m e XIV d do bj e 1-2 FRANCE PAPEŽ (ARGENTINA), EL CAMINO (1); DOKAZ VITALNE SILE (3) PROZA IN POEZIJA: VLADIMIR KOS (JAPONSKA), USODIN ZAPLETLJAJ (5); PETINDVAJSET KRIVULJ JAPONSKE ČETRTI ZAVITIH V PESEM (9); TEŽKO UMLJIVI KOS (35) * TED KRAMOLC (KANADA), ZASEDA (36) * PROSPERO (ARGENTINA), IZ ALBUMA (50) DRAMATIKA: T. S. ELIOT, KOKTAJL (slovenil FRANCE PArEŽ) (52) ESEJI: MILAN KOPUŠAR (ZDRUŽENE DRŽAVE), KRISTUSOV PORTRET V LINEARNI OBLIKI (43) OBLETNICE: ALOJZIJ KUKOVICA (ARGENTINA) CERKEV IN TOMAŽ AKVINSKI OD LEONA XIII. DO DANES (121) MODROST: SV TOMAŽ AKVINSKI, SUMMA THEO-LOGICA (odlomek, slovenil ALOJZIJ KUKOVICA) (125) KRITIKE IN PRESOJE: RAJKO LOŽAR (ZDRUŽENE DRŽAVE), VOJESLAV MOLE, IZ KNJIGE SPOMINOV (132) - TINE DEBELJAK (ARGENTINA), DODATEK IN DOPOLNILO K R. LOŽARJA RECENZIJI KNJIGE SPOMINOV V. MOLETA (145) * ALOJZIJ KUKOVICA VEKOSLAV GRMIČ, MALI TEOLOŠKI SLOVAR (148) POGLEDI: FRANC JEZA (TRST), ŽUPANI (152) ZAPISI: TINE DEBELJAK, OB 50-LETNICI PRVE UPRIZORITVE ŽUPANČIČEVE VERONIKE DESENIŠKE (157) UMETNIŠKI PRILOGI: Fotografski posnetki z uprizoritve T. S. Eliotove komedije Koktaj! v izvedbi gledaliikega odseka Slovenske kulturne akcije 1956 v Buenos Airesu - akad. slikar BOŽIDAR TED KRAMOLC (Kanada), Iz Skicirke Slovenija 1973 e ntresig I o J> SZffo^ ^ Leto XIV MEDDOBJE Splošnokulturno revija 19 7 4 5t. 1-2 IZDAJA SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA. UREDNIK FRANCE PAPEŽ. ZUNANJA OPREMA FRANCE PAPEŽ. DIAGRAMACIJE ARH. MARJAN EILETZ. -NASLOV UREDNIŠTVA IN UPRAVE, RAMON L. FALCON 4158, BUENOS AIRES, ARGENTINA Revija izhaja štirikrat na leto. Za podpisane prispevke odgovarja avtor. Spisi s psevdonimom se objavijo le, če je uredniku znano tudi pravo avtorjevo ime. Rokopisi se ne vračajo. Ta dvojni zvezek je 90. publikacija Slovenske kulturne akcije. Tisk tiskarne Editorial Baraga SRL., Pedernera 3253, Buenos Aires Editor responsable: dr. Valentin Debeljak Registro Nacional de Propiedad Intelectual No. 1209422 Esta publicacion se termino de imprimir en el mes de septiembre de 1974, en los Tptf«i[*J.*QPfcfico5 Editorial Baraga SRL, Pedernera 3253, Buenos Aires, Argentina Sr AU/ffau Suc. 6 n O Z n M O ° Z •o ^ VI ro a> to o > JO -n > O C n o > EL CAMINO FRANCE PAPEŽ - Entonces se encaminaron todos esos hombres con sus mujeres, ninos, sus animales y sus cosas por una inmensa caverna, penetraron en los bosques y en los mares del mundo inferior, descendieron en las selvas estigias y los reinos inaccesibles. Todos entraron en las tierras del sol fuerte y rojizo - zarparon como alguien que va en busca de una nueva tierra, una forma de vida o un amor, y s61o por sus cantos y su fe, por sus recuerdos y alegrfas superaron la dura prueba. Cruzaron los rios y los desiertos, penetrando hasta las puertas de Tiahuanaco, pues teman - teniamos un testimonio: la palabra, el barro y la piedra, los colores y los tapices, mascaras y mantas. Poseian una cierta coherencia con el modo de ser del hombre que no es incompatible con la historia, ni con la percepcion de los cambios que ella implica. Aqui estamos, por lo tanto, en un camino despues de veinte anos - veinte anos tratando de aprender y emplear la palabra y čada intento es un nuevo comienzo, una excursion a lo inarticulado con un equipo čada vez mas gastado, pero no hay competencia, sino una lucha por recuperar lo que se perdi6 y volvio a encontrarse 1 y probablemente no hay ganancia ni pčrdida, s61o hay el camino -y el resto es algo que no nos concierne. Este poema, inspirado en el mito de Orfeo, esta dedicado a los miembros de la Acci6n Cultural Eslovena en su vigesimo aniversario. Gornja pesem, navdihnjena po Orfejevem mitu, je posvečena rednim ustvarjalnim članom Slovenske kulturne akcije ob njeni dvajsetletnici. DOKAZ VITALNE SILE V množici literarnih in splošnokulturnih revij, ki so v času zadnjih dvajsetih let izhajale ali še izhajajo v domovinskem, zamejskem in zdomskem kulturnem krogu, izstopa Meddobje kot ena najbolj angažiranih, tveganih in drznih. Kljub svojemu mestu v perifernosti tega kroga teži nenehno in prizadeto v središče slovenske kulturne dejavnosti. Prav to, skrajna obrobnost in teženje v središčnost, daje reviji posebno obeležje in neko dramatično edinstvenost. V tem zapisu želim pregledati položaj revije po dvajsetih letih njenega obstoja in presoditi stanje njenih ustvarjalnih sil ter življenjskih možnosti. Meddobje ima začrtano svojo pot v času našega zdomstva — kakšen je ta čas v svoji sedanjosti in kako se kaže za revijo v prihodnje? Kot je eksistenca vsake revije povezana, lahko rečemo, z razvojem in spremembami, ki nastajajo v usodi njenih ljudi, tako tudi eksistenca Meddobja kaže v mnogih pogledih na našo zdomsko eksistenco in kulturno življenje posameznika v svetu. Začetna leta revije označuje razpoloženjski zanos in mladostna odprtost v širino. Mnogi prispevki so izraz hotenja po pristni kulturni dejavnosti, zadrževani deset let in več. Vendar pa je v dvajsetih letih izhajanja revije mogoče ločiti troje obdobij: prvo do konca III. letnika, drugo do konca X. letnika in tretje od XI. letnika do danes. Značilen za prvo obdobje je širok vpogled v slovensko in svetovno kulturno življenje; poročila o knjigah in razstavah, kritike, ocene in pregledi dajejo vtis pestrosti. Bolj sistematski in globlji izraz te vrste publicistike je Anketa 1954, objavljena v II. letniku. Drugo obdobje je značilno po sodelovanju mnogih ustvarjalnih moči; revija je v letih 1959-1969 štela nad štirideset literatov, esejistov, kritikov in drugih ustvarjalcev. Postala je podoba slovenske ustvarjalnosti v svetu, istočasno pa tudi močan izraz zdomske navzočnosti v slovenskem kulturnem krogu. V tretjem obdobju se vidi stremljenje po utrditvi temeljnega kulturnega težišča navzven in navznoter. V tem obdobju ima revija nad trideset sodelavcev, med njimi nekatere nove, mlade sile iz zdomskega in zamejskega sveta. Po teh ugotovitvah bi bilo mogoče postaviti naslednje trditve o bistvu revije ter o njenem današnjem stanju: 3 Meddobje hoče biti izraz slovenskega ustvarjalca, postavljenega v prelomnico časa - izraz vseh, ki z besedo in mislijo ustvarjajo estetsko in humano podobo časa v smislu principov izdajateljice Slovenske kulturne akcije. Meddobje je doseglo in do danes obdržalo umetnostno kulturni izraz, katerega si je zastavilo in kakršen je reviji primeren. O Meddobju danes ne moremo reči, da je v polnosti svojih moči, lahko pa rečemo, da je v polni zavesti svojega poslanstva. Kljub letom in dogodkom ni v bistvu življenjsko okrnjeno, ampak se s svojim, ustvarjalnim naporom dviga v vrh zrele dobe. življenje Meddobja je znamenje življenja posameznih ustvarjalno dejavnih osebnosti, predvsem pa znamenje duhovne moči vse zdomske skupnosti. V prepričanju o nujnosti leposlovne in splošnokulturne revije v zdomski perifernosti slovenskega kulturnega kroga ter iz navedenih dejstev in trditev pa je mogoče postaviti tele zaključke: Revijo moramo obdržati pri življenju, kajti s tem se obdrži pri življenju slovensko čuteči in ustvarjajoči duh zdomskega umetnika, znanstvenika in publicista. Revija pomeni povezanost s slovenstvom vn obenem našo odprtost v svet. Meddobje je dokaz naše vitalne sile. Revijo moramo ohraniti na takšni višini, da bo v čast našemu izrazu slovenstva in svetovljanstva; slovenska beseda v reviji naj se goji zaradi njene lepote in kot posoda žlahtne misli. Spoznati moramo stvarne možnosti ohranjevanja revije in se jih zavedati kot dolžnost, ki jo terja od nas zdomstvo in slovenstvo, t' FRANCE: PAPEŽ, urednik USODIN ZAPLETLJAJ VLADIMIR KOS Ni bilo več dvoma: Susumu, edinec gospoda in gospe Tamura, mojih zvestih japonskih prijateljev, je zbolel tako resno, da je zavarovalni zdravnik pozno zvečer 14. avgusta dejiaJ, da tisto noč Susumu ne sme zatisniti očesa; da bo okrog enajste najbolj kritično. Vedel sem, da, ima Susumu rad - kljub blesteči japonski tehniki in nepretrganemu utripu denarnega srca - tihe zgodbe Divjega zahoda. Vedel sem, da mu moram od enajstih naprej (ko sem prevzel bedenje na rogozmici) pripovedovati izvirno zgodbo. In kaj je bolj izvirnega kot resnični ljudje? Vse osebe te zgodbe poznam,, čeprav bi one ne spoznale sebe: zgodba mora ostati zgodba, posebno kadar je kratka in nekateri ljudje še živijo. ★ Naše ljudi so v rudarskih predelih ameriškega zahoda v začetku imenovali krajnarje ali krajnerje. To sem razložil za uvod pripovedovanja. Da pridobim na času, sem uporabljal dolge stavčne zveze, ki so v japonščini kaj prikladne, kadar se Človek hoče izogniti enostavnemu in kratkemu občevanju. Posebno počasi sem izgovarjal naša, iz soglasnikov sestavljena imena, ki so kot takšna enostavno neizgovorljiva v japonščini, ki razen tega ne more tvoriti našega l. Včasih sem bolnika vprašal: „Ali veš, kaj pomeni Slovenija? Ali veš, kaj je poštni voz ameriškega devetnajstega stoletja?" Vse je dobro poznal, dasi mu je manjkalo še pol leta do vstopa na univerzo; le pri imenu koloradske gore Pikes Peak sem mu moi-al razložiti, da so v njej našli prvo zlato leta 1859. ★ Zdaj se le veter zaletava v te razpadajoče koloradske bajte, ne tako strašno daleč od zlatega Pikes Peak, po jastrebovskih elipsah nad kanjoni sodeC. A tisti zgodnje jesenski sobotni večer je bilo toliko ljudi in toliko luči in toliko hrupa v najbolj krčmarskem delu soteske, dia se je vračajočemu Smrkovlju zdelo, da nie bo nikdar več noči. Čim bolj se je vzpenjal, tem hladneje bi pravzaprav moralo biti, a nocoj mu je bilo toplo na srcu. Ne zaradi piva, ne; zaradi zamazanega pisma, ki mu ga je izročil 5 brkasti poštni voznik Feeney iz St. Louisa. Celo leto je bilo romalo iz daljne Dolenjske; osem njegovih otrok da lepo moli in še lepše raste; da si je njegova Neža opomogla od prehladne vrcA5ine; in da bodo dolžniki čakali le še dve leti nad 500 goldinarji, to se pravi, točno do 24. decembifa.; in da Neža upa, da jo ima še zmeraj rad. Smrkolj se je ustavil na stezi iz doline; ta zadnji stavek je odtehtal garanje štirih let sekaškega življenja v tujini. Sekači so imeli svoje lope ob previsni steni; zdaj se mu je zdelo, da niso bile tako daleč od neba,, zmeriaj sicer obdanega od skal in sekir in rudarskih zamahov. Zlato iščejo. On pa si je bil izbral tršo, a varnejšo pot. Danes popoldne se je bil odločil. Da se vrne. „Tony," mu je rekel škotski knjigovodja, „če se boš dolgočasil onstran luže, pridi nazaj; za tvojo pridnost je pri nas zmeraj prostora." „In denarja," je dodal in mu izrodil mošnjiček. Megla se je začela dvigati do smrek in Smrkolja je njen hlad naenkrat presunil. Stopil je hitreje. Feeney je bil pri kov&čni StetfiJ&s Ker sem tujec. Japonci zažigajo tanke, opojno dišeče svečke, posebno v navzočnosti neznanega sveta mrtvih. V četrti je dosti velikih in majhnih bolnišnic. Nosači ukrivljenih nog so že davno odšli, so že davno odšli, zibaj e nosilnico h gradu z vzpodbudnimi klici. Jaz vem, ker sem tujec. Za cesto na sever v Nikko, v grobnico diktatorjev iz rodbine Tokugava za cesto za vse misijonarje besede. Kaplje krvi in hropečih merjascev, hropečih merjascev, je veter zapravil v pesku. Cipresnih gozdičkov lasje -pod zaponkami gejš, pod zaponkami gejš, ujetih k ujetim metuljem -lasje so razsuti. čolnov srce na usahlih lagunah je nehalo biti z vesli. Le cesta še zmeraj živi, z brazgotinami ur, živetih v vseh naših četrtih, in v stran prisluškuje, in v stran prisluškuje. Kot da nosilci novice o Ljubem, o ljubih, ne smejo nikdar umreti. Pred stoletji je bila ta tokijska četrt le pokrita z gozdovi in lagunami in tu in tam so stala gostišča, kjer so si premožnejši popotniki lahko privoščili umetniško nastrojeno družbo gejš. Na polotoku Izu - dve uri z brzcem iz Tokia proti jugu - še danes lovijo merjasce. v Za čuka rjori, to je, kitajske rezance, priljubljene posebno v hladnih večerih; za človeka. V naših kemičnih nočnih nebesih zvezde ne morejo dihati. Z dimnikov javnih kopalnic visijo med vejami žic. Pridite k nam! jim kličemo s praga. Leščerbe, tleč od rdečih svil, gledajo vanje starinsko kitajsko. Po hladu diši. Toda zvezde se plaho smehljaje stiskajo. Večkrat zbeže drugam. Večkrat potem se vse zdi nam neslano. Brez vrednih spoznanj. Ne le po Japonski, najbrž tudi po celi Aziji cenijo okusno kitajsko kuhinjo. Kitajsko ku'hano jed proglašajo rdeči lampijoni. Problem industrijsko pokvarjenega zraka in — kot posledice — umiranja zelenine je posebno občuten v tej zadnji izmed milijonskih četrti Tokia, ki leži niže od reke Ara, ki je ena izmed njenih naravnih mejč in je bila Je nedavno ceneno zemljišče za gradnjo tovarn in preprostih stanovanjskih hišic. Menda ima vsaka naselbina na Japonskem javno kopalnico, v moderni dobi s steno med mpškimi in ženskami. Na zunaj jih je lahko spoznati po dolgem, vitkem dimniku, iz katerega se skoraj vsako popoldne vali dim. V začetku bivanja na Japonskem sem jih zamenjal za tovarne.. . Za dež, dež, dež od maja do junija in julija; za dež najplodnejših spominov. V šestem mesecu štetja sonc zgodi se. Prst leži pod vrb šepetom v topli hiši, kje je dež. Riž s skodelicami žil nabreklih v steklo srka srebrnino, da ne mine, kar je res. Bambusi strme za nas navzgor k lesenim srcem, trepetaj e. Veter gloda vrv zaves. V zadnjem mescu breje zgodovine. \ Od maja do julija, s presledki, je na Japonskem deževna doba, ki vpliva na celotno poljedelstvo otokov in, dosledno, na politiko in kulturo. V gosjem redu, v tankovskih presledkih stoječ korakajo. Vse naše hišice in njivice in mostiče prestopajo, vodeč drug drugega za prste belih žic v obzorje, viseče burji s klešč. Z otroki vprašamo blisk za bliskom: „Bitja z zvezd?" Naenkrat burja krohota se, ptič udari v okno, riž se opoteka, bori jokajo. Stojimo, s stenami šklepetaj e. Za jeklaste elektrovode skoz našo četrt; za Eldorado, ki ga ne morejo najti, V gosjem redu, v tankovskih presledkih korakajo, korakajo, korakajo, s slušalkami čez škatlasti obraz. In ptič in riž in bor in svečka stiskajo se k našim redkim besedam. Trenutno je ena izmed najbolj priljubljenih otroških (in včasih odraslih) zabav gledanje televizijskih iger o bitjih iz vesolja. Japonščina otrok največkrat ne pozna glagolov, ki se pa preproste razumejo v konkretni situaciji vpralalca in vpraSanja. Japonska je uvedla elektriko ie v 19. stoletju. 7 Za Fudži, ki se v zimskem jutru vidi s postaje Umedžima, po naše (nekdanjega) otoka Sliv; za triglavsko Fudži, ki čaka tudi na vrnitev junakov, o katerih se Doma ne sme govoriti. Otoku Sliv obložili takrat so veke s peskom. Nekdo je klel. Pod žolt nasip položili so ga, pod proge, v senco kaznilnice. Ko ni oblakov straž, ne meglastih, tovornih vlakov, le streh morje, na bregu dalj stoji čakaje Fudži s svetlim cvetom, otrplim v sneg. Fudži, najvišja japonska gora, ima iz bližine vidne tri zaokrožene vrhunce. Dobršen del tega prisekanega stožca je pokrit s snegom skoraj do poletja. Od nekdaj je v naši četrti tudi kaznilnica, mimo katere teče železnica na sever. Danes kaznilnica ni več namenjena na smrt obsojenim. Japonske slive so bele in rdeče barve. Ko cveto v februarju, Japonci čutijo, da je ponVIad blizu. Le snežno beli Fudži v daljavi jih spominja na dejstvo zime. Za grob, v vrsti neznanih, ob tempeljskem zidu v Dajšimae, na koncu četrti. Za grob nepravično ubitih, vržen v dušo Slovenije. Pod noč sem zgrabil kimono bel, ko je mesec z leščerbo strmel na grob brezimen ob zidu. A zbežal je, pustil kimono v kamelijinih starih rokah in dnu in strahu tolmuna. Ob tempeljskih zidovih se včasih vrste grobovi dejansko ali pa namerno brezimnih. Na zahodnojaponskem otoku Kjušu sem celo našel grob pod templjem, postavljenim na visokih stebrih, grob s križcem zaznamovan, o katerem pravijo, da je grob fevdalnega gospoda mučenca. Včasi'h so grobovi neimenovani, ker se mrtvega drži družbeni madež. n Za 31-zložni fanka, v japonskem slogu, o sivem kolektivu hišic v zadnji tokijski naravi; za hemogram srca. Golobi so šli. Ciprese pri zadnjih potokih držijo pred kletkami sonc v cementni ravnini tulj pahljač. Dasi je japonski haiku sedemnajstih zlogov najbolj znana oblika japonskega pesnikovanja, ni na Japonskem najbolj razSirjena. Najbolj razširjena, vsaj dandanes, je pesem enaintridesetih zlogov, ki jo imenujemo tanka alli pa včasih enostavno vaka, po naSe „ (tipično) japonska pesem". Da ji dam življenje v slovenski obliki, sem 31 zlogov razporedil po smislu pesmi, ne po japonski obliki, ki (vsaj tradicionalno formalno) zahteva zapovrstje dveh 5 zložnih in treh 7 zložnih kitic. Japonci rabijo dve vrsti pahljač: pri obeh je tulj za ročaj, a le pri pregibrtjivi vrsti se da pahljača razprostreti in spet zložiti; pri nepregibijivi vrsti je pahljača podobna velikemu bananinemu listu z ročajem. Za ideograme, ki so del japonske pisave in japonskega mišljenja; za ideograme resnične bodočnosti. V začetku ni Marx ustvaril neba in zemlje. Plešimo obonsko avgustovo noč! Z Začetka do Zdaj na Veke smo v srcu Boga. Plešimo razgreto avgustovo noč! Na strehe nam mesec piše nov ideogram, in čopič namaka v kristalno temo, a boben ne more brati, le bobna pijan: dva znaka v smejanje, oh, enega v bol. Ker boben ne more brati, le bobna. Ha, ha! Plešimo petnajsto avgustovo noč! Ponekod okoli petnajstega julija in ponekod okoli petnajstega avgusta (in ie prej in tudi pozneje) na javnih prostorih zvečer (po delu) plelejo stare ljudske plese, ki jih imenujejo „obonske". Ob6n je budistično praznovanje povratka duš umrlih za tri dni med svojce in prijatelje. Od začetka krščanstva na Japonskem je 15. avgust. Vnebovzetje Marijino, v posebni časti. Ta dan se je bil izkrcal sv. Frančišek Ksaverij na Japonskem; ta dan se je začelo premirje leta 1945. Za jeguljo, od nekdaj najdražjo japonsko poletno jed. Za jeguljarje med nami. Z obiskom zlatega žarka z vesolj stva tako je: da stene navajeno zehajo po gostilni, oči jegulj ar j a nihajo z vrat na dobiček. Rezilo noža na pladnju, in hip se spogledata. žarek dotakne se lilije iz papirja, in gre v akvarij k jegulji, ki tiho zavriska. Z obiskom zlatega žarka z vesolj stva tako je. Kot noža rezilo dotakne se, in ugasne. O, včasih stegnemo v luč roke, v prst se smehljaje. Ko bi bil naš Gospod Jezus hodil po vročih tokijskih poteh ob leno tekoči Sumida in bi Ga tukaj skušal hudič, bi mu Gospod najbrž odgovoril: ,,Človek ne živi samo od jegulje in jeguljine^a dobička, marveč od vsake besede iz božjih ust." & Za raztresene kristjane te, skoraj najbolj naseljene četrti. Za kristjane, raztresene med zidovi naše stare nesloge. Včasih smo mnogi. Včasih komaj za amen. Včasih le kaplje v češnjo razsute krvi za vse celebrirajo. Včasih smo mnogi, toda komaj za amen mladih. Prav ko so japonske češnje najbolj čudovito cvetele, je 17. aprila 1616 umrl sredi med njimi diktator lejasu Tokugava, ki je ukazal pregamjanje kristjanov po vsej Japonski, a ki se je v polnem obsegu razvnelo šele po njegovi smrti. Prvo kapelico so menda pozidali v Tokiu, nekdanjem ribiškem pristanišču, ki se je imenovalo Edo, leta 1599. H Za lutke, ki jih tudi odrasli hranijo in občudujejo; za lastovke, ki smejo nazaj čez mejo, ne da bi se hlinile. že lutke smehljajo se z zlatordečih blazinic na drobne deklice, da spravijo v sklad svoje laske, opanke, kimono. Veter preskuša piščali za svatbo mahu. že režejo znamenje Karpovo vsakemu dečku, da plapola z debelo svečo čez dom. In za šleme vojščakov perunike jim ponujajo liste. Le kdo jih bo zbral? Že sonce z žarečo taktirko na skrinjice trka za ples spreminjanja. Za koga le lutke v poročnem ornatu stojijo? Lastovke s kačke tovarne ne bo več nazaj. V začetku pomladnega razpoloženje je 3. marca praznik lutk za deklice, za katere po domovih razstavljajo lutke, ki predstavljajo nekdanji japonski dvor. Sredi pomladi, 5. maja, pa je praznik dečkov; vsaj na deželi vsaka hiša z dečki postavi lesene drogove s papirnatimi Karpi, natančno po številu dečkov, da s svojo pričujočnostjo nekako izprosijo od onstranstva Karpovo energijo za dečke. Tu in tam iz perunikinih listov napravijo srednjeveške šleme, v katere položijo riževe cmoke, ponavadi za obisk družine z dečki. Skoraj v vsaki japonski hiši je videti velike steklene skrinjice za lutke ,,za odrasle". On Za mesec, ki je še zmeraj velik in lep v samotnih nočeh predmestja; za mesec, ki je ljubil domovino svobodnih. Spominjate se - čisto prve ljubezni? trstik za predmestjem, drhtečih z vodo, zveriženih streh partiture, viseče s stojala pijane noči... Z neba se je mesec odtrgal in hodi, in lilija z rano, pokrito z roko sloni pri tovarniških vratih, in bluza, odprta pod vratom, dehti... Spominjate se? Naših mater ljubezni. Zverižene strehe predmestnih 'hišic pomenijo tudi, da so hišice v posesti ali pa najete od ubogih, ki jih skušajo z raznimi deskami in pločevino napraviti varne pred tajfunom. h Za nedeljo zvečer okoli zadnje postaje četrti; za nepokoj tujine. Na koncu dneva iztegne mesto šapice električne krvi in slišno sreba z zadnjih mlak odsev. Kosti nedelje oglodane pod vroči pesek skrije, pesek njiv, nakrat zadrema v klobček hrepenenj. Vijoličaste spominčice v nebesa rastejo. Le veter ve, zakaj smehljajo se skoz mrak nedelj na tujem. Veter ve. Boš prisluhnil tu? Iz nale četrti se na oni strani reke Ara vidijo nebotične stavbe središčnega Tokia, tukaj pa so večinoma eno in dvonadstropne hišice, pri katerih se skoraj zmeraj mudi veter iz severa. Terminal električne železnice in številni avtobusi skrbijo za v mesto na delo hiteče. Le nedeljo so polni družin in otrok, ker je nedelja v povojni Japonski postala neke vrste praznik počitka za velik del prebivalstva, čeprav nič ne vedo o krščanskem izvoru nedelje, vsakotedenskega spomina Jezusovega vstajenja. & Za ovijalke po razgretih zidovih zarečne četrti; za orkester vseh naših stremljenj. čez zid ovijalke z nedolžnimi cveti hitijo k odprtemu oknu ljudi, še preden se sonce na ribniku vname, še preden. Žerjavovi prsti na traktorju spijo. Tajfuni zdaj hodijo v šolo k vodam. Roke ovijalk pa se dvigajo k oknu nad zidom. Prav blizu je cesta z nervoznim obrazom. Brezbrižnost drži se kanalovih ust. Oči ovijalk se debelim oblakom smehljajo. In kadar postanejo strehe bolj trudne, skladišča bolj črna, bolj daljno nebo -cvetovi drhte zaigrajo na belo obljubo. In zmeraj so bliže visokemu oknu, kjer veter živi, in skrivnostno zlato. In - starkine škarje ves julij prežijo za robom. Dasi prodro tajfuni s Pacifika na otoke tudi junija in julija, so v tem času bolj redki. Zaradi silne poletne vročine, ki jo je čutiti že na koncu maja, ostanejo pri življenju le močne rastline, vsaj tu na vzhodnojaponski ravnini, nekdanji morski naplavini. Za pomlad, ki kliče pogansko četrt k božansko skrivnostnim goram obzorja; za pomlad vseh nas popotnikov svobode. Ko modrikaste, belkaste in rdečkaste kepe v svečnikih &džisa-i vzplamte, vem. A ne grem. Vrabčki pridejo pet in dež si oddahne pod žlebom. V grajskih oknih neb& so megle. Vem. A ne grem. Na stopnicah daljnih gora so svetišča obstala s krošnjo upov na molku. Moj Bog, pojdi z menoj! Ker gore so strašno visoke, morje pregloboko, jaz pa moram prebresti ves svet s pesmijo cest. Cvetlični grm adžisa-i, z mednarodnim imenom hydrangea, cveti s svojimi raznobarvnimi cvetovi v obliki kep pravzaprav na pragu pioletja, ki se zdi nadaljevanje zeleneče pomladi, vsaj kolikor še ni tiste težke, vlažne vročine. Tokijska ravnina je na zahodu obrobljena z modrimi gorami, katerih templji so priljubljene izletne točke za med zidove stisnjene Tokijčane. H Za rakovico, ki živi v potoku, skritem med zadnjimi njivami četrti; za rapsodijo kljub vsemu. Svet megla je bil naprosil tempeljske ciprese za stražo, dotlej da si odpočijejo od romanja skoz severne province. Sonce komaj najde cesto. Obstoji. Namigne drogovom in gre pred srebrno rikšo brez nevestice. Ah, spet je ni v četrti. S peska zdrkne rakovica z obotavljanjem do potoka. Ciprese vpraša krokar v naglici za pot. Nihče ne odgovarja. Ska, ska, ska. Skoz svet megla na sončni osi tipa za zlatom. Včasih so posebno pomladna jutra zavita v gosto belo meglo čez vso četrt. Danes uporabljajo rikšo v velikih japonskih mestih le še za (tradicionalno) prevažanje gejš na kakšno veliko gostijo, kamor so za drag denar povabljene. V naši četrti živi dosti cunjarjev, ki vsako jutro z neke vrste rikšo odidejo iskat karton in papir po velemestu. vT Za himno jesenskemu soncu v ubogi četrti; za samopozabo ustvarjanja. V temni zori veš za dolg blodnjak s kratko svetiljko, s streh visečo. čisto tiho prideš v Tokio, k naše četrti postelji za reko. Tvoj poljub diši od silnih dalj, ki si jih v naglici prehodil, tvoje božanje je s harfe strun, noč za nočjo igrane v zvezdnih oknih. Naših src bolezen z nami spi, z nami odpre oči v sivino. Tvoj smehljaj nikdar ne trka trd, sonce! Zares — čigavo nosiš krinko? Ne le naša četrt, skoraj vsaka četrt kakšnega starega, pomembnega japonskega mesta je polna krivulj in zavitih ulic. Pravijo, da so služije, vsaj v središču mest, za obrambo gradu, ki je bil navadno središče kraja. Pri nas pa so te zavite ulice bolj posledica nerazvite urbanislike in še bolj omejenih denarnih sredstev, ki se morajo zadovoljiti s cenenimi zemljišči. Dasi se Japonec prikloni vsakemu človeku, se vendar prikloni bolj dolgo in niže vsakovrstni sili. Ubogi ljudjel Japonsko gledališče še zmeraj uporablja krinke, ki tako genialno ponazorujejo odkrivanje in dejstvo osebnosti v izkustvu japonskega doživljanja. vi1 Za staro, leseno šolo pri reki Ara; za vsako šolo svobodne resnice, svobodne dobrote resnice. . * Srpanov je mesec se topel, ker pajkove ceste žarijo, ker flosarjem barke teko. še kafrovi listi šumijo pred šolo z odprtimi okni, s prastarih hodnikov lizol. September, september: odhajaš? Ko kaki j i komaj zardijo... Sam spel si za šport slavolok! In knjiga neba je odprta in jaz se še moram učiti oglenih oči od otrok! September, september: odhajaš. Imam nepopisane zvezke za zadnji, največji izpit... V vsaki večji japonski naselbini je šola, ki najdalje ostane takšna, kot so jo bili (največkrat) leseno zgradijli, skoraj bi rekel, v viktorijanskem slogu. Največkrat je žele požar odločilen dejavnik za moderno zgradbo, ki pa nima več tiste stare, ljube domačnosti sredi japonske narave. 