už Pričujoča knjiga je nastala v prepričanju, da imajo materialne sledi socializma in z njimi globoko povezani senzorični Jernej Mlekin spomini na nekdanjo Jugoslavijo pomembno refleksivno in tudi ović etr politično relevantno vlogo. V njej smo zbrali različne prispevke Tanja P o predmetih, okusih, vonjavah edila in občutkih, ki so zaznamovali čas socializma v Jugoslaviji, 2015 Ur druži pa jih dejstvo, da je v njihovi naravi, dojemanju, vrednotenju in rabi v zadnjih 25 letih prišlo do pomembnih sprememb, YU tako zaradi konca socializma 2015 IN in razpada Jugoslavije kot tudi zaradi širših procesov, kot sta globalizacija YU in neoliberalizacija družb MADE v postjugoslovanskem prostoru. IN 19,91 EUR MADE Uredila Tanja Petrović in Jernej Mlekuž predlistMADEINYU.indd 1 8/6/16 06:25:32 made in yu 2015 5 Dino Bauk Valter Cvijić made in yu Ildiko Erdei Nikola Janović Kolenc Mirt Komel Dora Komnenović 2015 Breda Luthar Jernej Mlekuž Ana Panić Tanja Petrović Martin Pogačar Maruša Pušnik Tanja Radež Polona Sitar Franc Trček 7 KaZaLO made in yu 2015 Modernost na dotik Kombinirana soba 107 Ildiko Erdei 9 uvod: Uživati in živeti Kaj je ostalo od avtomobilskega fenomena Fičo? 118 Martin Pogačar Tanja Petrović, Jernej Mlekuž Monstera in 4455, Kraljev stol 142 Nove zgodbe starih znancev Tanja Radež Kiosk K67 ali blišč in beda nekega razvojnega preboja 154 7 YU- veličastnih ali ljubezen gre skozi želodec Ana Panić 15 Franc Trček Izgubljeno v prehodu Kava ali kaj se (nam) je zgodilo s časom 28 Tanja Petrović Hajduk in jaz 165 Jugoslovanizacija kavbojk Dino Bauk 42 Breda Luthar, Maruša Pušnik Mi o volku, Vučko iz Sarajeva 176 Biti burek v deželi kranjske klobase Mirt Komel 58 Jernej Mlekuž Rdeči potni list 184 Cockta, pijača moje mladosti, in sedaj, pijača moje starosti Valter Cvijić 72 Polona Sitar Po koliko je kila knjig? 196 Jugoslovanska kuharica Dora Komnenović 90 Nikola Janović Kolenc Na kavi z avtorji 207 8 MADE IN YU 2015 9 uvod Uživati in živeti Tanja Petrović, Jernej Mlekuž Razmerje med socializmom in potrošništvom ima zanimivo zgodovino, zaznamovano z vrsto dvoumnosti in notranjih nasprotij. Pomanjkanje blaga, živil in osnovnih potrebščin, slaba kvaliteta izdelkov in zastareli di- zajn so nujne sestavine marsikatere medijsko posredovane ali akademske pripovedi o socializmu, neskončna čakanja v vrsti pa ena najbolj utrjenih predstav o življenju za železno zaveso v drugi polovici dvajsetega stoletja. Siva z vsemi svojimi odtenki je postala metafora ne samo za neprivlačno in tesnobno materialnost socialističnega sveta, temveč tudi za celo vrsto praviloma negativnih vtisov in sentimentov, povezanih z življenjem v socializmu.1 V tej vseprisotni sivini so ideali potrošniške družbe, kakovosti izdelkov in kakovosti življenja, taki, kot so obstajali na Zahodu, pogosto predstavljeni kot predmet hrepenenja državljanov socialističnih dežel, pa tudi kot eden poglavitnih razlogov za to, da je socializem tako neslavno propadel – ker tega ideala s svojim planskim gospodarstvom in neprivlačno estetiko nikakor ni mogel zadovoljiti. Hkrati pa v študijah socializma potrošništvo predstavlja eno osrednjih in najbolj raziskanih tem.2 Za raziskovalce socialistične Jugoslavije dodatni razlog za preučevanje potrošniških praks leži v »sproščeni«, »zahodnjaški«, celo »kapitalistični« naravi jugoslovanskega socializma. Študije potrošni- štva predstavljajo osrednji del raziskovanja vsakdanjega življenja v SFRJ.3 10 MADE IN YU 2015 11 V izrazitem nasprotju z danes prevladujočim pogledom na socializem kot mete in fenomene kot neke vrste prizmo, skozi katero opazujemo in posku- obdobje in družbeno ureditev, v kateri je bilo potrošništvo zavirano, tisti šamo razumeti pomembne družbene, politične in zgodovinske procese ter objekti potrošnje, ki so bili na voljo, pa so bili pomanjkljivi in nezaželeni, sto- se do njih tudi osebno opredeliti.8 Knjiga prinaša pripovedi o teh procesih, ki jijo načini, na katere se socializma spominjamo in ga predstavljamo. Razni so osebne, čustvene in globoko povezane s telesnimi in senzoričnimi izku- socialistični izdelki, kot so avtomobili, oblačila, prehrambni produkti in šnjami, vendar zaradi tega niso nič manj refleksivne in relevantne od tako pijače, imajo pri tem odločilno vlogo. Pa ne samo zato, ker v današnji izrazito imenovanih »objektivnih« pripovedi, ki jih ponujajo zgodovinopisje in potrošniški družbi največ velja tisto, kar se najbolj prodaja, produkti, ki diši- ostale družboslovne in humanistične discipline, mediji, muzeji in druga kul- jo po socializmu, pa se dobro prodajajo;4 tudi muzejske predstavitve sociali- turna produkcija. S knjigo torej želimo opozoriti na dejstvo, da je premišlje- stičnega obdobja so osredotočene na značilne, znane in lahko prepoznavne vanje o zgodovini jugoslovanskega socializma in njegovem pomenu v seda- predmete in izdelke, poleg tega pa imajo slednji pomembno vlogo tudi v njosti potrebno »demokratizirati« in odpreti za različne pripovedi. Ob tem popularni kulturi.5 Ta vloga je tako prevladujoča, da se narativizacija vsak- upoštevamo opombo raziskovalk socialističnega potrošništva Pauline Bren danjega življenja v socializmu pogosto zvede na inventuro objektov potro- in Mary Neuburger, da je potrebno ločevati med konceptoma, ki se v angle- šnje.6 Jugonostalgija, posplošeno poimenovanje za pozitiven čustveni odnos ščini imenujeta consumerism in consumption (potrošništvo in uživanje).9 Za ljudi na območju nekdanje Jugoslavije do (svoje) socialistične preteklosti, je njiju je consumption širši koncept, ki zajema »široko paleto fenomenov, pove- prav tako pogosto zvedena na nereflektirano, površno fetišizacijo objektov zanih z vrednotenjem, dostopnostjo, distribucijo in celo proizvodnjo izdel- potrošnje iz izgubljenega socialističnega sveta – na ponovno odkrivanje kov in storitev, ki jih uživamo (dobesedno: konzumiramo), uporabljamo, no- »tega, kar je bilo v nekdanji kulturi najbolj vidno, najbolj preprosto in najbolj simo ali preizkušamo«.10 Materialnost socialističnega sveta tudi v tej knjigi kičasto«.7 obravnavamo v kontekstu, bistveno širšem od (podrejenega) odnosa sociali- stičnih produktov do zahodnih modelov potrošništva. Oblika, tekstura in Pričujoča knjiga je nastala v prepričanju, da imajo materialne sledi socializ- estetika predmetov, okus in vonj hrane, zvok glasbe, atmosfera nogometne- ma in z njimi globoko povezani senzorični spomini na nekdanjo Jugoslavijo ga stadiona ob derbiju – gradijo okvir za osebne, doživete vpoglede v zgodo- veliko pomembnejšo, bolj refleksivno in tudi politično relevantno vlogo. V vino družbenih, ekonomskih in političnih sprememb. Prispevki v tej knjigi njej smo zbrali različne prispevke o predmetih, okusih, vonjavah in občut- skozi zgodbe o predmetih, izdelkih in spominih na vsakdanje življenje v kih, ki so zaznamovali čas socializma v Jugoslaviji, druži pa jih dejstvo, da je Jugoslaviji govorijo o ključni vlogi senzoričnega, tako v osebnem kot v gene- v njihovi naravi, dojemanju, vrednotenju in rabi v zadnjih 25 letih prišlo do racijskem spominu; o vrednostnih, jezikovnih, čustvenih in izkustvenih pomembnih sprememb, tako zaradi konca socializma in razpada Jugoslavije spremembah, ki so posledica preloma, nastalega zaradi razpada Jugoslavije kot tudi zaradi širših procesov, kot so globalizacija in neoliberalizacija družb in konca socializma; o materializiranih spominih na socialistično moder- v postjugoslovanskem prostoru. Tovrstna izbira razkriva obravnavane pred- nost in njej inherentno idejo napredka; ter o globalnih tokovih, ki se 12 MADE IN YU 2015 13 1 prelamljajo v vsakdanjih izkušnjah prebivalcev družb na območju nekdanje Fehérváry, Krisztina. 2013. Politics of Color and Concrete: Socialist Materialities and the Middle Class in Hungary. Bloomington in Indianapolis: Indiana University Press. Jugoslavije. Materialna plat junakov in junakinj zgodb, zbranih v tej knjigi, 2 Glej med drugim: Bren, Paulina in Mary Neuburger, ur. 2012. Communism Unwrapped: Consumption in Cold War Estern in z njo povezane senzorične izkušnje – taktilno in vizualno doživetje, njiho-Europe. Oxford in New York: Oxford University Press; Patico, Jennifer. 2008. Consumption and Social Change in a va estetika, zvok in okus – so ključni elementi pri vzpostavljanju afektivnega Post-Soviet Middle Class. Stanford: Stanford University Press. odnosa ljudi do predmetov, pri povezovanju izkušnje preteklosti z izkušnjo 3 Luthar, Breda in Maruša Pušnik, ur. 2010. Remembering Utopia: The Culture of Everyday Life in Socialist Yugoslavia. sedanjosti. In čeprav je ta materialnost v danes vseprisotnih digitalnih me- Washington DC: Academia Publishing; Grandits, Hannes in Karin Taylor, ur. 2010. Yugoslavia’s Sunny Side: A History of Tourism in Socialism (1950–1980). Budimpešta: CEU Press; Patterson, Patrick Hyder. 2011. Bought and Sold: Living dijih v veliki meri de-materializirana, ostaja osnova za povezavo med prete-and Losing the God Life in Socialist Yugoslavia. Ithaca: Cornell University Press. klostjo in njeno afektivno reapropriacijo tudi v medijsko posredovanih pri- 4 Glej: Lindenberger, Thomas. 2014. Experts with a Cause: A Future for GDR History beyond Memory Governance and povedih. Materialnost je tista, ki postavi izkušnjo v osrčje premišljevanja Ostalgie in Unified Germany. V Remembering Communism: Private and Public Recollections of Lived Experience in socializma in s tem odpre prostor za afektivna ubesedenja njegove zgodovi- Southeast Europe, ur. Maria Todorova, Augusta Dimou in Stefan Troebst, 29–42. Budimpešta in New York: CEU Press. ne. Ključni pomen izkušnje in z njo povezanih afektov za razumevanje 5 Tako v pesmi Od Vardara pa do Triglava slovenske pop skupine Rock Partyzani, katere besedilo lahko obravnavamo življenjskih svetov tako v preteklosti kot dandanes lahko razberemo že na kot neke vrste inventuro jugoslovanskega socializma, nastopa kar nekaj »junakov« potrošništva: kolo Pony, Elan, Kraš, Zastava, sardine Eva, Drina brez filtra, Gavrilović in Radenska. nivoju jezika: razkriva se v povezavi med glagoloma živeti in uživati – 6 Glej: Gordy, Eric. 2012. My only friend, the end: “Yugoslavia: From the beginning to the end” at Muzej istorije Jugosla-uživati tako v pomenu zadovoljevanja takšnih ali drugačnih potreb (konzu- vije. East Ethnia, 28. december. Dostopno prek: https://eastethnia.wordpress.com/2012/12/28/my-only-friend-the- miranja) kot v pomenu (ob)čutenja telesnega in duševnega ugodja. end (14. 11. 2015). Ta povezava nas opozarja tudi na to, da je materialni svet preteklosti 7 Slapšak, Svetlana. 2008. Jugonostalgija i smeh. Peščanik, 13. december. Dostopno prek: http://pescanik.net/ jugono-veliko več kot inventar predmetov, obdanih z »banalno« nostalgijo. stalgija-i-smeh (14. 11. 2015). 8 Kot nazorno razkriva knjiga Mitologija svakidašnjeg života, ki jo je Igor Mandić objavil leta 1976, je imel materialni Zgodovino marsikatere družbe, in tako tudi socialistične Jugoslavije in svet vsakdanjega življenja enako vlogo za državljane socialistične Jugoslavije tudi pred dramatičnimi sprememba- mi, ki jih sta jih prinesla zlom socializma in razpad Jugoslavije. To je pomembno imeti v mislih, da bi se izognili njenih naslednic, je mogoče – in nujno potrebno – povedati tudi tako, da se esencializaciji odnosa postsocialističnih subjektov do materialnih sledi socializma (glej: Mandić, Igor. 1976. osvetlijo spreminjajoči se odnosi med osebami in predmeti.11 Kot pravi Mitologija svakidašnjeg života. Zagreb: Otokar Keršovani). Sidney W. Mintz: »Ko enkrat razumemo razmerje med blagom in osebo, 9 Bren, Paulina in Mary Neuburger. 2012. Introduction. V Communism Unwrapped: Consumption in Cold War Eastern na novo odkrivamo zgodovino nas samih.«12 Besedila na straneh, ki sledijo, Europe, ur. Paulina Bren in Mary Neuburger, 5. Oxford in New York: Oxford University Press. poskušajo prav to – na novo odkriti zgodovino nas samih. 10 Ibid. 11 Glej: Comaroff, Jean in John Comaroff. 1990. Goodly Beasts, Beastly Goods: Cattle and Commodities in a South Afri-can Context. American Ethnologist 17 (2): 195–216; Marx, Karl. 2012. Kritika politične ekonomije. Ljubljana: Sophia. 12 Mintz, W. Sidney. 2010. Sladkost in moč. Mesto sladkorja v moderni zgodovini. Ljubljana: Založba *cf. 14 MADE IN YU 2015 15 Nove 7 YU-velicastnih ali ljubezen gre zgodbe skozi želodec Franc Trček starih V romanu Koža iz bombaža Gabriele Babnik, ki ga recenzent označi kot »svetovljansko v najbolj žlahtnem pomenu te besede«,1 se afriški pripovedo- valec Ousmane znajde v Sloveniji ter se spominja svojega otroštva: znancev Nenadoma se je pomračilo kot ob nalivu. Nimam sicer navade, da bi se spominjal svojega otroštva na tak način, celotnih pasusov ali dni ali noči. Seveda me zna spreleteti določen vonj, obraz, situacija, vendar nič več kot to. Nikoli tudi nisem romantiziral tega otroštva, celo zdaj, ko je čas, ne. Toda nekaj me bo vedno spremljalo – tema z našega dvorišča, ko je nenadoma, kot ob nalivu, zapihal veter. 2 Tudi sam se večinoma ne spominjam celotnih pasusov iz otroštva, kaj šele, da bi romantiziral otroštvo kot tako. Lahko rečem, da se spominjam, z leti seveda vedno bolj nostalgično, z želodcem, saj gre, kot pravi ljudska modrost, ljubezen skozi želodec. Spominjam se predvsem okusov in vonjev, ki so zaznamovali otroštva in najstniška leta moje generacije. Okusov prehrambnih izdelkov vzpostavlja- 16 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 17 joče se živilsko-predelovalne industrije na jugoslovanskem živilskem trgu. kako, ob procesu hitre urbanizacije, nahraniti delavske množice. Pri tem Številni junaki okusov našega otroštva in mladosti so izginili s polic v soočenju s potrošništvom seveda nočem biti žaljiv do potomcev meščanske- nakupovalnih središčih ali pa se umaknili na težje opazne in manj ugledne ga sloja, ki se ga rado raziskuje in še rajši mitologizira na prostorih novona- police v taistih posttranzicijskih shopping-mall približkih. Ta premik v stalih držav. Želim zgolj opozoriti, da smo bile generacije, rojene v Jugoslavi- neuglednost se je seveda zgodil z lokalno permutacijo uvožene merchandi- ji v šestdesetih letih preteklega stoletja, prve vzgajane v potrošnike, četudi sing logike. sta bila tako cvetober ponudbe izdelkov kot tudi kupna moč naših staršev na socialističnem trgu potrošnih dobrin, če ju primerjamo s ponudbo za mejo v Tako sem v 1990-ih letih večino prehrambnih izdelkov naše mladosti lažje Italiji in Avstriji, omejena. in hitreje našel v trgovini Merkur v bližini Kardinal-Nagl Platz v 3. dunaj- skem Bezirku, ko sem še pred iznajdbo gibanja couchsurfing občasno V naši družini se ta medgeneracijska razlika prehoda v potrošništvo kaže (so)bival na kavču v prijateljevem stanovanju. Očitno je kapitalistična logika v nostalgiji očeta po mlečnem rižu njegove matere, ki mu ga soproga, četudi na Dunaju, ki je ni skazil tranzicijski diktat ustvarjanja kar se da velikih po poklicu kuharica, ne uspe ustrezno poustvariti, v primerjavi z mojim razlik med narodi in narodnostmi bivše Jugoslavije, zgolj delovala po priseganjem na nekatere od sedmih veličastnih okusov, ki jih bom na kratko preprostem načelu ponudbe in povpraševanja. analiziral v tem besedilu. Vsi ti okusi, ki jih vsebujejo izdelki iz zakladnice jugoslovanske prehrambne industrije, so še vedno ali pa zopet na trgu. Sčasoma, ko je naš EMŠO bolj pospešeno začel delovati na nas in naše Večina svojo uspešnost dolguje nostalgiji, ki temelji na okusih in vonjih, smejalne gube, se je preprosta kapitalistična logika, podkrepljena z globoko- globoko vsajenih v naše osebne spomine. umnimi izsledki merchandisinga, pojavila tudi na prostorih naših mladih, formalno neodvisnih držav in družb. To, kar se – prepogosto slabšalno Pogosto se te retro okuse poskuša izboljševati z repro pristopi, kjer se origi- – opisuje kot jugonostalgija, ki predvsem »kravžlja« lase na plešah naših blut nalne recepture »izboljša« in prilagodi paleti okusov mlajših poosamosvoji- und poden politikov, naših, kot se sami zelo radi okličejo, »nenadomestljivih tvenih generacij. Četudi razumemo logiko repro (v primerjavi z retro) repo- alternativ«,3 je v številnih primerih le klic otroštva in mladosti. Je sprelet zicioniranja na trgu prehrambnih izdelkov, številni med nami, proti spomina na neke, nekoč in še vedno in zopet nam tako ljube vonje, okuse, Abrahamu drvečimi, ta početja doživljamo kot blasfemična na identičen zvoke. način, kot se nam npr. upira ideja pica-bureka.5 Seveda smo v tem spominjanju na pretekle »boljše čase« podobni generaci- jam naših staršev in starih staršev, ki so se nam zdeli smešni v svojih trdi- tvah, kako je bilo nekoč vse boljše, bolj okusno, četudi so živeli skromno. Edina razlika je v tem, da smo bili mi, za razliko od njih, prva res potrošniška generacija na naših prostorih. Naše potrošništvo je temeljilo na razvoju živilske industrije v SFRJ.4 Ta pa je bila povezana z industrializacijo in urba- nizacijo, ki je morala najti ustrezno rešitev na zelo preprosto vprašanje, 18 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 19 Sladkosnednosti Kraljica med njimi pa je bila in ostala Bajadera, nugat z mandeljni, četudi smo se zlasti kot mlajši najstniki radi splazili ter skrivaj »ukradli« kakšen Griotte, saj nam je višnja z alkoholnim polnilom v temni čokoladi predsta- Ker sem del otroštva in mladosti ter večino poletij preživel na hrvaški strani vljala okus odraslosti. Opisati okus, ko se ti v ustih počasi topi Bajadera, je, reke Kupe oz. Kolpe, so za moje razvajanje skrbele predvsem prababica, bodimo odkriti, misija nemogoče, če nočemo zapasti v pogosta tranzicijska babica in teta. Posledično se je moja zgodnja sladkosnednost oblikovala pretiravanja v zaigranem izvedenstvu, ki so tako pogosta pri opisovanju predvsem skozi nabor tovrstnih izdelkov, ki so jih ponujali hrvaški proizva- kvalitetnih vin s strani povzpetniških (post)tranzicijskih samooklicanih jalci Kandit, Kraš ter Zvečevo. Kandit iz Osijeka ter Zvečevo iz Požege sta elit. Še sedaj mi je uganka, ali je bila presežnost, ki jo je nudila Bajadera, prej nastala v začetku dvajsetih let preteklega stoletja. Kraš pa je nastal po drugi posledica redkosti trenutkov, ko sem jo imel možnost degustirati, ali pa kva- svetovni vojni z združitvijo dveh vodilnih medvojnih slaščičarskih proizva- litete samega izdelka. Verjetno gre za presek, če že ne unijo obojega. jalcev v Zagrebu ter pripojitvijo še več manjših proizvajalcev v skupno podjetje. Najstarejše od tako združenih proizvajalcev je bilo podjetje Union, ki je nastalo že leta 1911 kot prvi industrijski proizvajalec čokolade v jugo- Sladkosnednost ob delu na besedilu, Johi, Hrvaška, poletje 2013 vzhodni Evropi.6 fotografija: Franc Trček Od cele palete sladkosnedih izdelkov v mojem otroštvu sem bil najprej seznanjen z mlečnimi čokoladami Braco in Seka. Te se še danes proizvajajo v vseh treh oblikah in poimenovanjih: mlečna čokolada Braco, mlečna čokolada Seka in mlečna čokolada z lešniki Seka i Braco. Braco in Seka sta seveda bratec in sestrica, ki se pojavljata na ovitku na podoben način kot fan- tek s čokolade Kinder. Skratka, to, kar je bil na zahod Kinder dečko, sta bila zame in za ne tako majhen del starostne kohorte Braco in Seka. Čokolade Braco, Seka ali Seka i Braco sem dobival zlasti v času, ko sem bil še edinec. Zanimivo bi bilo raziskati, kako je uživanje teh mlečnih čokolad vplivalo na otroške prošnje staršem, zlasti prošnje edincev in edink, da si želijo bratca ali sestrico. Če sta bila Braco in Seka relativno pogosta, je obstajal tudi med sladkosnedimi izdelki jugoslovanske socialistične industrijske slaščičarske ponudbe nabor elitnih izdelkov. Imeli so sloves užitkov za izbrane trenutke. V proizvodnji teh je slovel zagrebški Kraš s paleto bombonjer. Te so bile zlasti primerno darilo mamam, tetam in babicam za rojstne dneve ter ob 8. marcu. Še vedno znam na pamet našteti trojico presežnih: Bajadera, Griotte in ledene kocke Fontana. 20 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 21 Vse tri navedene izdelke v celi vrsti novodobne embalaže z nekoliko retro Divka »za finu bijelu kavu« je bila izdelek zagrebškega podjetja Franck. Tudi pridiha Kraš uspešno trži še danes. Nekaj, kar je bilo nekoč res izbrana in v primeru Divke, ki so jo nekateri pejorativno poimenovali »Franckova cigu- redka specialiteta, si sedaj lahko privoščim(o) v obliki treh ali štirih kosov ra«, gre za že dolgo časa prisoten licenčni izdelek na naših prostorih. Johan pakiranja v večini slovenskih kioskov, ki tako postajajo najbolj učinkovita H. Franck je bil nemški podjetnik, ki je že leta 1827 uspel s predelavo cikorije bližnjica v nostalgični svet okusov otroštva in mladosti. Čeprav se veselim te v kavno mešanico. Leta 1882 so njegovi potomci v Zagrebu odprli podružni- bližnjice, se včasih na old-farts način zamislim glede tovrstne detronizacije, co podjetja Heinrich Franck Söhne, ki je začela z delom v naslednjem letu. ki proizvodu izmakne pridih redkosti. Podjetje Franck je organiziralo sajenje in odkup cikorije na področju Mosla- vine ter odprlo sušilnico v Bjelovarju.8 Ob dvojici vsakdanjosti in izjemne občasnosti obstaja tudi črna ovčka. V mo- jem primeru je to bil Eurocrem. Gre za izvorno italijanski izdelek iz mlečne V času našega otroštva na Divko, ki je bila tedaj pakirana v dokaj neugledno čokolade z okusom lešnikov in vanilje, ki ga je od začetka 1970-ih let po licen- rjavkasto embalažo, nismo gledali kot na kavo za reveže. Bila je prej nekaj ci za jugoslovanski trg proizvajalo Takovo iz Gornjega Milanovca v obliki samoumevnega, sestavni del začetka dneva. V bistvu vsakodnevna rutina. namaza ter mlečne čokolade. Eurocrem se je tržil pod geslom »za generacijo, Jutra pri mojih babicah so v 1970-ih vonjala po originalni Franckovi beli ki raste«. Zlasti 100-gramska čokolada, ki je pogosto razpadala na tri sestav- kavi. Ob papirnati vrečki s kavno mešanico, ki se je skrivala v kartonski ne ploščice, mi je predstavljala idealnotipski nekvaliteten proizvod. Ta man- škatlici, je bil tudi zaobljeni štirikotnik, na katerem je pisalo »Franck kvali- ko kvalitete sem zlasti v zgodnjih najstniških letih povezoval z dejstvom, da teta«. Ti kupončki so bili nekaj časa moja zbirateljska strast. Bela kava z gre za licenčni izdelek, skratka za nekaj, kar je na zahodnem trgu že bilo od- nadrobljenim kruhom, praviloma že nekoliko suhim, ali pa s koruznimi služeno in torej »podtureno« nam.7 Ko sem se v odrasli dobi pogovarjal z ge- žganci, pa (ne le) moj Čokolino. neracijskimi pripadniki, me je presenetilo, da v stališču do (ne)kvalitete Eurocrema nisem bil osamljen, kar kaže, da smo že v zgodnjih najstniških letih premogli kritični potrošniški vpogled v ponujeno nam razkošje. Odraščanje ob aromi ruma in pašteti Divna jutra Del odraščanja je tudi odmik od zapovedane prehrane iz otroštva ter pred- vsem poseganje po prepovedanem. V naši kulturah je bil – in je še vedno – Četudi v 1970-ih letih nismo bili tako zelo obsedeni z zdravo prehrano, je alkohol družbeno tolerirana oblika omame.9 Čeprav so se ob prehodu naše bilo ob sladkosnedih razvajanjih potrebno skrbeti tudi za uravnotežene generacije iz otroštva v najstniška leta na tržišču pojavila brezalkoholna dnevne obroke. Ker so, kot nas je podučil Feo, najlepša jutra zjutraj, se je dan piva, ki so vsebovala, če me spomin ne vara, manj kot 0,5 % alkohola, nas ta običajno začenjal s kavo. Ta je bila seveda bela kava iz cikorije, ki so jo, ne le v nekako niso pritegnila, saj smo hitro dojeli, da so ne pretirano okusen pona- pesmi Iztoka Mlakarja, nekateri opisovali kot kavo za siromake. V našem redek odraslosti. Griotte pa so bile redke in, kot sem že omenil, bolj zadeva za konkretnem primeru je šlo za Divko. mame, tete in babice. 22 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 23 Je pa na trgu obstajala sladica, ki je že v imenu omenjala alkoholni užitek. Odraščanje pomeni tudi razširitev kril na način nerodnega slona ter kukanje Slavne Rum pločice Kandit, ki so ob čokoladi in polnilu vsebovale tudi aromo čez planke, najprej tega, kar imenujemo dom v ožjem pomenu besede, sčaso- ruma. Ob vsem skupaj pa so bile cenovno ugodne ter v času, ko špecerije še ma pa tudi čez planke domovine. Pohajkovanja in odkrivanja novega, terito- niso bile nakracljane z globalno prepoznavnimi sladkarijami, na vidnem rialno in vobče drugačnega, pa je v 1980-ih letih za najstnike in najstnice iz mestu ob blagajni. Pri ploščicah je šlo žal zgolj za dve ploščici. Srbohrvaščina jugoslovanskih proletarskih družin običajno pomenilo avtostop. Subkultu- pač ne pozna dvojine. Bile so tam pri roki, bile so poceni, običajno se je našlo ro, ki je danes, ko »ima že vsak avto«, kot se to reče, skorajda izginila v no- ravno dovolj par za ta hitri posladek s pridihom odraslosti in okusom ruma, stalgično preteklost. Avtostop je bila naša oblika uresničevanja tega, kar smo zlasti, ko smo bili od doma napoteni v trgovino s pripombo, da naj se nemu- prebrali v Na poti ali gledali v Goli v sedlu. Občutek svobode, občutek, ko čas doma vrnemo z nujno potrebnim živilom, ki ga je zmanjkalo v domači shram- ni apriorna kategorija duha, na katero bi se pretirano ozirali. Seveda so starši bi ali hladilniku, ter so to, praviloma, mame, babice in tete spoznale sredi godrnjali, nas svarili pred »nevarnostmi«, a to je bila le še dodatna spodbuda, kuhe. da izkusimo to svobodo, da se postavimo ob cesto in dvignemo palec. Ob spoznavanju novega, presenetljivo pogosto niti ne tako zelo drugačnega v Malica ob delu na besedilu, Maribor, 2013 tedanji bližnji ali širši domovini in tudi onkraj njenih meja, je bilo fino ob sebi fotografija: Franc Trček imeti kaj domačega, praktičnega in ob tem še hranilnega, ter seveda tako pakiranega, da je bilo ravno prav za v nahrbtnik. Že oranžna barva konzerve je omogočala, da se je rešiteljico hitro izbrskalo v kaotično napolnjenem na- hrbtniku. Čeprav je takrat krožil vic, temelječ na besedni igri, ki ga nekateri obujajo tudi danes, da je Gavrilović jetrena pašteta nastala nekega dne, ko se je gazda Gavrilović sprehajal po svojem mesno-predelovalnem obratu ter videl ostanke in pomislil »pa šteta bi ovo bilo baciti«, je dejstvo, da obstaja za številne pripadnike »avtoštoparsko-pohajkovalskih« generacij zadnjih dveh desetletij SFRJ pomemben enačaj. Pašteta je enako Gavrilović jetrena pašteta in pika! Sam izdelek izvira iz tridesetih let preteklega stoletja, ko je tedanje družinsko podjetje iz Petrinje na trg poslalo prvo pašteto v konzervi. »Gavrilovićko« sem delil s prijatelji na avtostopih na morje, ob pohajkovanju po ne pretirano visokih vršacih, ob poležavanju pri Bohinjskem jezeru, s so- trpini v JLA. Na kruh sem jo mazal ob zakotnih bencinskih črpalkah na nemških avtocestah, pod Akropolo, v amsterdamskih parkih, na Markovem trgu . . Tudi potepuškim psom tako v grških zakotjih kot v zlati Pragi je zelo teknila, četudi je bila občasno zaradi visokih temperatur že v napol tekočem stanju. 24 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 25 Iti na pot je avtomatično pomenilo kupiti nekaj oranžnih konzerv, ki so bile z njiv in vrtov naših babic, dedkov in vaških sorodnikov na eni strani ter s zlata rezerva v nahrbtniku. Same sestavine (»svinjsko mastno tkivo, voda, tedanjo obstoječo in razvijajočo se ponudbo agroživilske industrije na ob- svinjska jetra (15 %), svinjsko meso, mlečne beljakovine, začimbe, jedilna močju celotne SFRJ, vključno z licenčno proizvodnjo, na drugi strani. sol, konzervans (E250)«) ter podatek, da »vsebuje mleko«, nam ne pričarajo čarobnosti »Gavrilovićke«. Dejstvo je, da je bila tedaj bolj okusna v primerja- Ne tako redko se je to dogajalo na način blagovne menjave, kjer so komaj ur- vi z obstoječo konkurenco, četudi si je ta poskušala z marketinškimi pristopi banizirani meščani prinesli na vas Domačico in Čajno salamo, v mesto pa od- odrezati večji kolač na jugoslovanskem trgu paštet. nesli pol prašiča. Sam, kljub dejstvu, da spadajo keksi Domačica med ikone 10 Ob družinski tradiciji, ki jo poudarjajo Gavrilovićevi potomci, je bila čarobnost »Gavrilovićke« v jugoslovanskih živilskih znamk, na njih gledam predvsem kot na primer iz- tem, da je bila neke vrste naša viza na poti v odraščanje, viza za tedaj še brez- razito neustrezne menjave. V procesih odraščanja in v naših odraslih življe- skrbna potepanja, pohajkovanja po domovini in tujini. njih smo seveda doživeli še bolj nepravične menjave ter s tem ustrezno pove- zane doze pelina. Pred kratkim sem od sodelavca, ki živi v Ljubljani v isti ulici kot uvoznik izdelkov podjetja Gavrilović za Slovenijo, izvedel informacijo, ki jo je dobil v Že nekaj časa je v sodobnem potrošništvu popularno odkrivanje odmaknje- razgovoru z uvoznikom. Veliko večino njihovega prometa z izdelki v Sloveni- nih, če že ne pozabljenih, blagovnih znamk in izdelkov. Proizvajalci te ji ustvarijo prav s pašteto Gavrilović. Očitno ta pri ne tako majhnem številu krmarijo med retro in repro pristopi. Če so retro pristopi ter novodobne prebivalk in prebivalcev ter obiskovalk in obiskovalcev Slovenije še vedno repro izpeljave, temelječe na dediščini minulih praks in artefaktov v ume- predstavlja pojem za jetrno pašteto, kljub razširjenem naboru paštet ostalih tnosti, modi, glasbi ter nasploh tehničnem (po)ustvarjanju, praviloma dokaj ponudnikov. Prve, ki se ti s svojim okusom res globoko vtisne v spomin, igrivi in pogosto tudi ironični do samih praks in artefaktov, do preteklosti, iz očitno ne pozabiš nikoli. To je v (ne le) mojem primeru podoba Jelice katere oboji izhajajo, je pri prehrani vseeno nekoliko drugače. Prehrana je 11 ter okus »Gavrilovićke«, ki jo še vedno jem na način s kruhom pomazane in preresna in njeni okusi so shranjeni (pre)globoko v naše dolgoročne spomi- do zadnje pikice použite paštete. ne. Hrana, preprosto povedano, ni prostor za cenene šale, kaj šele ponesreče- ne sodobne »imitacije«. Četudi za razliko od večine oseb, ki jih v prihodnosti nostalgije raziskuje Pelin življenja med retro in repro Svetlana Boym,13 nismo bili po sili razmer pregnani v eksil, smo vsi vseeno pregnani iz naših otroštev. Zato ne čudi, da radi posegamo po izdel- Ker za nas, ki sedaj stopamo proti Abrahamu ter se začenjamo zavedati kih naše mladosti ter cenimo njihov nespremenjeni okus. Gre za reči, dejstva, da smo biološko gledano že geriatrični pacienti, »leto 1991 pač ni leto ki jih lepo ubesedi refren nekega pozabljenega hita skupine Gast’r’bajtr’s. nič«12 v naših življenjih in spominih, če povzamem naslov desetletje starega Refrena, ki ob refrenu iz hita Ruzinavi brod ter prgišču cvetobera Toma članka o »jugonostalgiji«, je naš primarni okus seveda starejšega datuma. Waitsa predstavlja moj življenjski moto. Gast’r’bajtr’s pojejo: »Ne uzimaj mi Glede na različne hitrosti urbanizacije v konkretnih družinskih zgodovinah malih stvari, jer one znače život moj.«14 V besedilu opisani izdelki niso zgolj so se naši individualni okusi večinoma oblikovali s prepletom ekološke pre- nostalgija po otroštvu, ti izdelki so del nas. hrane, ko sploh še nismo vedeli, kaj je ekološka in kaj integrirana pridelava, 26 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 27 1 Jeffs, Nikolai. 2010. Afrika – sodobnica zahodne družbe. V Koža iz bombaža, ur. Gabriela Babnik, 307. Ljubljana: Mladinska knjiga. 2 Babnik, Gabriela. 2010. Koža iz bombaža. Ljubljana: Mladinska knjiga (str. 23). 3 Prispevek je nastajal, še preden sem sam postal združenolevičarski ud te prepogosto čudne združbe. 4 Marković, Petar, Vlado Cvjetičanin, Jeremija Simić, Dušan Radmanović, Vlado Puliz in Svetozar Livada. 1977. Agroindustrijska proizvodnja u SFRJ. Beograd: Mala poljoprivredna biblioteka. 5 O revival-kulturi retro in repro glej v pionirski monografiji Elizabeth Guffey (Guffey, Elizabeth E. 2006. Retro: The Culture of Revival. London: Reaktion Books). Preventiva in kurativa – 6 Za kratke zgodovine nastanka in razvoja vseh treh podjetij glej: Povijest Kandita. 2012. Dostopno prek: http://www. konec dober, vse dobro, kandit.hr/onama/povijest (10. avgust 2013); Povijest Kraša. Dostopno prek: http://www.kras.hr/hr/povijest_krasa (10. Maribor, 2013 avgust 2013); Kako je sve počelo? 2014. Dostopno prek: http://www.zvecevo.hr/o-nama/povijest (10. avgust 2013). fotografija: Franc Trček 7 Sorodno zgodbo lahko najdemo v aktualnih razpravah o podobnem italijanskem izdelku Nutella, kjer obstaja opazna razlika v okusu in sestavi med Nutello za italijanski ter zahodnoevropski trg ter Nutello za trge jugovzhodne Evrope. 8 Za preventivo in kurativo pa je tukaj vedno pri roki zadnji iz nabora moje Glej: Povijest. 2014. Dostopno prek: http://www.franck.eu/povijest (10. avgust 2013). Zanimivo je dejstvo, da je danes Franck v 100% lasti zaposlenih in še vedno eno od vodilnih hrvaških prehrambnih podjetij. sedmerice. V otroštvu in najstniških letih nisem posegal po njem, saj je bil 9 rezerviran za krepke očance, stare najmanj mojih sedanjih let. Ti so ga naro- Glej: Vidmar, Luka. 2012. Analiza ključnih determinant škodljivih učinkov alkohola. Magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. čali ob šanku in ga pogosto splaknili s hladnim pivom. V medeni puberteti je 10 bil njegov okus pretirano grenak. Nepozabna je tako televizijska reklama za pašteto Carnex, kjer jugoslovanski turist sedi na piramidi v Egiptu ter malica pašteto na kruhu pod geslom »Širom sveta, Carnex pašteta«. Isti proizvajalec je oblikoval tudi televizijsko reklamo, v Sam sem se z njim srečal, ko je moje telo začelo postajati že prej omenjeni kateri je hotel sugerirati avtoštoparski generaciji, da je Carnex, in očitno ne Gavrilović, pravilna izbira, kar lepo pokaže, »ruzinavi brod«. Ko te zvijejo bolečine v trebuhu, ki so povezane s da se je tudi na socialističnem trgu bil boj med proizvajalci, ki pa očitno ni bil uspešen v smeri spremembe avtoštopar-skih prehrambnih navad. Glej: Carnex – Stoperi. 2008. Dostopno prek: http://www.youtube.com watch?v=p17X49Obsk8 hektičnostjo sodobnosti in mankom okusov otroštva. (Pre)hitra prehrana, (10. avgust 2013). ki obleži in obteži želodec, kliče po rešitvi. Ko prideš v naša leta, res nisi 11 Podobo Jelice je v letu 1925 narisal pionir hrvaškega stripa Andrija Maurović. Za model mu je bila nečakinja tedanjega kaj dosti bolj pameten, veš pa vsaj to, da je preventiva včasih boljša od lastnika podjetja Gavrilović. Od takrat se Jelica pojavlja na vseh izdelkih Gavrilović. kurative. Ker dobrega domačega brinjevca ali orehovca, kaj šele patrovih 12 kapljic iz 28 zelišč manjših bratov sv. Frančiška iz Olimja, ni vedno pri roki, Milek, Vesna. 2003. Leto 1991 pač ni leto nič: Jugonostalgija, realna ali umišljena. Sobotna priloga (priloga časopisa Delo), 20–21 (28. junij). je potrebno poseči po ustrezni domači, dovolj kvalitetni alternativi. In vča- 13 sih je dobro, kljub zelo razširjenem naboru ponudbe, upoštevati nepisane Glej: Boym, Svetlana. 2001. The Future of Nostalgia. New York: Basic Books. nasvete, ki so se jih držali »ta stari« v času našega otroštva in mladosti. 14 Glej: Trček, Franc. 2012. »Ne uzimaj mi malih stvari« ... Prolegomena k svetu stvari. Emzin 22 (3/4): 69–71. Res ne vidim potrebe poseganja po v zadnjem času bolj razvpitem Jägermeistru, dokler je na razpolago stari dobri »pelinkov’c«. Na zdravje! 28 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 29 Kava ali kaj se (nam) njem, je bila takrat neprecenljiva dragocenost in velika redkost, in je nekaj avre iz tega časa uspela obdržati do danes, v zelo spremenjenih okoliščinah in v obdobju post-pomanjkanja.6 je zgodilo s casom Zdi se, da le malo predmetov, izdelkov in družbenih navad, ki so bile prisotne na teh prostorih od konca 1980-ih let naprej, zrcalijo dramatične spremem- be bolje kot kava in njeno pitje. Tudi pred zlomom socializma in razpadom Tanja Petrović Jugoslavije sta imeli način pitja in vrsta kave pomembno ideološko in de- markacijsko vlogo. V orientalizirajočih in samo-orientalizirajočih razpra- vah Jugoslovanov z različnih koncev države je kava jugoslovanski prostor delila na evropskega in orientalnega, na del, ki gleda proti Dunaju, ter del, ki Sto ali dvesto gramski paketek mlete kave,1 v kombinaciji z bombonjero ali je še vedno obrnjen proti Carigradu. Spomnim se lastnega presenečenja, ko pa steklenico vina, je nujna sestavina daril, ki jih dandanes kupujem, ko sem ob prvem obisku Slovenije davnega leta 1983 ugotovila, da pijejo ljudje v grem na obisk k tetam, ki jih dolgo nisem videla, k starim družinskim prija- slovenskih domovih povsem enako turško kavo kot je bila tista, s katero sta teljem, ali pa k sogovornici ali sogovorniku na terenu, ko opravljam kakšno moja starša začenjala vsak dan. O podobni »kavni« delitvi lokalnega sveta na raziskavo. Kava danes ni ne redek ne drag izdelek, zato je vrednost, zaradi Vzhod in Zahod v času svojega otroštva piše tudi Miljenko Jergović: katere ima status univerzalnega in vedno dobrodošlega darila, bolj življenj- ska kot tržna.2 Pitje kave ima pomembno socialno dimenzijo, in prakse, po- Razlika med fildžanom in skodelico je bila najjasnejša razlika med vezane z njim, definirajo posebno vrsto družbenosti, pogojujejo drugačen Vzhodom in Zahodom. Muslimani so, takšno je bilo prepričanje, pili kavo potek časa ter »služijo kot sredstvo generiranja spominov, zgodovin (in iz fildžanov, katoliki pa so pili kavo iz skodelic. To morda niti ni bilo res, zgodb) in interpretacij sedanjosti«.3 Življenjska vrednost kave, bistveno višja ampak verjelo se je, da je, in vsi so se delali, da je res. Kavna skodelica od tržne, je na prostoru nekdanje Jugoslavije tudi zgodovinsko pogojena: po- je delovala nekako elegantneje, s tistim držalcem med dvema prstoma, seben status je kavi priskrbelo njeno pomanjkanje na jugoslovanskem socia- ki je občutljivo kožo prstov varovalo pred vročino, fildžan pa je bil lističnem trgu. Sama se socialističnega časa ne spominjam predvsem po neposrednejši, krhkejši in nekako bolj meditativen; človek ga je moral pomanjkanju,4 v kolikor pa imam tovrstne spomine, se ti ne nanašajo ne na držati z več pozornosti in koncentracije, ali pa se je tako samo zdelo, kavo ne na razvpite bone ter sode in lihe dneve za vožnjo avtomobilov, tem- sploh takrat, ko smo bili še otroci in o pitju kave nismo vedeli ničesar. [...] več na dejstvo, da v lokalni trgovini nekaj časa ni bilo mlečnih čokolad in smo Ampak te razlike, razlike med Vzhodom in Zahodom, niso določale naših se med šolskimi odmori morali zadovoljiti s približkom, ki se mu je reklo življenj, ker so bila ta življenja onstran strani sveta in ker smo dobro »sladkorna ploščica«. Na podoben način so se prebivalci socialistične Jugo- vedeli, da isti ljudje ob različnih priložnostih pijejo kavo tako iz slavije v določenem obdobju morali zadovoljiti s približkom kave, najbolj fildžanov kot iz skodelic, da pa to počnejo brez določnega razloga in znanim po imenu »Divka«.5 »Prava« kava, z nenadomestljivim okusom in vo- brez prizadevanja, brez namere, da bi se v njih ljubila Vzhod in Zahod.7 30 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 31 V naslednjih desetletjih se je situacija s kavo še dodatno zakomplicirala. Na Kava, kafa in kahva naj bi bile tri variante – hrvaška, srbska in bošnjaška prostoru nekdanje Jugoslavije so nastale nove države in nove meje, prišle so – poimenovanja črnega napitka; izbrati pravega v pravem trenutku in pravi nove vrste kave, veliko Jugoslovanov je ta prostor zapustilo bežeč od vojne in restavraciji je bilo v času vojne in po njej bistvenega pomena. Različice so v daljnih deželah hrepeneli po skodelici kave s prijateljem. Ko pa so po poimenovanja kave z minimalno fonetično variacijo so imele torej v teh ča- mnogih letih prišli nazaj, so ugotovili, da tudi tu kava ni več to, kar je bila sih vlogo, podobno besedi shibboleth v svetopisemski zgodbi iz Knjige nekoč. V skodelici črnega dišečega napitka je mogoče prebrati tako posebne, sodnikov (12, 1–5).9 v veliki meri tragične zgodovine prelomov na prostoru Jugoslavije, kot globalne spremembe v režimih dela, v razumevanju in vrednotenju časa ter Stara, dobra turška kava je počasi izginila iz restavracij in kavarn tudi na v moralnih ekonomijah, s katerimi nas sooča neoliberalizem. območjih, ki so bila nekaj stoletij del Osmanskega cesarstva. Razlogi so v prvi vrsti povezani s časovno ekonomijo: za njeno pripravo je potrebno bi- stveno več časa in upoštevanje različnih spremenljivk (bolj ali manj močna, Nacionalizacija kave bolj ali manj sladka kava) v primerjavi s preprostim pritiskom na gumb, ko gre za pripravo kave iz avtomata. Da bi na pravi način pripravil turško kavo, »mora biti človek zelo pozoren, gibati se mora pazljivo in previdno, še pose- Razpad socialistične Jugoslavije in vojne, ki so ga spremljale, so razen kon- bej pa mora dobro vedeti, kako se jo streže«.10 kretnih geografskih meja prinesle dramatične spremembe tudi v simbolni geografiji, ki definira življenjski prostor nekdanjih Jugoslovank in Jugoslo- Tudi v restavracijah in kavarnah, vanov. Nacionalni pripadnosti, ki je naenkrat postala temeljni princip (samo) kjer si je počasi in skrbno skuhana definiranja in poimenovanja ljudi, njihove hrane, jezika, ulic in mest, v kate- kava izborila preživetje, je ni več rih so živeli, se ni mogla izogniti niti kava. Kulturnemu razlikovanju med mogoče dobiti, če naročite turško dunajsko in turško kavo se je v času vojne in takoj po njej pridružilo še jezi- kavo. V Srbiji so jo začeli imenovati kovno razlikovanje. Bošnjaki, Srbi in Hrvati v Bosni in Hercegovini, ki so v domača, kuhana, tudi srbska, nika- teh krajih kavo imenovali, kuhali in pili na enak način, odkar so vedeli zase, kor pa ne turška. naj bi jo kar naenkrat začeli imenovati drugače. V 1990-ih letih je krožil na- slednji vic: U postdejtonskom dobu, Hrvat seda u sarajevsku kafanu. Dolazi kelner i on kaže: »Jednu kavicu, molim vas«. Kelner: »Nema.« Hrvat se zamisli Kuhana kava, pa kaže: »A mogu li dobiti jednu kafu?« Kelner: »Ne može«. Hrvat još Beograd, jesen 2015 malo razmisli, pa kaže: »A jednu kahvu, možda?« Kelner: »Ma, jarane, fotografija: Tanja Petrović nema vode!