227 Prijatelske pisma. Spomini iz mojega življenja na suhem in na morji. Poslal J. Tomše, vojaški duhoven iz Celovca. Prvo pismo. Mnogim svojim prijatlom in šolskim tovaršem sem obljubil pogostoma dopisovati o prigodkih svojega vojaškega življenja. Ker pa to mogoče ni, prejmite tukaj vsi skupej nektere črtice od svojega prijatla in rojaka, kterega je osoda vodila deleč okoli — po kopnem in po morji. V 19. listu „Novic" t. 1. sem Čital micen sestavek pod naslovom: „Kratkočasnica O mizami V tem sestavku me neki star prijatel opominja, naj s svojimi dopisi, ki sem jih nekdaj „Novicam" mnogokrat pošiljal, ne odlašam dalje, in se predramim iz predolgega omolka. *) Vi dragi, neimenovani prijatel, ste sicer pozabili pristaviti svoje ime, vendar mislim, da se ne motim, ako rečem, da bivate na pokrajini jadranskega morja v trgovskem mestu T. in da nosite rudeče no-govice. Predrag mi je spomin na Vašo prijaznost, ki ste jo do mene imeli, ko sva še mlada šolarčka se sprehajala tam na Dolenskem, kjer se Krka v Savo izliva. Predrag mi je spomin, da ne bi se oglasil na Vaš mili opomin. — Res je, da že dolgo molčim; al tega ni lenoba kriva, tudi ne mlačnost za slovenski narod; le posebne okoliščine mojega življenja so, ki Vam jih pa tukaj razkladati ne morem. Mnogo veselega pa tudi žalostnega sem doživel v tem času; veliko lepih dežel prehodil po kopnem (suhem) in po morji od Draždan na Saksonskem do južne Sicilije in Napolitanskega, med slovanskim, nemškim in laškim ncrodom živel, pa vendar lepe domovine svoje in sladkega slovenskega jezika še nisem pozabil; dostikrat sem se sina lepe Slovenije ponosno tudi takrat imenoval, ko marsikteremu kaj tacega slišati ni bilo drago. Leta 1855 sem prišel z laškim polkom iz Dunaja zopet v Mor a vi j o in sicer v trg Napajedel, ki stoji ob reki Moravi (March) na dunajsko-olomuški železnici. Tukaj se prične krasna in lepa Hana, ktero je dobrot-Ijivi stvarnik z res egiptovsko rodovitnostjo oblagodaril. Saj tukaj neke smešne episode omenim, ki se mi je bila pripetila. — Ravno ob dveh popolnoči se ves polk na posebnem vozovlaku v Napajedel pripelje. Na kolodvoru nas pričakuje župan, da slehernemu izmed nas izroči stanovalni list. Dolgo dolgo iščem s služabnikom svojim po trgu številke, ki je bila na listu začrkana; moj strežaj, Angelo po imenu, trd Lah iz Verone, marsikter klinček zasmodi in mi posveti nad vsake hišne duri, pred ktere sva prišla. Po dolgem iskanji zaslediva poslednjič številko, ki sem jo na listu imel; bila je nizka, pa od zunaj prav prijazna in čedna hišica. Potrkam na okno. Kmali zaslišim mošk glas, ki od znotraj bara: „Kdo je?" Jez mu odgovorim, kolikor mi je bilo mogoče, po (slovansko) moravsko: „Ja jsem vojenski knez; prišel sem k vam na kvartir." —-Kmali se vrata odpro in na prag stopi s svečo v roci, velik od nog do glave ves črn mož. Skoraj se ga ustrašim, ker le oči so se mu svetile, obraz pa, roke, noge, srajca in hlače so bile črne kakor moja suknja. *) Prijatel ta je tudi nam iz srca govoril. Vred. Prijazno me vabi, naj noter stopim. Moj služabnik Angelo pa čude se po laško reče: „0 Dio! Signore ecco un moro, ho sentito gia a časa mia in Italia, che in Moravia tutta la gente sono mori." (Moj Bog! Gospod pogledite zamorca; že doma