi me je razoglavil. Pred barakami so nas uvrstili, kjer smo stali kake tri ure, da so nam že noge odrevenele. Za beg od tu ni bilo nobenega upanja. Tudi na stranišče so nas spremljali z brzostrelko.
29. maja ob sedmih zjutraj nam je politični komishr držal politično uro. Govoril nam ni o komunizmu, temveč nas je preklinjal in nam grozil, da nas bodo vse potolkli kot pse. Ko je zadnji končal je stopil prod nas poveljnik taborišča bivši jugoslovanski podnarednik in redanji kapetan komunistične vojske. Zhhteval je, da če ima še kdo orožje naj ga takoj izroči, sicer bo vsakdo proti temu pogrešku ustreljen. Nihče se ni javil z orožjem. Nato je vprašal: „Kdo sc prostovoljno javi, da ga ustrelim?" Bilo je vse tiho. Ker je poveljnik hotel zadostiti nasladi po ubijanju, je dal pripeljati pred zbor Komana Poldeta, pri katerem no po njih 'izjavah ,,«ašli prejšni večer revolver in ročne bombe." Polde je stal dva metra od mene s krvjo oblitimi rokami zvezanimi na hrbtu. Bazmršeni lasje s > mu padali preko oči, okrog katerih jo bil ves krvav, ker so očala razbili na njem. Pogumno je pričakoval konca. Poveljnik sc mu je približal in ga sunil s puškinim kopitom, da ec je opotekel pred njim. S težavo je zopet ujel ravnotežje. „Na tla!‘‘ je zavpila zver v človeški podobi, ker je mislil, da ga bo s prvim udarcem zbil na tla. Polde pa je dejal: ,;Kako? Na trebuh ali na hrbet?" „Na trebuh!" zavpije razjarjena zver in odda nekaj stre'ov v zrak, nato p'a ustreli ubogega Poldeta v tilnik. Tako je padla prva žrtev, štirje domobranci, katere je poklical iz vrste, so ga odnesli v stran. Izkopali eo mu grob z golimi rokami in žlicami. Vsak izmed nas se je samo
v duhu poslovil od tega junaškega mučenca, saj mu drugače nismo mogli izkazati časti.
Po tem žalostnem dogodku se je pričela splošna preiskava ali bolje rečeno: kraja! Od tega kar je še ostalo od prejšnjih „obiskov“. Razložili smo vse kar smo še imeli na plašče, ali šotorska krila, partizanskim kupcem na ogled, kateri so nam plačevali samo s klofutami. Kdor je imel več, je bil seveda bolj tepen.
„Kje si dobil to uro? Kje ta prstan? Svinja bela, partizana si ubil! Zdaj pa zopet izročaš našo lastnino nazaj!“ Kljub žalostnemu položaju sem se moral smejati tem ušivcem, kateri so nas hoteli prepričati, da mi od njih krademo in ne oni od nas. Ob štirih popoldne so nas razdelili: Častnike posebej, nato člane Vaških straž, mladoletne in partizanske dezerterje. Nato so nas stlačili v barake.
Naslednji dan, 30. maja je prišel v naše taborišče nov transport. Med njimi sem spoznal mnogo starih soborcev. V našo in sosednjo barako so prignali bivše partizanske dezerterje in domobranske prostovoljce. Enemu izmed njih se je posrečilo skriti nekaj cigaret s katerimi smo si preganjali ta obupni dolg čas.
1. junija so odpeljali častnike in propagandiste neznano kam. število nas se je skrčilo za nekaj sto mož. Kakšna je bila njih usoda smo samo čutili s slutnjo, da nas čaka isto. Samo vprašanje časa je bilo kdo bo prišel prej na vrsto. . . Stražar nas je odpeljal v sosednjo barako na zaslišanje. Zasliševal nas je mlad poročnik iz okolice Iga pri Ljubljani. Spraševal nas je: Koliko časa smo bili pri domobrancih, in če smo prostovoljno pristopili? Zakaj smo ušli od partizanov? Zakaj se nismo predali ob razglasu partizanske amnestije? itd.... Zaslišane domobrance so stalno odvažali in v taborišče vozili nove. Hrana je bila silno slaba in nezadostna. Dobili smo uši. Neki komunist nas je začudeno vprašal; kako jo mogoče, da imajo tudi angelčki uši, ker da je bil do sedaj prepričan, da imajo, rade samo partizane.
3.	junija je prišlo povelje, da moramo vsi na dvorišče. Uvrstilo se nas kakih štiristo in smo tako odkorakali v mesto Kranj na kolodvor. Najeta komunistična drhal se je prišla od nas poslovit in nam pripravila še hujše slovo kot je bil sprejem. Pljunki so nam kar deževali v obraz. V vsak ži vinski voz so nas nStlačili po petdeset in nas odpeljali v škofove aavode v Št. Vid nad Ljubljano. V Škofji loki so nam priključili še 500 domobrancev. Pri Medvodah smo se morali presesti na drug vlak, ker je bil železniški most porušen. Popravljali so ga nemški in italijanski vojni ujetniki. V Škofovih zavodih smo spali kar na cementnem tlaku v kapeli. Naslednje tri dni so prihajali komunisti iz vseh krajev Slovenije, da so med nami iskali žrtve iz njih domačega kraja. Radi bi jih odvedli v svoj kraj. in jih tam mučili in pobijali. Poveljstvo jim te želje ni izpolnilo iz vzroka: Da pe da skupen grob lažje zabrisati kot pa tisoče posameznih in z mnogimi pričami, katero bi lahko iznesle resnico v svet. Kljub slabi hrani £e ni
nihče počutil lačnega, vendar ro rc kmalu poznale posledico oslabelosti z drisko. Tako bolnim so partizani posvečali še posebno pažnjo. Vso pot tja na stranišče in nazaj so jih tako strašno pretepali, da so se le na pol živi privlekli nazaj. Kdcr je bil enkrat tam sc ni več upal prositi na stranišče. Zasliševanje oziroma grožnjo so se vrstile druga za drugo. Nihče sc ni smel braniti, temveč samo potrditi njihovim obsodbam. Kdor ni tega takoj storil, so ga tako dolgo pretepavali, da je „priznal“.
4.	junija so nas zopet obiskali partizani is različnih krajev. Bili so Dolenjci, Gorenjci, Štajerci in Notranjci. Med njimi sem spoznal Sabor Janeza iz Nemške vasi, Tekavca (fotografa) iz Ribnico, Otoničar Staneta iz Žlebiča, Obcrstaja iz Sodražice, brata Arkota iz Sodražice itd.... Govorili so nam, da smo izvržek človeštva, da sploh nismo vredni, da živimo, fhloh pa so tu z nami delali kot s psi. Zelo smo bili v skrbeh kaj bodo z nami napravili. Kdaj in kam nas bodo odpeljali. Nekateri so dejali, da bodo vsakega poslali v svoj domači kraj. Drugi so zopet dejali, da bo vsak poslan tja kjer je bil kot vojak. Nekaterim pa smo se celo tako zasmilili, da nam ni o hoteli povedati ničesar, da bi nam s tem olajšt.li trpljenje. Drugi so nam zopet obljubljali prisilno delo po več let ali pa dokler ne bo vse obnovljeno. Ob pol treh popoldne so nam dali prvič jesti. Dobili smo korenja in nekaj rezin krompirja, seveda nazabeljeno in neslano. Okrog desetih zvečer smo dobili ravno tako večerjo.
5.	junija so ilas ponovno popisovali in spraševali in zasliševali. Za -sliševanje je vodil Sabor Janez iz Nemške vasi pri Ribnici, drug je bil pa nekje nižje od Ribnice in se nisem mogel spomniti njegovega imena. Pripovedoval je, da so Nemci na boljšem, ker jih priznavajo kot vojne ujetnike, mi pa smo brezpravni izdajalski psi. Popoldan ob eni so nam dali hrano in zopet ob osmih večer. Več kot trikbat na dan smo morali ribati cementni tlak.
C. junija je bilo približno kot prejšnje dni. Obiski partizanov, zasliševanja in pretepavanja.
7. junija. Po polnoči so nas začeli poimensko klicati. Ker se radi spanja ali strahu nismo odzivali, je neki partizan razkačen zavpil: „Auf!“ Vsi smo morali naglo vstati, se postrojiti po sredi kapele in tako čakati, kaj bo. Tam smo stali in se spogledovali. Pulili so nas iz vrst po štiri ali pet mož na enkrat. Gnali so nas na hodnik. Tam so vsakega preiskali in nekateri so se morali sleči do nagega. Poleg tega so nas pretepali z opasači in palicami. Jaz sem še posebno slabo naletel. V roke me je dobil neki bolničar. Moral sem se sezuti, sleči bluzo in mu dati denarnico, v kateri sem imel molitvenik in rožni venec, katero mi je vrgel nazaj, ker na srečo ni opazil skritih tisoč lir. Pričel me je spraševati in ko sem mu povedal moje ime mu je obraz kar posinel. Pričel me je brcati s težkimi planinskimi čevlji. Ker je uvidel, da sem kljub brcam ohranil mirne živce, ga je še bolj ujezilo. Zagrabil je puško in me z nje kopitom suval v prša, da sem le s težavo dihal. Ukazal mi je naj pograbim čevlje in grem nazaj. Ker sem
imel težavo izbrati svoje čevlje iz kupa so me začeli pretepavati z opasači. K. sreči sem jih kmalu	našel in	šel nazaj. Vso	pot so me pretepavali	po
glavi. iNa hodniku sem	videl še	druge sotrpine,	bose,, s čevlji v rokah	in
vse pretepene ter s krvavimi glavami. Le nekateri so dobili nazaj vojaške skodelice ali nahrbtnike, večina nas pa je ostala brez vsega. Ko so nas tako vse preiskali in dobro pretepli so nas zopet nagnali nazaj v kapelo. Dali so nam nekaj hrane, za katero mi ni bilo, pa sem vseeno moral v zbor.
Okrog tretje ure popoldne je prišlo povelje, da se moramo uvrstiti v štiristope, nakar so nas prešteli in smo odkorakali na postajo v št. Vid. Tam so nas zopet naložili na živinske vozove, v vsakega po petdeset,, in ob štirih popoldne je vlak	odpeljal	proti Ljubljani.	Na ljubljanski postaji	je
vlak ustavil. Skozi razpoko voza	sem videl množico ljudi, katera je opazo-
vala naš vlak. Začeli so nas zmerjati z: belimi svinjami in izdajalci. Dobro, da jih partizani niso pustili blizu. Tam smo obstali kakih petnajst minut, nakar je vlak nadaljeval pot proti Kočevju. Ker je bil most čez Gruberjev kanal porušen, smo morali zopet zamenjati vlak. Pri zamenjavi vlaka smo morali vso pot teči in komunisti so nas med potjo pretepali. Pri živinskem vozu sta stala dva rablja in z udarci pomagala vsakemu, da je hitreje skočil v premikajočo se ječo. To je potrdilo že moje prejšnje slutnje, kakšni usodi gremo naproti... V smrt... Čepel sem v vagonu. V Grosuplju sem pogledal skozi zamreženo okno,, a je partizan takoj zakričal, da me bo ustrelil, če sc hitro ne umaknem. V vagonu smo imeli zelo slab zrak in sem mirno sedel vso pot do Kočevjh.