7 Za temnomegleni, težki Tokio včasih jeseni; za fabernakelj trpljenja. Vsak dan odhajamo na pustolovščino v vse bolj meglen jesenski čas in pravzaprav skoz vsak obraz na ulice, kjer gib je gib in smrt en zlog. In veter, veter zre za nami trepetaj e. Nekoč, ko - zrasel -v vseh očeh spoznam slabost, ga mirno vprašal bom, zakaj, ko vrnemo se s culo ran in vržemo jo v bambusovo posteljo, zakaj molče se nam smehlja, sloneč k podboju? Včasih, ko dežuje v presledkih, posebno jeseni, postane tokijsko nebo skoraj črnosivo, umazane megle se vlečejo po cestah in lepijo ob stavbe in ograje in kljuke in vseogromno mesto postane nekam tilio. Sredi popoldneva gorijo cestne svetiljke, a mestu ne morejo odvzeti vtisa cementne puščave. Ko to se dogaja, je sivo v sekundi, viseči pod srcem na ledasto steklo. Nad njo krizantemino sonce ugasne. Nad njo še preplašeno krokar utihne. Svoboden zaprt sem v neviden zapor. Mrčavo udari na okence v steni. Smejanje žene in otroka se skrije, korakanje mož se pomembno ustavi. Nesmiselnost dvigne zapah in ponudi vso svojo svobodo, vse svoje telo. Za upepelitve ob reki Ara; za up, ki je dar umirajočim. Ko to se konča, je na pragu svileno. In tiho dežuje in rahlo dežuje, ker list se oklepa lesa, da ne pade. Nesmiselnost, skrita v kimono, odide. Večer je. Ostani pri meni, Gospod! Ob relci Ara sloji stari krematorij; nekoč v tej okolici sploh ni bilo stavb in krematorij so obdajale ciprese. V tej okolici je tudi dosti bolnišnic s porodniškimi oddelki. Cestna mreža nudi lahek dostop na sever h goram in na vzhod k oceanu. Bel dim pri sežiganju mrličev zavisi od kakovosti sežgane krste, hudomušneži v četrti pa pravijo, da od kakovosti mrliča... Vse belkasto sleče prosinec, na drugem nadstropju svečanu v namig. Iz z golimi prsti poboža s trpljenj vračajoči se materi novorojenčkov krik. Čez kot v Porodniškem oddelku obesi večernico, preden odide k reki, kjer belkasti dim krematorija, v let napetih kril, drgeta čakajoč. Pepel cigaret tovornjakov bo ceste pokril. Zdaj bo noč brez ločnic in up se bo stisnil k četrti. Naj kdo mu v oči ljubeče šepne, da ni tako grd. Za veter, ki prihaja v našo četrt iz vseh strani neba,- za veter iz vsakdanjosti vesoljstva. Beseda »smrt" je en sam zlog v kitajščini, japonščini in slovenščini. V japonščini je „št", ki ima enako izgovorjavo kot beseda „ši" s pomenom „štiri", zato se precej Japoncev izogiba besedam, kjer bi bilo treba izgovoriti „ši", tako la se poslužujejo drugih besed odnosno inačic. Bambusova postelja je tukaj iz bambusa (posebne zahodnojaponske vrste) spletena rogoznica, ki pokriva tla tipično japonskega bivališča in na kateri se človek lahko zmeraj zlekne, posebno za kratko poletno spanje (pri vstopu v japonsko hišo lezujemo čevlje prav zaradi rogoznic). Zvezda nad črnimi vejami maja, zvezda Marija! Kar mesec ne hodi več vasovat, odkar so mu sneli krinko mladosti s koščenega lica pleše noči? Zvezda med mokrimi vejami maja, zvezda Marija! Le s Tvojega lica nikdo ne more sneti tančice, zmeraj devica in zmeraj le mati s pentljo neba. Zvezda nad dolgimi bori Japonske, zvezda Marija! Povej mu, naj pride in ziba zlat prav drobnim otrokom sanje brez mame čez zibke kanalov z mrtvo nočjo. Za zvezdo nad majskimi bori; za zvezdo Slovencev. Zvezda med črnimi vejami maja, zvezda Marija! Povej mu, naj pride in ziba rad velikim otrokom sanje brez matere: ker prst je oranžna z njeno krvjo. ..Drobni otroci brez mame" so spJavki, o katerih bi naši kanali lahko pisali debele bukve za Vrhovno sodišče, ki bi jih pa najbrž ne hotelo brati — zaradi prezaposlenosti, kot pravimo na Japonskem, kadar se hočemo izogniti obupno neprijetnim problemom. ..Veliki otroci brez matere" smo pa vsi resnični brezdomci; v spalnici naše matere-domovine udarja kladivo in v njeni kuhinji zveni srp. 2 Za žganjetoče in košček življenja v četrti; za pravo žlahtnost. Naši žganjetoči spijo s stavbami med pločniki. Sončni rentgen žge. Kimono duše je s tanko svilo tkan in z živalskimi grbi. Mrak jim vrne barvo lic, široko kretnjo ljubljenih, mrak in zvok deklet. In steklenico z vonjavo težkih vej neznane obale. Veste, včasih stopim v bar, s spomini pokopanih sanj. „Tu in tam. In tam..." sem bil kozarčku zaupal. Zdaj ga Večnosti dvignem na zdravje. Japonsko riževo žganje se imenuje sake. Je prozorno kot voda in posebno močno, ko je pogreto. Nekateri bari so le žganjetoči, tudi uvoženega žganja, drugi so mešanica pivnice in jedilnice. Japonci pijejo najčešče, da pozabijo za hip trpljenje ali pa da se lahko mudijo vsaj za hip neovirano pri osrečujočem v preteklosti ali v bodočnosti. Često se v ta namen zavestno upijanijo. 34 TOKIO 1974 - za dvajsetletnico Slovenske kulturne akcije TEŽKO UMLJIVI KOS VLADIMIR KOS Qj, veter z modro mislijo, za dolgi hip postoj! Povej, zakaj mi pravijo „težko umljivi kos"? In veter zadrži motor nekje pod dušo kril; skoz starodavno krivi bor zaznam le nežen vzdih. Oj, belih tveganj smel galeb, zazri se mi v srce! Morda za sličnosti sem slep? Morda za vez ne vem? Krožeč galeb zatrepeta in švigne v ribji svet. In spet morje se izravna, le s skal polzi odjek. Na črne barke votli les zdaj položim glavo, zdaj govorim, z valovi vmes, to novo pesmico. ,»Težko umljive Kosove pesmi" je nekdo zapisal v neki zamejski reviji. Tudi za to pozornost je pesnik (z japonskim poklonom) hvaležen. Potrudil se je, da je v gornji pesmici kar se da jasen. V. K., Tokio 7. maja 1974. ZASEDA JED KRAMOLC Nebo je viselo temno in mizko. Vremensko poročilo je napovedovalo sneg. Fred se je igral s svetlimi gumbi na radijskem sprejemniku, iskal je svojo priljubljeno postajo, kjer bi mu Stan, ali kako se je že klical, potrdil napoved. Nikdar si ni mogel zapomniti ime napovedovalca, poznal je njegov glas: globok in jasen,, ne britanski in filistrski, ne čisto ontarijski, ampak nek poseben, širok glas, ki pa tudi ni bil prerijski. Prihajal je naravnost iz osrčja znane kanadske oddajne postaje. Moški glas, ki ga je Fred pričakoval; enkrat ali dvakrat je videl Stana v ekranu, ko je komentiral hokejsko tekmo, vendar se obraz ni prilegal glasu. Tako ga je raje poslušal v oddajniku. Glas je potrdil, da bo jutri deževalo. Sicer pa bi si Fred lahko prihranil trud, kajti dobro je vedel, dia bo deževalo - v hrbtu ga je bolela rana,, ki jo je dobil v zadnji vojni. To se je ponavljalo vsakokrat pred dežjem. Oba sinovia sta prišla k njegovi postelji. Tokrat ga je bolelo huje kot ponavadi. Pod odejo je skrival ogrevalno blazino; ni maral, da bi ga fanta pomilovala. „Gremo smučat jutri, daddy?" sta vprašala. „Sta naloščila smuči? Je vse pripravljeno - škornji, palice, rokavice, rute?" „Vse!" „Dobro, vstanita ob osmih, da pridemo čimprej na pobočje." Fred je vedel, da bosta že ob šestih pokoncu. Obrnil se je nekoliko in jima voščil lahkonoč: „Lahko noč, Billy! Lahko noč, Paul!" Vendar pa se je pogovor še nadaljeval: kakšno bo smučanje,, ali bo sneg suh, so smuči zdržijive? Fred se je spomnil, da so minila že leta, odkar je bil zadnjič na snegu. Malo časa je imel za šport. Naslednji dan je deževalo. Radijski napovedovalec je dejal, da niso konec tedna dani pogoji za smuk nikjer na področju južnega Ontarija. Fred je popoldan peljal fanta v kino, se nato vrnil domov in rekel ženi: „Šel bi v mesto, rad bi pogledal v kako galerijo." „Prav," je odgovorila. Ni se zanimala za moderno slikarsko umetnost. Fred je ustavil avto na Bloor Street, šel do mestnega predela, kjer so bile galerije in si ogledal nekaj ne preveč zanimivih razstav. Obešena platna, na katerih so bile v živih barvah upodobljene nekake plastične piščali, kitare in uvele rože... Bilo je že pozno popoldan. Fred je začutil, da je lačen; pojedel je sendvič, popil kozarec piva v bližnjem baru in si prižgal cigareto, ki pa ni imela okusa; pustil jo je tleti* v pepelniku in z obema rokama v žepu stopil na sivo, mokro cesto. Na Yorkville Street je bilo živahno, kljub temu, da dež ni nehal. Sem in tja se je ponujal droben snežni pršeč. Mladi ljudje so kljub slabemu vremenu sloneli ob zidovih, se zbirali v gručah, nekateri so hodili sem in tja, se ustavljali, strmeli v izložbe, oddhajali v stranske ulice. Dolgolasci, bradači, nepočesana dekleta. Večina teh mladih je hotela biti „beat generation", a v resnici so bili prav nasprotno. Dekleta so bila oblečena v hlače rožnatih barv, na glavah so imele pentlje in trakove kot kake apaške lepotice, široke bluze, dolge halje - a vse to je bilo čedlnostno in premišljeno, vsa razpuščenost in zanemarjenost le navidezna. Ta mladina je imela čiste oči, drugačne kot pravi bohemi, lasje so bili urejeno razpušKeni, koža negovana, obleka izbrano čudaška. Na Yorkville Street,, kamor je zahajala ta mladina, so bili trgovski lokali in prodajalne, kjer je človek mogel najti vsakovrstno pisano drobnarijo, kričavo barvasta oblačila, čudna obuvala. Majhni lokali so dajali četrti obeležje bohemstva. V tem predelu mesta sta bili dve galeriji, v katerih je Fred včasih razstavljal svoje grafike. Ugajalo mu je opazovati ljudi; v kavarne ni hodil, kajti tu so kavo po vražje zaračunali. Ponekod so servirale napol gole natakarice gospodičemi, ki so se delali važni v ponarejenem zanimanju za umetnost. Stene so bile okrašene z nostalgičnimi predmeti, muzika predrzno moderna. Fred se je mimogrede nasmehnil dvojici svetlolasih deklet, ki sta šli mimo. Tista, ki mu je bila bliže - v visokih belih škorenjčkih, minikrilu in usnjenem jopiču - mu je vrnila nasmeh, stresla z dolgimi lasmi in položila glavo na ramena prijateljice,, nato ji je nekaj pošepetala in obe sta se ozrli, se zasmejali in mu pomahali. Za trenutek je pomislil, da bi šel za njima, se bežno pogledial v velikem izložbenem steklu, videl, kako mu sivi lasje ob sencih padajo po ovratniku temno zelenega športnega suknjiča... a dekleti sta medtem zavili v drug blok in izginili. Fred si je hotel ogledati razstavo nekega umetnika iz Quebeca in zavil po ulici proti trgovini, ki je bila polna kravat, rut, nogavic in drugega blaga. Od tu je šel naprej mimo trgovine z lepaki' in odtisi znanih umetnin. Lokal je bil poln mladine, ki je prelistavala odtise, nekateri so kupovali, drugi apatično stegovali svoje vratove nad posnetki. Prodajalec za veliko mizo se je smejal s polnimi usti gnilih zob. Fredu je svetoval, naj vzame sliko Castra ali "Che" Guevare - kako so lepe, vsi jih kupujejo, dal bi jih za polovično ceno, ker so na robovih nekoliko obrabljene... „Ne pobiram obrabljenih stvari," mu je odgovoril Fred, prodajalec pa se je še bolj zasmejal. Nekaj "wieltschmerznikov" se je radovedno obrnilo k njima. Fred se je vrnil k avtu, plačal znesek parkiranja in se spet zapeljal do najbližjega bara. Kaj bi sploh bilo mogdče početi v takem dnevu? Morda bi šel v kino, a to se mu je prav danes zdelo nemogoče. Biti sam s seboj, obenem pa se razdajati neki več ali manj neumni namišljeni stvarnosti. Naglo je premaknil vzvod in obenem tako pritisnil na uplinjač, da je avto zdrvel naprej kot nor. Človek izgubi živce v teh dneh in v krajih,, kjer so zime dolge in vlažne. Po nekaj blokih je zaslišal, da ga nekdo kliče po imenu: „Fred! Hello, Fred!" Popustil je gas, ustavil vozilo in zagledal v ogledalu žensko postavo, ki je tekla proti njemu. Odprl je vrata in pogledlal iz nizkega sedeža kvišku - vitka postava dekleta v usnjenem jopiču in v škornjih je bila že tesno ob avtu. Vzburjen se je izkopal iz vozila; kdo zavraga ga je prepoznal v tej množici in megli. Dekle je bila visoka, lase ni imela razpuščene, kot ponavadi, ampak lepo pristrižene in počesane; rožnat trak, s katerim jih je prevezovala, ji je padal po ramenih. Fred je vznemirjen pogledal v obraz mladenke: nosek nekoliko dvignjen,, oči živo žareče, lica še vedno zagorela od poletnega sonca... Smejala se je z lahno priprtimi ustni - takšna je bila Eddy Nelson, poječa zvezdnica v tistih davnih štiridesetih letih. Samo še eno osebo je poznal s takim nasmeškom. Zablisnilo se mu je: „Cintija!" »Hello, Fred!" Neko toplo in prijetno občutje ga je zajelo. Dekle ga je prej vedno klicala mister Novak. Zdaj pa - Fred ... Približal se je, ji položil roko na rame in jo lahno objel. „Lepa sii, Cintija!" ji je rekel. Dekle se je zasmejala brezskrbno in žareče. „Zrasla si medtem..." bi skoraj diejal, a se je spomnil, da tako govorimo otrokom. Stisnil ji je roko in ji gledal globoko v oči. „,Kakšno pentljo imaš v laseh! Noben apaški poglavar ni imel takega okrasa!" Ni umaknila svetlih, sivomodrih oči iz Fredovega obraza. Bile so ženske oči, v katerih je bila potopljena na dnu komaj opazna otožnost. Fred je strmel v njen mladostni izraz in vitko postavo. Iz njenih las je prihajal prijeten vonj. „Zaseda?" je vprašal. Prikimala je in zardela. Preteklo poletje je pazila njegova dva sinova in on jo je večkrat zapeljal domov. Zgodaj zjutraj, prvi žarki so zlatili obzorje in predmestne hiše so se s tipaj oCimi in poizvedujočimi antenami izvijale iz mraka - takrat jo je prijel za roko in jo mehko stisnil. Ni se branila. Nagnil se je k njej in začutil ieti prijetni vonj, kot danes. Pojasnila mu je: parfum,, ki ga uporablja, se imenuje Zaseda... „Zaseda?" se je Fred navidtez prestrašeno ozrl naokrog. Zasmejala se je - on pa jo je poljubil. Zdaj je spet začutil Zasedo v njenih laseh in na obrazu. Sele v tistem trenutku pa je tudi opazil, da stoji nedaleč vstran neki mladenič. „To je Bili," je pojasnila Cintija. „Hello, Bili! Kako si?" „Dobro, sir." Fant mu je krepko stisnil roko. Njegov obraz, ki ga življenje še ni očrtalo, je bil eden tistih obrazov, ki si jih človek težko zapomni. Jasne, modre oči pa so Freda naravnost vznemirjale. Na ustih je opazil komaj zaznaven nasmešek. Nenadoma je začutil, da mu beseda zastaja. Nekaj se mu je zaprlo na dnu zavesti. Vedno je bil ponosen na svojo zmožnost takojšnjega dotika z mladino. To je imel za znamenje, da je sam mlad. Morda je bil tisti nasmešek na fantovih ustih, ki ga je spravil iz ravnotežja, morda je bil sladki vonj Zasede. Cintija je začutila tesnobnost, ki je segla med njiju. Nekako avtomatsko je vprašala: „Kaj počneš tukaj, Fred? Hočem reči, sredi teh hipijev?" Besede, ki jih je Fred mogel iztisniti iz sebe, so bile kot brezkrvne krpe: „Tu sem zašel, ker dežuje. Drugače bi danes smučal. Bolj malo poznam ta konec mesta..." Nato je govoril, da je tu precej umetnostnih dvoran in da je bil namenjen obiskati dlve ali tri. „Tudi midva sva si pravkar ogledala nekaj slik, ne Bili?" Fant je prikimal. Rekel ni nič. „Vama je kaj ugajalo?" ..Riopelle mi ugaja," je odgovorila Cintija. »Njegovo delo se mi zdi doseženo, veš, tiste barve;, nanin, kako jih polaga. Eno takih slik bi si želela.. „Tudi meni je všeč," je pritrdil Fred; „kupec dobi vsaj nekaj barve za svoj denar." „Kako si zloben^ Fred!" se je zasmejala Cintija in si popravila koder las, ki ji je silil na oči. „Od slik, ki sem jih videla danes, si ne bi mogla priklicati v spomin niti ene. So kot družba pri koktalju. Človek vidi vsemogoče obraze, posluša skrbno obleiiene dame in gospode, ki brbljajo o modi, umetnosti, literaturi in kinu,, predvsem pa o sebi in o drugih - a uro potem, ko se razidejo, se nihče več ne spomni nikogar. Vsaj jaz si ne morem obnoviti v spominu niti enega obraza iz tistih zdolgočasenih sestankov." „Pravzaprav ne vem, zakaj toliko ljudi slika," se je Fred počasi otresal odtujenja. „Vse to je antiumetnost,, polna freudovske samovšečnosti. Prepričan sem, da večina teh umetnikov, če jih sploh moremo tako imenovati, v sebi sovraži umetnost." „Še slikaš?" je vprašala Cintija, ,„Da, vendar... ne toliko kot prejšnja leta. Vse umetnostno delo je konec koncev samo prividna panorama. Leta in leta garaš ob večerih in ob sobotah - kadarkoli moreš ukrasti trenutek prostega časa. Zanemarjaš družino in sebe, da je potem tvoje delo obešeno nekaj tednov na steni. Pri otvoritvi stojiš in se smeješ kot kaka Doris Day, da ti kdo kaj odkupi, obenem pa si na tihem želiš, da bi ti ljudje vsaj nekaj pustili za trenutek osamljenosti. To je posiljevanje! Ampak ponavadi se najboljša dela prodajo. Ostane ti nekaj denarja, ki ga kmalu potrošiš in končno - nič." Fred je pogledoval Cintijo. Je bilo v njenih očeh občudovanje? Ali morda samo pomilovanje? Slutil je pri sebi, da ga ima dekle rada, vendar... ali niso to samo sanje, ki se izgubljajo z vsakim dnem v večjo praznino? Saj je dekle vendar dvajset let mlajšfa od njega... Izgubljal je tla pod nogami; zavedel se je nepremostljive oddaljenosti, ki ju je ločila. Molk je pretrgal Bili: „,Omenili ste antiherojsko podobo v modernem slikarstvu. Kaj hočete reči s tem, sir?" Sir na koncu vprašanja je Freda zamajal. „Se misliš predati slikarstvu?" je vprašal fanta. „Ne, siir." „Kaj študiraš?" »Tehniko." „To sem tudi jaz nekoč hotel," je odvrnil Fred, a se je zavedel, da bi bilo bolje, ko bi tega ne izrekel. Fant je bil odličen igralec; Fred ni samo čutil, ampak določno vedel, kaj misli Bili o njem. Tisti zadržani in komaj opazni,, prezirljivi nasmešek - dobro ga je poznal. Isto duševno razpoloženje mladeniča je sam doživljal nekoč„ ko je videl očeta, kako se je šalil z nekim dekletom. Fred je vedel, da mu je hotel Bili reči nekaj, kar bi ga udarilo, nekaj, kar bi ga dokončno onemogočilo. Vse to je vzbujalo v njem odpor in pripravljenost, da odbije napad. „Prav," je nadaljeval po kratkem presledku, ki naj bi dal njegovim besedam poudarek. „A'ntiheroj je moderni odtujeni človek,, z občutkom krivde, zmeden in pregnan, nezmožen verovati v sebe ali v kogarkoli. To je človek, ki ni bil nikdar ljubljen in zato tudi ne more nikogar ljubiti. Uničuje in zasmehuje tisto,, po čemer sam v globini najbolj hrepeni. Antiumetnik zanika vsako umetniško ustvarjanje, posnemati hoče Picassa, Kandinskega, Kokoschko... a prav ti so zame pristni in pozitivni heroji umetnosti." Fred se je zavedal, da je opis njegovega antiherojstva nekoliko pompozen, vendar je Cintijo navidez prevzel. Morda ga je prav to sililo, da je nadaljeval „Na drugem polju, v kinu. so heroji Chaplin, Cooper, Tracy..." Zdaj je čutil, da je bil na spolzkem terenu. „Mrtvi, večjidel vsi mrtvi!"' je posegel vmes Bili. „John Wayne..." Tu je Fred dokotačno padel. Fant je zmagoslavno kriknil: „Šalite se, gospod! Tisti stari, težki in okorni voz, ki drči samo naprej..." Dekle, ki je stala med obema, je poslušala in gledala zdaj enega, zdaj drugega. Prisostvovala je nevidnemu dvoboju. „Kdo je tebi všeč, Cintija?" je vprašal Fred. „Ne vem," je odgovorilo dekle; „vendar„ če hočeta, junak ljubezenskih zgodb - Ryan 0'Neal!" „Zakaj prav on ?" je vprašal Fred. „Morda zato," je mirno nadaljevala, „,ker je občutljiv, umirjen in - mlad." Poudarek je bil tna „mlad". Fred je začutil, da je udarec priletel vanj. „Ja,," Je skoraj zahropel, „mlad je." Bili se ni več smejal; imel je prednost lovca, ki je zadal živali smrtni udarec. „Ugajalo mi bo kaj več govoriti z vama. Sedemo v kavarno in popijemo viski?" „Lepo bi bilo, kajne Bili?" je rekla Cintija. ^Mladoletna sva, sir," je odgovoril Bili; „bolje je, da greva domov." ,Dobro - res, pozno je že. Lepo, da sva se srečala, Cintija! Se bomo še videli, Bili?" „Gotovo," je odgovorila ona. Bili ni rekel nič. Začelo je snežiti. Fred je gledal za njima. Cintija je šla počasi in previdno,, držeč se Billa za roko. Fred je vedel, da čuti njegov pogled, a se ni obrnila. Ko je stopil preko pločnika, bi skoraj padel na zasneženem tlaku; s težavo se je obdržal na nogah. Nato je zdirjal z avtom do glavtne ceste na zahodu in zavil proti domu. Ko je prečkal avenijo Islington, je tako pognal vozilo, da ga je zaneslo proti robu ceste, kjer je bil kup umazanega snega, avto je zdrsel proti jarku, udaril in se zaril v sneg in pesek. „Kako ste,, sir? Ste se poškodovali? Ali right?" Takoj so prihiteli ljudje in radovedno vpraševali. „Yes, nič hudega!" Tudi policist je pridrvel od' nekod na motornem kolesu. Fred si je obrisal oškropljeni obraz, segel v notranji žep in mu izročil vozno dovoljenje. „Ste pili ?" je vprašal policist. „Ne, sir." ,„Ok. Ok." je odgovoril in mu vrnil papirje. »Poklical bom vlačilca, saj ga potrebujete. Prekleto vreme!" „Hvala!" je odgovoril Fred. Nato se je spravil v avto, se zavil in čakal. Sneg in ziamrzli drobci dežja so potrkavali po pločevinasti strehi. Nenadoma je začutil vonj Cintijinega parfuma na rokavu suknjiča. V spcmin mu je prišel njen obraz, lepe oči, lasje, ki so ji padali po obrazu... „Prekleto vreme!" Tih in sam je obsedel v avtu. Popolnoma se je že stemnilo. Misli so mu polnile glavo in prvič v življenju se ni več počutil mlad. iz angleškega rokopisa — France Papež KRISTUSOV PORTRET V LINEARNI OBLIKI MILAN KOPUŠAR črta ima v umetnikovih rokah posebno izrazno moč. Umetnik lahko izrazi z dvema ali tremi potezami značaj,, občutje, temperament osebe; samo z nekaj določenimi Črtami lahko predstavi razgibanost in položaj predmeta. Na papir vrže nekaj osnovnih črt, naredi skico in že zašije pred! teboj obraz in značaj osebe v vsej svoji duhovnosti in človečnosti. Tako s črto ustvarja linearno lepoto. Med linearne stvaritve štejemo: ujedanke, perorisbe, grafite, lesoreze, radiranke, risbe z ogljem in še druge. Znameniti nemški grafik Diirer je ustvaril nešteto tiskanic, narejenih po lesorezih. Te tiskanice, največ z biblično vsebino, so se prodajale in širile po vsej Evropi. Najbolj poznana je njegova risba materinih rok, sklenjenih v molitvi, poduhovljenih in izdelanih do zadnje podrobnosti. Osnova vseh upodabljajočih umetnosti, naj si bo to slikarstva, kiparstva ali pa arhitekture, je načrt. Za vsako platno,, fresko, kip je treba zarisati osnovne poteze. Koliko skic in študija je potrebnega za en sam obraz, za en sam gib! Michelangelo je narisal nešteto teles, mišic, gibov, preden je izklesal en sam kip. Leonardo da Vinci je prav tako s peresom v roki študiral kretnje in obraze oseb, ki jih je slikal. Freske, platna je treba komponirati, prizore dramatizirati, razporediti predmete, osebe, skupine. Črta opravlja svojo funkcionalno vlogo. Klasičen zgled poetično-linearne stvaritve je npr. Botticellijeva Primavera iz leta 1487. Tri gracije plešejo v pomladnem okolju, črta giblje njihova telesa, njihova prosojna oblačila valovijo v prijetnem ritmu. Črta igra v upodabljajočih umetnostih važno vlogo, izraža osnovno lepoto prikazanega predmeta. S črto se ukvarjajo vsi umetniki in vsak je zapustil za seboj več ali manj študijskega materiala ali pa končanih grafičnih umetnin. Med tako ostalino so npr. zelo znane Leonardove skice in risbe o razjarjenih, napetih obrazih; pa tudi o vdanih, smehljajočih in navdahnjenih z božansko milino. Diirerja in Michelangela smo omenili že zgoraj. Od modernih je znan npr. Matisse zlasti po plesalcih na veliki stenski slikariji,, ki jo je prišel slikat iz Francije v Marion, v Ameriki. To so črte izredne lepote, ki s plesalci vred plešejo. Prav tako so izraziti njegovi linearni portreti. Čudovito izrazno moč in eleganco prikazuje njegov obraz ameriškega pesnika Edgarja Alana Poeja. Pri nas je znan Jakac. V njegovih portretih so ostro zarezane, prefinjene črte, ki obraz poduhovijo in pričarajo osebno lepoto portretiranca. Ni dvoma, da je mogoče tudi Kristusa in njegovo življenje predstaviti v linearni obliki. Nekateri verski učbeniki in filmske slikanice so to že poskusili. Od umetnikovih zmožnosti je odvisno, koliko lepote more vdihniti v take stvaritve. Nas tukaj ne zanima toliko celoten grafičen prikaz Kristusove osebnosti, marveč predvsem njegova duhovna lepota. Katere so tiste značile črte v njegovem življenju in značaju, ki na poseben način izražajo njegovo lepoto? Treba je pogledati v evangelije in iz njih izluščiti tiste značilne poteze, ki to lepoto oznanjajo. To je mogoče odkriti iz nekaterih njegovih gibov in kretenj. Ker je Kristus že sam po sebi edinstven in izreden, po pravici sklepamo, da so tudi osnovne poteze njegovega življenja nekaj edinstvenega, izraz posebne duhovne lepote. Poglejmo, katere so te izredne in lepotne črte v Kristusovem značaju. SKLANJANJE i Med Jezusovimi prvinskimi in najbolj pogostimi kretnjami in gibi je na prvem mestu njegovo sklanjanje k ljudem. Beseda sama: „sklonil se je" se v evangelijih nahaja samo enkrat in sicer pri Luku. Ta poroča,, kako je Jezus ozdravil Petrovo taščo od mrzlice: „In sklonil se je nad njo ter zapovedal mrzlici, in pustila jo je." (Lk 4, 39) Matej pravi, da je ležala (Mt 8, 14). Pri Janezu najdemo izraz: „pripognil se je", ko Jezus oprosti javno grešnico. Pisal je s prstom po tleh in se