KRITIKA
MARJA  BORŠNIK:  KRATEK BIBLIOGRAFSKI PREGLED SLOVENSKEGA  SLOVSTVA
Bibliografske inventarizacije, ki bi v celoti zajela vso slovensko knjižno produkcijo, doslej še nismo imeli. Naša nacionalna bibliografija je kljub Matiji Čopu, Francu Simoniču in Janku Šlebingerju ostala torzo s široko vrzeljo za dobo 1913 do 1945 (z izjemo leta 1929 in deloma 1950), za čas torej, ko se je slovenska knjižna proizvodnja zaradi nekaterih ugodnih faktorjev (ustanovitev univerze, vsaj delno samostojno državno življenje v stari Jugoslaviji itd.) razveseljivo razmahnila- Zaradi svojega kvantitativnega naraščanja je polagoma postala za interesenta nepregledna in potreba po takem bibliografskem priročniku, ki bi zaobsegal v glavnem vso važnejšo slovensko knjižno produkcijo, je postajala od dne do dne vse bolj pereča. Da priskoči na pomoč zlasti študirajoči mladini na univerzi in na srednjih šolah ter ji da v roke pomagalo, ki bi jo kolikor toliko zanesljivo vodilo skozi malo pregledno goščavo slovenskih literarnih del, to je bil namen, s katerim je dr. Marja Boršnik sestavila gornji kratki bibliografski pregled, ki je poleg podobnega, a po obsegu manjšega bibliografskega dodatka k njeni knjigi »Pregled slovenskega slovstva« (Lj. 1948), do*slej prvi in edini poskus take vrste pri nas. Tak bibliografski pregled bi bil kajpak dobrodošel tudi danes že precej številnim interesentom v tujini.
Na dobrih sto straneh podaja sestaviteljica pregled slovenskih književnikov in njihovih del, opremljen z dodatkom o pomembnejših dosedanjih pregledih slovenskega slovstva, o važnejših zgodovinskih, političnih, memoar-•skih itd. spisih, znanstvenih zbornikih in časopisih, ki obravnavajo ali tudi obravnavajo slovensko literarno zgodovino, in še posebej pregled važnejših slovenskih antologij, almanahov in slovenskih bibliografij, o katerih imamo sedaj že tudi prav lep. smotrno sestavljen prikaz v L zvezku »Enciklopedije Jugoslavije«. V kratkem uvodu avtorica razloži metodo svojega dela in principe, na katerih sloni ureditev bibliografskega gradiva v knjižici. Pregled podaja v kronološkem redu slovstvena dela naših književnikov, oziroma izbora književnikov, za katerega kriterij pa v uvodu ni omembe. Ta dela so razporejena po knjižnih rubrikah kakor: pesniško, pripovedno, dramatsko, kritično, esejistično itd. (delo) ter dodaja temu še knjižno literaturo o posameznih pisateljih. Iz pregleda so dosledno izvzeti mladinski pisatelji, medtem ko se upoštevajo mladinska dela pri tistih pisateljih, ki so se ali se ukvarjajo še na drugih področjih literature. Samo za starejšo dobo se jemljejo v obzir uabožna in jezikoslovna dela, ki so važna z literarnozgodovinskega vidika. Pri novejših pisateljih se upošteva le njihovo leposlovno in kritično-esejistično udejstvovanje, medtem ko se literarni zgodovinarji n. pr. kot čisti znanstveniki ne omenjajo, pač pa se njihova dela več ali manj navajajo v zvezi s pisatelji, ki so predmet njihovih študij. Prevodi iz slovenske literature se ne upoštevajo, pa tudi ne tujejezična dela naših pisateljev po letu 1848. Pač pa se citirajo dela tujih avtorjev o naših pisateljih, ki so navedena kot literatura <) njih. C itirajo se tudi taka leposlovna dela, ki imajo za junake kakega našega pisatelja (biografski romani, novele itd.); razne predelave del naših pisateljev,
516
kakor so n. pr. dramatizacije, se uavajajo le ob njihovih avtorjih. Od leposlovnih del je avtorica skušala navesti vsa, kar jih je izšlo v samostojnih knjigah, od objav v časopisih in zbornikih pa le dela starejših klasikov ter uekatera obsežnejša dela novejših piscev in pa tista, ki so se kasneje po-natiskovala v obliki knjige. V takem primeru se navaja najvažnejši avtorjev ponatis v oklepaju, naslednji ponatisi pa le, če so v njih kake spremembe. Vse pomembnejše kasnejše izdaje raznih prirediteljev se uvrščajo samo pod rubriko zbranih (ZD) in izbranih del (ID). Na kraju se navaja vse literarno-zgodovinsko gradivo ali literatura o avtorjih, kar je je izšlo v samostojnih knjigah, tudi če je knjiga v tujem jeziku. Pri znanih knjižnih zbirkah se uvodi in komentarji posebej ne omenjajo.
