T
Doma.
rišel sem domov pod rodni krov: kot vejice zlate nad mano visijo spomini minolih let glej, zate zorijo ti sočni  sadovi, glej, tebi vrtovi pognali so cvet!
Tam za njivami, tam med brezami zdaj se skriva mi,
zdaj  izteza mi
roke v objem, sprejem
moja mladost, radost!
In nihče ne ve za sladko skrivnost] kot breze srebrne in senčice črne pod tihi večer, a one molče — Ah sam, čisto sam jaz devojko imam . . .
To je sen, to je laž! Moj rodni dom je že davno prodan, moja ljubica mi je nezvesta — brez zarje blesteče ugasnil je dan, in moj dom je brezkončna cesta . . .
Oton Zupančič.
»Ljubljanski Zvon« 12. XIX.  1899.
47
714
T. Doksov: Življenska pesem.
v
Življenska pesem.
Razširjajo čudni se glasi o tebi, dekletce, po vasi.
Pa trosijo naše ženice
o tebi skrivnostne novice . . .
Jezičnice stare, hudobne besede šepečejo zlobne.
Uh, to vam je vrišča in šuma . . . Teh vražjih klevetnic je truma.
v
»Ze nismo je videle tedne«, golčijo si gostobesedne.
»Ej, nekaj je, nekaj   dekletu«, namigljajo v tajnem  šepetu.
»Pa kdo še veruj naj v kreposti«, modrujejo v lažibridkosti.
»Saj  vendar je dobra mladenka Ambroževa bila Alenka!«
»Ogibala slabe se družbe, zamujala božje  ni službe,
za fanti ozirala ni se,
in zdaj pa, kaj zdaj govori se!«
»Oh, človek obupal zares bi,
ko kazni ne bal se nebes bi!«  —
In res, poprej  deva vesela
od dne do dne bolj je bledela.
Oh, bol jo je srčna morila, domačo je vas zapustila.
O deklici dolgo pa časa nikacega bilo ni glasa.
Kar v vaški spet koči je pela,
pri zibki nemirni sedela.
T. Doksov.