«8 32 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 33 V Bosni je postala bosanska. Ko sem v stari (lahko bi rekli socialistični) A kava vendarle ni le način za poudarjanje razlikovanja ljudi na območju restavraciji na bregu reke Miljacke v Sarajevu enkrat prosila za turško kavo, nekdanje Jugoslavije in orodje na novo izumljenih nacionalnih identifikacij. mi je mladi natakar rekel, da je nimajo. Po določenem času sva se vseeno Kava in njeno pitje na teh prostorih ostajata tudi dva izmed najmočnejših uspela sporazumeti in mi je prinesel kavo, ki sem jo želela, ob tem pa mi je simbolov prijateljstva, vzdrževanja vezi, pogovora, ponovne izgradnje povsem resno razlagal, da je to bosanska kava, medtem ko je turška kava ne- skupnosti, pa tudi odpuščanja. Antropologinja Elissa Helms poudarja, da za kaj povsem drugega, bolj sladka, manj močna in pripravljena povsem druga- ženske v Bosni in Hercegovini po etničnih spopadih možnost ponovnega če. Tako prepričljivo, kvalitativno razlikovanje med turško in bosansko kavo pitja kave s sosedami druge nacionalnosti predstavlja bistveni predpogoj za je v Bosni bolj posledica sodobne geopolitike kot distanciranja od otomanske normal(izira)no življenje, sporazumevanje in zaupanje.11 Antropologinja dediščine: s prisotnostjo številnih državljanov Turčije, turških restavracij in Tone Bringa v dokumentarnem filmu Returning hom e (2001) podobno fakultet v turškem jeziku v Sarajevu turška kava ne označuje več »naše« pokaže, kako je za bosanske povratnike in hrvaške begunce, posebno kave, ki jo v Bosni pečejo, meljejo, kuhajo in pijejo že stoletja, temveč kavo, ženske, skupno pitje kave izjemnega pomena in predstavlja simbol prijatelj- ki se pije v Turčiji. Kot pravi moja prijateljica iz Skopja, v tamkajšnjih lokalih, skih razmerij in povratka k »normalnemu življenju«.12 Prav tako je skupno kjer jo danes sploh še ponujajo, ljudje še vedno naročajo turško kavo, včasih pitje turške kave vsakdanja praksa, ki je pomembno povezovala begunce iz pa jih lahko doleti pripomba kakšnega natakarja, da ne strežejo turške, Bosne in Hercegovine, zlasti ženske, v ameriškem velemestu Chicago, ko so ampak makedonsko kavo. se spopadali z novim okoljem in drugačnimi režimi vsakdana in dela od Zdi se, da je na območju nekdanje tistih, ki so jih poznali v socialistični Jugoslaviji.13 Jugoslavije turška kava ostala nedvomno in neproblematično turška samo v ponudbi kavarn in restavracij v Sloveniji. Suvenir iz Zgodovinskega muzeja Bosne in Hercegovine, Sarajevo, avgust 2015 fotografija: Tanja Petrović Turška kava, Ljubljana, jesen 2015 fotografija: Tanja Petrović 34 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 35 Neoliberalizacija kave Antropologinja Ana Croegaert v svojem članku o pitju kave med bosanskimi begunci v Chicagu poudarja, da to ritualizirano in praviloma skupinsko početje ni samo način, da skozi uživanje kave blažijo travmatične posledice Kava za s sabo, svoje izkoreninjenosti in vzpostavljajo simbolno vez s svetom, ki so ga Ljubljana, april 2014 zapustili zaradi vojne. Gre tudi za simbolno orodje, ki jim omogoča refleksijo fotografija: Tanja Petrović o družbi, v katero so se priselili, in o lastnem položaju v njej.14 Po besedah avtorice je počasno pitje kave pri beguncih povezano z njihovo kritično evalvacijo neoliberalizirane ameriške družbe in zahtev, ki jih ameriški kapitalizem postavlja pred izčrpana telesa bosanskih delavcev.15 Počasen, elaboriran postopek priprave kave in njenega pitja v družbi sorodnikov ali prijateljev so begunci zoperstavljali osamljenemu, hitremu pitju kave, pogosto kar med hojo. Ta kontrast opozarja na pomembno povezavo med časom, delom indenarjem, ter na zelo različne percepcije telesa, ko gre za uživanje določenih produktov. Med uživanjem kave je treba uživati – zato je z njo povezana neke vrste suspenzija, ustavljanje ali vsaj upočasnitev časa. V Bosni je pitje kave neločljivo povezano s kompleksnim konceptom uživa- nja, ki ga povzema izraz ćeif oz. ćejf. V Ameriki v 1990-ih pa so begunci iz Bosne v prevladujočih navadah pitja kave lahko razbrali nasprotno težnjo po namerni pospešitvi časa.16 Najbolj izrazito utelešenje te težnje je coffee to Danes je »kava za s sabo« nepogrešljiv del ponudbe vsakega lokala, ki da kaj go oz. »kava za s sabo«. Spomnim se lastne žalosti ob svojem prvem obisku nase, tudi na prostoru med Vardarjem in Triglavom. Tako kot v znanih New Yorka, ko sem se s plastičnim kozarcem iz kavarne Starbucks ameriških (danes globalno prisotnih) verigah, kot so Starbucks in Dunkin sprehajala po vetrovnih ulicah Manhattna v družbi starega prijatelja iz Donuts, tudi majhni ponudniki »kave za s sabo« ponujajo kavo najboljše Beograda, ki je takrat že nekaj let živel v ZDA. Zanj je pitje kave med hojo kakovosti, ekološko pridelano, pravično trženo . . Vse to umešča »kavo za s že bila najbolj običajna stvar, jaz pa sem jo občutila kot nekaj, kar je izrazito sabo« v kontekst »gojenja kozmopolitizma, oblikovanja okusa« – procesov, navzkriž z mojo idejo o preživljanju kratkega, a toliko bolj dragocenega ki skozi tržne posege naslavljajo predvsem mlado, dobro stoječo populacijo.17 časa s starim prijateljem. Ta kava je, tako kot espresso in kava iz avtomata nasploh, na prostoru nekda- nje Jugoslavije postala simbol modernosti in vključevanja v globalne tokove, v neki meri pa tudi izraz hrepenenja po »normalnem življenju«, ki ga na teh prostorih v zadnjih desetletjih občutno primanjkuje.18 36 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 37 Na širitev hitre, a zdrave/ekološke/ fair trade kave (»za s sabo«) pa je nujno Sodobni delavci danes svoje kave pijejo hiteč v pisarne ali v družbi računal- pogledati tudi z drugega zornega kota, ki nam ga nakazuje ameriški antropo- nikov, ki so v zgodnem 21. stoletju postali tako orodje za delo kot nadomestek log Sidney Mintz; zanj kava, skupaj s sladkorjem, čokolado in čajem, sodi sočloveka, sogovornika, družbe ob kavi. V času, ko živimo brez sedanjosti, med »ubijalce lakote proletarcev«: gre za živila, bogata s stimulansi, ki so ko imamo na voljo samo spomine na preteklost ter negotovo prihodnost, namenjena temu, da telo delavca vzdržujejo budno in pripravljeno za delo.19 za katero smo ves čas prisiljeni teči, tudi naše osamljene in hitre, pa četudi Moderna ideologija zdrave, ekološko pridelane in pošteno tržene kave, ki se zdrave kave, niso zmožne suspenzije časa in ne ponujajo uživanja v upoča- podjetnim mladim ljudem ponuja »za s sabo«, ne zamaje Mintzove teze, snjenem sedanjem trenutku. temveč nas opozarja na to, da moramo v današnjih neoliberalnih časih o delavcih in izčrpanih delovnih telesih misliti v širših okvirih od težkega, fizičnega proletarskega dela. Kava »za s sabo« izničuje idejo o nuji jasne deli- tve med delom in prostim časom, med delom in uživanjem;20 nasprotno, neoliberalizem nas uči, da moramo v svojem delu uživati in ga imeti radi.21 »Hitre kave Srbije«, aluzija na nikoli uresničeni projekt »Hitre proge Srbije« iz časov režima Slobodana Miloševića, Jagodina, Srbija, september 2015 fotografija: Tanja Petrović Zdrava kava za s sabo, Ljubljana, poletje 2014 fotografija: Tanja Petrović 38 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 39 Kava, solidarnost plačilo dodatne kave – podari socialno šibkim nekaj minut uživanja v toplem, dišečem napitku, skozi to pa veliko več: občutek vključenosti v družbo, in moralna ekonomija vrednosti in dostojanstva. In to je nekaj neprecenljivega. Vendar dejstvo, da neoliberalizma se pogojna kava v teh krajih pojavlja bolj ali manj sočasno z ekspanzijo »kave za s sabo«, zbuja določeno nelagodje in poraja neprijetna vprašanja. Pogojna kava, kakor koli solidarna, vseeno ni kava, ki se jo pije skupaj, ob kateri bi se So pa tudi ljudje, ki nimajo niti za kavo. V prispevku Jerneja Mlekuža bomo tisti, ki s(m)o imeli več sreče, resnično soočili z razsežnostmi pomanjkanja, izvedeli, kako porazno je, če kdo nima za burek; ne imeti za kavo se zdi celo trpljenja in ponižanja tistih, ki nimajo niti za kavo. Ne moremo si ne zastavi- še hujše. Kot pravi Miljenko Jergović, »ta, ki nima za kavo, ta nima kaj iskati ti vprašanja, ali ni pogojna kava še eden v nizu mehanizmov, s katerim si v kavarni, izobčen je iz skupnosti, postal je socialni primer [. .]. Socialni umirjamo slabo vest, namesto da bi se resnično spopadli z nesprejemljivo- primer nima niti za kavo.«22 Inštitucija pogojne kave je bila izumljena v stjo rastočih in vse bolj radikalnih razlik v družbi. Zato na kavo lahko italijanskem mestu Neapelj in se razširila po celem svetu. Zadnje čase osvaja pogledamo tudi kot na metaforo za celo vrsto moralnih dvoumnosti, tudi prostor nekdanje Jugoslavije, kjer ima kava, kot vemo, pomembno vlogo ki definirajo družbeni in politični subjekt v neoliberalnih časih. pri ustvarjanju posebne vrste družbenosti, ki temelji na intimnosti, uživa- nju in upočasnitvi časa. Za kaj gre pri pogojni kavi? To je kava, ki jo v lokalih in kavarnah ljudje ob svoji kavi naročijo in plačajo vnaprej, za nekoga, ki bo prišel za njimi in si kave sam ne more privoščiti. Kako pogojna kava izgleda v praksi, je razložil nek uporabnik družabnih omrežij: Vstopim v majhen lokal in naročim. Medtem ko se približujeva najini mizi, dvoje ljudi stopi noter in naroči: »Pet kav, prosim. Dve za naju in tri pogojne.« Plačata, vzameta dve kavi in odideta. Vprašam svojega prijatelja, kaj je to pogojna kava. Naslednje naročilo je bilo sedem kav, za tri pravnike in štiri pogojne. Ko se še vedno sprašujem, kaj je to pogojna kava, uživam v sončnem vremenu in lepem pogledu na trg, v lokal stopi zanemarjeno oblečen človek, ki izgleda kot berač, in prijazno vpraša: Ali imate pogojno kavo? 23 Praksa pogojne kave vzpostavlja vez solidarnosti med ljudmi na različnih stopnicah družbenoekonomske lestvice. Majhen korak posameznika – 40 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 1 O globalni, in tudi slovenski, kulturni zgodovini kave piše etnolog Božidar Jezernik (Jezernik, Božidar. 2012. Kava: 15 Ibid. Čarobni napoj. Ljubljana: Modrijan). 16 Ibid. 2 O razliki med tržno in življenjsko vrednostjo glej: Varufakis, Janis. 2015. Ovaj svet može da bude bolji: Moji razgovori sa 17 Glej: Roseberry, William. 1996. The Rise of Yuppie Coffees and the Reimagination of Class in the United States. American ćerkom o ekonomiji. Beograd: Kreativni centar. Anthropologist 98 (4): 762–775, 763. 3 Bourdieu, Pierre. 1977. Outline of a Theory of Practice. New York: Cambridge University Press (str. 94–95). 18 O imaginaciji normalnega življenja v postsocialističnih družbah nekdanje Jugoslavije glej: Greenberg, Jessica. On the 4 Pomanjkanje je za številne raziskovalce socializma po letu 1989 postalo njegova paradigmatična značilnost; glej: Road to Normal: Negotiating Agency and State Sovereignty in Postsocialist Serbia. American Anthropologist 113 (1): Thelen, Tatjana. 2001. Shortage, Fuzzy property, and Other Dead Ends in the Anthropological Analysis of (Post)socialism. 88–100; Jansen, Stef, Elissa Helms, Jessica Greenberg in Andrew Gilbert. 2008. Reconsidering Postsocialism from the Critique of Anthropology 31 (1): 43–61. O pomanjkanju in tihotapljenju kave v Vzhodni Nemčiji piše Katherine Pence Margins of Europe: Hope, Time and Normalcy in Post-Yugoslav Societies. Anthropology News 49 (8): 10–11; Jansen, Stef. (Pence, Katherine. 2012. Grounds for Discontent? Coffee from the Black Market to the Kaffeeklatsch in the GDR. 2015. Yearnings in the Meantime: »Normal Lives« and the State in a Sarajevo Apartment Complex. New York in Oxford: V Communism Unwrapped: Consumption in Cold War Eastern Europe, ur. Paulina Bren in Mary Neuburger, 197–225. Oxford Berghahn Books. O percepcijah normalnosti v socialističnem vsakdanu vzhodne Evrope glej: Koleva, Daniela, ur. 2012. in New York: Oxford University Press. Negotiating Normality: Everyday Lives in Socialist Institutions. New Brunswick: Transactions Publishers. 5 Zelo pozitivne spomine iz otroštva na Divko kot glavno sestavino nenadomestljive jutranje bele kave z nami v svojem 19 Mintz, Sidney. 2010. Sladkost in moč. Ljubljana: Založba *cf. O kavi kot »krepčilu za delavce« glej tudi: Jezernik, Božidar. prispevku deli Franc Trček. V danes prevladujoči ideologiji zdrave hrane si je ječmenova kava priborila privilegiran 2012. Kava: Čarobni napoj. Ljubljana: Modrijan (str. 191). položaj na seznamu pijač številnih lokalov. 20 Spomnimo se znanega slogana »osem ur dela, osem ur kulture, osem ur počitka«, ki si ga je jugoslovanski socializem 6 Glej: Hoskins, Andrew. 2014. The Right to Be Forgotten in Post-scarcity Culture. V The Ethics of Memory in a Digital Age: prizadeval vpeljati v prakso; izvirno gre za formulo »8 + 8 + 8«, ki jo je zagovarjal borec za delavske pravice Robert Interrogating the Right to Be Forgotten, ur. Alessia Ghezzi, Angela Pereira in Lucia Vesnić-Alujević, 50–64. Basingstoke: Owen (1771–1858): osem ur za delo, osem za rekreacijo ter osem ur za spanje. Ta moto je danes zelo prisoten v prote-Palgrave Macmillan. stih delavcev in aktivistov na prostoru nekdanje Jugoslavije, medtem ko politiki odkrito sporočajo, da delavci na ta dosežek iz časov socializma lahko pozabijo: prav to je delavcem povedal hrvaški minister za delo in pokojninski sistem 7 Jergović, Miljenko. 2009. Zgodovinska čitanka II. Ljubljana: Založba Sanje. Mirando Mrsić: »V današnjih časih lahko pozabimo na delitev na 8 ur počitka, 8 ur dela. Včasih je treba delati 56 ur na 8 Vir: srbski dnevnik Danas, št. 1339 (29. maj 2001). V prevodu: »V post-daytonskem obdobju se Hrvat usede v sarajevsko teden, ampak ne skozi celo leto« (http://www.poslovni.hr/ hrvatska/mrsic-financijski-uvjetovanog-otkaza-nece-biti-kavarno. Ko pristopi natakar, reče: ‘Eno kavico, prosim.’ Natakar: ‘Nimamo.’ Hrvat pomisli in reče: ‘Lahko dobim torej eno 254826#, 19. 10. 2013). Glej tudi: Nećemo zaboraviti osam sati rada, osam sati kulturnog uzdizanja i osam sati odmora. kafo?’ Natakar: ‘Ne bo šlo.’ Hrvat še malo pomisli in reče: ‘Kaj pa eno kahvo, mogoče?’ Natakar: ‘Ne, kolega, vode Slobodna Dalmacija, 8. marec 2014. Dostopno prek: http://www.slobodnadalmacija.hr/Hrvatska/tabid/66/articleType/ nimamo!’« ArticleView/articleId/ 238290/Default.aspx (29. oktober 2015). 9 Zgodba pravi, da so Gileadi zahtevali, da približujoči se vojaki izgovorijo besedo shibboleth. Efraimi, ki zvoka »š« 21 Glej: Tokumitsu, Miya. 2014. In the Name of Love. Jacobin 13. Dostopno prek: https://www.jacobinmag.com/ 2014/01/ niso imeli v besedišču in so ga izgovarjali kot »s«, so bili tako izpostavljeni kot sovražniki in ubiti. in-the-name-of-love (29. oktober 2015); Tokumitsu, Miya. 2015. Do What you Love and Other Lies About Success and Happiness. New York: Reagan Arts. 10 Croegaert, Ana. 2011. Who Has Time for Ćejf? Postsocialist Migration and Slow Coffee in Neoliberal Chicago. American Anthropologist 113 (3): 463–477. 22 Jergović, Miljenko. 2013. Solidarnost ili nepoznat netko kome ćete danas platiti kavu. Dostopno prek: http:// www.jergovic.com/sumnjivo-lice/solidarnost-ili-nepoznat-netko-kome-cete-danas-platiti-kavu (29. oktober 2015). 11 Helms, Elissa. 2010. The Gender of Coffee: Women and Reconciliation Initiatives in Post-war Bosnia and Herzegovina. Focaal – Journal of Global and Historical Anthropology 10 (57): 17–32. 23 Svet. 2013. »Uslovna« kafa – mala pažnja koja mnogo znači! (17. marec). Dostopno prek: http://www.svet.rs/strani-svet/ planeta/uslovna-kafa-mala-paznja-koja-puno-znaci (29. oktober 2015). 12 Ibid., str. 30, opomba 13. 13 Croegaert, Ana. 2011. Who Has Time for Ćejf? Postsocialist Migration and Slow Coffee in Neoliberal Chicago. American Anthropologist 113 (3): 463–477. 14 Ibid. 42 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 43 Jugoslovanizacija je število prehodov italijanske meje naraslo za več kot desetkrat. Ljudje so kavbojke kupovali zase, za družinske člane in prijatelje ali pa za preprodajo, in tihotapske prakse so postale ključni del pomena kavbojk v Jugoslaviji. kavbojk Ene kavbojke so dovolili prinesti čez mejo. Takrat je hodila cela Jugosla- vija dol v Trst. Od Niša, Skopja in naprej. Ljudje so si med seboj pomaga- li in skrivali stvari povsod. Če so imeli na primer pet kavbojk, sem pogle- dal skozi prste za troje in rekel, dobro, naj ti bo, 200 dinarjev. Veliko jih Breda Luthar, Maruša Pušnik 1 je reklo: »Ne, ne, nimam nič.« Ko sem malce vztrajal, je nato priznal, da ima samo dvoje. Dobro, dvoje oblečene, sem rekel, kaj pa torba. Če sem videl, da jih ima veliko oblečenih, se je moral pa sleči. Tudi na vlakih je Kavbojke in bilo podobno. Skrite kavbojke so nekateri ljudje imeli kar pri sebi v veli- kih torbah, ostale pa smo morali iskati po vlaku. Veliko vlakov je imelo zamišljanje Zahoda luknje v stropih, stvari so skrivali tudi pri motorjih vlaka, ki so bili sicer zaklenjeni s posebnim ključem, vendar so odprtino z motorjem vseeno ne- Zgodovina kavbojk je tako povezana z ameriško množično kulturo, da bova kako uspeli odpreti. Tam sem odkril še pa še skritih kavbojk. Pogosto so morali z nekaj stavki utemeljiti, zakaj je tudi tako jugoslovanska. Kavbojke se pregrevali motorji vlakov, ker so bili tako natlačeni s pretihotapljeno seveda niso bile jugoslovanski artefakt v produkcijskem smislu, saj je bila robo, še posebej, kadar je pot šla močno navkreber. Ker so bili vlaki tako večina kavbojk, ki so jih ljudje nosili, jih želeli, častili, tihotapili, preprodaja- polni, smo morali pogosto cariniti kar v spremstvu do Ljubljane, da niso li, krtačili, drgnili, rezali, dopolnjevali z drugimi kosi blaga itd., uvoženih in nastajali preveliki zastoji na meji. Denar od zaseženega blaga smo spra- pretihotapljenih z Zahoda. Toda proizvodnja stvari ne vključuje le material- vljali kar v vreče, saj ga je bilo precej. Zasežene kavbojke so bile spravlje- ne, temveč tudi kulturno proizvodnjo kot določene vrste stvari.2 Simbolne ne v skladiščih. Seveda je bilo vse označeno, na primer iz katerega vlaka in materialne prakse, povezane s pomenom kavbojk, torej delo na kavboj- smo jih dobili. To se je nato enkrat na mesec prodalo v carinskih trgovi- kah, ki so ga opravljali potrošniki – Jugoslovani, konstituira kavbojke kot nah na licitacijah. V glavnem je šlo vse v Beograd. 4 jugoslovanski artefakt par excellence. To delo je zadevalo tako preoblikova- Slovenski tisk je tako še v letih 1976 in 1977 videl v trgovanju s kavbojkami nje kavbojk ali njihovo narativizacijo kot tudi prakse, povezane s kavbojka- problematični vidik stika med Vzhodom in Zahodom ter o praksah nakupo- mi, npr. »švercanje«. Ker je bila v socializmu ponudba pogosto omejena na vanja in »švercanja« iz tujine moralizirajoče komentiral: maloštevilne produkte znotraj ene zvrsti proizvodov, hkrati pa je prišlo v 1960-ih letih do liberalizacije prestopanja državne meje, se je potrošnja Nihče ne more izmeriti zasebnega, marsikdaj ilegalnega uvoza tega obračala na Zahod. Po kavbojke se je hodilo večinoma v Trst, in samo v dveh oblačila, kupljenega na tržaških, trbiških ali avstrijskih stojnicah. Po ne- letih, od 1963 do 1965, je število jugoslovanskih avtov, ki so prečkali italijan- katerih podatkih je od sto ljudi, ki pri nas nosijo kavbojke, 24 oblečenih v sko mejo, naraslo s 3.678.814 na 11.000.000.3 Od začetka do konca 1960-ih let uvožene blue jeans. 5 44 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 45 Obmejna središča obeh držav, med njimi posebno Trst, Trbiž in nekatera Delo potrošnikov in vzhodna avstrijska mesta, so dobesedno poplavljena s trgovinami in zunanjimi pulti teh oblačil. Ponekod gre tudi devetdeset odstotkov vseh postopek jugoslovanizacije oblačil čez mejo. Nobena skrivnost ni, da se s tržaškimi blue jeans oblačili ali na kratko »kavbojkami« ali »trapericami« oblači pol V simbolnem smislu so bile kavbojke artefakt, katerega pomen so ustvarili Jugoslavije in da potujejo prek Jugoslavije na Madžarsko, v Romunijo, težka dosegljivost, neizprosna carinska regulacija uvoza in hkrati arbitrarna Bolgarijo. Se temu ne da odpomoči? 6 siva cona nespoštovanja teh pravil, kulturna praksa pollegalnega tihotaplje- nja, stik z Zahodom, predvsem s Trstom, in »italijanskost« kavbojk, prečka- Kako zapreti vrata, skozi katera se iz tujine vali blue jeans? Blue jeans nje meje in stiki s cariniki, razredne razlike, ki so se kazale in ustvarjale prek je začel svoj pohod po naši domovini pri stranskih vratih – iz trgovin potrošnje, kulturna hegemonija Zahoda, odvisnost od njegovih kriterijev bližjih krajev za mejo. 7 vrednotenja ter uradni diskurz o kavbojkah in o množičnem tihotapljenju kavbojk. Toda obenem so bile za pomen kavbojk ključne tudi (a) potrošniške Prakse, povezane s potrošnjo kavbojk, z njihovo distribucijo in z diskurzi, ki prakse predelave, (b) neuradna narativizacija kavbojk (kako so ljudje o njih so okvirjali željo po kavbojkah in nakupovanje kavbojk v socializmu, so bile govorili) in (c) vloga kavbojk in kasneje različnih znamk kavbojk v usidrane v specifičnih razmerjih med socialističnim Vzhodom in kapitali- družbenih uprizoritvah, torej njihova vloga »rekvizitov« ali »ekspresivne stičnim Zahodom. Družbeno življenje kavbojk je bilo povezano s kulturno opreme«,9 vključene v družbeno uprizarjanje sebe. hegemonijo Zahoda, s perifernostjo in polkolonialnim položajem Vzhodne Evrope in s socialistično modernizacijo Jugoslavije po drugi svetovni vojni. Prvi razlog za jugoslovanskost kavbojk je gotovo v kulturnem pomenu kav- Šlo je za neke vrste zamišljeno geografijo, torej za imaginacijo Zahodnega bojk, ki je rezultat vrste praks, ki so jih v potrošnji izvajali sami potrošniki in sveta, od koder so stvari, ki so si jih ljudje želeli, prihajale. Kulturno zgodo- s tem sodelovali pri ustvarjanju pomena kavbojk. Kulturne prakse, ki v soci- vinske obravnave socializma, ki kavbojke omenjajo, jih enostavno umeščajo alizmu 1960-ih in 1970-ih let obkrožajo kavbojke kot uvoženi materialni ar- v okvir »amerikanizacije« in o njih govorijo kot o simbolu »vesternizacije«, tefakt in ga opremljajo s pomenom, so en vidik »domestikacije« ali »apropri- liberalizacije ali celo demokratizacije socialistične družbe. Kulturni stik Ju- acije« kavbojk. Kavbojke kot materialni objekt od človeka, ki jih nosi, goslavije z Ameriko oz. kapitalističnim Zahodom tako večina definira kar zahtevajo »oživitev«, kjer po eni strani ljudje projicirajo vanje posebne po- kot migracijo in preslikavo vrednot ter določenih simbolnih in materialnih mene, fantazije, želje in emocije, po drugi strani pa nek objekt želje, kot so artefaktov, kot so npr. kavbojke, Coca-Cola, rock glasba ali žvečilni gumi, z kavbojke, introjicirajo, ga imaginirajo, uporabljajo, predelujejo, zavržejo.10 Zahoda v socialistično Jugoslavijo.8 Toda pri družbenem življenju kavbojk v Jugoslaviji imamo opravka s specifično realizacijo pomena tega kosa obleke »Mojstrovanje« oz. ročno delo na kavbojkah je bilo sestavni del potrošnje v socializmu, kjer je prihajalo do aktivnega lokalnega prisvajanja in domesti- kavbojk. S pranjem in guljenjem so se kavbojke prilagajale telesu, se skrčile kacije v vsakdanjih praksah ter do nenehnega pogajanja tako s simbolnimi po pranju in potem spet razširile z nošenjem, skozi čas pa se je na njih videl kot materialnimi vidiki materialnih objektov z Zahoda. Kakšna je bila torej zob časa – rese, luknje, zguljeni deli – tako da so lahko postale zelo osebne. moralna ekonomija za ekonomskimi transakcijami? 46 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 47 Nič ni bilo narobe, če si pustil na kavbojkah luknjo ali spuščen rob, ki se je Skozi ta kulturni krogotok, torej skozi prakse proizvodnje, distribucije, po- scefral, ko se je vlekel po cesti, če so bile hlače predolge. To je bilo lahko zna- trošnje, »protrošnje« ali »prorabe«, regulacije, reprezentacije in simbolnega menje osvoboditve od urejenosti starševskega mainstreama in »človeka or- pomena ter identitet, povezanih s kavbojkami, so kavbojke dobile kulturni ganizacije«. Kavbojke se starajo na poseben način – bela vlakna postanejo pomen. Njihova družbena zgodovina je postala tesno povezana z zgodovino bolj vidna, blago pa postane mehkejše, tako da imamo po mesecih nošenja jugoslovanske modernizacije, njihove specifične kulturne biografije pa s ti- opravka s čisto drugim produktom, ki pa je v celoti personaliziran in asocii- pičnimi socialističnimi biografijami.15 Potrošnikovo praktično in diskurziv- ran s telesnostjo. Da bi postale kavbojke tistega časa zguljene in obledele, na no delo za in na kavbojkah je bilo sestavni del vrednosti in pomena kavbojk koncih mogoče celo nekoliko razcefrane, jih je bilo potrebno najprej obdelati in skozi te prakse se je odvijal postopek njihove simbolne jugoslovanizacije. in potem nositi dlje in pogosteje kot običajne hlače, ki bi bile percipirane kot Vse elemente potrošnje oz. »protrošnje« in cirkulacije kavbojk moramo torej že ponošene in bi jih bilo potrebno nadomestiti z drugim parom hlač. razumeti ne toliko kot potrošnjo fizičnega objekta kavbojk, temveč kot potrošnjo ideje o kavbojkah.16 Mislim, da so bile precej temno modre, imele so precej visok pas. […] Ko smo jih dobili, smo jih še pred nošenjem peskali, »ven kuhali« in podobno. Morale so biti izrabljene, da bi bile moderne. 11 In dekleta smo si kupovala blago, da smo šivale zvončke na kavbojke, da so bile čim bolj široke. Delali smo gor prav posebne šive, da je zgledalo zares kul. 12 S prijateljico K. sva si v času punka, nekje čisto na začetku osemdesetih, sami ožili kavbojke, ki niso bile dosti ozke za takratno modo. Tako ozke so morale biti, da so me bolele noge, saj mi je zastajala kri v nogah, ko sem jih nosila.13 Ne bom pa nikoli pozabil, ko mi je oma iz Nemčije v sedemdesetih letih poslala prave leviske. Tisto pa vem, da sem bil verjetno edini, ki sem jih imel. No, razen mojega brata in še ene Miše. In to smo bili edini na celi šoli, ki smo imeli leviske. Potem sploh nismo več govorili: poglej, ta ima kavbojke, ampak, glej, ta ima leviske. To je pa kot nek višji rang. V Italiji James Dean v Uporniku brez razloga (1955) in kavbojke po jugoslovansko v 1970-ih letih smo kupovali Rifle in Carrera. 14 fotografija: Nuša Hernavs 48 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 49 Inflacija želje in surogati Celju stojijo […] zdaj tudi že prve bale domačega blaga, ki ga skoraj mesec dni izdeluje Mariborska tekstilna tovarna. […] Kot rečeno, zdaj stojita originala: »farmerice« drug poleg drugega modro zlato in domači denim.19 za tiste, ki niso mogli Našega klasično šolanega krojača je bilo težko navaditi, da je začel šivati do originala »malomarno«, kot se njemu šivanje teh oblačil zdi.20 Smešno je naše izdelke primerjati s tistimi, ki jih je moč kupiti na Ponte Ko so kavbojke, pretihotapljene v glavnem iz Italije, v 1960-ih, posebej pa v Rossu. Tako slabih tkanin pri nas ne delamo iz enostavnega razloga, 1970-ih letih, že preplavile Jugoslavijo in je bila potreba oziroma želja po njih ker bi nam jih konfekcionar vrnil, so prepričani v Preboldu.21 vse večja, hkrati pa se je tudi oblikovala hierarhija znamk z originalnimi »leviskami« na samem vrhu, so se proizvodnje domačih kavbojk lotile tudi jugoslovanske tekstilne tovarne. To je namreč čas razcveta jugoslovanske tekstilne industrije, ki v 1960-ih postane vodilna gospodarska panoga v Jugoslaviji, v 1970-ih pa doseže svoj višek. V Jugoslavijo so najprej pričeli uvažati velike količine jeansa oz. predvsem blaga, podobnega jeansu, kasneje Oglas za jeans izdelke, pa se je to blago začelo proizvajati tudi v Jugoslaviji in proizvodnja kavbojk proizvedene v se je začela v različnih tovarnah po državi.17 Domače blago za kavbojke tekstilni tovarni Varteks na Hrvaškem oz. nekaj podobnega blagu za kavbojke pa so začeli proizvajati že konec vir: revija Jana, 20. julij 1977, stran 47 1960-ih let. Domača tekstilna proizvodnja je morala imeti propagandno podporo in domači tisk je vzneseno promoviral idejo domače proizvodnje kavbojk, ki naj bi nadomestila nedostojno kupovanje za mejo in tihotaplje- nje. V Jugoslaviji proizvedene kavbojke so po mnenju komentatorjev sicer drugačne in morda ne originalne, morda tudi ne take, kakršnih si želi mladi- na, toda boljše kvalitete, trajnejše, bolje ukrojene in natančneje zašite: Domače blue jeans blago, pravijo, je vsaj takšne kakovosti kot uvoženo, marsikdaj pa celo boljše.18 Mi, Jugoslovani, tudi v tem ne zaostajamo več. […] Zdaj, pravijo v celjskem Topru, TOZD Elegant, smo končno dobili tkanino, ki je na las takšna, kakršna za kavbojke mora biti. V skladišču Eleganta v Šentjurju pri 50 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 51 Toda v Jugoslaviji proizvedene kavbojke so bile surogatni produkt, ki jih je oprimejo telesa. Medtem ko smo pri nas barvali tkanine s kakovostnimi kot zgolj surogat originala konstruirala želja potrošnikov po kavbojkah barvami, so mladi kupci želeli, da so te po vsakem pranju bolj blede.«22 z Zahoda in nerazumevanje proizvajalcev, da so »pomanjkljivosti« kavbojk Ali kot pravi B. iz Ljubljane: »Najbolj smešno se mi je zdelo, ko so enkrat in njihov kvalitetni primanjkljaj (krčenje, oblikovanje po telesu, bledenje, konec sedemdesetih v časopisu opevali domače Varteks kavbojke, ki naj bi cefranje) njihov glavni simbolni adut. Najini sogovorniki govorijo o teh kav- bile toliko boljše kot tiste zahodne, kapitalistične, ker namreč tudi po bojkah domače proizvodnje kot o »hlačah iz blaga, ki je bil po barvi podoben številnih pranjih ne spustijo barve. In to v času, ko so bile moderne čisto jeansu, iz bistveno tanjšega blaga in neprivlačnega kroja«. Ali, kot pravi zguljene kavbojke in smo komaj čakali, da so se temne originalne kavbojke sogovornica, A. iz Maribora, ki je te kavbojke kupovala v prvi polovici 1970- zgulile, obledele in malo strgale. Seveda nihče od ljudi, ki sem jih poznala, ni ih: »Bilo je nekaj podobnega, ene modre hlače na črto, vendar jih moji znanci, hotel nositi teh domačih kavbojk.« niti jaz, nismo želeli nositi. Pomembno je bilo, da nosiš italijanske kavbojke.« Ljubljančanka M. natančno opiše pomanjkljivosti teh kavbojk v primerjavi z originalom z Zahoda: »Problem je bil že pri samem blagu, ki je bilo izjemno tanko in tudi drugačne modre barve. Šivi niso bili dvojni, izdelek pa le slaba kopija pravega jeansa. Ker so bili ti izdelki celo cenejši kot tisti iz Trsta, so jih večinoma kupovali mladi iz vasi, ki so si želeli čim bolj približati tistim v mestu. Jaz nobenih kavbojk iz Juge nisem kupovala.« Da so bile domače kavbojke za ljudi zgolj slabi ponaredki originala, kaže tudi naslednja izjava T. s Koroške, ki je prve kavbojke otrokom sešila kar sama iz jeansa, proizvedenega v Jugoslaviji: »Jeans blago sem kupila v eni trgovini, to seveda ni bil tak jeans, kot ga imamo danes, se je že na prvo oko videla razlika. Je bil kot navaden bombaž, samo modro pobarvan. Otrokom sem se- šila kavbojke iz tega jeansa, a kasneje je hčerka hotela ta prave kavbojke, smo porabili vse prihranke, da smo ji šli v Trst kupit ta prave kavbojke, saj so dol Surogatni produkt – domače kavbojke, proizvedene v tovarni v Ljubljani vsi nosili take ta prave kavbojke in ne doma zašitih.« A. s Primor- Univerzale Domžale. Prodajale so se v spletni trgovini Bolha. ske je za prijateljičino hčer kupila take surogatne kavbojke domače proizvo- fotografija: bolha.com dnje, vendar je hči »točno vedela, da je to le finta in da to niso prave kavbojke, ampak so bile to le jugoslovanske kavbojke, ki smo jih imenovali farmerice Ta surogatni produkt za »prave kavbojke« predstavlja socialistični poskus ali traperice.« O surogatnosti domačih kavbojk, ki niso ustrezale zahtevam preprečiti fetišizacijo kavbojk in njihov pomen čim bolj omejiti le na njihov in željam kupcev, je Delo leta 1976 pisalo takole: »Tako smo pri nas, menijo instrumentalni, praktični vidik. Na podlagi ideološke predpostavke o mo- metražerji, znali obdelati blago, da se je krčilo in raztezalo le za odstotek […]. žnosti univerzalne delitve potreb na nujne in luksuzne je torej v socializmu Toda najstniki, ki so tedaj najbolj kupovali kavbojke, so hoteli, da se krčijo in prihajalo do proizvodnje pomanjkanja določenega blaga – pravih kavbojk, ki 52 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 53 pa jih ni bilo mogoče kupiti v Jugoslaviji – to pa je pripeljalo do inflacije želje Predstavljajo torej del mnogo širših kulturnih in družbenih sprememb, tako po kavbojkah. Če učinkovitost kapitalizma leži v njegovi sposobnosti, da da je treba o njih razmišljati v kontekstu tega dogajanja, saj imajo objekti ustvarja želje in jih prodaja kot potrebe in tako lahko ukrivlja sistemsko performativne zmožnosti in so del vsakega družbenega uprizarjanja. kritiko v aktivnost potrošnje željenega blaga, izvira neučinkovitost sociali- stične ekonomije v razumevanju želje glede na potrebe. Tako kot prepričljivo Kasneje, v 1970-ih letih, kavbojke niso več ekspresivna oprema upora, tem- ugotavlja tudi Jonathan Zatlin v svoji analizi vzhodnonemškega uradnega, več materializirajo oz. dramatizirajo simbolno ločevanje dela in prostega črnega in sivega trga s trabanti, je tudi črni ali sivi trg s kavbojkami deloval časa ter hkrati ekspresivnih in instrumentalnih vlog, tudi po načinih obla- kot alternativni sistem vrednotenja, ki je bil v nasprotju s sistemom čenja in po oblekah kot materialnih artefaktih. Simbolizirajo tudi večjo vrednotenja, ki je temeljil na uradnih socialističnih hierarhijah kvalitete družbeno oz. razredno in generacijsko egalitarnost, potrebo po uprizarjanju in estetike ter na uradnih moralnih hierarhijah.23 mladostnosti tistih, ki niso več mladi, in športnega stila, ki zahteva vitko in »fit« telo vse tja do poznih srednjih let. Skratka, predstavljajo spremembe v prezentaciji telesa. Ne predstavljajo pa samo ideje deformalizacije, temveč Jugoslovanske kavbojke so kot materialni artefakt sestavni del praks deformalizacije družbe.24 od ekspresivne revolucije V tem smislu so kot objekt posrednik do analize razrednih, generacijskih in spolnih razmerij v socializmu in kapitalizmu in do analize razmerja med do potrošnega kapitalizma socializmom in kapitalizmom. Če so bile prej minimalne variacije originalnih kavbojk znamk Levi’s, V prvi fazi svoje razširitve med jugoslovansko mladino (v 1950-ih in 1960-ih Wrangler, Rifle ali Lee bistvo tega oblačila, so že v teh letih kavbojke dokonč- letih) so bile kavbojke najprej simbol revolta, rezultat podaljšanega otroštva, no postale del modnega sistema in podvržene sezonskim stilističnim spre- ki ga je blagostanje in podaljševanje izobraževanja prineslo mladim srednje- membam krojev in blaga. Leta 1977 Dnevnik že piše o kavbojkah kot o ga razreda. Po drugi strani so bile materialni simbol neformalne ohlapnosti modnem oblačilu, predstavlja modne trende kavbojk in poskuse razširjanja in večjega egalitarizma v samoprezentaciji, do česar je prihajalo tako na kavbojk na vse generacije: »Plemenite jeans v slogu St. Tropeza, neke vrste področju oblačenja, opreme stanovanja in razporeditve prostorov kot v upo- salonske, nedeljske izdaje kavbojk. Ta moda se je najprej pojavila v Franciji rabi jezika in v vedenju. Reduciranje pogostosti menjavanja obleke, kar in naj bi pomagala tistim, ki navadnih kavbojk niso želeli nositi.«25 Od tu kavbojke omogočajo in praktično zahtevajo, je lahko tudi gesta upora proti dalje kavbojke v svoji vseprisotnosti postanejo hkrati simbol konformizma socialistični malomeščanski potrošni družbi staršev ter simbolno razkazo- in individualnosti.26 Toda v socializmu še vedno ostajajo posebej želen pro- vanje revščine pri tistih, ki niso revni. V tem smislu pomenijo materialno dukt, o čemer govorijo tudi publicistične metafore, kot so »modri čudež«, interakcijski vidik subvertiranja avtoritete v družbi in so materialni rekvizit »modri zlatokopi«, »modro zlato«, »modri modni magnet«.27 spremenjenega uprizarjanja jaza. Vsaj v prvi fazi so bolj kot katerikoli drugi artefakt poosebljale procese socialistične modernizacije v 1960-ih letih in materializirale potrebo po uprizarjanju večje neformalnosti v interakcijah. 54 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 55 Danes je jeans seveda v celoti vključen v modni režim – imamo neskončen Bolj kot reminiscenca na izgubljeni čas socializma ali nostalgični poklon Ju- nabor zvrsti kavbojk (od skinny jeans do boyfriend jeans), je del procesa znam- goslaviji muzealizacija socialističnih kavbojk danes tako ustvarja iz njih mu- čenja z imeni znamk, kot so Citizen of Humanity ali Naked&Famous, in pod- zejsko-spominski relikt socialistične preteklosti (glej sliko prodaje na vržen hitrim sezonskim modnih obratom, ki tako hitro dostavljajo trgu obli- Bolhi). Tako hramba in muzealizacija kot raba vintage socialističnih kavbojk kovne novosti, da je materialno »protrošno« delo na kavbojkah, ki je bilo je bolj ali manj marginalna praksa in predstavlja del estetskih distinkcijskih značilno za socializem (drgnjenje, luknjanje, všitki itd.), praktično v celoti praks v kontekstu standardizirane oblačilne kulture. Ne gre toliko za odvečno. To, kar je bila prej grassroots praksa, je danes del modne kulturne izražanje individualnosti in avtentičnosti kot za prakse distinkcije do stan- industrije, tako da je kulturna konstitucija objekta, prej del »protrošnih« dardiziranega, množičnega, do tega, kar imajo vsi. Pri tem je manj pomem- praks tistih, ki so kavbojke nosili, danes v celoti v rokah kulturne industrije, ben sam izbor stvari kot pa njihova kombinacija in predvsem naracije, ki se ki se je prej imenovala tekstilna industrija. povezujejo s temi stvarmi. Stare, ponošene jugoslovanske kavbojke so modni vintage oz. muzejski artefakt za uprizarjanje nekonformizma zunaj V situaciji torej, ko je lahko komodificirana vsaka simbolna produkcija po- režima standardizirane mode in konformizma, pri čemer prihaja do trans- trošnikov in problem predstavlja preobilje stvari, ne pa njihovo pomanjka- formacije starih kavbojk v modo in njihove vključitve v modni režim, ki nje, je popularnost nekaterih surogatnih socialističnih blagovnih znamk generira stalno proizvodnjo novega in tako poganja proizvodnjo v modni (športnih copat Startas iz tovarne Borovo, športnih oblačil Toper ali oz. kulturni industriji.30 dizajnerske reinterpretacije delavsko-ortopedskih čevljev Borosana) bolj odraz vzpona novega »protrošnega kapitalizma« kot pa odraz nostalgične Sodobna konstrukcija jugoslovanskih kavbojk kot vintage oblačil (torej projekcije v preteklost socialistične Jugoslavije.28 Kavbojke jugoslovanske oblačil z zgodbo in patino, ne le oblačil iz druge roke) in njihovo recikliranje, proizvodnje so bile v času socializma nuja zaradi pomanjkanja teh pa tudi ponovna oživitev blagovnih znamk iz časov socialistične Jugoslavije, artefaktov ali nedosegljivosti bolj zaželenih tujih, zahodnih znamk, danes ki igrajo na karto socialističnega šika, govori bolj o komodifikaciji socializ- pa se te kavbojke ponujajo na bolšjih trgih, v spletnih trgovinah z robo iz ma in Jugoslavije in vključitvi te simbolike v sistem potrošne logike kot o druge roke, v second-hand trgovinah, iščejo se v omarah in na podstrešjih oživljanju socialističnega etosa. Pri tem so historični označevalci (»Jugosla- staršev ali starih staršev kot avtentičen vintage kos oblačila: vija«, »socializem« ipd.) v celoti politično nevtralizirani in imajo malo ali nič opravka z nostalgično rekonstrukcijo preteklosti ali z izkazovanjem lojalno- V kleti sem našel ful dobre stare kavbojke od očeta, ki jih je v sedemde- sti socialistični Jugoslaviji, več pa s polno participacijo v »protrošnem« setih prinesel iz Italije. Sicer neka leva znamka, a so bile mega. So bile kapitalizmu. Lahko bi rekli, da gre pri tem za subverzijo vsega, razen kapita- čisto zguljene, že malo strgane in prav kulske. Sem si zavihal hlačnice, lizma. Toda spomnimo se, upor v kulturni sferi je bilo tudi v socializmu ker so mi bile predolge, oblekel zraven srajco in sem bil nekaj posebne- mogoče prakticirati le s polno integracijo v ekonomsko sfero potrošne ga. Kavbojke niso bile iz Zare ali iz H&M, zato nisem bil tako kot vsi na družbe kapitalizma in simbolni upor proti komodifikaciji je zahteval upora- ulici. Vsi so me spraševali, ej, kje si kupil tako dobre kavbojke. Te so še bo resursov, ki jih je dal na voljo sistem potrošnega blaga. iz Juge, sem jim govoril.29 56 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 1 Zahvaljujeva se vsem študentom, ki so sodelovali pri terenskem delu in so v letu 2014 v okviru predmeta Moda in 17 Npr. v podjetjih Elkroj Mozirje, Trikon Kočevje, Univerzale Domžale, Toper Celje, Novoteks Novo mesto, Varteks Novi mediji na Fakulteti za družbene vede po vnaprej pripravljenem protokolu in polstrukturiranem vprašalniku na terenu Marof, Beko Beograd, Rio Reka. Varteks je leta 1983 podpisal pogodbo s podjetjem Levi Strauss & co. iz San Francisca in opravljali intervjuje. leta 1984 začel proizvajati popularne kavbojke Levi’s, ki jih je v zagorskem Novem Marofu proizvajal večinoma za izvoz vse do leta 2009, potem pa je, domnevno zaradi sprememb na globalnem trgu jeansa, izgubil licenco. 2 Kopytoff, Igor. 1986. The Cultural Biography of Things: Commoditization as Process. V The Social Life of Things, ur. Arjun Appadarai, 64–91. Cambridge: Cambridge University Press. 18 Snoj, Dušan. 1976. Blue jeans – Milijarde v hlačah. Delo (18. december). 3 Glej: SURS. 1960. Statistični letopis Republike Slovenije, 260. 19 Repovž, Mija. 1977. So modri zlatokopi doma v Celju? Teleks, 13 (26. avgust). 4 P. iz Sežane, carinik na avtomobilskih in železniških mejnih prehodih z Italijo. 20 Ibid. 5 Snoj, Dušan. 1976. Blue jeans – Milijarde v hlačah. Delo (18. december). 21 Snoj, Dušan. 1976. Blue jeans – Milijarde v hlačah. Delo (18. december). 6 Stegovec, Slavko. 1976. Pohod blue jeansa. Gospodarski vestnik (11. november). 22 Ibid. 7 Bavčar, Igor. 1977. Tvegati ali ne? Delo (8. februar). 23 Zatlin, Jonathan. 2007. The Currency of Socialism: Money and Political Culture in East Germany. Cambridge: Cambridge 8 Glej npr.: Vučetić, Radina. 2012. Koka-kola socijalizam. Amerikanizacija jugoslovenske popularne kulture šezdesetih University Press. godina XX veka. Beograd: Službeni glasnik; Vučetić, Radina. 2001. Disneysation of the childhood and youth in socialist 24 O razmerju med materialnim in simbolnim glej: Reckwitz, Andreas. 2002. The Status of the »Material« in Theories of Yugoslavia. Istorija 20. veka 3: 185–204; Vučetić, Radina. 2012. Consumer Society According to the American Model (A Culture: From »Social Structure« to »Artefacts«. Journal of the Theory of Social Behaviour 2: 195–217. Look at the Everydaylife in Yugoslavia during the 1960s). Časopis za suvremenu povijest 2: 277–298. Glej tudi: Dragišić, Petar. 2013. Glamur i socijalizam. Italijanska elita na Brionima 1960–1973. Istorija 20. veka 2 (2013): 119–130; Jakovina, 25 Dnevnik. 1977. Modri čudež (28. maj). Tvrtko. 2012. Historical Success of Schizophrenic State: Modernisation in Yugoslavia 1945–1974. V Socijalizam i moder-26 Glej: Miller, Daniel in Sophie Woodward. 2012. Blue Jeans: The Art of the Ordinary. Berkley: University of California Press nost: umjetnost, kultura, politika 1950–1974, ur. Ljiljana Kolešnik, 7–53. Zagreb: Muzej suvremene umjetnosti i Institut (str. 72). za povijest umjetnosti; Ivanović, Vladimir. 2012. Geburtstag pišeš normalno. Jugoslavenski gastarbajteri u SR Nemačkoj i Austriji 1965–1973. Beograd: Institut za savremenu istoriju. 27 Dnevnik. 1977. Modri čudež (31. maj); Repovž, Mija. So modri zlatokopi doma v Celju? Teleks, 13 (26. avgust); Teleks. 1980. Modri modni magnet (7.november). 9 Goffman, Erving. 2014. Predstavljanje sebe v vsakdanjem življenju. Ljubljana: Studia Humanitatis. 28 Glej: Ritzer, George in Nathan Jurgeson. 2010. Production, Consumption, Prosumption. The nature of Capitalism in the 10 Glej Winnicottovo psihoanalitično teorijo odnosa med jazom in objektnim svetom v : Woodward, Ian. 2007. Understan-Age of the Digital »Prosumer«. Journal of Consumer Culture 1: 13–36. ding Material Culture. London: Sage (str. 133–150 in splošneje v uvodu, str. 4–16). 29 N. iz Ljubljane. 11 B. iz Maribora. 30 O takšnih praksah kot o subkulturni potrošnji piše že Angela McRobbie (McRobbie, Angela. 1989. Second-hand Dresses 12 M. iz Ljubljane. and the Role of the Rag Market. V The Subcultures Reader, ur. Ken Gelder, 132–140. New York: Routledge. 13 I. iz Ljubljane. 14 B. iz Rogatca. 15 O razliki med družbeno zgodovino stvari in kulturnimi biografijami stvari glej: Appadarai, Arjun. 1986. The Social Life of Things. Cambridge: Cambridge University Press (str. 34). Prva zadeva dolgoročne premike v kroženju določene vrste stvari (npr. avtomobila), druga pa pot specifičnih stvari v uporabi, distribuciji, predelavi (npr. fička). 16 Glej: Baudrillard, Jean. 2005. The System of Objects. London: Verso. 58 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 59 Biti burek »Burek? Nein, danke,« grafit, ki se je pojavil v drugi polovici 1980-ih let in se od takrat še občasno šopiri po mestnih zidovih, v naslovih in besedilih vsemogočih »tekstotvorov«, pa verjetno še kje, je bržkone nepovratno v deželi postavil burek na ta oder in od takrat ni mogel ali znal več stopiti z njega. Želimo si stran od burekdežel, burekljudi, burekkultur in vsega, kar smrdi kranjske klobase po bureku. Burek torej v tej izjavi, ki povzema (pre)pogost slovenski odnos do tujcev in tujega, označuje, konotira, stoji za nekaj drugega. In ta, ki to izjavo izreka, že s tem ko jo izreka, kaže ali želi pokazati na svojo predno- stno, nadrejeno pozicijo. Jernej Mlekuž »Anti Burek Sistem (A. B. S.)«, ime projekta skinhead skupine SLOI z začetka 1990-ih let, ki je svoja besedila s takti izvajala kar za gostilniškimi šanki V času slovenskega osamosvajanja je stopil na oder in od takrat ga lahko v (igrali so namreč brez inštrumentov), je še ena bolj ali manj naključno vsemogočih vlogah videvamo v tej igri slovenskega ponosa, zanosa in prehla- izbrana, a zelo motivirana, eksplicitna burekizjava iz tega nepreglednega jenega nosa – iz katerega se ne cedita med in mleko. »Burek? Nein, danke,« kupa nacionalističnih burekumotvorov. Okusom bureka pa se niso mogli »Burek? Ja, bitte,« »A. B. S. (Anti Burek Sistem)«, »Burek bi, džamije pa ne,« upreti niti obritoglavi kolegi na Hrvaškem – deželi, kjer burek občasno dobi »nimaš za burek«, »burek si«, »si burek na kvadrat«, Burek.si!? . . Če naštejemo kakšno stransko vlogo le v kakšni igri »Ž produkcije«. Ob izidu prve številke le nekaj bolj opaznih vlog, ki jih je odigral ta zaviti ali zloženi junak, »fanzina za skinhead kulturo« SH–ZG smo med drugim lahko prebrali: nadevan z vsemogočimi nadevi, s statusom vedno bolj naturaliziranega priseljenca. In prav ta status priseljenca je v veliki, največji meri oblikoval Zagrebški obritoglavci so v svojem časopisu objavili nagradno igro njegove sodobne pomene v deželi kranjske klobase. s šokantno vsebino. Udeleženci igre bodo tekmovali v zbiranju naslovov gejevskih klubov, kitajskih restavracij, pravoslavnih občin, slaščičarn in prodajaln bureka. Ko bodo zbrali naslove, bodo objavili obritoglavski multikulturni vodnik po Zagrebu. Kakor napovedujejo avtorji natečaja, bo vodnik namenjen tako tujim turistom kakor obritoglavcem, da bodo lahko obdelovali četrt za četrtjo. 