9. junija. Okrog šeste ure zjutraj so odprli približno polovico železniških vozov in iz njih izgnali zmučene in pretepene domobrance, da so izpolnili število so odprli še en voz in iz njega potegnili domobranca Trošt Antona iz Cikave pri Grosuplju. Ko so odgnali prve, so nas nagnali v prvo nadstropje in takoj zopet doli na dvorišče,, kjer so nam dali jesti neko pokvarjeno zelje s fižolom in temu primešali smrekove igle. Nekaj fižolov sem z roko zagrabil in pojedel, ostanek pa vrgel na smetišče. Partizani so se mi smejali in rekli: „To, kar si vrgel vstran, bo pa za tiste, ki pridejo za tabo.“ Iz dvorišča gimnazije so nas gnali skozi mesto proti dolgi vasi v Dijaški dom. Natrpali so nas v zgornje sobe; še enkrat vse preiskali in zahtevali, da izročimo vse kar še imamo. Starc Jože iz Dolenje vasi nam je pravil, da moramo izročiti vse kar imamo radi tega, ker da so iz prejšnjega transporta zaklali stražarja in je tako nekaj domobrancev pobegnilo. Nas pa da bodo radi varnosti in odvedli na sodišče na zaslišanje. Poleg tega itam je zagotavljal naj bomo kar mirni.
Iz sobe so odganjali po devet ali deset domobrancev, jih gonili na dvorišče, kjer so si morali zavihati rokave, nakar so jim z žico zvezali roke na hrbtu, nato so zopet z žico zvezali po dva ali tri skupaj. Ko je bila tako skupinica zvezana so jo pretepavali z gorjačami in gonili v sobo, kjer smo čakali za odhod. Čakanje, bolečine in negotovost so bile hujše kot smrt. Žica se je zajedala v meso. Nekateri sotrpini so od lakote, pretepanja in nezno-
snih bolečin padli v nezavest in tako zvezani viseli na še prizavestnom sotrpinu, da ec mu je tako žica še globlje zajedala v meso, kar je povzročalo novo bolečine.
Začeli so nas nakladati na tovorne avtomobile. Ker smo bili po trije ali dva skupaj zvezani smo pri vstopu na tovorni avto morali najprej poklekniti na zaboj, zopet vstati, poklekniti na avto, kjer smo morali klečati z obrazi od smeri vožnje. Ko eo napolnili avto so zaprli vrata in nas odpeljali proti Kočevju. Zavili smo na desno,- mimo gradu čez most in po mojem je bila smer proti vasi Zelna in cd tam naprej v gozd. Koliko časa smo sc vozili ne vem, zdelo sc mi precej dolgo, posebno še ker mo je komunistični rabelj nabijal z gorjačo in poleg vsega še stal na mojem hrbtu, da je tako lažje nabijal po drugih. Z gorjačo mi je dajal opomine, da naj sc ne cddi hujoni pod njegovo težo.
Nekako on kilometer pred ciljem r,o avtomobili ustavili in na mestu dvakrat obrnili. Nato nas je vprašal rabelj, če vemo kje smo? Nihče mu ni odgovoril. Molk... Strtišna tišina je vladala med nami... Zopet je zavpil iz kabine: „Kdo hoče vcdc?“ Nekdo izmed nas,- kateri je bil najbržc bolj žejen kot ostali re je oglasil: „Jaz“... Dobil jih je z gorjačo po glavi namesto vede. Zopet nov dokaz, da od komunistov no moreš ničesar dobrega pričakovati.
Pripeljali smo se v bližino morišča. Čuli smo eksplozije ročnih bomb in regljanje strojnic, kot, da bi sc znašli na bojišču. Pred menoj klečeči domobranec je zašepetal: ,-,Smo že na mestu." Kamion se je naglo ustavil, da smo omahnili in butnili drug v drugega kakor morski val ob strmi obali. Odprli so vrata... Tu so nas čakali stražarji z gorjačami... zopet z gorjačami... saj jih je že toliko udarjalo po nas, da bi že skoro postali apatični če bi udarci na še nezaceljene rane preveč ne skeleli. Ostro, divje povelje, kakor ga more izbruhniti samo strupeni komunist: „Prva vrsta na kamionu, sedi!" štirje rablji so priskočili in sezuvali sedeče žrtve. V čakanju, da pridem na vrsto sem opazoval ta žalostni primer, kateri mi je tako živo ostal v spominu. Od kamiona do jame je bila novo napitivljtna pot posuta z ostrim kamenjem. Ob obeh straneh te zadnje poti v smrt pa so stali rablji s pohoto sovraštva, da nas še zadnje trenutke pred smrtjo mučijo. Videl sem na lastne oči, kako so mučili domobranca Antona Marolta, doma nekje iz -Suhe krajine. Zvezan je ležal z nekim sotrpinom na tleh. Komunisti so jih strahovito pretepavali. Vsa krvava sta sc hotela dvigniti, vendar se nista mogla. S tistega mesta nista več vstala, pač pa so jih komunisti kar od tam vrgli v jamo.
Moj prijatelj in jaz sva bila zadnja iz našega kamiona. Oba sva bila še precej pri moči. Sledila sva ostalim... po tej zadnji... strašni... poti. Komunistični rabelj mi je kar z nožem zrezal čevlje z nog, da je kot mesar opravil to zamudno delo. Kar padla sva s kamiona. Na poti proti jami sem opazil med ostalimi rablji partizanskega ofiemja Janeza šega iz Sajevca pri Ribnici: po domače: „-špelkn“. čul sem streljanje. Komunisti so naju z
gorjača obdelovali in vpili: ,.Marš, svinje bele. ..!“ Kakih petdeset metrov cd jame so nas ustavili in tiste, kateri so imeli še kaj vrednega na s^bi razveza!i in slekli do nagegtt. Vendar le po tri ali štiri pare zvozancev so razvezali naenkrat, ker so se menda bali še nagih domobrancev. Tudi naju ••o razvezali in sleči sem moral vse razen spodnjih hlač, katero rablju ni~o bi'c všeč. Tisto, ki niso imeli nič vrednega na sebi, so pa kar -vezane podili proti jami. Mnogi so padali v jamo no da bi jih zadela svinčenka. Vendar njih usoda je bila ista cd ostalih. Padec v jamo je bil kakih 25 metrov in z zvezanimi rokami je bil ravno tako smrten kot krogla v tilnik. Polog tega so komunisti cd čara do časa metali v jamo ročne bombe in vanjo streljali z brzostrelkami.
Ker nisem hitro razumel ostrih ukazov sem jih zopet dobil z gorjačo po glavi, ko sem tekel proti jami. Ko sem pritekel do roba jame, mo je tam čaktil rabelj. In mi nametal celo kopico vprašanj: „Odkcd si? Koliko časa si bil pri domobrancih?" itd. in to samo radi tega, ker je hotel videti, če imam kaj zlatih zob. Tisto, ki so imeli kak zlat zob so potegnili na stran: Gorjača in želja po zlatu sta opravila svoje delo. Pri meni ni bilo nič zlatih, štiri svoje sem imel izbite, ostale pa cd udarcev razmajano. Ubijalce je zavpil naj se obrnem proti jami in počepnem. Storil sem kot je hotel, čakati sem moral, < U je napolnil revolver... Strel... Svinčenka me jo udarila skozi lase in jih vrgla na čelo. Nisem vedel, če sem ustreljen ali ne... Tisti trenutek nisem menda prav nič mislil, zato sem kar skočil v globino. Ko sem padal v jamo sem sc med padanjem ujel ob deblo bukve, katera je najbrže prej rastla ob jami in je pri razstreljevanju brezna padla vanj. Stala je tam kot bi tam že prejo rastla, le vej ni imela več, debela jo bila pri -bližno kot žrd. Padec v jamo jo bil dokaj silen,, da me roko niso obdržale na spolzki bukvi, tako, da sem pridržal v brezno s prerekano peto in ranjenim stegnom. Rane niso bile velike, vendar so me skelelo, da sem jih le s te* žavo prenašal.
Ko sem tako sedel ob deblu bukve me je izza podzemsko skalo nagovoril še živ domobranec: „B'cži stran cd tam, ker v jamo mečejo ročne bombe in tudi streljajo vanj"; mi je hitro dejal. Splazil sem še k njemu,, kjer je bilo varnejše. Vprašal ccm ga, če je še kaj živih? Odgovoril mi je, da tam doli jih more bi i še več. Spustil sem sc nižje in vprašal: „Ali je tam še kdo živ?" Namesto odgovora sem dobil vprašanje: „France ali si ti?‘‘.. Spoznal me je po gltisu, kakor tudi jaz njega... ,.,Vinko ali si ti?“ Vprašal sem ga kako dolgo je že v jami: „Pct dni" je odgovoril. Počasi so se mi oči privadile temi, da sem spoznal v kakšnem položaju se nahajamo. Kup mrličev v jami je bil visok in hitro rasteh Le s težavo sem videl v stransko vdolbino v kateri je ležalo kakih sedem domobrancev. Samo stokali so še, znak, dir so se že poslavljali cd življenja. Izmed njih sem spoznal že prej omenjenega Vinkota. On je bil še najbolj pri moči. Imel je na sebi razcapano bluzo iz šotorskega krila in prav tako kapo. Glavo je imel zavito v cunje. Le dol obraza sem mogel videti in še to kar sem videl je bila ena sama rana.
V jami je bil mraz, da sem se ves tresel. Gledal sem okrog,, kje bi dobil kaj za obleči. Kar hitro sem izmaknil. Ob steni je sedel eden, kateremu se ni bilo treba sleči. Malo sem ga potresel in videl, da se ni več ganil Začel sem ga slačiti, ker je bil že trd sem le s težavo dobil obleko z njega. Tako sem se malo bolje počutil. Morila me je žeja in izkal sem po jami, da bi nhšel vodo, splezal sem v nizek stranski rov, da sem z glavo butal ob strop. Mislil sem si: ,,Kjer so kapniki mora biti tudi voda“. Kapniki so bili vlažni, vendar vode pa nikjer. Lizal sem mokre kapnike in tako dobil vsaj malo mokrote v sebe. Splazil sem se še naprej in našel enega živega, kateri me je tudi takoj posvtiril na bombe. Tudi on je imel na sebi nekai obleki podobnega. Poleg njega sem našel še kakih trinajst živih. Izza skale smo opazovali, kako so padale nedolžne žrtve v jamo.
Proti večeru je streljanje ponehalo. Vsi tisti, kateri smo še ostali živi smo se posvetovali, kako bi se rešili iz jame. Naravno, da bi vsak rad prišel čimpreje ven iz tega groznega brezna smrti. Z ničemer si nismo mogli pomagati. Mislili smo, če bi se našel kdo,, da bi nam prinesel vrv in vsi bi lahko prišli ven. Vendar kdo bo prišel?... Komunisti so imeli morišče močno zastraženo iz bojazni, da bi njih pokolji ne prišli v javnost.