na Talijanskem sem slišal, da v Moravii so sami zamorci.) — Ce prav ves zaspan in truden, se vendar smeha nisem mogel zdržati; mož, ki se je zdel mojemu preprostemu Angelu zamorec, ni bil druzega, kakor črn od saj in dima ves umazan kovač. — Ta črni mož, kterega je moj strežaj zmiraj z nekakim strahom ogledoval, mi pokaže sobico, ki je bila za moje stanovanje namenjena. Ves truden dolge vožnje se oziram okoli, kam bi se spat vlegel. Zadnjic črnega moža poprosim, naj mi pokaže posteljo, ker bi rad šel spat. Pokaže mi še gorko gnjezdo, iz kterega je bil ravno sam izlezel, ki pa je bilo ravno tako črno in umazano kakor mož sam. — Hencejte vendar! si mislim, čeravno sem truden in zaspan, pa vendar v to črno gnjezdo se ne vležem, rajši že na gole tla. Ko črni mož vidi, da ne maram za njegovo črno posteljo, mi reče: Žal mi je, gospod, da se vam moja postelja ne dopada, al ne morem vam pomagati, druge nimam. Ukažem toraj služabniku, da mi slame prinese, na ktero se vležem in sladko zaspim. — Se le drugi dan se je moj Angelo z lastnimi očmi prepričal, da nisva v zamorski deželi; kajti vidil je, da drugi ljudje v Napajedlu niso tako črni, kakor je bil najini hišni gospodar. V Napajedlu je naš polk dva mesca ostal. Po pravici rečem, da se nam je prav dobro tukaj godilo. Prec drugi dan sem dobil od župana drugo prav čedno stanovanje. — Trg Napajedel ob reki Moravi (March) ima svoje ime od „napajati"; prav velik in lep grad ima grof Stokan. Tukaj se začne najrodovitniši kraj lepe Moravije, tako imenovana Hana. Hanaci so lepi ljudje, večidel velike postave; njih narodna obleka ima mnogo posebnega in zavolj svoje lepote deleč slovi po svetu. Premožni kmetje okoli Kromeriža (Kremsier) se ponašajo z lepoto svojih hiš; v marsikteri kmetiški hiši sem vidil sreberne žlice in prav imenitne reči, ki se drugod nahajajo le pri gospodi. Premožni kmet s svojo ženo in otroci tudi k nedeljski službi Božji malokdaj peš pride, ampak tri ali štiri konje vpreže ter se prav po-nosno priderdrd v farno vas. Brez veliko besedi rečem: Hanaci so čvrst, nepokažen slovansk narod, ki češkemu zelo podobno narečje govori, v marsikterih izrekih pa se bliža našim sosedom Hrvatom. — Iz Na-pajedla sem tudi ogersko Hradišče in Velehrad obiskal; v unem so mi ostanke starega zidovja kazali, o kterem pravijo, da so ostanki velicega mesta, v kterem sta nekdaj veiiko-moravanska vojvoda Samo in Svato-pluk stanovala. Velehrad pa je imeniten po slovanskih aposteljnih, solunskih bratih Cirilu in Metodu, ki sta od tod naše preddede poganske Slovane, v kršanski veri podučevala, in tukaj sveto pismo preložila v slovanski jezik. (Dal. prih.) 235 Prijatelske pisma. Spomini iz mojega življenja na suhem in na morji. Poslal J. Tomše, vojaški duhoven iz Celovca. (Dalje.) Drugo pismo. Julija meseca srno se poslovili od lepe Moravije ; polk naš je namreč povelje dobil, se preseliti na Češko v Prago. — Spremljani od lastne glasbe in od nešte-vilnih ljudi, se je polk, ki je takrat še čez 3000 mož Štel, v Napajedlu na vozovlak vsedel; kmali hlapon zažvižga in nas memo trdnjave olomuške vleče proti deželi Pfemisla^, Libuše in Vlaste. — Drugi dan se pripeljemo na Cesko. Lepe ravnine z rodovitnim poljem se pred nami razprostirajo; na desno se nam