ZNAČILNOSTI V PROPAGANDO USMERJENIH MEDIJSKIH SISTEMOV ZA demokratizacijo javne sfere, PROTI normalizaciji propagande in sovraštva Sandra B. Hrvatin Brankica Petković ZNAČILNOSTI V PROPAGANDO USMERJENIH MEDIJSKIH SISTEMOV ZA demokratizacijo javne sfere, PROTI normalizaciji propagande in sovraštva Avtorici: Sandra B. Hrvatin, Brankica Petković Lektorica: Mojca Benkovič Oblikovanje in prelom: Špela Kranjec Izdajatelj in nosilec avtorskih pravic: Mirovni inštitut, Metelkova 6, 1000 Ljubljana Leto izida: 2022 Prva e-izdaja Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 127497219 KOLOFON ISBN 978-961-96019-0-7 (PDF) 6 Predgovor: Za demokratizacijo javne sfere, proti normalizaciji propagande in sovraštva 10 Uvod 12 Kaj je propaganda in kako deluje 17 Tipični elementi sovražnih, dezinformacijskih in propagandnih modelov medijev in komunikacije 22 Kako deluje propagandni medijski ekosistem 26 Govorica propagandnih medijev 34 Zaupanje v medije – skupaj narazen 44 Zaključek 46 Literatura in viri KAZALO Predgovor Ko so v šolskem okraju Leander v ameriški zvezni državi Teksas prepovedali Za demokratizacijo knjigo Deklina zgodba, je njena avtorica Margaret Atwood na to odgovorila: »Mislila sem, da je Amerika nasprotnica totalitarizma. Če je, je izjemnega pomena, da so mladi ljudje sposobni prepoznati njegove prve znake. Eden od teh znakov je prepoved knjig. Ali je treba še kaj dodati?«1 javne sfere, V poročilu z naslovom »Prepovedani v ZDA« (2022)2 in pripadajočim indeksom prepovedanih knjig3 je ameriško združenje PEN opozorilo na pospešen trend prepovedi določenih knjig ter avtorjev in avtoric v javnih proti normalizaciji knjižnicah in programih javnih šol v ZDA v obdobju med začetkom julija 2021 in koncem marca 2022. Pritiski radikalne desnice, da si podredi javno šolstvo, zdravstvo in medije niso nič novega. Njena želja po kuriranju javnega življenja, nenehni napadi na liberalne vrednote in leve politične propagande in opcije ter javne politike sovpadajo z razkrojem medijskih sistemov in medijskih politik, ki so prevladovale v zadnjem stoletju. Mediji in novinarji, posebej pa novinarstvo v javnem interesu vse bolj sovraštva postajajo izolirani koščki javnega upora proti vsem poskusom normalizacije totalitarizma. Poslovni modeli, ki temeljijo na trgovini s pozornostjo, so v zadnjem desetletju razgalili banalno dejstvo, da se sovraštvo (v vseh svojih oblikah) izjemno dobro prodaja. Na klikih temelječi medijski ekosistem ustvarja dobiček z uničevanjem demokracije. Prav zaradi tega je odgovornost novinarjev in novinark – kot tudi vseh, ki nastopajo v javnem prostoru – odločen boj zoper takšne prakse. Napadi na javne medije, poskusi njihove brutalne demontaže, ukinitve ali privatizacije postajajo prizorišče novih bojev za demokratizacijo javne sfere. Ne samo da se moramo naučiti prepoznavati prakse dehumanizacije nasprotnikov v javnem življenju, tem praksam se moramo dan za dnem upirati. Ko mediji postanejo del propagandnega stroja ene stranke in ko se sistematično briše ločnica med novinarstvom in propagando v interesu politične in/ali ekonomske elite, je jasno, da potrebujemo radikalne medijske reforme v javnem interesu. 1 Izjava Margaret Atwood na spletni strani ameriškega združenja PEN o prepovedanih knjigah je dostopna na: https://pen.org/banned-in-the-usa/. 2 Spletna stran ameriškega združenja PEN o prepovedanih knjigah v šolah: »Banned in the USA: Rising School Book Bans Threaten Free Expression and Students’ First Amendment Rights« (2022) je dostopna na: https://pen.org/banned-in-the-usa/. 3 Indeks prepovedanih knjig v javnih šolah v ZDA, ki ga je objavilo ameriško združenje PEN (PEN America’s Index of School Book Bans), je dostopen na: https://docs.google.com/spreadsheets/ d/1hTs_PB7KuTMBtNMESFEGuK-0abzhNxVv4tgpI5-iKe8/edit#gid=660619424. značilnosti v propagando usmerjenih medijskih sistemov 7 Odgovor na vprašanje, ali je politika radikalizirala medije, ali pa so mediji radikalizirali politiko, je treba poiskati v osrčju politično-ekonomskega sistema, v katerem mediji delujejo. In ta sistem ni naklonjen demokraciji. V propagando usmerjeni medijski sistemi so paradoksalno vse bolj odvisni od javnega denarja. Netransparentno pretakanje javnih sredstev v medije v sumljivih oglaševalskih poslih je velikokrat pogonsko gorivo za podpihovanje sovraštva, sovražnik pa lahko postane kdorkoli in kadarkoli. Reči, da določenih stvari nismo vedeli, da se ne da ničesar storiti, je prvi znak, da totalitarizem zmaguje. Podroben prikaz, kako delujejo v propagando usmerjeni medijski sistemi in zakaj se jim je potrebno zoperstavljati, predstavljamo v analizi, ki sledi. Namen analize je krepitev zavedanja, da normalizacija propagadnega “V propagando usmerjeni medijski sistemi so paradoksalno vse bolj odvisni od javnega denarja. medijskega in komunikacijskega sistema vodi v normalizacijo totalitarizma. Netransparentno pretakanje javnih sredstev v medije v sumljivih oglaševalskih poslih je velikokrat pogonsko gorivo za podpihovanje sovraštva, sovražnik pa lahko postane kdorkoli in kadarkoli. ” 8 značilnosti v propagando usmerjenih medijskih sistemov za demokratizacijo javne sfere, proti normalizaciji propagande in sovraštva 9 1 je v situaciji demontaže temeljnih predpostavk novinarske odgovornosti Uvod mogoče graditi protisistem, ki bo varoval resnico. Zagovor in obramba demokracije danes obstojita ali padeta pri tem, ali smo sposobni zavarovati medijske sisteme, ki delujejo v javnem interesu. Za iskanje odgovorov na ta vprašanja moramo razmišljati politično. Politično Če hočemo razumeti ključne značilnosti v propagando usmerjenega na način, da ne ločimo ekonomije od politike ali »izigravamo ekonomijo medijskega sistema, moramo premisliti o tem, kdaj, kako in zakaj je proti politiki«. Politične odločitve elit, ki krojijo usodo ljudstva, temeljijo nastal. Propaganda kot način vplivanja na stališča, mnenja in vedenja ljudi na natančno določenem ekonomskem sistemu, ki te odločitve ustvarja. To ima dolgo zgodovino. To, v čemer se sedanji v propagando usmerjeni velja tudi za medijske sisteme. Kanadski pravnik Tim Wu v svoji knjigi The medijski sistem razlikuje od svojih predhodnih različic, ki so večinoma Attention Merchants zelo natančno ponazori, kako deluje medijski sistem, delovale po sistemu »izdelovanja soglasja« (ang. manufacturing consent), kako se naša pozornost žanje in (pre)prodaja naprej: »Če želimo videti, kje je njegova totalnost na področju javnega komuniciranja. Sedanje politične in kdaj se pozornost žanje, moramo samo pogledati, kje je mogoče najti elite medije obravnavajo kot ključni vzvod za prevzem oblasti in njeno oglaševanje (oziroma propagando, njegovo nekomercialno dvojčico)« ohranitev na eni strani, na drugi pa kot pomembno gospodarsko panogo, (Wu, 2016: 83). Kot bomo videli v nadaljevanju, današnji propagandni ki ustvarja ekonomski dobiček predvsem s prevzemom lastništva nad medijski sistemi služijo denar s tem, da so simbiotično povezani z javnim praktično vsemi delujočimi mediji in z usmerjanjem javnega denarja preko denarjem, ki ga nadzoruje politična elita na oblasti in s tem vzdržuje svoje oglaševanja v demontažo ekonomske podlage, na kateri mediji delujejo. medije. Profitirajo z mobilizacijo spletne komunikacije za (pre)prodajanje Zato je povsem napačno današnji v propagando usmerjeni medijski sovraštva. Sovraštvo danes prinaša gospodarski in politični dobiček. sistem obravnavati samo kot prevzem nadzora nad oblikovanjem javnega mnenja, ne da bi istočasno obravnavali tudi prevzem ključnih vzvodov za financiranje lojalnih, kapitalsko in politično preverjenih medijev. Za razumevanje delovanja takšnega sistema moramo analizirati tudi posledice, ki jih ta ustvarja za skupno življenje ljudi (razkroj skupnosti v politične vodene, usmerjane in finančno podprte skupine mnenjskih bojevnikov). Enako je treba natančno raziskati, kako je potekal proces popolne odpovedi mehanizmov zaščite javnega interesa, ki je pripeljal do stanja, v katerem so liberalni principi vladavine prava postali ključni mejnik, na katerem temelji nov sistem upravljanja družb brez »omejujočih« “Današnji propagandni medijski sistemi so simbiotično povezani principov spoštovanja človekovih pravic. Pri tem pa se je treba izogniti z javnim denarjem, ki pasti prehitrega sklepanja, da je takšen medijski sistem anomalija, vezana na zgodovinske in tranzicijske značilnosti postsocialističnih in ga nadzoruje politična postkomunističnih družb. Ne pozabimo, da je tri desetletja trajajoča elita na oblasti. tranzicija temeljila na prevzemanju in povzemanju »modelov« urejanja medijskih sistemov zahodnoevropskih držav. Vprašanje, ki se pri tem ” odpira, je, kdaj so se ti modeli spremenili v propagandne medijske stroje, katerih namen je razkroj demokracije. Kaj je bil glavni vzrok za proces obratnega zasuka iz demokracije v smeri totalitarizma? In še: ali niso nastavki za takšen razvoj obstajali (in še obstajajo) v sistemih, ki so jih postsocialistične države jugovzhodne Evrope posnemale na svoji poti v liberalno tržno gospodarstvo? Glede na to, da kritični medijski glasovi v teh državah nezadržno ugašajo, je treba odgovoriti tudi na vprašanje, ali 10 značilnosti v propagando usmerjenih medijskih sistemov za demokratizacijo javne sfere, proti normalizaciji propagande in sovraštva 11 2 prihaja v medije pod določenimi pogoji, ki so povezani z nenapisano Kaj je propaganda zavezo med mediji in njihovimi financerji, da se o posameznih temah ne govori. Herman in Chomsky pravita, da so si oglaševalci priborili »de facto avtoriteto« nad tem, kako mediji delujejo (Herman in Chomsky, 2002: 25– in kako deluje 37). V tem primeru je propagando mogoče iskati ne samo z analizo tega, kar je bilo objavljeno in kako je tisto, kar je bilo objavljeno, sistemsko pristransko, ampak tudi z analizo tistega, o čemer se ne poroča. Če hočeš ostati v medijskem poslu (in pri tem tudi služiti), moraš znati natančno izbrati teme, o katerih poročaš, in načine, kako o njih poročaš. Tako Gart Jowett in Victoria O’Donnell v knjigi Propaganda and Persuasion deluje propaganda v primeru ustvarjanja mnenjskega soglasja v družbi. definirata propagando kot »nameren, sistematičen poskus oblikovanja Ta propaganda se v marsičem razlikuje od propagandnega modela, ki ga percepcij, manipuliranja s spoznanji in usmerjanja vedenja, s katerim analiziramo v tem prispevku. se doseže odziv, ki spodbuja želeni namen propagandista« (Jowett in