RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Alenka Šivic-Dular UDK 811.163.6'367'373.2
Filozofska fakulteta v Ljubljani
Skladenjska določitev lastnega imena
(na podlagi samostalniških zvez z imenovalnim prilastkom*)
1.0 Ideja za skladenjsko določitev lastnega imena se je porodila ob elaboratu/ katerega namen bil, da se za potrebe uradne standardizacije (tj. normiranja) predstavijo pravila zapisovanja velike začetnice in ločil v obsežnem korpusu slovenskih zemljepisnih in stvarnih lastnih imen, ki precej presega tistega v Slovenskem pravopisu. Na začetku se je zdelo, da bo treba samo dosledno aplicirati razmeroma jasna in natančna pravila slovenskega pravopisa na ves korpus imen in zapis utemeljiti. Ker pa so se v gradivu pojavljali tudi variantni zapisi za lastno ime tipa Slap Savica (namesto normalnega lastnega imena Savica)^ ki bi jih bilo treba prej šteti za skladenjske zveze z lastnim imenom v imenovalniku (tj. slap Savica) kot pa za prava zemljepisna imena, seje pokazala potreba, da se jezikoslovno razmejijo besedne zveze, ki poleg občnih imen vsebujejo lastno ime v imenovalniku (npr. slap Savica), od morebitnega jedra večbesednega lastnega imena tipa Slap Savica oziroma da se jezikoslovno osvetli funkcija samostalnika tipa slSlap v gornjih tipih besednih zvez.
1.1 Da bi lahko teoretično razmejila oba tipa zvez, tj.
1.1.1 skladenjske zveze (oziroma samostalniške zveze), sestavljene iz dveh samostalnikov v imenovalniku, od katerih je levi/prvi občno, desni/drugi pa lastno ime (tj. tip slap Savica, reka Sava, teta Marija, hotel Slon itd.), in
1.1.2 morebitna lastna imena tipa Slap Savica, jih bom tipološko primerjala s samostalniškimi zvezami, ki so sestavljene iz dveh občnih imen v imenovalniku (tj. I1-I2), saj se zdi, da bi morale tudi te izkazovati določene pomenske in skladenjske značilnosti, skupne samostalniškim zvezam z lastnim imenom v položaju I2 (in celo samostalniškim zvezam, kjer sta sestavini v položajih Ij in lastno ime), zlasti še glede na dejstvo, da lastna imena izvorno nastajajo iz občnih imen in občnoimenskih besednih zvez v procesu polastnoimenjenja (onimizacije).
v tem članku, katerega problematika je bila prvič predstavljena na IV. Skokovih etimoloških srečanjih (Krk, 6.-7. novembra 1998), prva verzija članka pa objavljena v Folia onotnaslica cmalica 7 (Zagreb, 1998, 281-293), se ne dotikam vprašanja sklonljivosti obravnavanih primerov (npr. reka Krka, reke Krke : hotel Slon, hotela Slon), temveč se omejujem na problematiko, razvidno iz njihovega imenovalniškega izhodišča.
' Elaborat je nastajal spomladi 1998. leta na pobudo Komisije za standardizacijo zemljepisnih imen pri Vladi Republike Slovenije, pri njegovi izvedbi pa so sodelovale dr. Metka Furlan, mag. Alenka Gložančev, dr. Alenka Šivic-Dular.
^ Onimizacija besedne zveze se zdi primerljiva s tisto pri stvarnih lastnih imenih, npr. Občina Ljubljana 'ime administrativne enote' <- (samostalniške zveze z lastnim imenom) občina Ljubljana 'področje uprave te administrativne enote'; Hotel Slon 'vrsta gostinske ustanove, ki se imenuje Hotel Slon' <- hotel Slon 'vrsta gostinske ustanove (= hotel), ki se imenuje Slon'.
259
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
2.0 Glede na položaj, v katerem se v samostalniški zvezi pojavlja lastnoimenska sestavina (tj. v položaju I2, v položaju I,; in hkrati v položajih I; in Ij),' je samostalniške besedne zveze v imenovalniku mogoče razdeliti na naslednje skupine:"
2.1 Desna/druga sestavina (= Ij) samostalniške zveze je lastno ime: sin. mesto Ljubljana; hrv. rijeka Neretva, starac Draskovic, majstor Albert Knez, susjeda Ines, učenik Ivan Pavlović; češ. (zlatonosnd) reka Vltava, vlčak Zora, roman Bratrstvo; polj. miasto Lodz, profesor Wöjcik, willa Marzenie, hotel Metropol; rus. gorod Moskva, reka Volga, selo Gorki, gazeta »Pravda«, magazin »Lavka pisatelja« itd. Besedna zveza se kot celota nanaša na isti objekt imenovanja, ki je izražen že z lastnim imenom.
2.2 Leva/prva sestavina (= Ij) samostalniške zveze je lastno ime, prim. sin. narečno Lajko bači. Mica teta (NSS, 1982: 47, op. 43); češ. Kublaj chdn; rus. Sapun-gora, Ivan-gorod, Volga reka in Moskva-reka. Gre za podtip, ki je primerljiv s skupino 2.1, saj se besedni pomen sestavine v položaju I2 prekriva s funkcionalnim (onomastičnim) pomenom^ sestavine v položaju Ij. Nastanek te strukture ni popolnoma razjasnjen (tujejezični vpliv, stilem, razvoj iz apozitivne zveze -> atributivno), prav tako nista natančneje določena areal in korpus, ki jo izkazuje.
2.3 Leva/prva sestavina (= I,) samostalniške zveze je lastno ime, prim. sin. Ljubljana mesto; češ. Brno mesto, Novak krejčl. Za ta podtip je značilno, da se besedna zveza ne nanaša na celoto nosilca imenovanja, ki jo obsega sestavina v položaju I,, ampak le na tisti njegov del, ki ga dopušča sestavina v položaju Ij, zato ima v tem podtipu I2 funkcijo zoževanja onomastičnega pomena Ij.