To bi bil ob kratkem posnetek principov, ki se jih je dr. Marja Boršnik , držala pri sestavljanju knjižice. Poglejmo, kako se je stvar obnesla v praksi. Prvi vtis, ki ga dobi človek ob prelistavanju pregleda, ni posebno ugoden že zaradi dveh strani popravkov in dostavkov, ki so sami dodatek k popravku na str. 105 (mimogrede rečeno: upoštevane niso niti ne vse tiskovne in stvarne napake, ki kazijo tekst). Ti popravki kažejo, da je bilo to težaško bibliografsko delo, o katerega neprijetnostih ve le tisti, ki se je sam kdaj ubadal z njim, opravljeno morda le preveč na hitro roko. Bibliograta namreč ureditev knjižice ne more zadovoljiti že čisto z zunanjih, formalnih vidikov. Zal moramo reči, da bo pregled znanstveno le malo uporaben. Eno prvih pravil bibliografije je to, da je treba bibliografsko edinico opremiti z vsemi ali vsaj glavnimi osnovnimi podatki. Morda bi se glede tega avtorica lahko vzgledo-vala n. pr. ob knjigi Enrica Damianija Avviamenti agli studi slavistici in Italia.> Milano, A. Mondadori 1941. Gre namreč za opis posamezne knjige. Poleg avtorjevega imena se mora stvarni naslov opremiti vsaj še z mestom izdaje in imenom izdajatelja ter letnico izdanja, česar pa avtorica ni dosledno storila razen v zadnjem primeru. Če u. pr. navaja ob Bevkovih knjigah povsod tudi kraj njihove izdaje, tega opušča skoraj pri vseh starejših tiskih, izdelanih največ v Nemčiji itd., pri vseh ljubljanskih tiskih, kar bi bilo docela razumljivo, če bi se odločila, da bi pri teh dosledno opuščala navedbo, za vse ostale tiske izven Ljubljane pa bi navedla kraj, kar bi morala seveda omeniti tudi v uvodu. Tako nedosledno navaja kraj izdaje n. pr. za Zagreb, Prago ip.. ne navaja pa ga recimo za Dunaj itd. Druga nedoslednost je zopet ta, da n. pr, edino pri Cankarju navaja tudi dan rojstva in smrti, povsod drugod pa dosledno le letnice. V uvodu je rečeno, da se ne omenjajo prevodi iz slovenščine v tuje jezike. Faktično pa se omenja n. pr. Ivana Preglja nemški prevod iz Gregorčiča »Adria-Klange« ali vse tri knjige nemških prevodov Lili Novyjeve, medtem ko se zamolči n. pr. knjiga prevodov nekdaj najbolj cenjenega prevajalca iz slovenske literature v nemščino, Antona Funtka (»Aus der netien slovenischen Lvrik«, Lj. 1919). Nesmotrno se nam zdi tudi navajanje gesel za knjižne zvrsti, ne da bi bilo navedeno potem kako konkretno delo. Kaj si bo neinformiran tujec n. pr. pri Josipu Jurčiču predstavljal pod geslom Politično in feljtonistično ali pri Ivanu Tavčarju pod rubriko Politično in strokovno-pravno, si nismo na jasnem. Razporeditev gradiva samega je ponekod zelo nepregledna. Vzemimo n.pr. Prešerna ali še bolje delo Franceta Bevka. S težavo se človek prerije skozi dve in pol strani citiranih naslovov, z očmi dolgo tipa po ustreznem delu, ki ga išče in naposled s težavo najde. Ni tudi dovolj utemeljeno to, da se n. pr. Kreftov scenarij »Dr. France Prešeren« citira samo
517
