otrokom prijatelj, učitelj in voditelj.
(Priloga Vrtcu.) Šlev. 2.            Ljubljana, dnt 1. febravarija 1895.        III. tciiaj.
Nejednaki učenki.
^^ibičeve Micike že veC časa ni bilo v šolo. Gotovo >§|3? je zbolela. mislili so gospod učitelj. Revica je imela tako daleč v Solo, pa — v takem vremenu! Skoraj vedno je forila ledena burja, in dcž je kar curkoma lil! Vmes pa je naletaval prvi sneg. Mioika je bila prav borno, le za silo oble&na in večkrat lafina ko sita. Ni torej čuda, da je njeno ralilo telo opešalo, in je morala v postelj. Tu je vzdihovala : »0 Ijubi angeljček moj, prosi 5e ti .lezušfika in »Mamko božjo«, da bi zopet niogla hoditi v šolo.«
Micika je prišla zopet v šolo, a bila je žalostna. Pri molitvi pred poukom jc mUo gledala na sveti križ in prisrčno molila. Nato je mirno stopiia pred ^ospoda učitelja ter uljudno opravičila zamujene poldni. Bila je pa še vedno otožna in nekako pobita, in zdelo se je gospodn učitelju, da bi rada povedala še nekaj, kar ji pa ne gre z ustnic; zato jo vprašajo: »Ljubo dete, povej, ka| ti pa je danes, da si tako žalostna?«
2
18
»Oj, ona-le Neža Iuča v mene kamenje mej potjo, in tega se tako bojim«, odgovori Micika skoraj jokaje, kažod s prstom proti omenjeni deklici.
Užaljeni vstanejo gospod učitelj in srpo pogledajo Nežo. Ta strahovalni pogled je Nožo osupnil, da je kar zardela. Toda koj se ohrabri in zavrne Miciko:
»Ni res, -ne! Ona luča v mene kamenje, in ne jaz v njo«, ter se malo posmeje, toda hinavsko.
»Mol&iti ti je, dokler te ne vprašam«, okarajo jo gospod učitelj.
Hudo je bilo pri srcu odkritosrdni Miciki, in solza žalosti zaradi laži hudobne součenke se ji zablišči na bledem licu. Gospod učitelj so bili preverjeni, da je Micika razodela resnico, a hoteli so, da sprijena Neža, katera je bila pri ptujih ljudeh in vsa zanemarjena, sama obstane in spozna napako.
»S katero roko si lučala kamenje?« vprašajo urno gospod učitelj Nežo. Vroče ji je jelo prihajati, tacega vprašanja ni pričakovala. V prvi zadregi hitro pogleda roki, a zvijačnica se takoj spomni, da ne sme nobene pokazati, ker bi se tako sama ujela. Da bi se pa vendar izkobacala iz te neprilike, zlaže se prav na debelo : »Res je res, kar sem rekla, saj ]e tudi Blažev Janez to videl.«
Takrat sem se pa že res fiudil, da Neže Se niso kaznovali. Ko bi se bilo kaj takega pripetilo pri nas doma, o6e bi bili že davno segli po brezovko in po-šteno odmerili zaaluženo plačilo. Kaj so pa storili naš učitel j 1
Mislil sem, da bodo kar Blaževega Janeza prašali, pa bi bilo vsega konec. Pa — mislite, da so tako sto-rili ? Kaj še! Poklicali so še Nežo iz klopi, pokazali na sveti križ in rekli: »Poglejte na Jezuščka !«
Kakor okameneli smo zrli mi drugi resnega go-spoda učitelja. Mioika se je na glae jokala, Neža bi pa vedno v tla gledala, ko bi le smela. Vsak je v strahu pričakoval, kaj bo. Jazsem pa pri sebi modroval: »Sedaj-le pa mora treSčiti!«
»Jezušček je vaju videl, da sta si metali kamenje«, . reko gospod učitelj po kratkem premolku.
19                                    ^^
Milo se je storilo nedolžni Miciki. in še glasneje joka. Ko malo utihne, izreče prav otožno, toda nežno te-le besede, katere so ji kakor iz srca privrele: »Saj me je tudi Jezušček videl, da nisem me-t ala kamenj a.«
S tem je bila preiskava končana. Kar vzradostili so se gospod učitelj ob teh besedah, prijazno se na-smehljali ter rekli preblagi ufienki: »Da, JezuSček te je tudi videl, da nisi metala kamenja. Le idi v klop, pa še dalje pridna bodi!«
Neža pa je bila kaznovana pošteno, in vsi smo ji rekli:                                                                              j
>Kdor laže, ga hudoba vodi:                             i
Oj to storiti — sram te bodi!«
J. S.