kažejo sudetske gore in vrhunci krkonoških gor (Riesenge-bierge), ob cesti se vidijo mesta: Pardubice, Kolin, imenitno zavolj velike vojske , ki so jo pred sto leti imeli Avstrijani s četami pruskega kralja Friderika, in v kteri je brez dvombe tudi marsikteri sin Slovenije svojo junaško kri prelil; na desno se vidi trdnjava Kraljevi Hradec, na levo okrožno mesto Caslav, Kut-nahora, dalje ob železnici Pfelovč; Labski Tinj, Podie-brad in Ceski brod. Proti poldnevu se nam prikažejo visoki stolpi zlate Prage, slavni Hradšin s stolno cerkvijo sv. Vida, in krasnim poslopjem cesarskega grada, zraven njega Beli stolp (weisser Thurm) in Daliborka, ostanki starodavnih časov, v kterih so nekdaj reveži, ki jih je strašna osoda zadela, grozne lakote morali umreti; na levo od cesarskega grada se vidi grad kneza Svarcenberga, in stanovanje praškega velikega škofa, dalje velik in bogat samostan in opatija Strahov. Bodi mi srčno pozdravljena zares krasna, zlata Praga! Stoletja so nad teboj pretekle; na tvojem starem zidovji je zapisana zgodovina starodavnih časov, ki mi z močnim glasom oznanuje minulost vsega posvetnega; — al tudi še zdaj svoje nekdanje imenitnosti nisi zgubila; imenovati se moreš ponosno mati čehoslovanskega naroda in eno najimenitniših in najlepših mest avstrijskega cesarstva. Blizo 4 leta sem živel v tem prijaznem mestu; vse njegove znamenitosti sem natanko pregledal, in lahko bi o njem veliko pisal; al časnik nima prostora za toliko obširen popis. Rečem tedaj samo to, da mi leta? ki sem jih v Pragi preživel, vedno ostanejo v milem spominu. — Našel sem tudi v Pragi mnogo vrlih rojakov, s kterimi sem se kmali seznanil, dasiravno po- prej nobenega, nisem poznal. Kdor je že sam kdaj deleč bil od svoje domovine in svojega maternega jezika že zdavnej ni slišal, ta mi bo rad verjel, kako Človeka nekako srčno veselje presune , kadar mu je v daljnih krajih prilika mila, da more v maternem jeziku svojem se pogovarjati. Ce človek tudi mnogo jezikov znd, se mu vendar zmiraj tisti najmilejši zdi, ki ga mati je učila. Kjer ravno od maternega jezika govorim, naj še opomnim nektere prigodbice, ki so se mi na Dunaji primerile. Leta 1854 so poskušali vse narode pod en klobuk spraviti; dobili smo k čisto talijanskemu polku kakih 300 kranjskih novincev. Vsak si lahko misli, kako se je godilo tem revežem , dokler se laškega jezika niso naučili. Mladi ti vojaki se pripeljejo na Dunaj , kjer je polk takrat bil. Gosp. polkovnik , star mož z dolgimi brkami, na videz trd in oster, kakor da bi samo železo jedel, v resnici pa človek blazega in mehkega srca (umrl je pred tremi leti kakor general; bodi mu žemljica lahka!). Ta polkovnik me k sebi pokliče, in me tako ogovori: Duhovni gospod! znano vam je, da smo danes 300 kranjskih novincev, vaših rojakov, dobili v naš polk; nadjam se, da mi bote radi storili, Česar vas prijazno prosim. Vem, da morejo ti mladenči vsi potrti biti, da pridejo v polk, kjer jih nobeden, in oni nobenega ne razumejo; bodite toraj tako prijazni in nagovorite z nekterimi besedami mlade vojake v njih maternem jeziku ; potolažite jih in recite jim, da jim ni treba žalostnim biti in se ničesa bati; ako pošteni in ubogljivi ostanejo , se jim pri nas ne bode nič hudega godilo; če bi se