pri Kreftovih delih, ne pa tudi pri Prešernu, kar bi bilo v skladu z avtoričinim principom, da se leposlovna dela o kakem avtorju citirajo ob tistem avtorju. Ista je tudi stvar s Kraigherjevo Umetniško trilogijo, ki bi spadala tudi pod Cankarja. Stališče, da se pri literaturi citirajo samo take študije in monografije, ki so izšle kot samostojne knjige, se nam tudi ne zdi najboljše, saj je znano, da so take študije pri nas večinoma izšle po zbornikih in časopisih. Od teh bi bilo vendarle treba, da se najvažnejše citirajo, čeprav bi obseg knjige narasel, zato pa bi njena pomembnost in uporabnost neprimerno veliko pridobila. Tako pa je v vsej knjigi navedeno 3? monografij in študij za .21 avtorjev, 11 zbornikov študij za 9 avtorjev, 13 življenjepisov za 7 avtorjev, 10 zvezkov korespondence 7 avtorjev in 2 zvezka spominov na enega avtorja. Poleg tega se citira 18 bibliografij za 14 avtorjev, od katerih pa sta zopet samo 2, ki sta v resnici izšli v docela samostojnih knjigah, medtem ko so ostale izšle kot separati iz raznih zbornikov in časopisov. Treba je vrhu tega upoštevati še to, da se veliko zgornjih del nanaša na enega samega avtorja, n.pr. na Prešerna 9, na Cankarja pa 15.
V naslednjem si dovoljujemo dodati nekatere popravke, ki jih je Pregled Marje Boršnikove potreben po našem mnenju, da se s tem popravijo najbolj vidne vrzeli in pomanjkljivosti, in sicer v istem redu, v kakršnem je gradivo razporejeno pri njej. Pri Primožu Trubarju bi bilo treba dodati kot literaturo še naslednje publikacije: Zaroždenie literatury u Slovincov. Primus' Truber". Izsledovanie Arkadija Sokolova. Kiev' 1878; M. Valenčak, Primož Trubar, der Begriinder der neuen slovenischen Literatur. Maribor 1878; [Ivan Lah], Primož Trubar in naša reformacija. Lj. 1908; Rasto P.(ustoslemšek), Primož Trubar. Ob 400letnici njegovega rojstva. Lj. 1908; Oskar Hegemann, Zu Primus Trubers 400jahrigen Geburtstag. Wien 1908. Med leposlovnimi deli, ki opisujejo Trubarjevo življenje, bi bilo treba navesti Josipa Lavtižarja delo »Primož Trubar« {Rateče-Planica 1935). Pri Valvasorju bi bilo treba vsekakor citirati Oskarja Gratzyja »Repertorium zu J. W. Freiherrn von Valvasors ,Die Ehre ...'«. Lj. 1901. Temu naj bi se dodala še dva življenjepisa Petra Radisca: »Valvasor. Biographische Skizze«. Graz 1866 in obsežno delo: »Johann W. Freiherr von Valvasor«. Lj- 1910. Pri p. Romualdu je treba citirati med ID tudi predelavo njegove škofjeloške procesije, ki jo je 1934 v Kranju izdal Niko Kuret pod naslovom »Slovenski pasijon«. Med ID Valentina Vodnika manjka Wiesthaler-jeva izdaja njegovih »Pesni« (Lj. 1891). ki so izšle kot 6. zv. Knjižnice CMD. Pri Kopitarju je dodati v rubriki za korespondenco še delo: Miodrag Ibrovac, Kopitar i Francuzi. Bgd 1955. Zanimiv bi bil morda tudi »Verzeichnis der in der Verlassenschaft des H. Barth. Kopitar . . . gehorigen werthvollen Bueher und Handschriften ...«, Wien 1845, ki daje zanimiv vpogled v knjižno zapuščino velikega jezikoslovca. Pri Čopu bi bilo omeniti obsežno razpravo Ivana Zupana »Profesor i bibliotekar Matija Čop« (Zgb 1874) in pa Zigonov ponatis »Čopove biblioteke« (Lj. 1917). Pri Prešernu manjkajo še tele publikacije: Avgust Zigon, Zapuščinski akt Prešernov. Kranj 1904 (separat); Ivan Grafen-auer. Iz Kasteljčeve zapuščine. Lj. 1911; Josip Puntar. »Zlate črke« na posodi Gazel. Lj. 1912; Roman Tominec, Dr. Fr. X. Prešeren und die deutsche Literatur. Miinchen 1929, disertacija, ki jo je 1929 Boršnikova sama ocenila; Anton Oven, Krst pri Savici. Romantična pesnitev. Lj. 1935; Jože Kastelic, Antični snovni elementi v P. delu. Lj. 1943 (disertacija). Pri Koseškem bi bilo treba omeniti tudi  njegovo  prevodno  delo,  saj  je  vendar  znana  o  tem  slovita  Stritarjeva