1 No, a v deželi kranjske klobase bureka ne obdelujejo le obritoglavci, naciona- listi in drugi »burekofobi«. »Burek, ja, bitte,«2 naslov vsaj dveh člankov, in grafit »Burek bi, džamije pa ne« sta dva spet bolj ali manj naključno izbrana Burek car!? in zelo motivirana primera, a tokrat z drugačnega kupa – kupa opozicijskih Koroška ulica, Maribor, september 2013 burekzgodb. Seveda pa obstajajo grmade izjav, ki tudi manj zavestno, anga- fotografija: Kristina Toplak 60 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 61 žirano in motivirano problematizirajo dominantne diskurze (reprezentira- kavču, prav tako s pivom v roki. Ko ga meče iz stanovanja, (za)poje refren: nja) in obstoječa oblastna razmerja (bržkone je najbolj pogost izraz teh alternativnih diskurzov kar uživanje samo).3 Ti si burek, burek na kvadrat in namesto mene daj si štrik za vrat. Te boste med drugim našli v knjigi Burek.si?! Koncepti / recepti zgoraj Ti si burek, burek na kubik, podpisanega avtorja,4 ki se v javnosti smeši tudi z vzdevkom dr. Burek. le zakaj si prav mene takrat vzel na pik No, to naj ne bi bila toliko reklama za knjigo dr. Bureka kot dokaz vsem / poberi svojo kramo in pojdi se solit.7 burekskeptikom, ki dvomijo v jezikovno mastnost bureka. Burek, ki vsaj po mnenju slovenskih bureknasprotnikov »nima za burek«, namreč ni Na burek pa se v Sloveniji s svojo zavaljeno ritjo ni usedel le nacionalizem. zamastil le slovenskih prstov in ust, ampak tudi slovenski jezik. Brez bureka je v Sloveniji težko misliti tudi »zdravo življenje«, »zdravo prehrano« in druge zdrave reči. Namreč, ko se v vsemogočih kratkočasnih, Takšna mastna packa se skriva tudi v naslovu knjige dr. Bureka oziroma poljudnih, znanstvenih in drugih »zdravo-življenjskih« napotkih, člankih, v frazemu »burek si«. V »prostem [spletnem] slovarju žive slovenščine« revijah ipd. išče krivca, predstavnika za nezdravo, posebej pa še za mastno Razvezani jezik pod geslom »burek« najdemo naslednjo interpretacijo hrano, bo burek najverjetneje na prvem mestu (ali vsaj v ožji skupini najbolj zgornjega frazema: problematičnih). A oblastnih razmerij ni brez mest nepokorščine. Zgoraj omenjeni dijaki se ob žrtju »ultramastnega bureka«, pri katerem »teče V pogovornem jeziku pomeni burek tudi bedaka, nesposobneža. Primer: maščoba skozi papir« (to je najbolj mastnega bureka v mestu), delajo norca iz »Ste pa res eni bureki!« Seveda je v tej žaljivi rabi besede bolj ali manj hujšanja in štetja kalorij (recimo naročijo »dietni burek«), iz ženskega izogi- prikrita šovinistična ali rasistična vsebina; burek v tem pomenu implici- banja mastni in redilni prehrani, na račun zdravja in zdravstvenih napotkov ra zabitega in nesposobnega južnjaka, Balkanca oz. Orientalca. 5 ipd. Z burekom v ustih in na jeziku torej zbijajo šale na račun zdravoživljenjske centrifuge, ki jim pere možgane v medijih, izobraževanju Toda velika večina uporabnikov tega frazema se te »bolj ali manj prikrite in drugje. šovinistične ali rasistične vsebine« najbrž ne zaveda. V nekaterih primerih, recimo med nekaterimi vrstniškimi (dijaškimi) skupinami je ta frazem lahko celo izraz naklonjenosti, kar govori o tem, da je burek pridobil status nekakšnega močnega, močno namagnetenega označevalca, ki je zmožen pritegniti zelo različne pomene oz. rabe.6 No, nedvomno pa ta frazem ni iz- raz naklonjenosti v komadu Ti si burek skupine Trio Genialci. V videu, ki si ga velja ogledati na Youtube, se hudo urejena, poslovna, zaposlena Slovenka vrne domov in na kavču najde moža priseljenca (najverjetneje Bosanca) v spodnji majici in trenirki, s pivom in daljincem v roki, nogami na mizi, nogo- metom na televiziji, zanemarjenim otrokom v kotu in moževim bratom na 62 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 63 prevoznika, vozi se v tovornjakih, ki tovorijo v Sloveniji narejeno blago na tuje trge, in še bi lahko naštevali. Kot mi je v telefonskem pogovoru nekega dne leta 2006 zaupal tehnolog v Pekarni Pečjak – pekarni, ki poleg prehrambeno industrijske verige Žito spravi na slovenski trg nedvomno največjo količino bureka – burek postane »prehranski artikel številka ena«. Od sredine 1990-ih let burek torej zaplava v slovenski prehranjevalni mainstream, »glavni tok«. Pribori si mesto v zmagovalni skupini, prav mogoče prvo mesto, tako s kvantitativnim porastom kot z razširitvijo v številna nova polja in institucije. Kar pa spet ne pomeni, da so bureku povsod odprta vrata. Kaj šele na stežaj! Kje so bureku torej zaprli vrata? Očitno v Slovenskem etnološkem leksikonu, v katerem pa med drugim najdemo avtostop, avtostoparja, disco klub, golf, grafit, hitro hrano, lepotni ideal, letoviščarja, nakupovalni center, nudistič- ni kamp, papigo, pedikuro, piknik, Ponterosso, rally, sex shop, sindikalni Vegetarijanski burekcirkus? Gosposka ulica, Ljubljana, september 2013 izlet in še in še fenomenov popularne kulture. In ste že kdaj slišali za jedi, kot fotografija: Sandi Abram so grahornjak, krapec, kuc-kruh, kvasenica, kvocnjak, mauželj, mešta, modnica? No, bodi dovolj, sicer vas bom, se bojim, spravil v preveliko Dijaki, z maščobo v ustih in na jeziku, ki so burek zbrcali do konca prvega zadrego. Najdete jih v Leksikonu, seveda ob potici in kranjski klobasi, polčasa, nakazujejo stil igre tudi v drugem polčasu – burek se v Sloveniji ne vendar, kot že rečeno, ne ob bureku.9 uživa le na jeziku, ampak tudi med zobmi. Če obrnemo na glavo besede Lévi-Straussa, potem recimo, da burek ni dober le za misliti, ampak je do- Videti je, da so bureku zaprta vrata tudi v številne slovenske kuharice (s tem ber tudi za jesti.8 Torej ves ta slovenski burekcirkus s svojim truščem in mislimo na tiste, ki nosijo v naslovu koren »sloven-«, kot kuharice splošnej- pompom bržkone prikriva zelo pomembno burekdejstvo. Burek v Sloveniji šega, širšega formata, napisane ali prilagojene slovenskim kuharjem in ku- ni zgolj zgoščena metafora, nabit simbol, sočen označevalec za burekpro- haricam). Še posebej bode v oči to izogibanje, zanikanje burekreceptov v store, burekljudi, burekkulture in druge stvari, ki tako ali drugače dišijo slovenskih kuharicah ob invaziji takšnih receptov na medmrežju in v revi- po bureku. Je tudi ali predvsem pogosto in pomembno polnilo zelo različ- jalnem tisku. Burekovo mesto v slovenski prehranski ideologiji je torej (še) nih »slovenskih« želodcev, razkazuje se na slovenskih ulicah, krade preveč, milo rečeno, obrobno. In tako še vedno čaka pred zaprtimi vrati, ki prostor drugim globoko zamrznjenim artiklom v zmrzovalnikih sloven- vodijo v bolj posvečeni svet kuharic – teh svetih (slovenskih) knjig – in ne le skih (vele)trgovin, prebavlja se v slovenski vojski, uživa se v slovenskih šo- plebejskega revijalnega tiska in medmrežja.10 lah, zabava se na številnih – tako formalnih kot neformalnih – zabavah in prireditvah, leti na nekaterih letih slovenskega nacionalnega letalskega 64 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 65 Bureka niso stlačili niti v številne druge nacionalne prehranske kanone. Ni- Burek sem na simbolični ravni hotel prikazati kot eno od vrednosti, smo ga denimo našli, kot ugotavlja novinar Dnevnika Ervin Hladnik-Milhar- ki jih imamo, vendar se podobno kot mož, ki vsak dan hodi mimo svoje čič, na grandiozni pojedini ob slovenskem sprejetju evra, torej na nekakšni lepe žene in gleda naokoli, ne da bi videl njeno lepoto, tudi mi ne gurmanski dobrodošlici evru, ki jo je pripravilo 25 kuharjev, serviralo 60 zavedamo njegove vrednosti. Torej, vse to imamo, a ne opazimo. Nekaj, natakarjev, na katero je prišlo 1.350 gostov, med drugim tudi 10 predsedni- kar je preverjeno dobro že stoletja, je definirano kot kvaliteta, klasika kov evropskih vlad, in na kateri je bilo 80 različnih jedi, med njimi tudi šun- in umetnost. Namreč, samo kar preživi stoletja, je vredno pozornosti in ka v testu, na kateri je bilo temeljno sporočilo večerje: znak za evro. Omenje- takšnih epitet, kot sta klasika in umetnost. Burek je tako avtentičen ni novinar je takole komentiral ta osrednji predmet, jed večerje, ki ji je bila bosanski kot tudi antiglobalistični fenomen. 12 posvečena tudi posebna miza, »skupaj s kuharji, ki so z dolgimi noži rezali vedno enake rezine«: Razlikovanje se med drugim kaže tudi v poimenovanju. Medtem ko velika večina drugih etničnih skupnosti iz nekdanje SFRJ z besedo burek označuje Kulinarični pregled evropske integracijske kulture je v svoje jedro jed iz vlečenega testa, nadevano z različnimi mesnimi, sirovimi, zelenjavni- postavil kos mesa, ki Turčijo postavi onkraj užitka. Tudi židovska kul- mi ali sadnimi nadevi, Bosanci niso tako »širokoburekopotezni«. Ti kot tura nima tam kaj iskati. Lahko se tolaži z jagenjčkovim karejem in ra- »burek« označujejo jed iz vlečenega testa, nadevano (le) z mesom. In ta tatoulillom, vendar se mora na poti do njega široko ogniti tudi mizi s spada v skupino pit, med katerimi se znajde še sirnica (sirov nadev), krumpi- pršuti in paziti, da se ne spotakne ob svinjski ribici, krvavicah, kloba- ruša (krompirjev), zeljanica (špinačni), kupuspita (zeljni), pita sa tikvom, sah in vsem, kar diši po delikatesah. Če kot parameter evropskega tikvenuša ali masirača (bučkin) idr. 13 razumevanja lastnih temeljev vzamete evro in tisto, kar je mogoče zaviti vanj, utegnejo imeti zagovorniki izključitvenega principa pri Toda burek bi verjetno za večino Slovencev ostal neznana, eksotična jed iz oblikovanju evropske ustave prav. V temelju evropske identitete je pra- »španske vasi«, če se v 1960-ih letih ne bi v nekaterih slovenskih mestih z šič, ta pa je nedvomno krščanska žival. Kljub njegovemu pogostemu večjo koncentracijo priseljencev ali vojakov pojavile »tujerodne« prodajalne pojavljanju v popularni kulturi se burek v nobeni od njegovih popular- bureka v rokah Albancev iz Makedonije (danes bržkone največ bureka v nih izvedb ni znašel na jedilniku. 11 Sloveniji proizvedejo »slovenske« pekarne oziroma prehrambni industrijski obrati). A vse do 1980-ih let je bil tudi ta poulični burek najverjetneje pred- A kot že rečeno, burek se pogosto znajde na »slovenskih« jedilnikih – v rokah vsem hrana priseljencev.14 Od trenutka, ko so vanj zagrizla »slovenska« usta, in na krožnikih vsakdana v Sloveniji. Začnimo pri zadnjih, krožnikih. Burek pa se začne ta burekzgodba zelo hitro zapletati, bogatiti, debeliti.15 je pomembna, pogosto pripravljena in zaužita jed med mnogimi priseljenci in njihovimi potomci v Sloveniji. Ti ga za razliko od bureka manj vajenega Kot pričajo spomini, se je burek v 1980-ih začel prijemati tudi med neprise- večinskega prebivalstva, ki se ga pogosteje loteva z rokami, najbrž največ- ljenci, praviloma tistimi, kot pravi Peter Stankovič, ki niso zapadli v nacio- krat uživajo na krožniku s pomočjo pribora. A zdi se, da ima posebno mesto nalistično evforijo in z njo povezanimi pojavi »jugofobije«. To naj bi bili predvsem med Bosanci, o čemer govori bosanski pop zvezdnik Dino Merlin predvsem študentje in druga urbana mladina. Na ravni pomenov pa je to po- v odgovoru na vprašanje, zakaj je svoj album poimenoval Burek: sledično pomenilo, kot nadaljuje Stankovič, »da burek kmalu ni označeval 66 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 67 zgolj etnične razlike (med »nami« in »njimi«, »Slovenci« in »Neslovenci«), rov oziroma vzpostavitev odnosa do bureka v odnosu do »nas«, večine, temveč tudi tiste Slovence, ki niso imeli večjih problemov s prisotnostjo imi- lahko z Dickom Hebdigom opišemo kot inkorporacijo ali vključitev,18 in ta grantov iz drugih republik iz bivše Jugoslavije«.16 Toda na tem mestu je treba se odvija na dveh ravneh, preko dveh procesov. Sprva s pretvorbo alterna- poudariti eno stvar. Po pogovorih s številnimi takratnimi protagonisti tivnih ali opozicijskih znakov – torej znakov, ki stojijo nasproti dominan- urbanih subkultur, dežurnimi ponočnjaki, mestnimi pohajkovalci idr. tni kulturi – v produkte masovne proizvodnje, kar je Dick Hebdige poime- burek v 1980-ih letih ni bil znak, simbolični objekt znotraj različnih subkul- noval blagovna forma. In nato z etiketiranjem in redefiniranjem teh za turnih skupin, in niti ni bil vidnejši, pomemben del subkulturne potrošnje. dominantno kulturo motečih praks, stilov, vedenj, stvari s strani domi- Velika večina ljudi (če ne kar vsi), ki je v 1980-ih jedla burek (ali ga ni jedla), nantnih skupin, skratka tako, da ustrezajo, sodijo v njihove pomenske najverjetneje tega ni razumela kot eksplicitno politično gesto. Za urbano okvire – kar po Hebdigeu predstavlja ideološko formo. V tem procesu mladino 1980-ih, kot tudi za vse ostale, ki so bolj ali manj občasno segli po ideološke, pomenske vključitve so te nekonformne, za dominantno bureku, je ta pomenil kalorije in ne simbolov. Običajno nekaj toplega na od kulturo moteče prakse in stvari lahko na eni strani trivializirane, natura- alkohola razdražen želodec, nekaj poceni za plitve žepe. In nekaj, kar je bilo lizirane, udomačene – torej je drugačnost transformirana v enakost, razli- na razpolago tudi v najbolj nemogočih urah v že tako zelo skromni ka je zanikana, na drugi strani pa je, kot pokaže Hebdige, ta drugačnost ponudbi 1980-ih let. lahko spremenjena v spektakel, klovnovstvo, škandal – torej je razlika poudarjena ali sproducirana.19 Toda ko je balkanski, južnjaški, »čefurski« burek zlezel na slovenske ulice, ko se je zrinil v roke in usta nepriseljencev, večinskega, z burekom neopre- Kot idealnotipski primer inkorporacije – tako v blagovni kot v ideološki obli- deljenega prebivalstva, ni začel mastiti le njihovih prstov (ti, kot rečeno, se ki, ki jo lahko beremo bodisi kot udomačitev ali kot klovnovstvo – serviraj- bureka pogosteje lotevajo z prsti kot pa z priborom), temveč tudi njihov mo kranjski burek. To hibridno jed je leta 2013 na trg izpljunil prehrambni jezik, kulturo, ulice, zidove (spomnimo se le bržkone najbolj znanega industrijski obrat in najbrž največja slovenska pekarna Žito. Ta, kot prebere- slovenska grafita »Burek? Nein, danke«) in druge neizbežno s človekom mo na spletni strani proizvajalca, »slovenska različica najbolj priljubljene povezane reči.17 Na delu je bil, in je še vedno, nacionalistični diskurz, ki jedi na Balkanu« oziroma »slovenska najbolj priljubljena jed za hitri prigri- bureka ni mogel, želel, hotel sprejeti za svojega, »našega«. Zmotila ga je pri- zek v tradicionalnem slovenskem okusu«20 kaže na to, da se lahko (naciona- sotnost, vidnost bureka na slovenskih ulicah, v rokah in ustih mladine ter listično) zamišljanje bureka dotika tudi samega, recimo mu brezpogojnega, vseh drugih, ki so bolj ali manj občasno posegli po bureku. Torej pomeni, bureka (kot seveda tudi kranjske klobase). »Tradicionalni slovenski okus« v ki so burek dominantno opredeljevali tudi skozi 1990-a leta in ga verjetno to »slovensko najbolj priljubljeno jed za hitri prigrizek« prinesejo koščki najglasneje spremljajo še danes, izvorno gledano niso bili proizvod jedcev kranjske klobase in zelja, ki so dodani skutnemu nadevu. Slovensko koloni- bureka. A to zaničevanje, odklanjanje, zanikanje bureka je le ena od zacijo (kranjskega) bureka pa še dodatno zakoliči slovenska zastavica, ki je slovenskih nacionalističnih burekepizod. Hkrati oziroma s temi pojavi se zapičena v ta kranjski zavitek. Koščki kranjske klobase, ki jih skupaj drži je začel tudi proces udomačevanja – (pre)oblikovanja bureka po meri testo balkanskega bureka, so sicer v kranjskem bureku resda temelj za po- Slovenca, torej z neburekom opredeljenega človeka, tako da ne ogroža končno zastavico, a brez testa balkanskega bureka bi se ta bržkone nemočno njegovega sveta. Umestitev bureka znotraj dominantnih pomenskih okvi- sesedla v sesekljano mehkobo kranjske klobase. 68 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 69 »Slovenska najbolj priljubljena jed za hitri prigrizek v tradicionalnem slovenskem okusu«, Ljubljana, januar 2013 fotografija: Dimitrij Mlekuž Kranjski burek seveda ni edini primer slovenske inkorporacije ali, če zasta- vimo bolj ekspanzionistično, kolonizacije bureka. Pekarna Pečjak je na kranjski burek le nekaj mesecev kasneje odgovorila z burek gibanico. Burek, polnjen s sestavinami, ki jih najdemo v zloženki, ki je v zadnjih dvajsetih letih skoraj že prevzela mesto zastavonoše v četi slovenskih sladkih jedi,21 je »A maš za burek?« na spletni strani proizvajalca opisana z bolj suhoparnimi in neposrednimi avtor, kraj in datum fotografije neznan besedami: »Pečeni izdelek iz vlečenega testa z nadevom, primeren za takoj- šnje uživanje.«22 Zaključimo še z eno vprašalno povedjo, ki krasi reklamo za poli burek: »A maš za burek?« In odgovorimo na to bržkone dandanes najbolj Takoj zaužijmo še eno »slovensko različico najbolj priljubljene jedi na Balka- eksistencialno vprašanje v Sloveniji, kot se to v Sloveniji nadvse rado in nu« – poli burek, polnjen s poli salamo, ki je, kot preberemo na spletni strani pogosto zgodi – z burekom, seveda: Ja, imam za burek, če mislim, da burek ni Žita, opisana kot »najbolj poznana salama v Sloveniji – že 40 let smo nori na burek. Ali: Nimaš za burek, če misliš, da je burek burek. Poli«.23 Na spletni strani te slavne salame, ki nas že štirideset let spravlja v norost, pa nas ta salamasto-testeni koitus draži z vprašalno povedjo in ri- mami: »Kaj se zgodi, ko se Poli v burek zaljubi?«24 70 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 1 Žerjavič, Peter. 2012. Lov na tujce in geje. Delo, 24 (31. december). prehrane, tesno povezan z izročilom, burekblago pa je vsaj na urbanih ulicah, v slovenskih pekarnah in trgovinah neke vrste prišlek, ki ga večina etničnih Slovencev pozna kvečjemu dve, tri desetletja. Tem, kot verjetno večini delitev v 2 Npr. Stankovič, Peter. 2005. Burek? Ja, bitte! Zelena pika (priloga časopisa Dnevnik), 36 (15. januar). sferi človeških zadev – kjer so, kot je pribil že Aristotel, lahko »stvari takšne ali drugačne« (Aristotel. 1994. Nikomaho-3 O razliki med alternativnim in opozicijskim glej: Williams, Raymond. 1998. Navadna kultura. Izbrani spisi. Ljubljana: ISH va etika. Ljubljana: Slovenska matica, str. 190–192) in jih torej ne obvladujejo večna načela in nujnosti – se izmikajo ali, – Fakulteta za podiplomski humanistični študij in SH – Zavod za založniško dejavnost. bolje, nagajajo številne oblike burekpriprave in burekuživanja. 4 Mlekuž, Jernej. 2008. Burek.si?! Koncepti / recepti. Ljubljana: Studia humanitatis. 15 S pomočjo Raymonda Williamsa bi za burek v priseljenskih družinah rekli, da je del nekakšne residualne kulture, ki pa je v veliki meri odmaknjena od dominantne kulture (Williams, Raymond. 1998. Navadna kultura: Izbrani spisi. Ljubljana: 5 Burek. Dostopno prek: http://razvezanijezik.org/?page=burek (10. marec 2007). ISH – Fakulteta za podiplomski humanistični študij in SH – Zavod za založniško dejavnost). Tem residualnim pomenom 6 Zamastimo to besedilo še z eno burekkomparacijo, »izgledati kot burek«, kar pomeni izgledati precej slabo, izmaličeno, pa v veliki meri stojijo nasproti nastajajoči pomeni bureka, predvsem tisti del, ki je vključen v dominantno kulturo. Na zmečkano. Negativni pomeni, ki jih ima burek v slogovnih figurah slovenskega jezika, so v nasprotju s pomeni, ki jih ima pomenski ravni imamo torej v odnosu do bureka dve bolj ali manj nasprotujoči si poziciji: neinkorporirano residualno burek v Bosni in Hercegovini – »deželi bureka številka 1« – kjer je asociiran z domom, toplino, varnostjo, družabnostjo. kulturo (burek med priseljenci) in inkorporirano nastajajočo kulturo (burek med nepriseljenci, podvržen različnim dis-Seveda se tu znajdemo pred standardnim, neizogibnim problemom znanosti o pomenu. Za koga imajo te slogovne figure kurzom, recimo nacionalističnemu ali zdravoživljenjskemu). sploh pomen? In, seveda, kakšen pomen? 16 Stankovič, Peter. 2005. Burek? Ja, bitte! Zelena pika (priloga časopisa Dnevnik), 36 (15. januar). 7 Genialci - Ti si burek. 2008. Dostopno prek: www.youtube.com/watch?v=hJb9K4by390 (15. januar 2013). 17 Verjetno pa je vendarle pretirano, če ne celo zgrešeno, vso krivdo za parazitiranje nacionalističnega diskurza na bureku 8 Lévi-Strauss, Claude. 2004. Divja misel. Ljubljana: Krtina. zvaliti na pojavnost in vidnost bureka na slovenskih ulicah. Pri tem gre lahko tudi za druge momente, čeprav so bržko-ne bistveno manj pomembni. No, če sploh so pomembni. Kot primer takšnega zunanjega momenta bi lahko omenili 9 Glej gesla »avtostop«, »avtostopar«, »disco klub«, »golf«, »grafit«, »grahornjak« idr. v: Baš, Angelos, ur. 2004. Slovenski srebrno medaljo Jureta Franka na olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984 – prvo medaljo Jugoslavije na zimskih olimpij-etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga. skih igrah. Besedna igra »volimo Jureka više od bureka«, ki se je takrat pojavila in se je še dandanes spomni veliko 10 Burekrecept sem po pregledu več deset kuharic našel le v Kuhinji naše družine (Grafenauer, Stanko. 2002. Kuhinja naše Slovencev, ter ki jo občasno zasledimo v bolj šaljivih, zabavnih kontekstih tudi v slovenskih medijih, popularni kulturni družine. Ljubljana: Mladinska knjiga). in vsakdanjem govoru, je prav gotovo burek približala Slovencem in je mogoče tudi malo požgečkala slovensko-jugo- slovanske odnose. 11 Hladnik-Milharčič, Ervin. 2007. Šunka v evru, 25 kuharjev, 60 natakarjev 80 jedi in 1350 gostov. Objektiv (priloga časopisa Dnevnik), 18 (20. januar). 18 Za več o inkorporaciji praks v dominantno kulturo glej tudi: Williams, Raymond. 1998. Navadna kultura: izbrani spisi. Ljubljana: ISH – Fakulteta za podiplomski humanistični študij in SH – Zavod za založniško dejavnost. 12 Bikić, Jasmina. 2004. Ja sam živi dokaz protiv riječi nemoguće. Ljiljan (11. junij). 19 Hebdige, Dick. 1979. Subculture: The Meaning of Style. London: Methuen (str. 97). 13 Bosansko burektolmačenje je zavladalo tudi v prvi izdaji Leksikona YU mitologije: »Za izmišljotine, kot so ‘jabolčni burek’, bi bilo kršitelje treba kaznovati z odvzemom gostiteljske licence.« (Kršić, Dejan. 2004. Burek. V Leksikon YU 20 Kranjski burek. 2013. Dostopno prek: http://kruh.zito.si/2013/05/kranjski (30. oktober 2015). mitologije, ur. Iris Adrić, Đorđe Matić in Vladimir Arsenijević, 65. Beograd: Rende in Zagreb: Postscriptum.) 21 Josipovič, Damir. 2014. Gibanica – Obredna jed višjega sloja staroslovencev. V Venček domačih: Predmeti, Slovencem 14 Burek v priseljenskih družinah ni tržno blago, je neodtujljiv; porabijo ga izdelovalci sami ali ga dajo svojim bližnjim. sveti, ur. Jernej Mlekuž, 153–189. Ljubljana: Založba ZRC. Udeleženi v menjavo tega doma narejenega bureka ga sprejmejo kot darilo ali v znamenje gostoljubja. Kroženje doma 22 Bureki gibanice. 2015. Dostopno prek: http://www.pekarna-pecjak.si/sl/burek_gibanica (30. oktober 2015). narejenih burekov in na drugi strani proizvodnja ter potrošnja industrijskih, pekarskih in pouličnih burekov kažeta, kot bi rekla bolj trda socialna antropologija, na razliko med darilnim in tržnim gospodarstvom. Več kot očitna je tudi konte-23 Poli burek. 2013. Dostopno prek: http://kruh.zito.si/2014/04/poli (30. oktober 2015). kstualna razlika med pripravo in uživanjem bureka ter drugih pit v priseljenskih družinah, torej bureka, ki se trgu izmika, 24 Kaj se zgodi, ko se Poli v burek zaljubi? 2015. Dostopno prek: http://www.poli.si/40-let/kaj-se-zgodi-ko-se-poli-v-bu-in bureka, ki mu je življenje poklonila tržna ekonomija, torej burekblaga. Burek je v večini priseljenskih družin rek-zaljubi (30. oktober 2015). pripravljen in zaužit za glavni, osrednji dnevni obrok, bodisi za kosilo ali za večerjo, in tako podpira dominantno tradicionalno družinsko strukturo prehranjevanja. Burekblago – vsaj burek z ulice, torej fast-food burek – pa se največ- krat tej dominantni prehranjevalni strukturi upira. Burek je v priseljenskih družinah relativno tradicionalen element 72 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 73 Cockta, ampak tudi ikono. Če se danes sprehodiš po Ljubljani, je Cockta oglaševana na vsakem koraku – v obliki plakatov, na oglasnih panojih, upodobljena je celo na mestnih avtobusih. pijaca moje mladosti, in sedaj, pijaca moje starosti Polona Sitar Legendarna zgodba o sladki temnorjavi pijači z brbotajočimi mehurčki se je začela leta 1952, ko je direktor ljubljanskega podjetja Slovenijavino Ivan Deu na ladji iz Amerike v kovčku prinesel stekleničko Coca-Cole. V njegovem podjetju so še istega leta razvili formulo za gazirano brezalkoholno pijačo, katere vonj danes v naš spomin prikliče neko drugo državo in čas. Cocktino ime izhaja iz angleške besede cocktail, ki si ga je leta 1953 izmislil Emerik Zelinka, »oče« te pijače, in ponazarja mešanico naravnih sestavin, upora- bljenih pri njeni izdelavi. V nekdanji Jugoslaviji so že v prvem letu napolnili več kot milijon stekleničk, in prodaja je strmo naraščala, tudi v tujini, zato Cockta predstavlja enega izmed prvih jugoslovanskih izvoznih artiklov in simbolov potrošniške revolucije. Danes jo je mogoče kupiti na trgih v državah bivše Jugoslavije in tudi v mnogih drugih državah po vsem svetu. Cockta ima za seboj izjemno pestro zgodovino, saj je preživela razpad podjetja Slovenijavino in kasneje razkroj Oglaševanje Cockte na mestnih avtobusih, plakatih in oglasnih panojih jugoslovanskega trga, prav tako pa tudi obdobje tranzicije in prehod pod fotografije: arhiv Droge Kolinske okrilje tujega podjetja, zato ne predstavlja samo uspešne blagovne znamke, 74 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 75 V tem prispevku bomo skušali ugotoviti, kakšno življenje Cockta kot blagov- Cockta Light z manj kalorijami, Cockta Easy, slajena z naravnim sladilom na znamka živi danes, pri čemer nas bo bolj kot njena socialistična prete- stevia in »ustvarjena v koraku s časom«, ter čisto nova Cockta Black Tonic z klost zanimala njena postsocialistična sedanjost, ki jo bomo prikazali skozi »revolucionarnim okusom tonica in legendarne recepture Cockte, s kofei- dve pripovedi o oživljanju in dojemanju Cockte v novih kontekstih. Prvi za- nom«. Prvoten okus Cockte se danes imenuje Cockta Classic in predstavlja jema marketinško perspektivo, skozi katero je lepo razvidna kontinuiteta samo enega izmed mnogih na pestri barvni paleti različnih okusov. Cockte kot blagovne znamke, katere preteklost je danes v oglaševalskih kampanjah uporabljena za ustvarjanje novih dobičkov, druga pripoved pa predstavlja Cockto skozi perspektivo ljubiteljskega zbirateljstva slovenskih blagovnih znamk. Tako bomo dobili vsaj delni vpogled v odnos, ki ga v post- socialistični sedanjosti gojimo do dediščine naše nedavne preteklosti. »Rekoktalizacija« Cockte: združitev retro elementov s sodobno ikonografijo volim koktu zato što me podseća na detinjstvo (junij 2013)1 Sparkling bubbles in a Glass Bottle and Bijelo Dugme from a Radio ... (junij 2013)2 »Ali prve res ne pozabiš nikoli?« se je spraševala avtorica Cockta je najbolj poznana pod reklamnima gesloma »Pijača vaše in naše med pisanjem članka, ko je med raznolikimi okusi Cockte izbirala svojega mladosti« in »Prve ne pozabiš nikoli«, pod katerima jo poznajo različne fotografija: Polona Sitar generacije. To jo v očeh kupcev ohranja kot večno mlado gospodično, ki bi ji sodeč po tem, da je predlani praznovala 60-letnico, že lahko pripisali status Cockta je bila na jugoslovanskem trgu registrirana leta 1953. Z vpisom v zrele in uglajene gospe. Čas je torej, da pogledamo, kaj predstavlja njen knjigo Zveznega patentnega urada v Beogradu in v Bernu je postala zaščitena eliksir mladosti. Cockta je danes prilagojena zahtevam trga in sledi potre- znamka z zaščiteno embalažo in barvami. Osvežujoča pijača iz domačih bam potrošnikov na temelju svojega statusa legendarne pijače. Polnjena je v zelišč je bila zaradi svoje sestave edinstvena in neškodljiva, saj za razliko od različne embalaže, prav tako lahko na trgovinskih policah izbiramo med Coca-Cole ni vsebovala ortofosforne kisline in kofeina, kar se danes oglašuje različnimi okusi, kot so Cockta z okusoma rdeče pomaranče in limete, kot njena največja konkurenčna prednost. Sergej Pavlin, študent arhitektu- 76 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 77 re, je izdelal prvo nalepko in stekleničko Cockta Cockta, ki po strukturi spo- plakati na stojalih in reklamne kamione za razvažanje v obliki potujočih minja na ime Coca-Cola. Njeno steklenico je oblikoval v steklarni Straža pri bifejev, ki jih je poslikal Sergej Pavlin.4 Rogatcu, in sicer po vzoru steklenice za pivo, pri čemer si je stare tiskarske črke zapisa sposodil pri časniku Slovenski narod, vodilnem liberalnem Piće moje mladosti - bolja od cocacole (januar 2013) . glasilu, ki je izhajalo pred 2. svetovno vojno. Pavlin pravi, da so z novo brezalkoholno pijačo pri Slovenijavinu, kjer je bil takrat zaposlen, želeli Komunistički udar Coca Cola-i (maj 2013) . uvesti protiutež Coca-Coli, ki je v Jugoslaviji ni bilo mogoče kupiti, ker je Bolja je od Koka kole, ili je to samo moj jugopartiotizam ... (februar 2013) . 5 veljala za negativno, zahodno usmerjeno razvado.3 Cockta kot blagovna znamka se je v vsej svoji oglaševalski zgodovini povezo- Cockta je sicer res nastala po vzoru Coca-Cole, vendar pa ne predstavlja vala z nacionalnimi športnimi dogodki. Njena prva promocija se je odvijala njene kopije, saj smo našteli kar nekaj njenih značilnosti, ki delajo Cockto spomladi leta 1953 na tekmovanju v smučarskih skokih v Planici. Njeno unikatno. Je originalna v smislu lokalnih sestavin, svoje podobe, izviren je propagandno geslo se je glasilo »Cockta in šport!« Ekonomistka, ki je bila bil tudi njen načina oglaševanja in trženja, ne smemo pa pozabiti niti na zaposlena v podjetju Slovenijavino in danes šteje 89 let, se je spominjala prve lokalne interpretacije Jugoslovanov o tem, kakšen naj bi bil zahodni način propagandne akcije, na kateri je skupaj s sodelavkami med gledalci raznaša- življenja, saj nam načini promocije Cockte razkrivajo, kako so si prebivalci la in promovirala Cockto: Jugoslavije predstavljali zahodni življenjski stil in potrošnjo. Sem bila prva hostesa za Cockto. To je bilo v Kranjski Gori. Vse mlade Cockto lahko razumemo v kontekstu pojma »glokalizacija« (angl. glocaliza- punce so pobrali pri firmi iz knjigovodstva, iz pisarn smo morale iti. tion), s pomočjo katerega Roland Robertson pojasnjuje, da sta lokalizacija in In smo dobile posebne uniforme, temno modre. Pa kape smo imele, gor globalizacija dve plati istega dialektičnega procesa, zato lokalnega in je pisalo Cockta, na »šiltu«. In tam smo mi to prodajali. Je tudi tako globalnega ne vidi kot nasprotij, ampak kot dve različni strani istega kovan- hitro šlo. So ljudje zelo radi imeli Cockto. Je bila zelo uveljavljena in so ca, ki se medsebojno oplajata v vseh podobnostih in razlikah. 6 Če gledamo zelo dosti prodali. Potem je šlo pa naprej, so pa šli v druge republike na globalizacijo skozi perspektivo sile, ki homogenizira,7 predpostavljamo, Jugoslavije, tudi gor na sever, na vse konce. da kulture po svetu težijo k enakosti in poenotenju, kar se pogosto nanaša na razumevanje t. i. procesa »mcdonaldizacije« oziroma amerikanizacije, to pa Na prvi promociji, ki se je odvijala na smučarskih poletih v Planici, je podoba v primeru Cockte ne drži. hostes iz podjetja Slovenijavino spominjala na pijačo Cockta, saj so nosile vpadljive pajace v barvah Cockte in na glavi kape z napisom Cockta Cockta, Cockta je od sredine 1950-ih do konca 1960-ih let doživela skokovit vzpon s čimer so skušale izdelek čim bolj približati potrošniku, mi je zaupala prodaje in postala prisotna na področju celotne Jugoslavije, tudi zaradi takratna hostesa. To se je izkazalo za zelo uspešno propagandno potezo, licenčnih proizvajalcev, ki jih je bilo, kot navaja Adela Ramovš, leta 1967 že saj se je Cockta izjemno hitro prodajala. Podjetje Slovenijavino je poskrbelo 90.8 Tako je bilo letno proizvedenih več kot 75 milijonov steklenic. Leta 1967 za celostno grafično podobo promocije, ki je vključevala tudi tovornjake, je podjetje Slovin, ki se je prej imenovalo Slovenijavino, kooperantom posebne lesene zabojnike za prenašanje Cockte, doma izdelane panoje s odvzelo licenco za polnjenje Cockte in se usmerilo v lastne polnilnice v 78 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 79 Jugoslaviji, s čimer je prodaja Cockte upadla. Manjša prodaja je bila tudi Leta 2013 je Cockta praznovala 60-letnico obstoja s kampanjo »Ustvarjena posledica tega, da sta se na jugoslovanskem tržišču pojavila dva nova drugačna«. Ponovno je bila na voljo v prvotni steklenički iz leta 1953, prav konkurenta, Coca-Cola in Schweppes. tako je bil na Facebooku vzpostavljen 3D virtualni muzej Cockte z grafikami legendarnih nalepk, stekleničk, oglasov in drugih materialov iz njene zgodo- Upad prodaje konec 1960-ih let je prisilil proizvajalce Cockte, da so ponudili vine. Ob 60-letnici je dobila novo preobleko – jubilejno izdajo Cockte 0,33 l v odgovor na takratne tržne razmere in jo leta 1975 začeli polniti še v litrske t. i. sleeve embalaži, na kateri je bila v obliki stripa izrisana njena zgodovina. steklenice in v novo evro stekleničko (0,25 l), morali pa so poskrbeti tudi za Tako je mogoče na njej najti tudi njenega izumitelja, Emirja Zelinko, in ne- večjo prisotnost Cockte v oglasih. Oglaševalska kampanja s sloganom katere elemente iz prvih Cocktinih oglasov, kot je na primer smučarski ska- »Cockta – pijača naše in vaše mladosti« je povzročila nov porast prodaje, ki kalec. Sodobne Cocktine oglaševalske kampanje temeljijo na združitvi retro je konec 1970-ih let dosegla rekord, 37 milijonov litrov prodaje letno. Cockto elementov s sodobno ikonografijo, s čimer se približujejo mlajši generaciji in so ponovno poskušali uveljaviti na tržišču v spremenjeni podobi in jo propa- ohranjajo stik s starejšimi kupci. Cockta se danes prilagaja zahtevam trga in girali kot pijačo iz naravnih sestavin ter kot jugoslovansko pijačo s tradicijo. sledi potrebam potrošnikov na temelju svojega statusa legendarne pijače. Tako v oglasu iz leta 1975, v katerem so prikazane Cocktine sestavine, glas Tako se zgodovina Cockte kot blagovne znamke danes v marketinških kam- pripoveduje, da gre za pijačo »z naravnim vitaminskim sestavom«. Leta 1980 panjah na učinkovit način uporablja za ustvarjanje novih dobičkov. je v televizijskem oglasu Cockta prikazana v navezavi na smučarske skoke in promovirana pod geslom »Pijača naše in vaše mladosti«.9 Tri leta kasneje se je njen slogan glasil »Še vedno najboljša«, kjer lahko opazimo še močnejše Muzej blagovnih znamk propagiranje Cockte kot domačega in tradicionalnega proizvoda, ki se kaže kot nasprotje globalnemu in tujemu, saj se ravno v tem obdobju začne njen v nastajanju prodor na tuje trge. »Poskušam nekaj narediti, da bi ta spomin na slovenske in pa pretekle Čeprav se je morala Cockta za svoj obstoj ves čas prilagajati širšemu okusu znamke, ki niso več v naši lasti, da bi se malo ohranile, ker drugače se bo vse potrošnikov in trgom, je to postalo najbolj očitno po letu 2000, ko je to to res izgubilo«, mi je dejal Miro Slana, zbiratelj starih blagovnih znamk, ko blagovno znamko odkupilo ljubljansko podjetje Droga Kolinska, ki je preno- mi je poskušal pojasniti svojo strast do zbiranja, in dodal: »Jaz sem imel ves vilo njeno celostno podobo. Nov slogan je postal: »Prve ne pozabiš nikoli«. čas malo drugačen odnos do teh starin.« Ker je danes že precej poznan po Leta 2001 je prodaja začela rahlo naraščati, Cockta pa se je znova uveljavila svoji zbirateljski strasti, mu včasih kdo podari kakšno svojo zbirko, kot se mu na slovenskem trgu in začela ponovno prodirati tudi na trge nekdanje Jugo- je to zgodilo pred časom, ko je v dar dobil 400 zavitkov čokolad. »En gospod slavije. Marketinška kampanja je bila zaznamovana z močnim retro stilom, je to zbiral. Sicer ne vem, zakaj. Saj tudi mene ne bo najbrž vsak razumel, s čimer je, kot ugotavlja Janez Damjan, Cockta kmalu pridobila položaj zakaj,« je tiho dejal in se zasmejal, bolj tako, sam pri sebi. »avtentične narodne ikone«, ko se je njena originalnost v primerjavi s Coca-Colo izkazala za njeno osrednjo prednost in tržno nišo.10 80 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 81 Danes se je to zbiranje prelevilo v precej bolj resno zbirateljsko strast. Miro mi je zavzeto pripovedoval o tem, kako bo izgledal njegov muzej blagovnih znamk, katerega izvedbo načrtuje v bližnji prihodnosti: »Jaz imam trgovino in zraven imam še en magazin. Tam notri bom naredil muzej blagovnih znamk. Tako bom imel, recimo, vitrino, in v njej bo zgodovina Cockte. Se Zbiratelj Miro Slana, pravi, od začetkov pa do današnjih dni.« Poleg Cockte bodo v njegovem Ljubljana, 2014 muzeju zastopane še ostale najbolj kultne slovenske blagovne znamke, kot fotografija: Polona Sitar so Gorenjka, Radenska, Šumi, Laško, Union … Miro pa že danes zbira rekla- me in embalaže teh izdelkov, ki bodo kot dediščina zanimivi šele čez nekaj desetletij. Kupuje tudi sodobne steklenice, plastenke in plakate Cockte, saj meni, da jih čez dve leti ne bo več mogoče kupiti, ker se dizajn tako hitro me- V njegovi Fabianovi muzejski trgovini v Lokvi na Krasu nja. S tem, ko embalažo Cockte ohrani skoraj nedotaknjeno, bo imela čez čas 11 se nahajajo pred- vojne blagovne znamke. Mednje je umestil tudi Cockto, ki sicer časovno ne veliko večjo vrednost kot v primeru, da bi jo kupil čez nekaj let, ko bi bila že spada v koncept, ampak Miro pravi, da jo je vseeno vključil, ker se je obisko- vsa uničena, mi je poznavalsko pojasnil. »Zadnjič, ko je bila 60-letnica Cock- valci radi spomnijo, še posebno starejši ljudje. Povedal mi je, kako jih večkrat te, so naredili en krasen plakat, takšen retro. Tega ni. Enostavno so se poraz- sliši pripovedovati: »Se spomniš Cockte? Smo šli na veselico, pa smo jo pili.« gubili, ker jih je bilo malo narejenih.« Prav tako mi je v tem kontekstu Miro se spominja, da jo je kot otrok tudi sam pil. »Pa tiste zamaške smo zbi- omenil, kako hitro blagovne znamke pridobivajo na vrednosti. Leta 1989 je rali, ko je bilo še nekaj pod njimi, neke črke so bile. Potem si pa zbral napis obiskal bolšji trg (sejem starin) v Ljubljani in ko je videl škatlo od Šumija, Cockta, pa si dobil eno Cockto zastonj.« je na glas dejal prodajalcu, kako je lepa, on pa mu jo je preprosto podaril, saj takrat še ni imela vrednosti, kot jo ima danes. Fabianova muzejska zbirka, Lokva na Krasu, 2014 Nova embalaža Cockte med starejšim oglasnim materialom, Ljubljana, 2014 fotografija: Janko Dermastja fotografija: Polona Sitar 82 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 83 Miru se zdi sodobni retro stil Cockte zanimiv in v njem vidi vrsto Miro je dogovorjen s podjetjem Kolinska, da mu pošlje nov propagandni ma- nostalgije. »Vizualno prepoznavne so tiste Cockte malo nazaj, ki se jih nekdo terial za Cockto. Pove tudi, da se je Kolinska že pred leti obrnila nanj za po- spomni, z dodatkom, nekaj novega. Nov pristop v kombinaciji ni napačen. moč pri ustvarjanju svoje interne zbirke: »So me takrat poklicali, da ti ljudje, Saj Coca-Cola v svojih reklamah, ki jih objavlja, to je vse zgodovina Coca-Cole. ki sedaj tam delajo, ne poznajo zgodovine Kolinske. Vsi ti mladi pridejo v Če se ne bo zapisalo, se bo pozabilo. Odkar je internet, je to veliko lažje neko podjetje in o tem podjetju ničesar ne vedo. Podjetja nimajo svojega ar- in ti podatki se nalagajo, dopolnjujejo … Če nekaj ni bilo zapisano, se je to v hiva. Pivovarna Union ga ima, Tobačna tovarna ima svoj muzej, Laško ima zavesti ljudi izgubilo. Tako kot recimo ljudske pesmi – če jih ni nihče zapisal, nekaj, Radenska – ko je bila denacionalizacija, so morali tisti muzej pospra- so se izgubile.« viti, je sedaj v pokrajinskem muzeju v Murski Soboti, Lek ima nekaj, ker je kupil zbirko … Potem se pa zgodbe okoli muzejev nehajo.« Miro tako danes Nove podobe pa ne doživlja samo Cockta, ampak tudi Jupi, še ena izmed le- sodeluje z različnimi muzeji in tudi s podjetji. Pomaga jim pri ohranjanju la- gendarnih pijač, me je opozoril Miro in iz predala povlekel plakat za Jupi in stne dediščine in zgodovine, saj so mnoga podjetja velik del svojih arhivov Cockto iz leta 1969. »Krasen plakat!« je dejal med odvijanjem in v smehu do- izgubila. Ponosno mi je dejal, da se je pred kratkim nanj za pomoč obrnilo dal: »To naj bi bili otroci Zelinke.« podjetje Saturnus. »V eno takšno igro prideš, ko vidiš, da te zelo potrebuje- jo,« mi je na kratko, v enem stavku, opisal svojo vlogo pri ohranjanju dedišči- ne posameznih podjetij. Ko je leta 2000 Kolinska kupila Cockto, je izdelala pet reklamnih hladilnikov. Med ogledovanjem Cocktinega hladil- nika, ki ga Miro za zdaj hrani pred bru- narico na vrtu, mi je pripovedoval, da je Kolinsko zanj prosil dve leti. »Sem rekel, jaz se samo bojim, da ga boste odvrgli, ker ne služi svojemu namenu. Ta je edi- ni, ki je še ostal, ostali so pa najbrž kje na kakšnem odpadu. Najbrž ga ne bom uporabljal tako, da bo v funkciji, ampak vsaj toliko, da je kot eksponat, pričeva- lec zgodovine tega obdobja, ko je Kolin- Plakat za Jupi in Cockto in eden izmed prvih oglasnih plakatov ska kupila blagovno znamko Cockto.« za Cockto iz zbirke Mira Slane, Ljubljana, 2014 Hladilnik iz oglaševalske kampanje za Cockto, Ljubljana, 2014 fotografija: Lana Mihelčič fotografija: Polona Sitar 84 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 85 Miro s svojim zbiranjem, v katerega vlaga izjemno veliko energije, pa tudi Ta izjava, v kateri je opisana sprememba okusa Cockte, do katerega je pri finančnih sredstev, pomembno prispeva k ohranjanju dediščine blagovnih kupcu prišlo po prodaji Cockte hrvaškemu podjetju, je zelo zanimiva. Kaže znamk, s čimer tudi soustvarja preteklost in njeno razumevanje, ki ga namreč na to, kako se lahko čustva, povezana s prodajo podjetij tujim lastni- posreduje današnjim generacijam. Njegov konjiček je že prerasel v življenj- kom, manifestirajo tudi v spremembi okusa določenega živila, kot v primeru sko poslanstvo, v »nekakšen življenjski cilj, ki sem si ga zastavil«, kot se je Cockte, ki je seveda povezan z neodobravanjem glede njene prodaje. Ko sem sam izrazil. Navdušeno mi je pripovedoval tudi o svojih načrtih v prihodnje, povprašala Mira, ali meni, da se je okus Cockte po njeni prodaji spremenil, je ki med drugim zajemajo muzej čokolade v Ljubljani: »Bom to čokoladno zgo- dejal, da se ni, saj Cockto še vedno polnijo v Sloveniji. Tudi sicer njegov dovino malo predstavil. Gorenjka bo imela svojo vitrino, pa tovarna čokola- odnos do prodaje podjetij ni apriorno negativen. »Če nekdo ni sovražno de Imperial iz Rajhenburga …12 Čokolada je meni zelo pri srcu, ampak je to prevzel nekega podjetja ali pa blagovne znamke, nimam jaz nič proti, če osta- malo prevelik zalogaj, če se ne bo še kakšna ustanova vključila.« ne. Milka je tudi prodana. Z Milko sedaj upravljajo Američani, pa še vedno pravimo, da je švicarska čokolada. In Nestle je ameriški.