kteremu kaj krivice godilo in bi se v pravičnih rečeh kaj pritožiti imel, naj vam pove , kaj da ga teži, vi pa bodete njegove želje meni tolmačili, in jez, kakor polkov poveljnik, imam oblasti zadosti, uslišati vsako pravično pritožbo in v okom priti vsaki nepristojnosti. — Drugi dan ob devetih so bili novinci v kasarni na mostovžu v vrsto postavljeni; jez se pred nje ustopim in jih ogovorim v slovenskem jeziku. Vsi se zavzamejo in debelo me gledajo , ne razume, kako je mogoče, da duhovnik čisto talijanskega polka govori tudi slovensko. Razvedrijo se jim obrazi veselja, ko vidijo vendar enega pred seboj, ki njih jezik govori in jih dobro razume. Ko sem jih s primernimi besedami potolažil in jim povedal, kar mi je gospod polkovnik ukazal, sem po vrsti od enega do druzega šel, in še z vsakim posebej nekoliko o njegovi domovini, o starših in znancih govoril; marsikteremu so solze v oči stopile, ko sem ga njegovega doma opomnil. Pridem do onega, ki je po narečji mogel biti iz tistega kraja doma, kjer z lonci in „stiho robo" barantajo. Ta mi mično reče: „Slišite gospod, Vi pa dobro po kranjsko govorite; kje ste se tako lejpo nevadili?" Nisem se mogel smeha zdržati, zakaj nobeden ni vedil, da je tudi mene Krajna mati rodila; vsi so mislili, da sem trd Lah. — Zdaj se je pa še druga teža pokazala. Novince je bilo treba vojaštva vaditi, pa spet ni bilo nobenega za to pripravnega. Polkovnik me poprosi, naj bom na pomoč častniku (oficirju), ki jih je mogel v potrebnih vajah podučevati. Več dni sem tedaj na dvorišču pri vajah bil, in kar je častnik po nemški rekel, to sem mladim vojakom poslovenil, dokler se niso do dobrega naučili. To je šlo „na levo", „na pravo" in tako dalje, da je bilo kaj. — Tukaj sem se očitno prepričal, da tudi naš od toliko prenapetih nemcev in nem-škutarjev zaničevani slovenski jezik ni nepotreben , in hvalil sem previdnost Božjo , da mi je dala slovensko mater, ker ravno s tem milim maternim glasom sem od svojih rojakov odvrnil marsiktero neprijetnost, veliko žalostnih potolažil in mnogim veliko hasnil. Naj povem še eno prigodbico iz svojega življenja^ ktera potrjuje, da resničen je pregovor: ,,Kolikor jezikov znaš, toliko ljudi veljaš." Nekega dne me prijatel obišče, ki je bil vojaški duhoven v bolnišnici Nr. 2 na Dunaji, in me tako nagovori: ,,Prijatel! pri nas imamo v vojaški bolnišnici revnega bolnika, ki ne razume nobenega jezika." ,,Je tedaj nem (mutec) — mu odgovorim. „0 kaj še, ni ne nem" — me zavrne, ampak jezik govori, ki ga ne razumem ne jez, ne zdravnik in tudi nobeden strežajev ne; prosim te, bodi tako prijazen, ker več jezikov govoriš, pridi ga obiskat; bos vidil, ali ti kaj iz njega izpraviš." — Radoveden viditi to čudno prikazen, brž grem in kmali najdem čudnega bolnika, od kterega sem mislil, Bog ve, kakošen neznan jezik slišati! — Stopivši k njegovi postelji ga vprašam: „Deutsch?" „Italiano?" „Madžar ember?" „Hrvat?" „Ceh?" „Polak?" „Rumun" itd. Na vse te vprašanja mi z glavo odkima, in poslednjič, že ves nevoljen, se proč obrne in z omolklim glasom godrnja: ,,Eh! Slovenec sem; dajte mi mir; saj vidim, da me nobeden ne zastopi." Jez mu na to rečem: „Da, da, pa še prav dobro te razumem , če si Slovenec." — Naglo se spet nazaj proti meni obrne, in