pripognil. Potem se je zravnal in jo oprostil (Jan 8, 6-10). Samo dvakrat je torej Jezusovo sklanjanje v evangelijih dobesedno omenjeno. Toda Jezusovo sklanjanje je vselej vključeno, o tem ni dvoma,, v vse čudeže in druge dogodke, ko so bolniki in prosilci prihajali k njemu, padli predenj na kolena, se vrgli na tla in ga prosili pomoči. Takih primerov je nešteto. Tako je storil gobavec (Lk 5, 12), obsedenec (Mr 5, 6), Jair (Mt 9, 18), kananejska žena (Mt 15, 25), slepec (Jan 9, 6; 9, 38), bogati mladenič (Mr 10, 17), mati Zebedejevih sinov (Mt 20, 20), od desetih gobavcev eden (Lk 17„ 16), Peter (Lk 5, 8), učenci na Taboru (Mt 17, 6-7), sključena žena (Lk 13, 13). V vseh teh primerih in še drugih, v prilikah o neusmiljenem hlapcu (Mt 18,, 26, 29) in o usmiljenem Samarijanu (Lk 10, 25-37) se Jezus vselej sklanja k ljudem. Če hočemo odkriti lepoto te Jezusove poteze in tega giba, moramo poiskati in ugotoviti smisel njegovega sklanjanja. Prostracija je takrat pomenila veliko vež, kakor samo poklekovanje. Človek se je vrgel na tla in pred prošenim ležal v zravnani, vodoravni legi. S tem je suženj, podložnik, prosilec, premaganec pokazal svojo popolno nemoč, svcjo odvisnost od gospodarja, svojo podložnost, ničnost; po drugi strani pa gospodarsko popolno oblast in moč nad seboj, njegovo vsemogočnost. Poudarek je bil v nedosežni razdalji med podložnim na tleh in stoječim oblastnikom nad njim. Ta razdalja med obema ni bila samo nekaj legalnega,, marveč tudi nekaj sakralnega. Navadno se ta razdalja nikdar ni skrajšala. Na kle-čoče in ležeče se oblastnik navadno ni ozrl. Sledila je zavrnitev prošnje, kazen ali smrt. Pred Kristusom se ni nihče sklanjal k ljudem; to je bila filozofija in etos antike in nasploh vsega ne-krščanskega sveta. Ta trda zadržanost, neuklonljiva vladarska trdota je utelešena v mnogih antičnih skulpturah; npr. v egipčanskih kolosih, v babilonskih in perzijskih reliefih. Faraoni sede trdo zravnani v svoji mogočnosti. Že po velikosti teh kolosov moremo sklepati o njihovi nedostopnosti. V slovenskem prevodu stare zaveze je na strani 374 (II. knjiga) objavljena slika faraona Ameno-fisa II., ki drži svoja stopala na glavah premaganih sovražnikov. Tako tudi perzijski Darij i hodijo po tilnikih in glavah svojih ujetnikov in podložnih. Mišljenje stare zaveze ni bilo drugačno: v Jozuetovi knjigi beremo: ..Pristopite, denite svoje noge na tilnik teh kraljev." (Joz 10, 24) Ista misel je izražena v psalmu 109: „Sedi na mojo desnico, dokler ne položim svojih sovražnikov za podnožje tvojih nog.." Ta antična vzravnanost se ni nikdar upognila, nikdar našla stik s podložnimi. Takšno je bilo predkrščansko mišljenje in tak absolutističen način vladanja. S Kristusom se začenja nova doba. On je tisti„ ki se je prvi sklonil k človeku. Sina božjega, ki je odrešil svet, si predstavljamo takole: sklonil se je k nam, nas objel in dvignil k sebi. (Prim.. Kol 1, 13; Flp 2, 5-11; Hebr 1, 1-4). V tem Kristusovem sklonu k ljudem je njegovo božanstvo. Jezus se je sklanjal k ubogim, revnim, bolnim, grešnim, prosečim,, pozabljenim, zaničevanim, zavrženim, k najbolj potrebnim, k tistim, ki jih je svet pohodil in pozabil. S svojimi skloni jih je obdaroval z do tedaj nepoznanimi darovi: sočutjem, tolažbo, razumevanjem, prijaznostjo, usmiljenjem, dobrotlji-vostjo, ljubeznijo. Kako so zrle njegove oči,, kakšno milino je izražal njegov obraz,, ko je pomagal. Tudi njegove roke so večkrat drhtele, ko je delil dobrote. Kakšen vtis je naredil na proseče in potrebne! Lepotna črta njegove dobrote in ljubezni se je od njih spet vračala k njemu. Od ginjenosti in hvaležnosti se jim je tresel glas. Verovali so vanj in ga molili. Koliko radosti je njegovo sklanjanje k ljudem prineslo svetu! Teološka globina Kristusovega sklanjanja je nadalje zajeta v pojmu milosti, Izraz je skoval sv. Pavel, ki je na sebi milost doživljal. V svoji grešnosti je obležal na tleh na poti v Damask. Tam se je Kristus iz usmiljenja sklonil k njemu in ga dvignil k sebi v novo življenje. Pavel je sprejel milost, katere osnovni sestavini sta božja milina, usmiljenje in božja dobrohotnost, popolnoma nezaslužen božji dar. (Glej Juan Luis Segundo, SJ, Grace and Human Condition; 7-9). Prav tako je Kristusovo sklanjanje vključeno v skrivnost božjega učlovečenja v podobi dobrega pastirja, ki daje življenje za svoje ovce. Ta Kristusov sklon, v katerem je toliko teološkega bogastva in ki zajema pravzaprav vso Kristusovo dejavnost^, je zlomil antično in nekrščansko trdoto. Postal je klasičen pravec in vzor vse krščanske morale, etike, ascetike in sploh krščanstva. Ta prelomnica je nekaj veličastnega, je začetek novega življenja, nove dobe in tudi nove lepote. Kristus je njen stvaritelj in začetnik. POGLED NAVZGOR Druga taka osnovna poteza v Kristusovi osebnosti je njegov pogled navzgor. Evangeliji večkrat omenjajo, da je Kristus dvignil svoje oči v nebo. Navadno pomeni to oziranje molitev. Predno Jezus naredi čudež, se ozre v nebo. Tako stori npr., ko blagoslovi in razdeli pet hlebov in dve ribi (M,t 14, 19). Ko ozdravi gluhonemega, pogleda v nebo, vzdihne in reče: efeta (Mr 7, 34). V svojih molitvah povzdiguje oči k svojemu Očetu; tako je storil pred velikoduhovniško molitvijo pri zadnji večerji (Jan 17„ 1); ali pa ko je v samoti na gori prečul vso noč v molitvi (Mt 14, 23; Lk 6,12). Ko je padel na kolena, povzdignil obraz in molil, ni zapadel v kakšno sladkobno držo, kakršno večkrat opazimo na nekaterih slikah (npr. Jezus na Oljski gori). Njegova molitev je bila ekstaza, vendar resničen pogovor z Očetom. To gledanje v duhu ga je tako zajelo in prevzelo, da ga zunanji pripetljaji niso motili, svet okrog njega je enostavno zginil. Kako bi ga umetnik v takem položaju naslikal? Telo vzravnano, oči uprte v nebo, roki razprostrti in nalahno upognjeni nazaj. To je ekstatična molitev, potopljenost in popolna povezanost z Očetom. Klečoč ali stoječ je videti dvignjen od tal,, podu-hovljen, priklenjen v nebo. To je linija navzgor, pristop k Očetu. Ta vertikalnost v Jezusovi molitvi oznanja duhovnost. Ni opazna samo v njegovi molitvi,, ampak v vsem njegovem delovanju, v vsem njegovem nauku. V njem se vse dviga v duhovnost in podaljšuje v neskončnost. Sam je rekel: „Vi ste od tu doli, jaz sem od zgoraj; vi ste od tega sveta, jaz nisem od tega sveta" (Jan 8, 23). Vse linije njegovega nauka so vertikalne, vodijo iz sveta v nebo. Jezus neprestano govori o Očetu, o nebeškem kraljestvu^ o večnem življenju, o živi vodi, živem kruhu, luči itd. Vse je naravnano na onostranost, navzgor, v vstajenje in večno življenje. Sem in tja se ta Jezusova vertikalna linija obrne, kadar govori o peklu in večnem pogubljenju. Tako je npr. obljubil farizejem, da ne bodo ušli večni pogubi. Skušali so ga umoriti in njegovo duhovnost zravnati z zemljo. Zanimivo je videti, da jim Jezus pri vseh razgretih debatah z njimi neprestano uhaja v višavo. „2eleli so ga umoriti„ ker je Boga imenoval svojega Očeta in, se delal enakega Očetu." (Jan 5, 18) Ta Jezusova vertikalnost, ta njegov pogled v nebo nima v nobenem filozofskem ali verskem sistemu, v nobenem svetovnem modrecu zadostne in pravilne primere. Kdo bi se mogel dvigniti v take višine, gledati Očeta, poznati nebesa in o vsem tem govoriti človeku tako, kot je to storil Kristus? Že v tem nazivu abba, kar pomeni cfče, s katerim nas je učil klicati Boga, je skrite toliko božje ljubezni, toliko sreče, da mora biti človek ob tem odkritju vzhičen. (Prim.: Joachim Jeremias, The Central Message of the New Testament) Poganska verstva poznajo le odstop od božanstva. Pred poganskimi maliki, znamenji božanstev, totemi ne stoji nihče zravnan. Častilci se pred njimi zvijajo po tleh, trepečejo in se tresejo. Dlarujejo jim krvave daritve, da potolažijo njihovo jezo, odvrnejo nesrečo, s katero se more božanstvo znesti nad ljudmi. Nobenega pravega stika ni med enimi in drugimi, človek nima dostopa do božanstva, med njimi' ni razgovora in nikakega prijateljskega razmerja. Božanstvo je sfinga, če jo kdo nagovori, mora biti za to predrznost kaznovan. To. ni molitev in ljubezen, to je trepet in strah. Poganska božanstva se ne brigajo za človeka, ampak le zase. V tem ni nobene dinamike, marveč statičnost in krčevita zavozlanost. Nobene linije ni, ki bi' povezovala božanstvo in človeka. Samo judovsko verstvo je imelo nekoliko bolj sproščen pristop k Bogu, a je tudi tu še vse prežeto s strahom pred božjo jezo in božjim veličastvom. Kristusova vertikalnost in vsa njegova duhovnost je nekaj edinstvenega. Kristus je tisti, ki je prvi res zarisal in ustvaril vertikalno linijo med nebom in zemljo, med Bogom in, človekom. Krščanstvo je modrost, ki vodi človeka v najvišje, nebeške sfere. Ves Kristusov nauk in vsa njegova teologij'a pa je en sam dvig in poziv navzgor in v tem obstaja in živi najbolj prečiščena lepota. DAJANJE Tretja značilna in bogata poteza v Kristusovem značaju je njegovo dajanje. Kristus je dajal in se razdajal. Evangelisti so to njegovo kretnjo zajeli v besede: „Sin človekov ni prišel, da bi se mu streglo, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge" (Mt 20, 28; Mr 10, 45). Kakor se Bog v svoji ljubezni razdaja, tako se Kristus razdaja v odrešenje vsega Človeštva. Evangelisti, zlasti Janez še bolj podrobno, opisujejo to Kristusovo razdajanje ter naštevajo darove, ki jih Kristus daje in prinaša. Kristus je dobri pastir,, ki daje življenje za svoje ovce (Jan 10, 11-18) Kristus prinaša mir (Jan 14, 27), pošilja tolažnika Sv. Duha (Jan 14, 16, 26), daje novo zapoved: „Ljubite se med seboj" (Jan 13, 34), izroča nam svoj nauk, svojo resnico (Jan 17, 14-18),, daje nam svoje telo v jed in kri v pijačo (Lk 22, 19-20). Kristus prinaša ogenj na zemljo, da bi vnel vse (Lk 12, 49). Njegovih darov je nešteto: nauk, resnica, zakramenti, milost itd. Z eno besedo : dal nam je samega sebe. „,Večje ljubezni nima nihče, kakor je ta, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje," (Jan 15, 13) V čem je lepotni vidik tega Kristusovega dajanja in vseh njegovih darov? Ko o tem govorimo, nam nehote prihaja na misel Leonardo-va freska o zadnji večerji. Leonardo ni naslikal trenutka, ko Kristus postavlja evharistijo, marveč razpoloženje, ki je nastalo ob njegovih besedah: „Eden izmed vas me bo izdal." (Mt 26, 22) V tem trenutku ves zbor učencev osupne in se odmakne od njega. Kristus sedi z razprostrtimi rokami in dlanmi obrnjenimi proti gledalcu, osamljen sredi apostolov. Njegova osamelost izstopa, podčrtana in nad vse vidna je misel, ki je Kristusa prevevala. Svoje življenje dam v odkupnino sveta. Njegova drža, kretnje, slovesen molk, ki je sledil, in vse okolje glasno govori o tem dajanju. To in vse drugo, kar nam je Kristus dal, so tiste linije lepotnega značaja, povezane v eno samo celoto. To je tisto „nedoumljivo bogastvo Kristusovo" (Ef 3, 8), o katerem govori sv. Pavel. Lepota Kristusovega dajanja nadalje obstoji v bogastvu in mnogovrstnosti njegovih darov. Predaleč bi zašli, če bi se spustili v razpravljanje o lepoti teh darov. Kam bi nas pripeljal že samo razgovor o njegovi ljubezni. Vzemimo samo kratko primero med Kristusovimi darovi in darovi,, ki nam jih nudita civilizacija in kultura in omejimo se le na literarna dela in stvaritve. Dolga vrsta pesnikov in pisateljev je ustvarila velika in pomembna dela; že stoletja in tisočletja je znana njihova slava. Njihovih imen in del nam ni treba naštevati, saj jih vsakdo pozna: Homer, So-f okle j, Virgil, Dante, Shakespeare, Goethe, Dostojevski, Tolstoj in drugi. V vsem, kar so ustvarili, živijo večno, kakor pravi Prešeren. V čem je njihova zasluga in veličina? Čisto kratko bi na to odgovorili takole: Življenje so v vsej svoji pestrosti in bogastvu,, v tragiki in veselju, v joku in smehu, v bolečini in sreči,, blagoslovu in prekletstvu zajeli in ga prelili v pesem in prozo. Hoelderlin pravi, da je poetična dejavnost spreminjanje sveta v besede. Utrip življenja so oblekli v lepotno oblačilo in, mu dali umetniški izraz. V koliko so res pravi umetniki, je odvisno od izbrušene oblike, od posode, ki jo uporabljajo, in od idejnega bogastva,, ki sije iz njihovih del. Njihova življenjska zasluga je plemenitenje, kultiviranje in likanje življenja in človeške osebnosti. V čem je Kristusova veličina, ga primerjamo s temi slavnimi možmi »pesniške rabe"? Kristus sam ni ustvarjal literarnih del, če izvzamemo njegove parabole. Kakšen tvorec je Kristus ? To, kar je on ustvaril in nam podaril, presega kakršnokoli človeško tvornost in zmogljivost, je nadčloveško, je nadnaravno. Pri kulturnih tvorcih in delavcih občudujemo njihovo genialnost. Kristusova genialnost je izražena v njegovih potezah sklanjanja, pogleda navzgor in dajanja. To so črte nadnaravnega, metafizičnega reda. Človeški duh si jih ni mogel zamisliti, niti spočeti. Te tri osnovne poteze: sklanjanje, pogled navzgor, dajanje,, pa še katera druga,, so zarisane v Kristusov obraz. Te vertikalne in horizontalne linije, ki se dvigajo k Očetu, pa spet prihajajo k človeku ter se razdajajo na neštete načine, so osnovni obris Kristusove osebnosti. Zanimivo je, da je v vsaki posebej Kristus zajet v vsej svoji bitnosti. V vsaki potezi je vsebovana krščanska teologija. Lepota teh osnovnih Kristusovih črt obstoji v njihovi individualnosti, izvirnosti, absolutnosti, nadnaravnosti, duhovnosti in tudi v osrečevanju. Prehajajo v metafizični, nadnaravni, božji svet. To je duhovnost, žlahtnost, ki vse presega, ki ji ni primere. Spis je bil izpopolnjen po objavi v angleščini v Homiletic and Pastoral Review, junija 1973. IZ ALBUMA PROSPERO l 41 Jecljal pred tolike lepote bliščem Apel bi, ki je ptice presleparil, ko videl bi, kaj je slikar ustvaril čudes omamnoživih z barv prgiščem. Esterin marmorni obraz na sliki vse lepši je, kot če se zre v zrcalu. Ime pozabljeno je deve kmalu, telesni lik na vek slave jeziki. Ave! Ti krona si žena, Tatjana, ti, ki slepiš beneška ogledala. Jeli lepota tvoja barvam znana? Ah„ zate svet še ni rodil slikarja. Naj bi slikar bil sama zlata zarja, iz ljubosumja bi se mu ne vdala. 46 Godujete: kako naj voščim Vam, ne veni. Od nekdaj je navada, da bohem a sonetom laska lepim se gospem. Poskušam, a besed ni, slejkoprej sem nem. Ezav prodal prvenstvo je za latvo leče, jaz dal bi pevski dar za čedne Ceče. A kaj, ko revež nimam glumske sreče, da bi glasno ponovil, kar srce šepeče. Vaš kodrolašček ljubi vas. Vam je povedal Igrivo Vam mežika, brca, suje, grgra,, brblja in ljubi brez besed. In nezapeta pesem se ne čuje, ki poje jo poet, odkar Vas je ugledal ? Res treba je besed? Sprejmite ta sonet! THOMAS STEARNS ELIOT KOKTAJL (THE COCTAIL PARTY) komedija Poslovenil FRANCE PAPEŽ Svoj dolg želim priznati dvema kritikoma. Gospodu Martinu Brownerju, ki je bil odgovoren za krstno predstavo te igre na festivalu v Edinburghu leta 1949: za njegovo kritiko zgradbe, od prve zasnove do konca; za nasvete, ki sem si jih bil povečini osvojil in jih je predstava na odru tudi potrdila. Pa gospodu Jobnu Haywardu za nenehno kritiko in popravljanje besedišča, jezika in sloga. Moj dolg obema ocenjevavcema je moč razumeti le po primerjavi naslednjih verzij komedije z dokončnim besedilom. T. S. E. Novembra 1949. OSEBE Edvard Chamberlayne - Julija (Gospa Shuttlethvvaitel - Celija Coplestone • Aleksander MacColgie Gibbs - Peter Quilpe - Nepoznani gost, spoznan na- / to kot Sir Henrik Harcourt - Reilly - Lavinija Chamberlayne - Bolničarka -Tajnica. GODI SE V LONDONU PRVO DEJANJE Prvi prizor SPREJEMNICA PRI CHAMBERLAYNEJEVIH V LONDONU. POZNO POPOLDNE. EDVARD CHAMBERLAYNE, JULIJA SHUTTLETHWAITE, CELIJA COPLESTONE, PETER OUILPE, ALEKSANDER MacCOLGlE GIBBS, NEPOZNANI GOST ALEKS Nisi razumela zgodbe, Julija: tigrov sploh ni bilo. V tem je ves smisel. JULIJA Kaj sta počela torej ti in maharadža na drevesu? ALEKS Draga Julija, nemogoče ti je razložiti. Nisi poslušala. PETER Znova boš moral povedati, Aleks. ALEKS Nikdar ne pripovedujem dvakrat iste zgodbe. JULIJA A jaz še čakam, da bi zvedela, kaj se je zgodilo. Vem, pričelo se je s tigri. . . ALEKS Rekel sem, da ni bilo tigrov. CELI J A Nehajta se že prepirati! Zdaj si ti na vrsti. Julija. Pripoveduj nam zgodbo, ki si jo povedala oni dan o gospe Klootz in o poročnem kolaču. PETER In kako jo je našel kletar v shrambi in ji splaknil usta s šampanjcem. Ugaja mi tista zgodba. C ELI J A Tudi meni je všeč. ALEKS Jaz se je ne naveličam poslušati. JULIJA Zdi se, da jo že vsi poznate. 53 CELI JA Da jo vsi poznamo? Da, a tebe poslušati se ne utrudimo. Sicer pa ne verjamem, da smo jo že vsi slišali. (NEPOZNANEMU GOSTU) Vi je še niste slišali, kaj ne? NEPOZNANI GOST Ne, še nikdar. CEH JA Novega poslušalca imaš, Julija. Ne verjamem, da bi jo Edvard poznal. EDVARD Morda sem jo slišal, a se ne spominjam. CELI J A Samo Julija zna pripovedovati to zgodbo. Tako dobro posnema z obrazom. JULIJA Jaz posnemam z obrazom? PETER Dobro posnemaš z obrazom. Ničesar ne zgrešiš. A LE K S Ničesar ne zgreši, razen če namenoma. CELI JA Posebno litvanski naglas. JULIJA Litvanski naglas? Pri gospe Klootz? PETER Zdi se mi, da je bila Belgijka. A LE K S Njen oče je bil iz neke baltske družine - iz ene najstarejših, ki je segala z eno vejo na Švedsko, z drugo na Dansko. Bilo je nekaj zelo ljubkih hčera. Radoveden sem, kaj je z njimi. JULIJA Gospa Klootz je bila nekoč očarljiva. Kakšno življenje! Navadno sem ji rekla: „Greta! Preveč je življenja v tebi." Ona pa se je razveseljevala. (NEPOZNANEMU GOSTU.) Ali ste vi poznali gospo Klootz? NEPOZNANI GOST Nte, nisem je poznal. CELI JA Nadaljuj z zgodbo o poročnem kolaču. JULIJA Prav, a zgodba v resnici ni moja. Slišala sem jo od Delije Verinderjeve. ki je bila zraven, ko se je zgodila. (NErOZNANEMU GOSTU) Poznate Delijo? NEPOZNANI GOST Ne, ne poznam je. JULIJA Veste, pred pripovedovanjem zgodb se je dobro skrbno zavarovati. A LE K S Delija Verinder? Ali ni imela tri brate? JULIJA Koliko? Zdi se mi, da dva. A LE K S Ne, trije so bili, a ti nisi poznala tretjega. Pridrževali so ga bolj doma. JULIJA Ah, meniš onega! ALEKS Slaboumen je bil. JULIJA Ne, ni bil slaboumen, le bolj naiven je bil, A LE K S Prav, torej naiven. JULIJA Znal je spretno popravljati ure; imel je tudi sijajno razvit sluh -vem, da je slišal netopirjev klic. PETER Netopirjev klic? JULIJA Da, netopirjev klic je slišal. CELI JA Ampak kako veš, da ga je slišal? JULIJA Ker mi je povedal in sem mu verjela. CELI JA Kako si mu vendar mogla verjeti, če je bil tako.. . naiven? Morda si je le domišljal. JULIJA Ljuba Celija, ne bodi tako nezaupna! Nekoč sem bila tam na severu, v njihovem gradu. Kako je trpel! Morali so mu poiskati otok, kjer ni bilo netopirjev. A LE K S Ali je še tam? Julija je res pravi zaklad novic. CELIJA Malo je, česar ne bi vedela. PETER Julija, nadaljuj zgodbo o poročnem kolaču! (EDVARD GRE VEN.) Ne, počakali bomo, da se vrne Edvard. Želim si odpočiti. Ali je še kaj koktajla? PETER Pripoveduj vendar! Edvard tako in tako ni poslušal. JULIJA Ni poslušal, res - a je tako natančen. Edvard brez Lavinije! Cisto nemogoč je. Meni prepušča, da vodim stvari. Kakšen gostitelj! In nič ni za pod zob. Edini smisel družbe pri koktajlu za tako požrešno starko, kot sem jaz, so prav okusni poslastki. Pijem lahko doma. (EDVARD SE VRNE S PLADNJEM.) Edvard, daj mi še tistih slastnih oliv! Kaj je to? Ocvrt krompir? Niti videti ga ne morem. Pričela sem vam torej pripovedovati o gospe Klootz: bilo je na Vincevvellovi ženitnini, pred mnogimi leti. (NEPOZNANEMU GOSTU) Poznate Vincewe!love? NEPOZNANI GOST Ne, ne poznam Vincev/ellovih. JULIJA Ah, oba sta že umrla. Hotela sem se le zavarovati: če bi bila vaša prijatelja, bi ne mogla povedati zgodbe. PETER Ali sta bila sorodnika Tonija Vincewella? JULIJA Da, Toni je bil pridobitev, a ne rešitev. On je položaj še poslabšal. Ali si poznal Tonija? V Oxfordu si ga spoznal? PETER Ne, v Oxfordu ga še nisem poznal. Lani s-»m ga slučajno srečal v Kaliforniji. JULIJA Vedno sem si želela v Kalifornijo. Povej, kaj si počel v Kaliforniji? CELI JA Filmal je. PETER Poskušal filmati. JULIJA Kateri film? Morda sem ga že videla. PETER Nemogoče, ker po pravici rečeno, ga niso nikdar predvajali. Da, nek film smo izdelali, a zanj so priredili drugačen scenarij. JULIJA Ne tistega, ki si ga ti napisal? PETER Ne. A jaz sem preživel kljub temu prijetne dneve. C E L I J A Nadaljuj zgodbo o poročnem kolaču. Julija! JULIJA Sedi za trenutek, Edvard! Vem, da si popoln gostitelj, a skušaj se vživeti, da si tokrat samo gost v družbi pri Laviniji. Toliko stvari bi te rada vprašala. Zdaj je lepa priložnost, ko je Lavinija zdoma. Vedno sem si dejala: ,,Da bi le Edvarda enkrat samega našla in se z njim resno pogovorila!" Tako sem rekla Laviniji. Tudi ona je bila za to. Dejala je: „Prav, poskusi." In zdaj je prvič, da te najdem brez Lavinije, razen takrat, ko je bila zaprta v pralnici in ni mogla ven. Vem, kaj si misliš. Prepričan si, da sem stara prismoda, a jaz mislim resno. Tudi Lavinija me ima za resno. Zato je odšla, se mi zdi — zato, da bi se jaz lahko pomenila s teboj. 58 Morda je v shrambi in posluša, kaj govorimo. EDVARD Ne, v shrambi je ni. CELI JA Je za dolgo odšla, Edvard? EDVARD Res ne vem - vsaj dokler mi ne sporoči. Če je njena teta zelo bolna, bo ostala tam nekaj časa. CELI JA Kaj boš počel medtem? EDVARD Ne vem. Morda bom odšel tudi jaz. CELI JA Ti boš odšel? JULIJA Ali imaš tudi ti teto? EDVARD Ne, nimam tete, a bom morda kljub temu odšel. CELI J A Ampak, Edvard.. . Kaj sem hotela pravkar reči? Težko je za starejšo damo samo na deželi in skoraj nemogoče je dobiti strežnico. JULIJA Ali je to njena teta Lavra? EDVARD Ne. Druga teta je, ki je vi ne poznate. Sestra njene matere je in precej osamljena. JULIJA Njena najljubša teta? EDVARD Ne, ona je najljubša nečakinja te tete, ki pa je nekam čudaška. Kadar zboli, zahteva, da je Lavinija pri njej. 59 JULIJA Ne spomnim se, da bi bila že kdaj bolna. EDVARD Da, vedno je bila zelo zdrava. Zato pa se še posebno prestraši, kadar zboli. JULIJA In pošlje po Lavinijo. Popolnoma razumem. Ali se kaj obeta? EDVARD Ne, zdi se mi, da je vse naložila za rento. JULIJA Torej je to Lavinijino vedenje zelo nesebično in prav njeno. Vendar pa, Edvard, Lavinija ostane zdoma lahko cele tedne in ko se vrne, kdo ve, ali je ne bodo spet klica! Razumem te priletne, žilave ženske - jaz sama sem ena od njih. Zdi se mi, kot da bi že vse vedela o teti v Hampshiru. EDVARD V Hampshiru? JULIJA Ali nisi rekel, da živi v Hampshiru? EDVARD Tega nisem rekel. JULIJA Ali si rekel Hampstead? EDVARD Ne, tudi Hampsteada nisem omenil. JULIJA Nekje vendar mora živeti. EDVARD V Essexu živi. JULIJA Blizu Colcheslra, kajne? Laviniji so všeč ostrige. EDVARD Ne. Prav sredi Essexa je. JULIJA Dobro, ne bomo preiskovali naprej. Imaš morda njen naslov in telefonsko številko? Morda se bom v Cornvvall grede oglasila pri Laviniji. A bodimo uvidevni: ali dovoliš, da sem medtem tvoja teta — samska in živeča seveda od rente? V petek te povabim na kosilo - samo tebe - in povedal mi boš več o vsem. EDVARD O vsem? JULIJA 2e veš, kaj mislim: prihodnje volitve. . . in tvoje tajnosti. ju»' EDVARD Večina mojih tajnosti je nezanimivih. JULIJA Le počakaj, ne boš ušel! V petek boš pri meni na obedu. Sem že izbrala ljudi, s katerimi se boš sestal. EDVARD Ali nisi dejala, da bova sama? JULIJA Da, sama, - brez Lavinije. Z drugimi boš zadovoljen -a govoril boš samo z menoj. Je že vse urejeno. Zdaj moram iti! EDVARD Iti moraš? Res? PETER Kaj ne boš povedala zgodbe o gospe Klootz? 61 JULIJA O kateri gospe Klootz? CELIJA In o poročnem kolaču. JULIJA O poročnem kolaču? Saj nisem bila na njeni poroki. Tako zabaven večer smo imeli, Edvard: ocvrt krompir je bi! izvrsten. Poglejmo zdaj - ali sem vzela vse? Kakšna prijetna družba! Upam, da se bomo še sestali. Zakaj ne pridete v petek vsi k meni na obed? Ne, bolje, da ne, sicer mi dobra gospodična Batten še odpove in gre. Tako, zdaj moram iti. A LE K S Tudi jaz. PETER Celija, vas smem pospremiti? CELIJA Ne, Peter, žal mi je. Vzela bom taksi. JULIJA Ti greš z mano, Peter. Ce dobiš taksi zame, te zapeljem prav do doma. V petek te pričakujem, Edvard. In Celija -kmalu se morava spet videti! Ne odhajajte vsi prav zdaj, ko grem jaz. Zbogom, Edvard! EDVARD Zbogom, Julija! (JULIJA IN PETER ODIDETA.) CELIJA Zbogom, Edvard! Se bova kmalu spet videla? EDVARD Morda. Ne vem. CELI JA Morda? Ne veš? Prav, zbogom! EDVARD Zbogom, Celija! A LE K S Zbogom, Edvard! Upam, da boš kmalu prejel boljše novice od Lavinijine tete. EDVARD Ah. .. da.. . hvala lepa! Zbogom, Aleks! Res ljubeznivo, da si prišel. (ALEKS IN CELIJA ODIDETA. EDVARD NEPOZNANEMU GOSTU) Ne hodite še! Ostanite tu. Popijva koktajl. Ali pa želite whisky? NEPOZNANI GOST Gin. EDVARD S čim? NEPOZNANI GOST Z vodo. EDVARD Opravičiti se moram za nocojšnji večer! Dejstvo je, da sem se hotel znebiti družbe: prišli so namreč samo tisti, ki jih nisem mogel pravočasno obvestiti, naj ne pridejo. Tudi nisem vedel, da boste prišli v i . Mislil sem, da mi je Lavinija naštela imena vseh, ki so bili povabljeni. Vidim pa, da bi bilo važno obvestiti samo ono grozno starko - zaradi drugih bi bila skrb odveč. (PRI VRATIH POZVONI. EDVARD K VHODU REKOČ;) Vedno se pojavi, kadar bi si jo človek najmanj želel. (ODPRE.) Julija! (VSTOPI JULIJA.) Edvard, kakšna sreča, da dežuje! Spomnila sem se na svoj dežnik. - Tamle je! Kaj neki spletkarita vidva? Dobro, da sem dežnik pozabila jaz in ne Aleks - ta je pravi radovednež. Jaz se v tuje zadeve nikdar ne vtikam. Torej, še enkrat zbogom! Slednjič grem. (ODIDE.) EDVARD Oprostite - zdi se mi, da ne vem, kako vam je ime. NEPOZNANI GOST Iti moram. EDVARD Ne hodite še! Tako si želim govoriti s kom in laže se je pogovarjati z nekom, ki ga ne poznaš. Dejstvo je namreč, da me je Lavinija zapustila. NEPOZNANI GOST Zena vas je zapustila? EDVARD Brez sporočila; prav, ko je pripravljala nocojšnji sestanek. Ko sem prišel popoldne domov, sem našel zapisan le kratek stavek, da me zapušča. Ne vem, kam je odšla. NEPOZNANI GOST To je dogodek. Mi dovolite še en požirek? EDVARD Whisky? NEPOZNANI GOST Gin. EDVARD 64 S čim? NEPOZNANI GOST Samo z vodo - in priporočam vam isti recept. Dovolite, da si ga pripravim sam.. . 