O’Donnell, 2012: 7). Posamezne besede, navedene v definiciji, zahtevajo Za propagandni medijski sistem je značilna njegova umeščenost v širše dodatno razlago. Nameren pomeni, da »je propaganda vnaprej skrbno procese razkroja demokracije. Gre za sistem, ki izloča ljudstvo iz politike, premišljena, da se določi, kakšna bo najučinkovitejša strategija za ga depolitizira na način, da v politiki nima več prostora (Mastnak, 2015: promoviranje ideologije in ohranjanje ugodnega položaja«. Propaganda 148). Namesto ljudstva se s propagandnimi prijemi v politiko vriva je poskus usmerjanja komunikacije s ciljem, ki je bil določen a priori. Želeno populus v pomenu naroda, ki temelji na etničnih značilnostih, ki jih stanje je morda zaznavno, kognitivno, vedenjsko ali vse troje. Prepričanja, določa država in se jih uporablja za ustvarjanje razlike med tistimi, ki odnosi in vedenja so želena končna stanja za propagandistične namene imajo pravico sodelovanja v politiki, in tistimi, ki jim se ta pravica odreka. in določajo oblikovanje propagandnega sporočila, kampanje ali obojega. Populizem ustvarja videz sodelovanja v politiki na način, da se politika Ker na oblikovanje prepričanj, odnosov in vedenj vpliva veliko dejavnikov, izvaja na mikroravni z načrtnim in usklajenim napadanjem vseh tistih, ki mora propagandist zbrati veliko informacij o ciljnih naslovnikih. niso del naroda. Pri tem imajo mediji pomembno vlogo. Na eni strani Propaganda prav tako želi doseči odziv, točno določeno reakcijo ali ekonomski centri in omrežja moči upodabljajo sami sebe in svoje interese akcijo od naslovnika, ki spodbuja želeni namen propagandista (Jowett kot politiko, mediji pa prevzamejo vlogo tistega mehanizma, ki omogoča in O’Donnell, 2012: 9−10). Zadnji del definicije je ključen za razumevanje ljudstvu, da upodablja iluzijo demokracije. Propagandni medijski sistem modela, ki ga bomo obrazložili v nadaljevanju. temelji na tem, da se ljudstvu pod omejenimi in politično nadzorovanimi pogoji omogoči vstop v politiko, pri čemer ljudstvo govori tisto, kar Če hočemo razumeti, kako propaganda deluje, se ne smemo osredotočiti oblast misli, in na koncu tudi dela. Propagandni medijski sistem ne išče samo na analizo medijev in njihovega delovanja, ampak na množico podpore javnega mnenja, ker tega v skladu s cilji propagande ni. Kot je sistemskih in strukturnih mehanizmov, ki delujejo v družbi in vplivajo na srečanju voditeljev srednje- in vzhodnoevropskih držav (Srbije, Češke, na to, da propaganda lahko deluje in je učinkovita. Usmeriti analizo na Poljske, Hrvaške, Slovenije in Bolgarije) konec avgusta 2020 na Blejskem ugotavljanje obstoja propagande v posameznih medijih in objavah nikakor strateškem forumu povedal predsednik madžarske vlade Viktor Orban: ne more razložiti, kako deluje celoten medijski sistem. Edward S. Herman »Madžarska želi imeti konservativni in krščanskodemokratski pristop do in Noam Chomsky sta v knjigi Manufacturing Consent (2002) opisala, kako evropskih institucij in politike kot take. […] Radi bi šli nazaj v zgodovino, korporativni mediji ustvarjajo soglasje v družbi, posebej okrog vprašanj, ki kjer bi govorili o vrednotah, kot so družina, nacija, kulturna tradicija, jih politične elite postavljajo na dnevni red javne razprave. Opozorila sta vera« (Mekina, 2020: 19). To je boj za »intelektualno suverenost« države na obstoj sistemske pristranskosti, pri čemer mediji ustvarjajo natančno (Orban), ki poteka na neliberalen, nesvoboden način. Za ta boj je treba določen pogled na svet, ki ga v procesu izbire in interpretacije novic zgraditi neprepusten medijski sistem, v katerem so vsi njegovi deli uskladijo politične, gospodarske in medijske elite. Njihov propagandni (mediji) podrejeni enemu cilju in v katerem ima vsak pomembno vlogo model je zasnovan na zaznavi petih filtrov, ki temeljijo na načrtnem v informacijski »prehranjevalni verigi« − krepitev in sistematično širjenje izogibanju tistih tem in njihovih interpretacij, ki minimizirajo potencialne ključnih propagandnih sporočil in onemogočanje nastajanja opozicijskih finančne izgube oglaševalcev. Povedano drugače: oglaševalski denar mnenjskih kanalov. 12 značilnosti v propagando usmerjenih medijskih sistemov za demokratizacijo javne sfere, proti normalizaciji propagande in sovraštva 13 “Gre za sistem, v katerem je Preden predstavimo ključne značilnosti propagandnega medijskega kapitalizem pripeljan do svojih ekosistema, moramo odgovoriti na pomembno vprašanje: ali je sistem, skrajnih meja in v katerem ki ga opisujemo, značilen samo za srednje- in vzhodnoevropske države? država ne opravlja vloge Ali je ta deformirani medijski sistem rezultat tranzicije (iz socializma nadzornika nad najhujšimi in komunizma v kapitalizem) in ugotovitve lokalnih političnih elit, da je prehod iz enega v drug sistem priložnost za oblikovanje posebne oblike ekonomskimi ekscesi, ampak kapitalizma brez trga in demokracije brez demokratičnih vrednot? Ali pa jih opravičuje s potrebo po je to, kar se zdaj dogaja v teh državah, nekakšna »normalna« razvojna zavarovanju nacionalnega trga v pot kapitalizma, po kateri bodo začele stopati tudi preostale evropske nacionalni državi. države – nekakšno populistično brezvladje, v katerem so mediji (predvsem družbena omrežja) najmočnejše sredstvo širjenja propagande? Pri tem je treba opozoriti, da nekdanje socialistične in komunistične države konec osemdesetih let prejšnjega stoletja tranzicije niso začele iz točke nič; ni bilo »stikala«, s katerim se je čez noč izklopil prejšnji sistem in vklopil novi. Ideja, da je politični pluralizem enak tržnemu gospodarstvu, je postala temelj za najbolj plenilske oblike lastninjenja, razprodaje naravnih virov, vdora zahodnih korporacij, ki v vzhodnem poslovnem okolju niso zagotavljale enakih pravic zaposlenim ter politično-poslovnih povezav med »Zahodom in Vzhodom«, ki so delovale toliko časa, kolikor je lokalna politična elita potrebovala za utrditev svoje oblasti. Na istem srečanju na Bledu je poljski predsednik vlade Mateusz Morawiecki povedal, da v devetdesetih letih prejšnjega stoletja nikogar ni motilo, ko je »Zahodna Evropa kolonizirala Vzhodno. Zdaj ko se naša podjetja skušajo vzpostaviti na enotnem evropskem trgu, pa se soočajo z uporom« (Mekina, 2020: 19). To so stališča, ki jih promovira medijski propagandni stroj in pri tem ustvarja celo vrsto »sovražnikov«, ki naj bi delali proti nacionalnim interesom lastne države. Ponazorimo: Madžarska je bila prva tranzicijska država, ki je privatizirala (natančneje: razprodala) svoje medije. Tri desetletja pozneje samo redki tuji medijski lastniki vztrajajo v tem ugrabljenem medijskem prostoru. Vse drugo se je zlilo v nekakšen propagandni konglomerat medijskega ekosistema, pri čemer vse teži k središču, v katerem je (politična in ekonomska) moč ene stranke in enega človeka vpletena v mrežo prijateljskih poslovnih povezav. Medijo so v tem sistemu ujetniki tako Medijo so v tem sistemu ujetniki tako politike kot ekonomije. Zavzemanje politike kot ekonomije. ” za neliberalno politiko in iz nje izhajajočo populistično oblast, ki običajno dobi nacionalni pridevnik (»Madžarska demokracija ni nič slabša od nemške, italijanske in francoske,« pravi Viktor Orban.), ne nastaja v ekonomskem vakuumu. Propagandni medijski sistem ne nastaja in deluje zato, ker želijo imeti njegovi lastniki popoln nadzor nad tem, kaj in kako ljudje mislijo. Ta model je nastal in deluje zato, ker so njegovi lastniki ugotovili, da propaganda prinaša tudi izjemno ekonomsko korist. Seveda 14 značilnosti v propagando usmerjenih medijskih sistemov za demokratizacijo javne sfere, proti normalizaciji propagande in sovraštva 15 gre za ekonomski sistem, v katerem se ekonomska moč medijev napaja iz 3 javnih sredstev, iz državno usmerjenega oglaševanja in regulacije, katere namen je legalizirati takšno delovanje medijev, ki niso odgovorni ne trgu, Tipični elementi sovražnih, ne javnosti in ne državi, ampak konkretnim lastnikom in njihovim interesom za obrambo pridobljenih pozicij oblasti. Medijski (strankarski) agitatorji in propagandisti starega kova so se umaknili strankarsko politično nevtralnim dezinformacijskih in propagandnim strokovnjakom, ki so najeti zato, da bi politiko prodajali nepolitično (Habermas, 1989: 238). propagandnih modelov Z raziskavo modelov in primerov medijev in komunikacij, ki širijo propagando, sovraštvo in dezinformacije v državah »zahodnega Balkana« in v Turčiji,4 smo naredili nekakšen zemljevid delovanja medijev v neliberalnih medijev in komunikacije družbah. Pri tem izraza »neliberalen« ne uporabljamo v pomenu, kot mu ga pripisujejo politični samodržci v teh državah. Neliberalen se nanaša na idejo, da delovanje trga ne potrebuje nobene varovalke za zaščito pravic in svoboščin ljudi. Neliberalen sistem se nenehno sklicuje na V okviru raziskave modelov in primerov medijev in komunikacij, ki širijo splošne (nacionalne) vrednote, ki so nekoč obstajale, vendar jih je »uvoz« propagando, sovraštvo in dezinformacije v državah »zahodnega Balkana« liberalnih vrednot z Zahoda uničil. V tem sistemu medijev ne obravnavamo in v Turčiji smo opredelili njihove tipične elemente, vključno z značilnimi ločeno kot politične ali ekonomske institucije. Gre za sistem, v katerem vzorci lastništva in financiranja, organizacijskimi oblikami, značilnostmi je kapitalizem pripeljan do svojih skrajnih meja in v katerem država ne delovanja urednikov in novinarjev v takih medijih, značilnimi vsebinami opravlja vloge nadzornika nad najhujšimi ekonomskimi ekscesi, ampak in značilnim odnosom do občinstva. Ob upoštevanju teh elementov so jih opravičuje s potrebo po zavarovanju nacionalnega trga v nacionalni raziskovalci v sedmih državah (Albaniji, Bosni in Hercegovini, Črni gori, na državi. Neliberalni sistem je skrajno politično protekcionističen. Namesto Kosovu, v Severni Makedoniji, Srbiji in Turčiji) preverjali in predstavili, kako ideje, ki je prevladovala na začetku tranzicije, da je treba dohiteti Evropo sovražni, dezinformacijski in propagandni modeli medijev in komunikacije ali se vrniti v hišo evropskih narodov, zdaj prevladuje ideja o tem, da je delujejo v medijskih sistemih teh držav. Predstavili so konkretne primere treba vztrajati pri tem, kar je »naše« in kar se – vsaj glede na dediščino medijev in komunikacijskih platform, medijskih praks in javnega razsvetljenstva – nikakor ne sklada s potrebami in željami »našega« komuniciranja. ljudstva. Na tej