Ko se je znočilo smo splezali na gomilo trupel in začeli ogledovati kje in kako bi se mogli rešiti. Prvo noč nismo dosti poskušali, da bi prišli ven iz jame, ampak smo skušali najti kak stranski izhod. Vedeli smo da je bila odprtina na vrhu zastražena. Nekemu domobrancu se je že bledlo od bolečin, lakote in žeje ter je pravil, da je že prej hodil,, in da ve za skriven izhod. Verjeli smo mu in začeli z delom. Vlačili smo narazen trupla pomorjenih domobrancev katera so začela smrdeti. Postajala so spolska, tako, da smo le s težavo lovili ravnotežje. Gomila mrličev je oživela.. . Slišali smo šumenje, kakor da bi nekje pod našimi nogami tekla veda in v lahnem slapu. Najbrže so bili to že podzavestni občutki strašne žeje, katera nas je poleg drugega trplenja tako strašno morila. Kar smo prestali, kot živ človek še zmore smo sprejeli to šumenje, kot nekakšno zvenenje med življenjem in smrtjo.
Proti jutru naslednjega dne smo opazili, da je kopa mrličev na kate ■ re vrhu smo bili, pričela lesti narazen. Zopet smo sc poskrili v postranske rove, da bi nas komunisti nhslednje jutro ne opazili, ko so nadaljevali s pokoljem naših bratov soborcev... . Naslednji večer smo zopet prišli iz naših skrivališč, vendar, ko smo se v ranih jutranjih urah vračali nazaj smo komaj zlezli v postranske rove, kjer so se trupla mrtvih v spolskosti razlezla in nam skoraj zaprla dohed v skrivališče.
Čos dan so komunisti pripeljali nove žrtve. Ko so končali z njimi so začeli razstreljevati jamo... brezno pomorjenih. Verjetno je duh mrtvih iz jame segal že predaleč ali pa jih je postalo strah stražiti mrtve Domobrance.
Prva razstrelitev.. . Zelo me je presenetila. Ravnokar sem bil na straži, ko sem doživel občutek, da nas hočejo za vedno pokopati. V ušesa je udarila
strašna eksplozija. Kamenje se je vsulo v jamo. Prah, posledica razstrelitve je posipal trupla in se počasi dvig-al. Trupla so izgledala, kot posuta a pepelom, ...kot bi bila to pepelnična noč... Zopet razstrelitev... silnejša od prve... vsule so se velike skale in kamenje na vrh gomile. Pritisk teh. skal je bil tako silen, da so trupla kar drsela na razen.
Do večera smo bili zazidani s trupli in le v enem samem kotičku je ostala odprtina, da smo se le s težavo drug za drugim ven izkopali. Tiste bukova žrd pa je ostala tam kot je bila, samo nje vrh je bil še dalje odstranjen od stene brezna kot prej. Ta bukova „žrd“ v katero smo gledali kot v poslednjo bilko naše rešitve. Tedaj nas je bilo še osem. Imena treh se še spominjam, napisati jih ne smem. Potiskhli smo tisto bukovo žrd k steni. Spodaj se nismo mogli od iste pomagati, zato sem jaz splezal na vrh nje in jo začel majati, poliskati proti steni, ostali so pa spodaj polagali kamenje pod njo, da bi se tako čim bližje nagnila k steni. Trupla mrtvih so objemala to žrd, da se ni premaknila. Zdelo se nam je, da je vse upanje na našo rešitev po tej poti izgubljeno.
(Sledi)
p. n.
Ob robu afere z vetrinUshim gradom
Kritika neke osebnosti, ustanove ali organizacije je včasih edino, kar takemu „kritizirancu“ daje videz neke dejavnosti in popularnosti, in mnogi se s tako kritiko celo okoristijo in iz nje skujejo pravo ,,karicro“.
Nedavno je bila takega dvomljivega „priznanja“ deležna slovenska politična emigracija, ko je koroški deželni glavar Sima objavil, da hi dovonl Mohorjevi družbi nakupa vetrinjskega gradu, ker obstaja resna možnost, da bi pri tej kupčiji sodelovali politični emigranti iz Združenih držav, ter da bi vetrinjski grad lahko postal središče protijugoslovanskega delovanja.
Ta žalostni primer kaže ne le na cinično potvarjanje dejstev s strani koroškega deželnega glhvarja, temveč tudi na še bolj žalostno ugotovitev, da celo v vprašanju obstanka slovenskega življa na Koroškem uradni slovenski komunistični predstavniki ne morejo preko politično-ideoloških pre-graj; saj tega stališča glavarja Sima, ki je v popolnem nasprotju z interesi slovenskega prebivavstva na Koroškem, niso obsodili.
Poročilo navaja, da bi samo popravilo vetrinjskega gradu veljalo 115 milijonov avstrijskih šilingov, kar je skoraj milijon in pol dolarjev. Če računamo, da bi vsaj toliko znašala tudi sama kupnh cena, pridemo do vsote treh milijonov dolarjev. O smešnosti trditve ,da bi slovenska politična emigracija bila zmožna take vsote, je torej sploh neumno razpravljati.
Sima jc pač za svoje nemško, šovinistično stališče uporabil najbolj prikladen argument ter hinavsko dodal/ da ne bi rad kvaril prijateljskih odnosov s Slovenijo in Jugoslavijo. Resničen razlog za prepoved nakupa pa je seveda v tem, da so sc on sam in z njim avstrijski nestrpneži ustrašili, da bi nekaj več javne lastnine na Koroškem prešlo v slovensko roke.
Sima je tudi naravnost navedel, da Mohorjeva družba tiska knjige „ncobclogardistov“, pri čemer je gotovo mislil na Cirila žebota; in to poslovno razmerje naj bi bilo vzrok za sum, da bi slovenska politična emigracija uporabljala vetrinjski grad za neko centralo svojega »protijugoslovanskega" delovanja.
Zdrava pamet bi morala vsakemu Slovencu, kjerkoli pač že živi, narekovati, odnosno potrditi, da je v interesu koroških Slovencev vseh barv in prepričanj, da čim več nepremičninske lastnine na ogroženem koroškem ozemlju preide in ostane v slovenskih rokah.
Gospodarska likvidacija narodno manjšine jc vendar prav tako, ali pa še bolj nevarna, kot politična.
Zato je bil ob tej priliki s strani uradnega slovenskega vodstva storjen nov greh nad slovenskim narodom, ker tega postopanja koroškega glavarja ni označilo za tisto, kar v resnici je — šovinističen ukrep proti slovenski manjšini na Koroškem — in ga obsodilo.
Ljubljansko „Delo“ je sicer prineslo poročilo dopisnika Plavčka, ki pripisuje to akcijo »ostankom nacionalističnih nestrpnežev"; o kaki uradni obsodbi Simove razlage pa ni nobenega sledu. Sima sam pa jc colo pohvalil »Slovenski vestnik", češ da jc »objektivno" poročal o tej zadevi. Kolikor nam je znano, je »Slovenski vestnik" list komunističnemu režimu naklonjenih ljudi na Koroškem.
Druga stran te medalje pa je seveda v dejstvu, da jc slovenski časopis (»Delo") s ponatisom te Simove izjavo slovenskim bralcem v domovini prikazal politično emigracijo kot neko skupnost, zmožno celo milijonskih vsot za nakup vetrinjskega gradu. Z drugimi besedami: strašilo, s katerim slovenski komunisti varajo narod v domovini je nenadoma dobilo še stra-šnejšo obliko; in v resnici so je treba vprašati: kakšni nameni So vedili slovenske komuniste, ko so dovolili dobetedno razlago Simovega razloga za zavrnitev Mohorjeve družbe?
Da' jc odgovornim ljudem v Ljubljani stanje v emigraciji dodobra poznano, o teni ne more biti dvoma. — Gre totej pri objavi te hcumnosti za spodrsljaj; ali pa za nameren načrt, da bedo lahko tudi v' bodoče vse svoje riapake naprtili »vplivu in delovanju emigracijo," ki jc zdaj nenadoma za-dobila še sloves;finančno močne skupnosti?!	•
In slednjič: celotna afera jc seveda indirektno ali celo direktna posledica-dejavnosti onega samega človeka; ..odnosno ene same knjige. Slej ko prej-artio :si?er-mnenjav da> jesbil-obiski dr.<Žebota v Ljubljani vsaj taktična napaka in nje — kotaedftj kaže — ,'škfidovali tudi Mohorjevi družbi;jpo tfv«yi iznajdljivosti ha aktivnosti panvseenor dokazuje, da so šq vedno' pota. in najčini,: po katerih,rje, mpgoče^dvignitjoiuabii.ki danes pokrivg sloveinjkpnjjp-

litično življenje v domovini. Ob tem bi se morali zamisliti vsi oni, ki izpre-gajo konje pred vsakim klancem, rojevajo pa vec mogoče božično, velikonočne in oktobrske poslanice in sc potem vračajo v svoje, zdbj že 25-letno —■ spanje...
Dr. C. Žebot:
Misel ®Ib }*'r0l»ei da-* Mihe Kreka
(Pričujoč spis nam je poslal avtor s prošnjo za objavo. Op. ur.)
Na pogrebu pokojnega dr. Mihe Kreka, slovenskega zastopnika v zadnji predvojni vladi kraljevine Jugoslavije in poslednjega slovenskega državnika iz predhodnega razdobja JRZ po šestojanuarski diktaturi, je cb njegovem grobu v Clevelandu dne 22. novembra dr. Ciril Žebot, profesor na univerzi Gcorgctovvn v Washingtonu, povedal naslednjo spominsko misel:
,*Prišcl sem se poslovit od pokojnega dr. Mihe Kreka, kateremu sem po naključju zgodovinskih dogajanj,- ne po predhodnih načrtih, bil posebno blizu v dveh prelomnih obdobjih v času njegove državniške kariere.
Prvo teh srečanj sc je začelo v Beogradu po oficirskem puču 27. marca 1941, ki je povzročil uničenje predvojne Jugoslavije in brezprimerno vojno trpljenje njenih narodov. V jutru nenadnega nemškega bombardiranja Beograda G. aprila 1941 sva se z dr. Krekom povsem nepričakovano osamljena srečala ob ruševinah, pod katerimi je ležalo truplo vodilnega slovenskega ministra dr. Frana Kulovca, ki ga je ubila ena od prvih nemških bomb. Od tam sva sc skupaj z dr. Krekom umaknila iz gorečega Beograda proti Užicam ter preko Bosne in Hercegovine v črno Goro do Nik-šiča, od koder je zadnja vlada predvojne Jugoslavije 15. aprila 1941 odletela v Grčijo.
Mojc drugo neposredno srečanje z dr. Miho Krekom je bilo v osvobojenem Rimu junija 1944 in je trajalo do junija 1945. To je bil čas, ko se je odigravalo zadnje dejanje politične likvidacije predvojne Jugoslavije, ko je s formalno-pravno pomočjo bivšega kralja Petra II. komunistična partija vpostavila nasilno oblast in uvedla stalinistično obliko totalne diktature nad narodi 'razdejane Jugoslavije, ki so je po smrti Stalina tudi sama začela nepovratno razkrajati.
Ti osebni spomini me navajajo k naslednji poslovilni misli. Politično vlogo pokojnega dr. Mihe Kreka bo morala presoditi zgodovina v luči osnovnega dejstva — in mnogih še nepoznanih podatkov — da jo on privzel in nosil breme slovenskega narodnega zastopstva gr-dVeh" najhujših in najbolj kritičnih razdobjih v novejši zgodovini slovenskega naroda.