'močnega... pijte, srkajoč, počasi... in sede. Sprostite se in globoko dihajte. Da, tako! Dovolite mi zdaj nekaj vprašanj. Kako dolgo ste poročeni? EDVARD Pet let. NEPOZNANI GOST Otroci? EDVARD Nimava jih. NEPOZNANI GOST Bodite optimist! Rekli ste, da ne veste, kam je odšla? EDVARD Ne vem. NEPOZNANI GOST Poznate moža? EDVARD Ni bilo drugega moškega -vsaj da bi jaz zanj vedel, ne. NEPOZNANI GOST In - druga ženska, na katero bi bila lahko vaša žena ljubosumna? EDVARD Ni se mogla pritoževati zaradi mojega vedenja. NEPOZNANI GOST Torej vse v vaše dobro. Če bi bila odšla zaradi drugega moškega, bi mogla spoznati P'" napako 65 in se vrniti. Če bi odšla zaradi ženske, bi se mogla odločiti za odpuščanje in si s tem pridobiti prednost. Če ni vmes druge ženske, ne drugega moškega, je vzrok lahko globlji in morete sklepati, da se ne bo vrnila. Če bi bil vmes kdo drug, bi se vi hoteli ponovno oženiti in tako dokazati ljudem, da vas je nekdo potreboval. Če bi bila druga ženska, bi se lahko poročili z njo in si celo predstavljali, da ste se želeli poročiti. EDVARD A jaz želim, da se žena vrne. V- NEPOZNANI GOST Povsem naraven odgovor. To stanje je za vas nadležno in neprimerno. Neprimerno je bilo tudi lagati o tem: resnice namreč ne morete povedati po telefonu. Za vse pa je treba časa in vi ga ne smete izgubljati. Predlagam... EDVARD Ničesar ne predlagajte. NEPOZNANI GOST Torej vam svetujem. . . EDVARD Prosim vas, ne svetujte. Večkrat sem uporabljal takšne izraze pri zasliševanju prič, zato mi ne ugajajo. Ali vam lahko j a z predlagam? Vem, da sem sprožil ta pogovor, vendar ne vem, kdo ste. Nisem pričakoval tega. Hotel sem si olajšati glavo s tem, da bi nekomu povedal, kar me teži. Ni treba, da bi vedel, kdo ste. Nasprotno: če ne poznate moje žene mnogo bolje, kot mislim, ali če ne veste kaj več o naju, kot se zdi, imam vaše razmišljanje za žaljivo. NEPOZNANI GOST Tako dobro poznam vas kakor vašo ženo. Vedel sem, da je edino, kar si želite, razkošje zaupne izpovedi neznancu. Naj torej ostanem neznanec. Povem vam pa, da pomeni približati se neznancu privabljati nepričakovano, sprostiti novo silo, ali izpustiti hudiča iz meha; to pomeni sprožiti plaz dogodkov, ki jim niste kos. Naj nadaljujem: rekel bi, da doživljate sproščenje, ki se ga še ne zavedate. Počasi boste začutili - zjutraj, ko se zbudite, ali zvečer, preden greste spat - da pričenjate uživati samostojnost. Odkrili boste, da je vaše življenje vedno bolj udobno, brez nenehne kritike in brez trmastega nerazumevanja nje, ki bi urejala vaše življenje bolje, kot si želite, in ki bi ne bila povsem zadovoljna z vašimi prijatelji, ali pa bi spet trdila, da so vljudnejši z njo, kot vi. Ko boste tako prevračali preteklost, se boste čudili, da ste vzdržali tako dolgo in včasih boste morda kar nekam zavistni, da je ona prej uvidela potrebo in imela pogum za prekinitev - ter si tako pridobila trajno prednost. EDVARD Moglo bi biti tako, vendar.. . NEPOZNANI GOST Hočete reči, da jo ljubite? EDVARD Vedno sem mislil, da sva potrebna drug drugemu. Nikdar mi ni prišlo na misel, da bi bil srečnejši s katero drugo. Zakaj govoriti o ljubezni? Privadila sva se drug drugemu. Tako tega nenadnega odhoda brez pojasnila - samo s suhim stavkom, da gre in da se več ne vrne - da, tega ne morem razumeti. Nihče si ne želi ostati v negotovosti, ob uganki: to je tako nekaj... nedokončanega. NEPOZNANI GOST Res, nekaj nedokončanega je in nihče ne želi ostati z uganko. A tu je še nekaj drugega: izguba osebnosti, ali bolje, izguba povezanosti z nekom, za katerega ste mislili, da je del vas samega. Ne počutite se več po človeško. Nenadoma ste zmanjšani v stanje predmetnosti - živ predmet ste in ne oseba. To zato, ker je človek obenem predmet in osebnost. Na to pozabljamo, če le moremo. Kadar se oblečete za družbo in se spuščate po stopnicah z vso mogočo šaro, ki naj vam pomaga v izbrani vlogi, takrat se lahko pošteno zaletite in omahnete, ko ste že spodaj, ker ne slutite, da je pred vami še ena stopnica. Za trenutek ste začutili, da ste predmet, prepuščeni na milost presnetemu stopnišču. Ali pa denimo zdravniško operacijo: dokler se posvetujete z zdravnikom in s kirurgom, dokler ste v bolnišnici, v postelji in kramljate z bolniško sestro, ste še osebnost in središče stvarnosti. A glejte: ko ležite na mizi, ste zanje, ki so okrog vas - kot zakrinkani igralci, - samo kos pohištva v popravilu. Edino, kar je od vas ostalo, je telo,- vaš „jaz" je izginil. Smem natočiti? EDVARD Oprostite! Kaj ste pili? Whisky? NEPOZNANI GOST Gin. EDVARD S čim? NEPOZNANI GOST Z vodo. EDVARD Kam vodi vse to? NEPOZNANI GOST Do odkritja, kaj ste v resnici. Kaj čutite. Kaj ste dejansko med ljudmi. Skoraj vedno se nam zdi, da moramo biti takšni, kot smo. Živimo iz majhnega poznanja tega, kar smo bili. Kdo ste vi? Ne veste več, kot jaz - rajši manj. Niste drugega kot skupek zastarelih vtisov in odzivov. Edino, kar je moči storiti, je ne storiti ničesar. Čakati. EDVARD Čakati! čakanje je ena najtežjih stvari in razen tega - ali ne vidite, da se smešim? NEPOZNANI GOST Nič ne de, če se nekoliko osmešite. Vdajte se in bodite takšen norec, kot ste. To je najboljši nasvet, ki vam ga morem dati. EDVARD Kako naj čakam, če ne vem, kaj čakam? Ali naj rečem prijateljem: „moja žena je odšla"? In če me vprašajo: „kam?", jim porečem: „ne vem"; In če silijo še naprej: „kdaj se vrne?", lahko odgovorim samo: „ne vem, če se sploh vrne." In oni vprašujejo: „pa kaj misliš storiti?", jaz odgovarjam: „nič". Vsi me bodo imeli ali za norca ali pa za navadnega prevzetneža. NEPOZNANI GOST In vse to v vaše dobro: odkrili boste, da lahko presitanete ponižanje. Ta izkušnja je neprecenljive vrednosti. EDVARD Dovolite: priznam, da je mnogo tega, kar ste rekli, res. A to še ni vse. Odkar sem zadnjič videl svojo ženo, danes zjutraj pri zajtrku, se ne spominjam več, kakšna je. Ne vem, če bi jo mogel opisati, ko bi poklical policijo, naj jo poišče. Niti ne vem, kako je bila oblečena, ko sem jo zadnjikrat videl. In kljub temu želim, da se vrne. Moram jo najti in zvedeti, kaj se je zgodilo v teh petih letih, kar sva poročena. Odkriti moram, kdo je ona, in tako spoznati, kdo sem jaz. Kaj mi pomaga vse vaše razčlenjanje, če bom moral ostati vedno v temi? NEPOZNANI GOST Gotovo ni pravi namen ostati v temi, razen dokler se ne operete slepila, da ste bili vedno v luči. Dejstvo, da ne najdete vzroka, zakaj naj se vrne, je najboljša ugotovitev, da jo zares pogrešate. EDVARD Želim jo videti. ..tukaj. NEPOZNANI GOST In videli jo boste. . . tuicaj. EDVARD Hočete reči, da veste, kje je? NEPOZNANI GOST Na to vprašanje ni vredno odgovarjati. Če pa jo pripeljem nazaj, bo to z enim pogojem: obljubite mi, da je ne boste izpraševali, kje je bila. EDVARD Ne bom izpraševal. Ko sva pričela govoriti, se mi zdi, da nisem bil prepričan, ali jo pogrešam. Zdaj sem - vendar, ali jo zares pogrešam? Ni to le sugestija? NEPOZNANI GOST Ne vemo. V štiriindvajsetih urah se bo vrnila in vi jo boste sprejeli tu. (ZVONI/) EDVARD Moram pogledati, kdo je. (K VRATOM) Spet tukaj, Julija? (VSTOPITA PETER IN JULIJA.) JULIJA Edvard, tako sem vesela, da te najdem! Veš, tu sem morala pozabiti svoje naočnike in zdaj sploh ne vidim. Petra sem vlekla po mestu. da sva jih iskala. Jih je kdo našel? Ti veš, da so moji -okvir je iz prozorne, plastične snovi — barve se več ne spominjam, a bi jih lahko spoznala, ker manjka ena leča. NEPOZNANI GOST (POJE.) Jaz bil sem Riley, škiljavec, in pil le gin z vodo; ko je prišla natakar'ca, sem se takoj zaljubil v njo. Boste prišli točno? EDVARD Kot sva se domenila. NEPOZNANI GOST (ODIDE.) Hejla hoj, hejla hoj, kaj je, škiljavi Riley, s teboj? (POJE.) JULIJA Edvard, kdo je ta zoprnež? Se nikdar me ni nihče tako užalil. Kakšna sreča, da sem pozabila naočnike - to je prava dogodivščina! Povej mi kaj o njem. Sta skupaj pila? Lepe prijatelje si zbiraš, kadar Lavinije ni doma! Kdo je? EDVARD Ne poznam ga. JULIJA Ne poznaš ga? EDVARD Nikoli prej ga nisem videl. JULIJA A kako je prišel sem? 7] EDVARD Ne vem. JULIJA Ne veš, kako mu je ime? Če sem prav slišala, je dejal, da je Riley. EDVARD Ne vem, kako mu je ime. JULIJA Ne veš, kako mu je ime? EDVARD Pravim, da nimam pojma, kdo je in kako je prišel sem. JULIJA Pa o čem sta govorila? Sta ves čas pela? Vse preveč skrivnostno je danes v tej hiši. EDVARD Obžalujem. JULIJA Ne, meni pa ugaja. Spominja me tudi na naočnike. To je zdaj največja skrivnost. Peter, zakaj jih ne iščeš? Poglej na polico pri kaminu. Kje sem sedela? Morda so zadaj za zofo, na tleh - ne, hočem reči, za tem stolom. Poglej pod blazino! EDVARD Si prepričana, da jih nimaš v torbici? JULIJA Ne, seveda ne! Tukaj jih nosim sicer vedno... Ah, tu so! Hvala, Edvard! Ti si res spreten, zares; ne našla bi jih brez tebe. Kadar bom spet kaj izgubila, 72 bom prišla naravnost k tebi - namesto k svetemu Antonu. Zdaj moram teči. Taksi me čaka spodaj. Pojdiva, Peter! PETER Upam, da nimaš nič proti, če ne grem s teboj, Julija. Nazaj grede sem se domislil, da moram govoriti z Edvardom. JULIJA O Laviniji kaj? PETER Ne, nič o Laviniji. Nekaj bi se rad posvetoval z njim in zdaj je priložnost. JULIJA Seveda, kar ostani. PETER A do dvigala te pospremim. JULIJA Ne, le ostani pri Edvardu. Nisem še tako brez moči. Razen tega mi je všeč ravnati dvigalo -tam lahko premišljujem. Zbogom torej! In hvala obema - lepa hvala! (ODIDE.) PETER Upam, da te ne nadlegujem, Edvard? EDVARD Zdi se mi, da so me že precej nadlegovali. Želel bi biti sam; vendar, za kaj gre? JULIJA Tvojo pomoč potrebujem. Hotel sem ti telefonirati in priti k tebi, a zdaj je priložnost za razgovor. EDVARD Kaj te vznemirja? Nocoj sem čutil, da ne bom več vzdržal. Ta grozna družba! 2al mi je, Edvard, res, prav prijetna druščina za vse, razen zame. Nisi ti kriv. Domnevam, da nisi opazil, kako je z menoj. EDVARD Dve ali tri stvari da, ne mislim pa, da sem opazil vse. PETER Veseli me, da nisi opazil vsega. Gotovo sem se bolje obnašal, kot sem si mislil. Če ti nisi ničesar opazil, upam, da tudi drugi niso, čeprav me skrbi Julija Shuttlethvvaite. EDVARD Julija res dobro opazuje, a se mi zdi, da je imela nekaj drugega v mislih. PETER Gre za Celijo. Zame in za Celijo namreč. EDVARD Kako? Kaj pa je s teboj in s Celijo? Imata kaj skupnega? PETER Zdi se mi, da imava mnogo skupnega. Oba sva umetnika. EDVARD Nikdar nisem mislil na to. S kakšno umetnostjo pa se ukvarjaš? PETER Nisi bral mojega romana, čeprav je požel nekaj prav dobrih ocen. A bolj kot to naju zanima film. EDVARD Skupno zanimanje za film 74 j mnogokrat druži mlade ljudi. Začenjaš zbadati! Celija se je zanimala za filmsko umetnost. EDVARD Kot za možen poklic? PETER Hotela bi, da bi bil poklic, čeprav ima že poezijo. EDVARD Da, videl sem njene pesmi - zanimive, če se nekdo zanima za Celijo. Seveda, k vsemu imajo gotovo svojo literarno vrednost, o kateri ne mislim soditi. PETER Jaz pa lahko sodim in mislim, da je na višini. Vendar to ni glavno. Menil sem, da imava mnogo skupnega - tu je jedro. Upam, da je tudi ona teh misli. ■ * EDVARD Kako si jo spoznal? (VSTOPI ALEJCS.) A LEKS Tu si, Edvard! Veš, zakaj sem prišel? EDVARD Rajši bi vedel, kako si prišel noter, Aleks! A LEKS Kako? Mimo sem šel in sem opazil, da so vrata odprta. Pa mi je prišlo na misel, da bi pogledal, oe Je še kdo pri tebi. PETER Julija je pustila vrata odprta. EDVARD Nič zato, a zaprita jih, kadar bosta odšla. 1 Ti greš z menoj, Edvard! Mislil sem si: Edvard bo gotovo sam nocoj in vem, da mu ni všeč biti zvečer sam, — zato boš šel z menoj in večerjal pri meni. EDVARD Zelo si pozoren, Aleks, a nocoj želim biti sam. ALEKS Nekaj vendar moraš večerjati. Boš šel ven? Kdo naj ti pripravi večerjo? EDVARD Sam si nekaj skuham; saj ni treba veliko. ALEKS Vem, kako ravnati v tem primeru: presenetil te bom. Poznal me, da sem dokaj spreten kuhar. Naravnost v kuhinjo grem in ti pripravim skromno večerjo -samo zate. Potem te pustimo samega. Medtem se lahko razgovarjaš s Petrom -ne bom vaju motil. EDVARD Dragi Aleks, nič primernega ne boš našel v shrambi. Nisem mislil na to. ALEKS Nič zato, poseben dar imam; skoraj iz nič ti zvarim okusno jed. Vsak drobec mi pride prav. Na Vzhodu sem se naučil. Iz peščice riža in iz posušene ribe pripravim jedi za pol ducata krožnikov. Ne ugovarjaj, prosim. Takoj bom začel. (ODIDE V KUHINJO.) EDVARD 76 Dobro, kje sva ostala? Vprašal si me, kako sem spoznal Celijo. Tu sem jo srečal nekako pred letom dni. EDVARD Na kakem Lavinijinem poskusnem sestanku ob četrtkih? PETER Da, neki četrtek. Zakaj jim praviš „poskusni sestanki"? € D V A R D Lavinija je poskušala pripraviti družabne sestanke, pri katerih sem jaz zabaval manjše goste in se ukvarjal z njenimi „neuspehi" in s „pogreški". A ti si bil eden od ,,uspehov" - vsaj za nekaj časa. PETER Ne bi rekel. Lavinija je bila zelo prijazna z menoj in veliko ji dolgujem. Potem sem srečal Celijo. Bila je drugačna kot dekleta, ki sem jih že poznal; težko dostopna je bila takrat. EDVARD Si jo pogosto videl? ALEKSOV GLAS Edvard, je tu kakšen lonec z dvojnim dnom? EDVARD Mislim, da eden mora biti. Kaj nima vsaka kuhinja takega lonca? ALEKSOV GLAS Ne morem ga najti. Torej s tem presenečenjem ne bo nič; na kaj drugega moram misliti. PETER Ne pogosto. In kadar sem jo videl, nisem imel prilike, da bi govoril z njo. 77 Ti in Celija sta bila povabljena iz različnih namenov. Ti si bil eno Lavinijinih odkritij; Celija naj bi skrbela za družabnost in modo. Lavinija si je vselej prizadevala, da bi se uvedla v razna družabna območja hkrati -a ono sama naj bi bila samo vez med njimi. Zato, se mi zdi, da niso uspeli njeni četrtki. PETER Govoriš, kot da bi bilo že vsega konec. EDVARD Ne, - vse je še nedokončano. A nisi mi povedal, kako si spoznal Celijo. PETER Nekaj dni pozneje sem jo spet videl na koncertu — samo. Tudi jaz sem bil sam. Vedno sem hodil sam na koncerte: v začetku, ker nisem nikogar poznal, da bi šel z njim, in pozneje, ker sem hotel biti sam. A za dekle, kot je Celija, je nenavadno, da je bila sama, posebno še, ker sem menil, da je njeno ime v družabnih krogih poznano. Bodi kakor že - prišla sva v pogovor in zvedel sem, da hodi sama na koncerte in v kino. Se večkrat sva se srečala ob takšnih priložnostih in včasih sva šla skupaj. Biti s Celijo je bilo zame nekaj drugega, kakor biti v družbi ali celo sam. Včasih sva se sešla pri čaju in nekajkrat sva skupaj večerjala. EDVARD Te je po vsem tem predstavila svojim domačim ali kateremu svojih prijateljev? PETER Ne, a nekajkrat mi je govorila o njih in o njihovem pomanjkanju pristnega zanimanja. EDVARD 78 In kaj se je zgodilo potem? Nič se ni zgodilo. Mislil sem, da se resnično zanima zame. Tako srečen sem bil, kadar sva bila skupaj - tako... zadovoljen, umirjen: ne morem povedati. Nikdar si nisem predstavljal tolikšne sreče. Poznal sem samo razburjenja, zmedo, željo po imetju. Zdaj je bilo vse drugače: doživljal sem nekaj nenavadnega... neko umirjen je.. . EDVARD In kaj je prekinilo to zanimivo zadevo? (VSTOPI ALEKS V PREDPASNIKU, Z ZAVIHANIMI ROKAVI.) A LEKS Začimb ne morem najti, Edvard. EDVARD Jih nimamo. Laviniji niso všeč. ALEKS Torej gre po vodi tudi to presenečenje. Misliti moramo na kaj drugega. Nisem pričakoval mandeljnov, računal pa sem z začimbami. (ODIDE.) PETER Prav to je tisto, kar hočem vedeti. Spremenila se je kratko malo v drugo podobo — kot v filmu. Noče me več videti. Izgovarja se z ne prav prepričljivimi pretvezami in kadar jo srečam, se mi zdi zaskrbljena v nekakšnem skrivnostnem vzburjenju, ki ga ne razumem. EDVARD Misliš, da se ne zanima več zate? PETER Napačno tolmačiš. Jaz mislim drugače. Ne pogrešam pri nji zanimanja zame, pač pa tiste trenutke, ko sva oba dojemala z enakimi občutji, delila nerazložljiva doživetja in se oba zavedela samega sebe. Morda je, kot ti praviš, izgubila zanimanje zame. 79 Vse to je zelo naravno. Ko bi samo vedel, kako si srečen. Za nekaj časa je utegnila biti to prava dogodivščina, kot katerakoli druga. Ko pa se je navdušenje ohladilo, si verjetno opazil, da je ona druga ženska in da si tudi ti drugačen. Čestitam k pravočasnemu umiku! PETER Ljubše bi mi bilo, če prihraniš svoje čestitke. Moral sem govoriti z nekom. Pripovedoval sem ti o nečem resničnem -o svojem prvem in morda zadnjem doživetju stvarnosti. In ti ne razumeš. EDVARD Dragi Peter, povedal sem samo, kaj bi se ti namerilo s Celijo v bližnjih šestih mescih. Rekel sem, ti pa lahko sprejmeš ali pozabiš. PETER Kaj naj storim? EDVARD Nič. Čakaj. Vrni se v Kalifornijo. PETER Moram govoriti s Celijo. EDVARD Bo ta še ista Celija? Bolje, da se zadovoljiš z ono, ki se je spominjaš. Spominjaj se je! Povem ti, da je že spomin. PETER A Celijo moram videti, da mi pove vsaj s svojimi besedami, kaj se je zgodilo. Dokler ne bom vedel tega, ne bom poznal resnice niti o spominu. Ali sva zares delila isto zanimanje? Res enako čutila ob glasbi ali ob sliki? Nekaj resničnega je bilo, vendar - kaj je resničnost. . . (ZAZVONI TELEFON.) GLEDALIŠČN1KI THOMAS S. ELIOT, KOKTAJL 13. in 14. oktobra 1956 je gledališki odsek Slovenske kulturne akcije v javnem gledališču v Buenos Airesu (Junin 1063) uprizoril T. S. ELIOTA komedijo KOKTAJL, ki jo je za to priložnost poslovenil pesnik FRANCE PAPEŽ. V zgodovi ni slovenskega gle-dališčenja je bila ta predstava piva uprizoritev primera Elitove dramatike v slovenščini. Predstavo je režiral Nikolaj Jeločnik, scenični okvir pa ji je dal arh. Marjan Eiletz. Igrali so: Jože Rus (Edvard Cham-berlayne) — Nataša lajc-Smersujeva (Julija) - Vanda Ma;cen-Martelan-čeva (Celija Coplestone) - Maks Borštnik (Aleks) - Maks Nose (Peter) - Nikolaj Jeločnik (Sir H. H. Reilly) — Marija Kutnar-Jeločnikova (Lavinija Chamberlayne) — Marjeta Havelka (Tajnica) EDVARD in CELIJA (1. dejanje, 1) Oprosti za trenutek. Halo!.. . Ne moreni povedati zdaj.. . Da, je... Prav, poklical te bom, brž ko bom mogel. (PETRU) Oprosti. Kaj si hotel reči? PETER Kolikšna je resničnost doživetij dveh nestvarnih oseb? Ko bi se mogel opreti vsaj na spomine, bi lahko prenašal kakršnokoli bodočnost. A zvedeti moram resnico o preteklosti - zaradi spominov. EDVARD Ni tako zavarovanih spominov, da ne bi prišli molji do njih. Torej govoriti želiš s Celijo? Ne vem, zakaj naj bi se jaz tako trudil, da bi te obvaroval pred videzom norca. Kaj želiš, da storim? PETER Govori Celiji zame. Ti jo poznaš z druge strani in starejši si. EDVARD Toliko starejši? PETER Da, prepričan sem, da te bo poslušala -že zato, ker se tebe ne tiče. EDVARD Dobro, govoril bom. PETER Hvala, Edvard! Res si prijazen. (VSTOPI AlEKS, OBLEČEN.) A LEKS Kakšno gostijo sem ti pripravil, Edvard! 81 Prepričan sem, da je med vsemi mojimi uspehi ta največji: narediti nekaj iz niča! Niti takrat, ko sem hodil po Albaniji, nisem skuhal takšne večerje iz tako malo stvari, kot sem jih našel v vašem hladilniku. Dobro, da sem odkril vsaj pol ducata jajc. EDVARD Kaj? Porabil si jajca, ki jih je poslala Lavinijina teta z dežele! ALEKS Ha, torej ta teta le živi! Otipljiv dokaz. EDVARD Ne, ne. . . Hočem reči, druga teta. ALEKS 2e razumem. Resnična teta. A kljub temu mi boš hvaležen. Malo ljudi v Črni gori si lahko privošči nekaj takšnega, kar boš ti nocoj jedel. EDVARD A kaj mi ostane za zajtrk? ALEKS Ne skrbi za zajtrk. Skodelica črne kave in kos prepečenca. Vse sem ti pustil na štedilniku, kjer počasi vre. Naj ne vre več kot deset minut. Odhajam in Peter gre z menoj. PETER Preveč sem te zadrževal, Edvard; miru potrebuješ. Pozdravi Lavinijo, kadar se vrne.. . vendar, če dovoliš, bi rajši videl, da ji ne poveš, kar sva govorila. EDVARD Ničesar ne bom povedal Laviniji. PETER 82 Hvala, Edvard! Lahko noč. Lahko noč, Peter. Lahko noč, Aleks. Če vama ni težko, zaprita vrata za seboj, prosim. Kljuko pritisnite. ALEKS Razumeš, Edvard? Nič več kot deset minut. Dvajset minut, pa bo moje delo uničeno. (ALEKS IN PETER ODIDETA.) (EDVARD K TELEFONU IN KLIČEs) EDVARD Je tam gospodična Celija Coplestone?.. . Kako dolgo že?.. . Nič zato. Z A S T O R Drugi prizor ČETRT URE POZNEJE V ISTI SOBI. EDVARD IGRA PASIJANSO. (ZVONJENJE PRI VRATIH. GRE ODPIRAT.) CELI JIN GLAS Ali si sam? EDVARD (VRNE SE S CELIJO.) Celija! Zakaj si se vrnila? Rekel sem, da ti bom telefoniral čimprej: nekaj tnenutkov je tega, kar sem iskal zvezo. CELI JA Če bi bil slučajno še kdo pri tebi, bi rekla, da sem pozabila dežnik. Zdi se mi, da nisi vesel, ker sem tu. Vem, Edvard, da se je nekaj zgodilo, a tvojega vedenja pri telefonu ne morem razumeti. Ni biloi podobno tebi. Čutila sem, da moram nazaj. Reci le, da je vse v redu, pa grem. EDVARD Kako moreš reči, da veš, kaj se je zgodilo? Niti jaz ne vem, kaj se je zgodilo ali kaj se bo zgodilo; da bi vse razumel, bi moral biti nujno sam. CELI JA Dejala bi, da je vse prav preprosto: Lavinija te je zapustila. EDVARD Da, tako je. Mislim, da je bilo to lahko vsem jasno. CELI JA Jasno je bilo, da je teta izmišljena, v sili - in ne prav bistvo. Iznajti bi moral res kaj boljšega - vsaj za Julijo. Sicer pa končno ni važno, še prehitro bodo zvedeli. Ali niso s tem rešene tudi nojine težave? EDVARD Resnične težave so šele zdaj. C E L I J A / Seveda, a so le začasne. Veš, da sem privolila v takšno razmerje samo zato, ker bi sicer ločitev uničila tvoj položaj; mislila sva, da te Lavinija nikoli ne bo zapustila. Upam, da se ne boš držal bedaste navade, da mora vedno žena zahtevati ločitev. 84 Če se je ona odločila, da ti da povod. . . Da, a navsezadnje je stvar drugačna. Lavinija se bo vrnila. CELIJA Lavinija se bo vrnila! Hočeš reči, da nama je nastavila past? EDVARD Ne. Če je kakšna past, smo vsi padli vanjo. Nastavili smo si jo sami. Kakšna pa je ta past, ne vem. CELIJA Kaj se je torej zgodilo? (ZAZVONI TELEFON.) EDVARD Da.. . Ne. Hočem reči, da, Aleks. Seveda, sijajno je bilo. Se nikoli nisem jedel kaj takega. . . Da, zanimivo. Vendar se bojim, da ni nekoliko težko prebavljivo. . . O, ne, Aleks - nikar mi ne nosi sira; nekaj ga je še tu. . . Ne, norveškega nimamo. Zares ne maram sira... . Kaj, copate? Ah, slive in žganje iz Jugoslavije? Ne, zares Aleks, ničesar ne potrebujem. Utrujen sem. Res hvala, Aleks! Lahko noč! CELIJA Kaj pomeni ta zmešnjava? EDVARD Aleks je bil. CELIJA Vem, da je bil Aleks, a o čem je govoril? Pozabil sem. Malo prej je prišel sem in mi je hotel na vsak način skuhati večerjo. Rekel je, da jo moram pojesti v desetih minutah. Mislim, da se še kuha. CELIJA Misliš, da se še kuha?! Zato sem začutila prej nek čuden vonj. Seveda, kuha se - ali bolje, smodi se že. Moram pogledati. (HOČE V KUHINJO.) EDVARD Za božjo voljo, ne trudi se! (CELIJA ODIDE.) Kaj, če pride kdo in te najde v kuhinji! (EDVARD GRE K MIZI IN SE ZAGLEDA V KARTE. PREMAKNE ENO. PRI VRATIH NEKAJKRAT POZVONI. IZ KUHINJE STOPI CELIJA V PREDPASNIKU.) CELIJA Poglej rajši k vratom, Edvard. To je edina možnost. Ne izgubljaj glave. Zares sem pozabila dežnik tukaj; rekla bom, da sem te našla na pol mrtvega od lakote in brez pomoči - morala sem nekaj storiti. Kakorkoli, jaz ostanem tu. Ne bom se skrivala. (VRNE SE v KUHINJO. SPET ZVONEC PRI VRATIH. EDVARD SE NAMERI K VHODU. VZKLIKNE:) EDVARD Julija! Zakaj si se spet vrnila? (VSTOPI JULIJA.) JULIJA Dobila sem navdih. (VSTOPI CELIJA S PONVO.) CELIJA 86 Uničeno je, Edvard! EDVARD Hvala Bogu! CELI JA Da, a tudi ponev [e uničena. EDVARD In pol ducata jajc. Vsaj eno v trdo kuhano bi potreboval za zajtrk -saj to je edino, kar si lahko skuham. JULIJA Celija! Vidim, da si imela enak navdih kot jaz. Edvarda moramo vendar hraniti. Ohraniti ga moramo pri močeh v tej stiski. Edvard! Se ne zavedaš, kako si srečen, da imas dve dobri samaritanki? Kaj takega še nisem videla. EDVARD Popotnik, ki je padel med razbojnike, je bil srečnejši. Odvedli so ga v krčmo. JULIJA Nehvaležnost! Kaj je v tej ponvi? CELIJA Kdo ve? EDVARD Aleks je bil tu in mi je nekaj kuhal. Na vsak način je hotel pomagati. Trije samaritani. Popolnoma sem pozabil na to. JULIJA Tega se ne smeš pritakniti. EDVARD Brez skrbi, ne bom se! JULIJA Posvariti bi te morala, dragec, da je vse, kar napravi Aleks, na smrt nevarno. Lahko bi ti pripovedovala dolge zgodbe o njegovih zastrupljencih. Zdaj mi daj predpasnik, draga Celijo, in bomo videli, kaj lahko jaz storim. Ti ostani tukaj in zabavaj Edvarda. (JULIJA ODIDE.) CELI JA Torej, kaj se je zgodilo, Edvard? Kaj se je zgodilo? EDVARD Zdi se mi, da se bo Lavinija vrnila. CE Ll J A Zdi se ti? Ali ne veš zanesljivo? EDVARD Ne, zdi se mi. Oni človek prej.,. . CELIJA Da, kdo je oni tujec? Skoraj bala sem se ga. Neko moč ima. EDVARD Ne vem, kdo je bil, a govoril sem z njim nekaj besed, ko ste drugi odšli. Rekel je, da bo Lavinijo pripeljal nazaj - jutri. C E L I J A A zakaj jo hoče pripeljati nazaj -razen če je zlodej! In to bi lahko bil. EDVARD Ker sem ga jaz prosil. CELI JA Ti si ga prosil? Prav gotovo je zlodej! Začaral te je. Le kako te je pregovoril, da si jo želel nazaj? (IZ KUHINJE SE ČUJE NEZNANSKI ROPOT.) EDVARD Kaj za vraga je to? (VSTOPI JULIJA. NA PLADNJU PRINESE TRI KOZARCE.) JULIJA Kakšen navdih! V kuhinji ni sploh nič, vse sem prebrskala. Iztaknila sem nekaj šampanjca - le pol steklenice, pa niti mrzel ni. A je osvežujoč. Mislim, da smo vsi trije potrebni okrepčila po tej nesreči. Predlagam, da trčimo na zdravje. Uganete, komu? EDVARD Jaz ne. A na Aleksovo zdravje ne bom pil. JULIJA , Seveda ne bomo pili na njegovo zdravje. Slišita: predlagam na zdravje Lavinijine tete! Lahko bi bila že uganila. ^DvTrD in CELIJA Na tetino zdravje! JULIJA Naslednje vprašanje je, kaj naj storimo. Čisto preprosto: prepozno je že ali pa prezgodaj, da bi šla v restavracijo. Zato morata oba k meni domov. EDVARD Oprosti, Julija, preveč sem truden, da bi kam šel in nisem lačen. Nekaj prepečenca bo dovolj. JULIJA In ti, Celija? Ti greš z menoj in bova nekaj lahkega večerjali -nekaj zelo lahkega. CELIJA Hvala, Julija. Zelo rada,- prišla bom za teboj v desetih minutah. Prej bi se še z Edvardom nekaj pomenila. JULIJA O Laviniji? Prav, pohiti in vzemi nato taksi. Veš, zdiš se mi docela sestradana. Lahko noč, Edvard! , ' (ODIDE.) 