518
krilatica o na mehko kuhanem jajcu, in pa boj okoli prevoda Byronovega »Mazepe«. Pri Matiji Valjavcu bi bilo treba dodati leposlovno delo Ivana Preglja »Na vakance« (Lj. 1944), ki obravnava epizodo iz Valjavčevega življenja. Tudi pri Simonu Jenku bi lahko stal Pregljev »Smonca« (DS 1924), dasi ni izšel v samostojni knjigi. Pri S. Gregorčiču je treba najprej popraviti tiskovno pomoto pod rubriko Uredniško: Sn 1889, prav: 1886. Ker se je ZD v redakciji Franca Koblarja zaključilo 1951 s 4. zvezkom, bi bilo to lahko omenjeno. Med ID bi Gregorčiču prištel še naslednje izdaje: >;Antologija«. Uredio Antun Barac Zgb 1924; izbor pesmi >Naša zvezda« (Kranj 1936); lepotna izdaja pesnitve >01jki« (Lj-1939), ki je izšla v opremi Slavka Gladnika. Nadvse prikupna je partizanska izdaja »Izbrane pesmi«, ki jo je za lOOletnico pesnikovega rojstva 1944 izdal Odsek za prosveto pri SNOS.
Izbrane pesmi Simona Gregorčiča so 1946 izšle v redakciji Mirka Rupla r dveh izdajah, kar ni omenjeno v Pregledu. V tekstu sta si sicer enaki, toda ena ima boljši papir in obsežen, nad 80' strani dolg uvod, medtem ko ima djuga zelo kratkega. Josipa Stareta povest »Lisjakova hči« bi se lahko po avtoričini metodi uvrstila med ID, izšla je namreč 1920 v Lj. Pri Aškercu bi bilo treba dodati še tri študije: Andrej Sirotinin. Anton Aškerc. Zametki. SPB 1904; Josipa Tominška študijo »Pesnik Aškerc v borbi za herojstvo« (Lj. 1905) in pa Djuze Radovica separat iz knjige prevodov Aškerčevih pesmi (Bgd 1952). Pri delu Josipa Pagliaruzzija-Krilana se je avtorici primeril najhujši lapsus s tem, da je uvrstila njegovo delo samo pod rubriko: Pesniško in navedla dva zvezka njegovih Poezij; njen pregled pa ne pozna še tretjega zvezka izbranih spi.sov tega pisatelja, ki je izšel v Gorici 1896 in obsega samo prozo (novele) poleg nekaterih nemških prevodov njegovih pesmi. Zvezek uvaja Klodičev življenjepis Josipa Pagliarnzzija. Pri Antonu Funtku bi bilo treba omeniti tudi njegovo prevodno delo iz slovenščine v nemščino, saj je iz njegovih prevodov, ki jih je objavljal kot urednik Laibacher Zeitung od 1899 do 1918, dozorela cela knjiga pod naslovom »Aus der neuen slovenischen Lvrik« (Lj. 1919). Fran Jaklič se tudi ni rodil v Dobrepoljah, temveč v Podgorici (od tod njegov psevdonim!), a omemba, da je bil učitelj v Suhi krajini, je preveč splošna, kajti to je ime za vso pokrajino. Pri Govekarju je treba vsekakor omeniti njegovo feljtonistično in gledališkokritično pisanje pri SN in J. a pri Finž-garju, da je član SAZU. O Fr. Ksavru Mešku obstojita tudi dve monografijici v češčini: Jo«ef Pafa (Brtnica 1928) in Antoš Horsak (Olomouc 1928) ter ena slovaška (Vojtech Merka. Nitra 1934). Gangl je obilno sodeloval z literarnimi in gledališkimi kritikami pri SN in UT, a čudno se nam zdi, da avtoiica ne navaja obsežne izdaje njegovih zbranih spisov za mladino v 10 zvezkih pod naslovom »Moja pot« (Lj. 1933—34), ki ni samo ponatis njegovih mladinskih spisov izpred prve svetovne vojne v treh zvezkih. Josip KoiStanjevec je bil tudi tajnik Slovenske Matice. Pri Dragotinu Ketteju bi bilo morda dobro omeniti, da sta 1907 izšli dve izdaji njegovih Poezij, od katerih je ena ljudska in se razlikuje od druge samo po tem, da ni ilustrirana. Med njegovimi ID bi omenil tudi prvi natis njegove burke »Naši dijaki« (Maribor 1926) in dodal spomine Nika Zupaniča, ki so izšli kot separat iz beograjske revije »Priloži •..