Slovenci bodo ohranili težavmo narodno-politično službo dr. Mihe Kreka v spoštljivem spominu. Bog pa naj da njegovi globoko verni duši večni mir in pokoj."

Rutko Šušteršič
OČE	NAŠ
Oče naš, kateri si v nebesih,	Vesoljna Luč/ od iztoka do zahoda, cd sev, ra do juga,
posvečeno bodi Tvoje ime,	razgori naj Ti sc žar krvi, ki jo jc raztrosil car vokov in zvezdni čari
pridi k nam Tvoje kraljestvo,	Do neba povzdigni oltar, nam naš križ!
/.godi se Tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji;	Od iztoka do zahoda, od severa do juga, glej, naša Ti kri plameni, žrtev Ti v blhg pepel gori, Tebi v dar.
daj nam danes naš vsakdanji kruh	Napolni z viharjem prsi naše, vrtinec svetlobe
in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom	nam daj okrog glave, razgali, sezuj nas in pošlji v ledeni mrak — kot trop jagenjc med krdelo volkov, naj jih goli in bosi s krotkostjo privedemo k Tebi.
in ne vpelji nas v skušnjavo,	Razrešili bomo zvezdni tok s pomočjo Tvojo, zravnali bomo tega planeta pot s Teboj, carjem časov, svetov,
temveč reši nas hudega.	Tu je olthr ter pripravljen je žar in nož silni — žrtvi daj moč in mir, da svetlo vzplapola Tvoj dar in vonj se razširi njegov čez ves brezkončni obzor
amen.	v visoke zarje neba...
E. O.
Major Wil8iain P. Jono«
Njegovo delo
Kanadski major William P. Jones je slovenskim emigrantom vsaj po imenu precej dobro poznan. To je tisti major Jones,, katerega ime je tesno povezano s prisilno vrnitvijo slovenskih domobrancev komunistom v trpljenje in smrt. Umrl je oktobra 19(59 na svoji farmi v Wcllandportu blizu niagarskih slapov.
iNjegova življenjska pot je pot revolucionarja. Prvo svetovno vojno je služil v Franciji. Tu je izgubil levo oko in dobil kos šrapnela v levo nogo, kjer mu je ostal do smrti.
Po vojni je bil spet v šoli in okrog leta 1921 vodil študentovski štrajk na univerzi v Dalhousi. Kdor pozna zgodovino nemirov in štrajkov, lahko že ob tem ve, kakšne vrste študent je bil Jones. Pozneje je šolo pustil in delal v različnih službah; med drugimi je bil tudi prekupčevalec z nepremičninami (real estate) v Torontu.
Med drugo svetovno vojno je hotel biti spet vojak. Ker pa zaradi steklenega očesa ni mogel v kanadsko vojsko, je podpisal službo na trgov-i ski ladji in odšel v Anglijo. Ko je bil tam, se je javil v angleško letalsko .službo. Od tu je bil poslan v Afriko kot specialist za talno protiletalsko obrambo. Po dveh letih je bil poklican na vrhovno komando, prestopil v britansko armado in bil povišan v majorja. Njegova prva naloga je bila odskok nad Jugoslavijo, kar se je zgodilo 19. maja 1943.
Tistih dni se major Jones spominja takole: ,,Že prvi dan ali kaj sem videl ,da so partizani nedvomno zelo dobro organizirani. Njih vojska je štela kakih 150.000, od katerih je bilo deset procentov žensk... Veliki predeli so že bili osvobojeni sovražnika."
Že samo ti dve „ugotovitvi“ sta iste vrednosti kot vsa druga rdeča propaganda, kajti dokazano je, da so bila ta tkzv. ^osvobojena ozemlja" od okupatorjev izpraznjena kot dar v zameno za razne nenapadalne pogodbe, katerih so se partizani tudi vestno držali. Na ta področja so se zatekli zdravit rane, ko so jih le preveč dobili od četnikov in drugih nacionalnih protikomunističnih enot.
Taka in podobna poročila je dajal major Jones kot predstavnik britanske vlade pri partizanih. Poročal je tudi o raznih uspehih in je za komuniste tudi zahteval potrebno vojaško pomoč.
Ker se je prav tiste dni odločalo, ali bo Britanija še nadalje podpirala Mihailoviča ali pa se naslonila na Tita ,so taka lažna poročila odločila v korist komunistom. Angležem Mihailovič ni bil všeč, ker je pri svojih ak-cijah gledal na to, da reši in ohrani čim več življenj jugoslovanskih državljanov; Angleži pa so od njega zahtevali drznih akcij, četudi so Nemci
odgovarjali g strašnimi represalijami nad civilnim prebivalstvom. Britanci ro gledali lo na trenutno korist Anglijo, trpljenje drugih narodov jim ni bilo mar; pa tudi ne njihov politični jarem po vojni. Coj je cam Churchill dejal: „Vsccno jo, kakšen režim pride v Jugoslaviji na oblast pa vojni; saj mi r.e bomo živeli tam.“
Jones je v svoji levičarski politični orientiranosti seveda videl v partizanstvu ,(.vojaško najmočnejšo in najučinkovitejšo silo, ki je poleg tega uživala največjo podporo domačega prebivalstva.11 Major Jones je vsa ta sfabricirana poročila jemal iz partizanskih propagandnih virov, ali pa jih je sam krojil po svojem naravnost fanatičnem marksističnem prepričanju, po katerem mu jo bila zmaga komunizma edina rešitev za svet.
Imenovanje Jonesa za predstavnika britanske vlade za časa vojne je gotovo začetek največje tragedije za jugoslovanske narode, ki ro bili iskreno in nezebično borbo proti nemškemu trinoštvu ter sc borili za resnično svobodo na strani zaveznikov, pa so razni Jonesi in njemu podobni te velikanske žrtve zavestno šteli v korist komunistom. V času te nezaslišane zmede pojmov sta si britanski egoizem in rdeči imperializem podala roki: Britancem je bilo vseeno, če izginejo vsi narodi, da le angleški ostane; komunisti pa bi dosegli svoj cilj, četudi bi jugoslovanski narodi kot narodi izgini i, samo da bi preživeli posamezniki bili — komunisti.
Jones je bil v maju 1944 poklican iz Jugoslavijo in je dobil manj nevaren položaj.
članek, iz katerega sem dobil te podatke ,ne pove, kaj je ta položaj bil', in dodaja, da je njegovo delo še diplomatska tajnost in bo tako ostalo do leta 1973.
Titova hvaležnost
Major Jones za svojo vojaško službo od angleško vlado ni prejel nobene pohvale. Po drugi strani pa je Tito kar šaril z raznimi odlikovanji, s Čemer jo gotovo najbolje dokazal,, da je bil njegov nastop protinareden in da je bil prav major Jones tisti, ki je s svojimi lažnimi poročili o jugoslovanski ilegali obrnil politični položaj v korist .partizanom. Tako jim je omogočil, da so kljub dejstvu ,da jo narod komunizem obsodil in ga zavrnil, navzlic odkritemu sodelovanju partizanov z okupatorji, partizani v očeh za-pada veljali kot borci za svobedo in jim jo zato bila daha politična oblast nad ozemljem Jugoslavije.
Še prod .koncem vojno jo v London , prišlo za Jonesa prvo jugoslovansko 'odlikovanje. To jo v britanski vojaški 'komandi zbudilo veliko pozornost, a narejenega ni bilo nič. Vprašanje je,‘ali to odlikovanje potrjuje možnost, da. je. bil samozv.aji.i maršal Tito že,pre^ koncem, vojne vnaprej določen poglavar povojne Jugoslavije, in so bili potemtakem Tito-šubašjčevi razgovori le^.kulisp . političrjih .kramar'cv, .za kr.tgro so jugoslovanskim narodom delali .pačrtc o rdečem suženjstvu, ali pa si je Tito že takrat sam
lastil oblast v sonci sovjetskih armad, ker mu je bilo znano, da zapad zapusti cc’e naredo za ceno enega dnevnega navideznega miru?
Pred leti je bilo v časopisih rečeno, da je bil Jones že vdrugič v Jugoslaviji kot poseben gost maršala Tita. Če se prav spominjam, je bilo tedaj pisano, da je ob tej priliki prejel najvišje vojaško cdlikovanjc rdečo zvezde. Neko drugo poročilo pravi, da je major Jones prejel visoko vojaško odlikovanje cd ambasadorja iz Otavvc; možno pa je, da se to nanaša na isto priliko. Izgloda ,da major ta odlikovanja ni jemal preveč resno, saj so jih našli vsa zamazana mod kupi jugoslovanskih časopisov in spominkov.
S tem pa ni rečeno, da se je njegova politična orientiranost kaj spremenila ali ohladila. Okoliščine kažejo, da je imel rdečo Jugoslavijo zelo v časti. Svojo kmetijo v Wellandu je imenoval „Belgrad farm“. Ta je bi’a vsa leta shajališče rhznih dvomljivih beguncev iz Jugoslavije, katerim je komunizem sicer osolil pamet, a jih je pozneje razočaral, mnoge pa tudi kot vohune poslal v Kanado oznanjat titoizem. Znano je, da je bil na raznih piknikih pogosto navzoč tudi jugoslovanski konzul iz Toronta. To je isti konzul, ki jo torontsko mestno vlado tako prepričal o nevarnosti pred bombnimi napadi, da zdaj mesto plačuje 45 tisoč dolarjev letno za policijsko stražo pred konzulatom. (Tako je bilo rečeno v radijskem poročilu o božiču.) Le kje je zdaj junaštvo rdečih kolovodij, s katerim so neusmiljeno pobili na tisoče in tisočo vrnjenih in zvezanih protikomunistov ? 1
Obisk
Toga majorja Jonesa je poleti 1969 skrivaj obiskal član Tabora iz Toronta. Odkril jo razne značilnosti toga starega revolucionarja.
Za obisk se skora ni zmenil, ampak hitel opravljat pri svojih kravah, šele, ko je to končal, je prišel v hišo, Sezul škornje in delovno srajco zamenjal za drugo sveTordeče barve; slično, kot ro jih med revolucijo v Sloveniji nosili zloglasni politkomisarji.
Pri-nal je, da je bil v angleški vojaški misiji, a tam ni videl drugega, kot pravilnost partizanskega nastopa. Potem je bil poslan v Anglijo in drugam, kjer jo pridobival jugoslovanske begunce za partizansko vojsko. To jo bila verjetno tista armada, ki se jo potem privalila preko Istre, in, za katero cc spominjam, da co bili prepričani, da se bore za kraljh.
Vodko mržnjo jo kazal do vsakega, ki je mislil, da komunizem nima Vrega prav; Dejal je tudi ;da bi v slučaju vojne med Kanado in Jugoslavijo vsak .poštep cmigrent iz Jugoslavije, ki je postal kanadski državljan, moral stopiti na stran Jugoslavije in se boriti na strani komunistov,
Iio;.'jernaš obir,kov.aloe;tamu ugovarjal, jo vzrojil in ga c>blil z vsemi priimkijiz rdečega slovarja,,.k,i nipo veljaU sam.o:n,icmu, ampak vsej emigraciji. iNjcgov nastop jo pokazal-,jda sc-oer učil-vzgoje: pri kravah, .po skrajnosti je bil napihnjen z rdečo .ideologijo,;.druge-.izobrazbe .ni .jjjj.p) nobene.