89 Torej, kako te je pregovoril? EDVARD Kako me je pregovoril? Ali me je sploh pregovarjal? Določen vtis imam, da me je skušal prepričati o nasprotnem: da je dobro, ker je Livinija odšla in da sem lahko hvaležen. Kljub temu je bil uspeh vseh njegovih dokazovanj takšen, da sem spoznal, da si jo želim nazaj. CELI J A To je vražja metoda! Zelišj da bi se Lavinija vrnila! Lavinija! Tako je zdaj tvoja edina skrb, da preprečiš ločitev - to nevšečnost! Ne, ni mogoče. Niti misliti nočem o tem. Zdi se mi, da si v stanju predaje, izčrpanosti in - strahu. Ne moreš kljubovati težavam. EDVARD Ne, ni to. Ni samo to. CELI J A " " Ali ni to le stvar tvojega samoljubja, ko mislil, da se ti bo svet smejal, ker te je žena pustila in odšla z drugim? Jaz bom vse to uredila, Edvard, brž ko boš prost. EDVARD Ne, ni tako. Vse te razloge mi je nakazal oni človek, ki bi ga jaz imenoval Ri'ey, čeprav mu ni bilo ime Riley. Bilo je samo ime v pesmi, ki jo je pel. CE Ll J A Torej pel ti je o nekem Rileyu! Edvard, zdi se mi, da si ponorel -menim, da si na robu živčnega zloma. Preden odidem, Edvard, mi boš obljubil, da boš šel k dobremu zdravniku, 90 ki ga jaz poznam - in ki mu je zares ime Reilly! Za ozdravljenje od te bolezni bi bil potreben nekdo, ki je sposobnejši od najboljšega^ zdravnika. CELIJA Grem, Edvard, a prej mi boš zatrdil, da je vse urejeno, da ne želiš, da bi se Lavinija vrnila, da hočeš doseči svojo prostost in da je med nama vse v redu. Samo to je važno. Da, Edvard, če je to v redu, ti obljubim, da bo tudi vse drugo. EDVARD Ne, Celija. Bilo je čudovito in hvaležen sem ti. Mislim, da si izredna ženska, a bilo je prepozno. Sam bi moral vedeti, da nisem bil pošten do tebe. CELIJA Pošten do mene! Kako moreš tako hladnokrvno govoriti o poštenosti do mene! EDVARD To bi se ne zgodilo, če bi ne bila odšla Lavinija. Kakšno bodočnost si si sploh mogla zamišljati? CELIJA Bodočnosti sem se odpovedala, preden sva se seznanila in sem petem živela samo za sedanjost, kjer ni čas pomenil nič. To je bi! čisto zaseben svet, kjer je imela beseda „sreča" drugačen pomen - vsaj zdelo se mi je tako. EDVARD Slišal sem že o takih doživetjih. CELIJA Sanje so bile. V njih sem bila srečna do danes, ko je Julija vpraševala po Laviniji in ko sem zaslutila, da te je Lavinija zapustila 91 in da bi bil lahko svoboden. Tedaj pa sem odkrila, nenadoma, da so mi bile sanje premalo in da sem si želela nekaj več. Čakala sem in začutila, da moram k tebi in ti vse povedati. Morda so bile sanje boljše. Bile so kot resničnost. Če je resničnost takšna, je res sanjam podobna. Morda sem jaz sama ves čas te sanje izdajala; hotela sem doseči ta in oni svet. .. da, to je ponižujoče. EDVARD Nimaš vzroka, da bi se čutila ponižano. CELI JA Ne misli, da me ti lahko ponižaš! Sama sem to storila. Niti nisem prepričana, da bi bil ti dovolj stvaren, da bi me mogel ponižati. Verjetno bi se mnoge ženske čutile ponižane, ko bi spoznale, da jih je mož, s katerim menijo, da so delile nekaj čudovitega, imel le za trenutno razvedrilo. Upam reči, da si se sam varal, in brez dvoma se je to tudi zgodilo. EDVARD Nisem te imel samo za trenutno razvedrilo. Če pa že hočeš govoriti o razvedrilu -kaj sta imela s Petrom? C ELI J,. S Petrom? 5 katerim Petrom? EDVARD Peter Quilpe, ki je bil danes tu, je bil zasanjan, a zdaj je samo zbegan in nesrečen. CELI JA Ne razumem, kaj govoriš. Ta pretveza, Edvard, je res prenerodna, da bi se opravičil. Nikdar ni bilo ničesar med menoj in Petrom. EDVARD Ničesar ni bilo? Peter je mislil drugače. 92 Nocoj se je vrnil in mi o vsem pripovedoval. CELI JA Smešno! Ni imel razloga, za misel, da se zanj zanimam. Videla sem, da je nadarjen in da je sam in da bi mu jaz lahko pomagala. Hodila sem z njim na koncerte, a ko si je pridobil več poznanstev, mi je bil vedno manj zanimiv - da, celo domišljav. A kaj govoriva toliko o Petru? Zdaj je važno le to, da si ti predstavljaš, da potrebuješ Lavinijo. Prav, če je torej tvoj značaj takšen, je res bolje, da jo imaš. EDVARD Ni tako. Ni, da bi bil jaz zaljubljen v Lavinijo. Vem, da je nisem nikdar prav ljubil. Če sem kdaj koga ljubil - in menim, da sem - ni bil nihče drugi kot ti in nemara te še ljubim. A to ne more naprej. Nikdar bi ne moglo biti. . . kaj trajnega. Ti moraš najti moža... ki ti bo po letih bližji. CELI J A Mar so mi tvoji nasveti! Nobene pravice nimaš, da bi se zanimal zdaj za mojo bodočnost. Ko bi le mogel urediti si svojo! Če pa Lavinije ne ljubiš in če je nisi nikdar ljubil, kaj si vendar želiš? EDVARD Ne vem zanesljivo. Edino o tem sem kolikor toliko prepričan, da sem se šele danes zjutraj pričel zavedati svojih zrelih let in začutil, kaj se pravi biti star. Najteže je, kadar uvidiš, da si izgubil hrepenenje po vsem, kar si najbolj žele! in to še preden si se mogel zadovoljiti s tem, po čemer je mogoče hrepeneti, in preden si spoznal, kaj je hrepenenju preostalo; nato si še želiš, da bi mogel hrepeneti po tem, kar je hrepenenje zapustilo. A ti ne moreš razumeti* Kako bi mogla vedeti, kako je, kadar se človek počuti starega! CELIJA Vendar te želim razumeti. Prosim, Edvard, verjemi, da te ne bom sovražila, naj se zgodi karkoli. Samo žal mi bo zate. Nevarno pa je, da se zasovražim sama. Kaj bo s tvojim življenjem? Niti misliti ne morem na to. Ah, Edvard, si res lahko srečen z Lavinijo? EDVARD Ne - srečen ne. Ce pa je kaka sreča, je samo ta: vedeti, da beda ne poganja iz ruševin lepote in da naveličanost ni usedlina zanosa. Vem, da je bilo moje življenje izdavna določeno in da je Ves napor, da bi se mu izognil, le navidezen - kakor pretveza, da to, kar je, ni in da bi lahko bilo drugače. Lastni jaz, ki lahko reče: „Hočem to ali ono" — ta jaz, ki se uveljavlja s stremljenjem, je nebogljen: končno se mora pobotati in sporazumeti z močnejšim, uporniškim jazom, ki ne govori, se nikdar ne pogovarja in ne razpravlja in ki je pri nekaterih ljudeh lahko čuvaj, pri drugih pa - in tudi pri meni - je le temen, neizprosen in neukrotljiv duh povprečnosti. Hoteči jaz more to nezaželeno družbo uničiti, uspeva pa lahko samo v pokorščini odločnejšemu in močnejšemu drugu. CELIJA I Ne vem, če te razumem, Edvard; in vendar te razumem, kakor te dozdaj še nisem. Mislim - in sem uverjena - da si ti zame zdaj tak, kot nisi bil nikdar prej. Dvakrat si se spremenil, odkar te vidim. Gledala sem tvoj obraz in zdelo se mi je, kakor da bi poznala in ljubila vsako potezo; ko pa sem te gledala, je ovenel kot razkrita mumijo. Poslušala sem tvoj glas, ki mi je bil nekoč drag, 94 a se je spremenil - ni bil več niti glas: slišala sem le brenčanje žuželke -suho, enolično, nesmiselno in nečloveško. Lahko bi ga povzročil s trenjem nog, kakor delajo kobilice. Prisluhnila sem, iskala tvoje srce in udarce krvi, a sem našla samo hrošča v človeški velikosti, ki nima v sebi drugega, kot zdriz, ki se razmaže, če stopiš nanj. EDVARD Morda sem to. Ce želiš, me pohodi. C E L I J A Ne bom te. Nisi hrošč. To je samo, kar je ostalo od onega, kar sem mislila, da si. Drugo osebo vidim: zdaj te gledam kot nekoga, ki ga še nisem videla. Mož, ki sem ga videla prej, je bil le dozdevek nečesa, kar sem si želela - ne želela — po čemer sem hrepenela, kar sem brezupno hotela, da bi bilo. Nekje mora biti - a kje je in kako naj najdem? Zdaj vidim, Edvard, da sem te zlorabljala, in prosim, da mi odpustiš. EDVARD Ti... mene prosiš, naj odpustim? C ELI J A Da, dvoje te prosim. Najprej. . . (ZAZVONI TELEFON.) EDVARD Prekleti telefon! - Sicer pa bolje, da odgovorim. C ELI J A Da, bolje je tako. EDVARD Julija, kaj je spet!? Naočniki. . . kje si jih pustila? Naj poiščeva... poiščem po vseh kotih? V torbico si pogledala?.. . Ne razženi mi glave! V kuhinji da so? Si prepričana? Zraven šampanjca? Si res prepričana?... Že dobro - počakaj, če hočeš. Midva... Jaz jih bom poiskal. CELIJA Da, t i poglej, kje so. Jaz ne grem več v tvojo kuhinjo. (EDVARD ODIDE. VRNE SE Z NAOČNIKI IN S STEKLENICO.) EDVARD Tokrat je imela prav. CELIJA Vedno ima prav. Kaj ta steklenica? EDVARD Ni prazna. Nekaj malega je še v njej, a kako je to, ko pa je rekla, da je še pol steklenice šampanjca? Ta je eden najboljših - jaz nimam na pol praznih steklenic. Prav, upam, da popiješ zadnjo čašo z menoj. CELIJA Čemu bova napila? EDVARD Komu bova napila? CELIJA Čuvajema. EDVARD Čuvajema? CELIJA Da, ti si govoril o njih. (PIJETA.) Morda je prav Julija tak čuvaj. Morda je ona m o j čuvaj. Daj mi naočnike. Lahko noč, Edvard! /ARD in LAVINIJA (1. dejanje, 3) SIR H. H. REILLY, JULIJA, EDVARD, LAVINIJA, PETER (3. dejanje) Lahko noč. . . Celija! (CELIJA ODIDE.) Ah... (POGRABI SLUŠALKO.) Halo, Julija! Zal mi je, da sem te pustil čakati, a morala... moral sem jih iskati... Ne, našel sem jih! Da, ona ti jih bo prinesla.. . Lahko noč. Z A S T O R Tretji prizor ISTA SOBA. POZNO POPOLDNE NASLEDNJEGA DNE. EDVARD JE SAM. KO ZAZVONI, GRE K VRATOM. EDVARD O. . . dober večer! (VSTOPI NEPOZNANI GOST.) NEPOZNANI GOST Dober večer, gospod Chamberlayne! EDVAR D Prav, vam lahko ponudim gin z vodo? NEPOZNANI GOST Ne, hvala. Zdaj ni čas za to. 97 Domnevam, da niste uspeli, ker ste se sami vrnili. NEPOZNANI GOST Ni tako. Prišel sem vas opomnit: odločili ste se. EDVARD Mislite, da bi se mogel premisliti? NEPOZNANI GOST Ne. Ne boste se premislili, dokler si ne opomorete po tej odločitvi. Ne, prišel sem povedat, da se boste premislili, a to ne bo več važno. Prepozno bo. EDVARD Skorajda sem odločen, da bi se premislil, samo da vam pokažem, da sem svoboden. NEPOZNANI GOST Premislili se boste, a svobodni niste. Včeraj je bil čas za vašo svobodno voljo. Odločili ste se in v svojem in v življenju drugih pognali v tek sile, ki jih ni več mogoče ustaviti. To je eno. Drugo pa je to: zelo resna stvar je priklicati nekoga od mrtvih v življenje. EDVARD Od mrtvih? Ta način govorjenja je nekoliko... dramatičen, saj me je žena šele včeraj zapustila. NEPOZNANI GOST Da, umiramo drug drugemu vsak dan. Kar vemo o drugih ljudeh, je samo spomin trenutkov, ko smo bili z njimi. Mnogo so se od takrat spremenili. Mišljenje, da ostanejo oni in da ostanemo mi takšni, 98 kot smo vedno bili, je samo koristen družben dogovor, ki pa ga moramo včasih prelomiti. Vedeti moramo, da se sestanemo pri vsakem srečanju samo s tujci. EDVARD Torej hočete, naj bi pozdravil svojo ženo kot tujko. To ne bo; lahko. NEPOZNANI GOST Zelo težko bo. Še teže pa je morda vztrajati v pretvarjanju, da si nismo tujci. Ali bi vas ne zbegalo, ko bi se vrnili duhovi, ki jih ljubite: stara mati, veseli, samski stric, ki je prihajal o božiču na obisk, prijazna postrežnica - vsi, ki so vam obdali otroška leta z udobnostjo in radostjo? Kaj bi rekli vi njim in kaj oni vam v prvih trenutkih? Težko bi bili tuji do njih, a še teže bi se pretvarjali, da si niste tujci. EDVARD Težko bi pozabil, kar je bilo zadnjih pet let. NEPOZNANI GOST Ne prosim vas, da bi kaj pozabili. Skušati pozabiti se pravi hoteti zatajiti. EDVARD So nekatere stvari, ki bi jih hotel pozabiti. NEPOZNANI GOST In tudi nekatere osebe. A jih ne smete. Z vsemi se morate srečati, a samo kot s tujci. EDVARD Torej moram biti tudi jaz tujec? NEPOZNANI GOST Tudi do> sebe. A ne pozabite: ko se boste sešii z ženo, ne vprašujte in ne pojasnjujte ničesar. To sem naroči! tudi njej. Ne dušita se z zankami spominov! Zdaj grem. EDVARD Počakajte! Ali se boste z njo vrnili? NEPOZNANI GOST Ne. Ne bom se vrnil. EDVARD Ne vem, zakaj, a želim si, da bi jo pripeljali vi. NEPOZNANI GOST Vem, da bi vam to prijalo. Iz določenih vzrokov, ki vam jih nisem pripravljen pojasniti, vas prosim, da ne govorite z njo o meni. Tudi ona me ne bo omenjala. EDVARD Obljubim. NEPOZNANI GOST In zdaj pričakujte obiskovalce. EDVARD Katere obiskovalce? NEPOZNANI GOST Kogar koli. Tujce. Jaz se bom zaradi previdnosti umaknil po stranskih stopnicah. EDVARD Vas lahko nekaj vprašam? NEPOZNANI GOST Lahko. EDVARD Kdo ste? NEPOZNANI GOST Tudi jaz sem' - tujec. (ODIDE. PREMOR. EDVARD SE NEMIRNO SPREHA JA. ZVONI. ODPIRAT GRE.) EDVARD Celija! CELIJA Je prišla Lavinija? EDVARD Celija! Zakaj si prišla? Vsak trenutek pričakujem Lavinijo. Ne smeš biti tu. Zakaj si prišla? CELIJA Lavinija me je prosila. EDVARD Lavinija? CELIJA Da - naravnost. Julija je prejela brzojavko, kjer jo Lavinija prosi, naj pride in pripelje mene. Julija se je zadržala, mene pa je poslala naprej. EDVARD Čudno je to, nič podobno Laviniji. Zdaj ostane samo še čakanje. Sedi, prosim. CELIJA Hvala. (PREMOR.) EDVARD Moj Bog, kaj naj govoriva? V tišini vendar ne bova sedela? CELIJA Jaz lahko. Dovolj mi je, da te gledam. In oprosti smehu, Edvard. Zdiš se mi kot šolarček, ki so ga poklicali k nadučitelju in ki ne ve dobro, kaj so pravzaprav odkrili. Takega te še nisem videla. EDVARD Jaz žal ne vidim smešne plati. CELI J A Ne misli, da se smejem tebi, Edvard. Včeraj se ne bi mogla ničemur smejati, a v štiriindvajsetih urah sem se mnogo naučila. Ni bila prijetna izkušnja. Vesela sem, da sem prišla! Končno te vidim spet kot človeka. Kaj me ne moreš gledati tudi ti tako in sei smejati vsemu? EDVARD Rad bi, da bi to zmogel in da bi kaj razumel. V popolni temi sem. CELI J A Vse je tako preprosto. Ali ne vidiš, da. . . (ZVONI.) EDVARD To je Lavinija! (GRE K VRATOM.) Peter! (VSTOPI PETER.) PETER Kje je Lavinija? EDVARD Ne boš rekel, da je Lavinija tudi tebi brzojavila? PETER Meni ne, pač pa Aleksu. Naročila mu je, naj pride sem in naj pripelje mene. Vsak čas bo tu. Celija! Je Lavinija tudi vas obvestila? Ah, motim.. . CELIJA Pravkar sem razlagala Edvardu -tudi jaz sem prišla zdajle -102 da je Lavinija brzojavila Juliji, naj pride in pripelje mene. Radoveden sem, koga je še povabila. PETER Zdi se mi, do je Lavinija hotela včerajšnji sestanek prestaviti na danes. Upam, da ni umrla njena teta. EDVARD Katera teta? PETER Teta, o kateri si nam pripovedoval. Edvard, kaj se ne spominjaš najinega včerajšnjega pogovora? EDVARD Seveda. PETER Upam, da nisi še ničesar storil. EDVARD Ne, se ničesar. PETER Prav je tako. Medtem sem premislil, ali bolje rečeno, spoznal sem, da je brez pomena. V Kalifornijo odhajam. CELI J A "S* i A V Kalifornijo? PETER Da, novo delo sem dobil tam. EDVARD Kar čez noč? PETER Da, Aleks me je seznanil z nekom in danes zjutraj smo vse uredili. Aleks je sijajen dečko - veste.- vse vam pozna, vsepovsod se znajde. Tako sem prišel le, da vam rečem zbogom. CELIJA Veselim se z vami, Peter, čeprav vas bomo.,. . da, pogrešala vas bom; veste, kako sem se zanašala na vas pri koncertih in umetniških razstavah - mnogo bolj, kot si mislite. Lepo je bilo, ali ne? Upam, da boste imeli priliko, da uresničite svoje načrte. Pogrešala vas bom. PETER Zahvaljeni za prijaznost. Našli boste boljšega spremljevalca. CELIJA Mislim, da ne bom več hodila na koncerte. Tudi jaz odhajam. (LAVINIJA ODKLEPA VHODNA VRATA.) PETER Odhajate v tujino? CELIJA Ne vem. Morda. EDVARD Oba odhajata? (LAVINIJA VSTOPI.) LAVINIJA Kdo odhaja? O, Celija! in Peter! Nisem se vaju nadejala. PETER in CELIJA A brzojavka? LAVINIJA Kakšna brzojavka? CELIJA Juliji si jo poslala. In Aleksu. L AVI N I J A Ne vem, kaj mislita. Edvard, si ti poslal brzojavke? EDVARD Jaz nisem poslal nobenih brzojavk. LAVINI J A Spet Julijina spletka. Pride tudi ona? PETER Da. In Aleks. LAVINIJ A Potem bosta tadva pojasnila. Medtem, se mi zdi, lahko sedemo. Kaj naj govorimo? EDVARD Peter gre v Ameriko. PETER Jutri vama bom telefoniral in prišel, da vaju pred odhodom pozdravim. L AVI N I J A Tudi Celija odhaja? Nekaj sem prejle ujela. Čestitam vama! V Hollywood, kajne? Kako zanimivo zate, Celija! Končno; imaš priliko, da uresničiš svoje želje. Bosta skupaj odšla? PETER Ne. Celija je povedala, da odhaja, a ne vem, kam. LAVINIJ A Ne veš, kam? Ali veš morda, kam ti sam greš? 105 Seveda - v Kalifornijo. LAVINIJA Celija, zakaj ne greš tedaj v Kalifornijo? Vsi pravijo, da je tam sijajno podnebje; kdor pride tja, noče več nazaj. CELIJA Mislim, da razumem Petra, Lavinija. . . LAVINIJA O tem ne dvomim. CELIJA In vem, zakaj odhaja. . . LAVINIJA Tudi o tem ne dvomim. CELIJA Zdi se mi, da ima prav, ker gre. LAVINIJA Torej si mu ti svetovala? PETER Ona ni nič vedela o tem. CELIJA Zdaj, ko tudi jaz odidem - kamorkoli -bi rada, da se poslovimo kot prijatelji. LAVINIJA Kako, Celija, ali nismo bili vedno prijatelji? Imela sem te za eno najboljših prijateljic — vsaj kolikor more dekle biti prijateljica ženi, ki je po letih starejša. CELIJA Pusti to, Lavinija. Morda se ne bomo več videli. To sem hotela reči: rada bi, da se me spominjaš — 106 mene, ki sem hotela, da bi bila ti in Edvard srečna. Zelo si prijazna, a še bolj skrivnostna. — Hvala! Prepričana sem, da se bomo razumeli, kot smo se do zdaj. (ZVONI. EDVARD GRE ODPIRAT.) CELI J A O ne kot do zdaj. Bojim se, da zveni vse tako neumno! Vendar... (EDVARD SE VRNE Z JULIJO.) JULIJA Tu je Lavinija! Oprosti, ker sem pozna. Nisem se nadejala brzojavke. Vse sem pustila in prišla. Kako je s tvojo drago teto? » LAVINIJA Hvala. Kolikor vem, se počuti zelo dobro. JULIJA Čudovito je morala okrevati, sem si dejala, ko sem prejela brzojavko. LAVINIJA Odkod si prejela brzojavko, če smem vprašati? JULIJA Kako? Iz Essexa vendar! LAVINIJA A zakaj prav iz Essexa? JULIJA Ker si bila ti tam. LAVINIJA Jaz sem bila v Essexu? JULIJA Lavinija, ne boš trdila, da si zgubila spomin! To bi bila torej razlaga za tisto o teti - in za brzojavko. LAVI N I J A Prav, morda sem bila v Essexu. Ne vem. Ne veš, kje si bila? Lavinija! Ne boš rekla, da so te ugrabili! Pripoveduj nam - presenečena sem. . . (ZVONI. EDVARD GRE ODPIRAT. VSTOPI ALEKS.) ALEKS Ali je Lavinija prišla? EDVARD Da. ALEKS Dobrodošla, Lavinija! Ko sem prejel brzojavko. . . LAVINIJA Odkod? ALEKS Iz Dedhama. LAVINIJA Dedham je v Essexu. Torej od tam so prišle brzojavke. Edvard, ali imaš ti kakšnega prijatelja v Dedhamu? EDVARD Ne. Tam nimam nobenih zvez. JULIJA Vse je tako prijetno skrivnostno. ALEKS Kaj je vendar skrivnostno? JULIJA Ne bodi radoveden, Aleks! Lavinija je izgubila spomin, Poslala nam je brzojavke, a ne verjamem, da nas zdaj potrebuje. Vidim, da je ubožica vsa izčrpana od zaskrbljenosti zaradi tete -hvala Bogu, Aleks, da je tako hitro ozdravela! — in od utrujajočega potovanja z vzhodno železnico 108 in čakanja na zveze. Gotovo je pošteno lačna. Da, v tem primeru vem, kaj storiti. . . JULIJA i Ne, Aleks. Pustimo ju sama, da se Lavinija spočije. Zdaj gremo vsi k meni. Peter, pokliči taksi! (PETER ODIDE.) Danes bo pri meni koktajl. CELI J A Tudi jaz grem. Zbogom, Lavinija! Zbogom, Edvard! EDVARD Zbogom, Celija! CELI J A Zbogom, Lavinija! LAVINIJA Zbogom, Celija! (CELIJA ODIDE.) JULIJA Iti morava, Aleks. ALEKS Si prepričana, da nisi česa pozabila, Julija? JULIJA Pozabila? Ah, misliš naočnike. Ne, tu so. Sicer pa jih ne potrebujem; nocoj se ne bom več vrnila. LAVINIJA Počakaj! Razjasni mi tisto z brzojavko. JULIJA Brzojavko? Kaj se ti zdi, Aleks? ALEKS Ne, Julija, glede brzojavk ne moreva nič pojasniti. 109 Prepričana sem, da vidva to lahko storita. Ne vem, zakaj. Zdi se mi, da sem pognala včeraj stroj, ki zdaj dela in ki ga ne morem ustaviti. Ne, ni stroj — če pa je, ga poganja nekdo drug. Kdo? Vedno je nekdo, ki posreduje. . . Ne čutim se svobodna. .. in vendar sem jaz začela.. . JULIJA Se ti ne zdi, Aleks, da midva lahko kaj pojasniva? ALEKS Mislim, da ne, Julija. Sama naj odkrije; to je edina pot. JULIJA Prav imaš! Draga moja, kmalu se bomo spet videli. EDVARD Kdaj te bomo videli? JULIJA Sem dejala, da me boste videli? Zbogom! Upam. . . da nisem česa pozabila. (VSTOPI PETER.) PETER Dobil sem taksi, Julija. JULIJA Sijajno! Zbogom! (JULIJA, ALEKS IN PETER ODIJEO.) LAVINIJA Dejala bi, da nisi preveč vesel, ker me vidiš. EDVARD Ne mogel bi reči, da sem imel mnogo priložnosti za kar koli. A zares sem vesel, da si tu. L A VI N I J A Vem, neumnost sem bleknilo - kakor študentka. Kakor Celija. Ne vem, zakaj. Prav. Tukaj sem. EDVARD Nič ne smem vpraševati. L AVI N I J A In jaz nič pojasnjevati. EDVARD Tudi jaz ne smem pojasnjevati. LAVINI J A In jaz nič vpraševati. In vendar. . . zakaj ne? EDVARD Ne vem, zakaj. Torej, kaj bova govorila? LAVINIJ A Eno' moram vedeti, zato da vem urediti z ljudmi: o zadnjem sestanku pri koktajlu. Boš verjel, da sem čisto pozabila nanj? Pustila sem te na cedilu. Kaj si storil? Šele ko sem že odšla, sem se spomnila. EDVARD Za katere sem vedel, da pridejo, sem jim po telefonu odpovedal, a nisem mogel dobiti vseh. Tako so nekateri prišli. L A V I N I J A Kdo je prišel? EDVARD Prav ti, ki so, bili danes tu. LAVINIJ A Čudno. EDVARD In še nekdo. Ne vem, kdo bi bil, a ti ga moraš poznati. Mislim, da ga poznam. Zaradi Julije sem v zadregi: ta ženska je vražja. Nagonsko sluti, kadar se kje kaj dogaja; ne zamudi nobenega mučnega položaja. In kaj si jim dejal? EDVARD Izmislil sem si neko teto na deželi, ki naj bi bila bolna in ki te je poklicala k sebi. EDVARD Bolje bi bilo, da si povedal resnico, Edvard. Julijo je mogoče prevariti samo z resnico. A kako, da živi teta v Essexu? EDVARD Julija me je prisilila v to. LAVINIJA Razumem. Postavila jo je v Essex in uredila, da so prišle brzojavke od tam. Da, povedati ti moram resnico. Sploh bom v bodoče vedno govorila resnico; toliko časa sva zapravila z laganjem. EDVARD Ne razumem, kaj hočeš reči. LAVINIJA Edvard! Odkar sem odšla, sem spoznala, da sem bila preresna s teboj. Šele zdaj uvidim svoj nesmisel. EDVARD Važna in težka ugotovitev za teh - koliko? - dvaintrideset ur. LAVINIJA Da, zelo važno je spoznanje, da si zapravil pet let življenja s človekom, ki nima nobenega smisla za humor. 