ves vesel reče: ,,Kaj slišim, gospod? ali me res razumete? Bodi Bogu zahvaljeno, da še enkrat v hudi bolezni svoj materni jezik slišim — tukaj v ptuji deželi! Od Celja sem doma; lesem so me poslali, sam ne vem, kako in zakaj, in so mi rekli, da se bom že kmali za potrebo nemščine naučil, pa bolezen me je prehitela, in tako revež tukaj ležim, da me nobeden ne razume, in jez nikogar." Kolikor morem, ga tolažim, se dolgo ž njim pogovarjam, ker mu je to veselje delalo; še večkrat sem ga obiskal, dokler se ni v boljšo deželo preselil, kjer se samo en jezik govori, ki ga vsak razume, namreč slava Božja; v tisto deželo, kjer se narodi zavolj svojega jezika ne pikajo in v miru med seboj žive, naj so Nemci ali Slovani, Francozi ali Talijani, Angleži ali Kitajci (Kineži). Enakih prigodeb sem mnogo v svoji vojaški službi doživel, kodar koli sem bil, ker povsod sem z vojaki slovanskega rodii opraviti imel. Bog vam daj večni mir mila mati moja! Glas, ki ste me ga Vi naučili, ki sem ga kakor otrok iz Vaših ust slišal, mi je napravil že veliko dušnega veselja; on mi je vedno najljubši in najslajši ostal, čeravno sem se naučiti moral veliko druzih jezikov, kterih v službi svoji dostikrat potrebujem. (Kon. prih.) 236 243 Prijatelske pisma. Spomini iz mojega življenja na suhem in na morji. Poslal J. Tomše, vojaški duhoven, iz Celovca. (Dalje.) Tretje pismo. Vrnimo se, prijazni bravci, spet nazaj v zlato Prago. Preslabo je moje pero, da bi pristojno mogel popisati vse lepote in znamenitosti tega mogočnega slovanskega mesta, pa tudi se mi to nekako nepotrebno zdi, ker so ga drugi že v „Novicah" zadosti natanko popisali. — Omenim samo tega, da sem v postu 1855 v vojaški cerkvi na živinskem trgu v Pragi slovenski pridigoval vojakom, pa vsakikrat je tudi meščanov obojnega spola skorej polna cerkev bila, ki so me radovedno poslušali in tudi večidel vse razumeli. Dasiravno se slovenski jezik od Češkega mnogo razločuje, mi je vendar marsikter v jezikoslovji bolj izurjen Ceh rekel, da je mojo slovensko pridigo po njenem zapopadku dobro razumel, čeravno ne vsake posamezne besede. Tudi meni se je v češkem jeziku prav tako godilo. Posebno znamenito se mi je zdelo, da dostikrat čisto enake besede v češkem ves drugačen pomen imajo, kakor v slovenskem. — Tako na priliko: kmet pomeni tudi ,,stari mož"; otrok „suženj"; hudi pomeni „ubogi" ali „revni" itd. O poslednji besedi naj povem neko smešnico: Moj laški strežaj Angelo je bil doslužil; domii so ga poslali, namesti njega pa mi nekega Kranjca za služabnika dali. Pred hišo, v kteri sem na mali strani v Pragi stanoval, je prodajala bra-njevka sadje in druge majhne brklarije. Nekega dne pritava stara ženica k meni v sobo ter se pritoži, da je moj France pri njej sadja kupil, pa ji je ponarejen desetak dal, kar je še le pozneje zapazila; pokaže mi ta borni papirček in reče: „Pane, prosim vas, aby mi vaš služebnik inej desetaček dal, ja toho nemužem uter-pit, ja jsem huda, — to je, po slovensko: „jez tega ne morem utrpeti, jez sem revna." Na to moj služabnik ves nevoljen reče: „Jez sem tudi hud, da me baba kaj takošnega obdolžuje." Smejaje sem mu povedal, da beseda hud v češkem jeziku revnega po-menja, in ga tako potolažil. Pozimi leta 1858 sem se poslovil od zlate