2.4 Samostalniške zveze z dvema lastnoimenskima sestavinama (= I, in I2) se v slovenski slovnici delijo na dve podskupini, in sicer na:
2.4.1 dvojna imena (ki so sestavljena iz dveh priredno zloženih sestavin, npr. Šmarje - Sap 'naselje, sestavljeno iz dveh prvotnih naselij: Šmarja in Sapa'; Šivic - Dular 'oseba s priimkoma Šivic in Dula/);
2.4.2 dvodelna imena (ki so zložena podredno, npr. Ljubljana Bežigrad 'Ljubljana, in sicer tisti del, ki se imenuje Bežigrad', in so primerljiva s skupino (3) itd.). Zdi se, da spada sem tudi (sicer drugače zapisani) češ. Praha-Smichov.
3.0 Kolikor sem lahko preverjala po literaturi, se zdijo razlage za skupini 2.3 (npr. Brno mesto, Novak krejčl) in 2.4.2 (npr. Ljubljana Bežigrad) razmeroma enotne v oceni, da sestavina v položaju I2 zožuje (modificira) funkcionalni pomen sestavine v položaju I, in da se tudi celotna samostalniška zveza nanaša samo na tisti del objekta imenovanja, ki ga zajema in dopušča sestavina v položaju Ij: npr. sin. Ljubljana mesto pomeni samo del Ljubljane, ki ga dopušča ožji pomen besede mesto; češ. Novak krejči pomeni samo tiste nosilce priimka Novak, ki so krojači. Ker sestavina I2 nedvomno zožuje pomen sestavine Ij (s tem pa daje zožen pomen vsej besedni zvezi),
3 Primeri in njihova tipologija so vzeti iz SS, 1984: 465,467-468; HG, 1997: § 1845-1848, § 1868-1871; GHJ, 1966:196; MČ, 1987: 431; GWJP, 1984: 304; RG II: 57-59.
" Izhajam iz Šmilauerjeve (UT, 161) definicije, po kateri je pomen lastnega imena enak samemu nosilcu imenovanja (tj. njegovemu obsegu, velikosti, karakteristikam itd.). Pomen lastnega imena se spreminja (tj. zožuje ali razširja) samo v tem smislu, da se zmanjša ali poveča obseg (površina) nosilca imenovanja.
^ V nadaljevanju se obravnavajo samo besedne zveze z lastnoimensko sestavino, ki so po tvorbi analogne tistim z občnoimensko sestavino (npr. sin. človek žaba, plica pevka, beseda mali; hrv. ptica selica, pjesma radosnica; rus. car-ubijca, mesjac mart,xudožmca-prirodd).
260
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKU
smemo sestavini I2 pripisati funkcijo skladenjskega določila (za sestavino Ij) ne glede na to, ali ga podrobno opredeljujemo kot t. i. samostalniški prilastek ali pristavek.*
Manj enotne pa so interpretacije skladenjske funkcije sestavin v položajih I, in v gornji skupini 2.1, in sicer celo znotraj slovnične tradicije posameznih slovanskih jezikov. O tem vprašanju je v letih 1955, 1956, 1957 potekala na straneh časopisa Česky jazyk živahna diskusija: sprožil jo je J. Novotny, v imenu uredniškega sveta časopisa pa jo je formalno sklenil K. Hausenblas, vendar s pripombo, da predložena rešitev velja samo za pedagoške potrebe. V razpravi je sodelovalo sedem vidnih čeških jezikoslovcev,'' ki so podali historiat pogledov na vprašanje v češkem jezikoslovju, predstavili gradivo in pretresli znanstvene razloge v korist tega ali onega pogleda. Diskusija tedaj ni prinesla enoumnega odgovora na zastavljeno vprašanje, katera izmed sestavin (tj. Ij ali Ij) v samostalniški zvezi ima funkcijo skladenjskega jedra (= nadrejena/dominira) in katera skladenjskega določila (= podrejena) in celo sama samostalniška zveza se obravnava ali kot pristavčna {spojeni pfistavkove; npr. Danes, ČJ 6: 226) ali pa kot prilastkovna (spojeni pfivlastkove; prim. Svoboda, ČJ VI: 307) zveza.
3.1 J. Novotny je v samostalniški zvezi tipa mesto Praha občnoimenski sestavini v položaju Ij (mesto) pripisal funkcijo skladenjskega jedra (in vice versa lastnoimenski sestavini v položaju I2 funkcijo skladenjskega določila) iz dveh razlogov, in sicer (a) zaradi ujemanja med povedkom in sestavino v položaju Ij v spolu (prim. Mesto Praha päsobilo velkolepym dojmem, jak hofelo v zapadajicim shinci), in (b) zaradi analogne distribucije skladenjskih funkcij med občnoimensko in lastnoimensko sestavino v frc. la ville de Prague, lafleuve du Rhin (kjer predložni zvezi de Prague in du Rhin skladenjsko določata sestavino v položaju \, tj. la ville in lafleuve)? Enako stališče (tj. da je občno ime v položaju Ij »zakladni člen spojeni«, lastno ime v položaju Ij pa determinant) sta tedaj zavzela še F. Danes in F. Kopecny, pridružil pa se jima je tudi uredniški svet časopisa in kasneje je bilo sprejeto tudi v obravnavo češke sintakse (MČ, 1987: 431).' Na vmesno staHšče se je postavil J. Bauer: lastnoimensko sestavino v položaju I2 je štel za jedro samo v samostalniških zvezah z osebnim lastnim imenom v funkciji Ij (npr. krejči Novak), v vseh drugih pa naj bi imel funkcijo jedra občnoimenski samostalnik (npr. tip mesto Praha), vendar pa vzrokov in razlogov za takšno razlikovanje ni navedel.