Priznal je, da je v Avstriji nagovarjal ljudi, naj se vrnejo v domovino in da ve, da se nikomur ni nič hudega zgodilo, ker komunistom je treba samo priznanje zmote, pa vse odpuste.
Spominjal se ni imena niti enega kraja v Jugoslaviji, kjer je bil; gonil je le to, kako so imeli partizani vedno in povsod prav, kako so uničevali Nemce in se borili za svobodo svojih narodov. Toda teh svojih trditev ni mogel podpreti niti v enem slučaju. Na vsak ugovor mu je iz ust kot iz zmajevega žrela bruhnila ploha psovk in komunističnih parol ,ki so v popolnem nasprotju z resnico.
Major Jones je bil res v polnem pomenu besede koristno budalo, ki je pomagalo rdeči revoluciji do oblasti.
Po vsem tem je res težko razumeti, kaj je vodilo britansko vlado, da je tako politično nerazgledanega in neizobraženega človeka poslala v Jugoslavijo nadzirat odporniško gibanje. Še teže je verjeti, da je vsa ta enostranska poročila sprejela, čeravno je brez dvoma imela na razpolago nasprotna poročila o Mihailovičevih četnikih.
Brez ozira na dejstvo, da so komunisti posredno ali neposredno zakrivili smrt nad poldrugim milijonom človeških žrtev, je že samo postavitev Jonesa in drugih znanih levičarjev v službo partizanom — zločin, ki se drži britanske pa seveda tudi jugoslovanske begunske kraljeve vlade.
MIVEiVJA	VREM J A
Ruda Jurčec: Skozi luči in sence
3. del (1935—1941)
Izdala in založila Uditorial Baraga, Bs. Aires, 1969. Str. 416.
Za prvima dvema deloma svojih kulturno-političnih spominov, v katerih je Kuda Jurčec z doslej v slovenskem slovstvu nepoznanim — ali vsaj ne tako popolno dodelanim kozerskim stilom v mnogih pogledih odkrito in brez strahu na morebitne zamere z leve ali desne dihnil svežo sapo v gosto vzdušje naših privzgojenih pogledov, je sedaj s tretjim delom z‘ačel prav tako naravnost potiskati svoj ostri bisturi v čir, ki je zaradi tistega izrabljenega ozračja zrastel v naši narodni skupnosti ob obdobju minule drugo svetovne vojne.
V letih 1935—1941, ki jim pisec posveča 416 strani tretjega dela svojih spominov, so usmerjevalci svetovnih razmer ves svet — in s tem kajpak nujno tudi našo domovino — že položili ,,na parc‘‘. — „Ves zemeljski obod je bil mrtvaški oder.“ — to piščevo osnovno spoznanje je
votlilnica, s katero osvetljuje ta čas preko vrste dogodkov in osebnosti, ki so se zajedle v njegov spomin.
Ker je bil Ruda Jurčec v tem obdobju urednik vodilnega slovenskega dnevnika v službi tedanje večinske in odločilne stranke na Slovenskem — dogodki niso samo kronološko odmevali od zunaj, ampak so jih izza njegovih uredniških miz vsaj za naše notranje okolje tudi usmerjali — pa povrhu še šef uradne jugoslovanske časnikarske agencije v Ljubljani in dopisnik francoske novinarske agencije, ne more biti nobenega dvoma, da je stal v slovenskem žarišču usodnih dogajanj. To je osnovna okoliščina, na podlagi katere moremo šele pravilno razumeti tehtnost njegovih zapiskov, pa nekoliko bolj pravilno in pravično oceniti njegove sodbe in sklepe, ki jih ne prepušča bralcu — kar bi bilo zanj vsekakor bolj udobno —, ampak jih sam naravnost pove ali vsaj dovolj odkrito nakaže.
Kot je v tistih letih svet začel z mrzlično naglico drveti „na pare’ tako se pred bralcem v kaleidoskopski barvitosti piščevega mojstrskega sloga v službi njegovih osebnih nazorov o svetovnih in domačih dogodkih vrstijo ne samo ti, ampak tudi njihovi — na eni strani v žrtve, čistost srca in namenov ter iskanje ideale verujoči, na drugi pa v narodno loka-vost ter umazane cajnke neznačajnosti in plitvih stremljenj pogreznjeni dejstveniki.
Ker pisec ne samo nikjer ne prikriva, ampak celo na vseh straneh nhtančno opredeljuje svoj zorni kot na čas, ki je z lučmi in sencami drvel skozi njegovo dojemajno, je kajpak nujno, da pod njegovo prizmo vidimo izginevati vrednote, ki jih je vzgoja redu njegovih sodobnikov še dvigala na svetilnik, pa so v resnici že nosile v sebi klico naše narodne nesreče. P > drugi strani pa so pod isto prizmo tudi že nakazane skozi rodove neopazne, pa zato tem bolj pristne prvine našega poslanstva v okolju sodobnosti, iz katere naj zraste bodočnost novih rodov Slovenstva.
To je nedvomno tudi piščev poglavitni namen, ki daje tem spominom poseben pomen, če so namreč neki v lučeh in sencah časa porojeni dejstveniki neposredno povzročili ali pa vsaj posredno vplivali na psihološke osnove naše narodne nesreče za časa in še po komunistični revoluciji prav pod tujo okupacijo, potem moramo pač v vsem tem iskati nek srni. el in izluščiti pozitivne zaključke. Tudi v tem pisec bralca ne pusti na cedilu.
Prav zaradi tega pa se pisec seveda nikoli ne bo mogel znebiti očitka subjektivnosti. Toda mi prav v tem vidimo naravo pishnja spominov, ki tako dekma pomagajo k čim boljši osvetlitvi dobe, deloma pa nujno dopri-našajo tudi nove prispevke za njeno zgodovinsko gradivo, šele ob osvetlje-nju z različnih žarišč in šele iz mozaika raznobarvnega gradiva bo poznejši zgodovinar lahko sestavil objektivno podobo dobe, ki smo jo vsaj sodoživ-Ijali,, če ne že soustvarjali in zato nanjo nujno gledamo z različnih zornih kotov. Toda jedro ostane v vdakem oziru neizpodbitno. Takšno je ostalo tudi v spominih Rude Jurčoca. In to je še ena piščeva odlika, ker ga navzlic
subjektivni opredeljenosti ne skuša pačiti, kot smo tega vajeni — žal, no samo v rcžimovskcm zgodovinopisju doma.
Ker je Ruda Jurčec v ta del zajel kratko dobo G let, ki so kot nekakšen zgoščeni akord overture z vso intenzivnostjo pripravljala tragične, pa tudi najbolj veličastne dogodke našo zgodovine, mora po knjigi poseči vsakdo, ki noče preko neizogibnega zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci navzlic morebitnim napakam v ocenah in taktiki vendarle bili prvoborci odpora proti svciovni komunistični zaroti in tako vsemu človeštvu o pravem času pokarali pravo pot.
Zato tem bolj nestrpno pričakujemo četrtega dela Jurčccovih Luči in senc, katere bedo pokazale, kako je s svojega zornega kota srkal v spomin in ohranil dobo, ki bo v pedobi slovenskega domobranstva kljub, ali pa prav zaradi vetrinjske žaloigre poznim rodovom Slovencem svetila kot najbolj žarek zgled.
Pi. Ka.
ZANIMIVI PABERKU
Kajčee in njen strup
Kača je žival, ki spada med plazilce. V latinskem jeziku imamo dva izraz?, za označbo te živali. Serpens (entis), ki pomeni tudi ozvezdje med malim in velikim vozom, in vipora (ao), slovensko kača ali gad, v španščini pa re je beseda spremenila v viboiti. Izmed vseh živali jo beseda kača naj-starejši literarni element, predmet književnega obravnavanja in zgodovine.
Že £'v. pismo piše, da je Bog poslal med Izraelec strupene kače za kazen, ker ro zabavljali proti Bogu in Mojzesu, ki jih je vcdil iz egiptovske sužnosti proti Rdečemu morju. Da so se lahko rešili smrti, je Mojzes rtarcdil bronasto kačo, in kdor se je ozrl vanjo, ga kačji strup ni usmrtil. Tukai je bronasta kača simbol Odrešenika — križanega Kristusa, ki tudi rešuje večno smrti.
Ko sta pa prva človekh, Adam in Eva grešila v raju proti čistosti, ju je tudi kača zapeljala v greh. Tukaj je pa kača podoba hudobca, ker je on govoril iz kače. Ta drugi simbol hudobca, hudiča, sovraštva in greha se jo še do dines ohranil med ljudstvom. Danes pomeni kača nekaj slabega in se je vsakdo boji, tudi če ni strupena. Zato narodni pregovor to lepo psihološko utemeljuje: „Kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi.‘‘
Kača in strup pa sta imela tudi v mitologiji in svetovni zgodovini zelo pomembno, največkrat aitiološko ,t. j. vzročno vlogo. Izmed neštetih primerov iz svetovne zgodovine omenjamo samo kraljico Egipčanov, Klcopa-
tro, ki sc jc usmrtilt* s kačo. I2 novejšo sjjodovine ja znan primer smrti bolgarskega kralja Borisa, katerega,, kakor poroča grof Ciano, so usmrtili s kačjim strupom.
Tudi v svetovni književnosti so kačo celo pogosten pesniški predmet, bodisi v pravljicah, povestih, romanih in pesmih.
Neki plemenitaš je imel krasnega konja, toda prerokovano mu jc bilo, da bo prav ta konj vzrok njegove smrti. Da bi plemenitaš odstranil nevarnost smrti, z>pove ubiti konja. Ko pa je šel čez čas pogledat tja, kjer je ležalo okostje konja, ga jo popadla takti jeza, da jc brcnil v lobanjo/ češ: i.Ti mrha, bi me torej usmrtila!" Toda v lobanji jc bila skrita kača, ki ga jo pičila v nogo in plemenitaš jc umrl. Taka jc useda v književnosti.
Imamo pa neki rc nični dogodek, ki nam prikazuje pedobno usodo.
Jc-cni,. leta 1947 je imel v Bagnoliju tečaj za španski jezik sin ekvadorskega pisatelja Edvarda Zamocoisa (psevdonim). Nekega dno jc pripovedoval, kakšna dežela je Ekvador in jc povedal Ude dogodek.
Neki kmet je šol v gozd. Tam ga jc pičila v roko neka, zelo kratka kača, ki pa jc najbolj strupena med kačami, tako da proti njenemu strupu ni zdravila. Menda je neki protistrup, ki pa ne trne biti več kot eno uro star, kar seveda praktično no pride v poštev. Zato si je mož takoj odsekal roko z „.machcto‘‘, z dolgim meču podobnim nožem. Tako cc jc rešil smrti. Teda usoda jc usoda. „Nc3reča nikdar no počiva," pravi pregovor.
čez nekaj časa je šol mož spet tja in jc napel še, mogoče prav zaradi hudega strupa, nedotaknjeno roko. Pobral jo jo in vrtci po rokah, toda najbrže je imel kakšno nevidno ranico/ da sc jc zastrupil in takoj umrl.