točki je treba v analizo vpeljati medije. Prav oni so tisti, ki ideje neliberalnega političnega projekta preoblikujejo v sporočila za Tipične elemente sovražnih, dezinformacijskih in propagandnih modelov razumevanje vsakdanjega življenja. medijev in komunikacije smo strnili v šest skupin. I. Tipični vzorci lastništva medijev in komunikacijskih platform, ki sistematično širijo propagando, sovraštvo in dezinformacije a) Netransparentno oziroma prikrito lastništvo, zlasti prikrit dejanski lastnik; b) lastniki medijev so člani političnih centrov moči, vladajoče politične stranke oziroma drugih političnih strank ali skupin, ekstremističnih organizacij, kriminalnih združb, obveščevalnih služb itd. ali so z njimi povezani; 4 Gre za raziskavo v okviru mednarodnega projekta »Odpor – za svobodne medije brez sovraštva c) lastniki medijev so organi državne ali lokalne oblasti; in dezinformacij« (»Resilience – For Media Free of Hate and Disinformation«), ki ga koordinira d) lastniki medijev so podjetniki ali tajkuni, ki so člani političnih strank ali regionalna mreža medijskih centrov in inštitutov, SEENPM, financira pa Evropska unija in drugi drugih centrov moči, vlade, ekstremističnih organizacij, kriminalnih združb donatorji. Mirovni inštitut je koordinator raziskovalnega stebra projekta. Rezultati raziskave so dostopni na spletni strani mreže SEENPM: https://seenpm.org/resilience-research/. itd. ali so z njimi povezani; 16 značilnosti v propagando usmerjenih medijskih sistemov za demokratizacijo javne sfere, proti normalizaciji propagande in sovraštva 17 e) lastniki medijev so posamezniki, podjetja ali institucije, povezane s direktorji in uredniki so povezani z vlado, vladajočo stranko ali drugimi tujimi vladami ali tujimi političnimi in poslovnimi skupinami, ki imajo zveze centri moči; s političnimi centri moči v državi izvora in/ali geopolitične interese v ciljni b) lokalni mediji pod nadzorom lokalnih oblasti – župana in političnih državi; strank na oblasti na lokalni ravni; f) lastniki medijev so posamezni novinarji, publicisti ali drugi vplivni c) skupine zasebnih, komercialnih medijev v lasti domačih subjektov, z oblikovalci javnega mnjenja, izdajatelji ali avtorji spletnih medijskih in enim ali več mediji ali programi, ki sistematično ustvarjajo in delijo vsebine komunikacijskih platform, ki so osebno povezani s političnimi strankami s sovražnim govorom, dezinformacijami in/ali propagando; z direktorskim ali drugimi političnimi ali ideološkimi skupinami, s člani vlade in drugimi in uredniškim nadzorom, ki ga izvajajo posamezniki, povezani z vlado, centri moči ali z ekstremističnimi organizacijami, kriminalnimi združbami, vladajočo stranko ali drugimi centri moči; obveščevalnimi službami itd. d) podružnice zasebnih, komercialnih medijev iz drugih držav ali podružnice državnih ali javnih medijev iz drugih državah; II. Tipični vzorci financiranja medijev in komunikacijskih platform, ki e) mediji, zlasti spletni mediji, ki delujejo z majhno uredniško ekipo, ne sistematično širijo propagando, sovraštvo in dezinformacije zagotavljajo podatkov o tem, kdo so, delujejo v poslovnih prostorih ali a) Viri financiranja niso znani ali razvidni (ni oglaševanja, ni podatkov o brez njih, na državni ali lokalni ravni, so prikrito ali odkrito povezani s centri morebitnih subvencijah, donacijah in sponzorstvih, v javnih podatkovnih moči, političnimi strankami ali ideološkimi skupinami ali kriminalnimi bazah in poslovnih registrih ni na voljo finančnih poročil); združbami; b) vir financiranja so druga lastnikova podjetja v medijskem sektorju ali f) posamezniki z registriranimi mediji ali brez njih, ki so samozaposleni ali drugih sektorjih; so zaposleni v drugih podjetjih; c) vir financiranja je oglaševanje (komercialno ali povezano z državnimi g) posamezni profili na družbenih omrežjih, ustvarjeni anonimno, pogosto organi in institucijami, povezanimi s političnimi centri moči, ter razdeljeno organizirani in usklajeni za poustvarjanje vsebin in razposlanih sporočilih na netransparenten način), sponzorstva itd.; ali v podporo drug drugemu; dejavnosti, vključno s trolanjem (angl. d) vir financiranja so nepovratna sredstva in subvencije vlade ali lokalnih trolling), ki jih včasih plačajo politične stranke ali druge organizacije; oblasti, vključno z dostopom do shem zniževanja davkov, posojil iz h) v rubrikah s komentarji občinstva v spletnih medijih te vrste se redno državnih skladov itd.; objavljajo sporočila anonimnih avtorjev, ki vsebujejo sovražni govor e) vir financiranja so prostovoljni prispevki (mikrodonacije, množično in dezinformacije, brez omejevanja in moderiranja, nekateri od teh financiranje, članarine itd.); komentatorjev delujejo organizirano in usklajeno ter jih za to dejavnost f) vir financiranja so donacije in druge oblike nepovratnih sredstev, ki jih plačuje politična stranka ali druga organizacija. zagotovijo tuje fundacije in vlade ter poslovni subjekti iz tujine; g) vir financiranja so sredstva, pridobljena z izsiljevanjem posameznikov z IV. Značilnosti delovanja urednikov in novinarjev v medijih, ki grožnjami o objavi kočljivih, manipulativnih vsebin; sistematično širijo propagando, sovraštvo in dezinformacije h) komercialni viri in koristi privabljanja občinstva so eden od, vendar ne a) Uredniki teh vrst medijev ne spoštujejo poklicnih standardov, niso edini cilj teh medijev; v številnih primerih niso prevladujoč vir financiranja zaposleni na podlagi strokovnih kvalifikacij, sodelujejo v napadih na teh vrst medijev. medije, urednike in novinarje, ki so kritični do agende in pokroviteljev, katerim služijo, sodelujejo v napadih na neodvisna združenja novinarjev in III. Tipične organizacijske oblike medijev in komunikacijskih platform, v poskusih ustanavljanj vzporednih združenj; ki sistematično širijo propagando, sovraštvo in dezinformacije b) kolofon – seznam odgovorne uredniške ekipe (in ustanoviteljev oziroma a) Javni ali državni mediji, ki delujejo na državni ravni, na primer javna/ izdajateljev) v takih medijih pogosto manjka; državna radiotelevizija, z enotami, kot so radijski in televizijski programi c) mesta ključnega osebja, vključno z uredniškimi položaji, pogosto ter spletne strani; vsi ali nekaj programov v okviru tega kompleksnega zasedajo moški; javnega ali državnega medija sistematično ustvarjajo ali delijo vsebine s d) novinarji v teh vrstah medijev so a) znani po pristranskem poročanju, sovražnim govorom, dezinformacijami in/ali propagando; ti mediji imajo agresivnem propagandnem slogu pisanja in komunikaciji ali prefinjeni kompleksno strukturo upravljanja in vodenja, njihovi organi upravljanja, manipulaciji z (zgodovinskimi) dejstvi in lažnim predstavljanjem dejstev, 18 značilnosti v propagando usmerjenih medijskih sistemov za demokratizacijo javne sfere, proti normalizaciji propagande in sovraštva 19 dogodkov in idej; so b) neznani, skoraj anonimni novinarji, pogosto tudi določil kodeksa ravnanja medijev in novinarjev, ali pa so te vsebine mladi, ki niso profesionalno socializirani glede spoštovanja strokovnih pogosto zavrnjene ali odstranjene s platform družbenih omrežij zaradi poklicnih standardov in zagovarjanja profesionalne integritete, so kršenja njihovih pravil; ekonomsko odvisni, vendar slabo in neredno plačani; so c) zagovorniki g) vsebine teh medijev in komunikacijskih platform pogosto preverjajo političnih strank in pišejo za sovražne in propagandne medije namesto profesionalni mediji ali civilnodružbene organizacije, ki razkrivajo profesionalnih novinarjev ali pod pretvezo, da so novinarji. (sistematično, namensko) izmišljevanje in širjenje lažnih informacij; h) v vsebinah teh medijev in komunikacijskih platform se redno širijo V. Značilnosti vsebin medijev in komunikacijskih platform, ki predsodki na podlagi spola in nadlegovanje žensk v politiki, novinarstvu, sistematično širijo propagando, sovraštvo in dezinformacije civilni družbi in akademski sferi; a) Sistematično ustvarjanje in razširjanje vsebin (člankov, poročil, i) zgodovinski dogodki, vojne in konflikti so v vsebinah teh medijev in komentarjev, naslovov, slik, simbolov, posnetkov, sporočil) s sovražnim komunikacij prikazani tako, da spodbujajo agresivni etnonacionalizem, govorom, propagando in dezinformacijami, vključno z nagovarjanjem upravičujejo ali zanikajo vojne zločine in poveličujejo vojne zločince; k sovraštvu do ciljnih skupin in posameznikov, žaljivkami, predsodki in j) vsebine teh medijev in komunikacij sistematično podžigajo etnična in diskriminatornim govorom, ustrahovanjem, nadlegovanjem in lažnimi politična nesoglasja in polarizacijo. informacijami, manipuliranjem z dejstvi in slikami, revizionizmom zgodovinskih dejstev, brutalnimi negativnimi, žaljivimi kampanjami proti VI. Značilnosti odnosa do občinstva in javnosti v medijih in tarčam, propagando s politične in ideološke agende pokroviteljev, komunikacijskih platformah, ki sistematično širijo propagando, medijskimi linči, izkoriščanjem strahu, sovraštvom do žensk, islamofobijo, sovraštvo in dezinformacije antisemitizmom itd.; a) Mediji in komunikacijske platforme te vrste s propagando pridobivajo b) take vsebine prevladujejo v teh medijih in na teh komunikacijskih podpornike svoje politične in ideološke agende oziroma agende svojih platformah; pokroviteljev, vendar ciljajo tudi na vplivanje na javnost na splošno, še c) tarče takih vsebin so etnične, verske in spolne manjšine, sosednji narodi, posebej med volitvami; migranti, begunci in prosilci za azil, Romi, Muslimani, Judi, politični in b) za delovanje medijev in komunikacijskih platform te vrste je značilna ideološki nasprotniki agende pokroviteljev teh medijev in komunikacijskih uporaba močnih čustvenih verbalnih in vizualnih rešitev ter izkoriščanje platform, kritični novinarji in mediji, kritične javne osebnosti, posamezniki strahu, kakor tudi posebnih oblik in tehnik, vključno z anonimnostjo, iz nadzornih institucij in organizacij civilne družbe, akademiki in uporabo algoritmov in drugih tehnik, da pritegnejo občinstvo in zagovorniki večkulturnih družb, feministi, zagovorniki človekovih pravic, manipulirajo z njim; okoljske organizacije in aktivisti, George Soros, EU in drugi mednarodni c) tovrstne medije in komunikacijske platforme politiki, odločevalci in akterji, ko izražajo kritiko do agende in pokroviteljev teh medijev ter vplivneži podobnega profila uporabljajo kot megafon in referenčno točko podpirajo institucije, organizacije