3.2 V hrvaških slovnicah (prim. SHKJ, 1984: § 994; HG, 1997: § 1212, § 1845-1846, § 1868-1871; GHJ, 1966: 196) se v samostalniških zvezah, v katerih je sestavina v položaju I2 lastno ime v imenovalniku (tip strina Mara, starac Draskovic gospodin Galović, grof Maksimilijan Axelrode, *brdo
Samostalnik v funkciji I^ v teh samostalniških zvezah se označuje različno: (1) kot desni prilastek (NSS,_1982: 47-50); (2) kot tesno sledeča sestavina, v kateri je sestavina I, restriktivna in nujna za izrazitev pomena celote (MČ, 1987: 430-431: Novak krejči, Havliček bäsnik); (3) kot netesno sledeča sestavina, ki se približuje apoziciji in ki je lahko ločena s premorom oz. vejico (MČ, 1987: 432-3: Olava, zlalonosna reka; Svoboda, CJ VI: 307 govori o linearni zvezi: Brno mesto I Brno venkov);
(4) kot apozicija, v kateri je med sestavinama premor oz. vejica (MČ, 1987: 433: v Praze, v Karline, prim, psa, vlčaka), ali
(5) kot določilo (opredeljajuščee) tipa apozicije v zemljepisnih imenih, ki je lahko ločeno z vezajem (RG II: 57-59: Sapun-gora, Ili,meni,-ozero, Moskva-reka in Volga reka).
V letniku V (1955): J. Novotny, Typ mesto Praha, 313-320. V letniku VI (1956): F. Sverak, K typu mesto Praha, 47-50; J Bauer, Spojeni typu mesto Praha, bdsnik Nerada a pojeti pfistavku, 219-223; F. Danes, Jeste jednou k typu mesto Praha, 223-226; K. Svoboda, O pfistavku, shodnem substantivnim pfivlastku a neshodnem pfivlastku jmenovacim, 303-310. V letniku VII (1957): F. Kopecny, Jeste k otazce mesto Praha a krejči Novak, 92; K. Hausenblas, Zavčr diskuse o spojenich typu mesto Praha a pod., 201-207.
Pri tipu mesto Praha pa sta F. Sverak (ki se je skliceval na stčeš. stanje) in J. Svoboda (ki to zvezo šteje za kompleksno) videla jedro samostalniške zveze v sestavini I^, določilo (apozicijo) pa v sestavini Ij. Na podlagi pomenskih razlogov sta domnevala, da se v kompleksnih zvezah povedek vedno ujema z določilom (in ne z osebkom). Svoboda je domneval, da so linerne zveze nove, da pa zaradi pogostega ponavljanja večkrat postanejo kompleksne celo v istovetnih občnoimenskih zvezah, npr. čapka radiovka («- čapka i in radiovka D/d)    radiovka J (CJ 6: 308).
'  Vendar se med nekaterimi odprtimi vprašanji opozarja tudi pri besednih zvezah, ki vsebujejo občno in lastno ime (npr. tipa profesor Jiräsek, mesto Rokycany, reka Ohre, hora Klinovec hrad Rožomberok (MČ, 1987: 435)).
261
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN   ČLANKU
Grič, grad Modruš), prav ta dosledno šteje za jedro skladenjske zveze, medtem ko se občnoimenska sestavina v položaju Ij šteje za apozicijo.'"
3.3 V tradicionalni slovenski slovnici (SS, 1964: 313-314) se v tovrstnih samostalniških zvezah z lastnim imenom v položaju imenuje občnoimenska sestavina v položaju Ij apozicija (npr, pisatelj Trubar, tako kot v konstrukciji Trubar, prvi slovenski pisatelj, /.../), v samostalniških zvezah z dvema občnoimenskima ali dvema lastnoimenskima sestavinama pa se govori o samostalniškem prilastku (v položaju I2, npr. sinko potepinko, krava dimka, in v sestavini I,, npr. Peter Klepec). V nasprotju s tem pa J. Toporišič (NSS, 1982:47-50; SS, 1984: 467-468)" sestavino v položaju I2 v samostalniških zvezah dosledno šteje za skladenjsko določilo'^ in sestavino v položaju Ij za skladenjsko jedro.
3.4 Tudi v poljski skladnji (GWJP, 1984: 350)" se sprejema, da ima v samostalniških zvezah z lastnim imenom v položaju I2 funkcijo skladenjskega jedra (tj. »skladnika konstytutowego«) občnoimenska sestavina v položaju Ij (npr. miasto Lodz, minister Kowalskis) in da je to jedro v površinski strukturi izrecno izraženo iz komunikacijskih (tj. zaradi nedvoumne identifikacije nosilca imenovanja, kadar ta iz sobesedila ni dovolj razviden) ali kakih drugih (npr. vljudnostnih itd.) razlogov, v nasprotnem primeru pa se pogosto opušča.
3.5 V ruski skladnji (RG II: 58-59) se samostalniške zveze z lastnim imenom (za mesta, vasi, gore, reke, jezera, postaje, časopise, hotele, trgovine, ustanove, osebna imena itd.) enotno pojmujejo kot apozicijske zveze, in sicer tako, da se lastnoimenski sestavini v položaju I2 prisoja funkcija apozicijskega določila (npr. gorod Moskva, reka Volga, gostinica »Moskva«, pansionat »Zolotye peski«, programma »Sojuz-Apollon«, devočka Olja, sobaka Šank, sosedka Petrenko itd.), ta pa se
podobno kot tudi v drugih slovanskih jezikih — s skladenjskim jedrom (tj. sestavino v položaju Ij) — lahko ujema v stranskih sklonih (npr. reka Neva, G. na reke Neve) ali pa tudi ne (npr. ozero Bajkal0, G. na ozere Bajkah).