Prage, kjer sem blizo 4 leta živel; bil sem namreč na lastno prošnjo k mornarski vojaščini prestavljen, iz Prage v Benetke, kjer je takrat ladja „Donau", za ktero sem bil namenjen, ravno za daljno potovanje se pripravljala. Daljno pot od Prage do Trsta, čez Brno, Dunaj, Gradec in Ljubljano sem naglo po železnici predrčal, in v Trstu se izročil morju na parobrodu, kteri me je srečno do kraljice morja v Benetke pripeljal. Tukaj se je za me začelo vse novo in nenavadno življenje; ogledal sem veliko in imenitno mesto, kije v svoji posebnosti okrog in okrog z morjem obdano, malo sebi enakih na svetu ima, pa ni mi bilo dano , da bi se bil sedaj dolgo tu mudil; najamem si čolnič in peljem se na svoj novi dom, na fregatto Donau, ki je v luki stala. — Ne morem vam , dragi bravci! občutljejev popisati, ko sem prvikrat na vojaško ladijo stopil; mislil sem si: Bog ve, kakošna osoda me na tem gugajočem stanovanji čaka. — Častnik, ki je na straži bil, me k poveljniku pelje, in tam se ojavim, da sem duhoven, ki je za to barko namenjen. — Prijazno sem bil sprejet, in soba mi je bila odkazana za stanovanje; pa kaj mislite: kakošna kamrica; vidil sem že na Kranjskem mnogo skrinj za žito , ki so veliko bolj prostorne, kakor je bila moja sobica; ravno toliko prostora sem imel, da sem mogel po koncu stati, in na postelji se stegniti, pa s postelje sem lahko vse štiri stene z roko dosegel. — Ladja „Donau" je parna la-dija, ki ima 35 topov, ki na vse strani skoz line kakor iz trdnjave na morje gledajo; blizo 400 ljudi je na njej. Notranja naprava vojaške ladije se ne d& tako lahko popisati, in težko bo kdo, ki kaj takošnega še ni sam vidil, prave zaumene o nji dobil. Plavajoča trdnjava je, ki poleg več ali manj topov nosi tudi še mnogo dru-zega orožja, okoli 500 centov strelnega prahu in za tri mesce jedi in pijače za vse ljudi, ki so na barki. — Poslednje dni leta 1858 smo bili še v luki v Benetkah; ladija je bila za daljno pot pripravljena, namreč nad morske tolovaje na bregovih marokanskega cesarstva v Afriki (Riffpiraten) in čakali smo le povelja. (Konec prihodnjič.) 244 252 Prijatelske pisma. Spomini iz mojega življenja na suhem in na morji. Poslal J. Tomše, vojaški duhoven, iz Celovca. (Konec.) Četrto pismo. Pa prišlo je novo leto 1859, in ta dan je francozki cesar Napoleon govoril tiste pomenljive besede, ki so prinesle hudo vojsko na Talijansko in ki so po kr- vavi bitvi 24 junija 1859 pri Solferini nam vzele lepo in drago Lombardijo. — Ker se je naše cesarstvo na vojsko pripravljalo, nam je bilo ukazano po jadranskem morji z ladijo se voziti in paziti, kaj se ondi godi. To je bila moja prva vožnja na vojaški barki. — Mačka (zidro) so vzdignili, mašino zakurili, jadra napeli. Naglo se je mogočna ladija od brega oddaljila; čez nekoliko ur nismo druzega vidili kakor visoko nebo nad seboj in globoko morje okrog in pod seboj. Blizo tri mesce je ta vožnja trpela; prišli smo večkrat v Pulje v Istri in v Trst, in ondi vode in živeža na barko vzeli; druzega posebnega se ni pripetilo nič. — Mesca aprila smo v Dobrovniku v Dalmacii slišali, da so se na sredozemnem morji prikazale francozke vojne ladije, ki so se namenile v jadransko morje. To novico smo v Benetke sporočili, in kmali je bilo vsem vojnim