P laz v> ni si n h sz
V slovenski književnosti so bile poprej zelo v medi plavolaske, šc danes jo kakšen pisatelj včasih poveličuje, vendar pa dancs> plavolaske niso več tako pogosto v umetnosti, kot so bile nekoč. Časi so so spremenili, meda in okus tudi. Vdcr črnsko muziko, ritma in plesa v ameriško kulturo in preko nje v evropsko jc močno zamajal klasični okus tudi v umetnosti. Dandanes so pesniku ni treba navduševati samo za bledolično, suho in tenko plavolasko, kor co vsemogoče barvo moderno, kakor na oblekah tako tudi na laseh. Danes si ženske barvajo lase po svojem okusu, črno, rjavo, sivo, pepelnato, rdečo, colo vijolčasto, zato sc prav lahko pripeti pesniku, da danes opeva plavolasko, ki se bo jutri spremenila v rdečelasko.
Zanimivo jc pa to, da večina bralcev ni vedela točno povedati, kakšne barve je pravzaprav plavolaska, čeprav smo imeli kravo plavko, vola plavca, ker co skoraj vsi zamenjali plavo barvo z modro barvo. Perilo so ženske ».plavilo o plavilom", ki jo bilo modrc barvo, da so dobilo lepo belo perilo.
Zmedo jc povzročala slovenska spačenka plav, ki jo nastala iz nem-ške besede: blau (moder). Beseda plavolaska pa nima nobenega opravka z modro ali sinjo ali pariško modro barvo, temveč je nastala iz prasloven-
ske besede palva (pelve)*. Ker pa je polglasnik, ki je stal pred 1, prestopil zal in se podaljšal v a, polglasnik na koncu besede je odpadel, smo dobili besedo plav. To pa pomeni: svetle barve, skoraj belkaste barve. To barvo navadno. označujemo s tujko blond. Plavolaska je torej svetlolaska ali blondinka, podobna pepelnato beli barvi, ne pa pšenični barvi, kakor pravi slovenski pravopis. Pšenični barvi odgovarja francoska beseda: beige (beiž), ne pa blond. Prave plavolaske, torej pepelnato bele,, so pa zelo redke, zato se pa pašniki in pisatelji navdušujejo zanje.
* e - je polglasnik.
IVAŠI MOŽJE
srcem
har“ -
JOŽE ŠTEFANIČ - MARELMOIIAR 50-LETNIK
življenje Jožetovo se je začelo 22. marca 1920 v trojanskem vrhu pri Cerkljah. Že rano v mladosti se je od zavednega očeta in matere učil poštenja, vere in ljubezni do svoje zemlje.
Ko je dorastel v fanta se je šel učit za vrtnarja — ljubil je svojo slovensko zemljo, njene cvetlice, pesmi — jezik, vse kar je na naših lepih tleh. Bil je po rhznih službah; v naj-lepših letih mladosti — pa ga je potegnila v vihar gorja — vojna. O tvojih vojaških pre • drznih delih — bi lahko napisal cel roman — uprl se je Nemcem, prišel v Ljubljansko pokrajino — tam so ga pograbili partizani in ga skoro ustrelili — po bistri glavi se je rešil — ušel smrti komunističnim zločincem in se pridružil z vsem domobrancem. Vsa Dolenjska ga je poznala pod imenom „marclmo-- to pa zato, ker je z svojo šegavostjo zabaval vse okoli sebe.
Ko co komunistično hordo zasedle Slovenijo je božal na Koroško cd koder te je za las rešil in postal grofov vr'nar v Železni Kaplji na Koroškem, Med režicami je našel tudi svoje dekle, ženo go. Elzo. Po prihoda v Argentino jo okušal vse bridkosti tujino, požrl je dosti krivic,- pa si kljub vsemu uredil svoj »Triglav" v Tortugui'as, prov. Buenos Aires. Res z žuljevimi rokami in potom poštenjaka živi z dvema sinovoma in ženo na. prelepo urejenem vrtu in domu.
Ko je imel težko operacijo na hrbtenici je bil korajžen — vse v bolnici je zabaval in ponudil roko v pomoč če je le mogel. Takrat sem spoznal še dve vrlini v njegovem značaju — hvaležnost in potrpežljivost.
Dragi Jože! Naj ti bo teh par skromnih besed v zadoščenje za v hudo,- v zahvalo za dobrega soldata - Marelmoharja, za odločnega anli-ko-munista, prijatelja in dopisnika gl. Ttbor. Kar ti res želimo — ostani tak — bori ::c za pravico, piši, govori, razkrivaj strahote komunizma tujcem. Tvoji soborci dvigamo čaše: ,,KoI’kor kapljic, tol’ko let — naj te Bog ohrani v krogu tvoje in slovenske družine 1“
Savi
Florijan Slak
ŠE O SEPARATIZMU
V Taboru št. 5-6 1969 sta objavljena dva pisma g. Kadivoja Riglerja g. Rudolfu Smersuju. G. Rigler je v enem izmed njih omenil tudi moj članek v Taboru št. 7,- 1965, pod naslovom: Perspektive in slovenski separatizem.
Ne mislim poseči v njuno debato okoli »odiozne" besede separatizem in separatisti, katero sem jaz — kot pravilno ugotavlja g. Rigler — uporabil tri in pol lota pred njim v svojem članku v Taboru.
K zgornji ugotovitvi bi samo rad pripomnil, svojega članka ne smatram za političnega; pač pa samo kot zgodovinsko primerjalnega.
Prvo, kar moram razumeti, je dejstvo, da niso vsi članki politične vsebine tudi že — politični.
Besede: separatizem, separatisti, odioznost itd., niso slovenski izrazi; vprašanje je samo, ali jih lahko nadomestimo z eno samo slovensko besedo istega določenega pomena. Za marsikoga izmed nas, ki živimo nad polovico svojega življenja izven slovenske skupnosti, ni vedno lahko tako besedo najti. Čc torej uporabimo tujko, prav gotovo ni vedno ta samo produkt domišljavosti; dasi je tudi resnica, da jih mnogi uporabljajo samo zato, ker hočejo biti bolj »inteligentni". Da pa med Slovenci prevladuje trditev zUdnjoga dela mojega stavka, bo potrdil vsak, ki mu pride v roke slovenski 'časopis iz domovine, kjer postaja sodobna slovenščina neki bodoči espe-
ranto; ali pa po komunistični teoriji jezik brezrazredne družbe, odmirajo -čega naroda in države — za novo komunistično ero.
Vsak človek je že rojen separatist, ker se vedno hoče osamosvojiti; od staršev, družine; hoče posebne šole itd.
V	Kanadi imamo npr. dva šolska sistema: public (javne) in separaie (katoliške) schools, Slovenci v večini pošiljamo svoje otroke v ^separate" šole (katoliške, če v dotičnem kraju obstojajo, pomeni, če je dovolj katoličanov), za kar tudi plačujemo svoj šolski „davek“. Imamo namreč na izbiro, kateri sistem podpiramo. Tega v sosednih Združenih državah nimajo. Torej smo že ^separatisti"; seveda ne politični.
Imamo pa tudi politični separatizem v francosko govoreči pokrajini CJuebec, Tamkajšni separatizem pa p ,'dno uporabljajo komunisti različnih vrst, ki so v preteklosti že organizirali teroristične akcije. Niso vse separatistične frakcije komunistične oz. pod njihovim vodstvom; kot v Slovenji leta 1941—1943, tudi niso bile. Sam šef državne policije (ItCMP) je na tiskovni koferenci izjavil, da separatisti (francosko govoreči) pošiljajo svoje ljudi ped krinko študiranja na vežbanje v Kubo in jih je vsako leto več. Izjave vodilnih separatistov so točno enake slovenskim OP propagandistom izza časa revolucije. V Kanadi so se torej komunisti skoncentrirali v „upornem“ francoskem delu, ki je za tukajšnje razmere neke vrste jugoslovanski jug.. . Za komuniste pa kolišče kubanske vrste.
V	sosednih Združenih državah, kjer je samo angleščina uradni jezik1 (v Kanadi je poleg nje tudi francoščina)^ so komunisti in njihovi beli kapitalistični revolucionarji zasejali seme črnega separatizma. Ameriški črnci so se do nedavnega hoteli vključiti v belo prebivalstvo s kričanjem po enakopravnosti. Ko to politiki začeli pritiskati z raznimi zakoni na belo ■ prebivalstvo, da bodo črni enakopravni, so komunisti takoj uvideli, da jim bodo speljali vedo mimo njihovega mlina. Spremenili so svojo taktiko in začeli propagirati črni separatizem.
Voditelj črnega separatizma v Združenih državah Robert F. William.-i (bivši oficir pri marinih) je tudi predsednik Republike (Nove Afrike (Re-public of New Africa), ki „bo“ obsegala sledeče države v Združenih državah: Louisiana, Arcansas, Mississipi, South Carolina in Georgija, pa tudi Norih Carolina, ki je »predsednikova" rojstna država.
Kanadski tednik »National Tattlcr‘‘ cd 9. nov. 19G9 je prinesel celo stran pod naslovom: črnski načrt za delitev Amerike. V članku so slike; in opis črnskega načrta za ustanovitev črnske države v Združenih državah — v smislu kitajskega komunizma.
Robert F. Williams (44 let) je pobegnil iz Združenih držav leta 1951, kor je ugrabil bel zakonski par v času rasnega trenja v Montroe,. N. C. Postavil je radio Free Dixie v Castrovi Kubi in preko nje nagovarjal ameriške črnce, da na silo odgovarjajo s silo. Toda kubanski komunisti niso marali črnskih nacionalistov. Zato se je preselil v Peking, kjer je bil zapo-j slen pri Mao-Tse-Tungu kot protiameriški propagandist. Tam je živel kot pravi kapitalist. Kitajci so mu dali najmodernejše stanovanje ter osebni,
avto s šoferjem, šolali so tudi njegove otroke. Poleti je preživel več mesecev na razkošnih letoviščih, kjer je živel kot kralj. Pisal je knjige, kot se spodobi poklicnim revolucionarjem. Vse to, je seveda delal na račun kitajskega proletariata.
Leta 1968 se je Williams pojavil v Vzhodni Afriki v državi Tanzanija. Tam pa med svojimi črnimi rojaki ni našel smisla za probleme ameriških črncev in se je septembra vrnil v Združene države v Detroit, kjer se legalno bojuje proti vrnitvi v kraj svojega zločina s pomočjo svojega „držav-neg’a“ aparata, „ministrov“ in kapitala...
Kaj takega je možno samo v demokraciji, ki si na svojih prsih redi gadjo zalego in koplje lastni grob! -— Kaj pomeni podcenjevanje nasprotnikov, bi na zapadu morali vprašati voditelje slovenske politične emigracije.
Za ilustracijo sem navedel zgornja dva primera, ki pa nista ne edina, ne zadnja; sta pa tipična za mednarodno zaroto, delujočo izrazito na podlagi notranjih zadev in separatizma, kar na zapadu vedno najde „razu-tnevan'e“. Kadar pa gre za izraziti in čisti nacionalni separatizem, se kapitalisti in komunisti vedno znajdejo v bratskem zagrgljaju in tak separatizem zadušijo. Najbolj kričeča primera nacionalnega separatizma sta v Afriki: Kongo-Katanga in sedanji:	Nigerija-Biafra. Tukaj ni šlo za
komunizem, ampak za tako opevano samoodločbo narodov! Kakšna ironija!