3.6 Iz gornjega pregleda se vidi, da se najbolj ločijo prav interpretacije skladenjskih funkcij sestavin Ij in I2 v samostalniških zvezah z lastnim imenom v položaju I2 (tj. tip reka Sava). Pri tem se zdi, da razlog za to ne leži v različni sestavljenosti ali naravi tovrstnih zvez v (slovanskih) jezikih, ampak da določene nejasnosti v pojmovanju skladenjskega razmerja med sestavinama v položajih Ij in I2 izhajajo tudi iz tega, da se premalo upoštevajo karakteristične posebnosti lastnih imen in njihov posebni položaj v besednem sestavu. Zato si v tej razpravi prizadevam predvsem izostriti vpogled v pomensko in skladenjsko razmerje med (linearno sledečima si) sestavinama v položajih I) in I2 v obravnavani vrsti imenske zveze in podati elemente, po katerih se ločijo tako od t. i. tesnih'" kot tudi od prostih zvez.
Podane interpretacije lahko povzamemo v naslednje ugotovitve:
'" Apozicija se pojmuje kot »preoblilia liojom se imenica jedne ishodišne rečenice usavršava uz imenicu ili zamjenicu u drugoj na isti način na koji se pridjev usavršava atribucijom (gl. HS, 1997: § 1845)«. Nasprotno pa se v besednih zvezah z dvema občnoimenskima samostalnikoma v imenovalniku šteje za apozicijo sestavina v položaju 1^ (npr. ptice selice, vrapci pokućarci pas skitnica, čovek očajnik itd.), ki čeprav v netesni zvezi s sestavino 1, zožuje (predmetni) pomen sestavine 1,.
" Podrobneje o tem skupaj z literaturo J, Toporišič (NSS, 1982: 47, op. 45).
'^ Izraza levo/desno določilo označujeta tipološko različni določili, in sicer se levo določilo nanaša na ujemalne prilastke (ki se pojavljajo levo od samostalnika in so najpogosteje pridevniki) in desno določilo praviloma na neujemalne (ki se pojavljajo desno od samostalnika in so najpogosteje samostalniki). Med desna določa se uvršča tudi ujemalni samostalnik (npr. teta_ Mica, G. tete^ Mice).
" Lastna imena pojmuje kot »prava lastna imena« (tj. imena ljudi, živali, topografskih objektov) in imena različnih objektov in institucij (tj. stvarna lastna imena), ki se delijo na titule (tj. poljudno podeljene lastnoimenske oznake, npr. (kino) Jutrzenka) in nazive (tj. skladenjske konstrukcije -> lastno ime, npr. Pobka Akademia Nauk) (GWJP, 1984: 304d.).
'" Termin spojem tesne in spojeni volne uporabljam v smislu MČ, 1987: 430-436.
262
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKU
3.6.1 Občnoimenska sestavina v položaju Ij se danes pojmuje kot skladenjsko jedro samostalniške zveze, lastnoimenska v položaju I2 pa kot določilo (sin., češ., polj., rus.).
3.6.2 Občnoimenska sestavina v položaju Ij se pojmuje kot določilo (= apozicija), lastnoimenska v položaju I2 pa kot jedro (hrv.; starejše razlage v sin., češ.).
4.0 Izhajajoč iz formule, za katero se zdi, da lepo ponazarja proces onimizacije, tj. prehod občnih imen (nomina appellativa) v lastna (nomina propria), in da nakazuje tudi bistveno skladenjsko (tj. jezikoslovno) razliko med podskupinama samostalnikov, prek tega pa tudi jezikoslovno naravo lastnih imen, bom v nadaljevanju skušala osvetliti posamezne prvine in karakteristike v pomenskem in skladenjskem razmerju med sestavinama Ij in I2 v samostalniških zvezah z dvema imenovalnikoma (tip reka Sava). Znano je, da je delitev samostalnikov na občna in lastna imena utemeljena na pomenskih razlogih: tako občna imena označujejo predmete vrstno, lastna imena pa jih imenujejo (tj. individualizirano identificirajo). Meja med podskupinama ni neprepustna, zato občna imena v ustreznih okoliščinah lahko prehajajo v lastna (tj. se onimizirajo), prav tako pa se tudi lastna imena lahko razvijajo v občna (tj. se deonimizirajo ali apelativizirajo). S pomenskega gledišča polastnoimenjenje pomeni prehod samostalnika iz sredstva za označevanje vrstnosti v sredstvo za označevanje individualnega (identifikacijskega) in obrnjeno, poobčnoimenjenje (apelativizacija) pa je prehod samostalnika iz sredstva za označevanje individualnega v sredstvo za označevanje vrstnega. S skladenjskega vidika pa je v onimizaciji mogoče videti prehod samostalnika (tj. občnega imena) iz prvotne funkcije (tj. iz funkcije jedra) v samo drugotno (tj. v funkcijo določila), in to bom skušala v nadaljevanju natančneje utemeljiti. Proces je mogoče prikazati z naslednjo formulo
OBČNO IME    LASTNO IME = funkcija J ^ funkcija D'^
in ga utemeljiti z naslednjim razmišljanjem.
4.1 V slovnični in še posebej v imenoslovni literaturi je splošno uveljavljeno mnenje, da občna imena v procesu polastnoimenjenja izgubijo svoj besedni (predmetni) pomen in da so kot lastna imena v tem smislu pomensko izpraznjena.
4.2 Ko se občna imena v procesu polastnoimenjenja pomensko izpraznijo in preidejo v lastna ime, postanejo formalne prvine (tj. njihova glasovna oblika skupaj z oblikoslovnimi in skladenjskimi karakteristikami) nosilke funkcijskega pomena, ki lastno ime identificira in individualizira, ali pa celo snopa možnih funkcij (npr. komunikativne, individualizacijske, ideološke, emocionalne, karakterizacijske; MČ 2, 345-346). To je razumljivo že zato, ker je obstoj tako pomensko izpraznjenega samostalnika ali besedne zveze v jezikovnem sestavu smiseln predvsem zato, ker »prelazi iz apelativnog polja, gdje je imala funkciju označivanja, u onomastičko polje, gdje ima funkciju imenovanja« (ToB 2).