« Miro z ohranjanjem dediščine blagovnih znamk ohranja tudi zgodovino trgovine na Slovenskem, usodo posameznih družin, podjetij in blagovnih Cockta je s svojo grafično podobo in oglasi desetletja oblikovala oglaševal- znamk ter razvoj tržnega komuniciranja. S tem njegova praksa zbiranja, ki je ske standarde na jugoslovanskem trgu, s čimer si je ustvarila primat med ljubiteljska, predstavlja pomemben doprinos k razumevanju slovenske in brezalkoholnimi pijačami. Preživela je postsocialistične transformacije, kar jugoslovanske preteklosti. Kot smo videli iz pripovedovanja, njegovo prizade- je pomembno vplivalo na to, da danes ne pooseblja samo najbolj uspešne bla- vanje pogosto nadomešča uradne muzejske institucije. S tem, ko kupuje govne znamke, ampak se predstavlja tudi kot del slovenske dediščine in raznolike embalaže Cockte, ki so trenutno na trgu, da jih postavi v muzejsko nacionalne identitete. Leta 2010 je Slovenski etnografski muzej priredil vitrino, v sodobnih predmetih že vidi dediščino, ki bo čez nekaj let tudi širše razstavo o dediščini uspešnih slovenskih blagovnih znamk, kjer je bila Cock- prepoznana. Na ta način Miro dediščino blagovnih znamk ne le ohranja ta izpostavljena kot simbol spomina na izgubljene čase gospodarskega in pri življenju, ampak aktivno presoja in spreminja samo definicijo dediščine. družbenega razcveta iz začetka 1950-ih let. Glede na to, da so nemirne gospodarske spremembe skoraj uničile slovenske blagovne znamke, je postala prisotna potreba, da se jih zaščiti in ohrani, s čimer bi postale ena od Čigava je Cockta danes? sestavin muzealizirane nacionalne identitete, pravi Bojana Rogelj Škafar, ena izmed soustvarjalk razstave.14 Ne hvala, ker je to zdaj hrvaška pijača, in ni več tako okusna kot je bila V Sloveniji je Cockta v kontekstu prevladujočih nacionalno orientiranih včasih, ne vem kaj dajete sploh notri, ker ni več isti okus! !! No ja, zadnjič diskurzov o dediščini prikazana kot del kulturne in nacionalne identitete sem bil žejen in sem si rekel, eno bom pa le probal, ko odprem in nagnem, Slovencev in še vedno velja za »našo« blagovno znamko, navkljub dejstvu, da fuj in fej, ni to več, kot je bila včasih. 13 je od leta 2010 v lasti hrvaškega podjetja Atlantic Grupa. Za mnoge slovenske potrošnike je prodaja Cockte popolnoma nesprejemljiva, in nekateri se sprašujejo: »Ali je Cockta še slovenska blagovna znamka?«15 Kot pravi Janez 86 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 87 Damjan, zgodba Cockte posredno zrcali narodovo usodo,16 kar je postalo slabega. Ker precej potuje in si ogleduje tudi muzeje v tujini, mi je predstavil dobro razvidno, ko je njeno skorajšnjo izumrtje sredi 1990-ih let med po njegovem mnenju dobro prakso muzejev podjetij v družinski lasti na Slovenci, ki so ravnokar postali državljani mlade neodvisne države Sloveni- področju Španije, Francije in Portugalske. »Po Franciji se pelješ, kar naen- je, vzbudilo močno identifikacijo in patriotska čustva. Po njegovem mnenju krat ena velika tovarna, ki dela jabolčni šampanjec pa konjak. Gledaš tisto ostaja Cockta zaradi svoje usode najznačilnejša predstavnica koncepta staro zgradbo, pa tam v industrijski trgovini prodajajo izdelek v nedeljo »slovenska znamka«,17 saj ima izjemen pomen za slovenski gospodarski in popoldne, ko ni nikogar nikjer, in ti družinski član razkaže celo tovarno in družbeni razvoj in s tem za vse gospodarstvo. Živimo v času, ko se tudi nič ne računa. Potem nekaj kupiš, ker ti je sicer nerodno. Še brošuro ti poda- preostale tradicionalne znamke, kot so Fructal, Pivovarna Laško in Raden- ri za domov, zgodovino njihovega podjetja. Kako se potrudijo! Na Portugal- ska, prodajajo tujim lastnikom, zato se prihodnost slovenske industrije pijač skem v Lizboni prideš do trgovine, kjer so v izložbi ribje konzerve, spodaj zdi izjemno negotova. Slovenci, ki so svojo nacionalno identiteto izgradili imaš na spodnjem delu same stare konzerve, vse njihove. To je že njihov de- tudi na njih, zato danes v teh znamkah iščejo oporo bolj kot kadarkoli prej. dek imel. Ni jim vseeno, če nekaj propade. Tri generacije gradijo. Pri nas, ko so pa te največje tovarne zapravili, to je bilo pa tako – ‘Tukaj imaš tovarno.’ Podjetje Slovenijavino je Cockto sprva prodajalo samo v Jugoslaviji, kasneje ‘Ja, kaj boš pa z njo?’ ‘Ja, čim več bom ukradel, potem je pa prav vseeno.’« pa tudi na Poljskem in Nizozemskem, zaradi česar je bila Cockta Cockta Pri tem je sogovornik izpostavil pomembno razliko v odnosu do dediščine preimenovana v Yugocockto. »To je bil ponos takratne jugoslovanske živil- pri družinskih podjetjih, ki jih je družina sama ustvarila, v primerjavi z ske industrije, da je pisalo Yugocockta gor, prej pa samo Cockta,« je dejal državnimi podjetji, v katerih se njihovi upravitelji z zgodovino podjetja Miro. Po razpadu Jugoslavije je podjetje Slovenijavino začelo hitro pešati in identificirajo precej manj. Miro ugotavlja, da so podjetja po svetu prepoznala Cockto je kupila Kolinska, ki je že imela dobro razvit trg na območju bivše pomembnost tradicije svoje blagovne znamke in v tem kontekstu pove, da je Jugoslavije. Čeprav je jugoslovanska identiteta temeljila tako na nacionalni bila po 2. svetovni vojni v Sloveniji z nacionalizacijo načrtno izbrisana dote- kot tudi na skupni jugoslovanski dediščini, pa Tanja Petrović ugotavlja, da danja zgodovina podjetij, z denacionalizacijo pa novi lastniki niso imeli po- uprizoritev industrijskega dela v državah bivše Jugoslavije pogosto stremi k sluha za ohranjanje te korporativne dediščine. Izpostavil je, da novi/stari okrepitvi nacionalne identitete z uokvirjanjem industrijske dediščine kot lastniki podjetij, ki so po letu 1991 ponovno dobili v last družinsko podjetje, nacionalne, kar je seveda problematično, saj spominov na socialistično delo pogosto gojijo zamere zaradi razlastitve. Tako ne želijo, da bi se danes ne moremo umestiti zgolj v nacionalno uokvirjene pripovedi o postjugoslo- uspešnim blagovnim znamkam podjetij, ki so bila razlaščena po vojni, vanskih nacionalnih družbah.18 Nenazadnje je potrebno vzeti v obzir tudi pripisovala predvojna zgodovina, ker jim je bila po njej odvzeta. Vse to dejstvo, da je bila Cockta po letu 2000, ko se je po celostni prenovi ponovno seveda poteka na škodo dediščine blagovnih znamk. In če zaključimo, borila za primat na slovenskem trgu pijač, prodajno uspešna v državah bivše Cockta kot blagovna znamka danes ostaja simbol, ki ljudem ponuja Jugoslavije tudi zato, ker predstavlja skupno jugoslovansko socialistično možnost identificiranja in govora o preteklosti, kljub posledicam menjave dediščino. družbenih sistemov in njihovih ideologij, na temelju katere gradijo svojo sedanjost in tudi prihodnost. Miro je izpostavil še en pomemben vidik v zvezi z dediščino blagovnih znamk, in sicer naš odnos glede njihovega ohranjanja, ki ga je označil za 88 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 89 1 Komentarji so s Facebook strani Cockte, na kateri se pod fotografijami pogosto ustvarijo pravi forumi, na katerih posa-12 Kraj Rajhenburg se danes imenuje Brestanica. Velja omeniti tudi, da so proizvodnjo čokolade po 2. svetovni vojni prese-mezniki izmenjujejo svoja mnenja. Cockta (Facebook stran). 2015. Dostopno prek: https://www.facebook.com/Cockta (4. lili v Krško. februar 2015). V prevodu: »Rad imam Cockto, ker me spominja na otroštvo.« 13 Cockta (Facebook stran). 2013. Dostopno prek: https://www.facebook.com/Cockta (8. februar 2015). 2 Cockta (Facebook stran). 2015. Dostopno prek: https://www.facebook.com/Cockta (8. februar 2015). V prevodu: »Gazirani 14 Rogelj Škafar, Bojana. 2010. Kaj je skupno blagovnim znamkam in (Slovenskemu etnografskemu) muzeju? V COCKTA – mehurčki v steklenici in Bijelo Dugme iz radia …« pijača vaše in naše mladosti: O dediščini slovenskih blagovnih znamk, ur. Adela Ramovš, 5–6. Ljubljana: Slovenski 3 Pavlin, Sergej. 2011. Arhitekt, pedagog, oblikovalec in slikar. Radovljica: Didakta. etnografski muzej. 4 Čeprav Pavlinov plakat iz leta 1952 z motivom severnega medveda, ki pije Cockto, ni bil izbran za oglaševanje Cockte, 15 Šinkovec, Aleš. 2010. Droga Kolinska Takeover: Out of Slovenian Hands. The Slovenia Times, 12 (avgust). saj naj bi bil neustrezen za tukajšnjo klimo, ga je 40 let kasneje za svojo oglaševalno ikono izbrala Coca-Cola. 16 Damjan, Janez. 2011. Dediščina blagovnih znamk – priložnost za raziskovanje gospodarske zgodovine, kulturnega ra-5 Cockta (Facebook stran). 2015. Dostopno prek: https://www.facebook.com/Cockta (8. februar 2015). V prevodu: »Pijača zvoja in družbenih odnosov. V Kulturna dediščina industrijskih panog: 11. Vzporednice med slovensko in hrvaško etno-moje mladosti - boljša od Coca-Cole.«; »Komunistični udarec Coca-Coli.«; »Boljša je od Coca-Cole, ali je to samo moj logijo, ur. Alenka Černelič Krošelj, Željka Jelavić in Helena Rožman, 310–219. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo. jugopatriotizem …«. 17 Damjan, Janez. 2010. Sodobna slovenska legenda. V COCKTA – pijača vaše in naše mladosti: O dediščini slovenskih 6 Robertson, Roland in Kathleen E. White. 2007. What is Globalisation? V The Blackwell Companion to Globalisation, ur. blagovnih znamk, ur. Adela Ramovš, 27–36. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej. George Ritzer, 54–56. Malden, Oxford in Carlton: Blackwell Publishing. 18 Petrović, Tanja. 2013. Museums and Workers: Negotiating Industrial Heritage in the Former Yugoslavia. Narodna 7 Robertson, Roland. 1995. Glocalization: Time–Space and Homogeneity–Heterogeneity. V Global Modernities, ur. Mike umjetnost 50 (1): 96–1. Featherstone, Scott Lasch in Roland Robertson, 25–44. London: Sage. 8 Ramovš, Adela. 2010. Cockta – zgodba o pijači vaše in naše mladosti. V COCKTA – pijača vaše in naše mladosti: O dediščini slovenskih blagovnih znamk, ur. Adela Ramovš, 55–88. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej. 9 Oglas Planica (Cockta, 1980). 2011. Dostopno prek: https://www.youtube.com/watch?feature=player_ embedded &v=xyhN2JUTvLE (24. avgust 2013). 10 Bajde, Domen, Janez Damjan in Tomaž Kolar. 2011. The Cockta Brand: From Socialist Copycat to Authentic National Icon. Dostopno prek: http://learn.quinnipiac.edu/charm/CHARM%20proceedings/ CHARM%20article%20archive%20pdf%20 format/Volume%2015%202011/The%20Cockta%20brand.pdf (23. avgust 2013). 11 Ob sobotah v Fabianovi muzejski trgovini (glej spletno stran na naslovu http://fabianova-trgovina.si) za blagajno iz leta 1900 in oblečen v trgovca iz tistih časov obiskovalce sprejme Miro Slana. Njegova žena izhaja iz družine Fabiani, ki je trgovino na svoji domačiji vodila v obdobju med letoma 1869 in 1948, Miro pa jo je po skoraj šestih desetletjih znova odprl v obliki muzeja. Dobro pozna vsak predmet v njej in o vsakem navdušeno pripoveduje. Podatke o tem, iz katerega obdobja je, kdo ga je izdelal, kaj se je dogajalo s podjetjem in kako se je blagovna znamka spreminjala skozi zgodovino, stresa kot iz rokava. V muzeju se nahajajo izdelki, ki so bili del ponudbe trgovin v preteklosti, na primer stojala za bonbone, semena, kava, kis, kreme za čevlje, pecilni praški, kozmetični izdelki, petrolej, pralni praški, plakati, tudi emajlirane, pločevinaste in kartonske reklamne table, ki so jih prinesli dobavitelji in proizvajalci iz tistega obdobja. Fabianova muzejska trgovina predstavlja izjemno pestro zbirko, v kateri je zbranih več kot sto različnih domačih in tujih blagovnih znamk. 90 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 91 Jugoslovanska mi narodi in narodnostmi, imenovanimi Jugoslovani. Od tod izvira njena kulinarična raznolikost in njena gastronomska posebnost, ki se je šele danes začenjamo čisto zares zavedati in jo ceniti. Pa veste, zakaj? Zato, ker je šele kuharica danes, ko SFRJ ni več, jugoslovanska kuhinja deležna prepoznanja in priznanja v obliki številnih kulinaričnih institucij – (post)jugoslovanskih kuharic, ki ponovno odkrivajo ali celo izumljajo jugoslovansko kulinarično zgodovino. Nikola Janović Kolenc V Leksikonu YU mitologije 1 se nahaja cel spekter jedi in hranljivih produktov, Down in Yugoslavia ki so v SFRJ imeli poseben kulinarični status. Tam najdete vso tisto »tipično jugoslovansko hrano«, npr. čevapčiče, lepinjo s kajmakom, ajvar, zagorske Vsi, ki smo nekoč živeli v SFRJ, gojimo mešane občutke do nosilcev jugoslo- štruklje, kranjsko klobaso, pasulj itd., in jugoslovanske industrijske vanske ideje. Čeprav smo bili po Marxovi knjigi nosilci te ideje mi, delavci, hranljive izdelke, ki so zaznamovali čas naše mladosti: Eurocrem, pašteto tovariši, se je jugoslovanska ideologija gradila skozi skupne institucije: Gavrilović, Rum ploščice, Zdenka sir, čajno klobaso itd. Manjka pa en coolski jugoslovanske državne praznike, Jugoslovansko ljudsko armado, ljudsko predmet, ki je zaznamoval jugoslovansko gastronomsko in kulinarično po- policijo, jugoslovansko zvezno vlado oz. politiko, jugoslovansko športno krajino. V leksikonu ne morete najti osrednje knjige jugoslovanske kuhinje reprezentanco, jugoslovanska narodna gledališča, kanon jugoslovanske – jugoslovanske kuharice. literature, jugoslovanski film in konec koncev tudi skozi jugoslovansko kuhinjo. Ni ga ex Jugoslovana, ki ni pojedel bureka, čevapčičev ali kranjske Jugoslovanska kuharica je več kot predmet. Jugoslovanska kuharica ni le klobase, svete trojice jugoslovanske ulične kuhinje, vsaj enkrat v življenju. knjiga, ampak je kulinarična institucija, materialni nosilec jugoslovanske No, vsaj tako se je zdelo v 1960-ih letih, ko so študije kazale, da je večina kulinarike – jugoslovanske kulinarične ideologije. državljanov SFRJ imelo nekaj jugoslovanske identitete. To identiteto so poskušali nahraniti, a se ni izšlo vse po jedilniku jugoslovanskega master chefa in njegovih pomočnikov. Jugoslavija, dežela prvakov 2 V dobrih dveh desetletjih, odkar SFRJ ni več, ugotavljamo, da je naša nekda- nja domovina delovala po principu centralistične organizacije, v kateri je To, kar sledi, ni kratka nostalgična zgodba o naši nekdanji skupni državi bilo sicer možnih toliko različnih umevanj družbene celote, kolikor je bilo SFRJ, ampak zgodba o današnji percepciji in odnosu do jugoslovanske kuha- narodov in narodnosti. Nekateri bodo rekli, da je zaradi tega »komunikacij- rice in jugoslovanske kuhinje po razpadu SFRJ. Res je, da je bila »jugo kuhi- skega zloma« SFRJ tudi razpadla. Pogled z drugega zornega in časovnega nja« neločljivo povezana z geografsko raznolikimi teritoriji nekdanje države, modula pove nekaj drugega. Namreč, da je imela ideja izgradnje jugoslovan- ki smo jo nekoč poznali pod imenom Jugoslavija, ter njenimi konstitutivni- 92 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 93 ske nacije na podlagi skupne države prav posebno funkcijo v poenotenju na kulturno-kulinarična izročila. Še bolj popularne pa so bile moderne ku- narodov. Institucija skupne države je omogočila jugoslovanskim narodom harice, ki so po letu 1968 začele slediti trendom potrošniške kulture. Če in narodnostim, da obstajajo svobodni tako, da jih je držala skupaj kljub danes vtipkate v splet »jugoslovanska kuharica«, ne boste dobili nobenega razlikam. zadetka, ki bi se nanašal na »kuharsko buklo« iz časov SFRJ. Malo več br- skanja po knjižnicah in kulinaričnih kotičkih interneta razkrije dva arhi- Seveda je to počela z vsemi tistimi zgoraj omenjenimi funkcionalnimi vska primerka: knjigi Jugoslovenska kuhinja (1962) prve srbske meščanske institucijami, ki so se konstituirale v razmerju do »jugo nacije«. Naloga vseh kuharice Spasenije-Pate Marković in Jugoslovanska kuhinja (1983) sloven- teh institucij je bila, da družbo konstruirajo in reproducirajo v smislu ske kuharice Olge Novak Marković, nekoč kuharice maršala Tita.4 Obe zagotavljanja učinka družbene totalnosti. S tem je »jugoslovanska nacija« kuharski knjigi sta danes pravzaprav rariteti, ki sta odigrali v času SFRJ tudi znotraj sebe vključevala institucije različnih razsežnosti, zagotavljala in mednarodno vlogo. V več jezikov prevedeni kuharici sta v svojem času hkrati kuhala določeno notranjo družbeno hegemonijo, ki naj bi se realizira- reprezentirali jugoslovansko kulinariko tudi v tujini. la v jugoslovanski kulturi in nacionalni zavesti. Konec koncev, če bi uspel načrt, bi SFRJ lahko postala država, katere kolektivna nadnacionalna Današnje diskurzivno branje teh dveh kuharskih knjig razkrije, da kljub kultura bi bila melting pot kulturnih prvin različnih kultur. Kljub temu pa je vloženemu trudu priznanih avtoric, da bi uredili nacionalni kulinarični bila v ideji SFRJ vrhunska jed! kanon (kot so to sistematično delali na področju književnosti), zapisane recepture niso odražale pravih narodnih kulinaričnih razmerij v nekdanji SFRJ. Kljub temu, da so prevladovale »balkanske« komponente jugoslovan- Jugoslavija, ske kuhinje, ni mogoče zanikati, da izbrani nabor teh bolj ali manj »ljudskih/ narodnih« jedi »od Vardarja pa do Triglava« ni odražal regionalnih (medite- sintetična kulinarična ideologija ranskih, srednjeevropskih, balkanskih in panonskih) kulinaričnih značajev jugoslovanskega naroda. Zato sta ti dve nacionalni kuharici dejansko edini Po principu zagovarjanja heteronomije in zagotavljanja hegemonije so (en- predstavljali uradni kulinarični kanon nekdanje SFRJ, ki je bil vzpostavljen krat bolj, drugič manj) delovale vse jugoslovanske institucije. Tudi kulina- v razmerju do drugih kulinaričnih nacionalnih institucij iste vrste. rične, čeprav je danes težko določiti, kaj naj bi bila čisto zares jugoslovanska kuhinja. Mogoče tisto, kar je predstavljal legendarni jugoslovanski chef Ste- vo Karapandža,3 »Jamie Oliver socializma«, v svojih televizijskih oddajah? Upokojitev jugoslovanske kuharice Dejstvo je, da jugoslovanska kuharica (knjiga) kot temeljna kulinarična in- S političnimi in nacional(istič)nimi premiki je SFRJ začela toniti v pozabo. stitucija, ki naj bi reprezentirala jugoslovansko »nacionalno« kuhinjo, za Psihologija nezaupanja je dosegla svoj vrhunec z nesmiselno jugoslovansko časa SFRJ ni zaživela v svojem polnem sijaju. Bolj popularne so bile sloven- vojno turbulenco, mednarodna skupnost pa je določila pravila igre. Slovenija ske, srbske, hrvaške in druge narodne kuharice, ki so ohranjale partikular- in Hrvaška sta na politični ravni izstopili iz vrelega »balkanskega lonca« in 94 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 95 se pridružili Mitteleuropi. The rest of Yugoslavia pa se je balkanizirala. To Ponovno izumljanje pomeni, da je dobršen del SFRJ postal »drugo« Evrope, periferija EU. S tem je tudi jugoslovanski gastronomski in kulinarični diskurz doživel spremem- jugoslovanske kuhinje bo. Balkanizacija je jugoslovansko kuhinjo eliminirala iz gastronomskega diskurza. Zgodil se je izbris jugoslovanske kuhinje. Nehala je obstajati, tako da Procesi globalizacije so v zadnjih dveh desetletjih omogočili izmenjavo sve- je implodirala sama vase in se raztreščila na svoje primarne sestavne entitete. tovne kulinarike in gastronomije ter njeno fuzijo.5 K temu je pripomogla popularizacija kuhanja, kuharskih oddaj in kuharskih knjig, ki trenutno Kot celota je jugoslovanska kuhinja utonila v pozabo, jugoslovanske kuharice doživljajo svoj prime time. Istočasno so ti globalni procesi retroaktivno (kot njeni materialni predstavniki) so odšle s knjižnih polic v arhive in temne učinkovali na partikularno kulinarično zavedanje, da je hrana kultura.6 kotičke knjižnic. Samostojno so zaživele partikularne nacionalne kuhinje: To potrjuje regionalna identitetna ideologija. Ta poskrbi za regionalno slovenska, hrvaška, srbska, makedonska, črnogorska in makedonska. Kot ku- kulinarično identiteto tako, da geografsko zaščiti njene tipične jedi oz. linarične ideologije so odigrale pomembno vlogo v procesu ponovne izgradnje recepte in izda svojo regionalno kuharico.7 nacionalne (kulinarične) identitete narodov s samostojno državo na področju nekdanje SFRJ. Usmerjale so povratek k narodnim jedem in oblikovale samo- Čas po divji jugoslovanski vojni celi rane, so govorili nekoč. Danes to vlogo stojne kulinarične kanone tipičnih jedi, ki so se materializirali v kulinarične prevzema trg. Tisto, kar je vojna razdvojila, recimo narode in narodnosti institucije – nove nacionalne kuharice. Slednje so bile modernizirane, na novo SFRJ, danes trg združuje v potrošniško družbo. In ker ta družba kuha in jé, napisane in dopolnjene stare narodne kuharice, ki so postale nepogrešljiv del hkrati pa je prežeta s kolektivnim spominom in je nostalgična, je premeten političnih in ideoloških prizadevanj za krepitev domoljubja. tržni PR uvidel dobro možnost za uspeh. Na trg kuharskih knjig je lansiral Nostalgično YU kuharico (2011). V senci številnih malih kulinaričnih zgodb je velika jugoslovanska kuhinja, sintetična kulinarična ideologija, postala del zgodovine. Kulinarična in Po dvajsetih letih je jugoslovanska kuharica spet med nami. Kot pove njeno gastronomska entiteta je s koncem velikih zgodb nehala obstajati kot druž- ime, igra na nostalgijo. To je seveda branje na prvo žogo. Pravzaprav je beno dejstvo, ki predstavlja kulturno-kulinarično zapuščino narodov in Nostalgična YU kuharica zgolj razširjenja verzija legendarne Jugoslovanske narodnosti SFRJ. Za jugoslovansko kuhinjo niso ostale samo redke kuharice, njena sodobna verzija. Tisto, kar ta nova jugoslovanska kuharica jugoslovanske kuharske »bukle«, kulinarične institucije, materialni nosilci počne, poleg tega, da igra na nostalgijo za kulinaričnim rajem SFRJ, bi lahko jugoslovanske kuhinje, ampak tudi številne kulinarične in gastronomske opisali kot ponovno odkrivanje ali celo izumljanje jugoslovanske kuhinje, zgodbe, ki pričajo o zgodovinski izgradnji edinstvenega skupnega knjige receptov in jedi ter načinov konzumiranja pripravljene hrane, večkulturnega gastro-kulinaričnega prostora. S tem, ko je »jugo kuhinja« ki v svoji celoti spominja na plot kultne gastronomske televizijske oddaje postala zgodovinsko dejstvo, je sprožila razpravo o identitetni originalnosti Jelovnici izgubljenog vremena (Jedilniki izgubljenega časa) hrvaškega jugoslovanske družbe in njeni organizaciji. Jugoslovanska kulinarična gastronoma Veljka Barbierija.8 institucija je tako postala predmet, odprt za novo označevanje – ustvarjanje pomenov o jugoslovanski kuhinji. 96 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 97 Čas za to je seveda več kot primeren. Razlogi so vsaj trije. Prvega je treba iskati v neoliberalni ideologiji, ki je sodelovala v razbijanju SFRJ z obljubo po boljšem življenju v kapitalizmu. Danes je jasno, da je bila to velika laž. Na področju kulinarike se je marsikaj spremenilo. Hrane je sicer več, bolj je raznovrstna, njena pridelava pa je vse bolj industrijska in komodificirana. Zato je za današnji čas karakteristično, da se nam toži po dobri stari domači hrani. O tem je popularni Đorđe Balašević napisal in uglasbil pesem Al’ se nekad dobro jelo (1985), v kateri opeva čase, ko je »hrana še bila hrana in ko se je dobro jedlo«. Drugi razlog je popularizacija kulinaričnih knjig, ki kot osrednjo figuro na primer jemljejo samega maršala Tita in njegova gurmanska doživetja s prijatelji, politiki in filmskimi igralci ter kulturniki. Ena izmed njih je knjiga Titov kuvar (Titov kuhar) Branka Trbovića in Ivana Ćosića (2005), druga pa popularizirana Titova kuharica Ane Drulović (2013).9 Obe knjigi poustvarjata jugoslovansko kuhinjo in ji pripisujeta povsem novo dimenzijo, ki se razteguje vse od politične do kulinarične. Tretji razlog pa je kolektivni kulinarični spomin ali tisto, kar je dobršen del še živeče populacije kulinarično in gastronomsko izkusil v času svojega življenja v SFRJ. Sem spadajo vse tiste za jugoslovansko kuhinjo tipične jedi – od kranjske klobase, ribe na lešo, bureka in pit, roštilja in pečene puric e do gravče na tavče – ki so odražale lokalne, regionalne in republiške kulinarič- ne in gastronomske posebnosti. Mogoče je še najbolj relevantna kolektivna kulinarična izkušnja iz JLA, ki je svoj epilog dobila v knjižnem bestsellerju – kuharici Recepture za pripremanje jela u Jugoslovenskoj Narodnoj Armiji (Recepti za pripravo jedi v Jugoslovanski ljudski armadi) Nedeljka Jokića (2011), ki je združevala uradne recepte za pripravo jedi v JLA.10 Turli tava (Makedonija), ričet (Slovenija) in uštipci u kajmaku (Srbija), Ljubljana, 2015 fotograf in kuhar: Nikola Janović Kolenc 98 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 99 Jugoslovanska kuhinja danes kulinarični predmeti jugoslovanske kuhinje – bosanski čevapčiči in srbske pleskavice, bosanske pite in bureki, srbska proja, vojvodinske čorbe, primor- ske jote in istrske mineštre, slovenske potice in zagorski štruklji, paška Danes, ko je minil čas političnih nacionalizmov na področju nekdanje SFRJ, jagnjetina in makedonski kotliček, črnogorska kmečka pojedina in dalma- ko smo dobili nazaj na police in v čitalnice jugoslovansko kuharico v števil- tinski brodet (itd.) – so (p)ostali predmeti neskončnega hranljivega poželenja. nih variacijah in ko smo zopet vzpostavili odnos do nje, je čas, da na novo analiziramo zgodovino nas samih.11 Mogoče je treba začeti ravno pri »jugo- To dokazuje tudi naša vsakdanja prehrana. Tudi če ne prakticirate branja slovanski kuhinji« in se vprašati, kaj nam pravzaprav pomeni jugoslovanska nostalgične jugoslovanske kuharice, ki nudi recepte in praktično kuharsko kuharica danes in kakšen pomen ima v današnjem življenjskem kontekstu. ideologijo (kako skuhati posamezno jed), razdeljeno po smiselnih sklopih in republikah, ne pa tudi po regijah in pokrajinah (te je treba z malo truda ugotoviti, če jih ne poznate), ampak kuhate »po guštu«, lahko z malo analize Kulinarična nostalgija ugotovite, da ste v prejšnjem mesecu skuhali ali jedli vsaj 10 jedi, ki jih najde- te v jugoslovanski kuharici: sarma, pečenice, burek, boranija, jota, meso Dvaindvajset let potem, ko je SFRJ za nekatere že popolnoma pozabljena, z žara (čevapčiči, pleskavica, kotlet), musaka, polnjene paprike, pasulj s za druge (ki so se rodili po razpadu SFRJ) pa popolnoma neznana zgodba iz klobaso, ajvar, pečene paprike, prekmurska gibanica itd. Če to drži, potem preteklega stoletja, se kot bumerang iz bližnje preteklosti vrača v čas naših tudi vi prakticirate jugoslovansko kuhinjo, ne da bi se tega zavedali. življenj jugoslovanska kuharica v številnih različicah. Če dobro razmislimo, pravzaprav nikoli ni odšla, samo nekaj časa se o njej ni govorilo na ves glas. Jugoslovanska kuharica v materialnem smislu (kot kuharska knjiga) s svoji- Razlog za to je preprost. Večina ex Jugoslovanov, danes Slovencev, Srbov, mi recepti govori skupni kulinarični jezik nekdanje SFRJ in si ponovno Hrvatov … si noče priklicati lepih spominov na nekoč skupno življenje v utrjuje mesto v kulinaričnem svetu skozi naše (nezavedne) kulinarične državi z brezplačnim kvalitetnim šolstvom, zdravstvom, socialo. Pripišimo prakse. Pri tem pa odpira vprašanje kolektivne nostalgije, ki ima širšo druž- to različnim ideološkim vzgibom. To pa ne pomeni, da jugoslovanska beno razsežnost. Pomembno je, da današnja kulinarična nostalgija, ki jo kuhinja ni bila na njihovem vsakdanjem meniju. prinašajo nostalgične jugoslovanske kuharice, ni zazrta samo v preteklost, ampak je prakticirana v sedanjosti. Lahko bi zagovarjali tezo, da se kulinarične vezi ne pretrgajo zlahka. Neka- teri bodo trdili, da je revival jugoslovanske kuhinje stvar nostalgije. »Jugonostalgija« se je začela pojavljati dokaj hitro po koncu jugoslovanske Kulinarična balkanizacija odisejade. Se pravi, da se je pojavilo hrepenenje po nečem, kar je obstajalo v polpretekli zgodovini in je bilo dejansko prijetno. Nedvomno je ena od bolj Polpretekli dogodki na »divjem Balkanu« so jugoslovansko kuharico med prijetnih stvari iz SFRJ nostalgični spomin na dobro, domačo in drugim uspeli tudi balkanizirati.12 Časovne in geografske meje jugoslovan- raznovrstno jugoslovansko kulinarično pokrajino. Vsi tisti reprezentativni ske kuharice so premaknili bolj južno. Jugoslovanski kuharici so določili 100 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 101 njeno geografsko mejo. »Jugo kuharica« je artikulirana kot (semi)periferna Treba je povedati, da je balkanizacija jugoslovanske kuharice oz. kuhinje kulinarična institucija, gastro-kulinarična institucija na periferiji Evrope. nadvse zgrešen kulinarično-ideološki konstrukt, v katerem je zrno resnice. Za boljšo ponazoritev bi lahko rekli, da je njen zgodovinski obstoj »orientali- To, da smo Balkanci, drži. Narobe pa je, da se to povezuje z negativno (men- ziran«, 13 s čim je opredeljena kot nekaj popolnoma drugega od evropske talno) predstavo o »balkanskosti«, ki so jo Evropejci dobili o SFRJ prek zava- kuhinje. Nehote je postala zgolj eksotična balkanska kuhinja. jajoče propagande v času bratske vojne na področju SFRJ. Sploh v zvezi s hrano, ki jo najdemo v jugoslovanski kuharici. Res je, da v vseh jugoslovan- Jugoslavija, oziroma tisto, kar je od nje po obdobju 1992–2003 še ostalo, skih kuharicah prevladuje balkanski moment, ki s svojo simbolno in imagi- je postala negativno opredeljen sinonim za »divji Balkan« in vrsto politično- narno inkorporativno razsežnostjo izraža originalnost bio-antropološke družbenih balkanizmov, ki so vplivali tudi na dojemanje kulinarične in ga- (južnoslovanske) skupine ljudi z njihovim geografskim in kulturno-zgodo- stronomske pokrajine. To umevanje je sicer lahko produktivno, če ga razu- vinskim okoljem.15 Pozablja pa se, da je jugoslovanska kuharica gastronom- memo tudi na drug način. Namreč, da je jugoslovanska kuharica tista ska institucija, v kateri so zajete tako makroregionalne (mediteranska, materialna prvina, ki spada v evropsko dediščino, a hkrati ruši njeno visoko panonska, srednjeevropska in balkanska) kot narodne in republiške (make- kulinarično os z »balkanskimi kulinaričnimi prvinami«, med katere donske, hrvaške, slovenske, srbske, hrvaške, črnogorske, bosanske, albanske prištevamo sicer prevladujoče prežitke otomanske kuhinje, ki jih najdemo itd.) ter njihove mikro-kulinarične specifike (izbor slovenske, srbske, hrva- v bosanski, srbski, črnogorski in makedonski kuhinji: sarme, đuvedži, čorbe, ške in druge regionalne hrane in njihovih receptur). Poleg tega je narobe baklave, kapame, kalje, meze, dolme, pilavi, kebapi itd. In teh kulinaričnih sklepati, da je v jugoslovanski kuhinji na delu samo domačijski moment – prežitkov je veliko. Mogoče ne toliko v slovenski in hrvaški kuharici, kjer se preprosto pripravljanje hrane. Prehitro se spregledajo surovine in receptu- kakšen najde le sem ter tja, zato pa jih je toliko več v kuharicah južnih re, npr. mlečne, divjačinske in morske, ki sodijo po svoji kvaliteti in načinu Slovanov, ki niso bili del avstro-ogrskega imperija. priprave v visoki gastronomski diskurz. Vse to se je in se še danes subtilno kaže v gastro-kulinarični heteronomnosti in prehranjevalnih navadah Balkanizacija jugoslovanske kuharice je proizvedla vrsto novih pomenov, bivših Jugoslovanov. odprtih za branje. Najbolj v oči pade tisti, ki »jugo kuharici« pripisuje nega- tivne »balkanistične stereotipe«, ki se navezujejo na gastronomski diskurz jugovzhodne Evrope. Spekter teh stereotipov – divji mesojedci, ljubitelji ma- Mitološka razsežnost stne hrane, nerazvita kultura obedovanja, preprosta priprava hrane ipd. – je treba pripisati mitu o Balkanu ter njegovi splošni in zato tudi kulinarični jugoslovanske kuharice primitivnosti in zaostalosti. Istočasno pa je to razlog, zakaj je jugoslovanska kuhinja cenjena med evropskimi jedci, ki si vsakokrat, ko obiščejo nekdanjo Preučevanje struktur jugoslovanskih kuharic ne razkriva samo podobnosti SFRJ, oblizujejo prste in tolažijo grlo ob norenju in dvigovanju rok na in razlik kulinarike in gastronomije ex-jugoslovanskih narodov, ampak balkanske trubače.14 razkriva še eno njihovo razsežnost. In ta je mitološka. 102 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 103 Kaj je mitološkega na jugoslovanski kuharici? Ravno njena utopistična v solati, jelenov zrezek z borovnicami, pečen fazan itd.) in jugoslovanske (ne utopična) razsežnost, ki se je razkrila v njenem nerealiziranem poskusu pop ikone – Tita (vojnega junaka, maršala, predsednika, voditelja zajeti vse tipične in karakteristične recepture, ki naj bi predstavljale jugoslo- neuvrščenih), ni nič drugega kot nova mitska kombinacija, ki jugoslovanski vansko kulinariko. Ta poskus je v povojni Jugoslaviji spodletel, svoje nada- gastronomiji doda poseben touch. Pri tem je bistveno, da je s knjigo o Titu, ljevanje pa je dobil v današnjih časih, v katerih se znova pišejo in brišejo, napisano na gastronomski način, kulinarična mitologija jugoslovanske ustvarjajo, kombinirajo in spreminjajo recepture, ki skozi kuharske »bukle« visoke kuhinje postala del ex-YU kulinarične sodobnosti. za nazaj reprezentirajo bivšo jugoslovansko kuhinjo. Na ta način, skozi rekonstrukcijo menija in z novo kontekstualizacijo jugoslovanske kulinarič- ne zgodbe, jugoslovanski kuharici pripisujejo mitsko razsežnost.16 Nove Naša vsakdanja hrana kombinacije jugonostalgičnih jedi preko svoje materializacije in mitologiza- cije v jugoslovanskih kuharskih knjigah iščejo tudi nove naslovnike, jedce in Nostalgična jugoslovanska kuharica, ki spada v del jugoslovanske materi- kuharje praktikante, in na ta način igrajo pomembno vlogo v ustvarjanju in alne kulturne dediščine, ne predstavlja pozabljene gastronomske in kuli- oblikovanju kulinaričnega pejsaža neke skupnosti ter mu podeljujejo narične prakse. Njene recepture so neločljivo povezane z našo prehranje- določen (simbolni) pomen. Jugoslovanski kulinarični mit se tako danes valno vsakdanjostjo in so kot take aktiven dejavnik pri reprodukciji naše uresničuje v kulinarično obrednih praksah – kuhanju sarme, pečenju družbe in kulture. odojka ipd. – pri čem pa je že sama vsebina obreda zajeta v mitu. Čeprav v svojih recepturah jugoslovanska kuharica odraža določeno mero Ampak to ni edina sodobno mitološka razsežnost jugoslovanske kuharice. jugonostalgije, ta nikakor ni namenjena obujanju politične Jugoslavije, Druga zadeva jugoslovanskega master chefa Josipa Broza – Tita, edino čisto ampak njene kulinarične in gastronomske unikatnosti. Jugoslovanska zares jugoslovansko »kulinarično specialiteto«. Ob odsotnosti skupne origi- kuharica kot knjiga receptur in napotkov za uživanje jugoslovanske hrane nalne nadnacionalne jugoslovanske jedi, kot je npr. hamburger za Američa- danes presega nekdanjo državno politično formo skupnega življenja in se ne, so se šele v tem stoletju Titovi kuharski chefi opogumili in začeli razkri- bolj osredotoča na njeno prisotnost v vsakdanji življenjski rabi. Torej na vati njegovo gurmansko razsežnost, ki se je realizirala v dveh zgoraj kuhanje in uživanje »jugoslovanske hrane«. Njena usmerjenost se odraža v omenjenih Titovih kuharicah. Tito, ki je nedvomno del sodobne jugoslovan- njeni praktičnosti in konkretnosti. Njeni naravnanosti, da služi svojem ske mitologije,17 je šele v 21. stoletju s knjigami receptov in fotografij z znani- namenu. Pouči nas, kako naj skuhamo dober in okusen »jugoslovanski mi osebnostmi iz svetovne in domače politike, literature in filma postal del lonec« in ob njem uživamo danes, za nazaj in za naprej. V tem je konec jugoslovanske kulinarične mitologije. Omenjeni jugoslovanski kulinarični koncev tudi največji čar »realistične« razsežnosti jugoslovanske kuharske celostni umetnini – maršalu Titu18 – pripišejo manjkajočo kulinarično »bukle«. estetsko dimenzijo, tako da ga domači javnosti prvič predstavijo kot medna- Smrt fašizmu, svoboda narodu! rodnega ambasadorja jugoslovanske kulinarike. Povezovanje slavnostnih receptur jugoslovanskega socialističnega realizma, narodne kuhinje na Vse za jugo prehrano! »klasični francoski način« (šampinjoni, polnjeni z gosjimi jetri, polenovka Dober tek! 104 MADE IN YU 2015 / Nove zgodbe starih znancev 1 Adrić, Iris, Vladimir Arsenijević in Đorđe Matić, ur. 2004. Leksikon YU mitologije. Beograd: Rende in Zagreb: Postscrip-16 Mit je vedno tudi zgodba o nekem nastanku in razpadu, o dogodkih neke družbe in njeni strukturi, prav tako o njenem tum. času in njenem prostoru, o njenih voditeljih in junakih. Če vse to spravimo v mitsko matrico, ki jo je Claude Lévi-Strauss zastavil v Mitologikah I-IV (Lévi-Strauss, Claude. 1972. Mythologiques i IV. Pariz: Plon) in v današnjem času oz. prosto-2 Vestern pesem The Land of Champions (2010) je slovenski glasbenik Magnifico posvetil Jugoslaviji: There was a land / ru apliciramo na ex Jugoslavijo ter njen gastronomski in kulinarični diskurz, potem imamo opraviti s sodobno kulina-A land of champions / A land called Yugoslavia / And it’s been the ruin of many a poor boys / And god I know I’m one / rično mitologijo. Oh mother, tell your children / Not to do what I have done / I’ve lost my soul, on glory hallelujah / Down in Yugoslavia (v prevodu: »Bila je dežela / dežela po imenu Jugoslavija / povzročila je propad mnogih ubogih fantov / in, pri bogu, sam 17 Velikonja, Mitja. 2008. Titostalgija: Študija nostalgije po Josipu Brozu. Ljubljana: Mirovni Inštitut. sem eden izmed njih / Oh, mati, povejte svojim otrokom / naj ne naredijo tega, kar sem jaz / izgubil sem svojo dušo, 18 Prim.: Groys, Boris. 2011. The Total Art of Stalinism: Avant-garde, Aesthetic Dictatorship, and Beyond. London: Verso Books. aleluja / tam v Jugoslaviji.« 3 Stevo Karapandža je kuharska zvezda bivše Jugoslavije, ki je svojo medijsko popularnost dosegel s televizijsko oddajo Male tajne velikih majstora kuhinje (Male skrivnosti velikih kuharskih mojstrov), ki so jo začeli snemati leta 1974, končali pa leta 1991, ko je začela razpadati SFRJ. 4 Marković, Spasenija-Pata. 1962. Jugoslovenska kuhinja. Beograd: Mladost; Novak Marković, Olga. 1983. Jugoslovanska kuhinja. Ljubljana: Cankarjeva založba. 5 Poulain, Jean Pierre. 2002. Sociologies de l’alimentation, les mangeurs et l’espace social alimentaire. Paris: PUF. 6 Mintz, Sidney W. 1996. Tasting Food, Tasting Culture: Excursions into Eating, Culture and the Past. Boston: Beacon Press. Prav tako: Montanari, Massimo. 2006. Food is Culture. New York: Columbia University Press. 7 Tako smo dobili vojvodinske, istrske, prekmurske in druge regionalne kuharice. 8 Veljko Barbieri je hrvaški pisatelj in gastronom, ki je širši javnosti postal znan po televizijski oddaji, v kateri raziskuje tradicionalne hrvaške jedi in recepture. Med drugim je objavil tudi dve knjigi receptov: 100 mitova o hrani i 200 legendarnih recepata (Zagreb: Profil, 2008) in Priča o dalmatinskoj kuhinji i 410 izabranih recepata (Zagreb: Profil, 2009). 9 Trbović, Branko. 2005. Titov kuvar. Beograd: Prosveta; Drulović, Ana. 2013. Titova kuharica. Ljubljana: Cankarjeva založba. 10 Jokić, Nedeljko idr. 2011. Recepture za pripremanje jela u Jugoslovenskoj Narodnoj Armiji. Ljubljana: eBesede. 11 Prim.: Mintz, Sidney W. 2010. Sladkost in moč: Mesto sladkorja v moderni zgodovini. Ljubljana: Založba /*cf (str. 372). 12 Bjelić, Dušan I. in Obrad Savić, ur. 2002. Balkan as a Metaphor: Between Globalization and Fragmentation. Cambridge in London: The MIT Press. 13 Said, Edward. 1978. Orientalism: Western Concepts of the Orient. London: Routledge and Kegan Paul Ltd Archives. 14 Janović, Nikola. 2010. Balkanologike: Teoretski prispevek k razumevanju vloge kulinarične drugosti v kulturi Evrope ali zakaj je Balkan tako osovražen, čeprav ima tako okusno kuhinjo. Dve Domovini 31: 97–119. 15 Fischler, Claudel. 1990. L’Homnivore: Le goût, la cuisine et le corps. Paris: Odile Jacob. 106 MADE IN YU 2015 107 Modernost Kombinirana soba Ildiko Erdei na dotik Iz današnje perspektive, ko smo preplavljeni s podobami interierjev, ko kukamo v domove znanih in ko nam na različne načine delijo nasvete o tem, kako naj svoj življenjski prostor polepšamo in ga naredimo udobnejšega za življenje, se zdi, da lahko brez težav razumemo zainteresiranost ljudi v socializmu za vprašanja bivanja, za stanovanja in njihovo urejanje. Gre za univerzalno potrebo in univerzalno kulturno prakso, le kaj bi bilo lahko na tem področju tako specifičnega, da si zasluži poseben zapis? Kljub na videz podobno močnemu interesu pa gre za precejšnjo razliko v motivih za ukvarjanje z omenjenimi vprašanji. Medtem ko je današnja obsedenost s stanovanjsko opremo predvsem stvar estetike in sestavni del kulture potrošništva, je bila v socializmu preokupacija s stanovanji predvsem posle- dica tega, da je stanovanj primanjkovalo in da so bila premajhna. Intenzivna povojna industrializacija v socialistični Jugoslaviji je povzročila velik priliv prebivalstva v mesta in s tem pomanjkanje stanovanjskih prosto- rov, s čimer sta se jugoslovanska država in družba ukvarjali več desetletij.1 Neposredno po drugi svetovni vojni in nacionalizaciji zasebne lastnine je v številnih prostornih meščanskih stanovanjih skupaj živelo po več družin, pa tudi kasneje, ko se je začela gradnja t. i. socialnih stanovanj v novogradnji, življenje v deljenih stanovanjih ni bilo nikakršna redkost. Eden od najbolj znanih filmov zgodnje jugoslovanske kinematografije, Zajednički stan (Skupno stanovanje) iz leta 1960, na komičen in duhovit način govori o pripetljajih, ki so bili posledica skupnega življenja v enem od takšnih delje- nih stanovanj.2 Dogajanje v filmu je postavljeno v stanovanje v še nedokon- čanem bloku, v katerega se postopoma priseljujejo ljudje različnih generacij in poklicev. Zgodba spremlja njihove odnose in način življenja v Jugoslaviji v 108 MADE IN YU 2015 / Modernost na dotik 109 1950-ih letih ter pri tem, kot piše Miroslava Malešević, opisuje »družbo Od skupnega do prikrajšanosti, kjer ni bilo ne denarja ne materialnih stvari, kjer je eno od ključnih vlog igrala borba za osnovne potrebe, za lasten del strehe nad glavo, kombiniranega življenja pa čeprav v skupnem stanovanju za več družin – [kar je bilo] v času, ko se je [film] pojavil, na nek način že anahronizem«.3 Pri opremljanju stanovanj v novogradnji je bilo potrebno upoštevati ključno omejitev – relativno omejen prostor glede na število stanovalcev ter različne Nedavne raziskave kažejo, da so se začasne skupnosti stanovalcev v nekate- predvidene funkcije, ki jim je moral prostor odgovarjati. Nekateri izmed rih predelih Beograda ohranile do konca 1960-ih let,4 tudi kasneje pa je zgodnjih povojnih projektov t. i. socialnih stanovanj (do sredine 1950-ih let) reševanje stanovanjskega vprašanja ostalo ključno vprašanje življenjskega so konkretizirali ideološke elemente tistega obdobja o podružbljanju standarda in socialne politike v socialistični Jugoslaviji. To vprašanje se, segmentov zasebnega življenja. To je vključevalo kolektivno varstvo otrok, večinoma kot obrobna, a vseprisotna tema, pojavlja tudi v številnih izdelkih skupinsko prehranjevanje v restavracijah, skupno pranje perila v kletnih popularne kulture, filmih in TV-serijah vse do obdobja poznega socializma v pralnicah in podobno, in tako so nastajala stanovanja brez kuhinj in 1980-ih letih. Morda najbolj nazoren prikaz pomembnosti stanovanja za ustreznih prostorov za osebno higieno. To se je sčasoma spreminjalo ter osebne in družinske identitete je upodobljen v filmu Ljubavni život Budimira prilagajalo okoliščinam in potrebam stanovalcev, a ne glede na to majhna Trajkovića (Ljubezensko življenje Budimirja Trajkovića) iz leta 1977. Film površina stanovanja ni omogočala, da bi imel vsak svojo sobo oz. spalnico, spremlja življenje družine Trajković, v kateri moški člani družine že dve kar je stanovalce sililo v večnamensko zasnovo in delitev prostorov. generaciji gradijo mostove po vsej državi in se neprestano selijo, to pa še Koncept kombiniranih prostorov ter njihova velika in dolgotrajna priljublje- posebej veliko breme predstavlja za soprogo, mater in snaho v izjemni izved- nost v socialistični Jugoslaviji je med drugim posledica tovrstnih omejitev. bi Milene Dravić, ki hrepeni po stabilnem domu, ter za sina, ki je v obdobju stalne zaljubljenosti. Ko se za kratek čas zazdi, da bi lahko stanovanje v Skoraj vsako stanovanje v novogradnji je imelo sobo ali del prostora, ki je bil nebotičniku Novega Beograda končno postalo njihov dom, mati začne z ponoči namenjen počitku, podnevi pa je bil prizorišče skupnih aktivnosti izbiranjem zaves, pregrinjal in okrasih blazin ter organizira družinski obisk članov gospodinjstva. Takšen prostor je predstavljal kombinacijo spalnice in prodajalne pohištva. Toda tam, med posteljami in velikimi klasičnimi dnevne sobe oz. salona, tako da se je zanj sčasoma oblikovala tudi posebna naslanjači iz masivnega lesa, se zgodi streznitven pogovor z direktorjem garnitura pohištva, ki je – ne glede na proizvajalca, materiale, stil oz. obliko- podjetja, ki jim svetuje, naj si izberejo kakšno lažje pohištvo, iz trstja ali vanje ter tržno poimenovanje (npr. »Claudia«, »Romana« ali »Patricia«) – »zložljivo«, ki ga bodo lažje prevažali. Njej postane jasno, da je na obzorju dobilo generični naziv kombinirana soba. Takšno sobo je sestavljalo nekaj nov most in nova selitev, in podoba skrbno načrtovane družinske idile se ji osnovnih kosov pohištva: en ali dva kavča (ki so se ponoči raztegovali v po- razblini pred očmi. To jo privede do obupa in v solzah zapusti trgovino, tastu steljo, podnevi pa zlagali nazaj), dva ali trije fotelji, nizka mizica ( coffee table) pa prepusti, da njeno obnašanje poskuša pojasniti zmedenemu direktorju, ter nekaj elementov za shranjevanje in razstavljanje predmetov. Do ki ni navajen, da lahko klepet o pohištvu povzroči tako močna čustva. konca 1960-ih let so te predmete izdelovali kot posebne kose – omare in »Oh, na pohištvo so občutljivi, ljubi bog … O vsem se lahko pogovarjate, predalnike – ki so bili relativno nizki in so se lahko razporejali ločeno, glede samo v pohištvo se ne vtikajte.