ladijam ukazano, da se razdelijo po mnogih otokih Dalmacije, Istre in po Beneškem in se sovražniku postavijo v bran. Ladii „Donau" je bilo ukazano, da se postavi v luko Malomocco blizo Benetek. Zdaj so se začeli za nas dolgočasni dnevi, zakaj iz tega mesta se nismo smeli nikamor premakniti, dokler je vojska na suhem trpela. — Meseca maja sem bil na večo fregato „Schwarzenberg" prestavljen, prav tisto, ki je nedavno v severnem morji se tako hrabro z Danci vojskovala. — Ta ladija je imela takrat 60 kanonov in čez 600 mornarskih vojščakov. — Nekega dne smo skozi daljnogled zagledali francozke vojaške ladije, ki so se Benetkam bližale; nekoliko milj od nas so se ustavile; vsaki dan se je množilo njih število; naposled bilo jih je 42. — Zmiraj smo pričakovali, da nas napadejo; al ni se zgodilo, ker je bil v Villafranki mir sklenjen. Zdaj je bilo morje za nas zopet odprto; francozke ladije so domu jadrale; nam pa je bilo ukazano, da švigamo po jadranskem morji. Opustivši popis malih prigodbic, ki sem jih tukaj doživel, povem le, da trinajstkrat sem se ob obrežji Italije gori in doli peljal iz Benetek memo Ravene, Rimina, Pesara, Senigaglije, Ankone, Loreta, Peskara in tako dalje do zaliva Taranto, in spet nazaj v Benetke; vse te mesta smo iz ladije vidili, v mnoge sem se dostikrat v čolniču peljal živeža za nas nakupit; bil sem namreč oskrbnik oficirske mize. V daljavi zad za imenovanimi mesti vidili smo s snegom pokrite vrhunce Apeninov, in prav blizo morja z globokimi jarki raztrgane Abruzze. O tej trinajst-kratni vožnji se nam ni nič posebnega pripetilo; imeli smo lepo in slabo vreme, mirno in nemirno morje. Ob nedeljah in praznikih sem za mornarje maše val; oltar je bil za to nalašč narejen; kadar je morje bilo mirno, je šlo vse dobro spod rok: al kadar so valovi ladijo sem in tje metali, treba se je bilo dobro mize tiščati, z eno roko kelih, z drugo pa masne bukve držati, da se mi ni vse na tla prevrnilo. Proti božiču 1859 smo iz Italije domii jadrali; sveti večer in božični dan srno v Fazani blizo Pulja v Istri praznovali; na dan sv. Štefana pa smo mogli zopet jadra napeti in proti Italii se peljati. Ta dan se mi je primerilo, česar ne bodem pozabil vse žive dni ne, — ta dan namreč sem se prepričal, da ni prazen pregovor, ki pravi: „Kdor moliti ne zna, naj se na morje poda." Ker je bil praznik, mi je bilo ukazano oltar postaviti, ob devetih je imela Božja služba biti. Že je bilo vse pripravljeno, kar začne veter pihati; zmiraj huji viharji; valovi se vekšajo, ladja začne plesati; ni bilo mogočo maševati. Že smo bili tako daleč na morji med Istro in Ankono, da nismo nikjer suhega več vidili; podnebje se strašno otamni in grozovit vihar začne tuliti, kakor ga še nikdar v svojem življenji slišal nisem; mogočna barka, ki mnogo tisoč centov tehta, po razdraženem morji kakor list na potoku gori in doli skače; kmali pride val in jo kakor na hrib vzdigne, na drugo stran pa se brezno odpre in s strašno naglostjo jo doli v globočino potegne , — in tako se v eno mer ponavlja strašni ta ples. Vseh 600 mornarjev ima dela dovelj, vse, kar v ladji ni trdno privezano ali pribito bilo, sem in tje brklja, in tudi mi smo se morali dobro držati, da nas sila valov ni od stene v stran metala in nam