4.3 Ko ugotavljamo, da je za lastna imena — v nasprotju z občnimi — značilno, da nosilca imenovanja ne imenujejo vrstno, temveč ga samo identificirajo in individualizirajo (tj. izdvojijo iz vseh isto- in raznovrstnih objektov), smemo celo sklepati, je prav zaradi tega lastnemu imenu imanentna predvsem vloga razločevanja. In če to drži, smemo dalje sklepati, da se lastno ime že po svoji naravi približuje tistim jezikovnim sredstvom, ki imajo sama po sebi funkcijo določila.
15
Za ilustracijo je mogoče navesti naslednje zglede: AJ občno ime reka B/ lastno ime Reka (tj. reka/ vas Reka) -> C/ eliptično lastno ime Reka. Stopnja B/ in C/ je primerljiva s tipom dežurna sestra -> dežurna, kjer določilo (= D) v besedni zvezi pri posamostaljenju postane jedro (= J). Analogno temu tudi *dolge selo    Dolge selo     Dovje    naselje/vas Dovje.
263.
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKU
4.4 Kot ima vsako občno ime svoj besedni pomen (lahko pa kot večpomenka vsebuje tudi več izvorno med seboj povezanih pomenk), tako ima tudi vsako lastno svoj funkcionalni pomen, ki se nanaša na samo enega, natančno določljivega nosilca imenovanja.'' Vendar pa imenoslovci hkrati ugotavljajo, da se enako lastno ime na ožjem področju (tj. mikroarealu) lahko uporablja tudi za identifikacijo več entitet oziroma se nanaša na več entitet, ki pripadajo različnim tipom/vrstam nosilcev (tj. enako ime se lahko uporablja v več funkcionalnih pomenih). Ti so praviloma v določenem medsebojnem razmerju, npr. topografski objekti najpogosteje v prostorskem stiku {prim.potok —> 1. Potok 'ime vodnega toka' —> 2. Potok 'ime naselja ob Potoku'). Iz tega je mogoče soditi, da lastno ime po določenih pravilih lahko prehaja z nosilca imenovanja enega tipa/vrste objekta na nosilca drugega tipa/vrste. S tem se v prvotno istem lastnem imenu povečuje število funkcionalnih pomenov, takšno kopičenje funkcij v izvorno isti in pomensko izpraznjeni jezikovni prvini pa povzroča funkcijsko preobloženost in razpad prvotno istega lastnega imena z več funkcijskimi pomeni v lastnoimenske homonime s po enim funkcijskim pomenom (npr. Krka 'ime reke' : Krka 'ime naselja ob Krki'; Jana 'žensko ime' : Jana 'revija z imenom Jana'). Do homonimije pride pri lastnih imenih laže in prej kot pri občnoimenski večpomenki, saj so vezi med funkcijskimi pomeni dosti šibkejše, kot so vezi med posameznimi pomenkami v večpomenski besedi.
4.5 Ker vsebuje lastno ime samo funkcijski pomen, lahko samostojno služi za učinkovito identifikacijo samo toliko časa, dokler ga udeleženci v procesu sporazumevanja nedvoumno prepoznavajo kot ime natančno določenega nosilca imenovanja. V primeru pa, da lastno ime preneha biti zadosten in nedvoumen jezikovni signal za prepoznavanje konkretnega nosilca imenovanja, se nujno dopolnjuje z občnim imenom, ki se (v slovanskih jezikih) postavlja levo od lastnega imena (tj. v položaj Ij). V položaju Ij se lahko pojavlja samo tisto občno ime v imenovalniku, ki vrstno (npr. reka Sava, kadar gre za 'reko'; naselje/vas Ig, kadar gre za 'naseljeA'as'; revija Arena 'vrsta revije'; vila Moj mir, kadar gre za 'vrsto zgradbe') ali z določenega vidika (dramatik Krleža, kadar se misH na 'dramatika'; stric Marko, kadar se misli na 'strica' in ne na 'brata' ali 'sina', kar vse je lahko isti Marko) imenuje nosilca imenovanja, na katerega se nanaša lastno ime v položaju I2. V tem tipu samostalniških zvez se izraža posebno razmerje med sestavinama, za katerega je značilno, da občnoimenska sestavina v položaju Ij s svojim pomenom osmišlja funkcijskega v lastnoimenski sestavini v položaju Ij in da jo udeleženci v sporazumevalnem procesu avtomatično vključujejo, tudi kadar ni izrecno izražena oziroma kadar že sama lastnoimenska sestavina v položaju I2 prevzame funkcijo (celotnega) lastnega imena. Prav zaradi te avtomatične hkratnosti obeh sestavin bi lahko govorili o imenoslovnem modelu, za katerega je v slovanskih jezikih značilno, da vrstno (tj. občno) ime stoji praviloma levo (tj. v položaju Ii) od lastnega imena (tj. v položaju I2): vrstno ime — lastno ime. Občnoimenska sestavina Ij je v samostalniških zvezah izrecno izražena iz različnih vzrokov, a navedem naj vsaj naslednje:
4.5.1 Kadar vrstnost nosilca imenovanja ni dovolj razpoznavna/splošno znana ali pa jo želimo iz katerega koli razloga še posebej poudariti (npr. mesto Rim : samo Rim).
4.5.2 Kadar želimo posebej opozoriti na (pomenski) vidik, ki je povezan z nosilcem imenovanja (npr. gospa Marija 'Marija kot gospa' : sestra Marija 'Marija kot sestra': šivilja Marija 'Marija kot šivilja': Marija).
4.5.3 Praviloma tudi takrat, kadar vrstnost nosilca lastnega imena v položaju I2 ni avtomatično predvidljiva (npr. občina Ljubljana : naselje/mesto Ljubljana). Te samostalniške besedne zveze so
16
Ta trditev ni v nasprotju z dejstvom, da se določeno ime na širšem prostoru lahlco uporablja za več entitet v okviru iste vrste objekta imenovanja, tj. v enakem onomastičnem pomenu oz. funkciji (npr. Polok 'ime (več) vodnih tokov'), ker so nastajala neodvisno drugo od drugega v procesu onimizacije in z rabo (izbiro) istega občnega imena.