in posamenike, kritične do te agende in pri nagovarjanju občanov; pokroviteljev teh medijev; d) sovražni govor, propaganda in dezinformacijske kampanje te vrste d) take vsebine se še posebej intenzivno objavlja v predvolilnih obdobjih, medijev in komunikacijskih platform lahko vodijo v organizirane akcije, med sprejemanjem pomembnih političnih odločitev in v polariziranih proteste in napade na tarče v resničnem prostoru; javnih razpravah; e) sovražni govor, propaganda in dezinformacijske kampanje te vrste e) vsebine (članki, reportaže, kolumne), katerih avtor pogosto ni podpisan medijev in komunikacijskih platform v določenih okoliščinah in obdobjih tj. ostaja neznan; (anonimni) članki, ki se večkrat objavljajo v skupinah pritegnejo večjo občinstvo, vplivajo na javno mnenje in glasovanje na takih medijev in se pojavljajo istočasno, kot nekakšna usklajena kampanja; volitvah. vizualni material in fotografije so pogosto brez podpisa, uporabljene brez navedbe vira ali na manipulativen način; f) vsebine teh medijev in komunikacijskih platform so pogosto predmet postopka regulatorjev (pristojnih agencij in inšpektoratov) za ugotavljanje kršitev določil zakonov ali samoregulativnih teles za ugotovitev kršitev 20 značilnosti v propagando usmerjenih medijskih sistemov za demokratizacijo javne sfere, proti normalizaciji propagande in sovraštva 21 4 Kako deluje propagandni medijski ekosistem Propagandni medijski ekosistem deluje kot omrežje sistemske korupcije. Ne gre za posamezne medije ali medijske delavce, ki zlorabljajo medije v propagandne namene, ampak za skupek sistemskih in strukturnih pogojev, ki medije spreminjajo v nosilce propagandne dejavnosti. Med sistemskimi pogoji je ključnega pomena pravni okvir. Čeprav večina držav formalno medijem zagotavlja avtonomijo in svobodo izražanja določa kot temeljno človekovo pravico, je v praksi sistem razvil institucionalno neodzivnost na očitne kršitve teh principov. Finančno in strokovno oslabljeni regulatorji, ki “Propagandni medijski ekosistem so velikokrat neposredno ali posredno pod vplivom vladajočih političnih elit, niso sposobni delovati v javnem interesu. Njihovi poskusi urejanja deluje kot omrežje medijskega trga, zaščite medijskega pluralizma ali pa spoštovanja sistemske korupcije profesionalnih standardov medijskega delovanja redko presegajo ad hoc delovanje. Neobstoj strateške vizije države glede tega, kakšna naj bi bila in invazivna oblika razvoj in vloga medijev v demokratični družbi, je velikokrat nadomeščen kolonizacije z nepremišljenimi zakonskimi spremembami, ki neurejene razmere samo poglabljajo. V takšnem okolju je instrumentalizacija medijev v politične prostora javne namene postala prevladujoča poslovna praksa. komunikacije. Netransparentno medijsko lastništvo, ki ga zaznamujejo formalni fiktivni ” lastniki, ki prikrivajo neposredne povezave z vodilnimi političnimi elitami v državi, so prevladujoča oblika nadzora nad mediji. S tem se vzpostavlja nekakšna povratna zanka v vplivanju na medije: na eni strani medijski lastniki vedo, da dolgujejo svoje lastništvo vladajoči politiki, na drugi pa za preživetje svojih medijskih imperijev potrebujejo javni denar, ki ga ta ista politika usmerja v oglaševanje. Ker medijski trgi ne delujejo, posebej po finančni krizi leta 2008, gre pri večini oglaševalskega denarja, namenjenega financiranju medijev, za državno oglaševanje ali pa oglaševalske prihodke, ki jih brez jasnih kriterijev za oglaševanje namenjajo podjetja v državni ali večinski državni lasti. Finančna kriza je neposredno vplivala tudi na ekonomski položaj in pravni status novinarjev in drugih medijskih delavcev. Profesionalno novinarsko delovanje in preiskovalno novinarstvo sta postala »luksuz«, ki si ga lahko privoščijo redke medijske hiše. To vrzel v novinarskem delovanju običajno zapolnijo neodvisni medijski projekti, ki 22 značilnosti v propagando usmerjenih medijskih sistemov za demokratizacijo javne sfere, proti normalizaciji propagande in sovraštva 23 se večinoma financirajo iz donatorskih sredstev iz tujine ter so zaradi tega komunikacijo. Za razliko od medijev, ki jih zavezujejo zakonske določbe tarča napadov uradne politike. o prepovedi sovražnega govora in diskriminacije, varovanja zasebnosti in dostojanstva ljudi, družbena omrežja delujejo v skoraj popolnoma Slab ekonomski položaj vpliva na to, da se neodvisni mediji ne morejo nenadzorovanem sistemu nekakšnega kiberlibertarianizma. Ko svoboda financirati neposredno iz denarja svojih uporabnikov. Uporabniki pa se izražanja postane ključni del poslovnega modela, ki ga prakticirajo lastniki zaradi izgube zaupanja v neodvisnost tradicionalnih osrednjih medijev družbenih omrežij, je jasno, da jim omejitev govora, ne glede na to, pri iskanju informacij vse bolj obračajo na spletne medije in družbena kako uničujoč je, ni v (poslovnem) interesu (Zuboff, 2019: 109−110). Če ta omrežja. Delovanja teh spletnih medijev in komunikacijskih kanalov pa podjetja branijo svoj poslovni model s sklicevanjem na svobodo izražanja, dejansko ne nadzira nihče, še več, propagandni medijski ekosistem morajo tudi sprejeti odgovornost za takšno početje. In prav na tej točki prevzema tudi to področje medijskega delovanja. Na spletu nastajajo in so odpovedale institucije pravne države, ki bi morala varovati svobodo ugašajo »mediji«, za katere se ne ve, kdo jih financira in kdo je njihov izražanja in njene omejitve. lastnik. Na njihove manipulacije, dezinformacije in laži je nemogoče odgovarjati. V bistvu sploh ne gre za medije v klasičnem pomenu besede, Kaj stoji nasproti temu propagandnemu stroju? Čeprav se je medijski ampak za povezane podsisteme, katerih namen je krepitev določenih prostor, znotraj katerega lahko delujejo neodvisni mediji, drastično skrčil, sporočil, ki jih v javnost spušča politika. Propagandni medijski ekosistem je njihova vloga v zaščiti demokracije ključnega pomena. Propagandni deluje po sistemu centrifugalnih silnic: navidezno ločeni mediji delujejo medijski ekosistem deluje kot invazivna oblika kolonizacije prostora javne enotno kot stroj za širjenje propagandnih sporočil v interesu političnih komunikacije. Ni pa edina. Spletno komuniciranje uporabljajo tako tisti, ki elit. Raziskovati takšen sistem je izjemno težavna naloga. Kot pravi Siva širijo dezinformacije, kot tudi tisti, ki želijo javnosti posredovati novinarske Vaidhyanathan (2018: 180): »Smo sredi svetovnega, na spletu temelječega zgodbe, ključne za razumevanje časa, v katerem živijo. Vez medijev in napada na demokracijo.« javnosti, ki jo je desetletja zamenjeval komercialni odnos med mediji in oglaševalci, je treba znova vzpostaviti. Medijev brez javnosti ni, kot tudi “ ni javnosti brez medijev. Za oživitev tega odnosa pa se je treba vrniti h koreninam novinarskega dela. Zaupanje v novinarstvo in medije, ki je na Ko svoboda izražanja zgodovinsko najnižji ravni, je treba vzpostaviti tako, da se v novinarstvo postane ključni del vrnejo temeljne zahteve javnega dela: transparentnost, javni interes in poslovnega modela, ki integriteta delovanja. To pa je mogoče doseči samo tako, da se država ga prakticirajo lastniki vrne v proces vladanja z javnimi zadevami. »Prihodnost tega narativa bo odvisna od ogorčenih državljanov, novinarjev in akademikov, ki jih družbenih omrežij, je jasno, bo pritegnil ta projekt: ogorčeni izvoljeni uradniki in snovalci politike, ki da jim omejitev govora, ne razumejo, da njihova avtoriteta izvira iz temeljnih vrednot demokratičnih glede na to, kako uničujoč skupnosti«, pravi Shoshana Zuboff (2019: 522). je, ni v (poslovnem) interesu. ” Če hočemo razumeti, kako ta sistem deluje, moramo analizirati celoten ekosistem, in ne samo njegovih posameznih delov. Analizirati moramo tako center (osrednje medije) kot tudi njegove periferne dele (spletne medije in družbena omrežja). Sistem, po katerem so se informacije širile iz centra proti periferiji, je zamenjal obratni sistem. Na periferiji se »preizkušajo« informacije, ki bodo sčasoma postale del osrednjih medijev. Pri tem je treba opozoriti še na posebno obliko privatizacije odgovornosti za javno 24 značilnosti v propagando usmerjenih medijskih sistemov za demokratizacijo javne sfere, proti normalizaciji propagande in sovraštva 25 5 propaganda napolni s konkretiziranim primerom skupine, ki naj bi jo Govorica propagandnih sovražili (Keen, 1986: 14). Govorica propagandnih medijev ustvarja »portrete« sovražnikov, skozi katere se uteleša ideja o tem, kaj je treba sovražiti, in sicer tako, da jih samodejno prepoznamo, ne da razmišljamo medijev o tem, zakaj jih je treba sovražiti. Poteze na tem »portretu« izrisujejo naše frustracije, strahove, ki se kot »svobodno plavajoča sovražnost« (Keen) pripnejo na konkretno skupino ali osebo. Sovražni imaginarij propagandnih medijev spremlja jezikovna revščina (kot bomo videli v nadaljevanju), ponavljajoče se besede, ki govorijo »same zase«, ki delujejo Za analizo govora propagandnih medijev ni dovolj samo popisati vseobsegajoče. Namen govorice propagandnih medijev je poenotiti jezikovne ekscese, ki jih uporabljajo, našteti sovražnike, ki so njegova »našo« skupnost (proti »njihovi«), izsiliti izražanje lojalnosti, domoljubja in tarča, ali pa zavzeti pozicijo neplodnega moraliziranja in obsojanja glede ljubezni, ki je rezervirana samo za tiste, ki so »takšni kot mi«. Določanje njegovih posledic. Treba je natančno premisliti, zakaj propagandni sovražnika v sovražnem govoru deluje vzporedno z določanjem tistih, ki mediji uporabljajo prav takšen govor (in ne katerega koli drugega), zakaj so edini upravičeni do ljubezni. Govorice propagandnih medijev nikakor izbirajo prav te skupine in jih spreminjajo v sovražnike ter zakaj je javna ne smemo izenačiti z lažjo (čeprav tudi ta obstaja). Da bi bila ta govorica komunikacija nasploh postala gojišče sovraštva. učinkovita, mora igrati na karto vsaj navidezne verodostojnosti, s čimer se ustvari nekakšna skrpanka laži, polresnic in dejanskih dogodkov, Kot je bila potrebna demontaža demokratičnega medijskega sistema, da premeščenih v nov kontekst. Jezik propagandnih medijev je moral je lahko nastal propagandni medijski sistem, je bila potrebna normalizacija biti sinkretističen. Sinkretizem ni samo, kot pravi slovar, »kombinacija sovraštva najprej skozi politični govor. To se ni zgodilo čez noč. To ni bil različnih oblik prepričanj ali praks«; takšna kombinacija mora dopuščati rezultat nekakšnega medijskega puča. Propagandni