tako rok in nog ni polomila; ni bilo mogoče ne jesti ne piti, ne stati, ne ležati in ne hoditi; proti noči nam je naš stari poveljnik rekel: Gospoda! čez 30 let že se po morji vozim, pa viharja, kakor današnjega, še nisem doživel; podajmo se v svojo osodo; ne vem, če )?omo Še zemljo vidili. Lahko si misliš, dragi bravec! da take besede, kijih je govoril skušen mornar, niso kaj posebno pripravne človeka tolažiti in mu srčnosti delati. — Se neko drugo znamenje nam je nevarnost pokazalo in nas opominjalo , nam na vse pripravljenim biti. Znano je, da mornarji niso ravno prenapeto pobožni ljudje , zdaj pa so molili, da bi jih bil lahko vse za same samo-taree imel. Pa kakor mine vse na svetu, tako je minula tudi ta noč; dan napoči in nam pokaže okoli 200 ljudi, ki so ljubeznjivo ^morsko bolezen" imeli in sem ter tje brez zavednosti ležali, smrad je bil tak, da je bilo joj! Meni ni bilo nič; bil sem prej enkrat morsko bolezen prestal. Drugi dan proti večeru še le vihar nekoliko potihne; škode smo dosti imeli, pa milost Božja, trdna vojaška ladja in pogumnost mornarjev nam je življenje rešila. Ko je vihar ponehal, se je bilo vse, kar je bilo poškodovanega, popravilo, ladja je bila kmali očiščena, in naprej proti Laškim smo se peljali. Ob sv. 3 kraljih 1860 smo v Manfredonii na Napolitanskem na suho se podali in tam nekoliko časa ostali. Preslabo je moje pero, da bi lepoto Nap o lit an-skega kraljestva popisal. Na sv. treh kraljev dan, ko v naših slovenskih deželah burja brije , sneg mete pa huda zima pritiska, da vse pod nogami škripije, ta čas je bilo tam prijazno pomladansko vreme; po vrtih vse zeleno, in marsiktera cvetlica pod milim nebom se je vidila v najlepšem cvetji. Al tistim, ki mislijo, da je naša slovenska dežela najslabša na svetu, naj bode to v tolažbo rečeno, da v tej prelepi in bogati deželi sem vendar siromaščine in beraštva veliko več vidil, kakor ga nahajamo v naših krajih, in da ondi za prijazno in mehko zimo neizmerno vroče poletje pride, v kterem solnce tako strašno pripeka, da podnevi ni mogoče na solncu kaj delati, in da še ponoči se človek komaj nekoliko oddahne. Iz Manfredonije smo jadrali dalje proti Sicilii, od ondot čez morje do jonskih otokov, in potem ob bregovih Albanskih v Kotor, Dubrovnik, Liso in poslednjič v avstrijansko luko Pulje. Blizo dve leti sem na morji živel; mornarsko življenje poskusil na vse strani, pa nikakor se ga nisem mogel privaditi; sobica moja je bila 7 čevljev dolga in ravno toliko široka in visoka; jedi in pijače nam nikoli ni primanjkovalo; al voda je bila slaba, kakor to ni drugač mogoče. Konec leta 1860 sem bil na lastno prošnjo v koroški polk prestavljen, in v Pulji sem se poslovil od ladije Schwarzenberg, ter na parobrodu se v Trst, iz Trsta v Benetke, in od ondot pa v Verono podal, kjer je moj novi polk takrat v posadki bil; iz Verone je bil polk v Mantovo, iz Mantove v Vičenco preseljen, od koder smo predlanskem v Celovec prišli. To je kratek popis mojega vojaškega življenja. Se mnogo mnogo bi imel pisati; al naj zadostuje to dražim mojim prijatlom in častitim čitateljem ,,Novic" , da Evedo, da še živim in da mojega domoljubja ni potopila ne grozovitost morskih viharjev, in ne omamila krasota talijanske zemlje. Z Bogom! 253