Kdorkoli je živel mod revolucijo v domovini (mislim na zunaj,, po okupatorju zasedene trge in mesta), bo vedel, da so komunisti s svoji „Qsvobodilno fronto" poslužili slovenskega nacionalnega separatizma kot najbolj zaslužnega „bluffa“ za komunistično zmago. Pobijali so vsako misel o Jugoslaviji. Propagandisti OP so šli (nekateri med njimi so bili naj • bolj ,fkatoliški‘‘ ljudje pred vojno) preko uradnih smernic komunistične partije v skrajni separatizem; ne samo s protijugoslovansko propagando, ampak naravnost z norostjo, da po osvoboditvi ne bo nobenih davkov; študiral bo vsak, kdor bo hotel; delavec in kmet ne bosta več jedla krompirja, meščanstvo pa pohape piške itd., itd. Trezni ljudje so se tiho smejali, ust odpreti pa se ni upal nihče,, ker bi ga kot protiljudskega elementa — ubili!
Rdeče tolpe so se imenovale: Slovenska partizanska vojska, njeno politično zaledje Slovenska osvobodilna fronta itd. Govorili so o suvereni slovenski državi. Nosili so kape triglavke s slovensko zastavico in rdečo zvezdi v sredini. V javnih povorkah pa so nosili samo slovenske zastave brez rdeče zvezde, šele po priznanju komunističnega partizanstva po „zavezni-kih,“ so leta 1943 tiho odstranili triglavke, katere so še dolgo potem obdržali stari partizanski borci-separatisti. Nove partizanske kape, zelo slične kapam sovjetske rdeče armije, so zamenjale triglavke,. s katerih pa je izginila slovenska zastava; ostala je samo rdeča zvezda. Pri uničenju Turjaku in Grčaric (septembra 1943) z italijansko vojaško pomočjo in orožjem, ki ga je za partizane v spremstvu Borisa Kidriča in generallajtnanta Jaka Avšiča (bivšega jugoslovanskega aktivnega oficirja in v začetku sodelavca Mihailovičevega zastopnika za Slovenijo majorja Karla Novaka) izposloval angleški (Kanadčan) major William P. Jones (umrl 1. 1969) pri
poveljniku italijanske „Soškc‘‘ (Isonao) divizije generalu Ceruttiju v 'Novem mestu, paitizani niso nastopali več kot slovenska partizanska (separatistična) vojska, temveč kot Jugoslovanska ljudska armija!
S tem šele jo bilo konez po komunistih vodenega slovenskega separatizma.
četniki v Grčaricah so bili kraljeva jugoslovanska vojska, vaški stražarji (ta izraz sem prvič slišal v emigraciji; doma smo jim rekli: „lcgisti‘’) pa so šele na Turjaku postali slovenski separatisti in sc odslej borili pod slovensko zastavo. Vaški stražarji so do tedaj bili samo branilci svojih vasi pred banditi iz gozdov (Legija smrti je bila njim podobna). Vso te .partijske" vojske so bile ped vodstvom predvojnih politikov in so temeljile na kontinuiteti kraljevine Jugoslavije. Torej so bili vsi protikomunisti — jugoslovanski monarhisti.
Po katastrofi v Grčaricah in na Turjaku in po sijajni zmagi legionarjev na Zameškcm ped poveljstvom kapetana Vuka Rupnika, je v Ljubljani gcr.c-al Leon Rupnik ustanovil Slovensko domobranstvo, ki je bila prva in edina resnično olovenska narodna vojska. Domobranci smo se borili pod slovensko zastavo; na kapah smo nosili kokarde s slovensko zastavo; pozneje so na njo pripeli še kranjskega orla. šele n prevzemom oblasti po predvojnih slovenskih politikih po 3. maju 1945 s.mo morali domobranci po nekaterih četah (no vseh) potrgati z rokavov kranjskega orla in s kap slovenske kokarde in jih zamenjati s kraljevo kokardo, kor so slovensko domobranstvo preimenovali v Slovensko narodno vojsko v sestavu kraljeve jugoslovanske vojske v domovini, ki je tedaj že bila — Titovo partizanstvo! Kralj Peter II. je še 17. julija 1945 povabil Tita k rojstvu svojega sina v London,* kamer je le-th poslal svojo uradno delegacijo; medtem pa v Jugoslaviji še niso zasuli množičnih grobov desetti-sočev pobitih vojakov kraljeve jugoslovanske vojske v domovini, ki so jo po izročitvi iz Vetrinja pobili Titovci!
Del slovenskega protikomunističnega vodstva v Ljubljani je že poleti 1943 ustanovil slovenski separatizem (potom, ko so ga komunisti žc zavrgli), ki pa mu je 3. maja 1945 — odrekel. V emigraciji je zopet oživel — na vso jezo stare politične garniture, ki se od preteklosti ni naučila ničesgr. Oživel je, toda zdi sc mi, da ima isti določeni cilj kot vsi pred njim, in bo ob določenem času končal v Ljudski Republiki Sloveniji in Federativni Jugoslaviji.
Danes, ko je torej slovenski separatizem živ v domovini in v cmi-
* Botra Petrovemu sinu sta bila tedanji angleški kralj Jurij VI. in princeza Elizabeta, sedanja kraliica. Krstni obred je onravil oče Familian Acokljič, navzoča pa sta bila tudi Canterburyski nadškof in srbski patriarh. Manikala sta še vodja jugoslovanskih muslimanov in beograiski katoliški nadškof dr. Ujčič, pa bi bila slika popolna. Nadškofa dr. Ujčiča je Titov režim odlikoval istočasno, ko je na mrtvaškem odru ležal kardinal Stepi-nac, katerega so še mrtvega blatili po časopisih. Kako pač naj navadni zemljani to razumemo?!
graciji, pa imajo prav tisti, ki trSijo, da slovenska državna miselnost ni prišla iz emigracije, ampak je zrastla na Slovenskem političnem zelniku (ni važno,, kakšne barve je solita; važni so njeni vitamini). Iz prejšnjega opisa je čisto jasna ugotovitev, ki sem jo zapisal v članku Perspektive in slovenski separatizem: Gre za — položaje...
Za nas pa, ki smo samo bežni politični opazovalci, in smo — upam trditi — v veliki večini slovenski separatisti (beseda ni mišljena kot žaljivka), morem mirne duše pritrditi, da bomo po vsem sodeč in še predno bomo srečali Abrahama, — pri tretjem pogrebu slovenskega separatizma; in ker so sc nam vse politične solze zo posušile, nam preostane samo so politični žolč!
JVAŠI MRTVI
Janez Orel
V spomin kmšiiBanisiičsai žr&vi
Kadar se v duhu zazremo, nazaj v tisto žalostno preteklost, v dobo mod zadnjo vojsko, se mi vedno prikažejo obrazi mladih fantov, mojih prijateljev in dragih znancev.
Žo več kot 24 let trohnijo njihove bele kosti širom ljubljene slovenske zemlje. In sam Bog ve kje...
Eden izmed teh dragih in dobih obrazov iz takratnih dni groze, ko je krvavi komunizem zadivjal preko slovensko zemlje, je obraz mladega duhovnika, po nečloveškem trpljenju v komunističnih ječah oslepelega in ubitega dr. Petra Križaja, domobranskega kurata,, doma iz Most pri Ljubljani. Ta nadvse pošten človek ni zbežal pred pošastjo komunizma kakor no to storili stotisoči in milijoni pri nas in po svetu. Nikomur ni storil nič slabega, nič hudega; bil je le duhovnik in domobranski kurat. Ne bi smel ostati doma. Tako je padel živ v roke pobesnelim komunističnim tolpam in njihovim oblastnikom. Ker drugih niso dobili so se tembolj razbesnel: nad njim.
V Zborniku Svobodno Slovenije iz 1. 1964, je opisal, sedaj že pokojni Martin Žckar, kako je potekala sodna ,,razprava" pri komunističnem sodišču kcncc I. 194!). Pri dr. Križaju omenja, da kadarkoli jo odprl usta v svojo obrambo mu niti sodnik niti tožilec ni dovolil izgovoriti besede. Pač pa jo nastal peklenski hrušč, ker je pobesnela dvorana podpirala svoje tu: ijenjc z zbijanjem z nogami in žvižganjem ,.Grozno je bilo slišati to vpitje:
,,Križaja, križaj!..." Naprej opisuje Žekar kako strašne so bile komunistične ječe in še bolj strašna mučenja. Vse to je v največji meri moral pretrpeti pokojni g. Peter. Doma vedo ljudje, da je bil preden so ga ubili že popolnoma slep. Imeli so ga zaprtega v celici v kateri se ni mogel premakniti, na glavo pa mu je ves čas počasi kapljala voda.
Leta 1958 je v Vestniku neki D. N. napisal o mučeniškem kuratu toplo napisan članek. Pravično je, da se ga je vsaj nekdo spomnil. Ker sem pa ubitega g. Petra osebno poznal, še ko sem bil mlad pobec, mi vest narpkuje ,da v spoštljivem spominu napišem o njem še nekaj vrstic. To zlasti radi dveh vzrokov, ki sta me nagnila, da podam pravo in resnično podobo o pokojni žrtvi.
Predlanskim je ljubljanska partijska založba Borec izdala proslulo knjigo „Sv. Urh.“ (Napisala jo je komunistična učiteljica Ravnikar-Pod-bevškova, po navodilih KP, po merilih komunistične propagande. Knjiga jp pravi ekstrakt komunističnih laži in ponarejanj. Na več kot 33 straneh piše tudi-o pokojnem g. Petru, seveda neverjetne stvari in laži. Upam, da bo to nesramno delo kmalu sprejelo odgovor v obliki temeljite in obširne dokumentacije. Kako lažnjiva so njena dokazovanja naj omenim en sam in to prvi primer z g. Križajem. Na strani 152 ga omenja prvič in v tem je prva laž. Opisuje, da je neko Milko Kovič dne 17. 9. 1942' aretirala VS (Vaška straža) iz Kleč, „kjer so imeli razstavljene šotore." Prišel jo je pretepat komandant Capuder, nato pa so jo vrgli v šotor, „kjer me je ponoči obiskal duhovnik Peter Križaj, ki mi je na “lep" način prigovarjal n'aj se spovem svojih grehov." Kolikor stavkov toliko laži. Namreč v Klečan nikdar ni bilo nobene postojanke VS. Pač pa mesec dni v gozdu, pri ljubljanskem vodovodu ob cesti, ki gre v Savlje, kasneje pa prav v vasi Savlje. Nikdar ni bil komandant te postojanke Capuder temveč akademik Janez Kos-Cica. Pitiv tako ni stopil ne preje in ne kasneje v postojanko g. Peter Križaj. To lahko potrdijo vsi še živeči člani VS, ki so bili v Savljah. Pa tudi vsi tamkajšnji prebivalci ne glede na njihovo prepričanje. O tem, bom na drugem mestu, še napisal koliko laži in blata je v tej knjigi, ki ni samo debela po obsegu, (629 strani) temveč še bolj po lažeh.