«5 110 MADE IN YU 2015 / Modernost na dotik 111 na razpoložljivost in značilnosti prostora. Od 1970-ih let naprej pa je kombi- smatrali kot dragocene – od družinskega kristala, skodelic za kavo (ki so bile nirana soba dobila svoj najbolj prepoznaven del, ki je sčasoma postal njen pogosto razstavljene na način, ki je veljal za estetsko privlačnega – obrnjene metonimični simbol – regal od stene do stene. Tako kot sama soba, katere del narobe, s spodnjim, širšim robom naslonjene na pladenj in elegantno posta- je bil, je regal predstavljal kombinacijo kosov pohištva, ki so prej obstajali vljene na enega od robov, »destabilizirane«, kot da komaj čakajo, da bodo kot ločene celote in izpolnjevali različne funkcije. Združeval je po višini ize- uporabljene), različnih okrasih predmetov, knjig, serije družinskih fotogra- načene omare, vitrino in predalnik ter se na ta način transformiral v mode- fij, suvenirjev oz. spominov s potovanj, med katerimi si je plastična beneška ren, večnamenski kos pohištva, utelešenje modernistične obsesije z urejeno- gondola pridobila status ikone.7 Regali so imeli tudi prostor za televizor, ki stjo in čistimi oblikami, kjer je vsaka stvar razporejena na za to predvideno se je v stanovanjih socialističnega prebivalstva udomačil skupaj s tem kom- mesto. Zaradi kombinacije zaprtih in odprtih delov so bile v regalu združene pleksnim kosom pohištva. Televizorje so v času zgodnjega razvoja televizij- nekoč ločene funkcije shranjevanja in razstavljanja – tistega, kar je potrebno ske tehnologije v povojni Jugoslaviji, konec 1950-ih in v začetku 1960-ih let, skriti pred tujimi očmi, ter tistega, kar se postavi drugim na ogled, kot repre- izdelovali kot poseben kos pohištva, imeli so lastne noge in so v prostoru lah- zentativna podoba družine, njenega podedovanega in na novo pridobljenega ko stali samostojno, kar je bilo povezano tudi s tem, da so bili prvi tovrstni družbenega statusa. aparati za gospodinjstva precej veliki in so se hitro pregrevali. Šele kasneje, z izboljšavami v proizvodnji, so televizorji postali manjši, lažji in lepši ter Regal je bil običajno sestavljen iz naslednjih delov: dveh zaprtih omar za tako – poleg nesporne zabavne, informativne in izobraževalne funkcije – shranjevanje oblačil (predvsem tistih na obešalnikih); zaprtih delov za shra- postali sestavni del regala in okras kombiniranih sob. njevanje drugih vrst oblačil in blaga (belo perilo, posteljnina, prti, brisače, odeje, zavese), pa tudi gospodinjskih predmetov, za katere ni bilo drugega Glede na to, da je moral regal na majhnem prostoru izpolnjevati več različ- primernega prostora (družinski dokumenti, dokumenti, povezani s službo nih funkcij, nobena od slednjih ni mogla nesporno prevladati, zato v njem ni stanovalcev, fotografski albumi in fotografije) in ki so bili narejeni v obliki bilo dovolj prostora za pravo knjižnico, ampak samo za nekaj vrst knjig, med- predalov ali večje odlagalne površine; ter bifeja (z vrati, ki so se odpirala od tem ko je bilo za večje zbirke knjig potrebno kupiti ali izdelati posebne kose zgoraj navzdol in so odprta služila tudi kot površina za pripravo in točenje pohištva, sestavljene iz enostavnih nizov in vrst polic. V opisih socialističnih alkoholnih pijač), kjer so poleg domačih žganic svoje mesto našli tudi doma dnevnih oz. kombiniranih sob avtorji pogosto – in ne brez sarkazma – govo- pripravljeni likerji (višnjevi, orehovi ali jajčni), domače industrijske pijače rijo o »knjigah na meter«, ki so bile razstavljene v regalih, ali celo o »regalski (Rubinov vinjak, vinjak in pelinkovec iz Badela, likerji maraskino, grozdno književnosti«. V zvezi s tem navajajo primere, ko so nevedni povzpetniki v žganje lozovača, ki ga je proizvajal črnogorski Kombinat 13. julij, aromatizi- knjižnicah iskali zbirke knjig, ki bi se po velikosti, dolžini in barvi ujele z no- rano žganje stomaklija in slivovka manastirka), pa tudi izbrane tuje pijače, ki vim pohištvom, in običajno trdijo, da nobena od teh knjig ni bila prebrana.8 so jih pripeljali iz tujine, od 1960-ih let naprej pa jih je bilo mogoče kupiti Na to se lahko gleda tudi z drugega zornega kota. V jugoslovanskem založni- tudi v nekaterih luksuznih prodajalnah v večjih mestih: ameriški in škotski štvu je bila razvita praksa izdajanja zbranih ali izbranih del pomembnih sve- viski, italijanski vermut, angleški džin, francoski konjak in ruska vodka.6 tovnih ali domačih pisateljev ali večjih izdaj posameznih založb, ki so se po- Regal je vseboval tudi nekaj zastekljenih ali nezastekljenih odprtih prede- gosto kupovale v kompletu, dostikrat tudi prek podjetij z odloženim plačilom. lov, ki so bili namenjeni razstavljanju različnih predmetov in stvari, ki so jih Čeprav takšne zbirke niso zanesljivo pričale o literarnem okusu ali o bralni 112 MADE IN YU 2015 / Modernost na dotik 113 strasti kupcev, pa so govorile o nečem drugem – o družbenem vrednotenju knjige, branja in kulture, ter o pozornosti, ki se jo je namenjalo temu, da bi knjige in v njih shranjeno znanje postale sestavni del vsakega doma, kot me- sta graditve socialistične »kulturnosti«. Na kakšen način se bodo oblikovali okusi (tudi bralski) Jugoslovanov, ter ali se bodo med njihovimi zbirkami znašla zbrana dela Sartra, Dostojevskega, Shakespearja, izbrane razprave antičnih filozofov, enciklopedije in slovarji, romani sester Bronte ali Franço- ise Sagan, kriminalke zagrebške knjižnice Hit, ljubezenski romani Milice Jakovljević (Mir Jam), proza Moma Kaporja ali celoten opus Josipa Broza Tita, je bilo odvisno od številnih drugih dejavnikov, kot so družbeno pore- klo, izobrazba, poklic, kraj bivanja, partijsko in družbeno delovanje ter drugi interesi in pripadnosti. Vsi večji proizvajalci pohištva v socialistični Jugoslaviji so imeli v svojem programu tudi kombinirane sobe, med najbolj priljubljenimi pa so bili Slove- Televizijski sprejemnik kot novi kos pohištva, Pančevo, 1959 nijales, Lesnina in Meblo, za katere je bilo značilno tako kakovostno obliko- vanje kot tudi spremljanje zahodnih trendov v pohištveni industriji. O tem, poslovnega uspeha. Princip »naredi sam« je vključeval širok spekter dejav- da je še pred globalno priljubljenostjo Ikee, ki danes velja za nesporno vodil- nosti, povezanih z domom, med drugim tudi ročna dela, s katerimi so se no silo »demokratičnega dizajna«, koncept kakovostnega oblikovanja po do- ukvarjale v glavnem ženske in ki so imela pomembno vlogo pri dodatni este- stopni ceni poznalo več generacij Jugoslovanov, pričajo številna mnenja na tizaciji kombiniranih sob. Miljeji, pleteni ali kvačkani čipkasti okrasni izdel- spletnih forumih ob najavi prihoda Ikee v države bivše Jugoslavije, ki jih do- ki različnih velikosti in oblik, so krasili mize in klubske mizice, robove fote- bro povzema naslednji komentar: »Dragi moji IKEJCI, tudi jaz bi imel ka- ljev, police, skoraj vsako ravno površino, vključno z zgornjim delom kšnih petdeset hektarjev zemljišča zastonj, če lahko :) Drugače pa, bratje in televizorja. Lahko so bili okras sami zase, velikokrat pa so služili tudi kot sestre Srbi, ne ‘padajte’ na Ikeo, tukaj od kakovosti ni ostalo NIČ! Če bo Bog podlaga za druge dekorativne predmete, razstavljene v regalu ali drugje v dal, boste videli, ampak po začetnem navdušenju si boste zaželeli, da bi pri- kombinirani sobi. Poleg umetniških slik in uokvirjenih reprodukcij so stene šlo nazaj staro dobro pohištvo ‘Made in (ex)YU’! ;).«9 Modularno pohištvo, pogosto krasili tudi gobelini, še en izraz ženskih dejavnosti tipa »naredi kjer je bilo mogoče elemente kombinirati na različne načine in ki so ga konec sam«. Gobelini so bili izredno natančno in prefinjeno tkane tapiserije, s 1970-ih in v 1980-ih letih ponujali vodilni jugoslovanski proizvajalci, je po- katerimi se je s pomočjo raznobarvnih niti izdelalo razmeroma realističen trošnike aktivno vključevalo v montažo in kasnejše prerazporejanje pohi- prizor. Najbolj cenjeni so bili Vilerjevi gobelini, katerih kataloge, vzorce in štvenih elementov. V tistem času je bil to del praktične družbene filozofije materiale je bilo težje dobiti in se jih je večinoma naročalo iz tujine, a »naredi sam«, ki popolnoma ustreza priljubljenemu istoimenskemu princi- obstajale so tudi enostavnejše verzije, ki jih je bilo potem, ko se je izdelovanje pu DIY ( do-it-yourself), na katerem je Ikea zgradila del svojega imidža in gobelinov razširilo in populariziralo, mogoče kupiti tudi na tržnici. 114 MADE IN YU 2015 / Modernost na dotik 115 Danes .. . . izraz kombinirana soba lahko slišimo le še pri starejših ljudeh, kadar govorijo o svojih prejšnjih hišah in stanovanjih in se spominjajo, kako so jih opremljali in urejali, ter seveda na internetu, kjer še vedno živi na spletih Moderen regal podjetja Meblo z razstavljenim »kompletom« straneh za oglase, kjer ljudje prodajajo dele svoje pohištvene preteklosti in knjig, 1970 pri tem uporabljajo staro ime, kakor šifro. Nekatere od novejših razstav, ki prikazujejo vsakodnevno življenje v Jugoslaviji (npr. projekt Živeo život 10 Dnevna soba »Patricia«, in razstava Nikad im bolje nije bilo?11 Modernizacija svakodnevnog života u opremljena s prostorom za socijalističkoj Jugoslaviji), so elemente kombinirane sobe uvrstile v svoj televizor in z bifejem, 1970 repertoar,12 v geslu zelo skromnega obsega (»kombinirana soba – pohištvo za dnevne sobe v novogradnji: trosed, dvosed in fotelj, klubska mizica in Monumentalna, napredna nepogrešljivi regal«), ki ga je prispevala Zorana Gajić, pa je izraz razložen oblika regala dnevne sobe »Claudia« tudi v spletni izdaji Leksikona YU mitologije.13 Na videz popolnoma nepove- zano je Kombinovana soba tudi naslov skladbe srbske underground skupine Popečitelji z albuma Ko radi,14 kar bi bilo lahko – glede na to, da gre za instrumentalno skladbo – povezano s specifično mešanico žanrov (funk- folk-punk-rock-tribal), ki je značilna za njihov glasbeni izraz. Vse fotografije v tem prispevku so bile pridobljene zahvaljujoč Muzeju zgodovine Jugoslavije v Beogradu in muzejski kustosinji Ani Panić. 116 MADE IN YU 2015 / Modernost na dotik 117 1 V sodobni ponudbi nekdanjih jugoslovanskih, danes pa slovenskih, Glej Dobrivojević, Ivana. 2014. Stanogradnja. Infrastruktura u stanovima. V Nikad im bolje nije bilo? Modernizacija svakodnevnog života u socijalističkoj Jugoslaviji, ur. Ana Panić, 46. Beograd: Muzej istorije Jugoslavije. hrvaških, srbskih in drugih proizvajalcev pohištva, je kombinirana soba 2 razčlenjena na svoja »elementarna« dela: spalnico in dnevno sobo. Podobno Vajda, Marijan. 1960. Zajednički stan [Igrani film]. Beograd: Avala film. se je zgodilo z regalom, iz katerega so omare odstranili in preselili v spalnico, 3 Malešević, Miroslava. 2012. Iskušenja socijalističkog raja – refleksije konzumerističkog društva u jugoslovenskom filmu preostanek pa rekonceptualizirali v kos pohištva z enakim imenom, a veliko 60tih godina XX veka. Glasnik Etnografskog instituta SANU 60 (2): 107–123. bolj »zračno« zasnovo, ki na pripraven način poudarja premik od trdne 4 Dajić, Ana. 2014. Estetika socijalističkog stana: Analiza enterijera u jednoj stambenoj zgradi kod Sajma u Beogradu. k fluidni modernosti ter odraža drugačne ideje o povezavi etike in estetike Diplomska naloga. Beograd: Univerzitet u Beogradu, Filozofski fakultet. od tistih v socializmu. 5 Karaklajić, Dejan. 1977. Ljubavni život Budimira Trajkovića [Igrani film]. Beograd: Avala film. 6 Bogdan Tirnanić se spominja, da je bila sredi 1960-ih let takšna trgovina v strogem centru Beograda, na glavni trgovski ulici, Knez Mihajlovi, imenovala pa se je »Fontana« (Tirnanić, Bogdan. 2009. Whisky – vatra iz vode [predstavitev knjige Aleksandra Žikića]. Tehnologija hrane. Dostopno prek: http://www.tehnologijahrane.com/ knjiga/whisky-vatra-iz-vode (17. februar 2015). 7 Glej Kovačević, Ivan. 1984. Venecijanska gondola od plastike. Etnološke sveske (Stara serija: 1978–1990) 5 (5): 57–60. 8 Glej Boarov, Dimitrije. 2007. Šta je u regalima: Knjige na metar. Vreme 886–887, 27. december. Dostopno prek: http:// www.vreme.com/cms/view.php?id=554590 (15. februar 2015). 9 Blic Online. 2008. Pera Cistac (19. oktober). Dostopno prek: http://www.blic.rs/Vesti/Ekonomija/61381/Ikea-zeli-da-otvo-ri-pet-soping-centara-u-Srbiji/komentari (7. junij 2011). Glej tudi Erdei, Ildiko. 2012. Čekajući Ikeu. Potrošačka kultura u postsocijalizmu i pre njega. Beograd: Srpski genealoški centar. 10 http://www.ziveozivot.com 11 Panić, Ana, ur. 2014. Nikad im bolje nije bilo? Modernizacija svakodnevnog života u socijalističkoj Jugoslaviji [katalog razstave]. Beograd: Muzej istorije Jugoslavije. 12 Dobrivojević, Ivana. 2014. Stanogradnja. Infrastruktura u stanovima. V Nikad im bolje nije bilo? Modernizacija svakodnevnog života u socijalističkoj Jugoslaviji, ur. Ana Panić, 46. Beograd: Muzej istorije Jugoslavije; Duda, Igor. Uređenje stana. V Nikad im bolje nije bilo? Modernizacija svakodnevnog života u socijalističkoj Jugoslaviji, ur. Ana Panić, 48. Beograd: Muzej istorije Jugoslavije. 13 http://leksikon-yu-mitologije.net/kombinovana-soba 14 http://www.popecitelji.com/music/ko-radi 118 MADE IN YU 2015 / Modernost na dotik 119 Kaj je ostalo vzhodnjaki svoje izkušnje z avtomobilizmom in svoje štirikolesne sanje, ki so se praviloma začele istočasno kot drugod, a so v nadaljevanju krenile po precej drugačnih političnih, tehnoloških in kulturnih kolesnicah; od avtomobilskega če omenimo samo najbolj znamenite, vzhodnonemškega Trabanta in Wartburga, sovjetsko Lado in Zaporožca, Princa, pa poljskega Fiata in fenomena Fico? češko Tatro ...3 Svoje avtomobilske heroje je imela tudi socialistična Jugoslavija. Od Zastavinega fička, Zastave 1300, do stoenke, v drugih republikah poznane pod imenom »stojadin« ali »kec«, ter nazadnje izvoznega Yuga in zadnjega avta v zgodovini Zastave, Floride. S koncem Jugoslavije je prišel tudi konec nezanemarljive avtomobilske industrije v Martin Pogačar tem delu sveta. Po letu 1991 se je Zastava temeljito preoblikovala, kar je ostalo, je leta 2008 kupil Fiat; danes podjetje Fijat Krajsler automobili Fičo je poskus, da bi naredili avto, pa je nastalo veliko več kot avto … Srbija proizvaja model Fiat 500L. Po razpadu Jugoslavije so propadle ali se fičo ni avto, fičo je kult … 1 temeljito preoblikovale tudi druge avtomobilske tovarne, IMV iz Novega Mesta, mariborski TAM, sarajevski TAS, koprska Tomos in Cimos .. Uvod Čeprav morda delam krivico ostalim, se bom v tem prispevku posvetil Zastavinemu prvorojencu fičku, saj je to vsekakor tisto vozilo, ki je na kolesa postavilo Jugoslavijo, ljudi in industrijo. In bolj kot njegova Avtomobili zasedajo posebno mesto v vsakdanjem življenju danes, prav tako socialistična preteklost in zgodovina me zanima njegova postsocialistična pa tudi v zgodovini in popularno-kulturni imaginaciji 20. stoletja. Želja po sedanjost. Pogledali bomo torej, kako je fičo preživel razpad države potovanju in vse hitrejšem premagovanju razdalje je avto hitro, najhitreje pa in kakšno mesto sta mu namenila zgodovina ter ljubitelji po letu 1991. po znamenitem Fordovem modelu T, izstrelila med najpopularnejša in druga najbolj razširjena prevozna sredstva (takoj za kolesi). Po ocenah je na Zemlji več kot milijarda avtomobilov.2 Cela vrsta jih je v 20. stoletju zasedla in še zaseda mesto kultnih avtomobilov, ob katerih se ljubiteljem šibijo A najprej malo nazaj .. kolena in solzijo oči. Od Volkswagnovega hrošča, Citroënovega spačka, Jaguarjevega tipa E, pa do Mercedesovega SL300, ameriškega Chevroleta in Kragujevška tovarna Zastava je bila od leta 1953 znana pod imenom Zavodi ostalih značilnih ameriških »ladij« .. Crvena Zastava. Pred tem, od sredine 19. stoletja naprej, so tam izdelovali orožje, ta tradicija pa se je nadaljevala tudi med obema svetovnima vojnama, Kljub svojemu »zahodnemu« izvoru (ali pa prav zato) so ta vozila zaznamo- po drugi svetovni vojni in vse do danes. Vendar je tovarna znana predvsem vala popkulturne krajine celotnega sveta. Vendar pa so imeli tudi po proizvodnji vozil, zgodovina česar sega tik pred začetek druge svetovne 120 MADE IN YU 2015 / Modernost na dotik 121 vojne, ko so začeli izdelovati licenčne Chevrolete. V drugi polovici 20. stole- vprašanje, koliko se jih po cestah, poljih in vinogradih vozi še danes in koliko tja je tovarna postala znana predvsem po izdelavi lastnih tovornih in oseb- jih propada v garažah in pod kozolci (po nekaterih ocenah jih je na prostoru nih vozil. Povojna proizvodnja se je začela leta 1953, takrat so izdelali 162 li- bivše Jugoslavije danes registriranih 20.000, največ v Dalmaciji). cenčnih avtomobilov Jeep Willys.4 A zgodovino Crvene Zastave in celotne Tako kot mnogi avtomobili ima tudi fičo zgodbo o svojem imenu oziroma jugoslovanske avtomobilske krajine je najbolj zaznamovala proizvodnja le- zgodbo o svojem popularnem vzdevku: »Ime fičo ne izhaja iz majhnega gendarnega fička, avtomobila, ki je bil na nek način »alegorična figura indu- Fiata, ampak je Fića ime lika iz kratkega stripa, ki ga je konec 1950-ih strializacije« Jugoslavije.5 objavljal dnevni časopis Borba. Lik, ki ga je zasnoval Milorad Dobrić, se je imenoval ‘Kurir Fića’, in po njem je Zastava 750 dobila vzdevek fičo.«8 Fičo – prevozno sredstvo s kolesi ali, bolj velikodušno, »avtomobil«. Če- V času svojega življenja v Jugoslaviji je fičo, avto s pogonom na zadnja kolesa prav je namenjen prevozu manjšega števila potnikov na krajših razda- in motorjem zadaj, postal označevalec jugoslovanskega vsakdana; fički so ljah, so s fičkom cele družine (s kovčki, tetami in lonci »filanih paprik« za ropotali po ulicah mest in vasi, po poljih in vinogradih. S svojo robustno po poti) potovale na obisk k sorodnikom na drug konec države. Nakup zasnovo ter relativno nebolečimi vzdrževalnimi posegi in postopki je bil v fička v 1960-ih je bil dogodek, enako pomemben kot rojstvo ali smrt v različnih obdobjih osnovno ter, poleg kolesa ali motorja, največkrat edino družini. Iniciacija novega fička se je vršila tako, da je lastnik vanj naložil prevozno sredstvo mnogih družin, delavcev, študentov, kmetovalcev. Kljub neverjetno količino navdušenih otrok iz soseščine in jih peljal »en krog«. prostorski skromnosti so s tem vozilom ljudje dolga desetletja prevažali Potem je po vrsti sledilo: ritualno pranje; pozorno nameščanje nalepke raznovrstne tovore in hodili tudi na potovanja in počitnice. »YU«; opremljanje interierja z miniaturnimi »kopačkami«, boksarskimi rokavicami ali opankami. Medtem je tovarišica zašila zaščitno cerado, Žao mi yugića: (Kako moj frend kaže: blaženo auto koje popraviš kacavi- kamor je lastnik napisal registrsko številko, spredaj in zadaj, za vsak pri- dom, kombinirkama, izolirkom i pokojim udarcem šakom. 9 mer pa še – na streho. Fanatizem, ki je povezan s ponosnimi lastniki fič- ka, je znan daleč naokrog, tako kot primer upokojenega zastavnika iz Kada pukne sajla podizača prozora, onda blokiraš kacavidom! A tek Novega Beograda, ki je skozi svoje okno z bazuko streljal na mladoletni- pravi frajeri starije generacije koji bi dami koja stoji uz zaustavljenog ka, ki mu je s fička poskušal ukrasti brisalce. 6 Fiću uredno rekli da skine najlonke jer je pukao remen! 10 Fička, ponarodelo ime modela Zastava 600, sta kasneje nasledila malo moč- Konec 1980-ih je bil avto tehnološko preživet, poleg tega pa ni več izpolnje- nejša modela, Zastava 750 in 850 (številke označujejo prostornino motorja), val rastočih potreb in zahtev uporabnikov. Razmere, v kakršnih je avto na- proizvodnja v Zastavi po Fiatovi licenci (izvirnega Fiata 600 je oblikoval Fi- stal in ki so pogojevale razvoj vrste drugih evropskih avtomobilov, že dolgo atov oblikovalec Dante Giacosa, med drugim tudi avtor slavnega Topolina iz niso bile več naklonjene majhnim in relativno šibkim vozilom z omejeno leta 1936) pa je tekla med letoma 1955 in 1985. Svojo cestno kariero in avto- prostornino. Tudi malo večja Zastava 101, popularna stoenka, ki je bila Za- mobilsko zvezdništvo pa je naredil kot tisto malo vozilo, ki je motoriziralo stavin originalni model na osnovi Fiata 128, sicer ni dosegala kakšnih poseb- Jugoslavijo (čeprav je komaj zmogel »sto na uro«). V tem času jih je s nih standardov, čeprav je bila »do nekje 1980-ih tehnično napredna in po proizvodnih trakov prišlo nič manj kot 923.487!7 In nemogoč je odgovor na zasnovi (zasnova motorja, odmična gred v glavi, zobati jermen, zmogljiv mo- 122 MADE IN YU 2015 / Modernost na dotik 123 tor, odlična lega na cesti – sprednji pogon, posamične obese spredaj) celo • V 1980-ih je Zastava lansirala model 850, s kar 31 konjskimi močmi pred mnogimi konkurenti«.11 Tista, ki smo jo imeli pri nas doma, je imela in prostornino 848 cm3. Tako močan je fičo »letel« do 125 km/h. celo (resda naknadno vgrajen) protivlomni alarm. Pri tem modelu so uvedli tudi prednje diskaste zavore. • Modela 750 in 850 so izdelovali do leta 1985, in sicer v različicah L, Tudi zaradi specifične geopolitične situacije se je jugoslovanski avtomo- LE in SC. Nazadnje so dizajn prodali turški tovarni Tofas, bilski trg vseskozi odpiral tudi na Zahod, tako da dobri, hitri in lepi avto- ki je pod Zastavino licenco nadaljevala proizvodnjo do 1990-ih. 12 mobili niso bili samo neuresničljive in nedosegljive sanje, ampak tudi vse bolj otipljiva realnost, ki zastarelemu dizajnu in tehničnim rešitvam pač ni bila prav prizanesljiva konkurenca. Realnost ni zmeraj najprijaznejša, a zgodbe, povezane z Zastavinimi avtomobili, postajajo skoraj legende iz Kje so fički danes? dobrih starih časov. Je fičo danes ikona nekega političnega sistema, kulturnega okolja, družbe- Kratek tehnični pregled ne ureditve? Je samo to ali še kaj drugega? Fičkov že davno ne izdelujejo več . . Država, kjer so bili tako rekoč rojeni, je umrla, in čeprav je fičo že zdavnaj nehal biti resen avto, ostaja na začetku 21. stoletja predmet in sim- • Prvi fičo, Zastava 600, je imel samonosno karoserijo, motor prostornine bol časa, ko je prejšnja domovina rasla in se razvijala, ko se je iz tako rekoč 633 cm3 in 22 konjskih moči, presek cilindra 60 mm, hod bata 54 mm in predindustrijske družbe razvila v s(p)odobno evropsko potrošniško druž- kompresijsko razmerje 7,3 : 1, tehtal je 585 kg. Zastava 600 je v razvoju bo. Je zapuščina časa, ko je avtomobil, nekoč prevozno sredstvo bogatih jugoslovanske avtomobilistične industrije predstavljala pomembno novost slojev, postal nepogrešljivi del vsakdanjega življenja množic, komunikacij- tako s tehničnega kot ekonomskega vidika, sploh v razredu majhnih vozil. skih vzorcev, pomemben določevalec razumevanja sveta okoli nas in nena- zadnje družbenosti.13 Obenem je tudi simbol časa, ko se je staro pospešeno • Fičo meri 3.295 mm v dolžino, 1.380 mm v širino in 1.405 mm v višino, umikalo novemu in ko to staro še ni bilo dovolj staro, da bi bilo »dobro medosna razdalja pa je 3.295 mm, med zadnjimi kolesi je sled široka staro«. Fičo v mnogih zgodbah ostaja pomemben del preteklosti in seda- 1.160 mm (10 mm širša kot spredaj). njosti, včasih glorificirane, včasih pa zgolj pokazatelj težav postsocialistič- • V 1960-ih letih je Zastava v ponudbo vključila nov model Zastava 750, ne tranzicije. Zlasti tam in takrat, ko ekonomska situacija preglasi zave- s prostornino motorja 767 cm3 in 24 konjskimi močmi. Ta model je dosegel stno, nostalgično odločitev za »staro«. »brzino« do 110 km/h. Poglejmo na ta socialistični fenomen iz leta 2016: fičo se nam kaže predvsem • Fičo je imel tudi unikatno sprednje vzmetenje, to so bile listnate vzmeti, skozi dvojno prizmo posredovane izkušnje, pri čemer mislim na eni strani ki so opravljale nalogo stabilizatorja, umeščene pa so bile med prednji kolesi na medije, pripovedovanja (bližnjih in daljnih sorodnikov) in – vse bolj le skupaj s plinskimi amortizerji. deloma – lastne izkušnje, ki temeljijo na osebni vpletenosti v kakšno zgodbo 124 MADE IN YU 2015 / Modernost na dotik 125 s fičkom, ter na drugi strani na zbiratelje in obnavljalce starih vozil, ki cesti« valile proti morju, od Ljubljane do Postojne, čez Črni kal in naprej v predstavljajo »zašmirano«, bolj materialno stran. Za poskus bom v nadalje- Istro, ali pa čez Ilirsko Bistrico proti Reki in naprej po jadranski magistrali, vanju osvetlil nekaj epizod iz posredovane jugoslovanske (popkulturne) proti Dalmaciji in otokom. Zgodnje ure odhoda, postanki, malice, stranišče. preteklosti ter se v osrednjem delu osredotočil na nekaj zgodb iz sedanjosti, ki raste iz socialistične preteklosti, v katerih na različne materialne in To ni izjemna zgodba, takšnih, v osnovi zelo podobnih zgodb, je kar precej. A simbolne načine nastopa fičo. vendar je to zgodba, ki se v času precej večjih avtomobilov in avtocest, v času brez postankov in ustavljanja (ali zaradi malice ali pa zato, ker je »zakuhal« Tako bom, upam, vsaj deloma predstavil drobce postsocialistične sedanjosti motor ali pa počila guma) zdi skoraj nepredstavljiva. tega majhnega avtomobila, ki mu je zgodovina namenila pomembno mesto v življenjih običajnih ljudi, v materialni in avdiovizualni krajini jugoslovanske preteklosti ter v koscih te preteklosti, ki nam skozi trepetanje celuloidnega traku, čustveno obarvane pripovedi, skozi rjaste luknje v pločevini, ali pa v lesku sveže polakirane in spolirane karoserije, razkrivajo pogled na tehnično in kulturno zapuščino naše preteklosti. Posredovana preteklost: fičko v pripovedih in na zaslonih O fičku sem prvič slišal od mame, saj so ga imeli nekaj časa doma. Ena teh družinskih zgodb pravi, da so z njim v 1960-ih hodili tudi na morje. V avto Mama, babica in dedov fičo, konec 1960-ih so se napokali moja mama, njena sestra ter moja dedek in babica. In še fotografija: družinski arhiv mamina babica. Pet ljudi je šlo v Strunjan taborit, se pravi s šotorom in vsem, kar gre zraven (moj ded ga je dal narediti po naročilu). Ded je šotor in vso Ne kaže samo na to, da je imel avto v jugoslovanskih družinah in družbi na- opremo za taborjenje (plinsko bombo, kuhalnik, vso posodo, pribor, zložlji- sploh pomembno mesto in vlogo, pač pa tudi na pomen avtomobila pri kon- vo mizo in stole), vključno z doma narejenimi zložljivimi kuhinjskimi oma- struiranju svoje lastne preteklosti in posredovanja razumevanja te prete- ricami, po vojaško zapakiral in vse skupaj zložil na streho (tudi prtljažnik je klosti naprej. Spomin na otroštvo, na počitnice, se v tem primeru spoji s naredil sam), v mini prtljažnik spredaj, pod zadnje sedeže, pod noge . . spominom na avto. Še več, avto v takih pripovedih, ki so odločujoče pogojene In so šli na pot . . Samo predstavljamo si lahko, kako je pot izgledala, zlasti če z izkušnjo postsocialistične sedanjosti, ko avto ni več luksuz, pač pa vsepri- pomislimo na povprečno hitrost ter kolone avtomobilov, ki so se po »stari soten podaljšek individuuma, predstavlja vez s preteklostjo, ki je tudi zaradi radikalno spremenjenega razumevanja mobilnosti vse bolj oddaljena in zato 126 MADE IN YU 2015 / Modernost na dotik 127 vse bolj »surovina« nostalgije in osebne mitologije. Hkrati pripovedovanje o zahteve sodobnega trenutka, pač pa gre za povsem povsakdanjeno, normali- preteklosti skozi perspektivo vozila, v tem primeru dedovega fička, odkriva zirano obravnavo avtomobila kot orodja, ki svojo specifiko in privlačnost podrobnosti iz maminega otroštva, ki s fičkom nimajo neposredne zveze, a gradi na pop-kulturizirani vlogi avtomobila in »hiperurbanizirani« sceni, so vendarle odločilno vezane na jugoslovanskega štirikolesnega »mobiliza- kar se kaže v izbiri igralske zasedbe, kostumografije in scenografije ter torja«. glasbe. Fičo v tem filmu igra skoraj osrednjo vlogo, takoj za glavnim juna- kom, dirkačem Flojdom, čigar fičko je ne samo njegovo orodje za dirko, Pri tem je treba poudariti, da je do, recimo temu, kolektivne »legendizacije« ampak tudi pripomoček za izvajanje mačističnega obredja po Beogradu. fička prišlo že v času Jugoslavije, in ta še danes predstavlja pomemben element medijske reprezentacije preteklosti. Morda predvsem zato, ker se je S tovrstnimi filmskimi mediacijami avtomobila se odpirajo branja ne samo na avtomobile od začetka rada lepila tudi popularna kultura, zlasti film in avtomobilistične preteklosti, ampak širšega družbenega konteksta. Tako glasba. In tudi jugoslovanska kinematografija je prispevala k utrditvi lahko prav skozi film vidimo, kako je bila razumljena vloga avtomobila, pri avtomobila, tudi fička, kot kultnega (jugoslovanskega) avtomobila. Avto v čemer moramo vedeti, da film ravno toliko odseva določene družbene tren- jugoslovanski kinematografiji bi bil lahko posebno zgodovinsko poglavje, saj de, kot jih tudi postavlja. Ta primerjava nam tako ponudi vpogled v časovno je primerov glorifikacije in čaščenja avtomobila kar precej. spreminjanje vloge avtomobila v Jugoslaviji, hkrati pa izpostavi medgenera- cijsko soočanje in konfrontacijo prav skozi oblikovanje odnosa do avta. Samo za primer, v epizodi serije Grlom u jagode (Na vrat na nos) Srđana Ka- Obenem pa prav skozi naravo (tudi digitalnih) medijev avto in njegove rabe ranovića z naslovom »Časovi vožnje« (Ure vožnje) iz leta 1975 je družbena ostajajo prisotne tudi v sedanjosti. vloga avtomobila že zelo dobro definirana.14 Avto je sredi 1970-ih (čeprav se serija dogaja v 1960-ih, na nek način že retrospektivno mitizira 1960-a in tudi avto) predstavljen kot nuja sodobnega človeka. To je lepo ponazorjeno v »Pošraufana« sedanjost: sceni na bolšjem trgu avtomobilov, ko se pri nakupu avtomobila srečata stara generacija s starimi »avtomobilskimi vrednotami« ter mladina, ki ima postsocializem in o rabi in pomenu avta precej drugačna stališča, želje in pričakovanja. Ta nova rojstva starih avtov medgeneracijski »nesporazum« omogoča dober vpogled v spreminjanje vloge avtomobila v jugoslovanski družbi poznih 1960-ih in 1970-ih let, ko je S koncem izdelave fičkov, pa tudi s koncem države ter z rojstvom novih, se je avto odločno postajal potreba, če ne kar pravica mladih: ni se uporabljal rodila tudi nova ljubezen, nostalgija, včasih obsesija in norost, povezana z samo za delo, niti ne samo kot družbeno orodje pri zagotavljanju statusa in ljubiteljskim obnavljanjem, »pedenanjem«, »rihtanjem«, »glancanjem« fičk- uspeha v medvrstniškem postavljanju, pač pa kot osnovno preživitveno ov. To sicer ni nekaj novega, fičo je bil, kot smo videli zgoraj, proti koncu orodje v urbanem okolju. 1970-ih tudi vozilo nacionalnega razreda tekmovanj v reliju, kar pomeni, da so se s »friziranjem« in »navijanjem« motorjev ter z izboljšavami karoserij Ta trend po svoje nadaljuje film Nacionalni razred (Nacionalna klasa) ukvarjali že nekaj let prej. Poleg tega je že kakovost izdelave zahtevala ne- Gorana Markovića (1979), kjer avto nikakor ni več prestiž, niti ne predstavlja 128 MADE IN YU 2015 / Modernost na dotik 129 prestano posredovanje. Vendar pa je s koncem proizvodnje in države izvora Do zadnjega »šraufa«! fičkov status nedvomno prešel v fazo, ko je »šraufanje« postalo del največ- krat neformalnega in najpogosteje nereflektiranega, visoko individualizira- nega ohranjanja tehnične in kulturne dediščine. Eden od predstavnikov »restorativne« skupine je Dušan Žbogar. Pod hišo ima garažo in ob hiši skedenj. Pod skednjem ima shranjenih nekaj deset Tako lahko danes po vsej nekdanji Jugoslaviji najdemo klube ljubiteljev fičkov, razvalin in okostij, »za dele« in za prodajo nadobudnim, vedno fičkov (in tudi ostalih Zastavinih vozil), kjer se zbirajo entuziasti, ki svoj novim zanesenjakom, ki bi se radi naučili mehanike ali pa našli nov hobi. V prosti čas in denar izdatno namenjajo obnovi in vzdrževanju teh vozil, poleg svojem privatnem muzeju ima, kot pravi, okoli devetdeset primerkov, sicer tega pa tudi druženju in ohranjanju stikov po vsej nekdanji državi. V grobem ne samo fičkov, ampak tudi nekaj Abarthov.16 V iskanje in obnovo teh vozil bi tovrstne zanesenjake lahko razdelili v dve skupini: »restorativce« in »re- vlaga precej energije in sredstev, s tem pa pomembno prispeva k vernaku- tro-futuriste«.15 Prvi kar se da zvesto sledijo motu »original«; drugi pa svoja larnemu ohranjanju tehniške dediščine.17 V svojem prispevku k zgodovini vozila nadgrajujejo, včasih do neprepoznavnosti. Vendar pa vsi ostajajo fička, ki ga deloma povzemam spodaj, izpostavlja napet odnos med origi- zvesti določenemu vidiku lika in (rezervnega) dela Zastave 750. nalom in restavriranim vozilom, kar ima za tehniško dediščino poseben pomen, poleg tega pa je pomemben tudi za osebno zgodbo ljudi, ki imajo ta vozila, in tudi za sama vozila. Namreč, kriterij Tehniškega muzeja v Bistri je, da vozila ne smejo biti restavrirana, prav tako morajo biti morebitne po- škodbe (rja) vidne, zaščita (vidno drugačna barva) pa je dovoljena do mere, da preprečuje nadaljnje propadanje. Tovrsten muzejski pristop ima seveda svoje profesionalno ozadje in utemeljene razloge,18 saj lahko le tako vidimo sledi zoba časa na ustrezno muzealiziranem vozilu. To mu doda posebno vrednost, saj omogoča, da se v surovost materiala vpisuje proces staranja in življenja vozila v vsakdanji rabi (na primer vidne predelave in poškodbe). Ljubitelji, na drugi strani, pa težijo k t. i. »tovarniškemu izgledu« oziroma sledijo motu »originalnejši od originala« in želijo svoje vozilo narediti čim privlačnejše in sijoče, četudi s tem na nek način prirejajo preteklost, saj marsikatero vozilo dejansko izgleda bolje, kot je izgledalo v trenutku, V Muzeju avtomobilizma, ko je zapeljalo iz proizvodnje. Beograd, 2013 Ljubitelji, kakršen je tudi Dušan, večinoma težijo k »originalu«. To pome- Fičko za turiste, ni, da mora vozilo, v idealnem primeru, imeti originalno barvo, vsi Kragujevac, 2013 morebitni nadomestni deli pa morajo biti, če se le da, originalni ali vsaj iz fotografiji: Martin Pogačar enakega vozila. To je seveda finančno in izvedbeno vse težja naloga, zato se 130 MADE IN YU 2015 / Modernost na dotik 131 večina zadovolji s čim bližjim izgledom, čeprav za ceno neoriginalnega, le vse italijanske majhne a specialne karoserijske delavnice kot so npr.: popravljenega ali doma narejenega rezervnega oziroma nadomestnega Moretti, Vignalle, Scionerri, Zagato, Boano, Pinifarina itd. Seveda so dela. Za razliko od muzejev, kjer je »laufanje« vozil prej izjema kot pravilo, to povsem druge oblike karoserij, imajo le podvozje in mehaniko FIATa pa si takšni »gverilski muzealci« privoščijo tudi kakšno vožnjo in tako de- 600 – FIČKA. Seveda je pa tudi dvojna vrednost tega vozila v primerja- jansko ohranjajo tehniško dediščino pri življenju. Vozila, za katera skrbijo, vi s FIČKOM. Glede na dejstvo da se je mnogo slovenskih družin vozilo redno vozijo na sprehod19 in se z njimi vozili udeležujejo srečanj in s FIČKI se je v zadnjem času FIČOMANIJA dobesedno začela, kar tekmovanj starodobnikov. vsak ga bi rad spet imel, žal so se zelo pobrali v zadnjih letih, kajti nova vozila, leasingi ter kosovni odpadki so naredili svoje. Tako da bo v vsa- V spodnjem zapisu Dušan čustveno in informirano predstavi svojo zgodo- kem primeru marsikdo prikrajšan zato lepo malo igračo! Mnogi se mi vino poznanstva s fičkom, posveti pa se tudi sedanjosti, pomenu original- javljajo ki obnavljajo FIČKE in sicer zaradi delov za obnovo. Sam jih nosti, zbirateljstvu ter restavratorstvu: namreč zbiram skoraj 30 let in imam tudi vse originalne tako FIATove No pa se vrnimo še malo na navadne FIČKOTE, ki so leta 55 prišli s kot ZASTAVINE nove originalne dele, karoserijske, lepotne in mehan- italijanskega FIATa, bili so modre barve, ki jo podedoval kar od TOPO- ske. Imam popolnoma vse dele, vendar nobenih več dovolj. Vsi ki imate LINA, kasnejše sivo zelene. Seveda vse lakirano na nesvetleči nitro bar- kakeršnekoli težave pri obnovi, delih ali informacijah me lahko pokliče- vi, kar pa pomeni da današnja svetleča obnova ne pomeni originalnosti, te prav tako pa tudi obiščete v mojem privatnem muzeju z 90 oldtimer- še manj identičnosti. Znano namreč je da po svetu bolj cenijo original- ji. Vsem ljubiteljem FIČKOV pa želim srečno vožnjo še nadaljnjih 50 na čeprav nekoliko slabša vozila in jih ne restavrirajo. Res pa je, da so let, z najlepšo željo da sto letnico dočakajo FIČKI in mi z njimi, hkrati na izgled nekoliko gršja, so pa originalna in vredna več. Kot 13-letni vas pa prisrčno pozdravljam. 20 fant sem si kot prvi avto nekako po naključju kupil FIČKA ter se tako Iz zapisa veje strast in predanost konjičku, tako jeklenemu kot hobiju oziro- navezal nanj, da jih še danes imam vse modele, kot muzej in sicer naj- ma poslanstvu, ki presega običajno zbirateljstvo in predstavlja precej več: na starejšega nasploh narejenega letnik 55, potem letnik 56 original ka- mestu, kjer bi lahko pričakovali odločnejšo institucionalno intervencijo (ki briolet »TRANSFORMABILE« ter letnik 57 od bratov Mantteli nareje- je zaradi profesionalnih standardov in finančnih omejitev razumljivo dru- nega 4-vratnega FIČKA ki nekako spominja na FIATa 1100, model 103 gače orientirana, tudi pri nas, še bolj pa v Srbiji ter drugod po nekdanji Jugo- – narejenih samo 11 komadov ter verjetno še edini na svetu letnik 58 slaviji), ki bi poskrbela za dolgoročnejše ohranjanje neprecenljive zbirke, (vse original) z še prvo originalno nitro sivo-zeleno barvo, ki je ostal do imamo posameznika, ki s svojimi sredstvi in požrtvovalnostjo ohranja del – slehernega dela v originalu. Ta avto je brez pomislekov najbrž edini, ne samo slovenske, ampak širše jugoslovanske, pa tudi italijanske – avtomo- kajti znano je, da FIČKOM ni bilo prizanešeno nič in se je temu primer- bilistične preteklosti. Dušan, privrženec originalnega, ima poleg izjemne ku lahko le čudimo. Brez pomislekov je vrednost tega vozila minimalno zbirke prav gotovo neprecenljive izkušnje tako na področju osebnih stikov z 5000 evrov. Seveda imam muzejsko pa tudi vse modele ZASTAVE 750 ljubitelji po nekdanji državi kot tudi na področju popravljanja fičkov in ama- najmanj 20. Prav tako pa imam tudi edini (v bivši Yugoslaviji) origi- terskega muzealiziranja. Ljubiteljski, individualni pristop k ohranjanju teh- nalne ABARTHE, tako dokumenti kot vozila (cca 15 vozil). Vzporedno niške dediščine je pomemben prispevek, saj na več mestih dopolnjuje insti- s FIATom so tako FIČKA kakor tudi poznejšega FIATa 850 predelova- tucionalni pristop. 132 MADE IN YU 2015 / Modernost na dotik 133 Retro-futuristi Domžalah leta 2010 so se udeleženci najprej odpravili v župnijo, kjer je bil v cerkvi sv. Martina blagoslov avtomobilov, obredu pa je sledila vožnja do Domžal in naprej preko Mengša do gradu Jable, kjer je bil na vrsti ogled Na drugi strani ljubiteljskega spektra imamo ljubitelje, za katere bi težko gradu in pogostitev Turističnega društva Trzin s trzinskimi specialitetami. rekli, da ohranjajo tehniško dediščino, kakor to recimo počnejo Dušan in Eno od srečanj fičkov v Trzinu je »arhivirala« uporabnica »TheTrzinka« in drugi restorativci, še dlje pa so od muzejske obravnave. Retro-futuriste vodi- na Youtubu objavila video, sestavljen iz slik in glasbe.21 Izbor slik pokaže jo drugi motivi in standardi: pri teh vozilih je pomemben »performans«. pester spekter vozil udeležencev, od vestno obnovljenih do domišljeno pre- Kriterij originalnosti, in toliko bolj kriterij ohranjanja dediščine, se praktič- delanih. Tudi izbrana glasba, pesem Moj fičko ansambla Krajcarji iz leta no popolnoma umakneta kriterijem, kot so pospeški, hitrost, (re)dizajn . . Ta 2002, ni izbrana naključno, pač pa dobro odseva tako nostalgijo po dobrih vrsta ljubiteljstva je v osnovi nezvesta originalu. Sicer ga vzame za izhodišče starih časih kot tudi povezavo med avtomobilom in identiteto voznika: in ostaja znotraj določenih tehničnih parametrov, recimo kar se tiče veliko- sti koles, medosne razdalje, določenih karoserijskih elementov. Vendar pa Le nekaj kratkih let nazaj je svet bil zame kakor raj, pri elementih, ki zadevajo performans, se pravi pri gumah, »feltnah« in zla- bil pač takrat čas je tak, da avta pač ni mel še vsak. sti pri motorju, dajejo odločilno prednost moči, navoru, prileganju. No, treba Moj prvi fičko bil je bel, neznansko sem ga bil vesel, je priznati, da so tu vendarle tudi določene tehnične in prostorske omejitve v da pravi mačo sem postal, dekletu v vas se odpeljal. smislu prileganja delov na karoserijo in nosilne elemente, ki določajo Prjatla s fičkom sva bila, prevandrala sva pol sveta, spekter vgrajenih delov (recimo vgradnja motorja iz Yuga v fička). Pri vsem če pritisnil sem mu gas, povzdignil je bobneči glas. tem sta posebej zanimivi dve stvari, ki povezujeta tako restorativce kot Prjatla s fičkom sva bila, prevandrala sva pol sveta, retro-futuriste, pa tudi vse ostale ljubitelje fičkov: s sodobnimi tehnologija- so bla dekleta lahki plen, ljubezen ni bila problem. 22 mi komuniciranja podprte prezentacije na internetu ter »starošolska« sre- čanja ljubiteljev. To kaže predvsem na to, da to niso ločeni svetovi, pač pa Fički po svetu precej tesno prepleteni svetovi ljubiteljskih kultur, ki svojo fascinacijo pogo- sto prevajajo v priložnost za druženje tudi na meddržavni ravni, s čimer – Vendarle bi gledali preozko, če bi »fičkoljubstvo« videli kot fenomen, priso- hote ali nehote – ohranjajo skupne prostore nekdanje države. ten samo na področju nekdanje Jugoslavije in znotraj teh dveh kategorij. Ljubitelje Zastavinih avtomobilov, organizirane v klube, najdemo tudi na Fičo klub Slovenija, na primer, organizira letna srečanja od leta 2008, lokal- Poljskem, Češkem, pa tudi v Veliki Britaniji.24 Očitno »avto-apil« Zastavinih ni klubi, recimo Fičo klub Velenje, pa organizirajo letna srečanja že od leta vozil – zaradi ironije glede kakovosti, eksotike dežele izvora, morda zaradi 1995. Ta srečanja so priložnost za druženje ob skupnem objektu fascinacije, iskanja fetišistične niše, ali pa zaradi »vzhodnega« dizajna – ni omejen na pa tudi ob hrani in pijači. V grobem sledijo dokaj ustaljenemu vzorcu: pravi- »zadrte jugonostalgike«. Videti je, da so motivi ohranjanja te dediščine do loma se srečanje začne zjutraj z zborom udeležencev in zajtrkom, včasih sle- neke mere res povezani z Jugoslavijo, v precejšnji meri pa motivacija to di nagovor župana ali kakšnega drugega lokalnega veljaka. Osrednji del pri- presega. Lep primer je ljubiteljica iz Velike Britanije, ki je v fičku našla reditve je parada ali »mimovoz«. Na srečanju starodobnikov na Lukovici pri materialno vez s preteklostjo svoje družine. 134 MADE IN YU 2015 / Modernost na dotik 135 Hannah Marshall živi v Londonu. Morda se zdi daleč od naše sedanjosti in še Vendar pa se je njena odisejada tam šele zares začela, saj se je s svojim novim dlje od naše preteklosti. In še najdlje od zgodbe s fičkom. Pa vendar samo na fičkom (poimenovala ga je little orange car 27 ali na kratko LOC) namenila prvi pogled. Njen oče je potomec puljske družine, ki je po drugi vojni pripeljati do Londona. A vožnja se je (prvič) zapletla že nekje blizu Trsta, emigrirala v Veliko Britanijo. In kot je velikokrat značilno za potomce izse- ko je odpadla izpušna cev. ljencev, se je tudi Hannah v nekem trenutku odločila, da razišče in spozna svojo preteklost. In jo je našla, ter se v delček te preteklosti tudi zaljubila: Tam je bilo precej Italijanov, ki so občudovali fička prav tako kot jaz. »Seicento!« so mi vpili skozi odprto okno. »Ne,« sem zaklicala, Raziskovala sem družinsko preteklost: vlogo moje družine v antifaši- »Z-A-S-T-A-V-A. Jugoslavija.« Všeč jim je bil, pa čeprav samo zato, stičnem boju med drugo svetovno vojno; kako so živeli pod Titovim ker jih je spomnil na njihovega Fiata 600. 