« (1932). Pri Otonu Zupančiču bi bilo omeniti, da je kot prvi pri nas nosil naslov ljudski umetnik. Med njegove ID bi uvrstil še izdajo »Pesme« (Bgd 1934), ki jo je kot nekakšno antologijo iz njegove poezije uredil Tone Potokar in izdal kot 8. zvezek zbirke »Luča«. Po kakšnem naključju je avtorica izpustila na-
519
vedbo Cronieve študije »Ottoue Zupančič« (Rim 1928), mi je popolnoma ue-jasno. Pri Cvetku Golarju je pod geslom Mladinsko navedena zbirka »Voščila mladim srcem« (Lj. 1942) tako, kakor da je to izvirna Golarjeva knjiga. V resnici je to samo nekakšna antologija otroških voščil drugih avtorjev (med njimi pesem 15letnega Ivana Cankarja), a v vsej zbirki sta samo dve Golarjevi pesmi. Ivo Sorli je prevajal tudi iz španščine (Cervantes). Pri Preglju je treba navesti knjigo »Na vakance« (Lj. 1944), a Vojeslav Mole je prevajal iz poljščine. Izidor Cankar je član Slovenske akademije znanosti. Pri Andreju Budalu je avtorica izpustila pet njegovih samostojnih knjig: Dora se drami In drugi spisi. Trst 1929; Čigava si? Gorica 1930; Rakeževa Liza in drugi spisi. Trst 1930: Spomin z jezera in drugi spisi. Trst 1931; Z onstran groba. Trst 1934. Ce se že pri kakih osmih avtorjih navaja bibliografija njihovih del iz periodik (Letopis SAZU, NS itd.), potem bi se lahko navedla tudi bibliografija Budalovih spisov (Razgledi 1949, 471—73). Dodati pa je še treba, da je Budal prevajal še iz češčine, slovaščine, beloruščine in ukrajinščine. Anton Novačan je umrl o veliki noči 1951 in ne 1950 v Posadasu (Argentina). Franu Albrehtu je treba pripisati še prevode iz češčine (Petr Bezruč). Janko Glazer se je udejstvoval tudi kot literarni kritik (»Tabor« itd.) in pesnik eipigramov (Dizma v LZ). Pri Francetu Bevku bi bilo treba povedati še to, da je sestavljal slovensko in hrvatsko primorsko bibliografijo od 1918 do 1936 ter jo objavljal v tržaški »Luči«. Prevajal je tudi iz ruščine in ukrajinščine. Bibliografija njegovih del je izšla tudi še v tržaških »Razgledih« (1950, 555—58). Pri Tonetu Seliškarju nista Jia-vedeni dve antologiji: Nova setev, 1945, in Pesmi in spevi, ki jo je uredil in ji napisal uvod Fran Albreht. Josipa Vidmarja kritike niso izšle pod naslovom »Kritike in eseji I«, kar je le naslov zbirke kritik pri DZS, temveč je pravi naslov »Literarne kritike«. K literaturi o Prežihovem Vorancu bi bilo treba navesti vsaj še študijo Bojana Stiha o pisatelju, ki je izšla 1950 v Beogradu. Pri Vladimirju Bartolu bi bilo navesti tudi njegovo gledališko in literarno kritiko. Saj šteje bibliografija teh njegovih člankov dve in pol strani drobnega tiska (gl. Gledališki list — Drama 1952/55, 176—80). Pri Ivanu Potrču je treba navesti še njegovo uredniško delo (Pripovedne pesmi A.Aškerca, 1949). Ciril Kosmač je pisal tudi feljtone in kritike v zagrebški »Istri«. Nekaj omembe vrednih napak se je vtihotapilo tudi v Dodatek h knjigi. Josip Marn je začel objavljati literarnozgodovinsko gradivo šele z 9. zvezkom svojega »Jezičnika«, ker namreč prvih 8 zvezkov prinaša le filološko gradivo (= Po-menki o slovenskem pisanji). Če se že omenja