Moj grob.
Na gričku pri svetem Šmiheli,        Povesti in pesmi je pisal,
tam božji razteza se vrt,                 lepo nam je sviral in pel,
tam bodo pod zemljo me deli,        življenje krepostno je risal,
ko vzame življenje mi smrt.           kot oče nad nami bedel!
Tam mimo bo mladei hodila,          Ni srečen pač on bil nikofi,
iz šole in v šolo gredoč,                 usode ga tepel je bič,                             '   '    .
name se bo misel dramila:              premnoge  občutil  je   boli,
»Tod hodil je Janko nekoč!«          priznanja, hvaležnosti — nič!
Kako nas je Ijubil goreče,               Ostal je sam samcet na sveti,
'             med nami sam bil je otrok,            izgubil je svojce in dom
mar bilo mu naše je sreče,              in moral je, ial, doživeti
na daleč bil znan je okrog!            najkrasnejših  nadej polom.
Zdaj v hladni gomili tu spava,
mir našel tu stari je mož,                            .                       '
spominu njegovemu slava,                                                    »  .
grob dičimo z venci mu rož!
Janko Leban.
79