112 To je name tako učinkovalo. da sem ga izgubila še jaz. In samo zato, ker sem ti vedno popuščala. EDVARD Nisem vedel, da si mi popuščala. Imel sem drugačen vtis. Ker pa že govoriva o tem, se mi zdi, da sem bil faz tisti, ki je vedno popuščal. LAVINIJA Razumem, kaj hočeš reči s popuščanjem: da si meni prepuščal vse praktične odločitve, ki bi jih moral storiti ti. Spominjam se -o, morala bi si predstavljati, kaj prihaja -ko sva pripravljala poročno potovanje, se nikakor nisi mogel odločiti, kam bi šla. EDVARD Ker sem hotel prepustiti odločitev tebi. LAVINIJA Ampak, kako bi mogla odločiti jaz, kam naj greva, če nisi ti prvi predlagal? Spominjam se še, da sem iz obupa končno vzkliknila: „Zdi se mi, da bi ti bilo vseeno, če šel spat.' Ti pa si odvrnil: „ Vseeno mi je." EDVARD Ker mi je bilo res vseeno, sem imel tvoj vzklik za vljudnost. LAVINIJA Za vljudnost! In ljudje so govorili, da si zelo obziren. Nisi se imel za sebičneža, a bil si mrtvak. Želel si, da bi te podpirali in te spodbujali... EDVARD Da bi me spodbujali? K čemu? LAVINIJA Da bi mislil dobro o sebi. Veš, da sem ti preskrbela službo na sodišču. . . Vedno si tožila, da premalo delam in govorila, da bi moral spoznati več ljudi. Ko pa so se začeli kopičiti sodni akti -ine po zaslugi kakega tvojih prijateljev -si na mah uvidela, da ni primerno, da bi bil vedno zaposlen in preutrujen za tvoje družabne večere... LAVINIJA Nikdar se nisem pritoževala. EDVARD Res je, a prav to, da se nisi pritoževala, je bilo do popolnosti neznosno. LAVINIJA Pritoževal si se ti, ko nisi videl drugega kot odvetnike in stranke. . EDVARD Kar pa tebe nikdar ni mnogo zanimalo. LAVINIJA In vendar sem skušala kaj storiti. Samo zato sem se trudila in pripravljala sestanke ob četrtkih, da bi imel ti priliko govoriti z izobraženimi ljudmi. EDVARD Približno enako priložnost bi mi nudila, ko bi me bila najela za svojega služabnika. Kak gost me je menda imel za kaj takega. LAVINIJA In ko sem nekajkrat še posebej želela, da bi se spoznal s tem ali onim gostom, si prišel ti šele, ko so že vsi odhajali. EDVARD Tako me vsaj niso mogli imeti za služabnika. rtpspr '*>»■ LAVINIJA Vse, kar sem storila, je stvari le poslabšalo. Kadar sem ti ponudila, kar si si želel. ti že ni bilo prav: hotel si nekaj drugega. V bodoče bom drugačna s teboj. Hvala za sporočilo. A povej mi, zakaj si se sploh vrnila, ko vidiš, kakšen sem? LAVINIJA Ne vem. Vedela sem za nevarnost, a nekaj - ali nekdo - me je prisililo, da sem prišla. In zakaj si ti to hotel? EDVARD Tudi jaz ne vem. Praviš, da si me skušala „hrabriti"; zakaj si mi dala vedno čutiti, da sem nepomemben? Morda nisem vedel, kakšno življenje si želim, ■a gotovo ne takšno, kot si mi ga izbrala ti. Zaradi sebe si hotela, da bi uspel; hotela si, da bi preskrbel obeležje javnosti tvojemu družabnemu udejstvovanju. Želela si biti gostiteljica s pomočjo moje kariere. Jaz sem se skušal prilagoditi, a v bodoče se bom vedel povsem drugače. To ti zagotavljam. rs« LAVINIJA Zelo dobro, Edvard! To je presenetljivo. Kdo> te je naučil, da tako odgovarjaš? EDVARD Dovolj poniževanj sem doživel zadnji čas, da sem prišel do stanja, v katerem poniževanje ne more več ponižati. Človek pride do stanja, kjer neha čutiti, in takrat pove vse, kar misli. LAVINIJA Prava zanimivost bo odkritje, da imaš tudi ti kaj povedati. Bodi tako ali drugače, pripravljena sem te sprejeti takšnega, kot si. EDVARD Hočeš reči, da si me pripravljena sprejeti takšnega, kot sem - ali kakor misliš, da sem. Kakšen pa misliš, da sem? 115 Tak kot vedno. Kar pa se mene tiče, sem precej drugačna in me boš moral šele spoznati. EDVARD Zanimivo. Po vsej priliki misliš, da si se samo ti spremenila - čeprav nisem opazil, da na bolje; - ali ti ne pride na misel, da bi se tudi jaz lahko spremenil? LAVINIJA Edvard, prepričana sem, da si se večkrat pomerjal, ko si bil še fantič, in gledal, kot takrat, koliko si že zrasel od zadnjih počitnic. Vedno si se zelo zanimal zase, saj če drugi rastejo, si hotel tudi ti. Kako si se spremenil zdaj? EDVARD Tako, kot se spremeni človek, kadar se vidi z očmi drugih. LAVINIJA To te je moralo zelo pretresti. Pa nič ne de - kmalu si boš opomogel; spet boš dobil kako manjšo vlogo z drugačnim obrazom in spet boš privabljal ljudi. EDVARD Ena tvojih najbolj neznosnih napak je bilo vedno popolna samozavest, da me razumeš bolje, kakor se jaz som. LAVINIJA In ena tvojih najbolj neznosnih napak je bila vedno mirna dorrtneva, da ni vredno truda mene razumeti. EDVARD Tako, spet smo tukaj! Znova v pasti — 116 le s to razliko morda, da se lahko bijeva, namesto da bi sedela vsak v svoji kletki. Vendar pa je bolje tako preživeti večer, kot poslušati gramofon. Dobre plošče imava, a vedno sem- sumila, da mrziš glasbo in da ti je bil gramofon le izhod, da nisi govoril z menoj, kadar sva bila sama. EDVARD Večkrat sem razmišljal, zakaj si me vzela. LAVINIJA Veš, privlačen si bil. In zmeraj si mi zagotavljal, kako me ljubiš - zdi se mi, da si se le sam prepričeval o tem. Jaz sem bila tako vedno pred vrati nekega čudovitega doživetja, ki pa ga nisem nikdar dosegla. Zdaj se čudim, kako si mogel verjeti, da me ljubiš. EDVARD Vsi so mi govorili, da sem zaljubljen, in zatrjevali, kako primerna sva drug za drugega. LAVINIJA škoda, da nisi imel svojega mnenja. Rada bi bila dobra s teboj, Edvard, a če je to nemogoče, bi ti hotela biti vsaj neprijetna, ali kakršnakoli, samo ne mlačna. . . nikakršna. A zdi se mi, da si želiš prav to. Smiliš se mi. EDVARD Ne govori tega. Dovolj mi je ljudi, ki se jim smilim. LAVINIJA Da, ker se ne moreš nikomur tako smiliti, kakor se sam sebi. To je težko prenesti. Mislila sem, da bi bila rešitev zate, če bi odšla in če bi jaz, ki sem ti bila le duh, umrla zate. Ti bi bil morda zmožen najti pot nazaj, v čas, ko si bil še stvarna oseba; kajti takrat, 117 preden sva se srečala, si to gotovo bil. Morda takrat, ko si bil še otrok. Ne bi rad, da se čutiš odgovorna zame; to je samo drug način zaničevanja. Tudi ne želim tvojih pojasnjevanj in razlag o meni. Se vedno poskušaš najti zame osebnost, ki bi me oddaljevala od samega sebe. L AVI N I J A Zapletaš, kar je dejansko zelo preprosto. Eno vidim jasno: ne smeva se povrniti v tako življenje, kot sva ga imela do včeraj zjutraj. EDVARD Bila so vrata, a jaz jih nisem mogel odpreti. Niti za kljuko nisem mogel prijeti. Zakaj naj bi ne mogel iz ječe? Kaj je pekel? Človek sam je edini pekel; vse drugo so le podobe. Ničesar ni, odkoder bi bilo mogoče pobegniti, in ničesar, kamor bi se dalo pobegniti. LAVINI J A Kaj vendar govoriš, Edvard? Sam s seboj govoriš. Ali bi ne mogel vsaj za trenutek misliti name? EDVARD Včeraj je padlo to prekletstvo nadme in me bo spremljalo dan nai dan, vsako uro, na veke. LAVINIJ A Zdi se mi, da si na robu živčnega zloma! EDVARD Ne govori tega! LAVINIJ A Moram. Poznam... zdravnika, ki bi te lahko ozdravil. EDVARD Če bom šel k zdravniku, si ga bom sam izbral; ne bom šel k tistemu, ki ga boš ti določila. Kako naj vem, da mu nisi ti prej po svoje poročala o meni? A jaz ne potrebujem zdravnika. Nahajam se v peklu, kjer ni zdravnikov -vsaj poklicnih ne. LAVINIJA K Človek je lahko praktičen tudi v peklu in jaz sem, dobro veš, bolj kot ti. EDVARD 2e sedaj bi rad vedel, kaj hočeš reči s tem. Praktična! Spominjam se, da si na poročnem potovanju zavijala stvari v svilen papir in jih morala potem vse spet odviti, če si kaj iskala. Nikdar se nisi naučila pravilno zapreti zobno kremo. LAVINIJA Dobro! Ne bom te silila. Preveč si razdvojen, da bi vedel, kaj hočeš. V svoji razdvojenosti boš stremel po poravnavi in tvoj način poravnave bo tak, kot je bil vedno. EDVARD Ne razumeš me. Ali ti nisem jasno povedal, da me boš našla spremenjenega? LAVINIJA « Tako? Ali ni ta sprememba v nikakšni zvezi s Celijo, ki odhaja v Kalifornijo? EDVARD S Celijo. . .? Ki odhaja v Kalifornijo.. .? LAVINIJA Da, s Petrom. Glej, Edvard, če bi bil bolj človeški, bi se zdaj na glas zasmejal. A ti se ne. EDVAR D O Bog! Ko br" se mogel vrniti v včerajšnji dan - v čas, preden sem se odločil! 119 Kakšen zloben duh je pustil vrata priprta, da se me je polastil dvom. In zdaj se vrneš ti - angel razdejanja. Prav tako je, kot sem slutil: v trenutku tvojega dotika je vse v razvalinah. O Bog, kaj sem storil! Ti, kača, ti, pijavka! In pO' vsem tem bom moral biti to, kar boš hotela ti! I AVI N I J A Dobro, Edvard: ker te ne morem pripraviti do smeha, niti prepričati, da bi šel k zdravniku, za zdaj ne morem storiti drugega. Pogledala bom v kuhinjo,- vem, da mora biti tam še nekaj jajc. A večerjala bova zunaj. Medtem pa - ali hočeš poklicati vratarja, da prinese iz veže mojo prtljago? Z A S T O R OBLemice \ CERKEV IN TOMAŽ AKVINSKI OD LEONA XIII. DO DANES ALOJZU KUKOVICA ,7. marca 1274 je umrl sv. Tomaž Akvinski ,star dobrih 49 let. Vso Cerkev je pretresla novica o smrti velikega filozofa in teologa, ki je že v času svojega življenja užival avtoriteto. Ni mogoče približno opisati, kako ga je poveličevala Cerkev od njegove smrti do danes. Zato se bom v naslednjem omejil na to, da pokažem, kako je Cerkev gledala nanj zadnjih sto let, se pravi: od Leona XIII. do danes. Od početka svojega znanstvenega delovanja je Tomaž vzbujal tako med pristaši kot med nasprotniki izredno spoštovanje. Ko je bil star trideset let, ga je papež Aleksander IV. imenoval „moža izredne svetosti, ki si je po božji milosti nabral zaklad znanosti". Ob njegovi smrti so posamezniki in ustanove tekmovali, kdo ga bo bolj proslavil. Filozofska fakulteta na pariški Sorboni je svojega velikega profesorja imenovala „zoro, luč in blesk sveta, sonce vesolja: z njegovo smrtjo je Cerkev zatela neizmerna izguba; izredni božji dar svetu, veliki raziskovalec narave." Albert Veliki, nekdanji Tomažev profeson in poznejši občudovalec, je o njem dejal, da je bil „najmodrejši mož in bo to ostal do konca dni, ne da bi se mu hilo treba bati, da bi ga kdo kdaj presegel". Petdeset let po smrti so Tomažu dodelili čast oltarja. Ob kanonizaciji je papež Janez XXII. dejal, da je Tomaž za apostoli in prvimi cerkvenimi očeti bolj kot katerikoli cerkveni učenik razsvetlil Kristusovo Cerkev. Vsako novo stoletje je po svoje in z novimi nazivi slavilo Akvinca. Omenimo posebej leto 1567, ko ga je Pij V. razglasil za cerkvenega učenika vesoljne Cerkve in ga primerjal drugim cerkvenim očetom: Ambrožu, Hieronimu, Avguštinu, Gregoriju Velikemu. LEON XIII. Vsa slava, s katero so prejšnja stoletja, povzdigovala Tomaža, zbledi spričo besed, s katerimi ga je proslavljal Leon XIII., ki ga po pravici imenujejo papeža! Tomaža Akvinskega. Že v svoji nastopni okrožnici je omenil, kako nujno potrebna je za prenovo sveta zdrava in trdna filozofija, s katero se bo človeštvo uprlo strupenim zmotam, ki so se širile v tistih časih. Naslednje leto (1879) pa je izdal znamenito okrožnico Aeterni Patris o študiju svetega Tomaža Akvinskega. Okrožnica je tako važen mejnik v polpretekli zgodovini katoliške Cerkve, da jo tu kratko povzamemo. Enciklika ima tri dele. Prvi govori o potrebnosti in koristnosti zdrave filozofije, ki lahko služi veri, ne da bi pri tem izgubila svojo pristnost, ki jo kot vsaka druga veda ima. Filozofija je, ki more veri pripraviti pot ter nagniti um in srce svojih gojiteljev za sprejem razodetja. Drugi del ugotavlja, da filozofija sv. Tomaža v odlični meri poseduje lastnosti, ki jo delajo primerno orodje v rokah teologa pri gradnji teološke znanosti. Sv. Tomaž je visoko nad drugimi sholastičnimi filozofi; spoštovanje cerkvenih učenikov in teologov pred njim sta mu omogočila, da je prevzel vse, kar so oni dobrega in pravilnega učili. Zbral je njihovo znanje v eno telo in to telo obogatil ter povečal z lastnimi izsledki. To pa v tolikšni meri, da ga imamo po pravici za slavo katoliške Cerkve. Njegova filozofija je univerzalna. Nobenega važnega filozofskega vprašanja ni, ki bi ga Tomaž ne bil obdelal z jasnostjo in trdnimi dokazi. Zato v resnici zasluži naslov učenika. Je na hkrati njegova filozofija philosophia perennis - neminljiva filozofija, last vseh časov. Tomaž je dobro ločil med vero in razumom, med teologijo in filozofijo, med naravo in milostjo, človeški razum se komaj more dvigniti do večjih višav, kot ga je dvignil Akvinec in vera ho težko kdaj nrejela od razuma dragroceneišo pomoč, kot jo je dobila od niega. Zato ni čudno, da Tomaževo filozofsko in teo^ško avtoriteto priznavajo resni goiitelii sholastične filozofije in filozofije sploh. V tretjem delu ugotavlja okrožnica, da se je treba nujno povrniti k filozofiji sv. Tomaža; da ji je treba slediti in jo z vsemi možnimi sredstvi širiti. To je v skopih besedah nekaka vsebina okrožnice Aeterni Patris papeža Leona XIII. Tomaž je postal, kar je uradno bil: doctor communis -vesoljni učenik. Leon XIII. je spoznal, da je trenutek primeren za razglašenje svetega Tomaža za patrona vseh katoliških šol. V odloku o tem našteva razloge, ki so ga k odločitvi nagnili: izredno bogat in nepokvarjen nauk, do popolnosti razporejen in v čudovitem skladju z razodetimi resnicami. V tem dokumentu je Leon XIII. visoko ocenil tudi Tomaževo svetost, ko pravi, da je blestela v njem „integritas vitae cum splendore virtutum maximarum". Leon XIII. je nenehno priporočal študij sv. Tomaža. V ta namen je ukazal nov natis vseh Tomaževih del. Nobene priložnosti ni zamudil, da ne bi govoril o Tomaževi filozofiji in teologiji. O njegovi metodi pravi, da je najboljša tako za uk, kot za brambo proti napadom na 122 vero. Pokaže namreč, kako je treba nasprotnika zavrniti z močnimi dokazi, pri tem pa ga nikoli ne osebno žaliti. Ob neki priložnosti je dejal: »Naročamo in brez pridržkov želimo, da se mladi klerila uče filozofije in teologije pri sv. Tomažu, ker je njegov nauk najbolj trden in najbolj koristen, najbolj čist in zveličaven ter najbolj urejen." PIJ X. in BENEDIKT XV. Pij X. je glede Tomaža hodil po stopinjah svojega prednika. Naročil je med drugim, „naj vsi profesorji filozofije in teologije po vseh cerkvenih učnih ustanovah po svetu skrbijo, da se ne bodo nikdar ločili od njegovega nauka in njegove metode. Nasprotno, dan na dan naj se s podvojeno prizadevnostjo uče pri njem." Celo tole je zapisal: »Žalostna izkušnja kaže, zlasti v naših dneh, da tisti, ki se ločijo od sv. Tomaža, končno celo od Cerkve odpadejo." Kako ceni in vrednoti Tomaža Akvinskega, je pokazal posebno z motu proprio Doctoris angelici (leta 1914). V njem opominja na svoj prejšnji dokument Sacrorum antistitum (1910), kjer je naročil, naj se postavi sholastična filozofija za temelj vsem cerkvenim vedam. Pod sholastično filozofijo pa je umeval zlasti »filozofijo sv. Tomaža". Kongregacija za cerkvene študije je leta 1914 na vprašanje skupine profesorjev s papeževim privoljenjem objavila 24 tez, ki vsebujejo temeljna načela in glavne postavke Akvinčevega filozofskega nauka; te teze naj po katoliških šolah veljajo za varne postave. Cerkev s tem ni zahtevala, da bi profesorji ali gojenci dali notranji pristanek na teze; naložila je le dolžnost, da se po katoliških zavodih poučujejo kot nauk, ki mu Cerkev daje prednost. Benedikt XV. je nadaljeval z utrjevanjem in širjenjem Tomaževe filozofije in teologije. Njemu gre predvsem zasluga, da je bil v Zakonik cerkvenega prava med cerkvene postave vnesen tudi kanon 1366 § 2, ki določa: »Profesorji (visokih cerkvenih učilišč) morajo razlagati racionalno filozofijo in teologijo ter poučevati slušatelje v teh predmetih, držeč se v celoti metode, sistema in načel angelskega učenika ter jim slediti z vso zvestobo." Tako je bil filozofski in teološki nauk sv. Tomaža vključen v učenje Cerkve. »Cerkev je izpovedala, da je Tomažev nauk njen lasten nauk" (Benedikt XV.). PIJ XI. in PIJ XII. Pri Piju XI. je glede tega važna njegova konstitucija Deus scientiarum Dominus (1931), ki izpoveduje papeževo misel o sv. Tomažu. V njej Pij XII. ukazuje, naj se na teoloških fakultetah najprej razložijo in dokažejo verske resnice iz sv. pisma in cerkvenega .izročila, »potem pa naj se njihova narava in notranji razlogi osvetlijo po načelih in nauku sv. Tomaža Akvinca". Prav tako se mora po filozofskih fakultetah poučevati sholastična filozofija tako, da. se slušatelji seznanijo z metodo in z načeli sv. Tomaža. Tudi Pij XII. je bil Tomažev občudovalec. Že ob nastopu svojega pontifikata je dejal: »Teologija sv. Tomaža je tako dognana, da je ni, ki bi jo presegla ali ki bi ji bila enaka v razlagi in obrambi verskih resnic. Njegova filozofija in teologija sta najbolj primerno orodje za 123 zatiranje in pobijanje nevarnih zmot. Zato ljubite in študirajte Tomaža z vso dušo. Prizadevajte si z vso silo, da boste njegov nauk razumeli in vanj čim globlje prodrli!" (Nagovor na slušatelje rimskih cerkvenih učilišč) JANEZ XXIII. in PAVEL VI. Zadnja dva papeža sta le priložnostno in mimogrede, nikoli pa ex professo govorila o nauku in pomenu sv. Tomaža za filozofijo in teologijo. Vendar iz molka ni mogoče sklepati ničesar dokončnega. Pavel VI. je papež prizadevanja za mir in za ureditev pokoncilske Cerkve, dva velika problema, ki mu jemljeta ves čas in vse moči. Navedem naj še 2. vatikanski koncil, ki je v odloku Optatam totius o prenovitvi cerkvenih študijev ex professo govoril tudi o študiju filozofije in teologije. V omenjenem odloku naroča, naj se dogmatična teologija razlaga najprej na podlagi sv. pisma in cerkvenega izročila. „Končno pa naj se slušatelji z namenom, da bodo čim popolneje razumeli skrivnosti odrešenja, poglabljajo vanje in odkrivajo medsebojno povezanost s pomočjo umskega razglabljanja pod vodstvom sv. Tomaža." Kot drugi del spomina naše revije na sv. Tomaža Akvinca ob njegovi 700-letnici objavljamo v slovenskem prevodu eno od vprašanj njegovega vrhunskega dela Summa theologica: vprašanje o ljubezni. mODROST SUMMA THEOLOGICA SVETI TOMAŽ AKVINSKI 1. DEL, 20. VPRAŠANJE božja ljubezen 1. člen: Ali je v Bogu ljubezen Zdi se, da v Bogu ni ljubezni, kajti: 1 V Bogu ni čutnega teženja, ljubezen pa je čutno teženje. Torej v Bogu ni ljubezni. 2 Ljubezen, jeza, žalost in podobna teženja so nasprotne skrajnosti iste razdelitve, če se torej žalost in jeza pridevajo Boga v prenesenem pomenu, se mu tudi ljubezen prideva le v tem pomenu. 3 Dionizij pravi: Ljubezen je sila, ki združuje in povezuje. V Bogu pa tega ne more biti, ker je enovit. Torej v Bogu ni ljubezni. Proti temu pa je rečeno v evangeliju sv. Janeza 4, 16: Bog je ljubezen. Odgovarjam: Nujno je, da je v Bogu ljubezen. Prvi vzgib volje, kakor vsake druge težilne zmožnosti je ljubezen. Vsak dej volie kakor tudi drugih težilnih zmožnosti teži k dobremu in slabemu kot k svojskim predmetom. Glavni in direktni predmet volje je dobro, medtem ko je slabo le njen drugotni predmet, to se pravi, v kolikor je nasprotno dobremu. Zato je po naravi nujno, da imajo deji volje in teženja, ki se nanašajo na dobro, prednost pred tistimi, ki se nanašajo na slabo. Tako je npr. veselje pred žalostjo, ljubezen pred sovraštvom. Kar je namreč samo po sebi, je vedno prej kot tisto, kar je po drugem. Po drugi strani je splošnejše po naravi prvo in zato se um prej nanaša na splošno resnično, kot pa na kakšno posamezno resnično. So pa nekateri deji volje in teženja, ki se nanašajo na dobro pod kakšnim posebnim ozirom; tako imata npr. veselje in užitek za predmet že prisotno dobro, medtem ko se želja in upanje nanašata na dobrine, ki še niso posedovane. Ljubezen pa ima za predmet splošno dobro, pa naj bo že posedovano ali ne. Zato je ljubezen po naravi prvi dej volje in teženja. To je torej razlog, da vsi drugi deji teženja predpostavljajo ljubezen kot svojo prvo korenino. Zato nihče ne želi drugega kot dobrino, ki jo ljubi in ničesar ne uživa bolj, kot dobrine, ki jo ljubi. Celo sovraštvo ima za predmet le to, kar nasprotuje ljubljeni stvari. Prav tako se žalost in druga teženja nanašajo na ljubezen kot na svoje prvo počelo. Vsako bitje torej, ki ima voljo ali teženje, ima nujno tudi lju Dežen. Dokazali pa smo, da je v Bogu volja, torej je nujno, da je v njem tudi ljubezen. Rešitev ugovorov: 1 Spoznavne zmožnosti se gibljejo le po težilnih. In tako torej kot splosni um deluje v nas po posebnem, kot pravi Aristoteles, tudi umsko teženje, ki se imenuje volja, deluje v nas po čutnem teženju. Tako je v nas neposredna gonilna sila telesa čutno teženje, zato tudi vsako dejanje čutnega teženja spremlja orgaiiSKa sprememoa, zlasti okoli srca, ki je prvo počelo gibanja v animaličnem svetu. To je tudi razlog, da se deji čutnega teženja zaradi spremljajočih telesnih sprememb imenujejo trpnosti; ne imenujejo se pa taKo deji volje. Tako so torej ljubezen, veselje in uživanje trpnosti, v kolikor pomenijo deje čutnega teženja, Niso pa trpnosti deji umskega teženja. V tem zadnjem pomenu jih pridevamo tudi Bogu. Zato pravi Aristoteles, da se Bog veseli v preprostem, enovitem dejanju in zato ijuDi brez trpnosti. 2 V trpnostih čutnega teženja moramo ločiti nekaj kot snovni element, namreč telesno spremembo, nekaj pa kot formalni element, namreč dej teženja. Tako je pri jezi, kot pravi Aristoteles, snovno to, da se razvname kri okoli srca ali kaj podobnega, formalni element pa je želja po maščevanju. Pa tudi v formalnem pogledu so nekatere trpnosti, ki vključujejo nekaj nepopolnega, npr. želja, ki se nanaša na odsotno dobro ali žalost, ki se nanaša na prisotno zlo. Isto velja za jezo, ki predpostavlja žalost. Nekateri deji pa ne vključujejo nobene nepopolnosti, kot ljubezen in veselje. Ker torej Bogu ne pristoji nobena od teh stvari po svojem snovnem elementu, kot smo rekli, tako mu tudi tisto, kar s formalnega vidika vsebuje kakšno nepopolnost, more pristojati kot smo zgoraj razložili, le v prenesenem pomenu. Tisto pa, kar ne vsebuje nepopolnosti, se prideva Bogu v svojskem pomenu kot ljubezen, veselje, vendar pa, kot je bilo rečeno, brez trpnosti. 3 Ljubezen meri vedno na dvoje, namreč na dobro, ki ga kdo hoče in na subjekt, kateremu se hoče tisto dobro. Ljubiti koga se namreč pravi želeti mu dobro. Kadar torej kdo sam sebe ljubi, želi dobro zase in si zatorej skuša tisto dobro prisvojiti, v kolikor mu je to mogoče. V tem smislu se ljubezen imenuje sila, ki druži, celo v Bogu — tu seveda brez vsake sestave - kajti dobro, ki ga Bog hoče sebi, ni nič drugega kot on sam, ki je po svojem bistvu dober, kot smo prej dokazali. Ko pa kdo ljubi koga dragega, želi njemu dobro, in tako ravna z njim, kot bi bil to on sam, nanašajoč dobro na drugega, kakor na samega sebe. Zato se ljubezen imenuje sila, ki povezuje, ker bližnjega pridruži sebi, ko ga ima za drugi jaz. Tako je božja ljubezen sila, ki povezuje, ne da bi seveda zaradi tega kakšna stvar stopila v sestavo z Bogom, kadar hoče dobro drugim. 2. člen: Ali Bog ljubi vsa bitja Zdi se, da Bog ne ljubi vseh bitij, kajti: 1 Po Dioniziju ljubezen postavi ljubečega nekako izven sebe in ga na nek način prestavi v ljubljeno bitje. Neprimerno pa je reči, da gre Bog sam iz sebe in da se prenese v druga bitja. Torej je tudi neprimerno reči, da Bog ljubi druga bitja poleg sebe. 2 Božja ljubezen je večna. Bitja pa, ki niso Bog, niso večna razen v Bogu. Torej jih Bog ne more ljubiti razen sam v sebi. A v kolikor so v njem, niso različna od njega. Torej Bog ne ljubi drugih bitij poleg sebe. 3 Ljubezen je dvojna, namreč ljubezen poželenja in ljubezen prijateljstva. A Bog brezumnih stvari ne ljubi z ljubeznijo poželenja, ker ničesar ne potrebuje izven sebe. Pa tudi ne s prijateljsko ljubeznijo, ker brezumne stvari ne morejo biti predmet takšne ljubezni, kot dokazuje Aristoteles. Torej ne ljubi vseh stvari. 4 V 5. psalmu je rečeno: „Sovražiš vse, ki delajo zlo". Nobene stvari pa ni mogoče hkrati ljubiti in sovražiti. Torej Bog ne ljubi vseh bitij. Proti temu pa beremo v knjigi Modrosti 11, 25: »Ljubiš vse, kar biva in nič tega, kar si ustvaril, ne sovražiš". Odgovarjam: Bog ljubi vse, kar biva. Vsa bitja so namreč dobra, v kolikor so. Že sama bit vsakega bitja je neka dobrina kot tudi vsaka od njegovih popolnosti. Pokazali pa smo, da je božja volja vzrok vseh stvari. Torej ima kakšna stvar bit ali katerokoli popolnost, v kolikor jo je Bog hotel. Vsakemu bivajočemu bitju želi torej Bog neko dobro. Ker torej ljubiti ni nič drugega, kot komu dobro želeti, je jasno, da Bog vsa bitja ljubi. Vendar pa jih ne ljubi tako kot mi. Naša volja namreč ni vzrok dobrosti stvari, ampak jo ta dobrost gane, da jih ljubi. Naša ljubezen, s katero komu dobro želimo ni vzrok njegove dobrosti, temveč obratno, njegova dobrost, resnična ali navidezna, je tisto, kar vzbuja našo ljubezen, s katero hočemo, da ohrani dobrost, ki jo ima in pridobi dobrost, ki je nima. Božja ljubezen pa je ljubezen, ki ustvarja in vliva dobrost v stvari. Rešitev ugovorov: 1 Ko Bog ljubi, gre v toliko iz sebe v ljubljeno bitje, v kolikor želi ljubljenemu bitju dobro in deluje zanj po svoji previdnosti, kot bi šlo za njega samega. Zato pravi Dionizij: „Treba se je drzniti reči, kar 127 je pač resnica, da gre Bog, vzrok vseh bitij, iz sebe v obilnosti svoje ljubeče dobrotljivosti, ko s svojo previdnostjo skrbi za vse, kar obstoji". 2 Res je, da stvari niso večne razen v Bogu. Toda prav zaradi tega, ker vekomaj obstajajo v Bogu, jih tudi od večnosti pozna v njih lastnih naravah in jih zato tudi ljubi. Enako tudi mi poznamo stvari, ki obstoje same v sebi, v podobah, ki so v nas. 3 Prijateljstvo more obstajati le med umnimi bitji, edina, ki lahko medsebojno odgovarjajo na ljubezen in na dejanja življenja ,in tudi edina, ki jih usoda lahko osreči ali onesreči. Zato je strogo vzeto samo med njimi možna prava dobrohotnost. Brezumna bitja ne morejo ljubiti Boga, ne biti deležna njegovega umskega življenja in blaženosti. Torej svojsko govorjeno, Bog teh stvari ne ljubi s prijateljsko ljubeznijo, temveč z ljubeznijo želenja, kolikor jih namreč usmerja v umna bitja in tudi same vase. Ne kot bi jih potreboval, ampak zaradi svoje dobrote in zaradi naše koristi. Tako tudi mi želimo stvari za nas same in za druge. 4 Ni nemogoče, da isto bitje pod enim vidikom ljubimo, pod drugim pa sovražimo. Tudi Bog ljubi grešnike, kolikor imajo določeno naravo, kajti kot taki imajo bit in izhajajo iz njega. Kot grešniki pa ne obstoje, manjka jim bit in tako niso božje delo. Pod tem vidikom so torej za Boga predmet sovraštva. 3. člen: Ali Bog vse stvari enako ljubi? Zdi se, da Bog ne ljubi vseh bitij v enaki meri. 1 V Knjigi modrosti 6,8 je rečeno: ..Enako se briga za vse stvari." Previdnost, s katero Bog skrbi za bitja, pa izhaja iz ljubezni, s katero jih ljubi. Torej ljubi vse enako. 2 Božja ljubezen je božje bistvo. Božje bistvo pa ne more biti večje ali manjše, tako tudi njegova ljubezen, zato ne ljubi neka bitja bolj kot druga. 3 Kot se božja ljubezen razteza na vse stvari, tako se raztezata tudi božja vednost in božja volja. Ne pravimo pa, da Bog nekatere stvari bolj pozna in želi kot druge. Torej ne ljubi ene bolj kot druge. Nasprotno temu pa pravi sv. Avguštin: „Bog liubi vse stvari in med njimi bolj ljubi umna bitja. Med temi pa ljubi bolj tista, ki so udje njegovega edinorojenega Sina; še bolj pa ljubi edinorojenega Sina samega." "1 Odgovarjam : Ljubiti se pravi hoteti komu dobro. Isto stvar pa lahko ljubiš bolj ali manj: najprej glede na dej volje, ki je lahko bolj ali manj intenziven. In v tem smislu Bog ne ljubi bolj enih bitij kot drugih, ker ljubi vse z enim samim enovitim dejem svoje volje, ki se nikoli ne spremeni. Potem pa glede na dobro, ki se želi ljubljenemu bitju. V tem pogledu pa bolj ljubimo tistega, kateremu želimo večje 1 28 dobro, čeprav ga ne ljubimo z intenzivnejšim dejem volje. Reči je torej SLOVENSKI SLIKARJI V SVETU akad. slikar BOŽIDAR TED KRAMOLC Kanada iz SKICIRKE SLOVENIJA 1973 BLED, NEVIHTA (oglje) ZNAMENJE PRI BOHINJU, MARIJA (kreda) treba, da Bog nekatera bitja ljubi bolj kot druga. Kajti ker je božja ljubezen, kot rečeno, vzrok dobrosti bitij, ne bi bilo eno bitje boljše od drugega, če ne bi Bog hotel večje dobrosti za eno kot za drugo bitje. Rešitev ugovorov 1 če pravimo, da Bog enako skrbi za vse svoje stvari, to ne pomeni, da v tej svoji skrbi deli enake dobrine vsem bitjem, temveč da z vsemi ravna z enako modrostjo .in dobroto. 