28 komunizmom, kako so doživljali razpad in vojno v Jugoslaviji. … Z nekaj sreče in zaradi podobnosti med fičkom in Fiatom 600 ji je lokalni Zelo dobro se spominjam veselja, ko sem odkrila drugačen svet, svet, mehanik popravil avto. Kljub temu je LOC, po razburljivi vožnji in potova- ki je pripadal moji babici in ki sem mu zato lahko rekla tudi moj svet. nju, ki jo je spremljalo prehitevanje tovornjakov (prehitevani objekt je bil Njeno stanovanje v predmestni ulici v Actonu v zahodnem delu Lon- LOC), zvonjenje kolesarjev, pa izgubljanje v enosmernih ulicah Milana, dona je bilo vedno polno ljudi, cigaretnega dima in vonja po hrani na dokončno odpovedal v Nici. Tam ga je naložila na vlak in odpeljala do Calai- štedilniku. Tam sem se najedla kalamarov, njokov in raguja, bureka sa, s trajektom v Dover in potem spet z vlakom do Londona. Tamkajšnji in baklave. 29 ljubitelji italijanskega Fiata so ji pomagali spraviti avto v vozno stanje. Še več, leta 2009 se je s svojim fičkom udeležila relija na Siciliji: Leta 2007 je Hannah prišla na obisk v Slovenijo in me prosila za pomoč pri iskanju primernega fička. Nekaj tednov prej sem poklical kar nekaj Na več kot 1000 kilometrov dolgem reliju čez skalnate gorske in potencialnih prodajalcev in obiskal Dušana. Pokazal mi je svojo zbirko luknjaste ceste mi je dalo slutiti, da bo moja Zastava povzročala Zastav in Abarthov in kandidata za Hannah. Lep, urejen, negovan, nekako težave. Nisem si mogla pomagati: ko gre za moj avto, se ne ustrašim pšenične barve, za 1.700 evrov. Preden sem se z investitorko uspel dogovori- nobenega izziva. ti, pa je bil fičo v vročici nostalgije prodan v Nemčijo, od koder se je potomec Treba je priznati, da reli ni bil običajen shod ljubiteljev starih vozil. jugoslovanske družine ponj pripeljal s prikolico. Skrivna zadeva je bila organizirana samo prek povabil in je bila malo manj avtoritarna glede zahtev ustreznosti vozil kot običajni reliji. Moj No, medtem je prišla Hannah, in našli smo drug primerek, živo-oranžne avto so sprejeli samo zato, ker je bil ekscentričen in star (nisem si delala barve. Dušan ga je pripeljal izpod skednja, za nekaj manj denarja ponudil utvar, če bi bil to Monte Carlo, bi me ob krohotu pospremili iz mesta). ustrezno manj glasbe. Ta je bil malo bolj poškodovan, rjav in potreben dolo- čenih intervencij (kitanje, ličanje), kar je Dušan, potem ko je Hannah potrdila, da ga bo vzela, tudi storil. Ob kavi in piškotih je povedal svojo zgodbo ljubitelja, Hannah pa mu je zaupala svojo. 136 MADE IN YU 2015 / Modernost na dotik 137 In tako naprej. Naslednji dan sta prišla dva priročna možakarja z jermenom za hladilnik in ga zamenjala. Dan kasneje je eksplodirala izpušna cev, pa ga je starejši možak čudežno popravil z izvijačem. Počasi sem se navadila moških, ki so se ukvarjali z mojim motorjem; pogled na mojega bolehnega fička je v njih očitno zbudil materinska čustva. 29 In kako je končal Hannin fičko? Ljubezen do avta, sploh starega, je vedno boleče povezana s financami, kar izkušajo tako ljubitelji kot muzealci. In prav stroški, ki so presegali zmožnosti ljubiteljičine denarnice, so v pomemb- ni meri zapečatili usodo malega oranžnega avta. Z ljudmi, s katerimi sem se spoznala na reliju, smo stavili, da mi avta ne bo uspelo pripeljati iz Španije prej kot v dveh tednih. Sprejela sem izziv, a avto se je pokvaril v Perpignanu. To je bila kaplja čez rob. Mehanik je rekel, da bo popravilo zelo drago, saj je zelo težko dobiti dele. Bila sem sita vožnje s fičkom in neprestanih stroškov s popravili. Na koncu sem ga prodala človeku v Perpignanu, ki mi je pomagal ta- koj, ko se je avto pokvaril. Prodala sem ga za en evro, kar se sliši noro, ampak potrebno je bilo res veliko dela in želela sem si, da najde dober dom. Rekel je, da ga bo pazil zame, ampak zdelo se mi je, da je pravi čas za slovo. Bila je čudovita dogodivščina, a hkrati tudi neizprosna ljubezen, poleg tega pa sem potrebovala novo priložnost. 30 Simbolična cena za avto, ki s sabo vozi toliko simbolne prtljage, je vsekakor primeren zaključek afere in odiseje. Hkrati tudi zaokroži pripoved o fičku po Jugoslaviji, spregovori o vztrajnosti materiala, predmeta in afektivnih investicij ter nam da vpogled v razmerje med avtom kot predmetom in avtom, ki ne zagotavlja zgolj bolj ali manj hitre in varne osebne mobilnosti, ampak tudi mobilnost preteklosti, predstav in idej o preteklosti, pa tudi Hannah in njen fičko na poti v London, poletje 2007 neizpolnjenih želja sedanjosti. fotografiji: arhiv Hannah Marshall 138 MADE IN YU 2015 / Modernost na dotik 139 * * * Na koncu bi rad poudaril še en vidik, in sicer vidik »avtomobilske kontinuitete«. Prisotnost, zanimanje in fascinacija, ki jo ti avtomobili očitno Zgodbe o vsakdanjem »šraufanju« niso vedno povezane samo z nostalgijo, vozijo s sabo, namreč kažejo na pomemben vidik življenja stvari v ljubiteljskim navdušenjem ali zavestjo o ohranjanju dediščine. Če drži, da se postsocializmu: svet se spreminja, režimi odhajajo, prihajajo nove ideologije, po cestah bivše Jugoslavije res vozi še okoli 20.000 registriranih fičkov, a vendarle ostajajo določeni predmeti, ki s seboj nosijo sporočilo preteklosti. lahko samo ugibamo, koliko je neregistriranih. In jasno je, da jih mora biti In to sporočilo se vzpostavlja toliko očitneje in močneje, kolikor močnejši je kar nekaj na cesti tudi zaradi ekonomske nuje in priročnosti. Na dalmatinskih bil »odrez« preteklosti. Pri tem ni pomembno, ali ljubitelj goji kakšno otokih, recimo, vinogradnike in oljkarje še vedno vozijo med »gromačami« posebno afiniteto do socialistične Jugoslavije v najširšem smislu (politika, do nasadov in vinogradov in polj, saj so dovolj ozki in vztrajni, z dovolj majhno kultura, tehnika ali pa spomini na otroštvo). Na ravni pojavnosti in porabo goriva in dovolj preprosti za vzdrževanje, poleg tega pa so, če prisotnosti, zanimanja in fascinacije je tukajšnjost in zdajšnjost fičkov in odstranimo sopotnikov sedež, primerni tudi za prevažanje manjših tovorov ljudi, ki se z njimi ukvarjajo in vozijo, pomemben pokazatelj ne samo – sodov, zabojev, orodja . . Poleg bolj ali manj sijoče sedanjosti, ki odseva v vztrajnosti materiala in spominov, pač pa tudi vztrajnosti zelo elementarne sveže spoliranih »haubah« in »radkapah«, je prenekateri fičo danes tudi umestitve v prostor in čas, ki je ne more poškodovati še tako zavzeto vozilo, ki omogoča preživetje določenemu načinu življenja .. »šraufanje« ideologije. S prikazi sodobnih uporab fička na cesti in v garaži, pa tudi v spominih in popularni kulturi v jugoslovanskih in predvsem postjugoslovanskih kontekstih, sem poskušal osvetliti mesto, ki ga ta tehnični in kulturni fenomen zaseda v neinstitucionaliziranih in vernakularnih spominskih, ljubiteljskih in vsakdanjih praksah, ki so praviloma samoorganizirane in samo-financirane. A so vseeno tudi prakse, skozi katere se vzpostavljajo skupnosti, sklepajo poznanstva in prijateljstva. In nenazadnje prakse, skozi katere posamezniki in tudi skupine ne ohranjajo samo spomina, pač pa obenem tudi »materijo« spomina, in to ne samo osebnega, ampak tudi kolektivnega spomina ter spomina na državo, ki je v zameno, ker jo je fičko postavil na kolesa, s svojo tudi bolečo zgodovino »njemu« namenila pomembno vlogo tudi po svoji smrti. Skozi tukaj opisane primere postaja jasno, da je tehniška dediščina, z ohranjanjem katere je v veliki meri povezano tudi avtomobilsko navdušenje, katerega rezultat so tako ali drugače obnovljeni in predelani fički, za pomembno skupino ljudi pomembno prostočasno ali celo življenjsko opravilo, celo poslanstvo. 140 MADE IN YU 2015 / Modernost na dotik 1 Nacionalna Klasa, udruženje ljubitelja fiće (komentar uporabnika »NightRider« na spletnem forumu). 2009. Dostopno 15 Poimenovanje prvih je relativno jasno, pri drugih naj povem, da gre za retro-futurizem zaradi dveh razlogov: predelave prek: http://www.forum.nacionalnaklasa.net/viewthread.php?tid=4843&page=1 (3. januar 2013). izhajajo iz starih vozil, hkrati pa ohranjajo kontinuiteto s prakso izboljševanja vozil, ki je v avtomobilizmu prisotna od 2 samega začetka. Pogosto se začne že v rosnih letih s pripenjanjem kosa plastike (običajno jogurtovega lončka) s klju-Voelcker, John. 2014. 1.2 Billion Vehicles on World’s Roads Now, 2 Billion by 2035: Report. Green Car Reports, 29. julij. Dostopno prek: http://www.greencarreports.com/news/1093560_1-2-billion-vehicles-on-worlds-roads-now-2-billion- kico za perilo na ogrodje kolesa, da potem ropota po »špriklah«. Pri tem nikakor ne želim vzpostaviti kakšne resne by-2035-report (23. september 2015). delitve, saj primeri kažejo na sobivanje in prepletanje obeh »ideologij«, pač pa želim izpostaviti dve temeljni drži odnosa do starega. 3 Za dokaj obširen pregled socialistične »avtomobilnosti« glej: Siegelbaum, Lewis H., ur. 2011. The Socialist Car: Automo-16 bility in the Eastern Bloc. New York: Cornell University Press. Za več informacij o Abarthu glej: Abarth History. 2012. Dostopno prek: http://www.abarthisti.co.uk/abarth-history (29. september 2015). 4 Zastava Automobili. 2008. Dostopno prek: http://zastavanacionale.com/Default.aspx?lng=srla&mode=heritage&id=195 0s (9. januar 2013). 17 Na tem mestu velja omeniti podoben, pa vendarle malo bolj formaliziran, entuziazem skupine nekdanjih delavcev IMV iz Novega mesta, ki so prostovoljno uredili zbirko vozil, ki so jih v času po drugi svetovni vojni izdelovali v IMV-ju, od več 5 Čeprav v tej izjavi Vladislav Todorov govori o Sovjetski Zvezi, jugoslovanska situacija ni daleč. Citrano v: Siegelbaum, Lewis modelov DKW in Austinov pa do Renaultov, ki jih v pravnem nasledniku IMV-ja, Revozu, izdelujejo še danes. H. 2006. Cars for Comrades: The Life of the Soviet Automobile. Ithaca and London: Cornell University Press (str. 3). 18 Glej: Brovinsky, Boris. 2001. Etika konserviranja in restavriranja tehniške dediščine. V Muzejska konservatorska in 6 Novačić, Dejan. 2012. Fića. Dostopno prek: http://postyu.info/post/30248441811/inicijacija-f (4. januar 2013). restavratorska dejavnost: Priročnik, ur. Zoran Milić, 1–8. Ljubljana: Skupnost muzejev Slovenije. Dostopno prek: http:// 7 Zastava Automobili. 2008. Dostopno prek: http://www.zastava-automobili.com/sr/istorijat/istorijat.htm (4. januar 2013). www.sms-muzeji.si/C/Items/1031?cat=4 (15. november 2015). 8 Fićo forum. 2009. Dostopno prek: http://www.ficoforum.net/t1704p15-fiat-600-zastava-750 (29. december 2012). Stran 19 Povzeto po pogovoru z enim od avtorjev in vodičem po razstavi Kolesje napredka IMV, 31. avgust 2012. ne obstaja več. 20 Motosvet (komentar uporabnika »marpe« na spletnem forumu). 2005. Dostopno prek: http://www.motosvet.com/tabla/ 9 Forum.hr (komentar uporabnika »ship-shop« na spletnem forumu). 2008. Dostopno prek: http://www.forum.hr/archive/ topic/15018-zastava-750-fico (3. december 2012). Besedilo je objavljeno v izvirni obliki. index.php/t-394165.html (7. januar 2013). V prevodu: »Žal mi je Yugota :( Kot pravi moj prijatelj: naj živi avto, ki ga po-21 praviš z izvijačem, kombinirkami, izolirnim trakom in sem in tja s kakšnim udarcem s pestjo.« 2. srečanje fičkov v Trzinu. 2011. Dostopno prek: https://www.youtube.com/watch?v=bB8BvWL7fFI (4. januar 2013). 10 Forum.hr (komentar uporabnika »Vojky« na spletnem forumu). 2008. Dostopno prek: http://www.forum.hr/archive/in-22 Ansambel Krajcarji. 2002. »Moj fičko«. Savinjski kavboj [CD]. Samozaložba. Besedilo dostopno na: http://www.krajcarji. dex.php/t-394165.html (7. januar 2013). V prevodu: »Ko se strga kabel za dvigovanje okna, potem okno blokiraš z izvi-eu/besedila/savinjski%20kavboj/4.%20MOJ%20FI%C4%8CKO.doc (22. december 2012). jačem! Kaj šele pravi frajerji starejše generacije, ki so dami, ki je stala ob zaustavljenem fičku, lepo rekli, naj si sleče 23 http://www.fiat128.e.pl/fiat128zastava.htm najlonke, saj se je strgal jermen!« 24 http://www.zastava.cz 11 Avtomobilizem.com (komentar uporabnika »Mojster Miha« na spletnem forumu). 2004. Dostopno prek: http://www.av- tomobilizem.com/forum/viewtopic.php?f=2&t=46248&sid=cee4258ec21bb154abe5f5cc55e64431&start=20 (4. januar 25 http://www.zastava-yugo.co.uk 2013). 26 Marshall, Hannah. 2008. A Balkan Love-affair. The Guardian, 7. junij. Dostopno prek: http://www.guardian. 12 Več na: Zastava Automobili. 2008. Dostopno prek: http://zastavanacionale.com/Default.aspx?lng=srla&mode=heritage co.uk/lifeandstyle/2008/jun/07/familyandrelationships9 (4. september 2015). &id=1950s (12. januar 2013). 27 V prevodu: »mali oranžni avto«. 13 Za razmislek o spremembah razumevanja družbenosti glej: Castells, Manuel. 2002. Virtual Communities or Networked 29 Marshall, Hannah. 2008. A Balkan love-affair. The Guardian, 7. junij. Dostopno prek: http://www.guardian. co.uk/ Society. V The Internet Galaxy, ur. Manuel Castells, 116–136. New York in Oxford: Oxford University Press. Čeprav lifeandstyle/2008/jun/07/familyandrelationships9 (4. september 2015). Castells piše o omreženi družbi sodobnih komunikacijskih tehnologij, si ni težko predstavljati vloge avtomobila pri temeljiti redefiniciji družbenosti: avto omogoča družbenost, ki temelji na afiniteti in ne več na teritorialni zamejenosti 29 Marshall, Hannah. 2009. Hidden Pleasures of Secret Rallying. The Telegraph, 18. julij. Dostopno prek: http://www.tele- (str. 126–127), se pravi, da sopotnike izbiramo sami, prav tako pot in cilj. graph.co.uk/motoring/motorsport/5857324/Hidden-pleasures-of-secret-rallying.html (4. september 2015). 14 Karanović, Srđan. 1975. Grlom u jagode, »Časovi vožnje« [TV serija]. Beograd: Televizija Beograd. 30 E-poštna korespondenca avtorja s Hannah Marshall, 1. junij 2014. 142 MADE IN YU 2015 / Modernost na dotik 143 Monstera obnove zapuščali lani. Na pregledu z očetom sem opazila razmetane skladovnice, pripravljene na odvoz. V tistem trenutku žal nisem imela moči, da bi se odpravila v reševalno akcijo, za kar mi je danes zelo žal. in 4455, Kraljev stol Tanja Radež Monstera, rastlina z vznemirljivim imenom, je bila nekdaj temno zelena kraljica dolgih hodnikov, poliranih v kamnite vzorce teraco tlakov. Njeni ogromni listi rastejo na dolgih pecljih, so bleščeče temno zelene srčaste obli- ke, z globoko pernato narezano listno ploskvijo. Tako kot marsikaj po krivici zapostavljenega v zadnjih dveh desetletjih se tudi monstera kot nekakšen simbol divje narave dandanes ponovno vrača v prostore, ki jih obiskujemo. Tri zgodbe Stol 4455, bolnišnica Jesenice, 2015 fotografija: Tanja Radež Stol 4455 oblikovalca Nika Kralja (1920–2013) sem prvič srečala v zdra- vstvenem domu v varni družbi monstere na sistematskem pregledu, ki mi je Občutek varnosti in osebne nedotakljivosti začutim tudi danes, ko v Atriju v otroštvu povzročal strašno nelagodje. Mama me je strogo poskušala obdr- ZRC SAZU na okrogli mizi ali predavanju sedim v belo tapeciranem stolu žati urejeno in pridno, mene pa je navznoter grizel strah pred ordinacijo in 4455, ki mi zagotavlja moj prostor, avtonomijo, in mi tudi v množici omogoči fizičnimi posegi v mojo mlado osebnost. Sedela sem na stolu, ki me je vzel v fizično varnost. Sedeti v omenjenem stolu pomeni počivati, razmišljati, svoj varni objem in me varoval pred drugimi v isti življenjski situaciji. Noge se umiriti, pogovoriti, kaj novega izumiti. Omenjeni stol je zaenkrat še sra- so mi bingljale v zrak, ročice pa so bile trepetavo naslonjene na tapecirano mežljivi neznanec, po imenu in stasu ga prepoznavajo in priznavajo le preu- držalo dolgočasno rjave barve. Stoli 4455 so bolnišnico Jesenice zaradi čevalci zgodovine slovenskega oblikovanja. 144 MADE IN YU 2015 / Modernost na dotik 145 V 1990-ih smo v našem prebujenem mladem studiu Tandar in Bratina, kate- Naslednje srečno srečanje s stolom iz moje zgodbe je bilo v prostorih rega nastanek je sovpadal z novo državo, ki smo jo veselo gradili, kljub temu, Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Arhitekt Metod Prijatelj je da smo žalovali za staro, oblikovali serijo notranjih oprem za gostinske loka- v sejne sobe in dvorane umestil stol v tapecirano žametni izvedbi temno le in trgovine. Nekakšno pravilo, ki smo se ga držali, je bilo, da v vsak lokal rdeče barve. V elegantne prenovljene prostore stare hiše se je stol naselil kot umestimo vsaj en izdelek, ki ga v celoti oblikujemo sami, in da uporabimo edini možen. Ko smo leta 2010 skupaj ustvarjali kavarno LP, se je 4455 čim več stvari iz domače predmetne zgodovine. Vztrajno smo brskali med ponovno izkazal kot odličen kavarniški stol, zaradi možnosti, da nanj odlo- zalogami tovarn v zadnjih vzdihljajih, česar se takrat še nismo čisto zaveda- žiš tudi svoje roke idealen za branje časopisov ali elegantno pitje li, čeprav je bilo že čutiti nekakšno počasno, nezavedno umiranje. In tako temnega piva ali rumenega muškata v poznem večeru. Metod pravi: smo v tedanjem Stolu iz Kamnika našli stol 4455 oblikovalca Nika Kralja še v suvereni proizvodnji po super dostopnih cenah. Ena od neizživetih iluzij o Hm, kako je pravzaprav bilo? Še na faksu sem delal v »Inštitutu Nika sodobnem gostinstvu iz naše »ustvarjalnice« je bilo oblikovanje notranjosti Kralja«.1 Prijazni mož mi je dal nalogo, da njegovega legendarnega kavarne Podnevi in zvečer leta 1998 na Rimski ulici v Ljubljani. Podnevi in Rexa, ki je po karakterju fotelj (višina 35 cm), poskusiva predelati v stol zvečer je bil blago rečeno slikovit lokal, poln domislic, in za uporabo v lokalu (višina 42 cm). Ni šlo. Skupaj z njim smo se borili s perfektno formo, ki so leseni deli Kraljevih stolov po naročilu dobili neokusno žive barve. Spo- je imela že takrat svoj prav. Ves ta čas pa sem sedel na stolu, ki je bil vse minjam se veselja in začudenja v tovarni Stol Kamnik ob novem karakterju to, kar smo želeli doseči. Takrat je bil anonimen in vseprisoten kot Kra- stola, ki se je pojavil v barvi, kajti v vseh teh premnogih letih proizvodnje ljeve Lupine v kinodvoranah ali zobozdravstvenih čakalnicah. Nisem stolov jih še nikoli niso barvali. Pri izbiri smo se zavedali ponosa ter varova- se zavedal, da je to njegov stol. Priznam. Najprej je bil stol 4455, ki me nja ali razvoja nekakšne tradicije, sploh pa zadovoljstva, da stol, ki ti je res, je spremljal od študentskih let kot delovni stol, namnožen v dimenzijo res všeč, lahko kupiš doma. dvorane ZRC. Na koncu sva mu midva dala tudi funkcijo kavarniškega stola, ki jo, se mi zdi, odlično opravlja. V pogovoru z zaposlenimi se izkaže, da stola 4455 ne prepoznajo kot sloven- skega izdelka. Vendar se ga vseeno spominjajo v njegovi javni pojavnosti in ga povezujejo z uradi in čakalnicami. Leta 2009 je bila dokončana obnova Moderne galerije. Veselo presenečenje je bilo kraljevanje stola 4455 v vseh prostorih sveže Moderne galerije. Nad prenovo so bedeli Bevk Perović arhitekti ter odgovorna arhitekta Matija Bevk in Vasa Perović; slednji je med drugim predani ljubitelj, poznavalec in zbiratelj stolov. Kljub temu, da je Vasa eden najmodernejših ljudi v domačem ustvarjalnem vesolju, še vedno občasno nosi ključe svojih prostorov na vrvi- ci, obešeni okoli vratu, kar je zame nedvomen spomin na samostojnost Kavarna Podnevi in zvečer, Ljubljana, 1998 146 MADE IN YU 2015 / Modernost na dotik 147 v zgodnjem otroštvu. Vsi smo tekali naokoli s ključi od doma na vrvicah okoli vratu. Morda to pomeni, da so tudi njega rana spoznanja v mladosti ustvarjalno zaznamovala. Ko sem ga vprašala, če se spominja, kje in kdaj je Vse tri zgodbe o uporabi stola 4455 temeljijo na zavestni želji o ohranjanju prvič videl stol 4455, je izstrelil, da je bilo to v obdobju in na področju tradicije, o želji po nazornem dokazu, da smo zrasli v modernem svetu, ki bi njegovega otroštva, v trgovini Borovo, v stolpnici iz 1960-ih let na Sarajevski ga za vsako ceno radi ohranili in razvili. Zdaj mi je nekako jasno, da identite- ulici v Beogradu, kamor je zahajal s svojo mamo. Vasa ve ogromno o zgodovi- to nekega prostora s pomočjo koščkov iz preteklosti lahko ohranjajo in ni stolov, o tej najpogostejši oblikovalski temi, ki je za slehernika popolnoma gradijo samo zasanjani posamezniki s svojo vero in poznavanjem. Težko to samoumevna. Na podlagi tega znanja stol 4455 umešča v obdobje prve prave počne država, sistem, industrija ali plansko gospodarstvo. industrijske proizvodnje pri nas. Na novi stol, ki ga sreča na raziskovalni poti, vedno gleda skozi poznavanje teritorija, iz katerega stol prihaja, in ko se je pred dolgimi leti iz Beograda priselil v Ljubljano, je najprej živel v asketski sobi hotela Park z gugalnikom Rex, svetilko in posteljo. Zanj so Kraljevi stoli industrijski izdelki, ki so preživeli čas. Stol 4455 pa diagram v prostoru. Zame je 4455 najbolj prezenten, vsebinsko popoln v vogalih razstavnih prostorov, namenjen čuvajem razstav. Kot nekakšna risba, metafora za Atrij, ZRC SAZU, Ljubljana, 2016 umirjeno sedenje. Bevk Perović arhitekti so stol posodobili. V Moderno fotografija: Mare Mutić galerijo so ga umestili v sivo beli in črni barvi, za občutek incidenta pa doda- li nekaj turkiznih stolov. Stol je v celoti enotno pobarvan. Postal je super moderen, z minimalnimi popravki, ki izboljšajo njegovo silhueto. Vasa o njem govori kot o nečem, kar mu je zelo ljubo. Tudi med najinim pogovorom sedi na testni različici v rumeni barvi. Njegova obsežna avtorska zbirka stolov počiva v skladišču. To se mu ne zdi prav, zato bi jo rad poslal v življenje ali se morda celo poslovil od nje. Zdi se mi, da to ne bo lahko. V njihovem arhitekturnem biroju se skrivajo zaloge in klijejo tudi druge ideje, in če se le da, tudi oni v luči ohranjanja slovenske pohištvene dediščine v svoje ambien- te poskušajo umeščati slovenske izdelke. Vse tri zgodbe o uporabi stola 4455 temeljijo na zavestni želji po ohranjanju tradicije, o želji po nazornem dokazu, da smo zrasli v modernem svetu, ki bi ga radi za vsako ceno ohranili in razvili. Zdaj mi je nekako jasno, da identite- to nekega prostora s pomočjo koščkov iz preteklosti lahko ohranjajo in gradijo samo zasanjani posamezniki s svojo vero in poznavanjem. Težko to počne država, sistem, industrija ali plansko gospodarstvo. Moderna galerija, Ljubljana, 2016 fotografija: Mare Mutić 148 MADE IN YU 2015 / Modernost na dotik 149 Brata Rex in Lupina Stol 4455 ima dva prepoznavna brata, sklopni naslanjač Rex in serijo stolov Lupina. Vse tri je Niko Kralj razvijal v prvi polovici 1950-ih let, v tovarni Stol Kamnik pa so jih proizvajali tako množično, predvsem pa tako kakovostno, da jih še danes najdemo v uporabi in zavesti ljudi po celotnem področju bivše Jugoslavije. Ta dva stola se v originalni izdaji zavestno iz prvotnih ambien- tov zbrano selita v domove, javne prostore in ateljeje. Postajata spoštljiva označevalca tradicije, prepoznavna tudi v tujini, ter kultna predmeta starinarnic in bolšjih sejmov. Morda je monstera, omenjena na začetku pravljice o stolih, nekakšna metafora za znameniti stol Rex, po Kraljevih besedah sklopni fotelj z zarezami, kjer te niso okras, prazna forma, kot se zdi na prvi pogled, ampak posledica čiste funkcije.2 Arhitekt Metod Prijatelj Rex in Lupina je v pogovoru potrdil mojo misel: kolaž: Tanja Radež Monstera . . Ko si me vprašala, si mi dala misliti, da je pravzaprav biomorfna predpodoba za stol Rex. Te tipične reže v sedalu in naslonu, Navdih: Niko Kralj lupina-lepljenec, inspiracija v listu ... Kaj pa vem, morda. Nika Kralja, pionirja in utemeljitelja povojnega industrijskega oblikovanja, In Niko Kralj mu v intervjuju o »unikatnosti skozi serijo« pritrdi: nikoli nisem osebno srečala, deluje pa zelo lep, poseben človek. Oblikovanje približujem naravi, kjer ne nastane nič brez potrebe, vse, kar je nepotrebno, pa odmre. Temelj vseh oblik je narava, ta ne naredi Niko Kralj je bil razgledan mislec in družbeno angažiran oblikovalec, nič, kar ne bi bilo funkcionalno.3 ki je svoj poklic razumel kot družbeno poslanstvo. 6 Vladimir P. Štefanec pa v poslovilnem besedilu ob smrti Nika Kralja pravi: Tako je zapisalo uredništvo arhitekturnega portala Trajekt ob njegovi smrti. Predstavljam si, da je bil s svojimi neukrotljivo belimi lasmi in živimi očmi Rex ni bil ustvarjen kot stol za kralje, ampak kot stol, ki naj vsaj simbo- uglajeno poseben, nenavaden, samosvoj, edinstven. Njegov ustvarjalni opus, lično v kralja povzdigne tudi slehernika, zabriše razliko med obema.4 vezan na čisto pravo industrijsko proizvodnjo, je gromozanski. Stol 4455 je Niko Kralj pa v tej smeri razmišlja leta 1994: rojen leta 1955, torej deset let po drugi svetovni vojni. Idealizem, ki ga razbe- remo iz njegovih premnogih zapisov, me spravlja v obup, ker trenutno živimo Strašno [bi] rad, da bi za skromne razmere, za skromne ljudi naredil v nekako resigniranih časih, iz dneva v dan, brez smelih načrtov za priho- lepe, kakovostne izdelke, ki bi bili poceni in dostopni tudi tistim, ki dnost, brez pravega upanja na nov zagon lastne industrijske proizvodnje, nimajo veliko denarja, a bi kljub temu radi živeli v lepem okolju. 5 vezane na raziskovanje in ustvarjanje. 150 MADE IN YU 2015 / Modernost na dotik 151 Špela Šubic iz arhitekturnega muzeja v knjigi z iskrenim naslovom Niko Industrijsko oblikovanje in inovatorsko delo je Niko Kralj videl kot neločlji- Kralj, neznani znani oblikovalec pravi: va partnerja, pri njem sta bila raziskovanje in poznavanje materiala in tehnologije vedno del procesa pri nastajanju novega izdelka. Njegov pogled v Niko Kralj je že v šestdesetih in sedemdesetih promoviral nekatera prihodnost je bil sodoben, poln pozitivne vizije, sredi 1960-ih let je spisal načela, ki še danes veljajo za (nedosežen) ideal. Zagovarjal je trajnost svoja predvidevanja razvoja pohištva v prihodnjih 10-15 letih v tridesetih in ekonomičnost po zgledu ljudskih mojstrov, kar je znal uspešno zdru- točkah. Ta zapis je z današnjim odmikom, dolgim natančno pol stoletja, kar žiti z zahtevami sodobnega porabnika in hkrati z zmogljivostjo sočasne se sliši veliko, na nek način humoren, poln optimizma, njegova vizija pa je proizvodnje. Svoje kratke življenjepise, ki jih je pisal za različne daleč presegla realnost, ki je nekega dne pritisnila na zavoro razvoja v naši potrebe, je Kralj večkrat začel s stavkom, da je pionir slovenskega indu- domovini. Nekaj točk v zapisu se glasi … strijskega oblikovanja. Na prvi pogled pretirano samozavestna trditev se izkaže za popolnoma utemeljeno, saj gre vendar za človeka, ki je • V bodočih 15 letih bo delovni teden skrajšan na 4 dni, kar bo dalo v svoji prvi službi postal prvi profesionalni industrijski oblikovalec drugo bivališče – weekend in opremo zanj. v nekdanji Jugoslaviji. Razen Rexa večina ljudi Kraljevih del ne pozna. • V bodočih 15 letih bodo nastale hiše za sposojanje in menjavo pohištva. Bolje rečeno, večina ljudi pozna Kraljeva dela, a ne vedo, čigava so. 7 • V bodočih 15 letih bo postala Slovenija pohištvena velesila. 10 V isti knjigi soavtorica knjige Barbara Predan zapiše: Vsekakor je ohranjanje dela Nika Kralja in preučevanje njegovih premnogih Svojim prispevkom gradi materialno kulturo in pušča sled, po kateri zapisanih razmislekov uporaben navdih za vse, ki nadaljujemo pot urejanja nas bodo ocenjevale prihodnje generacije, ter gradi strukturne mreže, sveta skozi oblikovanje. ki uravnavajo naše življenje. Kraljevo oblikovanje je v strukturno mrežo jugoslovanske družbe vnašalo predvsem temelj standardizacije Vsi ti izumi davnih anonimnih oblikovalcev, vraščeni v predmetih in njene posledice, racionalizacije. 8 vsakdanje rabe, se nam zdijo tako samo po sebi razumljivi, da niti ne opazimo, kako zelo so preoblikovali človekovo okolje in kako zelo so Morda prihaja čas, ko bo Niko Kralj iz pionirja končno postal tudi otožni nam olajšali življenje. 11 oče slovenskega industrijskega oblikovanja, čeprav je postal v zadnjih letih v očeh mlajših generacij kultna figura. Njegove besede so vodila, celo jasna navodila, kako se obdržati na površju družbenim spremembam navkljub. Morda lahko tudi kult neke osebnosti Njegov status se je lepo ujel z vintage trendi, z oživljenim zanimanjem z zvenečim imenom, radoživo podobo, ki je bila kombinacija delavniških za oblikovanje petdesetih, kar je v našem kontekstu pomembno tudi raziskovanj, ljubezni do materialov in tehničnih inovacij ter zapisane bese- zato, da se preseže ozko ideološko gledanje na zgodnje obdobje našega de, prek vzgoje in izobraževanja pomaga graditi tako želeno tradicijo in povojnega razvoja, 9 identiteto, ki imata pridih sodobnosti, morda pogumne modernosti. zapiše Vladimir P. Štefanec v Pogledih leta 2013. 152 MADE IN YU 2015 / Modernost na dotik 153 Treba je oblikovati, razvijati ideje, zamišljati nove strukture, ustvarja- 1 Niko Kralj kot oblikovalec, inovator in izumitelj leta 1966 ustanovi Inštitut za oblikovanje, v katerem skozi dolga leta dela ti nove umetniške tokove, nove, doslej neznane predmete, spreminjati mnogo študentov, med njimi tudi Metod Prijatelj, ki Inštitut v pogovoru imenuje »inštitut Nika Kralja«. funkcije, izmišljati nove forme bivališč, smelejše stopati v neznano in 2 Predan, Barbara in Špela Šubic. 2012. Niko Kralj / Neznani znani oblikovalec. Ljubljana: Muzej za arhitekturo in oblikova-riskirati, z eno besedo odkrivati novo in vse to novo zavestno pokazati nje (str. 149). svetu. 12 3 Ibid. (str. 159). 4 Štefanec, Vladimir P. 2013. Niko Kralj (1920–2013). Pogledi (7. avgust). Človek že od nekdaj stremi in neutrudno išče materialno in duševno 5 Predan, Barbara in Špela Šubic. 2012. 2012, Niko Kralj / Neznani znani oblikovalec, Ljubljana: Muzej za arhitekturo in popolnost. Iskanje novih dopadljivejših oblik predmetom in napravam, oblikovanje (str. 160). ki jih v vsakdanjem življenju srečujemo, je fuzija rutinske in umetniške 6 Preminil je arhitekt in oblikovalec Niko Kralj. Trajekt.org, 15. 2. 2016. Dostopno prek: http://trajekt.org/ 2013/07/19/niko-ustvarjalnosti. Ustvarjalec novih form tako neposredno vpliva tudi na kralj-je-odsel. razvoj duševnosti, ki je izraz okolja in prilik, v katerih človek živi. 7 Predan, Barbara in Špela Šubic. 2012. Niko Kralj / Neznani znani oblikovalec, Ljubljana: Muzej za arhitekturo in oblikovanje Poslanstvo oblikovalca s tem postaja celovitejše in dobiva v modernem (str. 20). svetu humanistični karakter. 13 8 Ibid. (str. 29). 9 Štefanec, Vladimir P. 2013. Niko Kralj (1920–2013). Pogledi (7. avgust). Treba je na Slovenskem zbrati krog fantastov, oblikovalcev, umetnikov, 10 Predan, Barbara in Špela Šubic. 2012. Niko Kralj / Neznani znani oblikovalec, Ljubljana: Muzej za arhitekturo in obliko-filozofov, ljudi s hobbyji, arhitektov iznajditeljev, in začeti z njimi iskati vanje (str. 77). naš slovenski likovni image. 14 11 Ibid. (str. 55). 12 Ibid. (str. 34). Stole Rex, Lupina, 4455 in še nekaj drugih izdelkov trenutno proizvajajo 13 pod blagovno znamko Rex Kralj. Poraja pa se resna nevarnost, da izgubljajo Ibid. (str. 84). filozofijo dostopnosti in počasi postajajo prestižni izdelki, kljub temu, 14 Ibid. da niso bili tako zamišljeni. Na spletni strani jih oglašujejo s sloganom retro chic. K temu dejstvu botruje naša vse manjša kupna moč in zavestno pozicioniranje izdelka v višji cenovni razred. V vseeno ostajajo zvesti označevalci novodobnih domovanj, ki se pojavljajo v domačih oblikovalskih revijah, in to je dobro. Izdelki in razmisleki Nika Kralja, ki jih najdemo v njegovih intervjujih in zapisih, so tako polni energije in sodobni, da se mi celo beseda »tradicija« v njegovem primeru zdi nepotrebna, staromodna in zaprašena. 154 MADE IN YU 2015 / Modernost na dotik 155 Kiosk K67 različni kupci iskali različne barve za različne namene.4 Kiosk je od leta 1968 pa vse do leta 2000 proizvajala tovarna Imgrad iz Ljutomera. Odlikoval ga je edinstven in prepoznaven dizajn, zaradi česar je postal eden ali blišc in beda najuspešnejših dosežkov jugoslovanskega industrijskega oblikovanja. Osnovna ideja je temeljila na sistemu modulov, primernih za sestavljanje nekega razvojnega v kompleksnejše strukture, odvisno od namena bodočega kioska in od potreb dejavnosti, ki so se izvajale v njem. preboja Ana Panić Mest se ne ruši samo odzunaj in fizično, ampak se lahko uničujejo tudi odznotraj in duhovno. 1 Glavni junak naše zgodbe se imenuje K67 in pripada vrsti modularnega kioska, ki se mu v žargonu še vedno reče rdeči kiosk, čeprav ni bil nujno rdeč. Obstajal je tudi v beli, zeleni, rumeni, oranžni in modri barvi, a v spominu bivših Jugoslovanov je ostal rdeč, kot je v spominu ostalo tudi to, da je bil namenjen prodaji hrenovk in klobas, ki so se kuhale v velikih loncih iz nerjavečega jekla, postregli pa so vam jih v suhih žemljicah in s PKB jogurtom Avtobusna postaja na Bulvarju Jaše Tomića, Novi Sad, 2015 v tetrapaku, čeprav je služil tudi številnim drugim namenom – prodaji fotografija: Ivan Manojlović in Aleksandar Zarić časopisov, plačevanju parkirnine, turističnim informacijam ali pa kot vratarska hišica pred različnimi ustanovami.2 Svoje ime je dobil po letu, ko Zasnovan je bil predvsem za urbana območja in ga je bilo mogoče priključiti ga je patentiral mladi, sveže diplomirani slovenski arhitekt Saša J. Mächtig, na infrastrukturno omrežje in priključke (vodovod, kanalizacijo, elektriko, ki je navdih našel v prečnem prerezu dveh cevi.3 Po njegovih besedah je bila telefon), pri čemer so se povezave lahko napeljale pod zemljo, da se ni pose- prvotna zamisel, da bi bil kiosk izključno rdeče barve, zato da bi bil viden v galo v zasnovo samega modula. Proizvajali so ga po delih, posameznih ele- mestu, kjer je vse sivo, in da bi ljudje, ko bi zagledali rdečo barvo, takoj mentih, ki so bili prilagojeni industrijski proizvodnji, na kraj namestitve pa pomislili, da gre za kiosk. Ko pa sta se proizvodnja in prodaja razvili, so je prišel v celoti sestavljen, tako da ga je bilo treba samo priključiti na obsto- 156 MADE IN YU 2015 / Modernost na dotik 157 ječe inštalacije. Zaradi relativno enostavnega transporta se je dogajalo, da so Kiosk kot paradigma neuspele v kakšnem mestu zaradi preobremenjenega prometa in prostorskih omeji- tev izdelan kiosk dostavili kar s helikopterjem.5 Z uporabo novih tehnologij modernizacije tranzicijske Srbije in novih materialov, ki so bili v modi, npr. armiranega poliestra in poliureta- na, je nastala inovativna in praktična rešitev, ki je bila leta 1970 kot primer Arhitekt Bogdan Bogdanović trdi, da bi moral obstajati šolski predmet »uče- urbanega dizajna predstavljena v britanskem časopisu Design, že naslednje nje mesta«, saj je človek, ki v mesto pride brez želje, da bi z njim vzpostavil leto pa je bil kiosk uvrščen v zbirko dizajna newyorškega Muzeja moderne dialog, za to mesto nevaren.9 Po njegovem mnenju mest niso uničevali pri- umetnosti (MoMA). Poleg tega je zmagal na natečaju za opremljanje olimpij- šleki s podeželja, organskih vasi, ki živijo v svojem kontekstu, ali pastirji iz skih iger v Münchnu leta 1972, a zaradi požara v ljutomerski tovarni do rea- gora, ki imajo svoje zakonitosti, temveč ne-mestni ali pol-mestni sloj prebi- lizacije posla ni prišlo. Poleg mednarodnih priznanj je bil zelo uspešen tudi valstva, ki je prihajal iz zabrisanih območij med vasmi in mesti, iz medpro- na tržišču,6 kar je za industrijski dizajn osnovni preizkus, da je lahko razgla- stora, v katerem je vse »niti-niti«, niti vas niti mesto, med-sloj, ki do mesta šen za dobrega. Goroslav Keller, priznani strokovnjak na področju teorije čuti nekakšen strah in ga brutalno zavzema, spreminja, ruši in preimenuje, oblikovanja, je leta 1987 za revijo Start naredil seznam 25 najbolje dizajnira- ne da bi poznal ali spoštoval mestne tradicije. nih jugoslovanskih industrijskih proizvodov. Na tem seznamu se je predmet našega zanimanja – sistem kioskov K67 – znašel na enajstem mestu z nasle- dnjim opisom: »Ta sistem kioskov je edinstven primer dizajnirane komunal- ne opreme, urbanega pohištva (street furniture) pri nas, ki temelji na siste- Ulica Svetega Save, mu dograjevanja, in lahko zadovolji številne potrebe urbanih območij.«7 Bratunac, 2015 fotografija: Ivan Manojlović in V tej izbrani druščini so se znašli še znameniti stol Rex, Iskrin telefon ETA Aleksandar Zarić 80, smuči Elan, motor Tomos, avtomobil Yugo, kalkulator Digitron, po kate- rem mnogi še vedno imenujejo vse kalkulatorje, sokovi Fructal, smučarski čevlji Alpina ter druge današnje ikone jugoslovanskega dizajna. S skoraj devetdesetimi odstotki so prevladovali proizvajalci in oblikovalci iz Sloveni- je, kar je bil odraz realnega stanja.8 Tovrstni seznami imajo predvsem didak- tično vlogo. Na eni strani kažejo, kaj je dober in uspešen dizajn ter na ta način izobražujejo kupce kot končne uporabnike, na drugi strani pa imajo primeri dobrih praks pozitiven učinek na proizvajalce in na uporabo industrijskega dizajna v gospodarstvu. »Značilnost«, s katero je profesor Keller označil kiosk K67, nas popelje nazaj na začetek zgodbe in na ključno besedo, pri kateri se bomo zadržali – to pa je »urbano«. 158 MADE IN YU 2015 / Modernost na dotik 159 Ko po različnih mestih v Srbiji gledamo vrhunsko oblikovane, danes pa po- Radikalno opuščanje modernistične urbane vizije je posledica konca Jugo- šastno spremenjene module K67, lahko s pomočjo kioska kot paradigme slavije, uničenega ali vsaj drastično spremenjenega načina življenja in siste- družbe v (večni) tranziciji spremljamo regresijo, skozi katero prehaja druž- ma vrednot. Konec socializma je v primeru Jugoslavije sovpadel z razpadom ba, v primerjavi z modernizacijskim presežkom, ki z današnje perspektive skupne države in nastankom nove neoliberalne družbe, zato nekdanji »rdeči« deluje kot eksces. Zastavlja se vprašanje, ali je bil ta dovršen sistem modulov, kiosk, ki ima poleg zunanjosti dizajnirano tudi notranjost (garderoba, kopal- ki je bil primeren za sestavljanje in nadgradnjo v raznih kombinacijah, na- nica, klimatska naprava, radiator, kalorifer), namenjeno izključno delavcu, ki stavljen od zgoraj in zato zavržen, torej posodobljen in spremenjen v skladu z v njem preživlja svoj delovni čas, odpira tudi vprašanje statusa delavca takrat okusom in potrebami lastnikov takoj, ko se je pokazala priložnost. To, da je in danes. V okviru socialističnega sistema je bil dober dizajn smatran kot po- šel arhitekt tako daleč, da je predvidel celó možnost podzemne priključitve možno sredstvo, ki bo pospešilo modernizacijo in oblikovalo življenjski pro- na infrastrukturo in priključke, da ne bi pokvaril estetike in dizajna samega stor, kjer se bo novi človek socializma počutil prijetno. Mogoče ga je obravna- modula, ter da je predvidel sestavljanje kompleksnejših struktur iz več posa- vati tudi z vidika spola in emancipacije žensk (v kioskih in trgovinah so meznih modulov in zasnoval celo vrsto elementov (nadstreškov, kupol, oken, najpogosteje delale ženske), ki je bila obravnavana v okviru delavskega siste- polic, regalov, žaluzij itd.), ki jih je mogoče kombinirati glede na namen kio- ma in delavskega razreda, predvsem pa v zvezi z delavskimi pravicami. V tem ska in potrebe dejavnosti, ki se v njem dogajajo, danes deluje kot neverjetna, kontekstu lahko na delovno mesto gledamo kot na simbolno mesto moderno- pa tudi nepotrebna, odvečna in neželena zapuščina. Spremljamo lahko pre- sti, simbol drugačne in boljše prihodnosti, v katero so ljudje verjeli. obrazbo kioska iz simbola urejenosti, premišljenosti, modernizacije in kako- vostnega dizajna v simbol nenačrtne urbanizacije, črnih gradenj in kaosa. Ne da bi želela gledati v preteklost z nostalgijo, ampak z željo, da preobliku- jeta preteklost v predmet preučevanja in kritične refleksije, ne samo v aka- demskih prostorih, ampak tudi med »običajnimi« ljudmi, umetniški tandem Manojlović/Zarić10 potuje po Srbiji in fotografira kioske K67. Projekt sta raz- širila tako, da pozivata državljane, naj pošljejo svoje fotografije kioska, kar pomeni začetek nastajanja popisa, vizualnega arhiva kioska K67, ki je prepo- znan kot simbol nekdanje vere v boljšo prihodnost in ki danes s čudaškimi dodatki postaja simbol posttranzicijske Srbije in neuspešne modernizacije.11 Po uspešni razstavi v Galeriji sodobne umetnosti v Subotici (april–junij 2015) in zbranih fotografijah državljanov, ki niso prihajale samo iz Srbije, ampak tudi iz Bosne in Hercegovine in Nemčije, imata v načrtu, da raziskavo in vi- zualno kartiranje razširita na celotno Jugoslavijo in na države, kamor se je izvažal kiosk.12 Te davno obledele rdeče pike so še danes posejane po srbskih in jugoslovan- skih mestih kot brazgotine po ošpicah ali kot spomeniki nekemu desetletja Ulica Moše Pijade, Pančevo, 2015 dolgemu procesu umiranja, bolečemu in dolgotrajnemu. fotografija: Ivan Manojlović in Aleksandar Zarić 160 MADE IN YU 2015 / Modernost na dotik 161 Ulica mednarodnih brigad, glavna cesta Kragujevac – Topola, Sarajevska ulica pri »Mostarski petlji«, Beograd, 2015 Kragujevac, 2015 fotografija: Ivan Manojlović in Aleksandar Zarić fotografija: Ivan Manojlović in Aleksandar Zarić Nekdanji kiosk K67, sestavljen iz dveh modulov, je vzidan v objekt, Kiosk-maniji, ki nas je zajela v 1990-ih, se ni izognil niti kiosk K67, ki je tako kombinacijo lesene barake in opečnatega objekta s streho, katere sleme je dobil najrazličnejše dodatke v obliki raznih platnenih streh, nadstreškov, dvakrat višje od višine kioska, prav tako pa je površina novonastalega objekta vitrin, dimnikov in klimatskih naprav, praviloma le zasilno montiranih nekajkrat večja od delovne površine kioska. Možno je, da je bil obstoječi in v popolnem nasprotju z ostalim dizajnom. V času težkega življenja in kiosk podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja, še verjetnejši scenarij pa je, vsesplošne destrukcije, razpadanja vsega, predvsem pa moralne strukture, da dovoljenje ni bilo nikoli pridobljeno, a je lastnik sklepal, da če je kiosk se ljudje ravnajo samo po zakonih trga in v poskusu, da bi čim več zaslužili, že tam, verjetno ne bo nikogar motilo, da ga »obda« z nezakonitim objektom, na najbolj domiselne načine širijo in spreminjajo svoje dejavnosti, zato je ki mu bo prinesel večji dobiček. Narava kioska kot začasnega in K67 pogosto postal sestavni del večjih konstrukcij, kot je to slučaj pri never- odstranljivega objekta ter ideja modularnosti z možnostjo razvoja in rasti jetnem in najradikalnejšem primeru, poznanem avtorici besedila, ki še sta bili na ta način bistveno spremenjeni in kiosk je postal sestavni del vedno stoji v centru Beograda, povsem na koncu Sarajevske ulice. lokala, zamišljenega kot stalni objekt. O nekdanji funkciji kioska- prodajalne čevapčičev danes pričajo le še bledi napisi. Ta drastični primer odpira še eno pomembno vprašanje lastništva, uzurpacije in privatizacije 162 MADE IN YU 2015 / Modernost na dotik 163 javnega prostora. V nasprotju s pojavi črnih gradenj, nadgraditev in 1 Bogdanović, Bogdan. 1993. Grad kenotaf. Zagreb: Durieux. dograditev obstoječih objektov, ki so, čeprav ob tihem toleriranju oblasti, 2 Leksikon YU mitologije vsebuje celo geslo »Rdeči kioski s hrenovkami«, druge barve in nameni uporabe pa niso omenje-prihajali od spodaj, torej s strani prebivalcev, danes spremembe v urbanem ni. Glej: Adrić, Iris, Đorđe Matić in Vladimir Arsenijević, ur. 2004. Leksikon YU mitologije. Zagreb: Rende in Beograd: tkivu prihajajo od zgoraj, na kocki je veliko več, napake pa so mnogo dražje Postscriptum (str. 73). ali celo nepopravljive. 3 Arhitekt in oblikovalec Saša J. Mächtig se je rodil leta 1941 v Ljubljani. Bil je eden izmed ustanoviteljev Oddelka za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani, kjer je poučeval industrijsko oblikovanje in dizajn management, zdaj pa ima naziv zaslužnega profesorja. Je eden najvidnejših slovenskih oblikovalcev na področju industrijskega oblikovanja in avtor mnogih pomembnih rešitev na področju sodobnega dizajna, ki jih je vedno obravnaval kot elemente večjega sistema. Oblikoval je predvsem ulično pohištvo, kot so koši za smeti, telefonske govorilnice, avtobu-sne postaje, oglasni panoji in podobno. Najbolj znan pa je kljub temu po kiosku K67, ki je ostal njegova najuspešnejša oblikovalska rešitev. 4 Intervju s Sašem J. Mächtigom v epizodi Crveni kiosci (Rdeči kioski) serije »SFRJ za početnike« (»SFRJ za začetnike«). Kupres, Radovan. 2012. Crveni kiosci, »SFRJ za početnike« [TV serija]. Beograd: Visionary Thinking. 5 Modularni crveni Kiosk. Dostopno prek: http://www.klaster.palicinfo.com/crveni-kiosk (11. november 2015). 6 Skupaj je bilo prodanih okoli 7.500 enot oziroma 40.000 m2 delovnega prostora. (Kupres, Radovan. 2012. Crveni kiosci, »SFRJ za početnike« [TV serija]. Beograd: Visionary Thinking.) 7 Keller, Goroslav. 1987. Prvih 25 YU Designa. Start. 8 Vukić, Feđa. 2008. Modernizam u praksi: Oblikovanje i dizajn pedesetih godina u Hrvatskoj i Sloveniji. Zagreb: Meandar; Požar, Cvetka in Barbara Predan, ur. 2009. Iskra: neuvrščeno oblikovanje / non-aligned design, 1946–1990. Ljubljana: Muzej za arhitekturo in oblikovanje in Pekinpah. 