264
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
pogosto vir za nastajanje homonimnih stvarnih lastnih imen, v katerih pa tudi občnoimenska sestavina v položaju Ij postane obvezen del celotnega lastnega imena (npr. občina Ljubljana -> Občina Ljubljana). Razlika med samostalniško zvezo z lastnim imenom (imenovalnim prilastkom) in stvarnim lastnim imenom je razvidna tudi iz tega, da slednje ni mogoče pretvarjati tako kot prvo (npr. občina Ljubljana ljubljanska občina). Prav zaradi povedanega je mogoče golo lastno ime pojmovati kot okrnjeno (reducirano) obliko imenskega modela. Glede na dejstvo, da se opuščajo predvsem tisti jezikovni elementi, ki so kot nosilci splošnejših informacij šibki, ohranijo pa se tisti, ki so kot nosilci posebnih informacij krepki (npr. v skladenjskem besedotvorju dežurna sestra dežurna 'isto', velik človek velik-an, prebivalec Rima Rim-(l)jan), smemo domnevati, da tudi možnost opuščanja občnoimenske sestavine Ij (npr. mesto Rim -> Rim) dokazuje, da je v onomastičnem modelu sestavina Ij (tj. občno ime) šibka in torej jedro (= J), sestavina (tj. lastno ime) pa krepka in torej določilo (= D), ne obrnjeno.
4.6 Iz slovnic je znano, da je občno ime pomensko in oblikovno samostojna enota, s katero izražamo pojave zunanjega sveta in človekovega notranjega doživljanja. Samostalnik ima praviloma dve skladenjski funkciji, ki se pokažeta prav v samostalniških zvezah, in sicer (a) funkcijo jedra besedne zveze (npr. breg reke), ki je temeljna, in (b) funkcijo (desnega) določila (npr. breg reke, pismo materi), ki je drugotna. V tistih primerih, kjer sestavina Ij stoji v katerem izmed stranskih sklonov, ni dvoma, da stoji jedro besedne zveze v imenovalniku — razen če se besedna zveza sklanja (npr. brega reke, k bregu reke), pri čemer pa ostaja sestavina v položaju I2 nespremenjena — in se vedno umešča levo od skladenjskega določila. Načeloma enako je tudi razmerje med sestavinama v samostalniških zvezah, sestavljenih iz dveh leksikalno različnih občnoimenskih samostalnikov v imenovalniku (npr, drevo lipa, ptica selivka, beseda mati), v katerih drugi I2 pomensko določa (zožuje) prvega I2. Ker sta sestavini Ij in Ij pomensko (in posledično tudi skladenjsko) med seboj lahko tesneje ali pa tudi manj tesno ali prosto vezani (npr. hipernim — hiponim, semiotično ipd.), ju nekatere slovnice opredeljujejo bodisi kot samostalniški prilastek bodisi kot apozicijo, vendar pa razmejitev med njima niti teoretično ni vselej zadosti ostra. Za potrebe te razprave so zanimive predvsem tiste samostalniške zveze, kjer se zdita sestavini v položajih I[ in I2 tesneje vezani, čeprav se zavedam, da jezik tu prepušča odločanje o razmejevanju 'tesnih' in 'netesnih/prostih' zvez občutku in hotenju govorečega. Domnevam pa vendarle, da bi se lahko govorilo o tesnejši zvezi med sestavinama v položajih Ij in I2, kadar dobivata vrednost stalne zveze ali kadar pripadata istemu pomenskemu polju, v katerem ima I2 funkcijo pomenskega zoževanja/modifikacije pomena sestavine v položaju Ij (npr. sin. pes čuvaj 'pes, ki ima nalogo čuvati', prim, lovski pes 'pes, ki ima nalogo loviti'; hrv. ( suze radosnice 'suze *(iz) radosti'; sin. drevo lipa) itd.
4.7 Teoretično zanimive se zdijo redko izpričane samostalniške zveze, v katerih se v položajih Ij in I2 pojavlja etimološko isti (tj. podvojen) občnoimenski samostalnik (npr. samostalnik -> samostalnik samostalnik, beseda beseda beseda), ki bi jih lahko tipološko primerjali s pogostejšimi v imenoslovnem modelu, kjer je občnoimenska sestavina I, etimološko identična z lastnoimensko sestavino I2 (npr. reka -> reka Reka, hrib hrib Hrib). Iz podanih primerov se vidi, da so takšne samostalniške besedne zveze mogoče le tedaj, kadar podvojeni sestavini nista več pomensko identični oziroma ko je do pomenskega premika prišlo v sestavini I2: tako I2 (= samostalnik) nima več jezikoslovnega pomena 'besedna vrsta, ki ji pravimo samostalnik', ampak je samo (konkreten) element iz te besedne vrste (kot npr. lepota, misel itd.), prav tako I2 (= beseda) ne pomeni več jezikoslovnega pojma 'jezikovna enota iz glasov za označevanje pojmov', temveč je samo upodobitev (ponazoritev) tega pojma; tudi I2 (= Reka) ni več vrstno ime za tip vodnega toka, temveč samo enega izmed njih. Ker očitno prav pomenski premik (ali pridobitev zgolj funkcionalnega pomena) v sestavini I2, ki vodi do pomenske razlike med sestavinama v položajih Ij in I2, omogoča strukturiranje obeh sestavin v besedni zvezi na skladenjsko jedro (IJ in skladenjsko določilo (I2), postane še jasneje, da je tudi v skladenjsko strukturiranem imenoslovnem modelu občnoimenska sestavina Ij njegovo jedro in lastnoimenska I2 določilo. Iz takih besednih
265
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44,98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
zvez (tip beseda beseda, reka Reka) je mogoče sklepati, da bi se teoretično vzeto lahko podvojilo vsako občno ime in da bi bilo mogoče tudi vsak goli samostalnik (tj. brez skladenjskega določila) pojmovati kot potencialni besedni niz dveh podvojenih samostalnikov, v katerem ne pride do pomenske spremembe in se zato sestavini ne moreta strukturirati v skladenjsko jedro in skladenjsko določilo, kar je pogoj za realno pojavitev takšnih zvez. V takšnem primeru bi se namreč sestavini v položajih I, in zaradi popolne pomenske prekrivnosti znašli v svojevrstnem skladenjskem »patu« in bi se avtomatično spet strnili v goli samostalnik. V potencialnem, skladenjsko še ne strukturiranem samostalniškem nizu ponovljenega samostalnika v imenovalniku bi morda lahko videli tudi tipološko predstopnjo skladenjskega modela samostalniških zvez s sestavinama v imenovalniku (čeprav v njegovem nastajanju ni mogoče povsem izključiti tudi razvoja iz zvez s pristavkom), iz katerega izhaja tudi imenoslovni model.