medijski sistem je nasprotovanja. Vsako od izvornih sporočil vsebuje kanček modrosti, in grajen z načrtnim prilaščanjem medijev in javne govorice, razgrajevanjem kadar koli se zdi, da ta sporočila sporočajo drugačne ali protislovne stvari, ključnih varovalk demokracije in sprejemanjem zakonodaje, ki je interes je to samo zato, ker vsa namigujejo, v prispodobi, na isto prvinsko resnico javnosti v medijski sferi oklestila na podporo vladajoči politični eliti. (Eco, 1995). Za analizo totalne vladavine, kot je opozorila Hannah Arendt v Izvorih totalitarizma (2003), je najtežje in obenem ključnega pomena analizirati, kako je nacionalsocializem začel delovati kot iztrebljevalski stroj, ki so ga poganjali posamezniki brez čuta odgovornosti. Da je ta stroj nemoteno 5.1 Govorica, ki razgalja deloval, je bilo treba onemogočiti govor (seveda govor drugega in drugačnega), kar je posledično onemogočilo tudi mišljenje. Zato je Za Klempererja je bila analiza govorice Tretjega rajha nujno orodje analiza govora propagandnih medijev nujno vaja v političnem mišljenju. oziroma − kot sam pravi − balansirka (nem. Balancierstange), ki ga je ohranjala živega kot hodca na napeti vrvi prepada totalitarnega režima. Propagandni medijski sistem deluje kot kapilarni sistem. Njegova »V urah gnusa in obupa, v neskončni puščobi kar najbolj mehaničnega govorica se pretaka po celotnem »telesu« ljudstva in ga zastruplja. Da tovarniškega dela, ob posteljah bolnih in umirajočih, na grobovih, v bi razumeli, kako ta govorica deluje, bomo uporabili dvodelni pristop. lastnih stiskah, v trenutkih skrajnega ponižanja, pri fizično omagujočem Najprej bomo izhajali iz dela Victorja Klempererja LTI, Lingua Tertii Imperii srcu mi je vedno pomagala ta zahteva samemu sebi: opazuj, raziskuj, vtisni (2014), nemškega judovskega filologa, ki mu je nacionalsocializem kot si v spomin, kar se dogaja« (Klemperer, 2014: 18). Klemperer je vsa dolga arhetipskemu Drugemu (Judu) sčasoma odvzel vse, razen možnosti leta najhujših življenjskih preizkušenj skrbno zbiral, opisoval, zapisoval mišljenja. Drugi način pristopa pa je nazorno predstavljen v knjigi Sama in razlagal besede, ki jih je nacizem ustvarjal s pomočjo propagande. Keena Faces of the enemy (1986), ki se sicer ukvarja z analizo vizualnih Opazoval je in beležil, kako so ga (kot Juda) propagandni mediji podob sovražnika. Keen te podobe opredeli z različnimi arhetipi, ki dehumanizirali z besedami in kako so se te besede končno udejanjile v ustvarjajo imaginarij podob sovražnika v različnih zgodovinskih obdobjih taboriščih smrti. Verjetno najbolj tragična jezikovna izkušnja za avtorja (pa in okoljih. Arhetipi delujejo kot prazen obrazec, ki ga lahko vsakokratna tudi bralca) je, ko ugotovi, kako je ta govorica postala tudi del njegove 26 značilnosti v propagando usmerjenih medijskih sistemov za demokratizacijo javne sfere, proti normalizaciji propagande in sovraštva 27 lastne. Zato je za boj proti totalitarnemu sistemu nujno treba razgraditi brezpogojnega izvrševanja ukazov in navodil propagandnih medijev. tudi njegovo govorico. Ker ko se sovražna govorica vsili v vsakdanje Ne pozabimo, da propagandni mediji delujejo tudi kot usmerjevalci in življenje in postane večinska, je njena edina in verjetno najpomembnejša ojačevalci sovražnosti v družbi. Oni so tisti, ki določajo, koga je treba naloga vnaprej zatreti vsako možnost upora. Zato je treba to govorico ne sovražiti (in zakaj) in koga je treba zasmehovati, ter predvsem ponujajo samo dokumentirati, ampak tudi razgaliti, jo oropati njenega nastopaštva »navodila«, kako to narediti. Delujejo kot transmisija med politično sfero in navidezne neškodljivosti. Vzpon propagandnih medijev (vključno z in njenimi podporniki. Za tiste posameznike in skupine, ki postanejo tarča družbenimi omrežji) je v marsičem rezultat uzurpacije svobode izražanja. propagandnih medijev, je posredovan »ukaz«, da se lahko sovraštvo Ameriška ekstremna desnica (ang. alt right) je svoj pohod na javni preliva iz medijskega v vsakdanji diskurz. Zato ne preseneča, da objavi komunikacijski prostor začela z mantro o neomejeni svobodi izražanja. takšnih prispevkov v propagandnih medijih sledi prava gonja na družbenih Po njihovem prepričanju je sovražni govor »cena, ki jo moramo plačati«, omrežjih. Kako nastajajo sovražniki in kdo so njihovi arhetipi? da se lahko svobodno izražamo. Nasprotnikom takega stališča, večinoma levim intelektualcem in aktivistom, je tako nadela izraz »snežinke« (ang. Sam Keen v svoji analizi opredeli trinajst arhetipov sovražnika (Keen, snowflakes). Ti naj bi bili preveč občutljivi na gorečnost javne debate, 1986: 15–89). Za potrebe tega prispevka ne bomo obdelali vseh, preveč pomehkuženi (tudi to je del sovražnega imaginarija) glede temveč bomo izpostavili samo nekatere, ki so izstopali v naši analizi. rasističnega in homo-/transfobnega diskurza. Upor proti takšnemu govoru Prvi arhetip, ki ga Keen navaja, je razumevanje sovražnika kot tujca. Če ni stvar osebne (ne)občutljivosti, ampak je to zadeva javne politike. In prav hočemo razumeti lasten položaj v svoji skupini, potrebujemo tujca. Tujci, ta se načrtno izogiba sprejemanju ustreznih ukrepov. Za države Srednje ki pridejo in gredo, so dobrodošli. Tujci, ki pridejo in želijo ostati ter in Vzhodne Evrope že sama misel na omejevanje svobode izražanja postati del naše skupnosti, pa predstavljajo sovražnika. Postanejo stalni izziva nelagodje. Ker je bila država tista, ki je v preteklosti zlorabljala utrjevalec med »nami« in »njimi«. Ne glede na to, kako zelo se trudijo, omejitve svobode izražanja za zaščito političnih interesov, so današnje da bi postali »nam podobni«, za vedno ostajajo tujci. Naslednji arhetip uradne institucije, ki so zadolžene za kaznovanje teh zlorab, preprosto predstavlja sovražnika kot demona, hudiča, agenta temnih sil. Določa ga odpovedale. Prepustiti regulacijo svobode izražanja (predvsem pa njene predvsem sistem njegovega verovanja, ki je tuj našemu sistemu verovanja zlorabe) lastnikom komunikacijskih platform in njihovim algoritmom in našemu družbenemu redu. Na ta način postane boj proti sovražniku pomeni privatizacijo temeljne človekove pravice. Kot je povedal Luis boj med silami dobrega in zla. Zelo močen arhetip je tisti, ki predstavlja Ferreiro, direktor Musealie, o razstavi z naslovom Not long ago, not far sovražnika kot barbara ali divjaka. Nekoga, ki že s svojim obstojem ogroža away v Spominskem centru Auschwitz: »Ne moremo razumeti prostora našo kulturo in naše vrednote. Arhetip sovražnika kot pohlepnega izhaja svobode, demokracije in varnosti, ki si ga danes delimo kot Evropejci, ne iz predpostavke, da gre za nekoga, ki je nenasiten, nima občutka pravih da bi se soočili s preteklostjo. Evropa je zgrajena na moralnih ruševinah meja ali omejitev. »Požre« vse, česar se dotakne − »če mu daš prst, vzame Auschwitza. To se je zgodilo v osrčju Evrope, in to samo eno generacijo celo roko«. Naslednji arhetip predstavlja sovražnika kot kriminalca, ki nazaj.«5 krade, jemlje tisto, kar mu ne pripada, ni navajen trdega dela, ampak hitrega zaslužka s prevaro. Čustveno zelo nabit je arhetip, ki predstavlja sovražnika kot posiljevalca. Sovražnik kot posiljevalec je uničevalec 5.2 Sovraži svojega bližnjega materinstva (domovina kot mater), njegova pohota uničuje nedvoumno nedolžnost naših žensk. Ko se začnemo z uporabo arhetipov spuščati V naši analizi moramo poiskati odgovor na vprašanje, zakaj so prav izbrane na podobe sovražnika s položaja podljudi, na nečloveka, govorimo o skupine in posamezniki žrtve dehumanizacije s sovražnim govorom. Na procesu dehumanizacije. Ta prehod od barbara do živali, bolezni, golazni, tem mestu se ne bomo ukvarjali s konceptom dehumanizacije (za več glej: škodljivcev omogoča njihovo uničenje (iztrebljenje) brez občutka krivde. Haslam, 2006) in načinom njegovega delovanja, razen osnovne izhodiščne teze, da je učinek dehumanizacije predvsem v brisanju moralnih meja, Keenove arhetipe sovražnika smo v naši analizi preoblikovali v prevladujoče zmanjševanju kesanja, racionalizaciji nasilja in agresivnih dejanj ter narative, ki vizualne podobe ubesedijo na način, da postanejo del vsakdanje govorice. Izbiro skupin, ki so tarča takšnih narativov, smo 5 Glej podrobnosti o razstavi na: http://www.auschwitz.org/en/museum/news/auschwitz-not-long- prilagodili osnovnemu arhetipu sovražnika kot tujca. Kot ugotavlja ago-not-far-away-exhibition-with-the-european-heritage-award-europa-nostra-award,1419.html. 28 značilnosti v propagando usmerjenih medijskih sistemov za demokratizacijo javne sfere, proti normalizaciji propagande in sovraštva 29 Umberto Eco (1995): »Prafašizem raste in si išče privržence z izkoriščanjem analiza medijskega sistema, ki takšne medije omogoča, kot tudi analiza in netenjem naravnega strahu pred drugačnim. Prvi apel fašističnega ali političnega sistema, ki jih dovoljuje. Zloraba svobode izražanja za širjenje fašistično obarvanega gibanja je apel proti vsiljivcem. Tako je prafašizem sovraštva, nesposobnost državnih institucij, da to sankcionirajo, medijski rasističen že po definiciji.