9 Jovičić, Nataša in Bogdan Bogdanović. 2002. Apsolutno paf. Zagreb: Meandar (str. 18). 10 Ivan Manojlović je diplomirani umetnostni zgodovinar in kustos, Aleksandar Zarić pa umetnik in docent na Fakulteti za Cerkev Svetega Save, Ulica Bore Stankovića, Beograd, 2015 filologijo in umetnost v Kragujevcu. fotografija: Ivan Manojlović in Aleksandar Zarić 11 Odlomek iz izjave umetniškega tandema: »K67 ni spremenil samo navad ljudi in mestnih krajin, ampak je odigral tudi izjemno vlogo v 1990-ih, ko je pokazal veliko sposobnost prilagajanja različnim trendom uličnega trga. K67 je presegel meje zgodovine industrijskega oblikovanja in postal simbol tranzicije družb, ki so ob koncu 20. stoletja doživele radikalne in travmatične spremembe. Projekt vizualnega kartiranja K67 se ukvarja z vprašanjem nedokončanih moderniza- cij in odpira diskurz ideološko-političnih in kulturnih kontekstualizacij nekega obdobja. Cilj projekta je poskus preučitve odnosa do vrednot umetniške, arhitekturne in družbene dediščine ter njihovo prevrednotenje danes.« 12 Crveni kiosk K67/ K67 Red Kiosk (Facebook stran). 2015. Dostopno prek: https://www.facebook.com/crvenikiosk (11. november 2015). 164 MADE IN YU 2015 165 Hajduk in jaz Dino Bauk 1 Nič ni počasnejše od nedeljskega popoldneva v socializmu mojega otroštva. Ko so bili ostanki nedeljskega kosila, ki je kronalo ves tisti jutranji starševski mini kaos v kuhinji, skrbno prepakirani v manjše posodice in je bila velika miza v jedilnem kotu obrisana do lesenega sijaja, je tudi urni kazalec upočasnil svoj krožni tek in nas prestavil v čisto poseben vmesni prostor uživaške pasivnosti, v kateri smo nato lahko brez slabe vesti konzumirali svoje tedenske doze vesternov, črno-belih burlesk s Charliejem Chaplinom ali Busterjem Keatonom, grimas in cviljenja Jerryja Lewisa ali pa katerega od tistih ameriških filmov, ki se začne čisto normalno, nato pa tam nekje v deseti minuti, ko si se že nepreklicno namestil v napol ležeči položaj za gle- Izgubljeno danje, vsi tisti vitezi, mornarji ali celo Indijanci naenkrat, brez kakršnegako- li povoda, začnejo plesati, skakljati in prepevati kot najhujši pussyji. Nekako v istem času, ko nas je večina prebivalcev zdaj že davno potopljene države buljila v modri svet iz modrih škatel znamk Iskra ali Ei Niš, so na nogome- tnih stadionih od Šentilja do Gevgelije igrali kólo državnega prvenstva, kate- v prehodu rega povzetek smo lahko zvečer pogledali v Športnem pregledu po tem, ko so se odvrtele dramske serije domače produkcije tipa Velo misto, Put u Vučjak, Nepokoreni grad, Odpisani, včasih pa celo Ščuke pa ni, ščuke pa ne. Tudi nekaj ulic naprej od našega naselja za Bežigradom je stal mestni štadion. Zdel se mi je star in ubog, s tistimi kamnitimi stopnicami brez plastičnih sedežev, da si moral s seboj na tekmo obvezno vzeti časopis za pod rit, s tistim zeleno-belim polavtomatskim semaforjem z velikimi kartonastimi 166 MADE IN YU 2015 / Izgubljeno v prehodu 167 številkami, ki ni znal šteti dlje kot do devet, in z brezplačnimi »sedeži« na ronarje ali pa Angleže sploh ni bil nek obstoječ koncept, kaj šele realna mo- strehah Fondovih blokov na severu, za bolj gibčne pa tudi na vejah visokih žnost. Seveda so bili Real, Barca, Bayern in Liverpool tudi tedaj večji dreves na jugu (šele mnogo pozneje, ko so se začele razprave okrog prenove, klubi od naših, a kljub temu niso bili tam, da bi jih zgolj občudujoče gledali. ki se ne bo nikoli zgodila, sem izvedel, da gre pravzaprav za arhitekturno Tam so bili zato, da se z njimi igra in da se jih po možnosti premaga. zgodovinsko dediščino, ki jo je podpisal največji med arhitekti). Tudi na tem štadionu se je vsako drugo nedeljo igral nogomet, a večina mulcev iz naselja Samo enkrat se je v Jugoslaviji, vsaj kolikor se jaz spomnim, navijanje usta- nas je s svojimi očeti tja odhajala zgolj enkrat letno, ko je v goste domači vilo, da bi naredilo prostor občudovanju nasprotnega moštva, in sicer ko je Olimpiji (če si ni ravno vzela sobotnega leta za potikanje po Drugi ligi – leta 1982 Diego Maradona v dresu Barcelone, pred polnimi tribunami beo- zahod), za katero so čisto zares navijali le redki, prišel naš izmed klubov ve- grajske Marakane, s kakšnih osemnajstih metrov z dotlej še ne videnim like četverice: Zvezda, Partizan, Dinamo ali – moj – Hajduk. lobom žogo poslal visoko pod nebo, da je ta v najvišji točki za trenutek čude- žno obvisela v zraku, nato pa strmo padla za hrbet nemočnega Zvezdinega Hajduk je bil moj, ker je bil tudi od mojega očeta. Njegov pa je bil, ker je Bra- vratarja, Dike Stojanovića. Najprej je nastopila sekunda tišine, v kateri so čan, Dalmatinec (Hrvat je že preširok pojem za poanto, ki jo delam na tem prisotni predelali sliko, ki se jim je pravkar odvrtela pred očmi, nato pa je – mestu, pa tudi v tistem času je bil termin izjemno redko v uporabi), ta osebna ko so dojeli, da so priče vrhunski umetnini – sledil dolg, spontan, spoštljiv okoliščina pa vsaj v tistih časih ni dopuščala prav dosti izbire. Kako pred- aplavz, ki bi bolj pristajal gledališču kot štadionu, s katerim se je 90.000 ljudi moderno, danes porečejo častilci prostega trga in pravic potrošnika, med poklonilo največjemu. No, v resnici se je podoben trenutek zgodil dve leti katerimi prav pravica do izbire zaseda najbolj čislano mesto. Danes lahko prej na polnih tribunah splitskega Poljuda, a takrat ni šlo za nogomet in mladi Dalmatinci in drugi, Hrvati, Srbi, Slovenci, pa i šire, Čehi, Slovaki, poklon vrhunskemu igralcu, pač pa za nekaj čisto drugega .. Poljaki, kot pravi svobodni potrošniki izbirajo, ali bodo navijali za Real, Bar- celono, Bayern, Chelsea, Manchester United ali katero od drugih svetovno znanih blagovnih znamk, pardon, klubov. Tiste čase smo pač konzumirali 2 lokalno: žvečili trde Bazooka Joe, v ustih namesto čokolade topili šećerne table, pili Pingo in navijali za Hajduk, Zvezdo, Partizan ali Dinamo. In če se nam je pri žvečenju trdih bazook tožilo po finih, mehkih brooklynih, pri od- Letu 1980 lahko rečem »leto nič« ljubezenske zgodbe, ki bi se lahko imeno- piranju sladkornih tablic po čokoladah Milka (v zvezi s katerimi je krožila vala Hajduk in jaz. Iz tega leta je namreč moj prvi spomin, povezan z enajste- legenda, da jih v Jugoslaviji ne bomo mogli kupiti vsaj dokler bo Milka rico bolj ali manj dolgolasih fantov v belih majicah ter modrih telovadkah in Planinc predsednica izvršnega sveta), pri ćućanju Pinga pa po Fanti in Coca- štuckah. Star sem bil sedem let in hodil sem v prvi razred osnovne šole. Bil je Coli, se vsaj glede nogometnega navijanja nikoli nismo počutili kakorkoli marec in moral sem imeti neko popoldansko obveznost, nekakšen krožek, prikrajšane. Klubi, za katere smo navijali, so bili ravno tako resnični in pravi da tistega popoldneva nisem bil doma pred televizorjem. Spomnim se teka kot katerikoli njihov evropski konkurent. In tako kot današnji mulci ne od Osnovne šole Danile Kumar do bloka št. 10 na Bratovševi ploščadi, kjer razumejo, v čem je draž navijanja za klub, ki ne more priti niti čez pred-pred- smo takrat, v 6. nadstropju, živeli, preskakovanja stopnic na vhodu v blok in kolo Lige prvakov, tako tistih dni navijanje za neke švabe, španjolce, maka- končno pritiska na zvonec domofona, v katerega sem namesto običajnega 168 MADE IN YU 2015 / Izgubljeno v prehodu 169 »Ja sam!« tokrat poslal neučakano vprašanje »Koji je rezultat?« Namesto Hajduk je v Splitu, na še čisto novem štadionu Poljud, igral povratno tekmo odgovora sem dobil samo brnenje ključavnice, ki je odklepala vhodna vrata, četrtfinala Kupa prvaka z nemškim Hamburger Sportvereinom (Sportvere- skozi katera sem stekel mimo sivih poštnih nabiralnikov do dvigala. Dviga- in je bila verjetno prva res dolga nemška beseda, s katero sem se srečal, poleg lo, ki je ustavljalo samo v parnih nadstropjih, je bilo čisto nekje na vrhu blo- že omenjenih iz besednega zaklada filmskih Nemcev) in je po porazu v go- ka, tam nekje okrog desetega nadstropja, kar sem lahko sklepal po tem, da je steh z 2:1 potreboval zmago 1:0, v primeru da prejme gol, pa zmago z dvema bila utež, ki se je vedno gibala v nasprotni smeri od kabine, čisto spodaj v goloma razlike. Nisem še dobro izračunal, koliko golov morajo sedaj dati kleti. To bo trajalo predolgo, sem sklenil, vstopil v sosednje, neparno dvigalo, splitski bili, ko je boljši od dvojčkov Vujović, Zlatko, ki si ga na igrišču že od in se poslal v peto nadstropje, iz katerega sem potem preskakujoč stopnice daleč prepoznal po obvezno zavihanih rokavih na dresu (razpoznavnega tekel v šestega in skozi odklenjena vrata stanovanja planil skoraj direktno v znaka, zaradi katerega sem si tudi sam začel ob vsaki priliki vihati rokave dnevno sobo, še enkrat ponovil vprašanje iz domofona, »Koji je rezultat?«, in nad komolec in pridelal navado, ki me spremlja še danes), spravil žogo v malo spet ostal brez odgovora. Moj neodzivni sogovornik je bil oče, ki je imel to mrežico Hamburgerjevega gola, s čimer je povzročil ekstazo navdušenja in pogosto moško lastnost, da ni bil sposoben sočasno spremljati nogometne upanja na severni tribuni za golom (kjer tradicionalno tabori pleme najbolj tekme na televiziji in registrirati drugih signalov iz neposredne okolice. zvestih navijačev, ki si, po brazilskem vzoru, rečejo Torcida), pri meni pa tisti Še posebej, kadar je igral Hajduk, se je v televizijski prenos vživel tako moč- nemir v želodcu, ki je v nekaj naslednjih letih spremljal vse Hajdukove odlo- no, kot bi imel pred seboj kakšno današnje, moderno HD-3D čudo od televi- čilne tekme v evropskih pokalih in mu je na koncu redno sledila velika žalost zijskega sprejemnika, ne pa takratno Iskrino leseno škatlo z majhno katodno zaradi tistega prekletega enega gola, ki je vedno umanjkal za preboj naprej. cevjo. Edina stvar, ki ga je bila med prenosom sposobna občasno vračati v En gol premalo je bil refren Hajdukovih evropskih balad. Po tej s Hambur- realnost, je bila lesena klubska mizica, v katero je v trenutku kakšne mrtve gerjem so v naslednjih letih sledile še balada z Bordeauxem, letnik 1982, pa šanse u šesnaestercu (ne zavedajoč se, da ni on tisti, ki naj brcne žogo v mre- balada s Tottenhamom, letnik 1984, in tista najbolj boleča, z belgijskim žo, ampak bo kljub njegovi silni želji to moral storiti eden od tistih malih mo- Waregemom iz leta 1986. Protokol po vsaki od teh tekem je bil identičen: žičkov v ekranu) z vso močjo s piščaljo leve noge brcnil v spodnjo polico pižama, umivanje zob in v posteljo čakat na spanec, ki še dolgo ni hotel priti mizice, namenjene odlaganju zadnjih nekaj izvodov dnevnega časopisja,1 na oči – najprej sedemletnika, ki bo končno zaspal v solzah, nato devet- in maminih Burd, pepelnika in škatlice cigaret LD plave z vžigalnikom, in ta- enajstletnika, ki jih bo komaj krotil, ter na koncu, po deževnem Waregemu, krat tudi že mojih stripov Zlatne serije in Lunov Magnus Stripa. Še enkrat: trinajstletnika, ki se bo zamotil z mislijo na vrnjen nasmeh tiste punce iz 7.d, »Tata, koji je rezultat?« »Vodi Hamburger jedan nula.« Jebemu. Zamudil sem ki jo že nekaj tednov rad vidi po šolskih hodnikih. petnajst minut tekme in že je uspel zabiti gol tisti ogromni plavolasi Horst Hrubesch, ki so ga športni komentatorji največkrat opisovali z besedo kor- pulentni, meni, sedemletnemu mulcu, obsedenemu s partizanskimi filmi, pa je bil videti kot da je še včeraj v wermachtovi uniformi, s tisto paličasto granato, zataknjeno v škorenj, tekal po kanjonih Neretve in Sutjeske in vpil »Halt, halt! Partizanen, banditen!« 170 MADE IN YU 2015 / Izgubljeno v prehodu 171 3 naenkrat prekinili film Zebra v kuhinji, da bi objavili podobno novico. »Evo, umro Kardelj,« je takrat oče prehitel Tomaža Terčka. Mama ga tokrat ni, samo vzdihovala je in mi ni odgovorila. Pozneje sem se počutil nekoliko kri- Samo dva meseca mlajši od neuspeha s Hamburgerjem pa je spomin, ki ni vega, ker me je takoj po objavi novice zanimalo samo, ali tekma vseeno bo in samo moj, pač pa kolektivna točka vračanja več generacij bivših Jugoslova- seveda ali jo bom gledal in nisem čutil kakšne posebne prizadetosti zaradi nov. Tisto nedeljo očeta ni bilo doma. Spet je bil dežuren (tiste dni je bil de- novice same. Ti partijski veljaki so imeli očitno tendenco umiranja ob naj- žuren precej pogosteje kot običajno), zato sem se za gledanje polurnega po- bolj neprimernih trenutkih. Najprej ti Kardelj prekine film in zdaj si še Tito snetka Hajdukove tekme moral pogajati z mamo. Na Poljudu je gostovala od vseh dni v tednu izbere ravno nedeljo popoldan, ki je nogometni dan, kao Zvezda, klub očetovega prijatelja kuma Mite, ki me je vedno, ko smo bili pri što to Džoni reče2. Vse dvome in prepričevanja z mamo, ki je počasi že izgu- njih na obisku, dražil z vprašanjem, kdaj bom spremenil klub in začel navija- bljala potrpljenje z mojim teženjem, je odpravil prizor objokanih Hajduko- ti za crveno bele, kar sem vedno ponosno zavračal. Prenos tekme ni bil pred- vih in Zvezdinih igralcev, ki skupaj s sodniki pomešani stojijo na sredini po- viden, le polurni posnetek dokaj pozno, prepozno v resnici, glede na to, da je ljudskega travnika, obraz enega od dvojčkov Vujović v grozi potopljen v dlani, bilo treba naslednje jutro v šolo, zato sem se z mamo o dovoljenju za gledanje s tribun pa odmeva »Druže Tito, mi ti se kunemo . .« Bizarno in nekako se- začel pogajati že zgodaj popoldne. V nekem trenutku mojega vztrajanja je vernokorejsko je vse to videti danes, takrat je bilo smrtno resno. morala popustiti in mi to obljubiti, saj se živo spominjam čakanja in prepo- časnega teka popoldneva in večera, ki kar ni hotel priti. In spomnim se tiste popolne tišine in brezhibne čistosti in vonja po pudrih in pomadah, ki je tako 4 značilna za stanovanja z dojenčki. Moj brat, ki ne bo nikoli razvil nikakršne- ga odnosa do nogometa oziroma športa nasploh, je bil takrat star manj kot leto in je, glede na to, da ga v spominskih kadrih tega dne ne vidim, moral Prevrtim3 film devet let naprej in na istih tribunah stojimo jaz, Grega in takrat spati obvezni popoldanski spanec, zato je bila tudi glasnost televizije Jure, trije Hajdukovci iz Ljubljane, in naš gostitelj Matko, moj splitski bra- minimalna. Naenkrat, sredi nekega filma, pa je popolnoma utihnila. Opet tranec (in če prevrtim zgodbo še deset let naprej, moja poročna priča, tako- smetnje, sem pomislil. Smetnje so bile takrat, ko je televizijski program na- zvani kum), gledamo Hajduka, ki igra poletno pripravljalno tekmo takrat enkrat izginil in ga je nadomestil statičen napis z opravičilom, brez napovedi tradicionalnega turnirja »Trofej Marjan«, proti Cercle Brugges, belgijski ali ocene, koliko časa bo prekinitev trajala. Tokrat pa se je namesto znanega ekipi, ki se danes potika nekje po drugi belgijski ligi. Kljub nenormalno viso- napisa na ekranu pojavila Titova fotografija. Po nekaj trenutkih je začela ki zmagi Hajduka s 7:1 smo, bolj kot sami igri na zelenici Poljudskega štadio- mama prestrašeno vzdihovati in meni še vedno ni bilo jasno, kaj je na stvari. na, našo pozornost tistega poletnega večera posvečali nekakšnim vojnim Čeprav sem vedel, da je Tito že dolgo v Kliničnem centru, v katerem je kot igram, ki sta jih na ne čisto polnih tribunah uprizarjali navijaški plemeni medicinska sestra delala tudi mama in nam pripovedovala, kako zastražena Torcide in Bad Blue Boysov, tradicionalno vojskujoči se med seboj, tokrat pa je od takrat bolnišnica in kako nemogoče je priti v službo, če pozabiš neko združeni proti skupnim nasprotnikom, pripadnikom enot hrvaške policije posebno prepustnico. In čeprav sem že imel podobno izkušnjo s prekinitvijo oziroma, kot se ji je reklo takrat, socialistične ljudske milice, ki si je ta polo- televizijskega programa, ko so dobro leto pred tem, če ni bila tudi nedelja po- žaj skupnega, osovraženega Drugega priigrala zaradi prepričanja, da se ka- poldan, ko so bili pri nas ravno na obisku komšija Rade in teta Borka, kar drovsko polni predvsem s krajinskimi Srbi. 172 MADE IN YU 2015 / Izgubljeno v prehodu 173 Digresija v poševni tisk Danes, po vseh balkanskih vojnah, ki so sledile, ljudje hitro in radi rečejo, da so bile te rezultat dolgoletnega, skoraj večnega sovraštva med hrvaškim in srbskim narodom, ki da ga je komunistična oblast sicer več desetletij uspešno dušila z litoželeznim pokrovom enopar- tijske diktature, prebarvanim z lažnimi barvami bratstva in eno- tnosti, pod katerim naj bi nikoli čisto do konca ugasla žerjavica nestrpnosti in sovraštva med dvema narodoma samo čakala na malo zraka, da se bo spet razplamtela v požar. Ne vem. Meni se je tistega poletja zdelo, da gre za nekaj čisto novega, nekaj, kar je iz niča mo- ralo vznikniti prav med tisto zimo 1988/89. Ko smo namreč poleti leta 1988 odhajali s poletnih počitnic kod none na Braču in še nekaj mesecev pred tem s prvomajskih praznikov kod babe i dede v Donjem Konjuvcu, na samem jugu Srbije, smo nič drugače kot vsa predhodna leta za seboj pustili isto prijetno socialistično zaleža- nost, ki se enkrat prekucne v dolgčas in sivino, ki pa nikoli ne prera- ste v obup, spet drugič preskoči v vic in polnokrvno »zajebancijo«, nikoli pa v histerijo. Pulz obeh narodov je bil umirjeno normalen, že naslednjo pomlad in poletje leta 1989 pa smo ga našli razbijajoče- ga in vznemirjenega zaradi zaužitja prevelikih količin zgodovine, s katero sta vsak svoj narod z velikima žlicama pitala Slobo in Franjo, za katera bi, glede na frekvenco omenjanja njunih imen Na Sv. Duji, nekaj ur pred odhodom na Poljud, na tekmo Hajduka, poleti 1989 tistega poletnega večera na Poljudu, neobveščeni gledalec lahko fotografija: Grega Sever pomislil, da sta glavni zvezdi nogometnih ekip na igrišču, ne pa Tistega večera je bilo vse skupaj videti še precej nedolžno, kot dobra »zaje- vzhajajoči politični zvezdi, sijaj katerih bo v prihodnjih letih tako bancija«, a gledano retrospektivno, z današnje pozicije, se je v tistih dneh močan, da se bo pod njim na Balkanu vžgal regionalni požar, ki bo Hajdukova narava začela nepovratno spreminjati iz vedre, široke, odprte in goltal vasi, mesta in ljudi. Dve balkanski politični zvezdi dvojčici. vključujoče, značilne za pristaniška, mediteranska mesta, kakršen je bil od Dve supernovi. nekdaj tudi Split, v nekaj bolj zadrtega, zamejenega in srboritega, na trenut- ke tudi gnevnega, nekaj, v kar bi se bilo, vsaj meni, težko zaljubiti, zato ni čudno, da se je najin odnos počasi, a zanesljivo začel ohlajati. 174 MADE IN YU 2015 / Izgubljeno v prehodu 5 1 Odkar pomnim, smo bili pri nas naročeni na Dnevnik, nikoli na Delo, za katerega je oče vedno pravil, da ga bo imel čas pre-birati, ko bo v pokoju. Ogromne plahte Dela sem sicer redno videval pri sosedih, kamor sem, jasno, vstopal brez trkanja, kaj šele zvonjenja (če dobro pomislim, po moje do pojava raznih akviziterjev s knjigami in popravljavcev dežnikov in brusilcev nožev niti nisem vedel, kako je slišati zvonec naših vhodnih vrat) in pod njimi zakopanega zbujal v dremež omaganega komšija Radeta. Danes, petindvajset let pozneje, sva kot dva že dolgo ločena ljubimca, ki ne 2 Nedjelja popodne u pola pet, prazne su ulice / mislim o svemu, tužan je grad / odoh daleko, ispijam do dna / nedjelja kažeta nikakršnega zanimanja eden za drugega in se srečujeta le še po na-popodne u pola pet, sporo protiče / slušam muziku i opijam se / nedjelja popodne, nogometni dan / zaboravio sam sat / ključju, recimo poleti, ko se tam konec julija in začetku avgusta Hajduk sklapam oči, hvata me san, sad plovim baj baj. (Azra, Nedjelja popodne). V prevodu: »Nedelja popoldne, ob pol petih, ulice ponovno poskuša prebiti v jesen nekega drugo- ali tretjerazrednega evrop-so prazne / mislim na vse, mesto je žalostno / daleč odhajam, spijem do dna / nedelja popoldne ob pol petih, mineva poča-si / poslušam glasbo in se opijam / nedelja popoldne, nogometni dan / pozabil sem na uro / zaprem oči, spanec me lovi, skega pokalnega tekmovanja, jaz pa sem z Majo in otroki ravno na dopu-plujem baj baj.« stu na Pelješcu ali na Braču. Takrat ga vidim na ekranu sosednjega štekata 3 Za mlajše, digitalizirane bralce: včasih smo avdio- in videokasete morali mehansko prevrteti, če smo želeli pogledati samo in včasih se ga, v imenu dobrih starih časov, s kančkom pogleda, potrudim en, točno določen prizor in ne celega filma, oziroma če smo želeli slišati točno določeno pesem in ne celotnega albuma. spremljati deset, dvajset minut, a vedno znova ugotovim, da to ni več to. V prvih letih zapiranja najine ljubezni sem v njem na trenutke še znal prepoznati tisti nekdanji mik, ki me je tako prevzemal, da se mi ni bilo težko, davnega jesenskega večera, z mojim starim stiskati ob steno Plečni- kove gloriete in kljub hudemu nalivu, čeprav sva lahko videla samo natan- ko polovico igrišča, vztrajati na stadionu, oba premočena do kože, on z obveznim časopisom pod pazduho in jaz z malo belo svileno Hajdukovo zastavico, ki sem jo kot nekakšno trofejo (kot so danes verjetno otrokom kakšni spominki iz Garda-, Lego- ali Disneylanda) naslednji dan ponosno razkazoval med odmorom na osnovnošolskem hodniku. Danes tudi te iskrice melanholije ni nikjer več. Morda je problem v razdalji med Ljublja- no in Splitom, ki se je, kljub hitri avtocesti Dalmatini (ki je nadomestila tramakavanje čez Plitvice, Krbavsko polje in Knin), od takrat do danes v resnici povečala, in v dejstvu, da mi je kabelski operater drugi program HTV-ja, in Hajduk z njim, prestavil nekam na osemdeseto mesto in med nas vrinil celotno zahodno Evropo in severno Ameriko. Kako že narod reče? Daleč od oči . . 176 MADE IN YU 2015 / Izgubljeno v prehodu 177 Mi o volku, V jugoslovanskem primeru so olimpijske igre zgoščale dvoje tokov, pretekle- ga in prihodnjega: po eni strani so predstavljale nadaljevanje hladne vojne z drugimi sredstvi (tistega leta je bila udeležba omejena zaradi bojkota Vucko iz Sarajeva nekaterih držav), po drugi strani pa so s svojim duhom poenotenja bratskih republik že napovedovale prihajajočo bratomorno vojno, ki je zajela regijo nasploh in Sarajevo še posebej. Mirt Komel Tako kot se pri Heglu svetovnozgodovinski duh, ki postopa po logiki velikih historičnih narativov, lahko in nenazadnje tudi mora utelesiti tudi v še tako banalni zadevi, kot je kost (lobanjska ali jušna, odvisno pač od tega, ali gre za Medtem ko je evropski Zahod vse bolj doživljal mračnost, depresivnost in znanost frenologije ali za Napoleona, ki je bojda imel rad piščančji brodet), klavstrofobičnost tistega, kar je Orwell preroško portretiral s svojim tako se je tudi v primeru jugoslovanskih olimpijskih iger utelesil v enem romanom 1984, je bilo leto 1984 za Jugoslavijo – v nasprotju od tega, kar samem emblemu – in tako kot je »duh kost«, tako se tudi duh olimpijskih iger si je zahodna Evropa predstavljala, da se dogaja v jugovzhodni ropotarnici v Sarajevu leta 1984 nikjer ni utelesil bolje kot prav v maskoti, ki sliši na ime pod zakulisjem železne zavese – obarvano s precej drugačnim koloritom Vučko. optimizma, navdušenja in ekstaze: Jugoslavija je namreč v Sarajevu gostila mednarodne olimpijske igre. Na natečaj za maskoto sarajevskih olimpijskih iger se je prijavilo več tisoč profesionalnih, polprofesionalnih, pa tudi povsem amaterskih oblikovalcev A vendar lahko na takratne olimpijske igre gledamo tudi kot na svojevrstno (tudi takšnih, ki že spočetka niso ustrezali razpisnim pogojem), vsi v želji po hegeljansko ironijo zgodovine, še zlasti, če primerjamo predzgodovino sooblikovanju podobe jugoslovanskih olimpijskih iger 1984. sodobnih olimpijskih iger s tistim, kar je prišlo deset let po Sarajevu ‘84 Dotična komisija je prejela obsežen bestiarij, ki je bil po slikovitosti in pisa- z razpadom Jugoslavije.2 nosti vreden same Noetove barke ali vsaj bibličnega živalskega vrta v Jeru- zalemu: ni manjkalo zajcev, ježev, veveric, gamsov in lisic, pa tudi snežink in Osem stoletij pred vpeljavo krščanskega štetja se je panteistična in plurali- sneženih možev (ki jih sicer ni najti na krovu omenjenega bibličnega očaka, stična Grčija zedinila v Olimpiji, kjer so olimpijskemu Zevsu posvetili v biblični prestolnici pa le poredkoma). A volk je bil samo eden – pa še ta je športne igre, na katerih so sodelovali atleti velike večine grških polisov. skoraj zamudil vlak. Z olimpijskimi igrami so Grki ritualno prekinjali siceršnje medsebojno vojskovanje, ki je bilo nasploh razumljeno kot nasilni podaljšek športnih Če gre verjeti ustnemu izročilu, ki tvori sukus najbolj zanimivega dela aktivnosti – za razliko od modernih olimpijskih iger, ki so, ravno nasprotno, zgodovinopisja, se je volčji avtor odpravil na pošto dobesedno zadnji dan in predvsem nadaljevanje vojskovanja z nenasilnimi sredstvi. smuknil svojega volkca v nabiralnik pet minut pred polnočjo, ko se je iztekel rok za oddajo. Na finalnem izboru je bil Vučko izbran na podlagi mnenja bralcev največjih jugoslovanskih časopisov in s tem prehitel vse ostale fina- 178 MADE IN YU 2015 / Izgubljeno v prehodu 179 liste, ki so sodelovali v tem napetem metafizičnem veleslalomu za simbolno Vučko še zdaleč ni ostal zamejen na jugoslovanski in postjugoslovanski prvenstvo: po svoji tradicionalni vlogi je jagnje požrl za zajtrk, po eleganci kontekst, saj lahko s svojo edinstveno podobo še danes zlahka tekmuje in ugnal veverico, v dolgih skokih navzdol v dolino preskočil gamsa, se nasršil premaga vso svetovno konkurenco tako v estetiki kot v markantnosti: še ostreje od ježevca in s prebrisanim pogledom spregledal pretkano igro sarajevska maskota je na tej ali oni lestvici in na tem ali onem izboru vselej lisice. med prvimi desetimi, kamor se uvrščajo znani in znameniti liki, kot so Disneyjev Sam za ameriške poletne igre v Los Angelesu leta 1984, bela No, kdo pa je bil avtor, ki je s svojim volkcem ujel vlak zgodovine za rep? Jože medvedka Howdy in Hidi iz zasnežene Kanade leta 1988 in medvedek Trobec, akademski kranjski slikar in slikar Kranja, pa športnik, ki je v retro- Hodori iz poletnih iger v Koreji leta 1988. spektivi takole komentiral takratno dogajanje: »To, da je maskoto Vučka, predstavnika zimskih olimpijskih iger 1984 v Sarajevu, izbralo ljudstvo, je A vendar ostaja najbolj prepoznaven in vpliven prav znotraj postjugoslovan- bilo čisto tipično za Jugoslavijo, nič nenavadnega ni bilo.«1 Vtem ko so vse skega prostora, kjer se je njegovo ime transubstanciiralo in postalo zlahka pred- in post-sarajevske maskote olimpijskih iger izbirale strokovne žirije vnovčljivi označevalec za vse možne storitve in dejavnosti, o čemer priča na podlagi težkih ekspertiz, ki so upoštevale originalnost, dizajn in splošno tudi nekaj slovenskih spletnih strani, med katerimi jih nekaj ni neposredno prikupnost, je bila v jugoslovanskem scenariju in v skladu z ideologijo brat- povezanih s samo maskoto in se nanj nanašajo samo implicitno, druge pa stva in enotnosti maskota izbrana na podlagi ljudskega mnenja. zelo eksplicitno referirajo prav nanj. Mnogotera življenja Vučka Poleg storitev in dejavnosti na spletu pa lahko v specializiranih trgovinah, na železniških postajah, v določenih kioskih in celo na protestih (npr. v času Vučko na prstanih, Zgodovinski muzej vstajniškega gibanja) še vedno naletimo nanj v najrazličnejših podobah Bosne in Hercegovine, Sarajevo, avgust 2015 blagovne ekonomije: na značkah, broškah, nalepkah, magnetih . . Seznam je neskončen in znanost ne bi bila nič na boljšem, če bi (aristoteljansko) nizali Vučko v fičotu, Beograd, oktober 2015 in katalogizirali vse empirične utelesitve (platonske) ideje. fotografiji: Tanja Petrović Dejstvo, da je Vučko še vedno »dobra tržna roba«, kot se je izrazil eden izmed mojih informatorjev, je seveda svojevrsten paradoks – glede na to, da je izvorno, tj. v svojem jugoslovanskem kontekstu, simboliziral ravno naspro- tno socialistično poanto – navkljub temu pa njegov inherentno politični potencial očitno vztraja celo v anti-političnih razmerah današnjega časa. Vučko ostaja, razumljivo, najbolj markantna ikona prav v Bosni in Hercego- vini, še posebej v Sarajevu: poleg starega Olimpijskega muzeja v Sarajevu (v katerem maskota zaseda častno mesto v plišasti, platneni, slikarski, risar- 180 MADE IN YU 2015 / Izgubljeno v prehodu 181 ski ali tiskarski obliki) in nedavno odprtega hotela s petimi zvezdicami na olimpijski planoti Jahorina lahko tako najdemo njegovo ime še na mnogih kavarnah in restavracijah, nenazadnje pa tudi v nazivu znane mednarodno usmerjene organizacije proti mučenju živali v Sarajevu in Bosni in Hercego- vini: In Memory of Vučko: raising awareness and funds to stop animal suffering in Sarajevo and Bosnia-Herzegovina.3 Vučko se je znašel tudi v središču kontroverze, ki jo je decembra 2008 sprožil aktivistični umetnik Zoran Herceg – Zox na nekdanjem spletnem forumu Sarajevo-x, kjer je objavil peticijo za ukinitev Vučka. Umetniška provokacija z naslovom »Ukinimo Vučka« je nanizala šest temeljnih razlogov za njegovo ukinitev: ker ni del naše kulture in tradicije; ker ga je dizajniral Slovenec; ker je Vuk (»volk«), tako kot Vuk Karadžić; ker kaže dva prsta (zdaj ne več); ker je rdeč (kdaj pa kdaj); in ker je bil pred njim potop. Seveda je bilo več pod- pisnikov proti ukinitvi kakor za njo, pri čemer se avtor ni in ni mogel načudi- ti, kako resno so ljudje vzeli peticijo in kako niso znali brati njegove umetni- ške intervencije s pravega zornega kota, tj. kot surrealistični absurd.4 Omeniti velja, da je Vučko v podobni aktivistični vlogi nastopal tudi na sarajevskih protestih istega leta, kjer je krožil poster z obešenim volkcem in napisom »Ko je ubio Vučka?« (»Kdo je ubil Vučka?«), s čimer se je naslavljalo problem postjugoslovanske nacionalistične politike, ki je ubila preteklo sobivanje, pluralnost in raznolikost. Vučko nastopa v glavni ali stranski vlogi še na mnogih drugih prizoriščih, in nemogoče bi bilo zabeležiti vse, toda naj dodam samo še eno, ki je nosilec domala enakega sporočila kot zgoraj navedeni primeri. Konec meseca maja 2013 se je v sarajevskem klubu City Pub dogodil koncert skupine Skroz, ki je promovirala videospot za njihov novi singl Raj, v katerem izdatno nastopa tudi Vučko; na vprašanje, čemu je temu tako, je pevec skupine Adnan Šaran odgovoril: »To ni nič novega, pesem Raj poje o nekih minulih časih, ko je bilo Iz zbirke Tomaža Alaufa iz Ljubljane, ki zbira vse, kar je povezano vse mnogo bolje . . Vučko pa je edina prava maskota tega mesta, ki nas z XIV. zimskimi olimpijskimi igrami v Sarajevu 1984 opominja, da stvari lahko znova postanejo boljše, kot so danes.« fotografije: Tomaž Alauf 182 MADE IN YU 2015 / Izgubljeno v prehodu 1 Najmanj, kar lahko v tej perspektivi rečemo, je torej sledeče: Vučko ni samo Vučko je ena najbolj »kul« maskot vseh časov! 2010. Dostopno prek: http://www.24ur.com/sport/vucko-je-eden-najbolj-kul-maskot-vseh-casov.html (14. oktober 2015). ikona minule preteklosti, melanholično znamenje časa, ki je za nami, 2 marveč tudi utelešenje aktualne utopične sedanjosti. Npr. Športno društvo Vučko (www.sdvucko.com), proizvodnja in prodaja copat Vučko (www.vucko.si), dostava hrane na dom Halo Vučko (www.ehrana.si/vucko) in Avtobusni prevozi Vučko (www.bus-vucko.com). 3 Če sem začel s Heglom, naj zaključim z Lacanom, ki je po zgledu struktural- http://inmemoryofvucko.org. Naziv organizacije v prevodu: »V spomin na Vučka: ozaveščanje in zbiranje sredstev za ustavitev trpljenja živali v Sarajevu in Bosni in Hercegovini.« ne antropologije svojega prijatelja Lévi-Straussa razlikoval med simbolnim, 4 imaginarnim in realnim registrom, pri čemer naj bi prvi označeval dimenzi- Primer dolgujem Larisi Kurtović, saj Vučko nastopa v enem izmed poglavij njene doktorske disertacije. Glej: Kurtovic, jo jezika, drugi pa čutno posredovano realnost, ki se razlikuje od realnega po Larisa. 2012. Politics of Impasse: Specters of Socialism and the Struggles for the Future in Postwar Bosnia-Herzegovina. Doktorska disertacija. Berkeley: University of California. tem, da slednjemu nikakor ni mogoče priti na konec, saj se strukturno izmika vsakršnemu zajetju s strani prvih dveh registrov, a se vendar vztrajno vedno znova vrača na isto mesto. Kaj nam strukturalna psihoanaliza potemtakem lahko pove o Vučku in njegovi vlogi danes? S perspektive normalizirane postjugoslovanske nacionalno-neoliberalne realnosti se Vučko seveda kaže kot simbolni reziduum preteklosti, kot iko- na, spomenik ali nagrobnik socialistične davnine, ki se vrača v imaginarni podobi strašljivega duhca-volkca. Toda brž, ko le malce obrnemo perspekti- vo, lahko Vučka uzremo kot tisto realno, ki se, prav tako kot duh Hamletovega očeta, vztrajno vrača na mesto zločina, na katerem so ga umorili, s čimer razdira simbolne koordinate obstoječega imaginarnega sveta, v katerega smo potopljeni, misleč, da gre pri tržni ekonomiji za tisto realno. Vselej, ko boste slišali, da nekdo govori o jugoslovanski izkušnji kot grozljivki za otroke, kjer socializem nastopa v isti vlogi kot volk iz gozda, boste sedaj lahko rekli: »Mi o volku, Vučko iz Sarajeva.« 184 MADE IN YU 2015 / Izgubljeno v prehodu 185 Rdeci potni list gov prostor za podaljšanje potnega lista ostal prazen. Na straneh 13–37 se nadaljuje prostor za vize, napolnjen s štampiljkami. Od dokumenta ostane na koncu le še prostor za zaznamke, na zadnji strani pa najdemo še navodi- la imetniku potnega lista. Valter Cvijić Na dokument se seveda vpisuje ideologija, oblike pripadnosti, politična Ko je imao crveni pasoš išao je gde god hoće, simbolika, pa tudi specifičen režim družbenega nadzora nad mobilnostjo ko ga nije imao nije trebao da ga ima .. 1 populacije. A vendarle to niti ni bistven element pri analizi pomena rdeče- ga potnega lista, saj bi to pomenilo, da pomen dokumenta zamejimo in ga »Našla sem komunjarski pasoš,« so bile besede osebe, ki je bila dovolj prija- odcepimo od širših družbenih sprememb, v katerih potni list postane refe- zna, da je iz osebnih arhivov za namene pričujočega prispevka izbrskala renca na specifično obliko družbenosti, povezano s prestižem mobilnosti. t. i. rdeči potni list oziroma potni list Socialistične federativne republike V prispevku zato skušam prikazati, kako je bila jugoslovanska mobilnost Jugoslavije (SFRJ)2 s prepoznavnimi rdečimi platnicami, oplemenitenimi izumljena in kako se specifična izkušnja svobode gibanja vpisuje na rdeči z zlato odtisnjenim državnim grbom SFRJ, pod katerim se nahaja napis potni list kot nekakšen posredovalec med širšimi, strukturnimi spremem- »SFR JUGOSLAVIJA«, ki se nato ponovi še v cirilici, ter oznaka »29. XI. bami ter individualno izkušnjo. Nato nadaljujem z analizo življenja rdeče- 1943«, torej datum, ki markira nastanek države SFRJ.3 Potni list šteje 40 ga potnega lista po koncu Jugoslavije, pri čemer izpostavljam medijske re- strani in, tako kot drugi potni listi, identificira posameznika prek niza po- prezentacije, popularno kulturo in diskurze o rdečem potnem listu, ki jih datkov, ki predstavljajo vez med birokratsko »mašinerijo« in posamezni- najdemo na spletnih forumih. Na podlagi tega zaključim, da gre pri rdečem kom. V rdečem potnem listu se nosilec potnega lista tako identificira s pri- potnem listu za obliko jugonostalgičnega diskurza, ki ne sproža izključno imkom, imenom, rojstnim datumom, krajem rojstva, stalnim prebivališčem hrepenenja po izgubljeni svobodi gibanja, temveč se artikulira kot in naslovom, matično številko, lastnoročnim podpisom in sliko. Potni list splošnejša oblika jugonostalgije, kot os, okoli katere se koncentrirajo tako pa ne identificira zgolj nosilca potnega lista, temveč tudi njegove oziroma zgodovine razlaščanja in materialne deprivacije v postjugoslovanskem njene »sopotnike«, in tako sledi tudi njihovim osnovnim podatkom, kot so prostoru kot tudi kriza identitete, ali, kot je to poimenoval Stef Jansen, ime in priimek, sorodstveni odnos z nosilcem potnega lista, datum rojstva, izgubljanje mesta v svetu na prostoru nekdanje Jugoslavije.4 s pomočjo priloženih fotografij pa identificira tudi družinske člane. Na strani 11 je formalizirana veljavnost potnega lista z definiranjem izdajate- lja, datumov izdaje in veljavnosti, žiga, podpisa uradne osebe ter takse, ki je za namene izdaje tega dokumenta znašala 920 jugoslovanskih dinarjev. Na naslednji strani zasledimo nadaljevanje dolgočasnih birokratskih po- datkov, namenjenih podaljšanju potnega lista. V primerku potnega lista, ki sem ga pridobil, je ta veljal med letoma 1986 in 1991, zato je iz očitnih razlo- 186 MADE IN YU 2015 / Izgubljeno v prehodu 187 Izumljanje jugoslovanske mobilnosti ga vpliva in vzpostavitev odnosa z zahodnim blokom je Jugoslavijo kvalificirala za prejemanje finančnih sredstev iz Združenih držav Ameri- ke, namenjenih rekonstrukciji povojne ekonomije v Evropi.6 Gibanje Ej, mi smo bar imali putovanja, neuvrščenih, v katerem je Tito odigral ključno vlogo in ki je bilo utemelje- perone, suze, cmakanja, no na neodvisni umeščenosti držav članic glede na takratno polarizacijo crveni pasoš bez mane, sveta, je okrepilo pozicijo Jugoslavije kot unikatnega hibrida tistega časa. što prolazi grane bez puno njakanja. 5 Po Akhilu Gupti je gibanje neuvrščenih, katerega del je bila tudi Jugoslavi- ja, presegalo nacijo kot izključno organizacijo prostora in formuliralo obliko transnacionalne zamišljene skupnosti.7 Kot pravi Aida Hozić, pa je bila tudi politika notranje ureditve v Jugoslaviji prava enigma v črno-belem svetu: »Politični in ekonomski sistem Jugoslavije je begal tako sovražnike kot podpornike Jugoslavije. Samoupravljanje, tržni socializem Sprednja platnica rdečega potnega lista in relativna svoboda privatne iniciative so za nekatere pomenili, da je fotografija: Valter Cvijić Jugoslavija delavski raj, za druge pa najbolj sleparska maškarada komuni- stične represije.« Je bilo tudi odpiranje meja in povečevanje svobode gibanja za jugoslovanske državljane sredi 1960-ih let pot do neke »tretje« poti, ki ne bi bila popolnoma poravnana niti s sovjetsko niti z zahodno dogmo? Liberalizacija svobode gibanja, redka kvaliteta med socialističnimi reži- mi, v Jugoslaviji ni imela prav veliko opravka z demokratizacijo družbe in V času povojne Jugoslavije se je pojavilo kar precej različnih potnih listov, idealistično držo neuvrščenih, temveč je rezultat politično-ekonomske podvrženih takšnim in drugačnim spremembam – od majhnih estetskih racionalnosti v času, ko sta rast in modernizacija v Jugoslaviji dosegla svo- sprememb dokumenta, takšnih, ki odražajo reorganizacijo države, pa vse je meje. Izumiti je bilo potrebno pot do amortiziranja brezposelnosti v so- do korenitih sprememb, ki ne zadevajo zgolj dogajanja v SFRJ, temveč se- cializmu in nove oblike akumulacije bogastva. Jugoslovanska partijska gajo daleč onkraj meja socialistične republike. Šele v sredini 1960-ih let, v oblast je pravzaprav naredila zvito potezo: za razliko od drugih socialistič- luči globokih politično-ekonomskih sprememb v Jugoslaviji in drugod, po- nih režimov, ki so tako silovito skušali zajeziti svobodo gibanja, je oblast stane rdeči potni list referenca za obliko družbene moči, ki jo doživljajo v Jugoslaviji institucionalizirala migrantske tokove, ki so že obstajali državljani tedanje republike. Ta »sveti« dokument, o katerem nam starejše v avtonomni obliki. Tako Ivana Dobrivojević izpostavlja: »Do leta 1963 generacije rade pripovedujejo, svoje mistične moči ni imel vedno. Jugosla- ni bilo organiziranih pošiljanj na delo, zato so Jugoslovani na Zahod odha- vija je po sporu Tito–Stalin leta 1948 zasedala posebno mesto v globalni jali stihijsko, po priporočilih prijateljev in sorodnikov, pogosto brez potnih ureditvi sveta, ki so jo določale razmere hladne vojne. Zavrnitev sovjetske- listin in skoraj brez pomislekov o neprijetnostih, s katerimi se morajo 188 MADE IN YU 2015 / Izgubljeno v prehodu 189 soočiti kot nevedneži, ki ne poznajo jezika.«8 Vse to v času, ko je hiter Posmrtno življenje potnega lista razvoj industrijskih držav pripeljal do potrebe, da se vedno večji delež delovne sile zaradi pomanjkanja lokalne delovne sile absorbira prek reži- A najljepše je doći na granicu sa Austrijom i pokazati crveni pasoš. ma migrantskega dela. Z institucionalizacijo migrantskih tokov iz Jugosla- Ne moraš ni otvarati pasoš. Samo ga isturiš kroz prozor i držiš ga vije proti Zahodu je partijska oblast začasno rešila dva problema: po eni za ćošak da možeš lakše mlatiti. Svi te puštaju. Bokte mazo, al’ je to strani je odhod delavcev v tujino omejeval rast brezposelnosti, po drugi lijepo bilo. 17 strani pa so delavci-gostje ( gastarbajterji)10 postali pomemben ekonomski akter, saj so sodeč po analizah nazaj v Jugoslavijo pošiljali kar tretjino Rdeči potni list je razveljavil tragični propad nekdanje skupne države. zaslužka.11 Kot opozarja Hozić, pa niti pošiljanje delavcev v tujino niti Z izjemo Srbije, kjer je veljal vse do konca leta 2001, so skupni potni list stimuliranje jugoslovanskega turizma ne bi bilo možno brez zagotovljene nadomestili potni listi posameznih postjugoslovanskih nacionalnih držav. svobode gibanja za slehernega državljana Jugoslavije. To je vodilo do vzpo- Nič več šestih plamenic in peterokrakih zvezd, napočil je čas za nacionali- stavitve dveh ključnih figur jugoslovanske mobilnosti: prej omenjenega stične grbe v dokumentih, ki nas ne interpretirajo kot delavsko ljudstvo, gastarbajterja in turista.12 Predvsem slednji je postal povezan z idejo ampak kot abstraktne individuume nacionalnih držav. Pri poskusu preč- potovanja kot »dostopa do sveta, pripadanja svetu, bitja v svetu. Povedano kanja meje z rdečim potnim listom se je posameznik lahko znašel le še v drugače, potovanje je bilo, bodisi v imaginarnem ali realnem smislu, precej nerodni, če ne ponižujoči situaciji. O takšnem primeru poroča kozmopolitstvo, napredek, modernost sama.« srbski časopis Vreme: Rdeči potni list je postal in v drugačni obliki ostaja družbeni simbol za Sredi devetdesetih je sodržavljan želel vstopiti iz Zimbabveja v posebno obliko pripadanja v takratnem svetu. Akumulacijo moči tega Bocvano. Pred njim je v vrsti stal nekdanji rojak, ki je imel v rokah dokumenta odraža podatek, da se je med letoma 1960 in 1976 število ljudi, hrvaški potni list. Ko ga je carinik vprašal, kakšna država je ta ki so prečkali meje, povečalo s 191.000 (500 ljudi na dan) na 16 milijonov Hrvaška, mu je pojasnil, da je Hrvaška del bivše Jugoslavije, države, (40.000 ljudi na dan).14 Ljudje so potovali na famozni Ponte Rosso v Trst, ki je razpadla in iz katere je nastalo več neodvisnih držav. Policist je v London, Istanbul, Benetke, Pariz, celo v New York. Rdeči potni list je tudi najprej sumljivo odkimaval, po telefonski potrditvi, da je informacija mlajšim generacijam omogočil večjo mobilnost, četudi jih za prečkanje točna, pa je Hrvata spustil čez mejo. Potem pa je ugledal potni list meja ni motiviral nakupovalni turizem, temveč proslavljanje mature, SFRJ in pobesnel. »Kakšna Jugoslavija, zdaj je bil tu človek, ki poletna potovanja in priložnostna dela v tujini.15 Ni si torej težko zamisliti, prihaja iz države, ki je nastala, ko je Jugoslavija razpadla! Nazaj v zakaj je rdeči potni list postal tako silovit simbol. Tako hrvaški časopis Zimbabve, prevarant!« Moral je počakati naslednjo izmeno in Jutarnji list piše, da je bil rdeči potni list poleg jugoslovanske letalske nekoga, ki je bil pripravljen poslušati zgodbo, ki je tudi nam težko družbe JAT glavna pot do sveta, o čemer so državljani držav za železno razumljiva. 