2 Dokaz velja, kolikor se nanaša na intenzivnost ljubezni s strani deja volje, ki se enači z božjim bistvom. Ker pa dobrost, ki jo Bog želi stvarem, ni božje bistvo, ni nobene težave, da je večja ali manjša. 3 Umeti in hoteti sta pojma, ki pomenita izključno samo deje. Niso pa v njih obseženi predmeti, zaradi katerih različnosti bi se lahko reklo, da Bog bolj ali manj ljubi, kot je bilo to rečeno o ljubezni. 4. člen: Ali Bog vedno bolj ljubi boljša bitja? Zdi se, da Bog ne ljubi vedno bolj boljših bitij, kajti: 1 Jasno je, da je Kristus boljši kot ves človeški rod, ker je Bog in človek. In vendar je Bos: ljubil bolj človeški rod kot Kristusa, kot je r>ipano Rimlj 8. 32: „Ni prizanesel svoiemu lastnemu Sinu, temveč ga je izročil za nas vse." Torej Bog ne ljubi bolj vedno boljših bitij. 2 Angel je boljši kot človek, kot je rečeno v psalmu 8, 6: „Naredil si pa neVoliko nižiera od angelov." Bngr pa ie bolj lin bil človeka kot angela. Rečeno je namreč v pismu Hebr 2. 16: „Ni se zavzel za angele, ampak za Abrahamov zarod." Torej Bog ne ljubi vedno bolj bitij, ki so boljša. S Peter je bil boliši kot Janez, ker je bolj liubil Kristusa. Ker je Gospod to vnaprej vedel, je vprašal Petra: „Simon, sin Janezov, me ljubiš bolj ko tile?" (Jan 21, 15) In vendar je Kristus bolj ljubil Janeza1 kot Petra, kot pravi sv. Avguštin v razlagi mesta: „Simon, sin Janezov, me ljubiš ? — Janeza ne odlikuje pred drugimi učenci samo to, da ga je ljubil, ampak da ga je bolj ljubil, kot druge." Torej Bog ne ljubi vedno bolj tega, kar je boljše. 4 Nedolžen človek je boljši kot spokornik, kajti po besedah svetega Hieronima je pokora „druga rešilna deska po brodolomu". In vendar Bog bolj ljubi spokornika kot nedolžnega, ker se nad onim bolj veseli. Rečeno je namreč v Lk 15, 7: „Povem vam, da bo večje veselje v nebesih nad enim grešnikom, ki se spokori, kakor nad devetindevet-desetimi pravičnimi, M ne potrebujejo pokore." Bog torej ne ljubi vedno bolj bitij, ki so boljša. 5 Pravični, ki se na koncu pogubi, je boljši, kot grešnik, ki se na koncu reši. Bog ljubi takšnega grešnika bolj kot onega pravičnega, ker mu želi večje dobro, namreč večno življenje. Torej Bog ne ljubi vedno samo tisto, kar je boljše. Proti temu pa je treba reči, da vsako bitje ljubi sebi podobno bitje, kot je jasno rečeno v Prid 13, 19: »Vsako živo bitje ljubi sebi enakega." Stvari pa so toliko boljše, kolikor bolj so podobne Bogu. Torej Bog ljubi boljša bitja. Odgovarjam: V skladu z že povedanim je treba reči, da Bog bolj ljubi stvari, ki so boljše. Rekli smo že, da za Boga ljubiti kakšno stvar ni nič drugega, kot hoteti ji večje dobro. Božja volja je namreč vzrok dobrosti v stvareh. In tako so nekatera bitja zato boljša, ker jim Bog hoče večje dobro. Iz tega pa sledi, da boljša bitja bolj ljubi. Rešitev ugovorov 1 Bog ljubi Kristusa ne bolj kot ves človeški rod, temveč tudi bolj kot vse stvari, ki so izšle iz njegovih rok. Hotel mu je namreč večje dobro kot vsem drugim, ko mu je dal „ime, ki je čez vsa imena", da bi bil pravi Bog. Nič ne zmanjša njegove veličine dejstvo, da ga je Bog izročil v smrt za rešitev človeškega rodu. Ravno nasprotno, to mu je dalo naslov slavnega zmagovalca. „Dalo se mu je gospostvo na njegova ramena," pravi Izaija 9, 6. 2 Če gre za človekovo naravo, ki jo je božja Beseda privzela v osebo Kristusa, Bog to naravo bolj ljubi, kot vse angele. Je večji kot oni predvsem zaradi združitve z božjo Besedo. Če pa govorimo o človeški naravi na splošno in jo primerjamo z angelsko, sta pod vidikom milosti in končne slave enaki med seboj, ker je ista »mera za človeka in za angela", kot je rečeno v Raz 21, 17. Vendar pa je ta enakost takšna, da so nekateri angeli boljši kot nekateri ljudje, in nekateri ljudje boljši kot nekateri angeli. Če pa gre za njih naravo, potem je angel boljši od človeka. To, kar je nagnilo Boga, da je privzel za svojo našo človeško naravo, ni v tem, ker bi, absolutno govorjeno, bolj ljubil človeka kot angela, temveč ker je človek bil v večji potrebi. Tako kot daje dober družinski oče svojemu bolnemu služabniku stvari večje vrednosti kot pa svojemu zdravemu sinu. 3 Dvom o Petru in Janezu ima mnoge rešitve. Sv. Avguštin da simbolično razlago, češ da aktivno življenje, poosebljeno v Petru, bolj ljubi Boga, kot kontemplativno življenje, ki ga predstavlja Janez, ker bolj živo občuti težave tega življenja in se jih bolj goreče želi oprostiti, da bi mogel iti k Bogu. Toda Bog bolj ljubi kontemplativno življenje, ker ga bolj podaljša, kajti le-to se ne konča s telesnim življenjem, kot je to v primeru aktivnega življenja. Drugi pa pravijo, da je Peter bolj ljubil Kristusa v njegovih udih in pod tem vidikom, da ga je tudi Kristus bolj ljubil, ko mu je zaupal Cerkev. Spet drugi trde, da je Janez bolj ljubil Kristusa samega v sebi in je bil pod tem vidikom bolj ljubljen od njega, saj mu je zaupal svojo mater. Nekateri spet mislijo, da se ne da reči, kdo je bolj ljubil Kristusa, Peter ali Janez; da je nemogoče reči, koga od obeh je Kristus bolj ljubil glede na večjo slavo v večnem življenju. In če se reče, da je Peter bolj ljubil Kristusa, pomeni to, da je bila njegova ljubezen močnejša in bolj goreča. In da je bila večja ljubezen, ki jo je imel Kristus do Janeza, 130 kot je soditi po nekaterih znakih zaupnosti, ki mu jo je Kristus izkazoval zaradi njegove mladosti in čistosti. Slednjič pa mislijo nekateri, da je Kristus bolj ljubil Petra, ko mu je dal večji dar ljubezni, in da je bolj ljubil Janeza, ko mu je dal večji dar razuma. Iz tega izvajajo, da je bil Peter absolutno bolj ljubljen, Janez pa le pod nekim posebnim vidikom. Vendar se končno zdi predrzno hoteti odločiti to vprašanje, kajti kot pravi knjiga Pregovorov 16, 2: »Gospod tehta duhove" in nihče drug. 4 Enako je kak nedolžen človek lahko boljši, kot kakšen spokornik, kot tudi nasprotno, kajti naj bo že spokornik ali nedolžen, boljše in bolj ljubljen je tisti, ki ima večjo mero milosti. Vendar pa je pri enakih drugih pogojih več vredna in bolj ljubljena nedolžnost, če je kljub temu rečeno, da se Bog bolj veseli nad spokornikom, kot nad nedolžnim, je rečeno zato, ker so redno spokorjeni grešniki bolj previdni, bolj ponižni in bolj goreči po spreobrnjenju. Zato pravi sv. Gregorij, da ima v vojski vojskovodja rajši tistega vojaka, ki se navdušen vrne v bitko, potem ko je iz nje ušel, kot pa onega, ki ni nikdar ušel, pa se tudi nikdar z navdušenjem vojskoval ni. Spet pa se lahko tudi reče, da isti dar milosti predstavlja več za spokornika, ki je zaslužil kazen, kot pa za nedolžnega, ki je ni zaslužil. Tako je ista vsota denarja darovana revežu večji dar zanj, kot pa če jo daš kralju. 5 Ker je božja volja vzrok dobrosti stvari, se mora dobrost tistega, katerega Bog ljubi, nanašati na čas, ko mu po božji dobroti pristoji, da dobi določen dar. Tako je glede na čas, v katerem naj bi predestinirani grešnik po božji volji prejel večji dar, ta grešnik boljši, čeprav je glede na drug čas slabši; saj je lahko tudi čas, v katerem se lahko reče, da ni ne dober ne slab. iz latinskega izvirnika - Alojzij Kukovica HRiTme in pResoje VOJESLAV MOLE, IZ KNJIGE SPOMINOV RAJKO LOZAR Vojeslav Mole, Iz knjige spominov. Slovenska Matica, Ljubljana. 1970. (Spomini in srečanja 5) 559 strani. 1 i Dne 5. marca 1969 sem prejel iz Eugene, Oregon ZDA, pismo, ki me je zelo presenetilo, kajti pisal ga je profesor Mole, s katerim nisem imel nobenih stikov, oziroma on ne z mano, odkar sem leta 1925 zapustil njegov seminar in šel študirat na Dunaj. Zame je bilo novo tudi to, da živi pri svoji hčeri, ki je poročena v gori imenovanem kraju, in sploh, da ima hčer, kajti vedel sem samo za sina. Leta 1965 sem pri pisanju člankov za The New Catholic Encyclopedia videl, da z ozirom na to, da vodstvo strašno priganja in hoče rokopise čimprej dati v tiskarno, kar je bila velika neumnost, ne bom mogel dovršiti niti ruske umetnosti, kaj šele članka o slovanski ljudski umetnosti, zato sem predlagal uredniku, naj poveri z rusko umetnostjo profesorja Moleta. Njegov naslov mi je poslala sestra iz Ljubljane, ki ga je dobila od Steleta. Urednik je Moletu pisal, toda ta ni sprejel ponudbe, ker se je ravno takrat pripravljal, da se preseli k hčeri v Eugene, in v pismu se je opravičil radi tega. Druga stvar, radi katere je pismo pisal, pa je bilo vprašanje, če ne bi hotel prevesti v angleščino njegovo knjigo o ruski umetnosti, ker se za knjigo baje zanima univerza v Chicagu. Knjigo sem imel in sem videl, da v taki obliki, kot je napisana, za angleško izdajo ni primerna, in da bi bilo treba tekst redigirati. To sem mu pisal. Na to pismo ni bilo nobenega odgovora, kar je mene nekoliko razjezilo. Bil sem namreč pripravljen prevesti knjigo v angleščino, toda šele ko bi bil že v pokoju, to je leta 1970. Moletu je moj naslov poslal profesor Jože Velikonja že leta 1967, toda Mole ga ni uporabil vse do leta 1969. V pismu je Mole tudi omenil, da je zaposlen s pisanjem spominov in da bo knjiga izšla prihodnje leto (to je 1970) pri Slovenski Matici v Ljubljani. Knjiga je izšla kot napovedano, ob času njegovega pisma meni je mož najbrž že bral korekture. Toda v začetku leta 1974 je Mole umrl v starosti 88 let. Z njim je legel v grob zadnji od trojice — Izidor Cankar, Franc Štele in Vojeslav Mole — ki so bili rojeni istega leta 1886 in so vsi študirali umetnostno zgodovino pri Maxu Dvoraku na Dunaju. (Ker tiskarna, ki nam tiska revijo, nima na voljo češke črke r s strešico, ki jo izgovarjamo rž, — Dvorakov priimek bi moral biti pravilno pisan s takšnim znakom - uporabljamo za isto črko znak r. - Op. Meddobja) Kakor je v takih primerih rado, se je okoli tega dejstva nabralo mnogo mitologije in se je tej trojici začela pripisovati izredna važnost, predvsem pa je zbujal vtis, da imamo pred sabo tudi enotnega duha v treh telesih. To pa ni bilo tako. Med temi možmi so bile globoke razlike in ta knjiga nam odkriva portret enega izmed njih, s tem pa lahko bolje vidimo osebnosti ostalih dveh. Popisati moram Moletov credO, ki ga ima v knjigi na strani 106, kjer hvali Dona Frana Bulica, da je bil to njegov najboljši predstojnik, čeprav ni bil umetnostni zgodovinar: „... jaz sem se bil že zdavnaj naučil, da umetnostni zgodovinarji niso najdragocenejše na svetu". To velja ne samo za ostala dva, tudi za njega samega. Bili so vsak zase velik problem. Ker sem sam v stranski veji umetnostni zgodovinar, zato lahko govorim in povem, da v malike nisem nikoli veroval. Bil sem prvi, ki je izrazil kritične pomisleke o Cankarjevi sistematiki stila, kar je meni zelo škodovalo, a tudi o malikovanju Steleta imam svoje mnenje. Mole pa je sodbo o sebi objavil v knjigi spominov. V knjigi je četvero delov: I. Otroška in mladostna leta. II. Prva svetovna vojna in Sibirija. III. Med dvema vojnama. IV. Druga svetovna vojna in povojni čas. To informativno gradivo bom v naslednjem porabil izključno v ta namen, da dopolnim njegovo doslej znano biografijo in podam bralcu portret Moleta kot človeka in znanstvenega delavca. 2 Po dovršeni gimnaziji v Novem mestu leta 1906 je šel na Dunaj ter se vpisal na univerzo. Iz spominov izvemo, da je poslušal Meyer-Lubkeja, ki je bil avtor znane zgodovine umetnosti pod njegovim imenom, in katere drugi zvezek, ki je obravnaval starokrščansko in bizantinsko umetnost, je bil boljši od podobnega drugega zvezka A. Springerjevega Handbuch der Kunstgeschichte (op. pisca). Na strani 97 pa zvemo tudi to, da je Mole ob tem času poslušal slavistiko pri Vatroslavu Jagiču. Ko se je maja 1907 pripravljal na kolokvij pri Meyer-Diibkeju, ga je od študija zvlekel Oton Župančič na race in vino v Dornbach, kjer je ceho plačal Rajko Nachtigal, ki je ravno prejel neki honorar (str. 37). Jeseni istega leta je Mole nastopil vojaščino v Trstu, ki je trajala eno leto. Tu se je odločil, da gre po končani vojaški službi na univerzo v Krakow in je 9. oktobra 1908 prišel tja (ne 1907, kot 133 piše knjiga na strani 52). Kaj je bil vzrok te njegove odločitve, nikjer ne pove. Njegova avtobiografija kaže v tej dobi desorientiranega človeka, ki ne ve, kaj naj bi študiral; sanjal je o romanistiki in italijanistiki, poslušal predavanja Marjana Sokolovskega o renesančni umetnosti Italije in v bistvu zapravljal čas. O počitnicah v Novem mestu se je odločil, da gre v Italijo. Ker mu je govoril o italijanistiki, mu je nadvse resni italijanist Jože Berce svetoval Florenco; jasno - kaj pa naj bi bil drugega svetoval, saj je to mesto zlate italijanščine. (Berce je bil profesor na liceju in je padel v vojni. Župančič mu je posvetil čudovito elcpresivno pesem „Joži Bercetu v spomin": Joža moj je bil pokonci mož... - op. pisca). Mole je šel namesto tega v Rim. Tam je poslušal starega Adolfa Venturija za zgodovino ital. umetnosti, iz klasične arheologije je vzel seminar pri Emanuelu Lowyju, ki je prišel kot gost z Dunaja. Lowy je bil moj profesor na Dunaju od 1925-1927, to je celih 15 let kasneje. V Rimu je Mole srečal Mihovih Abramiča, ki je spadal med elitno skupino študentov dunajskega arheološkega seminarja in je bil na štipendiji v Rimu; Abramič je bil kasneje direktor muzeja v Splitu in sva bila dobra znanca. On je kmalu videl, da Mole zapravlja čas^ ter mu je svetoval, naj gre na Dunaj k Maxu Dvoraku, ker rabi država konservatorjev. V ta namen mu je poslal Dvorakovo osebno povabilo (str. 78). Toda Mole je šel na Dunaj šele leta 1911, kajti 1910 so izšle v Ljubljani njegove pesmi Ko so cvele rože in naravno je bilo to zanj v tistem trenutku važneje kot Dvorak. Abramič mu je tudi svetoval, naj pusti poezijo in publicistiko; nisem prepričan o tem, da je bil to najbolj pameten nasvet, kajti Mole je ostal do konca poet. Na Dunaju je pri Dvoraku Mole že našel Franceta Steleta, ki ga je Dvorak imel zelo rad in ki je kasneje Moleta seznanil z Izidorjem Cankarjem, enako članom Dvorakovega seminarja. V Cankarju pa je Mole čutil „nekaj tujega" (str. 83). Tu so naši trije bili kolegi Dvorakovega učenca in asistenta Karla Maria Swobode, ki je po profesorjevi smrti uredil njegove spise za monakovsko založbo R. Piper pod naslovom Die Kunstgeschichte als Geistesgeschichte (op. pisca). Tudi Swobodo sem poslušal jaz leta 1925-1926, toda sem ga kmalu opustil, ker je bil dolgočasen predavatelj, brez stikov s sodobnostjo. Toda kmalu se je v seminarju pojavil nov kandidat, o katerem je Swoboda rekel našim trem tičem: „ein Preusser", Prus, iz Berlina, ki pa ni bil nihče drugi kot Poljak Sczczesny Dettloff, model Fritza iz Izidorjevega romana S poti, in povrh še duhovnik, ki je govoril z Moletom in Steletom po poljsko. Dettloff je po Moletovih podatkih umrl pred nekaj leti kot profesor umetnostne zgodovine na univerzi v Poznanju. Ves ta pasus o Dettloffu je biser Moletovega pripovedovanja o Dvorakovem seminarju in čeprav je Dettloffa omenil že Štele v biografskem komentarju k drugi izdaji Cankarjeve Sistematike sitila, je Moletovo pričevanje bolj dokumentarno, ker je postavljeno v določen čas in prostor. Na dunajsko univerzo je bil malo pred tem prestavljen iz Gradca prof. Josef Strzyg»wski in med njim ter Dvorakovo šolo je kmalu nastala državljanska vojna: medtem ko je Dvorak sledil svojim učiteljem F. Wickhoffu in A. Rieglu ter tudi J. Wilpertu in je menil, da je starokrščanska umetnost nastala v Rimu (Rimska teorija), je pa Strzygowski trdil, da so njeni izvori na vzhodu (Vzhodna teorija) in to je v literaturi znano kot Orient-oder-Rom debata. Mole, ki v političnem življenju ni takrat pripadal nobeni stranki, je postal tu pristaš Strzygowskega v nasprotju s Cankarjem in Steletom. Kot svetovljan Dvorak seveda tega svojemu učencu ni zameril, še več, soglašal je s tem, da je Mole napisal disertacijo pri Strzygowskem, temo za to pa je temu dal profesor Vatroslav Jagic. Mole naj bi obdelal neki srbski iluminirani rokopis iz 16. stoletja, ki se je naslanjal na stari bizantinski rokopis imenovan Cosmas Indikopleustes. V ta namen je moral Mole seveda preštudirati tudi predlogo. Spomladi leta 1912 je Mole na podlagi disertacije pri Strzygowskem in rigorozov pri tem in pri Dvoraku promoviral. Arheologijo je izpraševal Emil Reisch, pri katerem sem petnajst let kasneje tudi jaz polagal rigoroz in promoviral iz klasične arheologije. Dvorak je za Moleta storil še več. Priskrbel mu je enoletno štipendijo za študij v Italiji, ker je hotel, da bi postal Mole konservator v Splitu. Zato je stopil v stik z državnim poslancem dr. Janezom Ev. Krekom in kot se vidi iz spominov, je denar za štipendijo prišel iz fonda za bodočo univerzo v Ljubljani (str. 100-101). Iz takšnih posameznosti vidimo dimenzije Dvorakovega vpliva na naše akademike ter na organizacijo služb na jugu monarhije. Jaz bi si bil obliznil vse prste, če bi bil ob času mojega študija Dvorak še živ. Toda on je leta 1922 umrl za kapjo. 1. oktobra 1913 je Mole nastopil službo pri Donu Franu Buliču v Splitu. Dalmacija mu ni bila nepoznana, kajti po Dvorakovi zaslugi je Mole leta 1912 obdelal arhivsko zgodovino katedrale v Šibeniku ter je to služilo kot zgodovinski uvod v monografijo o katedrali, ki jo je napisal Dagobert Frey. Ta pa je napravil veliko nekorektnost in v razpravi Moletovega dela ni omenil. V Osterreichische Rundschau pa je nemalo potem H. Folnesics Freyevo delo skritiziral in javno pribil, da je arhivski material obdelal Mole (str. 99-101). Bulič je mladega praktikanta uvajal v službene in administrativne posle in na podlagi teh Buličevih zaslug je Mole prišel do gori omenjene sodbe o umetnostnih zgodovinarjih, ki pa je, kar se tiče Dvoraka, krivična. Leta 1926 sem don Frana Bulica tudi jaz spoznal v njegovem Tuskulu pri Solinu, toda mož je bil že zelo star. Po sarajevskem atentatu 28. junija 1914 je Avstrija 1. avgusta odredila splošno mobilizacijo; tudi Mole je bil vpoklican. Na poti iz Dalmacije v edinico pa je šel v Krakow, kjer se je sestal s svojo zaročenko, poljsko študentko Elo. Njenega družinskega imena Mole nikjer ne omenja; zdi se mi, da je bila Židinja. Do poroke je imelo preteči še precej delu življenja so posvečena poglavja vsega drugega dela knjige od let. Kmalu po prihodu na fronto je padel v rusko ujetništvo in temu strani 115-290. O njih bomo napisali nekaj opomb doli. Tu omenjam le, da se je Dvorak tudi za časa njegovega ujetništva izkazal kot zelo human človek. Sporočil mu je, da je tudi Štele ujet (str. 184), nakar je Mole stopil s Steletom v pisemsko zvezo. Na nekem premiku njegovega lagerja v Tjumenj pa je Mole prišel osebno v stik s Steletom, ki je bil v tem kraju. Štele je nosil brado. Z njim je bil tudi Ivan Pless, poznejši tajnik Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani. Mole prizna, da je Štele čas bolje izrabil kot on, ker se je učil jezikov. Najvažnejši dogodek iz ujetništva je Moletovo življenje v Tomsku v Sibiriji. Tu je prišel v družbo z raznimi znanstveniki, ki so poučevali na tamošnji univerzi, in tu so mu predlagali, naj bi začel predavati umetnostno zgodovino. Svetovali so mu, naj se habilitira. Mole je res imel nastopno predavanje in sicer o glavnih strujah v beneški slikarski umetnosti 16. stoletja (str. 257). Sam prizna, da je bilo to čudno in da bi bilo bolj primerno govoriti ali o ruski ali o bizantinski umetnosti, toda z izjemo v teoriji, ni o slednji dosti vedel. Do česa več kot do tega predavanja pa ni prišlo, kajti njegov polk je bil prestavljen v Nizne Udinsk in na Steletovo pismo, da gre on, Štele, kmalu v domovino (str. 255), se je tudi Mole začel premikati proti vzhodu. Štele je bil takrat v Jekaterinburgu pri Jugoslovanskem polku; tja ga je spravil Franc Terseglav (str. 237). To so vse same doslej neznane stvari, kajti nihče od naših ljudi, ki so bili v ruskemu ujetništvu, ni imel za potrebno o tem pisati. lVloietovo predavanje na univerzi v Tomsku pa se je v biografijah o njem spremenilo v habilitacijo in profesuro. Na strani 271 omenja Mole, da se je na svoji poti proti Vladivostoku, kjer se je potem vkrcal na ladjo, vozil po domovini »živalskega stila", namreč teritorija, kjer je bil glavni predmet umetnosti živalska figura (str. 271). To ni čisto točno in je malo verjetno, da je Mole že tedaj kaj vedel o tem slogu, kajti sicer bi bil gotovo to reč kdaj obdelal v kakem članku. Ta opomba je pač plod njegove kasnejše refleksije, ko je že pisal spomine. Dne 10. februarja 1920 se je vkrcal na ameriško ladjo „Sheridan", s katero je prišel dne 8. aprila 1920 v Trst (str. 287), odtam pa ni šel v Novo mesto, da bi obiskal mater, temveč v Prago in odtam v Krakow, kjer je 2. maja zopet videl ženo. Omeniti moram, da se je Mole že v ujetništvu dne 11. aprila 1917 in absentia pismeno poročil, za pričo mu je bil njegov polbrat Rudolf ter še nekdo, vso stvar pa je v Rusiji in v Avstriji urejalo takrat špansko poslaništvo v Petrogradu. Njegova pismena žena Ela se je s svakom Rudolfom takoj podala v Novo mesto na obisk Moletove matere (str. 216). Iz Spominov ni razvidno, da bi bila izvršena potem še resnična poroka, kajti odslej dalje nazivlje Mole bivšo zaročenko samo kot ženo. V Pragi je našel Mole več znancev, tako Mesesnela, Ferda Kozaka, nekega Hladnika ter Nikolaja Preobraženskega, ki je potem postal lektor ruščine na univerzi v Ljubljani in sem ga tudi jaz poslušal; bil je izvrsten pedagog. Kmalu za tem se je Mole odpravil z ženo na pot v Jugoslavijo in spotoma se je ustavil na Dunaju, da pozdravi profesorja Dvoraka. Zdi se mi, da je naslednji del njegovih spominov višek knjige. Dvorak mu 136 je rekel, da ima Mole tri možnosti: ali se vrne v Split, kjer ga čaka mesto konservatorja; ali odide v Beograd, kjer naj bi prevzel mesto generalnega konservatorja, kar bi posebno rad videl Don Bulic; ali pa, da prevzame mesto na ljubljanski univerzi. Pri tem zadnjem mestu je bila težava v tem, da je šlo za stolico klasične arheologije, kajti umetnostna zgodovina je bila že v rokah Izidorja Cankarja. Toda ker je študiral pri Reischu klasično arheologijo, je Dvorak rekel Moletu, ne bi smelo biti težave. Dvorak mu je na koncu priporočil vzeti mesto na univerzi v Ljubljani. (Str. 293) Odkod je Dvorak vse te stvari vedel ? To so tudi zame popolnoma nove stvari, o katerih nam nista govorila niti Cankar niti Štele. Moje iskreno mišljenje danes je to, da je Mole s prevzemom stolice v Ljubljani naredil zase napako, za študente pa povzročil neprijetnosti, in to gre na račun slabe univerzitetne politike. .Za nas, redne študente umetnostne zgodovine in arheologije, kakor tudi za slušatelje klasične filologije, ki so morali pod B imeti arheologijo, bi bilo veliko bolje, če bi bil predaval predmet dr. Josip Mantuani, tedaj ravnatelj muzeja, ki je imel daleko boljše kvalifikacije kot Mole. Imel je bolj realističen čut za to, kaj je treba slušateljem nuditi. Njegov tečaj o enkaustičnem slikarstvu Rimljanov je bil edinstven in ga tudi dunajska univerza ni imela. Toda Mantuani je bil samo honorarni predavatelj. Nad njim sta se pritoževala oba, Cankar in Mole, da jima za njihove semmarsKe vaje ne da na razpolago muzejskega materiala. 