« Ideja, da je nekdo drugačen, boljši od tujca, poslovni modeli, ki iz takšne govorice kujejo dobiček, in tiha večina, ki ni temelji izključno na tem, kje je bil kdo rojen. V tem smislu je tujec tisti, ki pripravljena misliti na posledice takšnih izjav, so prostor javne komunikacije ponuja ključno vezivno tkivo za oblikovanje nacije. Brez tujca tudi »nas« ne spremenile v gojišče sovraštva. Politika, predvsem demokratična politika, bi bilo. Zato je potrebna nenehna produkcija tujskosti, še več, kdor koli od ki ni sposobna vzpostaviti in varovati kulture javnega dialoga, mora nas lahko v določenem trenutku postane arhetipni tujec. prevzeti odgovornost za posledice delovanja propagandnih medijev. Izbira »ljudi na poti« (ang. people on the move) oz. migrantov ter opozicijskih politikov, kritičnih novinarjev in žensk kot tarč sovražnih narativov je na 5.4 Tipični primeri sovražnih narativov neki način postavila koordinatni sistem sovraštva v govorici propagandnih medijev. Narativi, ki se nanašajo na migrante, vključujejo vse Keenove Če se osredotočimo na tri družbene skupine, ki so pogosta tarča arhetipe sovražnika. Pri teh narativih je pomembno analizirati, kako se sovražnih narativov, – migrante (ljudi na poti), politično opozicijo (politične na jezikovni ravni (in posledično tudi v realnosti) migrante dehumanizira. nasprotnike) ter novinarje in novinarke –,6 lahko opredelimo tipične Gre za eno najhujših oblik propagandne govorice. Opozicijski politiki so primere sovražnih narativov o teh skupinah. predstavljeni kot tujek v političnem telesu nacije. Enako velja za kritične novinarje. Sovražni narativi so globoko antiintelektualni. Kritično mišljenje I. Tarča sovražnega narativa: MIGRANTI (LJUDJE NA POTI) − ali pa mišljenje nasploh − je nekaj, kar je mogoče pripisati nekomu, ki ne želi dobro svoji naciji. Na podlagi teh primerov ugotavljamo, da Primer osrednjega sovražnega narativa: govorica propagandnih medijev deluje po principu »ubogaj in ne misli«. >>> Migranti so grožnja družbi, v katero prihajajo. <<< Govorica propagandnih medijev je skrajno seksistična. Podoba telesa bele ženske (brez glave), ki jo grabijo roke črnih moških, objavljena na Primeri specifičnih sovražnih narativov: naslovnici revije Demokracija (kakšna ironija!), ki je v lasti stranke tedanjega > Migranti predstavljajo grožnjo javnemu zdravju. Migranti so kužni predsednika slovenske vlade Janeza Janše, je prispodoba te govorice. (okuženi) in umazani. S seboj prinašajo nalezljive bolezni in ogrožajo Njihovo sporočilo je: Obstajajo žene (matere), ki jih moramo ubraniti pred zdravje prebivalstva v državah, v katere prihajajo ali skozi katere prehajajo. sovražnikom, in druge, ki so v tem patriarhalnem kozmosu ničvredne. > Migranti predstavljajo grožnjo temeljnim vrednotam družbe, v katero Napadi na političarke, novinarke, kritične intelektualke vsebujejo cel prihajajo. Migranti prihajajo iz držav, v katerih ni spoštovanja temeljnih arzenal arhetipov, ki služijo kot orodje in orožje za njihovo dehumanizacijo. človekovih pravic. Ker govorica propagandnih medijev ne temelji na argumentih, so prav > Migranti predstavljajo grožnjo za gospodarski sistem družbe, v katero ženska telesa oziroma njihov videz »obrazi sovražnikov«. prihajajo. Države naj poskrbijo za svoje državljane, ki so brez dela, namesto da javni denar porabljajo za plačevanje stroškov oskrbe migrantov. Migranti so grožnja za slabšanje ekonomskega položaja lokalnega 5.3 Fašizem naš vsakdanji prebivalstva (kradejo njihove službe). > Migranti predstavljajo grožnjo socialnemu sistemu države, v katero Govorico propagandnih medijev je treba analizirati prav s pomočjo jezika. prihajajo. Migranti so leni, ne želijo delati in prihajajo v zahodne države, Njihove narative moramo vzeti zares: jih dekonstruirati in pokazati, kaj samo da bi prejemali socialno podporo. takšen jezik ustvarja. Kot pravi Eco (1995): »Prafašizem se lahko povrne v > Migranti predstavljajo grožnjo kulturnim vrednotam družbe, v katero najnedolžnejših oblačilih. Naša dolžnost je, da ga razkrinkamo in pokažemo na vsakega izmed njegovih novih poganjkov — vsak dan, na vsakem 6 To so tri družbene skupine, ki smo jih kot pogoste tarče sovražnih narativov opredelili v raziskavi koncu sveta.« Fašizem je dejansko tukaj in zdaj, in to ne preoblečen v medijev in komunikacij, ki sistematično širijo sovražni govor in dezinformacije v državah »zahodnega nedolžne podobe. Analiza govorice propagandnih medijev mora biti tudi Balkana« in Turčiji. Rezultati raziskave so dostopni na spletni strani projekta »Odpor – za svobodne medije brez sovraštva in dezinformacij« (»Resilience – For Media Free of Hate and Disinformation«). 30 značilnosti v propagando usmerjenih medijskih sistemov za demokratizacijo javne sfere, proti normalizaciji propagande in sovraštva 31 prihajajo. Migranti prihajajo iz držav, v katerih so kulturne vrednote narativih se uporabljajo različne oblike grožnje s smrtjo in poškodbami, v popolnoma drugačne, tuje in nesprejemljive za družbo, v katero prihajajo. primeru političark s posilstvom). Migranti so barbari, ki prihajajo na razviti civiliziran zahod. > Opozicijski politiki so vpleteni v številne škandale. Njihovo zasebno, > Migranti so potencialni teroristi. družinsko in javno življenje je degenerirano in škandalozno, njihove > Migranti so populacijska grožnja. Migrantske družine imajo veliko življenjske navade nagnusne. otrok. Na dolgi rok bodo zaradi takšne populacijske politike domači (beli) > Opozicijski politiki so del »globoke države«. prebivalci postali manjšina. > Opozicijski politiki so nekdanji komunisti, ki se ne morejo otresti > Migranti so revni in neizobraženi, družbe, v katere prihajajo, jih ne totalitarnih navad. potrebujejo. > Migranti se niso pripravljeni prilagoditi okolju, v katerega prihajajo. III. Tarča sovražnega narativa: NOVINARJI/NOVINARKE Prebivalcem države, v katero prihajajo, vsiljujejo svoje običaje, kulturo in vrednote. Primer osrednjega sovražnega narativa: > Ker so migranti necivilizirani, agresivni ter napadajo policijo in lokalno >>> Novinarji/novinarke so sovražniki države in lastnega naroda. <<< prebivalstvo, potrebujemo žico na meji in sodobno policijsko opremo. > Migranti so nehvaležni. Kritizirajo državo gostiteljico in se (samo) Primeri specifičnih sovražnih narativov: organizirajo za svoje pravice. Pomagamo jim, pa jim še ni dovolj. > Novinarji so tuji plačanci. > Migranti ne spoštujejo žensk ter so nagnjenji k nadlegovanju žensk in > Novinarji so lažnivci. posilstvom. > Novinarji so podkupljivi. Poročajo in objavljajo tisto, kar jim nekdo > Migrantke so neizobražene, prihajajo rojevat otroke in zlorabljat naroči. Se prostituirajo. socialno pomoč. > Novinarke so prostitutke. > Zagovorniki pravic migrantov so dobro plačani delavci v nevladnih > Novinarje je treba fizično odstraniti. organizacijah, ki jih financirajo posamezniki in organizacije iz tujine, ki > Novinarji objavljajo »fake news« (lažne novice). želijo destabilizirati zahodne družbe. Zagovorniki pravic migrantov naj jih > Novinarji so brez vrednot, pripravljeni služiti vsakokratnemu gospodarju. vzamejo k sebi domov. > Novinarji so del komunističnih struktur. > Novinarji so del »globoke države«. II. Tarča sovražnega narativa: > Novinarji delujejo proti lastni državi in narodu. POLITIČNA OPOZICIJA/POLITIČNI NASPROTNIKI > Novinarji si zaslužijo vse slabo, kar jih doleti. Primer osrednjega sovražnega narativa: >>> Politična opozicija/politični nasprotniki delajo škodo lastni državi. <<< Primeri specifičnih sovražnih narativov: > Politična opozicija ne deluje v interesu svoje lastne države in naroda. > Politiki opozicije so na plačilnem seznamu tujih držav in organizacij, na primer fundacije milijarderja judovskega rodu Georga Sorosa. > Politiki opozicije so korumpirani. Nasprotujejo politiki vlade, ker izgubljajo svoje privilegije. > Opozicijski politiki so izdajalci. > Opozicijske politike bi morali kaznovati in javno ponižujoče izpostavljati (v takih narativih se uporabljajo različne zelo slikovite ideje o tem, kaj je treba narediti z njimi). > Opozicijske politike bi morali odstraniti in onemogočiti (v tovrstnih 32 značilnosti v propagando usmerjenih medijskih sistemov za demokratizacijo javne sfere, proti normalizaciji propagande in sovraštva 33 6 Pozornost v simetričnem in asimetričnem medijskem ekosistemu je po Zaupanje v medije – svoji vsebini drugačna. Najprej razložimo povezavo med pozornostjo publike in zaupanjem. Kot pravi Tim Wu, so mediji trgovci s pozornostjo. Na trgu bralcev mediji žanjejo pozornost svoje publike, ki jo prodajajo skupaj narazen na trgu oglaševalcev. Čim večja »žetev« je na prvem trgu (bralcev), tem višja je vsota, ki jo lahko medij zasluži z oglaševanjem. Pozornost ni enaka zaupanju. Ljudje lahko namenjajo pozornost določenemu mediju, vendar nimajo velikega zaupanja v njegove vsebine (in obratno). Pri ustvarjalcih medijskih vsebin velja prepričanje, da je zaupanje temeljna »valuta« pri Da bi lahko razumeli odnos med mediji in njihovo publiko, moramo določanju vrednosti novinarskega dela. Čim bolj verodostojno medij razumeti delovanje celotnega medijskega ekosistema: od medijev opravlja svoje delo in čim bolj deluje v javnem interesu, tem bolj raste in različnih mnenjskih vplivnežev, ki oblikujejo kompleksno mrežo zaupanje publike v njegove vsebine. V resnici zaupanje v medije ni komunikacijskih tokov in povezav, strukturo te mreže (kdo, kdaj, kje, kako tako homogena kategorija, kot se zdi na prvi pogled. Nekateri zaupajo in zakaj ima vpliv), pretok informacij po omrežjih (medijske vsebine) do določenemu mediju zato, ker verjamejo, da jim posreduje verodostojne odnosa, ki ga imajo ljudje do posredovanih vsebin. Misliti medijski prostor informacije, drugi pa zato, ker jim ta medij ponuja natančno takšne kot kompleksen ekosistem predpostavlja predvsem to, da nanj gledamo informacije (in interpretacije), ki so v skladu z njihovimi že oblikovanimi kot na omrežje povezanih silnic, od katerih vsaka (ne glede na njen vpliv prepričanji. Uporabiti pojem zaupanja za oba prej navedena primera je ali moč) vpliva na njegovo delovanje. Pravni okvir, javni interes, lastniški preprosto napačno. odnosi, finančni tokovi, poklicna odgovornost novinarjev in novinark ter zaupanje ljudi ustvarjajo trdno prepleteno mrežo vplivov na tisto, kar mi, državljani, imenujemo mediji in medijske vsebine. Nedelovanje katerega koli od teh elementov vpliva na delovanje celotnega ekosistema. Na trgu bralcev mediji žanjejo pozornost svoje Takšen način premišljevanja medijskega sistema predstavlja ključen “publike, ki jo prodajajo na premik, ki sega onkraj prevladujočega simetričnega pogleda, znotraj trgu oglaševalcev. Čim večja katerega ključna delitev poteka med levimi in desnimi mediji, provladnimi »žetev« je na prvem trgu in protivladnimi, profesionalnimi in neprofesionalnimi. Prav prepričanje, da je medijski sistem razdeljen na dva enako vplivna pola, omejuje analizo (bralcev), tem višja je vsota, zaupanja v medije in novinarstvo. V takšnem sistemu vsakdo zaupa ki jo lahko medij zasluži z »svojim« medijem in obratno, vsakdo meni, da so mediji nasprotnega oglaševanjem. pola odgovorni za krizo zaupanja. Namesto te simetrije si poskušajmo zamisliti asimetričen medijski Pozornost ni enaka ekosistem, kot so ga definirali Benkler, Faris in Roberts v knjigi Network propaganda (2018). Če si znotraj takšnega sistema zamislimo nekaj, zaupanju. čemur lahko rečemo center (center ne kot središče, iz katerega imamo ” zrcalno podobo na levo in desno stran, ampak center celotnega sistema), opazimo naslednje: čim bolj se premikamo proti levemu polu, tem bolj Kot bomo pokazali v nadaljevanju, se v asimetričnem medijskem sistemu sta naša pozornost in zaupanje v medije razpršena; ko pa se začnemo iz pozornost, ki jo namenjamo medijem, in zaupanje v njihovo delo centra premikati proti desnemu polu, se pozornost in zaupanje začneta razlikujeta glede na to, v katerem delu spektra je posamezen medij. kopičiti okrog enega samega medija, obkroženega z medijskimi »sateliti«, Temeljna značilnost asimetričnega medijskega ekosistema je, da center in katerih naloga je okrepiti vpliv vodilnega medija. Ugotavljanje pozornosti levi del spektra nimata osrednjega vozlišča (tj. osrednjega vira informacij publike, vpliva medija in posledično zaupanja v določen medij v takšnem ali medija, okrog katerega se kopiči vsa pozornost publike) – za razliko od sistemu ni preprosta naloga. 