18 zaveso lahko le sanjali.16 Postjugoslovanski prostor je v novi ureditvi sveta glede na možnosti svo- bode gibanja postal izrazito hierarhičen, podobno pa so tudi potni listi po- sameznih držav nekdanje Jugoslavije hierarhično razvrščeni. Logiko ta- 190 MADE IN YU 2015 / Izgubljeno v prehodu 191 kšnega razvrščanja posameznih držav nekdanje Jugoslavije determinira diskurz o rdečem potnem listu je običajno postavljen v nasprotje tako z umeščenost nacionalnih držav v hierarhijo globalnega trga. Tako je na zaprtimi mejami kot z brezperspektivnostjo v postsocialističnem prosto- primer mobilnost osebe iz Bosne in Hercegovine, ki vstopa v prostor EU, ru. Pri rdečem potnem listu gre torej za dualnost: občutek ujetosti znotraj večinoma zaželena le v obliki migrantskega delavca, ki v Sloveniji ali kje nacionalnih teritorijev v postjugoslovanskem prostoru je vedno oblika drugod znotraj evropskega prostora opravlja težka gradbena dela, po kon- sklicevanja na izgubljeno mobilnost, ki je bila izkušena z rdečim potnim cu dela pa se zahteva, da državo zapusti. Avtonomije migracij19 vizumski listom, hkrati pa se v številnih naracijah nostalgičnost po rdečem potnem režim torej ne blokira, temveč jo filtrira, zajezi in hierarhično razporedi na listu razteza onkraj izgubljene svobode gibanja in postane splošnejša obli- transnacionalni ravni. To hierarhiziranje pa se ideološko utemeljuje na ka jugonostalgije. Primer, kako je diskurz o svobodi, ki jo je omogočal rdeči več načinov, med drugim tudi prek novega evrocentrizma, kjer so določene potni list, tudi diskurz o življenju v socializmu v primerjavi s sedanjostjo, države obravnavane kot bližje Evropi, druge pa v čakalni vrsti, kot neka- je denimo članek v srbskem časopisu Blic, v katerem avtorica obravnava kšni pacienti, ki čakajo na prestop iz balkanskega barbarizma v (evropsko) različne aspekte življenja včasih in danes: civilizacijo. Ali kot novo evropsko ideologijo povzame Mitja Velikonja: »Skratka, v novem evrocentričnem metadiskurzu gre dobesedno za povra- Dopustovalo se je v letoviščih, ki so bila dostopna vsem, tako čistil- tek ‘od ( balkanskega oziroma katerega koli vzhodnega) pepela k ( evropskim) kam kot direktorjem. Štiričlanska družina je lahko dopustovala s zvezdam’!« polovico povprečne plače. Z rdečim potnim listom SFRJ se je lahko 20 Nekatere postjugoslovanske države so tako očitno že ozdravljene patologije Balkana, druge pa so še v procesu dolgotrajnega potovalo po vsem svetu, povsod so nas radi sprejeli. […] Za Bolgare, zdravljenja oziroma v nekakšnem liminalnem prostoru med normalnim in Romune in Poljake smo bili mala Amerika, k nam so hodili prodajat patološkim. Ponos, dostojanstvo in svobodo gibanja, asociirano z rdečim jantar in brisače.21 potnim listom, nasledi neizprosnost vizumskega režima in zaprtih meja. In kaj avtorica poreče o situaciji danes? »Dopustujemo na obroke, dopust Vizumski režim je nekakšen absolutni nasprotnik subjektivitete, ki se je na morju pa odplačujemo celo leto. Potrebni sta dve povprečni plači za vzpostavljala znotraj socialističnega režima mobilnosti. Je sinonim za skromen dopust v Grčiji ali Turčiji,« piše avtorica, »po drugi strani pa je kruto birokracijo, čakalne vrste, občutek ponižanosti, nov način, kako so turistična ponudba nekajkrat boljša, tako da lahko za vikend odidemo v posamezne nacionalnosti po novem razumljene v svetu. Glede na rdeči kakšno evropsko prestolnico ali kam dlje. Zaradi vojne v devetdesetih letih potni list je viza skorajda odvečen podaljšek, saj so bile vize prej izjema kot nas ponekod sumljivo gledajo«.22 Izgubil se ni le rdeči potni list, ampak pravilo, glede na današnjo situacijo pa je odnos med vizami in potnimi listi tudi prosti vikendi, poceni krediti za stanovanja, dostopna izobrazba, obrnjen na glavo, saj so slednji velikokrat sami po sebi neuporabni kot zdravje, varnost. Namesto tega so ljudje dobili že omenjene vikend turi- instrumenti, ki določajo obseg svobode gibanja. stične destinacije in dostopnejšo belo tehniko, avte in obleke.23 Članek, pri V glavnem rdeči potni list danes ostaja v obliki socialnega spomina, nostal- katerem vsekakor ni mogoče zanikati jugonostalgičnega tona, nakazuje, gije za boljšimi časi, ki se artikulira glede na sedanjost. Zato ga ob brskanju kako razumeti rdeči potni list kot os, okoli katere se koncentrira ohlapnej- po digitalnih virih jugonostalgije najdemo ob boku zgoraj že omenjenega ša oblika jugonostalgije, ki zadeva percepcijo bistveno boljše materialne JAT-a, jugoslovanske zastave, dinarjev, fičota, Tita ipd. Jugonostalgični situiranosti ljudi, odsotnosti drastičnih oblik razslojevanja (kar pa, kot na- kazuje članek, ne pomeni, da jih ni bilo), mednarodnega ugleda socialistič- 192 MADE IN YU 2015 / Izgubljeno v prehodu 193 ne republike in pa celo vzpostavljanja razmejevanja med »tovariši«, saj so, Jessica Greenberg trdi, da je bila mobilnost v socialističnem državljanstvu kot izpostavi članek, Jugoslovani vendarle lahko zviška gledali na tiste iz »realizacija individualnega hrepenenja (po potovanju), oblik upravljanja drugih držav za železno zaveso. Tako se zdi, da so Jugoslovani prek drvenja države (režimov, ki so proizvajali mobilne državljane) in potrditev usluž- naproti nekakšni hibridni modernosti tudi sami ustvarili variacijo orien- bencev drugih držav na mednarodnih mejah, da ima Jugoslavija talističnega diskurza. Drugega so utelešali tisti, ki so bili zares vzhodni, 24 internacionalističen in kozmopolitski status«.28 Pri tem ugotavlja, da nesrečneži, ki so se znašli znotraj napačnega teritorija evropskega socia- raziskovanje občutka »normalnosti« oziroma normalnega življenja v lizma. Ni torej redka opazka, da je bil rdeči potni list najboljši potni list na državah, kot sta Bosna in Hercegovina in Srbija, neizogibno vodi k svetu in da so ga vsi hoteli imeti. Nekateri naj bi hoteli z njim celo trgovati ugotovitvi, da je nezmožnost svobode gibanja praktično sinonimna z in zanj zaračunavati visoke vsote denarja. Nekateri so ga zgolj hoteli videti, izgubljenim normalnim življenjem.29 Gre torej za tisto, kar avtorji pojmu- četudi so vedeli, da ga ne morejo imeti. V popularni srbski televizijski seri- jejo kot zmožnost dokumentov, da proizvajajo občutke – kot so denimo ji Državni posao (Državni posel) režiserja Stojčeja Soleskega arhivist Đorđe občutek normalnosti ali abnormalnosti, sramote, ki zakrije nekdanji Čvarkov sodelavcema razloži, da je egipčanskemu šejku, ki je želel samo občutek dostojanstva ipd. – ki jih akterji ponotranjijo.30 Potni list torej ni videti pasoš, zabrusil, da mu ga niti pokazal ne bo, čeprav si je to šejk tako zgolj samo-nanašajoč se dokument, temveč je vpet, kot pravi Yael Navaro- zelo želel in čeprav je bil Čvarkov takrat šele »pripravnik s pripravniško Yashin, v specifične mreže družbenih odnosov.31 Sam bi dodal, da so ti plačo«.25 Kot skorajda že fetiš je izničil kakršnekoli drugačne statusne raz- družbeni odnosi nujno pogojeni s strukturnimi spremembami, znotraj ka- like med posamezniki, se povzdignil nad razredno hierarhijo in slehernega terih se proizvajajo družbeni odnosi. »navadneža« metafizično oplemenitil. Zanimivo je, da ideje o unikatnosti Zato nostalgije za rdečim potnim rdečega potnega lista ne zasledimo zgolj med tistimi, ki so ga imeli. V član- listom nikakor ni mogoče razumeti ku nemškega časopisa Deutsche Welle, ki je pomenljivo naslovljen »EU niti izključno kot sanjarjenja o stari ne ve, kaj je pomenil ‘rdeči’ potni list«, avtorica Selma Filipović citira bese- dobri Jugoslaviji, temveč kot pra- de nemškega novinarja in dolgoletnega dopisnika z Balkana, Ericha Rath- kso, ki jo proizvaja oziroma prikliče felderja, ki trdi, da »[V]ečina [bruseljskih] uradnikov niti ne ve, da je bil k življenju realnost današnjega jugoslovanski potni list pred vojno najboljši potni list v Evropi. To so osnov- postjugoslovanskega prostora in ne stvari, ki jih je potrebno vedeti, če se ukvarjate s to regijo, a jim tega trdovratnih procesov, ki se v njem znanja očitno manjka«.26 odvijajo. Moji pasoši su moj život […] Plavi je dokumenat koji mi je najdraži na svetu, u njega je upisana sva moja borba i paradoks našeg vreme- Naprodaj na, pasoš nepostojeće države (SRJ) [. .] Crveni, pa ne znam, on mi je Oglas na spletnem drag jer je označio, nadam se, dolazak nekih boljih vremena za sve mestu bolha.com nas.27 194 MADE IN YU 2015 / Izgubljeno v prehodu 1 Jugoslovenski pokret (komentar na Facebook strani). 2013. Dostopno prek: https://www.facebook.com/ jugoslovenski. jugoslavija-lepa-secanja-i-kosmari?strana=1#post_1677387 (19. november 2013). V prevodu: »Najlepše pa je priti na pokret/posts/%10151392303401911 (16. november 2013). V prevodu: »Kdor je imel rdeči potni list, je šel, kamorkoli je mejo z Avstrijo in pokazati rdeči potni list. Ni ti ga treba niti odpreti. Samo čez okno ga porineš in ga držiš za vogal, da hotel, kdor ga ni imel, ga niti ni rabil imeti.« lažje mahaš z njim. Vsi te spuščajo. Madona, je bilo lepo.« 2 V nadaljevanju besedila za sklicevanje na potni list SFRJ uporabljam popularni izraz »rdeči potni list«. 18 Turudić, Momir. 2008. A sada bilo Ti sretno i do viđenja. Vreme, 14. februar. Dostopno prek: http://www. vreme.com/cms/ view.php?id=584894 (25. november 2013). 3 Potrebno je omeniti, da obravnavam različico potnega lista SFRJ, ki se pojavi po letu 1967. Pred tem je na platnici potnega lista pisalo »PASOŠ« in »PASSEPORT« v francoskem prevodu, pri zamenjavi potnih listov SFRJ pa je prišlo tudi do 19 Za teorijo avtonomije migracij glej: Papadopoulos, Dimitris in Vassilis S. Tsianos. 2013. After Citizenship: Autonomy of nekaterih drugih sprememb, ki jih tu ne obravnavam podrobneje. Migration, Organisational Ontology and Mobile Commons. Citizenship Studies 17 (2): 178–196. 4 Jansen, Stef. 2009. After the Red Passport: Towards an Anthropology of the Everyday Geopolitics of Entrapment in the 20 Velikonja, Mitja. 2005. Evroza: Kritika novega evrocentrizma. Ljubljana: Mirovni inštitut. EU’s ‘Immediate Outside’. Journal of the Royal Anthropological Institute 15 (4): 815–832. 21 Pavić, Svetlana. 2013. Zašto cveta jugonostalgija: Mislili smo da smo mala Amerika. Blic Online, 6. junij. Dostopno prek: 5 Iz pesmi Devedesete Đorđa Balaševića. Prevod: »Ej, mi smo vsaj imeli potovanja, perone, solze, poljubljanja, rdeči pasoš http://www.blic.rs/Vesti/Drustvo/386499/Zasto-cveta-jugonostalgija-Mislili-smo-da-smo-mala-Amerika (25. novem-brez napak, ki prečka meje brez odvečnih težav.« ber 2013). 6 T. i. Marshallov načrt je bil tudi vzvod, s katerim so ZDA skušale povečati svoj ideološki vpliv v blokovsko razcepljeni 22 Ibid. Evropi. 23 Ibid. 7 Vsekakor pa Gupta ne stremi k idealizaciji gibanja neuvrščenih, ampak gre pri njegovi obravnavi za problematiziranje 24 Jansen, Stef. 2009. After the Red Passport: Towards an Anthropology of the Everyday Geopolitics of Entrapment in the pojmovanja nacije kot primarnega organiziranja prostora in identitet. Akhil Gupta. 1992. The Song of the Nonaligned EU’s »Immediate Outside«. Journal of the Royal Anthropological Institute 15 (4): 815–832. World: Transnational Identities and the Reinscription of Space in Late Capitalism. Cultural Anthropology 7 (1): 63–79. 25 DRŽAVNI POSAO [HQ] - Ep.34: Crveni pasoš (08.11.2012.). 2013. Dostopno prek: https://www.youtube.com/watch?v= 8 Hozić, Aida. 2011. Travel for Ordinary Comforts. Cambridge Review of International Affairs 24 (4): 613–627. zeoPFdeEjP0 (25. november 2013). 9 Dobrivojević, Ivana. 2007. U potrazi za blagostanjem: Odlazak jugoslovenskih državljana na rad u zemlje zapadne Evrope 26 Filipović, Selma. 2009. EU i ne zna šta je značio »crveni« pasoš. Deutsche Welle, 5. november. Dostopno prek: http:// 1960–1977. Istorija 20. veka 25 (2): 89–100. www.dw.de/eu-i-ne-zna-%C5%A1ta-je-zna%C4%8Dio-crveni-paso%C5%A1/a-4862051-1?maca=ser-rss-ser-pol-eu_ 10 Ibid. vestirs-4711-xml-mrss (25. november 2013). 11 Ibid. 27 Vojvodina Cafe (komentar uporabnice spletnega foruma). 2009. Dostopno prek: http://www.vojvodinacafe. rs/forum/ turizam-i-putovanja/prva-putovanja-i-vize-u-starom-pasosu-12056 (16. november 2013). V prevodu: »Moji potni listi 12 Hozić, Aida. 2011. Travel for ordinary comforts. Cambridge Review of International Affairs 24 (4): 613–627. so moje življenje […] Modri dokument mi je najljubši na svetu, vanj je vpisan ves moj boj in paradoks našega časa, 13 Ibid. potni list neobstoječe države (ZRJ) […] Rdeč, ne vem, rada ga imam, ker je, upam, naznanil prihod nekih boljših časov za vse nas.« 14 Zimmerman, William. 1987. Open Borders, Nonalignment, and the Political Evolution of Yugoslavia. Princeton in New Jersey: Princeton University Press. 28 Greenberg, Jessica. 2011. On the Road to Normal: Negotiating Agency and State Sovereignty in Postsocialist Serbia. American Anthropologist 113 (1): 88–100. 15 Hozić, Aida. 2011. Travel for ordinary comforts. Cambridge Review of International Affairs 24 (4): 613–627. 29 Ibid. 16 Hedl, Drago. 2013. JAT je odletio u povijest Bio je deseta aviokompanija u Europi, a uz crveni pasoš bio je naš glavni izlaz u svijet. Jutarnji list, 3. avgust. Dostopno prek: http://www.jutarnji.hr/aterirao-je-jat--uz-crveni-pasos-bio-je-glavni-30 Navaro-Yashin, Yael. 2007. Make-believe papers, legal forms and the counterfeit: Affective interactions between docu-izlaz-u-svijet-/1117905 (19. november 2013). ments and people in Britain and Cyprus. Anthropological Theory 7 (1): 79–98. 17 Vukajlija (komentar uporabnika na spletnem forumu). 2013. Dostopno prek: http://vukajlija.com/forum/teme/35769-31 Ibid. 196 MADE IN YU 2015 / Izgubljeno v prehodu 197 Po koliko s kolektivno pobudo, ki s sklicevanjem na knjigo kot simbolom famozne ‘družbe znanja’, v kateri znanje postane prostor konfliktnega angažmaja, želi uveljaviti vlogo razstave in galerije kot institucije, ki je lahko platforma je kila knjig?1 za politično-estetske eksperimente, prostor odpora in alternative obstoje- či situaciji«.3 Po podatkih, ki jih v svoji obsežni raziskavi navaja Ante Lešaja,4 je bilo v Dora Komnenović 1990-ih letih5 na Hrvaškem uničenih 2,8 milijona »nezaželenih« knjig (oziroma 13, 8 odstotkov celotnega števila knjig), ki so jih odstranili bodisi Zadnjih nekaj let so v Jugo-Atlantic grupa-sferi 2 zaznamovale »okrogle« zaradi ideološko neprimerne vsebine, pisave, v kateri so bile pisane, pore- obletnice dogodkov iz vojn v 1990-ih, ki so dosegle svoj vrhunec z dvajseti- kla in/ali politične pripadnosti avtorja, pa tudi zaradi kraja izdaje. Lešaja v ma obletnicama pokola v Srebrenici (julija letos) in vojaške operacije svojem delu Knjigocid – uništavanje knjiga u Hrvatskoj 1990-ih (Knjigocid »Oluja« (avgusta letos). Tako kot v prejšnjih letih so bile tudi letos obsodbe – uničevanje knjig na Hrvaškem v 1990-ih) omenjeni fenomen analizira zločinov in spomin na mrtve v ozadju, mesto pa so prepustile dnevnopoli- kot enega od simptomov oziroma kot »nujen in sestavni del družbenega tičnim prepirom in ustaljenemu vojnemu diskurzu. Praznovanje »Oluje« prevrata v 1990-ih«6 in kulturne ekskluzivnosti, ki ga je zaznamovala. je tako še enkrat pokazalo, da je nemogoče postaviti pod vprašaj tako Takšno ekskluzivnost je mogoče klasificirati po tipu, obliki in področju:7 imenovano »domovinsko vojno« in spremljajoče narative, po katerih so zločini (zmagovalcev) zgodovinsko nesporni in družbeno upravičeni. • ekskluzivnost nasproti Jugoslaviji (še posebej drugi) kot državni skupnosti; V takem ozračju je vsaka pobuda, ki prispeva h kritični preučitvi nedavne • ekskluzivnost nasproti socializmu kot ideologiji in praksi; preteklosti in k demistifikaciji enega sramotnejših poglavij v novejši • ekskluzivnost nasproti NOB in antifašizmu (1941–1945); hrvaški zgodovini, izjemnega pomena. Eden takšnih primerov je razstava/ • ekskluzivnost nasproti Srbom kot narodu, tako na meddržavni pobuda Otpisane, povodom 20. godišnjice Oluje, ki je potekala od 18. junija (medrepubliški) ravni kot na republiški ravni nasproti »hrvaškim Srbom«; do 13. julija 2015 v zagrebški Galeriji Nova. • ekskluzivnost nasproti delavskemu prebivalstvu, »delavskemu razredu«, še posebej kot simbolnemu nosilcu lastninske pravice; Organizatorji razstave, kuratorski kolektiv Što, kako i za koga/WHW in • ekskluzivnost nasproti kakršnemukoli izražanju nestrinjanja z obstoječo Multimedijalni institut mi2, so – »v spomin na politično logiko, ki je pripe- politiko. ljala do izgona in pobijanja ljudi« – pozvali k zbiranju in skeniranju (digita- lizaciji) knjig, ki so jih v 1990-ih metali iz javnih, šolskih, specialnih in za- Gre torej za knjige, ki so jih zaradi navedenih razlogov sistematično in »ad- sebnih knjižnic. Po besedah avtorjev »razstava/pobuda Otpisane kot ministrativno« odstranjevali s polic, kar so upravičevali s tehničnimi na- simbolično in stvarno dejanje obeležuje obletnico vojaške operacije ‘Oluja’ vodili, značilnimi za stroko, tj. z odpisom zaradi dvojnikov, poškodb oz. obrabe ali neaktualnosti oz. zastarelosti, ter s pomanjkanjem prostora.8 198 MADE IN YU 2015 / Izgubljeno v prehodu 199 Revizija in potem izločanje in/ali odpis sta standardna postopka, Stevana Sremca, pa tudi dela svetovnih klasikov, npr. Manna, Dostojevske- s pomočjo katerih se občasno preverja stanje knjižničnega fonda. Revizija ga, Tolstoja, Faulknerja, Čehova ali Stendhala, ki so bila izdana v cirilici. se običajno izvaja vsakih 4–6 let, odvisno od velikosti knjižnice. Odpis je na Na seznamu so se znašli tudi hrvaški avtorji, kot so Vladimir Nazor, Anđel- vrsti potem, ko se z revizijo ugotovi, da je določeno gradivo potrebno ka Martić in Dubravka Ugrešić, podobno usodo pa je doživelo tudi 40.000 izločiti oziroma odstraniti s polic. Običajno gre za obrabljene in zastarele izvodov Enciklopedije Jugoslavije, ki jih je tedanji direktor Leksikografske- knjige9 ter gradivo, ki ni bilo vrnjeno v določenem roku ali pa se je izgubilo. ga zavoda, Dalibor Brozović, poslal v razrez. Po »Uredbi o reviziji in odpisu knjižničnega gradiva«10 bi moral delež odpi- sanega gradiva znašati 2 % za uničeno, do 1 % za obrabljeno ter 2 % za zastarelo gradivo. Vse odpisano gradivo mora biti popisano in označeno s posebnim žigom. Te sezname potem pošljejo matičnim knjižnicam ter Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer lahko izrazijo interes za določene naslove. Če se glede tega ne izjasnijo pisno v roku enega meseca, se lahko gradivo podari, zamenja ali proda. Preostale naslove pošljejo v predelavo papirja ali pa odložijo v posebej označene zabojnike za papir. Po odpisu navadno sledi nakup oziroma dopolnitev fonda, da se zapolnijo praznine, ki so nastale v procesu odpisa. Sledeč zgoraj omenjenim kategorijam, pa tudi lastnim izkušnjam, je nekaj ljudi v Galerijo Nova prineslo skupaj okoli sto del, ki so bili nato digitalizirana in postavljena na spletno stran projekta.11 Kljub relativno slabemu odzivu je pomen te razstave oz. pobude predvsem simboličen: z orwellovskim besednjakom pobuda »deluje proti normalizaciji škanda- la« in se trudi ozaveščati, zato da se podobne epizode ne bi ponavljale. Avtorji razstave pravijo, da je »zbiranje in digitalizacija knjig ter njihovo Razstava/pobuda Otpisane, povodom 20. godišnjice Oluje, arhiviranje in razširjanje simbolično dejanje, s katerim hrvaška kulturna Galerija Nova v Zagrebu, julij 2015 javnost sprejema svoj del odgovornosti«.12 fotografija: Dora Komnenović Katere knjige so torej na Hrvaškem končevale v kontejnerjih, na cesti ali v Da ni šlo za ekscese posameznikov, pričajo »Obvezna navodila za uporabo reciklaži? To so bili metri (tudi takrat so obstajali takšni, ki so knjige naro- knjižničnega gradiva v šolskih knjižnicah«, ki jih je leta 1992 podpisala ta- čevali po metrih) Titovih in Kardeljevih zbranih del, monografije o Naro- kratna ministrica za izobraževanje, kulturo in šport, Vesna Girardi-Jur- dnoosvobodilnem boju (NOB), samoupravljanju in Jugoslaviji na splošno, kić. V navodilih je navedeno, da so lahko »knjige, ki so bile na prejšnjih se- dela Branka Ćopića, Jovana Jovanovića Zmaja, Iva Andrića, Danila Kiša in znamih literature, […] zaradi racionalizacije prostora v skladu s 200 MADE IN YU 2015 / Izgubljeno v prehodu 201 knjižničnimi predpisi izločene iz knjižnice in ponujene kateri od večjih sić, Viktor Ivančić, Ante Lešaja in Milan Kangrga, za kar si je slednji knjižnic, ali pa se zadrži nekaj izvodov, odvisno od pogostosti uporabe, to- »prislužil« tudi tožbo zaradi obrekovanja. Sodni proces je vključno s pri- rej interesa učencev za posamezne naslove«. Poleg tega v navodilih piše: tožbami trajal štiri leta (1998–2002), na koncu pa je bila tožba zavrnjena »[I]deološka literatura iz prejšnjega sistema, ki ponuja svoje razlage zgodo- zaradi nepravočasne vložitve. Proces proti Milanu Kangrgi je »le« eden iz- vinskih resnic, je lahko v ustreznem številu izvodov posebna zbirka in pri- med mnogih primerov sodnih pregonov, ki so jih bili deležni kritiki oblasti čevalec o nekem obdobju, preostanek pa je potrebno – v skladu s knjižnič- (predvsem novinarji tednika Feral Tribune), in je po mnenju Lešaje »po- nimi predpisi – ponuditi kateri izmed primernih knjižnic, ki hranijo takšne memben del celotnega fenomena diskriminacije oz. uničevanja knjižnič- zbirke ipd.« Navodila poleg tega pozivajo k uvajanju »literature za potrebe nega gradiva na Hrvaškem v 1990-ih letih«.17 religijske kulture oziroma poučevanje verouka v šolah«.13 Desetletje ka- sneje je Vesna Girardi-Jurkić izjavila: »Mislim, da je to nekaj najmehkejše- ga, kar je bilo v tistem trenutku mogoče podpisati, saj vendar veste, kakšni časi so bili. Vsak dan sem dobivala pozive, naj naredim to ali ono.«14 Še bolj eksplicitne so »Smernice za delo z osnovnošolskimi knjižnicami«, za kate- re tednik Feral Tribune navaja, da sta jih sestavili Ranka Javor in Veronika Čelić-Tica, knjižničarki, zaposleni pri Narodni in univerzitetni knjižnici. Ta dokument osnovnim šolam nalaga, da »morajo« razpolagati »samo z deli hrvaških avtorjev in prevajalcev (izjemoma z avtorji drugih narodno- sti, če so na seznamu šolske literature)«. Eksplicitno je določeno, da »gra- divo šolske knjižnice ne sme vsebovati ideološko zaznamovane literature« ter da »jezikovno neprimerne slikanice zaradi osnovnih higienskih razlo- gov ne sodijo v šolsko knjižnico.«15 Prav tako bode v oči izjava tedanjega mi- nistra za finance, Borislava Škegre, ki je leta 1997 izjavil, da bo »Vlada sprejela ukrepe za spodbujanje takšnih izdaj, ki jih hrvaška država potre- buje. Javne knjižnice bodo na primer financirane, da bodo iz njih odstra- njene knjige v srbskem in podobnih jezikih oziroma tiste, pri katerih gre za neprimerne in zastarele prevode.«16 Omeniti velja še to, da je vlada siste- matično ignorirala reakcije posameznih intelektualcev, pa tudi širše jav- nosti, na posamezne primere »knjigocidov«, med katerimi je vsekakor naj- bolj znan tisti s Korčule, ter to, da sodstvo ni sankcioniralo uničevanja knjižničnih gradiv. Leta 1997 je Izabela Skokandić, v. d. direktorja korčul- Detajl z razstave Otpisane, povodom 20. godišnjice Oluje, ske knjižnice »Ivan Vidali«, vrgla v smeti nekaj sto naslovov, večinoma srb- Galerija Nova v Zagrebu, julij 2015 skih avtorjev in izdaj v cirilici. Na ta primer so vztrajno opozarjali Igor La- fotografija: Dora Komnenović 202 MADE IN YU 2015 / Izgubljeno v prehodu 203 V najzahodnejši bivši jugoslovanski republiki, Sloveniji, za razliko od Hr- Kaj lahko razberemo vaške ni bilo nobenih poročil o množičnem »čiščenju« knjižnic v 1990-ih letih.18 Poleg tega po podatkih Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) iz primera Hrvaške (in Slovenije)? letne stopnje odpisov niso presegale treh odstotkov.19 A če je soditi po po- nudbi na bolšjem trgu v ljubljanski četrti Vič ter po pogovorih z zaposleni- Široka paleta »izobčenih« avtorjev, pa tudi časovno obdobje, v katerem se mi v antikvariatih, s pripadniki srbske manjšine v Sloveniji in z delavci v je dogajalo »čiščenje« knjižnic, kažeta na to, da je slednje potekalo v dolo- centrih za recikliranje, je celotna slika malo drugačna. Ti namreč trdijo, da čenih valovih, ki so se občasno seveda prekrivali. Po prvih večstrankar- je prihajalo do neupravičenih odpisov, da pa so bili »na slovenski način« skih volitvah leta 1990 je prišlo do »čiščenja« »ideološkega pohištva« (kot primerno prikriti. Knjižničarji to zanikajo in potrjujejo, da se je odpis iz- knjige iz prejšnjega sistema opisuje Jasmina Kuzmanović),22 kar je skupno vajal skladno s pravili stroke. Po njihovem mnenju so edina mogoča izjema večini postsocialističnih držav. V tistem obdobju so na Hrvaškem obstaja- osnovne šole, ker knjižničarji v izobraževalnih ustanovah včasih niso le celo ideje, da bi odprli nekakšen »muzej boljševizma«. Sledil je »obra- usposobljeni za opravljanje tega poklica, ampak gre za učitelje. Knjige v ci- čun« s sovražnim »motečim dejavnikom«, kot je Srbe rad poimenoval te- rilici so odpisovali, ker novi učni načrti niso predvidevali učenja te pisave, danji predsednik Tuđman, ki je svoj vrhunec dosegel po vojaški operaciji strokovnjaki pa trdijo, da ni šlo za politične razloge kot na Hrvaškem, »kjer »Oluja« leta 1995. Na koncu so na vrsto prišli tudi domači »izdajalci«, nedo- je divjala vojna in vladalo sovraštvo.« Enako usodo so praviloma doživljali moljubno misleči Hrvati. Osupljivi pa so hitrost, metoda in posledice teh naslovi, ki niso bili izposojani. Raziskava Oddelka za bibliotekarstvo, in- dejanj. Mnogih knjig, ki so bile takrat odpisane, danes namreč ni mogoče formacijsko znanost in knjigarstvo Univerze v Ljubljani iz leta 1998 je npr. najti v hrvaških knjižnicah, v knjigarnah pa je še vedno nemogoče kupiti pokazala, da se je po razpadu Jugoslavije interes za južnoslovansko knji- posamezne beograjske izdaje, čeprav so knjige oproščene carine. V naspro- ževnost zmanjšal.20 Odpisane knjige so najpogosteje pošiljali na območja tju s piškoti Jaffa ali kavo Franck, ki krasijo police trgovin v Beogradu, Lju- na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, ki jih je prizadela vojna, ter v be- bljani in Zagrebu … In to na kile. gunska taborišča. Poleg tega so moji sogovorniki pojasnili, da so se odpisi izvajali zaradi informatizacije katalogov in reorganizacije ljubljanskih knjižnic, pa tudi zaradi razcveta založništva. 21 Uradnih direktiv v Sloveni- ji ni bilo, se je pa v primeru odpisa vedelo, katera zbirka je prva »na udaru«. Nekateri knjižničarji so se samoiniciativno odločali za ohranitev določe- nih naslovov »v korist bodočih generacij«. 204 MADE IN YU 2015 / Izgubljeno v prehodu 1 Aluzija na pogosto citirano izjavo Ivana Milasa, varuha državnega pečata, ki je simptomatična za anti-intelektualizem v 15 Lasić, Igor. 2003. … Pravorijek na kraju. Prosvjeta 10/37: 7. 1990-ih. Milas se je namreč v hrvaškem parlamentu vprašal: »Po koliko je kila možganov?«, potem pa odgovoril sam 16 Novi list. 1997. Porezna represija i rastrošna država (27. november). sebi: »Kila možganov – 2,5 DEM.« Glej: Zlatar, Andrea. 2001. Kultura u tranzicijskom periodu u Hrvatskoj. Reč 61 (7): 59–74, 66. 17 Lešaja, Ante. 2010. Kulturocid. Sudski proces protiv Milana Kangrge. Republika 490–491. Dostopno prek: http://www. republika.co.rs/490-491/23.html (11. november 2015). 2 Leta 2012 je v intervjuju Ivana Štiksa z Timom Judahom, ki naj bi bil avtor izraza »Jugosfera« (ang. Yugosphere), slednji med drugim izjavil, da je največji promotor tega izraza vodilno podjetje v regiji, Atlantic Grupa. A zdi se, da so prav 18 Vseeno pa je obsežen odpis, ki ga je novembra 1989 izvedla Mestna knjižnica Ljubljana (pri čemer je približno deset ton Hrvatom izrazi, kot so »Adriatic« ali »Adria«, ljubši od osovražene »Jugosfere«. Glej: Štiks, Igor. 2012. Citizens of knjig končalo v smeteh), izzval buren odziv javnosti. O tem so poročali vodilni slovenski mediji: Dnevnik. 1989. Zaradi »Yugosphere« and »United Kingdoms«? An Interview with Tim Judah. Citizenship in Southeast Europe, 14. marec. prostorske stiske Mestne knjižnice deset ton knjig na odpadu (21. november); Delo. 1989. Na stotine knjig komaj rešili Dostopno prek: http://www.citsee.eu/interview/citizens-%E2%80%98yugosphere%E2%80%99-and%E2%80%98 pred uničenjem (21. november); Delo. 1989. Knjige na odpadu (22. november); Dnevnik. 1989. Poblazneli svet (22. united-kingdoms%E2%80%99-interview-tim-judah (10. november 2015). november); Delo. 1989. Knjige na odpadu (22. november); Delo. 1989. »Zagovora knjižničarjev ne sprejmemo«: Odgovor Slovenskega bibliografskega (pravilno bibliofilskega!) društva na poziv delavcev Knjižnice Oton Zupančič, naj novinarji 3 Prevzeto z letaka omenjene razstave. in javnost zaupajo njihovi »strokovni presoji« (28. november); Delo. 1989. Knjige z odpada bodo dobile nove lastnike v 4 Lešaja, Ante. 2012. Knjigocid – uništavanje knjiga u Hrvatskoj 1990-ih. Zagreb: Profil in SNV. Bukvarni (6. december). Januarja 1993 je Delo objavilo tri članke Nikice Mihajlevića o zanemarjanju knjig na Hrvaškem, kar je v hrvaškem tisku izzvalo ogorčenje. 5 S to sintagmo Lešaja zajema obdobje 1990-ih let, pa tudi širše tranzicijsko obdobje do današnjih dni. Zadnji primer »knjigocida« je bil na primer zabeležen leta 2013 v Vrgorcu, kjer je direktor mestne knjižnice vrgel v smeti knjige 19 V poročilu za leto 1990 Silva Novljan na primer ugotavlja, da s 3,3 % odpisanega gradiva knjižnice niso dosegle kvote o Titu in NOB. Glej: Primorac, Mate. 2013. Ravnatelj knjižnice bacio Tita i Kardelja u smeće: Da je i Pavelić, isto bi bilo. treh odpisanih knjig na prebivalca. Za primerjavo, delež odpisanih knjig je leta 1996 znašal 1,96 %, leta 1997 pa 2,05 Slobodna Dalmacija, 23. september. Dostopno prek: http://m.slobodnadalmacija.hr/ Novosti/Najnovije/tabid/296/ %. Glej: Novljan, Silva. 1991. Splošnoizobraževalne knjižnice v letu 1990 (posnetek po vprašalniku). Ljubljana: NUK; articleType/ArticleView/articleId/222820/Default.aspx (11. november 2015). Novljan, Silva. 1997. Slovenske splošnoizobraževalne knjižnice: poročilo za leto 1996, 1997. Ljubljana: NUK. 6 Lešaja, Ante. 2012. Knjigocid – uništavanje knjiga u Hrvatskoj 1990-ih. Zagreb: Profil in SNV, str. 565. 20 Kocijan, Gregor, Darka Podmenik in Martin Žnideršič. 1999. Knjiga in bralci IV. Ljubljana: Filozofska fakulteta (BiblioThecaria 5). 7 Ibid., 502. 21 Aleš Gabrič navaja, da je v Sloveniji v 1980-ih letih delovalo dvajset založb, vključno z založniško dejavnostjo nekaterih 8 V omenjeno kategorijo seveda ne spadajo knjige in knjižnice, ki so bile uničene v času vojnega pustošenja, kot je npr. družbenopolitičnih organizacij. V prvi polovici 1990-ih let se je ta številka zvišala na okoli 200 in se kasneje stabilizirala Narodna knjižnica in čitalnica v Vinkovcih ali knjižnica Meduniverzitetnega centra v Dubrovniku. Na vojnih območjih je pri okoli 50 (leta 2000). Število objavljenih del, ki je leta 1990 znašalo 2000, pa se je podvojilo. Glej: Gabrič, Aleš. 2006. pogosto prihajalo tudi do kraje knjig, še posebej samostanskih rokopisov v Bosni in Hercegovini, ki so jih kasneje The Transformation of Values in the Cultural Sector. V Democratic Transition in Slovenia: Value Transformation, Education preprodajali zbiralcem na črnem trgu v Sloveniji, Italiji in drugje. and Media, ur. Sabina Ramet in Danica Fink-Hafner, 164–165. College Station, Texas: Texas A&M University Press. 9 Takšne knjige običajno ponudijo pristojni matični knjižnici ter Narodni in univerzitetni knjižnici. 21 Danas. 1990. Epoha na smetlištu (4. december). 10 Narodne novine 21/02. Dostopno prek: http://narodne-novine.nn.hr/clanci/sluzbeni/308262.html (11. november 2015). Preden je začela veljati ta uredba, so veljale »Smernice za revizijo in odpis gradiva v knjižnicah Republike Hrvaške« (Vjesnik bibliotekara Hrvatske 3–4/92). 11 www.otpisane.org/otpisane 12 Prevzeto z letaka razstave. 13 Lasić, Igor. 2003. … Pravorijek na kraju. Prosvjeta 10/37: 6. 14 Lasić, Igor. 2015. Sjećanje na »otpis«: uništavanje knjiga devedesetih. Bilten, 30. junij. Dostopno prek: http://www.bilten. org/?p=7977 (11. november 2015). 206 MADE IN YU 2015 207 Dino Bauk Najprej so ga zanimali samo vesterni, stripi in nogomet, nato nekaj let muzika in reviji Rock in Džuboks, knjige pa so v omembe vrednem obsegu prišle na njegov radar precej pozneje. Najprej je pet let služboval kot pravnik na Ministrstvu za šolstvo, od leta 2004 je v odvetniških vrstah, tri leta pa tudi že reden pisec tekstov za tednik Mladina. Spomladi leta 2015 je pri založbi Beletrina izdal roman Konec. Znova, za katerega je novembra istega leta prejel nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec. Valter Cvijić je doktorski študent Balkanskih študij na Fakulteti za druž- bene vede v Ljubljani in mladi raziskovalec na Inštitutu za kulturne in spominske študije ZRC SAZU. V doktorski disertaciji se ukvarja z družbenimi razsežnostmi deindustrializacije vojvodinskega mesta Zrenjanin s perspekti- ve industrijskih delavk in delavcev. Raziskovalno ga zanima politična in eko- nomska antropologija s poudarkom na vprašanjih migracij, meja, razreda in državljanstva. Ildiko Erdei je otrok socializma in sodobnica tistega, kar je prišlo pozneje. Prvih 25 let je socializem, omejen z rdečimi ruticami na eni strani in z rde- Na kavi z avtorji čim potnim listom na drugi, živela, drugih 25 let pa ga raziskuje. Anatomsko secira in postavlja pod drobnogled svoje izkušnje in spomine na to obdobje ter pri tem baranta z lastnim spominom in družbeno pozabo. Plod tega ne vedno prijetnega poslanstva je več publikacij, ki se ukvarjajo s političnimi rituali, odraščanjem in ideološko socializacijo, materialno kulturo in potrošnjo v času socializma. Je izredna profesorica na Oddelku za etnologijo in antropologijo na Filozofski fakulteti v Beogradu. 208 MADE IN YU 2015 209 Nikola Janović Kolenc je sociolog in kulturolog, neodvisni raziskova- Breda Luthar je sociologinja in komunikologinja, profesorica na Fakulteti lec in sodelavec mednarodnega komunikacijskega kolektiva Memefest. Tre- za družbene vede Univerze v Ljubljani. Ukvarja se z raziskovanjem popular- nutno opravlja delo komunikatorja in svetuje na področju odnosov z javnost- ne kulture in medijev, razrednimi razlikami in kulturno konzumpcijo ter z mi. Je avtor več znanstvenih prispevkov. Je tudi sourednik dveh zbornikov s analizo potrošne kulture, tudi materialne kulture socializma. področja družbeno odzivnega komuniciranja: Demonstrating Relevance: Response-ability. Theory, practice and imagination of socially responsive Jernej Mlekuž ali(as) dr. Burek je zaposlen na Inštitutu za slovensko communication (2010) in InDEBTed to Intervene: Critical Lessons in Debt, izseljenstvo ZRC SAZU v Ljubljani, kjer pa v zadnjem času bolj kot burek Communication, Art and Theoretical Practice (2013). Svoja dela objavlja raziskovalno grizlja kranjsko klobaso. Ob tem se seveda posveča tudi teoriji doma in v tujini. Ko se ne ukvarja s političnim komuniciranjem, ga zanimajo in metodologiji migracijskih študij ter družbene geografije, družbeni pro- kulturološki in sociološki vidiki sodobne družbe, zgodovina ideologije ter teo- storskosti, medijskim študijam, kulturnim vidikom migracijskih procesov, rija biopolitike. Rad posluša jazz, blues in reggae. V teoriji in praksi se najraje materialni kulturi, epistemološkim vprašanjem družboslovnih znanosti, posveča hrani: kuha, jé, misli in piše. Še vedno upa, da bo postal le chef cuisinier. epifenomenom in rečnim pretokom. Rečnim pretokom? Velik del življenja, ki ga nikakor ne želi odpisati, je namreč preživel kot vodič in brezdelnik na Mirt Komel, docent filozofije in pisatelj proze, zaposlen na Fakulteti za rečnih brzicah. družbene vede v Ljubljani, raziskovalni sodelavec Mirovnega inštituta, so- ustanovitelj Seminarja za politično teorijo in mednarodnega heglovskega Ana Panić je kustosinja in umetnostna zgodovinarka. Kot otrok sociali- združenja Aufhebung, je avtor štirih znanstvenih monografij, pa tudi števil- stične Jugoslavije je otroštvo preživela v lokalni skupnosti »25. maj« v Novem nih znanstvenih prispevkov, tako doma kot v tujini, pri čemer se pri svojem Beogradu, ki je, prav tako kot istoimenska osnovna šola, ki jo je obiskovala, raziskovalnem delu osredotoča na strukturalizem, psihoanalizo, heglovstvo, ime spremenila, ko je bila v sedmem razredu. Od leta 2005 dela kot kustosinja marksizem in eksperiencializem. v Muzeju zgodovine Jugoslavije in v svoji pisarni v Muzeju »25. maj« pripra- Dora Komnenović vlja razstave na temo zgodovine in popularne kulture SFRJ. Področja, ki jo se je rodila dovolj zgodaj, da je doživela zmago Ju- goslavije na Evroviziji in padec Berlinskega zidu, ne pa tudi dovolj zgodaj, da posebej zanimajo, so kultura in umetnost v socialistični Jugoslaviji, politične bi se ju spominjala. Po naključju, ali pa tudi ne, se trenutno najbolj ukvarja z prakse (post)jugoslovanske umetnosti in sodobna umetniška produkcija, kul- obdobjem družbenopolitičnih prevratov v 1990-ih. Je doktorska študentka na tura spomina in izgradnja kolektivnega spomina na Jugoslavijo, javni spo- Fakulteti za družbene vede in kulturne študije na Univerzi Justusa von Li- meniki in njihova vloga pri materializaciji kulturnega spomina ter umetnost ebiga v Giessnu. Osnovni študij je zaključila na Fakulteti za politične vede v kot orodje za konstruiranje (nad)nacionalne identitete. Leta 2008 je prejela Gorici (Univerza v Trstu), magisterij pa na Oddelku za interdisciplinarne štu- nagrado Muzejskega društva Srbije »Mihailo Vatrović« v kategoriji »Posame- dije Vzhodne Evrope Univerze v Bologni. Njeni dosedanji raziskovalni pro- znik« za izjemen prispevek k izboljšanju in razvoju muzejske dejavnosti ter za jekti in objavljena dela se v veliki meri ukvarjajo prav z Jugoslavijo oziroma z prispevek k razvoju kulture v Srbiji za projekt Svet iz srebra, leta 2012 pa za Jugo-Atlantic grupa-sfero. razstavo Jugoslavija: od začetka do konca nagrado za najboljšo razstavo. 210 MADE IN YU 2015 211 Tanja Petrović je antropologinja in jezikoslovka, ki jo zanimajo ljudje Tanja Radež je oblikovalka, ki se v svojem studiu ukvarja z ustvarjanjem in svetovi na območju socialistične Jugoslavije. Zaposlena je na Inštitutu za na področju kulture, umetnosti, izobraževanja in znanosti. Pomaga ustvar- kulturne in spominske študije ZRC SAZU. Je avtorica več znanstvenih mono- jati sodobna gibanja, prostore in dogodke. Dvaindvajset let neprekinjeno grafij in člankov o kulturnih in jezikovnih identitetah v postjugoslovanskih izdaja avtorske rokovnike. Svojo ustvarjalno plat plemeniti z raziskovanjem, družbah. Kavo rada pije počasi. poimenovanim Ostalgije, kar v njenem jeziku pomeni nadgradnjo tistega, kar ostaja za nami. Martin Pogačar je dovolj star, da nima več domovine: prva mu je pred očmi razpadla, drugo je spoznal prepozno, da bi ga zares prevzela; pa čeprav Polona Sitar je etnologinja, kulturna antropologinja in komunikologinja, se je konec 1980-ih fural na Slovenija, moja dežela. Sčasoma je spoznal, da ga ki se kot mlada raziskovalka na Inštitutu za kulturne in spominske študije preteklost zanima veliko bolj, kot ga bremeni. Fascinira ga v svoji vztrajnosti ZRC SAZU v svoji doktorski disertaciji ukvarja z družbeno-zgodovinskimi in propadanju; navdušuje ga, kako – ne glede na to, s kakšno lahkoto odvržemo vidiki vsakdanjega življenja žensk v socializmu skozi perspektivo potrošnje. poglavje tu, spoznanje tam – preteklost ostaja z(a) nami, z(a) njo predmeti, V kontekstu raziskovanja predmetov materialne kulture njeno raziskovalno praske in rjaste luknje, in z njimi zgodbe. Tudi zato je delo našel na Inštitutu zanimanje sega tudi na področje (post)socialistične kulturne dediščine nek- za spominske in kulturne študije ZRC SAZU. danje Jugoslavije, pri čemer se osredotoča predvsem na raziskovanje ohra- njanja dediščine blagovnih znamk skozi perspektivo interpretacije njenih Maruša Pušnik je kot docentka zaposlena na Katedri za medijske in pomenov s strani posameznikov. komunikacijske študije na Fakulteti za družbene vede. Raziskovalno se ukvar- ja s proučevanjem kulturne zgodovine in antropologije medijev in popularne Franc Trček prihaja iz t. i. mešanega zakona. Je Macolar, kar pomeni, da je kulture, kolektivnega spomina in nacionalizma kot komunikacijskega pro- rojen v vasi Zilje v Beli krajini. V življenju se je selil več kot dvajsetkrat. Danes cesa. Še posebej jo zanimajo (post)socialistični prostori ter zgodovina vsak- živi v Mariboru. Obožuje vodo, veter, ludeke, mesta, arhitekturo, kulinariko danjega življenja in popularne kulture v Jugoslaviji. Na to temo je (skupaj z in pohajkovanja. Trenutno je poslanec v Državnem zboru Republike Slovenije. Bredo Luthar) uredila knjigo Remembering Utopia: The Culture of Everyday Po profesionalni deformaciji je prostorski sociolog, ki najrajši dela na vlakih, Life in Socialist Yugoslavia (2010). V letu 2015 je kot predavateljica in razi- še zlasti na zamujajočih vlakih Slovenskih železnic. Ob bolj klasičnih profe- skovalka gostovala na univerzi v Skopju in se vključila v projekt o popularni sionalnih preokupacijah ga zadnje čase zanimata predvsem gonzo sociolo- kulturi na Zahodnem Balkanu. gija ter študije minornosti v vsej pestrosti pojavnih oblik. Trenutno dela na monografiji Spregledane razglednice. 212 MADE IN YU 2015 213 KULTURNI SPOMIN, knjiga 4 Urednica zbirke Tanja Petrović made in yu 2015 Urednika Tanja Petrović in Jernej Mlekuž Rezencenti Oto Luthar, Miha Kozorog in Mitja Velikonja Jezikovni pregled Tadej Turnšek Fotografije Sandi Abram, Tomaž Alauf, Valter Cvijić, Janko Dermastja, made in yu 2015 Nuša Hernavs, Nikola Janović Kolenc, Dora Komnenović, Ivan Manojlović, Dimitrij Mlekuž, Jernej Mlekuž, Lana Mihelčič, Mare Mutić, Muzej zgodovine Jugoslavije, Tanja Petrović, Tanja Radež, Polona Sitar, Kristina Toplak, Franc Trček, Aleksandar Zarić Oblikovanje in prelom Tanja Radež Izdajatelj Inštitut za kulturne in spominske študije ZRC SAZU Za izdajatelja Tanja Petrović Založnik Založba ZRC, ZRC SAZU Za založnika Oto Luthar Tisk Medium, d. o. o. Naklada 400 Prva izdaja, prvi natis. / Prva e-izdaja. Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije na razpisu za sofinanciranje izdajanja znanstvenih monografij v letu 2015. (c) 2016, Inštitut za kulturne in spominske študije, Založba ZRC, ZRC SAZU Vse pravice pridržane. Noben del te izdaje ne sme biti reproduciran, shranjen ali prepisan v kateri koli obliki oz. na kateri koli način, bodisi elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem, snemanjem ali kako drugače, brez predhodnega pisnega dovoljenja lastnikov avtorskih pravic. Knjiga je prosto dostopna tudi v elektronski obliki (pdf), ISBN 978-961-254-877-3, COBISS.SI ID283752448. http://zalozba.zrc-sazu.si/p/1314 214 MADE IN YU 2015 ------------------------------------------------------------------------------------------------------- CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 316.728:330.567.22(497.1)(082) 366.1(497.1)(082) MADE IN YU 2015 / Dino Bauk ... [et al.] ; [urednika Tanja Petrović in Jernej Mlekuž ; fotografije Sandi Abram ... et al.]. - 1. izd., 1. natis. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016. - (Zbirka Kulturni spomin, ISSN 2232-3872 ; knj. 4) ISBN 978-961-254-876-6 1. Bauk, Dino 2. Petrović, Tanja, 1974- 283752192 ------------------------------------------------------------------------------------------------------- predlistMADEINYU.indd 2 8/6/16 06:27:51 už Pričujoča knjiga je nastala v prepričanju, da imajo materialne sledi socializma in z njimi globoko povezani senzorični Jernej Mlekin spomini na nekdanjo Jugoslavijo pomembno refleksivno in tudi ović etr politično relevantno vlogo. V njej smo zbrali različne prispevke Tanja P o predmetih, okusih, vonjavah edila in občutkih, ki so zaznamovali čas socializma v Jugoslaviji, 2015 Ur druži pa jih dejstvo, da je v njihovi naravi, dojemanju, vrednotenju in rabi v zadnjih 25 letih prišlo do pomembnih sprememb, YU tako zaradi konca socializma 2015 IN in razpada Jugoslavije kot tudi zaradi širših procesov, kot sta globalizacija YU in neoliberalizacija družb MADE v postjugoslovanskem prostoru. IN 19,91 EUR MADE Uredila Tanja Petrović in Jernej Mlekuž Turška kava, kavarna Maxi, Ljubljana , poletje 2015 fotografija: Tanja Radež Kava in njeno pitje na teh prostorih ostajata dva izmed najmocnejših simbolov prijateljstva, vzdrževanja vezi, pogovora, ponovne izgradnje skupnosti, pa tudi odpušcanja. Simply burek, Jagodina, avgust 2015 fotografija: Tanja Petrović Ja, imam za burek, ce mislim, da burek ni burek. Ali: Nimaš za burek, ce misliš, da je burek burek. Brez naslova / Pogovor z rožo, Maribor, 1981 črno-bela fotografija: Ivan Dvoršak (1934–2013) / last Umetnostne galerije Maribor Zgodbe o stolu 4455 temeljijo na želji po ohranjanju tradicije in dokazih, da smo zrasli v modernem svetu, ki bi ga radi za vsako ceno ohranili. Identiteto nekega prostora s pomocjo košckov iz preteklosti gradijo zasanjani posamezniki s svojo vero in znanjem. Fičko, Hribar & otroci, Kranj, oktober 2015 fotografija: Mare Mutić Prisotnost fickov in ljudi, ki se z njimi ukvarjajo, ne kaže samo na vztrajnost materiala in spominov, pac pa tudi na elementarno umestitev v prostor in cas, ki je ne more poškodovati še tako zavzeto »šraufanje« ideologije.