4.8 Rečeno je že bilo, da funkcionalni pomen lastnega imena postane navzven razviden šele, kadar je izrecno podana tudi občnoimenska (vrstna) sestavina v položaju Ij, tj. v jedru onomastičnega modela, ki dano entiteto poimenuje vrstno (npr. Stol = gora Stol, Brdo = naselje Brdo). Vendar pa se opaža, da se pri lastnem imenu z enim samim funkcionalnim pomenom lahko pojavlja tudi več občnoimenskih samostalnikov v položaju I,, vendar pa samo tisti, ki pripadajo istemu pomenskemu polju in ki so v razmerju podpomenka — nadpomenka, pri čemer predstavlja podpomenka prvi in osnovni samostalnik v položaju Ij imenoslovnega modela, ki že popolnoma obsega funkcionalni pomen lastnoimenskega samostalnika v položaju (npr. vas Brezje in naselje Brezje; mesto Ljubljana in naselje Ljubljana; grič/hrib Volčji hrib in vzpetina Volčji hrib), ali pa, če želimo poudariti samo katerega izmed vidikov, povezanih z istim nosilcem imenovanja (npr. teta Marija, gospa Marija, profesorica Marija, soseda Marija). Pri lastnoimenskih homonimih ali pri lastnih imenih domačega izvora z več funkcijskimi pomeni je zanesljivo prvoten samo tisti, ki je predvidljiv na leksikalni ravni, tj. v katerem se funkcionalni pomen lastnoimenske sestavine prekriva z besednim pomenom njegove občnoimenske ustreznice (npr. tip Reka 'ime določenega vodnega toka' : reka 'vrsta vodnega toka'), vsi drugi pa so drugotni (npr. naselje Reka). Pri lastnoimenskih homonimih prepoznavamo posamezne funkcionalne pomene najzanesljiveje prek različnih občnoimenskih samostalnikov v položaju I,, ki se vsakič prekrivajo z funkcionalnim pomenom sestavine v položaju I2 in ki jih je toliko, kolikor je funkcionalnih pomenov lastnega imena, poleg tega pa se pri vsakem lahko pojavljajo tudi njegove nadpomenke (npr. reka Krka in vodni tok Krka, voi Krka in naselje Krka).
Kot smo videli, se je v literaturi pojavljalo tudi mnenje, da v samostalniških zvezah z lastnoimensko sestavino v položaju I2 občnoimenska sestavina v položaju Ij bliže določa (zamejuje) lastnoimensko sestavino Ij in da je zato prav to treba šteti za skladenjsko določilo (prilastek) ali celo pristavek, ki naj bi se v tem tipičnem primeru umeščal levo od lastnega imena. Pri tem se ta funkcija pripisuje vsaj zato, ker naj bi bilo občno ime zamenljivi del v samostahiiški zvezi (tj. reka Krka in voj Krka). Če razumemo pomen lastnega imena v smislu Šmilauerjevega funkcionalnega (onomastičnega) pomena (prim, opombo 5), je še očitneje, da občnoimensko jedro v lastno ime ne vnaša prav nobene dodatne (dopolnilne) informacije o nosilcu imena, temveč v lastnem imenu samo vzdržuje in krepi njegov ftinkcionalni pomen oziroma pomaga vzdrževati povezavo med lastnim imenom kot pomensko izpraznjenem jezikovnem signalu in njegovo referenco.
4.9 Po občnoimenski sestavini (oziroma jedru) je mogoče zelo olajšati razlikovanje med dvojnimi lastnimi imeni in dvodelnimi lastnimi imeni, in sicer tako, da so dvojna lastna imena tista, kjer imata obe sestavini lastnega imena isti občnoimenski samostalnik v jedru svojih onomastičnih modelov in ta postane jedro tudi za celoto (npr. vas/naselje Šmarje - Sap <- vas/naselje Šmarje in vas/naselje Sap), dvodelna lastna imena pa so tista, kjer imata sestavini lastnega imena različna občnoimnenska samostalnika v jedru delnih onomastičnih modelov, pri čemer postane jedro za celoto desno/podredno (npr, območje Ljubljana Bežigrad <- mesto Ljubljana, območje Bežigrad).
266
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8
RAZPRAVE   IN  CLANK li
5 Sklepi: Povedano bi lahko strnili v naslednjo ugotovitev: Lastnoimenjenje občnega imena je proces, ki pelje v nastanek lastnega imena. Njegov zunanji izraz je »vstop« v onomastični model, ki ga tvorita občnoimenska I, (= J) in lastnoimenska sestavina (=D), od katerih se Ij vrstno ali z določenega vidika popolnoma prekriva s funkcionalnim (onomastičnim) pomenom sestavine v položaju Ij. Iz tega je mogoče sklepati, da proces polastnoimenjenja v skladenjskem smislu pomeni prehod samostalnika iz njegove primarne funkcije (tj. jedra) v njegovo drugotno funkcijo (tj. določila) in da ga lahko izrazimo s formulo občno ime -> lastno ime = funkcija J    funkcija D.