34 značilnosti v propagando usmerjenih medijskih sistemov za demokratizacijo javne sfere, proti normalizaciji propagande in sovraštva 35 desnega in skrajno desnega dela, ki ima izrazito skoncentrirano pozornost na majhno število medijev. Skratka, simetričnega modela medijskega ekosistema, tj. delitve na leve in desne medije, ni; uveljavlja se asimetričen “Ni medijski sistem tisti, ki radikalizira politiko, ampak obratno. Politika je tista, ki normalizira, povsakdanji model, tj. delitev na desne medije in vse druge. ekstremne poglede na svet. V takšnem medijskem sistemu se ustvarja publika, V simetričnem medijskem sistemu bi lahko izhajali iz tega, da ima vsak ki je neverjetno odporna na kakršen medij na spektru levo−desno svojo natančno profilirano publiko, ki zaupa samo tistim medijem, ki se jih da preprosto umestiti v to delitev. To, s čimer koli argument, ki prihaja izven njene imamo opravka danes, je veliko kompleksnejša zadeva. Publika medijev, medijske orbite. ki jih lahko umestimo v spekter od centra desno in levo, uporablja (bere, deli in komentira) različne medije. Pri tej publiki ne gre (vsaj večinoma ne) za nekakšno prvinsko nezaupanje v delovanje medijev, ampak za poskus vzpostavljanja nadzora nad smislom informacije z njenim preverjanjem pri različnih virih. Publika medijev desno in skrajno desno od centra pa deluje po principu, da zunaj njihovega medijskega sveta ni ničesar. Pri tem so skrajno sumničavi do informacijskih kaskad, govorice jemljejo kot resnice, teorije zarote pa jim ponujajo smiselne razlage sveta. Mediji desnega spektra svoji publiki ponujajo tolažbo v tem, da je vsaka novica, ki prihaja v gravitacijsko območje zunaj njihovega sveta, zavajajoča in lažna. Zato je publika desnega dela spektra plodno gojišče za propagando (domačo in tujo). Ideja, da je tej publiki mogoče »odpreti oči«, če se ji na vsako laž posreduje resnica (preverjanje dejstev, ang. fact checking), je ne samo neučinkovita, ampak tudi politično naivna. 6.1 Zategovanje propagandne povratne zanke Za razumevanje teh procesov je zelo učinkovit pojem propagandne povratne zanke (ang. propaganda feedback loop). Gre za »mrežno dinamiko, pri kateri mediji, politične elite, aktivisti in publika ustvarjajo Ni simetričnega ali prekinjajo povezave na podlagi vsebine izjav, kar postopoma znižuje modela medijskega strošek pripovedovanja laži, ki so v skladu z deljenim političnim narativom, ekosistema, tj. delitve in dviguje strošek upiranja temu deljenemu narativu v imenu resnice. na leve in desne Zaradi mreže, ujete v tako povratno zanko, mediji ali politiki težko uberejo medije. Uveljavlja se konsistentno strategijo, usmerjeno v resnico, ne da bi bili izločeni iz mreže asimetričen model, in izgubili vpliv pri zadevnem delu publike« (Benkler, Roberts, Haris, tj. delitev na desne 2018: 33). medije in vse druge. Zategovanje zanke nima posledic samo na percepciji publike glede tega, kar jim sporočajo mediji, ampak vpliva tudi na izbire volivcev desnega ” 36 značilnosti v propagando usmerjenih medijskih sistemov za demokratizacijo javne sfere, proti normalizaciji propagande in sovraštva 37 političnega spektra. Politik, ki poskuša vztrajati pri stališčih, ki so bližje kaže na asimetrično strukturo. To pomeni, da imamo odmevno komoro centru, ne samo da izgubi pozornost medijev desnega spektra, ampak na desnem spektru medijskega ekosistema in nasproti temu množico postane tarča usklajenih napadov vseh medijev desnega spektra. razpršenih medijskih virov, ki si zaupanje svoje publike morajo zaslužiti. Rezultat delovanja propagandne povratne zanke je radikalizacija znotraj Arhitektura tradicionalnega medijskega sistema v nasprotju z arhitekturo medijskega ekosistema, ki proizvaja radikalizacijo sebi pripadajoče današnjega ustvarja razlike v načinu naše »odpornosti« proti propagandi. politike. Z radikalizacijo v tem pomenu označujemo stanje, v katerem Gre za zgodovinski razvoj medijskega sistema (v vseh njegovih delih – od prevladujejo ekstremni pogledi na svet. Tukaj je treba biti previden. Ni pravnega okvirja, financiranja in lastništva medijev do strukture publike), in medijski sistem tisti, ki radikalizira politiko, ampak obratno. Politika je ne za to, da so tehnološke spremembe in uporaba določenih informacijskih tista, ki normalizira, povsakdanji ekstremne poglede na svet. V takšnem in komunikacijskih poti pripeljale do asimetričnega medijskega sistema. medijskem sistemu se ustvarja publika, ki je neverjetno odporna na Da bi razumeli njegovo delovanje, moramo razumeti celoto in se ne slepiti, kakršen koli argument, ki prihaja izven njene medijske orbite. Rezultat da lahko zamenjava določenega dela – zakona, lastnika medija, novinarja je pričakovan. Razlage sveta publike medijev desnega spektra se vse ali urednika, zaupanja ali medijskih navad − vpliva na spremembe v bolj premikajo v območje ekstremnih razlag, od desnega do ekstremno ekosistemu. Tudi ne gre za to, da so digitalne tehnologije uničile prostor desnega. V nasprotju s tem mora biti tisti del medijskega ekosistema, za skupno deljenje izkustev. Struktura medijskega ekosistema je tista, ki ki deluje po sistemu preverjanja dejstev, izjemno pozoren na to, da ne vpliva na to, kako se znotraj njega razvrščajo mediji v odnosu do svoje objavlja nepreverjenih in neverodostojnih informacij. Publika teh medijev publike, do njene pozornosti in zaupanja. Vse očitneje postaja, da mediji, prav zaradi svoje porazdeljene pozornosti na različne medije zelo hitro politiki in volivci desnega spektra postajajo ujetniki enega vozlišča lahko ugotovi, kdaj gre za neresnico ali zavajanje. Prav takšen način ustvarjanja, deljenja in interpretacij resničnosti. Brez izstopa iz odmevne preverjanja informacij različnih medijev je osnova tistega, kar imenujemo komore, želje po razumevanju tega, kaj si mislijo tisti zunaj tvojega zaupanje. Zaupa se tistemu mediju, za katerega njegova publika ve (s medijskega sveta, je velika verjetnost, da se bo zgodila radikalizacija tako preverjanjem oz. z deljeno pozornostjo), da posreduje preverjena dejstva političnih prepričanj kot tudi medijskih vsebin. in stališča ali pa se v primeru objave napačne informacije opraviči in napako transparentno popravi. 6.2 Ko vsi tulijo v isti rog O vprašanju zaupanja v medije je treba premisliti tudi v luči radikalizacije znotraj odmevne komore (ang. echo chamber), koncepta, ki ga je razvil Cass Sunstein (2017). Gre za to, da se ljudje običajno spuščajo v razpravo z enako mislečimi in se izogibajo razpravi s tistimi, ki mislijo drugače, zato so na daljši rok izpostavljeni radikalizaciji lastnih mnenj vse do točke, na kateri je komunikacija s komer koli zunaj odmevne komore nemogoča. S pojavom družbenih omrežij in oblikovanjem publike, ki se o svetu informira s pomočjo informacij na platformah, je prevladalo prepričanje, da bo »več različnih glasov« pripeljalo do bolj razdeljene pozornosti oz. da bo medijski sistem raznovrstnejši glede vsebin, ki jih ponuja. Vendar se to ni zgodilo. Za sedanje stanje nikakor niso odgovorni (samo) spletni mediji ali pa spremenjene navade publike pri izbiri medijskih vsebin. Če bi bili splet, spletni mediji in družbena omrežja odgovorni za polarizacijo mnenj v družbi, bi pričakovali, da bi se tudi medijski ekosistem polariziral. Pregled celotnega medijskega ekosistema, ki vključuje tudi spletne medije, jasno 38 značilnosti v propagando usmerjenih medijskih sistemov za demokratizacijo javne sfere, proti normalizaciji propagande in sovraštva 39 6.3 Percepcijski razkol spremembe, tako medijev tako tudi družbe. Tako imenovana balkanizacija političnega prostora (fragmentacija regije ali države v manjše regije ali Način, kako določene skupine v družbi ocenjujejo resničnost, kako vidijo države, ki običajno med seboj ne morejo sodelovati) predpostavlja skupino, ki ji pripadajo, v nasprotju z drugimi, imenujemo percepcijski tudi balkanizacijo medijskega prostora. Politična dostojnost na ravni razkol (ang. perception gap). Ta razkol na ravni posameznika pokaže, kako posameznika ne more spremeniti politične nedostojnosti na ravni družbe. deluje sedanji sistem pozornosti in zaupanja tudi v medije. V nadaljevanju Je pa začetek. Demokracija ni nikoli temeljila na soglasju enako mislečih, se sklicujemo na študijo organizacije More in Common Hidden Tribes of ampak na soočanju različnih mnenj. America Project, ki preučuje procese politične pluralizacije in plemenskosti (ang. tribalism) v ZDA (More in Common, 2019). Ugotovitve raziskave so presenetljive za prevladujoče javne politike na medijskem področju. V javnem diskurzu prevladuje prepričanje, da v svetu fragmentirane medijske ponudbe in potrošnje, zaprti v svoje informacijske mehurčke “Demokracija ni nikoli temeljila na soglasju (ang. filter bubbles), vse manj zaupamo tistim, ki ne mislijo »kot mi«, in enako mislečih, vse manj razumemo, kako lahko ima nekdo takšna mnenja in prepričanja (tako nasprotujoča našim). Še bolj nas preseneča situacija, v kateri se ampak na soočanju soočamo s posamezniki ali skupinami, ki delijo prepričanja, ki se sploh ne različnih mnenj. skladajo s preverljivimi dejstvi ali pa podpirajo različne teorije zarote. Prav način, kako vidimo sebe in tiste, ki so zunaj našega mehurčka, za katere ” običajno mislimo, da izražajo ekstremna stališča, označuje percepcijski razkol. Raziskava organizacije More in Common je pokazala nekaj drugega. Prepričanja večine Američanov se ne razlikujejo tako bistveno Vprašanje zaupanja v medije je treba obravnavati zelo pazljivo. Pri od posameznikovega prepričanja. Kako so prišli do te ugotovitve? Ljudi odgovorih ljudje izbirajo tiste medije, ki delujejo znotraj medijskega so glede na njihova temeljna politična prepričanja o vprašanjih, ki naj bi ekosistema, ki mu pripadajo. Ta