Drugi vzrok, da pišem o blagem g. Petru pa je vzrok neka slovenska povest, ki je izšla v zamejstvu in jo je napisal neki katoliški pisatelj. Bral sem tisto povest, ki ni nič kaj posebnega: opisuje človeka, silno idealiziranega, polnega kreposti, odpovedi in razdajajoče ljubezni do bližnjega. Njemu nasproti pa postavlja antipatično osebo „mestne gliste", ki vedno jo piškote in pečenko, poleg tega pa je farizej, domišljav, stremuški, hinavski, ki mu ni zaupati. Skratka odurna podoba vkakega človeka, kaj šele bogoslovca.
Lani mi je o tej povesti povedal neki zelo ugleden slovenski duhovnik, da mu je pisatelj dejal, da je s tem (grdim) človekom hotel opisati g. Petra!!! Priznam, da me je strašno zabolelo ig pogrelo. Kaj thkega! Priznam, da je pisatelj z opisom grdih in slabih lastnosti nasprotnika hotel
čimbolj osvetliti in glorificirati svojega idealiziranega junaka. To je stvar pisateljeve domišljije. Toda tak g. Peter ni bil! (Nikdar! Tudi če bi ga hote! pokazati v najbolj pretirani karikaturi!
Ubogi g. Peter je mrtev že zdavnaj, ne more se braniti kakor sc ni mogel pred komunističnem sodiščem. Dobro besedo napisati zanj mi narekuje hvaležnost, da sem ga poznal in pa bolečina, ko vidim koliko je pretrpel, ker je bil silno veren in do zadnjega ostal zvest katoliški Cerkvi in svojemu škofu dr. Gregoriju Rožmanu. In ga bomo še mi zasmehovali?
Napisati hočem kako sem g. Petra poznal še kot mladega fanta študenta in bogoslovca ,tako kot ga vidim v duhu čeprav je poteklo že toliko desetin let.
V Mostah, blizu Prosvetnega doma so imeli skromno in čedno hišico. Njegov oče je bil sedlarski mojster in jermenar, poklic ki ga tudi doma ni več. Njegova mati je bila zelo verna, podoba tiste slovenske matere, ki je dobra in stroga, verna in zvesta. Bila je pa tudi izredno skrbna, snažna.
•Spominjam se, da kadar je šla od doma po opravkih je bila vedno v srtažnem predpasniku, takem staromodnem, ki je segal od vratu do gležnjev in z ,.židano“ ruto na glavi. (Ni ravno potrebno poudariti, da je bil tudi njen sin vedno skrbno in čisto napravljen. Morda bi bilo kakšnemu pisatelju bolj všeč, če bi hodil smrkav in posvaljkan — to je vsekakor stvar okusa in vzgoje. Skcro vsak dan sem ga videl, kako je v točno določenem času hitel mimo naše hiše, po Zaloški cesti v mesto. Res je da je hodil po večini sam, toda zato pa se ni obešal na ramo drugih, ne zijal v izložbe in okoli sebe po ljudeh. Bil je prijazen, z nasmehom je pozdravil prijatelja, tako kot znanca. Prav nič ni bil domišljav, vendar sem čutil do njega največji rešpekt. Največkrat se ga pa spominjam kako je prihajal in obiskoval karmeličansko cerkev. In to vedno in redno v vsakem vremenu, kadar je šel in kadar se je vračal iz mesta. V glavnem oltarju cerkve je bil sv. Jožef, v stranskem pa lepa kapefa sv. Terezije Deteta Jezusa. Kolikokrat sem ga videl klečati vsega zamaknjenega v molitvi. To ni bila narejena ali priučena pobožnost, niti, da bi se ljudem kazal. Kako silno lepo je bil zbPan pri sv. maši! Nikdar se ni oziral ves čas sv. daritve in je bil popolnoma zatopljen v premišljevanje in molitev. Moja pokojna mama se ni mnogo zmotila ko mi je večkrat rekla: Kadar vidim Križa-jevega Petra v cerkvi kako moli, se mi zdi kot bi videla sv. Alojzija. Moj prijatelj iz istega kraju pa mi je povedal sledeči dogodek o njem: „Neko nedeljo sem bil pri maši v karmeličanski cerkvi, kot smo rekli tej cerkvi. Bila je polna, jaz sem ostal bolj zadaj pri vratih. Menda sem preveč glavo obračal ker nenadoma je stopil Križajev Peter k meni in mi prijazno zašepetal: Ne glej nazaj, ampak na oltar. Bil sem postal ves rdeč, bilo me je sram. G. Peter me je poznal. Ves čas potem nisem niti trenil z glavo. Po maši pa je zopet pristopil k meni g Peter in mi rekel: Lepo si se zadržal, vzemi tole. Hotel mi je dati denar, kar pa nisem sprejel, ker
sem vedel kaj je moja dolžnost v cerkvi. I3il je res že od mladosti poklican za duhovnika in kar si je njegova mati najbolj želela. Nikdar ga ni bilo treba siliti k učenju, tako silno rad je študiral. Njegova pobožnost je bila otroško preprosta in čista, njegova vernost globoka in resnična."
Karmeličanske cerkve in samostana ni več. Komunisti so oboje, porušili do tal kot „promclno“ oviro, g. Petra pa ubili po nečloveškm mučenju kot (..zločinca" in „izdajalca“.
Ti dve besedi sta komunistična obtožba za vse tiste, ki so sc dvignili proti komunizmu in se mu postavili na pot. iDr. Peter Križaj je nastopil proti njim le idejno in kot duhovni asistent tistih, ki so z orožjem v roki nastopili proti komunistični revoluciji, čeprav sc Pedbovškova prostaško norčuje o delovanju vojaških kumtov in za njo Josip Vidmar, (...jih navajal k perverznemu mešanju morij in pobožnosti, k perverznim pobožnostim pred klanjem, klavci pa so bili deležni posebnega škofovega blagoslova in najbolj zavrženi med njimi je prejel po škofu križec, ki ga je blagoslovil papež in ki je imel moč,, da je prinesel zveličanje vsaki žrtvi, ki je bila pred smrtjo prekrižana z njim...) V vsej knjigi kjer je beseda o duhovnikih lažnjivo namiguje, da so ujete komuniste ali njihove torcnce spovedovali le s tem namenom, da so lahko še kaj več podrobnosti sporočili protikomunističnim vojakom. Za nekatere izrecno trdi, da so bili ustreljeni na podlagi tega kako so opravili spoved. Enako omenja povsod pokojnega g. Petra. Kako nesramna in ostudna je ta laž pa mirno lahko zatrdim ravno nasprotno. G. Peter ni nikogar »izdajal", ker če bi to ros hotel bi lahko povedal za dva sovaščana, ki sta sc skrivala v Mostah. Bila sta to Cizelj Franc in Vrhovec Stanko. Bila sta pomembna člana komunističnega gibanja, ker sta po končani vojski zasedla zaporedoma direktorsko mesto v ljubljanski tobačni tovarni. Mi vsi in ves slovenski narod pa dobro ve, da so bili v tisti dobi po vseh tovarnah in podjetjih nastavljeni kot direktorji izključno le partijci in politkomisarji, čeprav so znali nekateri komaj pisati. Da jih ni »izdal" vidim edini vzrok v tem, da je smatral lokalizacijo komunističnih skrivačev za prvenstveno, nalogo protikomunistične policije. Zato lahko trdim, da vsa namiganja in podtikanja Pod-. bevskov e so ena sama komunistična laž, prežeta s pravim komunističnim sovraštvom do vere in duhovnikov in do vernega ljudstva.
Seveda ?e oba komunističiia »direktorja" nista zmenila za usodo g-Petra, kaj šele da bi rekla eno samo besedo v njegovo obrambo. Vedela sta, da jo bilo g. Petru znano njuno skrivališče in kdo sta. In veste kaj sc je. zgodilo z obema ? Drug za drugim sta kot direktorja kmalu umrla za — rakom v grlu! Domačini so prepričani, da jo to bil pravi prst božji.
Te kratke vrstice sem napisal z edinim ..nernepom, da bi sc v pravi, ,, neponarejeni podobi zasvetila osebnost, poštepoga,. vcrncgti in zveste#? duhovnika. Njegov pajvečji .»zločin" je bil,, da sc je uprl in idejno .bil. prati; vedno brezbožnemu in Iprvavemu komunizmu. :	.
V emigraciji.piv), mnogo oseb, kj so.j pokpjncga, g., dr. Petra dobro..po-
znali, še celo nekaj sosedov, ki so bili v domobranski vojski. Naj bi vsi tisti vsaj še nekaj vrstic dodali v spomin za njega, ki je bil tako dober in zvest, pfi tako strašno mučen in obešen po komunistični justici. Je naša dolžnost, da spregovorimo vsaj po dolgih letih za pobite brate. Slava spominu dr. Petra Križaja!
JOŽE JEZERNIK — umrl
Dne 6. februarja 1970 je umrl nagle smrti v Racine, Wisconsin, USA Jože Jezernik. Pokojni je bil član in zvest bralec Tabora. Po rodu je bii Štajerec. Nemci so ga preselili v Srbijo, a po končani vojni je pobegnil v Avstrijo, od koder je emigriral v USA.
Ohranimo ga v častnem spominu!
ZDSPB TABOR in vsa v njej včlanjena društva želijo
vsem soborcem in prijateljem širom zemeljske oble,
da bi vstali Odrešenik blagoslovil v Vetrinjskem letu žrtev naših mučencev, ob katerih zgodovinskem zgledu strnimo vse poštene sile in napore združenih slovenskih protikomunistov do zmage v svobodi!
BOG — NAROD — DOMOVINA
NIKDAR NE POZABIMO, DA SO NAŠI MRTVI O PRAVEM ČASU IN NA PRAVEM MESTU POSTAVILI MOGOČEN ZGLED ZA VSE SVOBODOLJUBNO ČLOVEŠTVO! STORIMO VSE, KAR JE V NAŠI MOČI, DA BO VSAJ OB 25. OBLETNICI NJIHOVEGA ODHODA V VEČNO SLAVO SVET ZVEDEL ZA NJIHOVO ŽRTEV!
Skupinski izlet v Evropo se organizira v meseeti juniju
Za to priliko imamo že zagotovljene znatno znižane letalske cene, ki so predvsem odvisne od števila potnikov; radi tega je priporočljivo, da se pritegne v to skupino čim več ljudi ne glede na narodnost in njihova pota. Vožnja se bo lahko plačala v gotovini ali na ugoden kredit.
Informacije: Gulliver — Evgen Rupnik — Parana 230 — 5. nad. Buenos Aires — tel. 46-6661 in pri odbornikih Tabora.
VSEBINA
Salvados ............................................................. 81
Duhovna misel (F. Gaber) ......................................... 82
Beg iz Kočevskega Roga (F. Kozina) ............................... 84
Ob robu afere z vetrinjskim gradom (P. B.) ....................... 93
Misel ob grobu dr. Mihe Kreka (Dr. C. Žebot) ..................... 95
Oče naš (R. Šušteršič) ........................................... 96
Major IVilliam P. Jones (E. O.) .................................. 97
Mnenja in vrenja ................................................     100
Zanimivi paberki....................................................  102
Naši možje .......................................................... 104
Še o separatizmu (F. Slak) .......................................... 105
V spomin komunistični	žrtvi (Janez Orel) ............................ 109
TARIFA REDUCIDA
Concesifin N? 8133
F RA N QU EO PAGADO
Concesičn N9 2619
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.005.854