knjiga Frana Erjavca Slovenci« (Lj. 1923), naj bi se navedla tudi še nekaka druga izdaja te knjige, ki je predelana in je izšla pod naslovom »Slovenija in Slovenci« (Lj. 1940). Glede obilnosti podatkov o slovenskem gospodarskem in kulturnem življenju bi mi v tem primeru rajši navedli »Spominski zbornik Slovenije« (Lj. 1939). ki prinaša med drugim tudi lep pregled o slovenskem tiskarstvu Ceneta Kranjca. Ce se omenja Podbevškov Grohar, bi se morda z isto pravico lahko tudi njegov Rihard Jakopič. Letopis Slovenske Matice ni obravnaval slovenske literarne zgodovine do 1912, temveč samo do 1898, ko ga je v tem nadomestil »Zbornik Slovenske Matice« (do 1912). Od 1899 je namreč Letopis MS objavljal samo imenik članstva SM in društvene zadeve. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko niso izhajala samo do 1907, temveč do 1909; »Naši zapiski« so izhajali samo do 1921 in ne do 1922, ker so jih to leto nadomestili »Novi zapiski« z lastnim štetjem letnikov. Tudi Glasnik Muzejskega društva za Slove-
520
nijo ni izhajal samo do 1959 (XX. letnik), temveč do 1945 (XXVI. letnik). Janko Šlebinger je v Slovenskem tisku objavljal bibliografijo za leto 1950 do 1932 in ne samo do leta 1931, a pravi naslov bibliografije R. Podhorskega se glasi »Bibliografija slovenskega begunskega (in ne emigrantskega) tiska« in je izšla v Judenburgu 1946.
Ne bomo navajali še nekaterih nedostatkov manjše važnosti, vendar pa smo mnenja, da bi avtorica morala omeniti vsaj še nekaj tujejezične literature, ki govori o slovenskem slovstvu. Semkaj bi šteli Andre Gavriloviča »Pisma o književnosti u Slovenaca« (Bgd 1895), Umberta Urbanija knjigo »Scrittori jugoslavi« II (Zadar 1956), ki prinaša zadovoljive literarne portrete slovenskih pesnikov in pisateljev: Franceta Prešerna, Simona Gregorčiča, Antona Aškerca, Ivana Cankarja, Ivana Tavčarja, Otona Župančiča, Alojza Gradnika in Ksavera Meška. Pri moderni literaturi ne bi smeli pozabiti na študijo: Miodrag Ibrovac, La Poesie jougoslave contemporaine (Bgd 1937) in na dve monografiji Bartolomea Calvija o Ivanu Cankarju: »II Crisantemo bianco« (Mantova 1931) in »Immagini di sogni« (Torino 1941), če že ne bi hoteli omenjati njegova obsežna uvoda k prevodom Cankarjeve drame »Kralj na Betajnovi« (Torino 1929) in »Mojega življenja« (Mantova 1930). Prav tako bi lahko navedli tudi študijo istega avtorja o Simonu Gregorčiču »La sventura di lefte in Giuseppe Parini e nello sloveno Simone Gregorčič« (Mantova 1929). Zakaj ne bi dali v takem bibliografskem pregledu slovenski literaturi malo širšega, evropskega okvira? Pri specialnih bibliografijah bi omenil vsaj še delo Pavle Popovič-Miodrag Ibrovac, Essai de Bibliographie fran^aise de la littera-ture vougoslave (Pariš 1931), pri kateri je sodeloval tudi prof. Ivan Prijatelj.
Splošna naša sodba o tem Kratkem bibliografskem pregledu slovenskega .s.lovstva, ki je izšel letošnje poletje kot 2. zvezek serije Bibliografska dela Slavistične knjižnice v založbi DZS, pa je, da bo kljub vsem nedostatkom služila predvsem tistim, ki jim je slovenska literatura že kolikor toliko znana. Velika škoda pa je, da ni izdelana skrbneje in z večjo odgovornostjo, kajti glede  na  naše  razmere  na  novo  izdajo  podobnega  dela  ni  misliti  v  bližnji
bodočnosti.
France Dobrovoljc
521