Viri in literatura
ČJ — Česky jazyk. Časopis pro metodiku českeho jazyka V (1955), VI (1956), VII (1957). V letniku V: J. Novotny, Typ mesto Praha, 313-320. V letniku VI: F. Sverak, K typu mesto Praha, 47-50; J. Bauer, Spojeni typu mesto Praha, basni Neruda a pojeti pfistavku, 219-223; F. Danes, Jeste jednou typu mesto Praha, 223-226; K. Svoboda, O pfistavku, shodnem substantivnim pfivlastku a neshodnem pfivlastku jmenovacim, 303-310. V letniku VII: F. Kopecny, Jeste k otazce mesto Praha a krejči Novak, 92; K. Hausenblas, Zaver diskuse o spojenich typu mesto Praha a pod., 201-207 (v imenu redakcije).
EL — Enciklopedijski leksikon. Mozaik znanja: 1. Srpsko-hrvatski jezik. (1972). Beograd: Interpres.
GHJ, 1966 — Brabec, L, Hraste, M., Živkovič, S. (1966). Gramatika hrvatskosrpskoga jezika. VII, neizmijenjeno izdanje. Zagreb: Školska knjiga.
GWJP, 1984 — M. Grochowski, St. Karolak, Z. Topoliiiska (1984). Gramatyka wspölczesnego jpzyka polskiego. Skladnia. Warszawa: Instytut Jpzyka Polskiego PAN.
HG, 1997 — Baric, E., Lončarić, M., Malic, D., Pavešić, S., Petič, M., Zečevič, V., Znika, M. (1997). Hrvatska gramatika. II. promijenjeno izdanje. Zavod za hrvatski jezik Hrvatskoga Filološkog instituta — Zagreb. Zagreb: Školska knjiga.
-Križaj - Ortar, M. (1984/85). O samostalniškem prilastku v imenovalniku. Jezik in slovstvo
30/3, 82-85.
MČ, 1986 — Mluvnice češtiny 2. Tvaroslovi (1986). Československa akademie ved. Ustav pro jazyk cesky ČSAV. Praha: Academia. (ved. red. prof. PhDr. Jan Petr).
MČ, 1987 — Mluvnice češtiny. 3. Skladba (1987). Praha: Academia.
NS, 1982 — Toporišič J. (1982). Nova slovenska skladnja. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
-Grešnik, J. (1994/8 /5). O desnem prilastku v slovenščini. Jezik in slovstvo 30/7-8, 242-243.
OS — Osnoven sistem i terminologija na slovenskata onomastika (1983). Skopje: Makedonska akademija na naukite i umetnostite.
RG, II — Russkaja grammatika II. Sintaksis (1980). Akademija nauk SSSR Institut russkogo jazyka. Moskva: Izdateli.stvo Nauka.
SHKJ, 1984 — Katičič R. (1984). Sintaksa hrvatskog književnog jezika. Nacrt za gramatiku. Zagreb. Djela Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti. Razred za filologiju. Knjiga 61.
Slovar toponimske terminologije (1995). Geodetska uprava Republike Slovenije. Ministrstvo za okolje. Republika Slovenija. Ljubljana.
SP — Slovenski pravopis 1. Pravila. Peta, ponovno pregledana izdaja (1997). Ljubljana: DZS.
267 JEZIK IN SUDVSTVO, Letnik 44,98/99, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKlj
SS, 1984 — Toporišič J.: Slovenska slovnica. Pregledana in razširjena izdaja (1984). Maribor: Založba Obzorja.
SS, 1964 — Bajec, A., Kolarič, R., Rupel, M. (1964). Slovenska slovnica. Druga popravljena izdaja. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
ToB — Šimunović, P. (1972). Toponimija otoka Brača. Supetar.
Toponimska navodila za Slovenijo (1995). Ljubljana: Geodetska uprava Republike Slovenija. Ministrstvo za okolje. Republika Slovenija.
tJT — Šmilauer, V. (1966). Uvod do toponomastiky. Praha: Statni Pedagogicke nakladatelstvi, (2.vyd.).
Alenka Šivic-Dular
UDK811.163.6'367'373.2
SUMMARY
LINGUISTIC DEFINITION OF THE PROPER NOUN
The article analyzes scholary views of the syntactic func- | tion of the two components, Ni and n2, in noun phrases : consisting of two nouns in the nominative case (type i n1-n2) in grammars of Slavic languages (Slovene, Croa- I tian, Czech, Polish, and Russian); in particular, it scruti-1 nizes the function of Ni in phrases in which Ni is a j common noun and n2 a proper noun (type reka Sava 'the J river Sava'). Proceeding from Šmilauer's (ÜT: 161) defi- 1 nition that the meaning (i. e., the onomastic or functional meaning) of a proper noun is identical with the object j named (in size, extent, characteristics, etc.), it is argued \ that the function of the common-name component Ni, < optional in the (surface) syntactic structure (cf. reka Sava j and Sava), is to make the functional meaning of the : proper-name component n2 explicit classwise (cf. reka 1 Krka 'the river Krka' vs. vas Krka 'the village (of) Krka'). A common noun + proper noun phrase (such as, in !
Slovene, reka Sava) should thus be seen as the onomastic ( model of a proper noun. It is the analysis of the syntactic relationship between Ni and n2 in the onomastic model 1 of the proper noun that offers insight into the process of j onymization: it sheds light on what the transition of | common nouns (nomina appellativa) to proper nouns i (nomina propria) means from the linguistic point of view. ' If semantically onymization is a noun's transition from j being a means of designating a class to being a means of ; designating a particular and, conversely, appellativization \ is a noun's transition from being a means of designating i a class, then syntactically onymization is a noun's transi-' tion from its primary (i. e., of a syntactic head H) to its | exclusively secondary function (i. e, of a modifier M), ; which can also be expressed by the following formula of j onymization: common noun -> proper noun = function . H    function M.
268
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 7-8