sistem pa po svoji arhitekturi deluje tako razklali podobo, ki jo imajo drugi proti drugim, razdelili na sedem v smeri razdvajanja, nerazumevanja in zapiranja v mehurčke enako političnih »plemen«: progresivni aktivisti, tradicionalni liberalci, pasivni mislečih. Zaupanje v medije v takem sistemu ne pomeni nujno, da gre liberalci, politično distancirani, zmerneži, tradicionalni konservativci za medije, ki jim lahko zaupamo. Publiko medijev desnega spektra se je in goreči konservativci. Rezultati raziskave so pokazali, da imajo samo sistematično odklapljalo od potencialnih virov informacij, ki bi njihova »plemena na skrajnem robu« (progresivni aktivisti in goreči konservativci) izoblikovana prepričanja spravljala v stanje preizpraševanja. Edini stik z najbolj popačena stališča o mnenjih nasprotne strani. Pripadniki skupine mediji zunaj spektra je potekal izključno z napadi na njihova domnevno v »sredini«, (politično) distancirani, »trikrat točneje ocenjujejo svoje nesprejemljiva stališča. Disonanca med tistim, kar sprejemajo iz svojega politične nasprotnike kot člane katere koli od drugih omenjenih političnih medijskega spektra, in tistim, kar sprejemajo iz zunanjega sistema, je skupin« (More in Common, 2019). Pri tem je pomembna ugotovitev posledično ustvarila globoko asimetrično strukturo zaupanja, po kateri vse tudi ta, da večja medijska poraba in višja izobrazba ne prispevata k informacije, ki podpirajo že izoblikovana stališča, veljajo za verodostojne in manjšanju percepcijskega razkola. Povedano drugače: sedanji medijski informacije, ki ta stališča postavljajo pod vprašaj, za lažne (ang. fake news) sistem s svojim delovanjem v družbi ustvarja percepcijski razkol. »Več ali propagando. Ne gre za to, da ima publika medijev desnega spektra kot tri četrtine Američanov meni, da razlike med nami niso tako velike, posebne osebnostne značilnosti. Njihovo vedenje je neposreden rezultat da jih ne bi lahko premostili. Kljub temu je nekoga, ki brska po novicah arhitekture medijskega sistema. In ta ne deluje v smeri demokratizacije na družbenih omrežjih ali preklaplja programe na kabelski televiziji ali družbe. radiu, mogoče prepričati, da smo država, ki drvi proti državljanski vojni« (More in Common, 2019). Čeprav vsakdo od nas lahko deluje v smeri Ko govorimo o medijih, dejansko govorimo o medijskih vsebinah, ki jih preseganja tega percepcijskega razkola, to nikakor ne more in ne sme ustvarjajo njihovi novinarji in novinarke. Sedanje stanje zahteva tehten biti stvar posameznika. Za resnične spremembe so potrebne korenite premislek o tem, kaj je novinarstvo, komu je namenjeno in kakšne 40 značilnosti v propagando usmerjenih medijskih sistemov za demokratizacijo javne sfere, proti normalizaciji propagande in sovraštva 41 vrednote nam ponuja. Benkler, Faris in Roberts (2018: 357) ponujajo idejo transparentnega in odgovornega novinarstva: »V praksi to pomeni, da mora profesionalno novinarstvo preusmeriti svojo zavezanost objektivnemu poročanju od demonstrativne nevtralnosti k transparentni, odgovorni preverljivosti. [...] Namesto da se poslužujemo takega javnega prikazovanja nevtralnosti, čemur lahko rečemo demonstrativna nevtralnost, “[...] če želimo imeti odgovorno in transparentno novinarstvo, moramo temeljito poseči v mora biti objektivnost zagotovljena s poudarjanjem transparentnosti in odgovornosti virov in praks novinarjev, čemur lahko rečemo odgovorna osrčje medijskega ekosistema preverljivost.« Vprašanje, ki si ga zastavljamo skozi celotno analizo, se – v njegovo ekonomsko in nanaša na iskanje izvora za nastanek propagandnih medijskih modelov, politično strukturo. ki sprožajo sovražni govor na eni strani ter oblikovanje vzvodov za preseganje teh modelov na drugi strani. Kaže, da ni dovolj samo to, da usmerimo pozornost na spremembo prevladujočih novinarskih praks; če želimo imeti odgovorno in transparentno novinarstvo, moramo temeljito poseči v osrčje medijskega ekosistema – v njegovo ekonomsko in politično strukturo. Kriza sedanjega sistema ni (samo) kriza novinarstva ali kriza zaupanja. Gre za krizo demokracije, v kateri mediji imajo pomembno vlogo. Kriza sedanjega sistema ni (samo) kriza novinarstva ali kriza zaupanja. Gre ” za krizo demokracije, v kateri mediji imajo pomembno vlogo. 42 značilnosti v propagando usmerjenih medijskih sistemov za demokratizacijo javne sfere, proti normalizaciji propagande in sovraštva 43 7 Propagandni medijski sistem svojo publiko radikalizira do te mere, da Zaključek je nedojemljiva in nezainteresirana za drugačne poglede na svet. Temu sistemu nasproti ne stoji noben centraliziran sistem medijske moči. Prav nasprotno, ta del sistema tvorijo številni mediji, ki jih njihova publika sili v to, da branijo profesionalno novinarstvo ter zagotavljajo resnične in preverljive informacije. Publika teh medijev je razpršena, težko sledljiva Ena od temeljnih značilnosti delovanja propagandnega medijskega v klasičnih tržno naravnanih merjenih gledanosti, branosti, poslušanosti. sistema je, da ustvarja nezaupanje v medije in vse institucije pravne Ni pa zanemarljiva po svoji »velikosti«, moči in sposobnosti razširjanja države. V sistemu, v katerem ljudje ne zaupajo nobeni od vej oblasti ter kakovostnih novinarskih zgodb po komunikacijskih platformah. medije obravnavajo kot sovražnike ljudstva in ustvarjalce laži, je izjemno težko vzpostaviti mehanizme, ki bi omogočali varovanje demokratičnih standardov. Propagandni medijski sistem nenehno ustvarja sovražnike. Medijska sporočila, ki jih ustvarja, legitimirajo sovražni govor, verbalne napade na kritične posameznike in posameznice ter institucije, in tudi demonizacijo drugačnosti. Njihov izvor je v politični sferi. Politična elita je tista, ki je sovraštvo normalizirala v družbeno sprejemljiv govor. Na enak način je boj (ali upor) proti sovraštvu in uničenju demokratične države postal boj za svobodne, neodvisne in javnosti zavezane medije. Čeprav podatki kažejo, da skoraj polovica vprašanih v raziskavi javnega mnenja, opravljeni v državah »zahodnega Balkana«,7 ne zaupa medijem, bi bilo treba analizirati, kako tisti, ki medijem zaupajo, branijo medijsko svobodo. Napadi na javne medije in raziskovalne novinarje so pokazali, da Propagandni medijski sistem nenehno je med mediji in demokracijo pomembna vez, ki se še krepi. Obramba pred ustvarja sovražnike in nezaupanje v “ dezinformacijami in boj proti sovraštvu zahtevata kritične in neodvisne demokratične institucije. Upor proti sovraštvu medije, hkrati pa tudi kritično in neodvisno javnost. Ko propagandni in uničenju demokratične države je hkrati medijski sistem s sovražnimi političnimi prevzemi, klientelistično zakonodajo, državnimi sponzorstvi in ukinjanjem vseh kritičnih glasov v boj za svobodne, neodvisne javnem prostoru krči še zadnje preostale prostore komunikacijskega upora, in javnosti zavezane medije. se vzpostavljajo novi prostori, v katerih so postale ideje profesionalnega novinarstva pomembno orodje za obrambo demokracije. Prav na tej točki ” pa smo vpeljali v analizo asimetrični medijski sistem, ki nam pomaga razložiti, da to neravnovesje v medijski moči deluje drugače, kot si običajno mislimo. Propagandni medijski sistem kopiči navidezno neodvisne in nepovezane medije v konglomerat prenosnikov enakih propagandnih sporočil, katerih cilj je svojo publiko zapreti v odmevno komoro, gluho za kakršno koli obliko kritike. 7 Raziskava o zaupanju v medije je bila opravljena v okviru projekta »Odpor – za svobodne medije brez sovraštva in dezinformacij« (»Resilience – For Media Free of Hate and Disinformation«) v marcu 2021 v Albaniji, Bosni in Hercegovini, Črni gori, na Kosovu, v Severni Makedoniji in Srbiji. Rezultati raziskave so dostopni na spletni strani regionalne mreže medijskih centrov in inštitutov: https:// seenpm.org/resilience-research/. 44 značilnosti v propagando usmerjenih medijskih sistemov za demokratizacijo javne sfere, proti normalizaciji propagande in sovraštva 45 Literatura in viri PEN America. 2022. »Banned in the USA: Rising School Book Bans Threaten Free Expression and Students’ First Amendment Rights«. Dostopno na: Arendt, Hannah. 2003. Izvori totalitarizma. Ljubljana: Študentska založba https://pen.org/banned-in-the-usa/ (dostop: 31. avgusta 2022). (zbirka Claritas). Sunstein, Cass. 2017. #Republic. Princeton: Princeton University Press. Benkler, Yochai, Robert Faris, Hal Roberts. 2018. Network Propaganda. Manipulation, Disinformation and Radicalization in American Politics. Vaidhyanathan, Siva. 2018. Anti-social Media. How Facebook Disconnects Oxford: Oxford University Press. Us and Undermines Democracy. Oxford: Oxford University Press. Eco, Umberto. 1995. »Ur- Fascism« v New York Review of Books, 22. junij Wu, Tim. 2016. The Attention Merchants. From the daily newspaper to 1995. social media, how our time and attention is harvested and sold. London: Atlantic Books. Eco, Umberto. 2012. »Prafašizem«. Zofijini ljubimci, 4. junij 2012. (Izvirno objavljeno v Razgledih, 2. avgusta 1995.) Dostopno na: http://zofijini.net/ Zuboff, Shoshana. 2019. The Age of Surveillance Capitalism. The Fight for koticek_prafasizem/ (dostop: 21. aprila 2021). a Human Future at the New Frontier of Power. New York: Public Affairs. Habermas, Jürgen. 1989. Strukturne spremembe javnosti. Ljubljana: Studia Humanitatis. Haslam, Nick. 2006. »Dehumanization: An Integrative Review« v Personality and Social Psichology Review, 10(3): 252−264. Herman, Edward and Noam Chomsky. 2002. Manufacturing Consent. The Political Economy of the Mass Media. New York: Pantheon. Jowett, Gart in Victoria O’Donnell. 2012. Propaganda and Persuasion (peta izdaja). London: Sage. Keen, Sam. 1986. Faces of the Enemy. Reflections of the Hostile Imagination. New York: Harper. Klemperer, Victor. 2014. LTI Lingua Tertii Imperii (Govorica tretjega rajha). Filologova beležnica. Ljubljana: *cf. Mastnak, Tomaž. 2015. Liberalizem, fašizem, neoliberalizem. Ljubljana: založba *cf. Mekina, Borut. 2020. »Desant na Bled«. Mladina, 4. september 2020 (str. 19−22). More in Common. 2019. The Hidden Tribes Project. Dostopno na: https:// perceptiongap.us (dostop: 21. aprila 2021). 46 značilnosti v propagando usmerjenih medijskih sistemov za demokratizacijo javne sfere, proti normalizaciji propagande in sovraštva 47 ZNAČILNOSTI V PROPAGANDO USMERJENIH MEDIJSKIH SISTEMOV ZA demokratizacijo javne sfere, PROTI normalizaciji propagande in sovraštva Sandra B. Hrvatin Brankica Petković