'i'o je bil neumen očitek. Mole naj bi bil vodil seminar o polhograjskem zakladu, ki ni srebrn zaklad, kot pomotoma piše (str. 298), temveč zbirka bronastih posod, stekla in keramike v muzeju, saj je vendar tudi Julius Schlosser na Dunaju vodil vaje v muzeju, kot piše Mole. Mole je pa trošil svoje energije pri predavanjih, npr. tečaj o antični gliptiki je bil nepotreben, to je bilo zapravljanje časa. Namesto njih naj bi predaval o rimski umetnosti Italije in provinc, o rimskem slikarstvu in hiši, zlasti pa bi bila univerza dolžna dobiti kredite, da bi študentje lahko obdelali rimsko gradivo v muzeju, posebno emonsko. V tem primeru bi bil jaz lahko ostal v Ljubljani. Toda o teh nalogah se tedanjim ljudem ni niti sanjalo in to je treba enkrat povedati, ker se naša univerza vselej omenja samo v lepih superlativih. , Dne 1. septembra 1920 je Mole prejel dekret o imenovanju za docenta za klasično arheologijo v Ljubljani, v njem pa je na Moletovo zahtevo stala klavzula: „in za zgodovino bizantinske umetnosti". Že iz tega dejstva se vidi, da je bila stolica nestrokovno zasedena, po krivdi uprave, v kateri je tedaj še prevladovala politična miselnost, ne pa interesi študentov. Mole, ki je hotel v tem momentu biti bizantolog, bi bil bolje naredil, če bi bil šel v Beograd, odkoder bi mu bile poti odprte na vse strani in tam bi imel obširno polje raziskovanja bizantinske umetnosti. Ko je leta 1926 odšel na Poljsko, je na stolico prišel Balduin Saria, ki je bil dotlej kustos muzeja v Beogradu, in stolica se je spremenila v katedro za staro zgodovino in arheologijo. Za! klasične filologe je bilo s tem izvrstno poskrbljeno. V začetku sta oba, Cankar in Mole, predavala na učiteljišču, šele kasneje sta dobila sobi v bivšem Deželnem dvorcu in sicer Mole v 137 Vegovi ulici, Cankar pa v Gosposki ulici. Večji organizator je bil seveda Cankar. To mu Mole brez pridržka prizna. Problem je bila knjižnica in o tem piše na strani 299. Pomagal mu je Francoski institut; lektor Lucien Tesniere je posredoval, da je seminar dobil Cagnat-jevo epigrafiko in posebno pomembno enciklopedijo klasičnih starožit-nosti Daremberg-Saglio. Toda tudi muzej je imel marsikatero knjigo in teh Mole ni rabil. Sam prizna, da je v tedanjem razgibanem življenju, ki ga je vodilo Umetnostno zgodovinsko društvo, stal ob strani. To se je opazilo. Istega leta 1920 mu je Nova založba izdala pesmi Tristia ex Siberia, na katerih je Mole zelo visel. Zato je bila zanj velika katastrofa, ko je Joža Glonar pesmi raztrgal. Mole je postal zagrenjen (str. 302-303). Nadaljnji udarec je prišel leta 1924, ko je dekret, s katerim je bil imenovan za izrednega profesorja, omenjal kot titulus zgolj klasično arheologijo in ne več njegovega ljubega sindroma bizantinske umetnosti (str. 314). Ravno v tem času se mu je rodil sin in ko sem imel neki opravek radi seminarja ter sem moral govoriti z Moletom na domu, sem videl gospo in otroka. Moletova knjiga boleha na tisti bolezni, ki je tipična za avtobiografe in to je pomanjkljivo podaianje letnic. Tako iz knjige ni ra7.vidno, kdaj je dobil ponudbo od Jagelonske univerze v Krakowu, da bi začel tam predavati, in ustanovil Inštitut za zgodovino slovanske umetnosti. O tem piše na straneh 319 si. Verjetno je to bilo že leta 1924, pozno v jeseni, ali pa 1925 spomladi. Ljubljanska univerza mu je dala enoletni dopust za ureditev te zadeve s pogojem, da se vrne v Ljubljano. Ramovš ga je opominjal, da mora pravočasno povedati, kdaj se vrne, če ne namerava ostati na Poljskem. Kajti rekel mu je: „da ne bo zmede s klasično arheologijo". Pod tem moramo razumeti tiste, ki so študirali klasične jezike in se pripravljali na profesorski poklic. Iz knjige vidimo, da je šel Mole leta 1925 na Polisko na poizkus in je družino nustil v Ljubljani. Toda njegova zadeva ie v Krakowu naletela na težave in dekreta ni bilo. Izgovarjali so se. da je njearova zahteva, da bi predaval zgodovino slovanskih umetnosti s posebnim ozirom na južne Slovane, precej čudna in sam minister Bartl ni tega odobraval. Rekli pa so mu, da bo stvar urejena. Toda medtem ie dobil oktobra 1926 iz Ljubljane telegram, kjer ga Ramovš opozarja, naj se takoj vme. ali na se profesuri odnove. C Str. 363) Po dolgem notraniem boju se je končno odpovedal ljubljanski profesuri in ostal na Poliskem. Važno je v tej zvezi omeniti, da ga ie niegova žena v Ljubljani resno svarila, naj nremisli natančno, leni bo naredil s polisko ponudbo, preden se zanjo odloči. Nasnrotno na mu je Štele svetoval brez nadaljnega, naj ponudbo sprejme (str. 318). Preden je profesuro dobil, je moral Mole postati poljski državljan in so zahtevali tudi, da se odpove jugoslovanskemu državljanstvu. Tega pa ni storil. Ko je dobil dekret, se je peljal v Ljubljano po družino. Pot do njegove obljubljene dežele je bila torej trnova in kot se zdi, mu je ta korak Cankar zelo zameril. Kajti ko se je prišel k njemu poslovit, mu je rekel s hudobnim nasmehom: „Ti odhajaš torej k poljskim hohštaplerjem" (str. 322). 3 Ko je bil še v Tjumenju, je dobil sporočilo, da mu je umrl oče. Konec oktobra 1928 se mu je rodila hčerka (str. 329), pozimi 1929 pa mu je umrla mati, na katere pogreb pa zaradi težavnih prometnih razmer ni prišel. Leta 1927 je obiskal v Parizu Vaclava Lednickega, znanca iz Krakowa. Ta Lednicki je imel nekatere pametne nazore, npr. kaj ima Rjepin opraviti s Poljsko. S tem je hotel dokazovati, da Slovanski Studium, institut za slovanske zadeve nima smisla. Mole mu je odgovoril, da mora tudi on predavati o ruskih ikonah, dasi ga vse vleče k Tizianu. Ko se po letu 1936 začne na Poljskem kazati fašizem, kar je treba najbrž razumeti kot nacizem, začne misliti, da se je 1925-1926 leta prenaglil, ko je sprejel stolico v Krakowu (str. 419), zato piše Steletu pismo, v katerem ga prosi za informacijo o tem, kako bi bilo, če bi se vmil v domovino. Nikjer ni omenjeno, kaj mu je Štele odgovoril. Nato pride 1. 1939 nemški vdor na Poljsko. Tega sem doživel tudi jaz, ko sem bil na 6. internacionalnem kongresu za klasično arheologijo v Berlinu. Državni minister za prosveto dr. Rust je kongres dva dni pred koncem zaključil „zaradi nepregledne situacije", kot je rekel v svojem govoru na banketu, ki ga je udeležencem na čast dalo prosvetno ministrstvo. Naslednji dan smo imeli ekskurzijo v okoliško mesto Potsdam in zvečer so bile že vse ceste zatrpane z nemško artilerijo, ki je odhajala na poljsko fronto. Mole je poskušal dobiti od ruskega uradnika potni list za prehod Romunije, toda ni uspel (str. 439-440). Zaradi varnosti se je umaknil z družino v Lwov, a se je kmalu vrnil nazaj v Krakow. Nato se je obrnil na nemško S S in dobil obvestilo, da kot jugoslovanski državljan lahko ostane: "sie diirfen bleiben" (str. 452). Nemški konzul Krause mu potem izda dovoljenje, da lahko gre v Jugoslavijo, če hoče, in kmalu nato dobi zase, za ženo in otroka vizo od jugoslovanskega poslaništva v Berlinu za vstop v Jugoslavijo. Za taščo ne dobi dovoljenja ta ostane v Krakowu in umre v nemškem taborišču, kot izve Mole to lcasneje; sme se domnevati, da je bila Židinja, a tudi neštevilno Poljakov je umrlo tam. O božiču 1939 gre na pot in se spotoma ustavi na Dunaju, kjer je že vse v znamenju kljukastega križa. V vagonu v Celju sreča Plessa, ki mu preskrbi sobo v hotelu Slon ter sporoči telegrafsko v Ljubljano, da prihaja Mole, in na kolodvoru v Ljubljani ga čakata polbrat Rudolf in Štele (str. 459-460). Na celi poti se dogaja isto kot prej: v vseh težavah dobi Mole znance, ki mu pomagajo, kolikor mu le morejo. Posebno se to vidi po prihodu v Ljubljano. Sina vpiše na realko, hčer pa na uršulinsko šolo, kjer je ravnateljica sestrična njegove matere, mati Klementina. To pa zagrizeni liberalki gospe Ramovševi ni všeč; toda Mole ni imel drugega izhoda 139 (str. 468). Ramovš sam ponudi Moletu stolico za bizantologijo, kaz pa Mole odkloni, ker misli, da se bo lahko kmalu vrnil nazaj na Poljsko, zato formalno prevzame samo mesto honorarnega predavatelja. Tedaj nekoč pride skupaj s Tinetom Debeljakom v Društvu prijateljev poljskega naroda (str. 470). Na univerzi predava bizantinsko, poljsko in splošno slovansko umetnost. Za konkretne razmere Mole nima smisla, vidi samo svojo situacijo; za to, kako se godi drugim, je slep. Ko dobi za Bechstein, klavir svoje žene, ki je bil vreden po njegovem mnenju najmanj 15 do 20 tisoč dinarjev, samo 6 tisoč dinarjev, se pritožuje nad tem, kako znajo ljudje izkoriščati zadrego svojega bližnjega, tega pa ne pomisli, kakšen ogromen znesek je bil tedaj 6000 dinarjev (str. 473). Kmalu zatem se preseli iz hotela štrukelj, kamor se je nekaj mesecev prej preselil iz hotela Slon, v svoje stanovanje za Bežigradom. In ko spomladi leta 1940 pade Pariz, mu 'Ramovš postavi ultimat, naj več ne čaka na osvoboditev Poljske, temveč naj sprejme stolico za bizantologijo. Ko živi nekaj časa zopet v Ljubljani, se čudi, kako ogromno delajo naši ljudje na vseh poljih (str. 484). V Ljubljani doživi razpad Jugoslavije in ustanovitev Ljubljanske province. Njegova prva naloga na univerzi po razpadu je bila podelitev doktorske diplome asistentu Etnografskega muzeja Frančku Kosu, in sicer je v tem zastopal odsotnega prof. Franceta Steleta, pri katerem je Kos študiral in vložil disertacijo o poslikanih stropih v naših cerkvah. Pri vsej stvari je zanimivo to, da jaz kot Kosov šef na promocijo nisem bil povabljen in da v vsem tem času sploh nisem vedel, da je Mole v Ljubljani in da predava na univerzi. Te stvari omenjam zgolj kot kronist in brez vsake prizadetosti. Kos je promoviral po svojem povratku z Dravskega polja na štajerskem, kjer je bil dodeljen topniški edinici, ki je dobila v zabojih namesto municije — pomaranče (str. 488) in o tem je pravil tudi meni po povratku. Razen tega detajla omenja Mole še več drugih dogodkov iz tistega časa, ki pa jih bomo prešli. Da bi se univerza zavarovala pred možnostjo, da bi ji italijanska prosvetna uprava poslala italijanskega profesorja za predavanja o rimski zgodovini, je moral Mole prevzeti tudi to nalogo (str. 496), pri tem ne vem, ali je Saria ob tistem času že zapustil Ljubljano, ali ne. Na dveh mestih se Mole dotika tudi vprašanja domobrancev: prvič govori o njih, ko so bile šele vaške straže (str. 493), drugič že pod nemško zasedbo ter jih imenuje „najtragičnejši pojav slovenskega odpora" (str. 503). Padec italijanskega letala na Univerzitetno knjižnico sta doživela on in sin nekje blizu na cesti. Omeniti je še, da je sin šel študirat k Oštirju in je postal pri njem asistent. Dne 7. maja 1945 zvečer je Moletove obiskal Tine Debeljak s prošnjo, da bi sin Marjan prevedel in prebral v radiu v poljskem jeziku proglas slovenske narodne vlade in poziv zaveznikom, naj pridejo na pomoč. Sin je to odklonil in Mole je njegovo stališče podprl. Dne 9. maja zjutraj so v Ljubljano vkorakali partizani (Mole ima datum 8. maja, str. 505). Oblast nad mestom jim je izročil Oton Župančič z nagovorom z balkona univerze. Jaz sem odšel iz Ljubljane v torek 8. maja zvečer. 140 Kmalu je dobil Mole iz Krakowa brzojavko s povabilom, naj pride nazaj, poslal mu jo je Lehr-Splawinski (str. 508). Mole se je odločil za povratek. Na univerzi v Ljubljani je našel v uradih nove ljudi, ki so se vrnili iz gozdov, in vse pisarne so bile dobro zastražene. Našel ni za svojo zadevo nobene pomoči. Nato se je obrnil na prof. A. Krala in sicer, da bi poizvedel, kako bi mogel priti nazaj. Prof. Kral je tedaj vršil začasno posle češkega konzula v Ljubljani in je spravil Moleta in njegovo družino na kamion, ki je iz Jugoslavije vozil na Češko češke emigrante. Tak kamion je šel do Prage, tam pa so čakali v istih nalogah poljski kamioni. Opravo in knjižnico je pustil Mole v Ljubljani. V Krakow so prišli 3. oktobra 1946 (str. 519) in takoj je Mole obiskal prof. Kowalskega. Pri njem je izvedel, da mu je s kongresa v Moskvi poslal preko prof. Franca Kidriča, ki se je kongresa udeležil, svarilno pismo, naj se ne vrača. Tega pisma Mole ni dobil. To je za tisti čas zelo značilen dogodek, toda da Kidrič Moletu ni bil posebno naklonjen, je lahko razumeti (str. 521). Leta 1946 se je Mole zopet vrnil v Ljubljano in sicer da spravi na Poljsko še pohištvo in knjižnico (str. 530). Ob tej priliki je Ramovš rekel, da bi on rajši na vse resigniral, kot pa vzel nase takšne štrapace. Verjetno se je že tedaj tudi Ramovšu začelo jasniti in je »videl luč", kakor jo je kmalu zatem tudi Mole, ki je bil že v Ljubljani dvakrat klican na TJDBO (str. 542) in je bil izsleden od jugoslovanske ambasade tudi na Poljskem (istotam). Kar sledi, so zgolj osebne in družinske razmere in filozofiranje o umetnosti, ki ga; je v knjigi preveč. Leta 1955 je v Benetkah srečal sina in njegovo ženo. Okoli 6. junija 1963 je izvedel, da je sin umrl. Dosegel je na svojem področju lepe znanstvene uspehe. O okolnostih sinove smrti ni v knjigi nič. 4 Mole kot človek nam v njegovi avtobiografiji stopi dokaj dobro pred oči. Manj pa velja to za njega kot znanstvenika in zlasti umetnostnega zgodovinarja,, dasi je ta stroka tisti osrednji nosilec, okoli katerega se je sukalo vse njegovo življenje. Za to pomanjkljivost je več razlogov, toda eden glavnih je dejstvo, da je Mole svojo znanstveno podobo zasul z ogromno množino detajlov, iz katere je težko rekonstruirati pravo podobo. Delo otežuje njegova posebna psihološka struktura. Moletovo doživljanje temelji na izredni množini zunanjih vtisov, zaznav in spoznanj, ki pa imajo tendenco neprestane spremembe in menjave. Mole je človek impresionistične dobe, kajti noben še tako majhen dražljaj mu ne uide, toda za vso to maso doživljajev ni nobene sile, ki bi jo združevala v kakršenkoli lik višjega reda ali sintezo. Poleg tega so pri njem vsa ta zunanjostna doživetja globoko čustveno pobarvana, in to nam pojasnjuje, zakaj doživlja Mole ob vsakem novem poglavju svojega življenja nekaka „prerojenja", revolucije, kot to sam imenuje, kar se mu godi na potovanjih po Italiji, po Dalmaciji in na Balkanu, ko se sooči s spomeniki srbske srednjeveške umetnosti. On je vedno in ob vsaki priliki prerojen in nov človek. Kje je torej pravi Mole? Čustvo igra važno vlogo tudi pri njegovem odnosu do umetnine, pa ne samo do umetnine, temveč tudi do vede o njej. Vselej se je ravnal po načelu, da je cenil in meril umetnino po tem, ali je ustrezala njegovemu tako zvanemu Qualitatsgefiihl, čustvu kvalitete (str. 79). Izmed umetnikov mu najbolj ugajata Giorgione in Tizian, potem pride Rembrandt in še nekateri te vrste. Zato podlega sindromu beneškega slikarstva 16. stoletja, ker vidi tam nekak višek umetnosti, kar je s stališča eksaktne umetnostne zgodovine dokaj naivno, rekli bi tudi predznanstveno. On se s tem slikarstvom identificira. Tudi na zadnjem potovanju po Italiji, ki ga je napravil že iz povojne Poljske, sta Giorgione in Tizian v ospredju (str. 402), toda tu zapada že v pravi esteticizem. Mole meni, da mora znanstvenik pri tvarini, ki jo predava, biti tudi čustveno udeležen (str. 249)). Da mu je Izo Cankar tuj, je tudi od te strani razumljivo, škoda, da nisem ohranil zapisov o njegovem predavanju in tolmačenju Giorgionovih in Tizianovih slik. Cankar je imel strahotno sposobnost, vživeti se tudi čustveno v umetnino, toda kljub temu je bil vselej od nje detaširan in je svoja čustvena doživetja racionaliziral in tako ga je zanimalo samo to, da nam predoči, kako sta ta dva slikarja pripravljala manirizem in njegovo subjektivnost. Najlepši primer za spoznanje razlike med Cankarjevim in Moletovim gledanjem je seveda Tizianova Assunta, o kateri je imel tisto vročo debato s Fritzem v Beneški akademiji (S poti, str. 81-88). Tizian je moral sicer biti ob začetku stoletja velika moda. Od čustev gre Cankar naravnost v smisel kompozicije na tej sliki. In kompozicija je vodilna nit slikarstva tistega časa. Od Kanta sem se je smatralo, da sta vsebina in bistvo estetskega užitka obsežena v takem dopadenju umetnine, ki nima razen tega nobene druge komponente in namena: interesseloses Wohlgefallen. To stališče je še danes v veljavi, čeprav pri modernih filozofih odeto v drugo oblačilo. Tudi pri Tomažu Akvinskem najdemo oporo za to teorijo. Čustvo kvalitete, na katerem Mole gradi svojo estetsko sodbo, je nezanesljivo, ker je najprej treba definirati kvaliteto samo. Nekdo, ki ljubi kič, vidi v njem kvaliteto, toda kič ni umetnost, je nepristna estetska kategorija. Pri Moletovem naziranju o kvaliteti je treba govoriti o estetskem hedonizmu in subjekltivizmu. To pa je zelo nepristen način gledanja na umetnost. Zato Mole prav za prav ni mogel priti do ustaljenega pogleda na celokupno umetnostno realnost in je vselej zavisel od svojih že prej koncepiranih sodb, ki so bile čustveno strukturirane. V tem je razlog, da je doživljal neprestane krize in nezadovoljstva ob univerzitetnih kolegijih, ki jih je moral predavati. Mnogo vzrokov za to je seveda ležalo v dejstvu, da je že v Ljubljani stal v senci in ni mogel konkurirati s popularnostjo, katero so uživala Cankarjeva predavanja. Toda tudi slaba stilna oblika njegovih predavanj je bila kriva neuspeha. In zato 142 je iskal rešitve v zunanjih in neke vrste prestižnih momentih. V Ljubljani je zahteval, da se vključi v njegov akademski penzum poleg klasične arheologije tudi bizantinska umetnost. V dekretu za docenta mu je ministrstvo ugodilo. V dekretu za izrednega profesorja pa je bizantinsko stipulacijo opustilo in Mole je v veliki meri radi tega šel na Poljsko. Na strani 368 poroča, da je hila njegova knjiga o starokrščanski in bizantinski umetnosti v Krakowu sprejeta v javnosti in pri kritiki z entuzijazmom. Toda Mole je bil zadovoljen samo s prvim delom kritične aklamacije, namreč ko so pisali, da je moral priti šele Slovenec, da so Poljaki dobili to delo. |Z drugo stranjo medalje pa ni bil zadovoljen in ta je bila, da je odtlej veljal na Poljskem za bizantinista kateksohen. To, pravi, ni bil nikoli njegov ideal in njegovi načrti so bili čisto drugi. Analogno je bilo s klasično arheologijo. V Ljubljani se v njenih čevljih ni počutil dobro, toda ko je prevzel docenturo v Krakowu, se je spraševal, kaj bo zdaj s klasično arheologijo. Iz vsega tega sledi, da so njegove znanstvene interese določali hedoni-stični momenti in ti so bili od situacije do situacije različni. Vselej pa je imela v njih najvažnejšo vlogo tudi njegova družbena zavest, njegov socialni status, o katerem je mislil, da bo manjši, če ne bo predaval ravno tisto, kar je tisti trenutek imel za prioriteto. V knjigi je zelo mnogo mest, ki razpravljajo o umetnosti in umetninah in včasih se ti traktati vlečejo skozi več strani. To je tipično njegova poteza in izraz njegove razgledanosti, toda bralcu ne koristijo mnogo; njegovi potopisni ekskurzi v umetnost, ki jih je vključil, ko omenja zadnjo pot v Italijo, in zlasti karakteristike mest (str. 396 in sledeče), niso koncizne in stax-e izdaje Badekerja so v tem oziru boljše. V knjigi je pa sorazmerno malo pisanega o njegovem pravem delu na polju umetnostne zgodovine. Omenja knjigo o starokrščanski in bizantinski umetnosti, ki je z njo žel velik uspeh, dalje omenja, da je ustanovil revijo Przeglad Historii Sztuki, ki je izhajala četrtletno, a je po dveh letih prenehala. Ko je prišel leta 1939 v Ljubljano, je prinesel s sabo rokopis za knjigo Obraz in izraz umetnosti, ki naj bi bila .izšla nai Poljskem, a ni; zdi se mi, da je prevod izšel potem v Ljubljani. Ničesar pa ni v Spominih o knjigah, po katerih bo ostal brez dvoma zapisan v analih slovenskih umetnostno zgodovinskih študij in to sta zgodovina ruske in zgodovina južnoslovanske umetnosti. Kometarji, ki jih ima o problemih teh umetnosti na straneh 533 in sledečih, ne zadoščajo, da bi dobili jasno sliko o nastanku teh dveh važnih del. S primernim naporom in intervencijami na pristojnih mestih bi bilo takrat najbrž možno, da bi bil Mole dobil stolico za slovansko umetnost tudi kje v Jugoslaviji, vendar je treba upoštevati, da je bila zaradi poljskega porekla njegove žene Poljska njegova izvoljena domovina. Da je bilo v Moletu nekaj slovanskega, nam dajejo dokaz poglavja, ki pišejo o ujetništvu. Tu imamo opravka z epičnimi platni, sestavljenimi iz velike množine izvrstno risanih detajlov in figur in postavljenimi pred ozadja zdaj svetlega, zdaj temnega kolorita, zelo podobno, kot to najdemo na slikah slovanskih slikarjev, zlasti ruskih, poljskih in čeških. V teh poglavjih je tudi taka množina nam znanih oseb, da je 143 že samo to dejstvo poroštvo, da bo ta knjiga imela veliko vrednost za zgodovinarja slovenskega trpljenja v prvi svetovni vojni. V tem in v ljubezni, ki jo je pokazal do slovanskih narodov s svojimi napori za Inštitut zgodovine slovanskih umetnosti ter v knjigah, je bil Mole, če je to hotel ali ne, človek slovanskega vzhoda, v svoji zavesti pa tega dejstva ni mogel popolnoma sprejeti. Zato se večkrat zaloti pri tem problemu in se zagotavlja, da je le napol bizantinec, z drugo polovico pa pripada umetnostni zgodovini zapada (str. 377). To mesto je v odstavku, v katerem razpravlja o problemu slovanske umetnosti. Po povratku s kongresa bizantologije, ki se je vršil najbrž v Dalmaciji (Mole ne omenja, kateri kongres je to bil), govori spet o prerojenju v duhu zapada, ko je hodil po tleh, kjer je imel svojo prvo službo. Nato je napisal o dalmatinski umetnosti članek za novi četrtletnik Dawna Sztuka (str. 391). Ta nihanja njegove zavesti niso samo njegova krivda, temveč so odsev splošno slovanske nejasnosti v važni zadevi medslovanskih odnosov in neurejenosti celokupnega znanstvenega proučevanja tradicij in podlag slovanskih kultur in umetnosti. Malo je upanja, da se bo kaj izboljšalo, dokler narodi za železno zaveso ne bodo dobili svobode. Toda Moletova nemirna zavest je tudi posledica njegove narave in njegove pesniške duše in na potovanju po Italiji pravi, da je bil to, česar se ni mogel nikoli znebiti: „večni romar, žejen lepote, sonca in poezije" (str. 395). Pečat tega nosi vse njegovo delo in dobro je, da je našel dovolj časa, da je napisal to avtobiografijo, ki spada med dragocene dokumente dobe, ki je zatonila in v kateri je on imel tako vidno vlogo. LJUBLJANA, ČEVLJARSKI MOST (pero) POD PONCO (kreda) DODATEK IN DOPOLNILO K RAJKA LOZARJA RECENZIJI KNJIGE SPOMINOV V. MOLETA TINE DEBELJAK Doktor Rajko Ložar, umetnostni zgodovinar, svoj čas docent za arheologijo na ljubljanski univerzi, direktor Etnografskega muzeja v Ljubljani in urednik njegovega glasila Klas (Narodopisje Slovencev), do upokojitve tudi ravnatelj mestnega muzeja v Manitowocu v Združenih državah, me je izrecno opozoril, da je napisal to razmišljanje o Moletovih Spominih samo s pogledom na njegovo strokovno znanstveno delo, ter je zavestno šel mimo literarnega opusa; in njegovega pomena v slovanskem svetu. To prepušča drugim. Hotel bi to vrzel s tem dodatkom malo dopolniti. Leposlovno delo omenja Mole v Spominih sam, toda le bolj mimogrede, skoraj omalovažujoče, kot da nima več pravega odnosa do njega. Vemo pa, da je izdal dvei knjigi poezij: Ko so cvele rože (1910) in deset let pozneje po vrnitvi iz Sibirije Tristia ex Siberia (1920); poleg tega je začel z objavo epičnega dela iz Sibirskega časa SIČ v Domu in svetu, a ga ni končal ne izdal. V zbirkah se kaže pesnik izrazitega parnasista, neoklasicista, ki mu je važnejša: forma, izbrušenost oblike, manj pa vsebina. Ta pa ni dinamična, ker bi mu sicer razbila klasično amforo oblike, temveč umirjena, prelivajoča se med trdnimi bregovi, bleščeča z lepimi metaforami ljubezenskega čustvovanja. Poleg svobodnega verza moderne ali ob njegovem času že zmaguinčega ekspresionizma je taka formalistična poezija pomenila samo artizem, ter sta ga odklonili starejša kakor tudi nastopajoča generacija, čudno, da Mole v Spominih ne omenja „šale", ki si jo je dovolil kritik dr. Joža Glonar, ko je v oceni Žalostink ponatisnil eno njegovo pesem kot zgled njegove „dobre" poe7ije - narobe, z zadnjim verzom kot prvim in tako vse do konca, hoteč osmešiti brezdušni formalizem njegove poezije. Te literarne šale (ali zlobe?) Mole ni mogel preboleti še v poznih letih, kot vem od njega. Od mladih pa je njegov slog odklonil takoj ob svojem nastopu pesnik Anton Vodnik v dijaškem listu Zora - Luč z oceno, ki sem jo na njegovo prošnjo - ker kot član umetnostno zgodovinskega seminarja ni hotel »vznemirjati" svojega učitelja — podpisal jaz, tedaj še srednješolec v Šentvidu. Po smrti pesnika Vodnika sem prof. Moletu »izpovedal ves moj greh". Obenem pa je Vodnik istočasno s svojim podpisom odklonil tudi Goljeve Zlatolaske. Ta odklonitev artizma dveh pomodemih pesnikov pred nastopom ekspresionizma utegne literarnemu zgodovinarju pomeniti podobno dejanje kot istočasni odklon impresionizma, ko je mladi Jože Piber zavrnil Vavpotičevo slikarstvo ob njegovi razstavi. Danes literarni zgodovinarji dajejo Moletu večjo veljavo pesnika, kot so mu jo pripisovali sodobniki, ki so bolj odklanjali stil kot pesniško izpoved. Izvzemajo ga iz vrste epigonov moderne kot svojskega predstavnika neoklasicizma pri nas, katerega pesniška sila pa ni bila tako močna, da bi mogla v naslonitvi na antično formo polno izraziti duha sodobnega človeka na prehodu v nov življenjski in umetniški izraz in slog. (Prim.: Anton Slodnjak, Slovensko slovstvo, 354) 145 Manj je živo Moletovo pesniško prevajalsko delo iz poljske literature, ki ga je začel kot visokošolec 1. 1906 v liberalnem visokošolskem glasilu Omladina in ga, nadaljeval v Ljubljanskem Zvonu. Tako je prepesnil dokaj dobro nekaj Mickiewiczevih Krimskih sonetov (1906), katerih dva sem pozneje (1943) ponatisnil v svoji knjigi Kitica Mickiewiczevih (str. 51 in 57). Potem: nekaj odlomkov iz Konopnicke v LZ (1913), odlomek iz epa Pan Balcer v Braziliji, nekaj odlomkov iz Z. Krasinskega antične drame Iridijon (LZ 1912), ki morda najbolj ustreza Moletovi umetniški uglašenosti romantičnosti in klasicizma, ter skoraj celotno prepesnitev ene najlepših pesnitev Jana Slowackega V Švici (LZ 1909). Poleg tega je napisal Kratek pogled na poljsko literaturo (O, 1906) in prevedel nekaj člankov Grabowskega iz sodobnega poljskega kulturnega življenja zai LiZ. Iz vsega tega se vidi, da se je Mole dobro vživel v tedaj Mlado Poljsko, ki je težila z Zenonom Przemickim v neoklasicizem, kakor tudi z Wyspianskim v vizionarnost, in ki se je naslonila predvsem na staro romantiko, na Mickiewicza, še bolj pa na; Slowackega in Krasinskega. To sorodnost z Mlado Poljsko je pokazal tudi s prevodom simbolistične drame Przybyszewskega Sneg, ki jo je prevel za Narodno gledališče v Ljubljani, kjer je bila predvajana 1. 1920. Za gledališče je prevedel pa pozneje v knjigi izdal tudi Ibsenovo dramo Gospa z morja. In morda še kaj. Njegovi prevodi iz poljščine so zabeleženi v Zgodovini poljske književnosti Rozke Štefanove (Ljubljana 1960, str. 546). Toda važnejše kot prevajateljsko delo, ki ni bilo veliko, pa je njegov pomen za slovensko polonistiko v tem, da je najprej po njegovem posredovanju, pozneje pa, ko je postal vodja Slovanskega instituta (Studium Slowanskie) po njegovi odločitvi prišlo več mladih slavistov v Krakow, ki so se pozneje uveljavili v delu za. slovensko-poljske kulturne stike (Slodnjak, Vodnik, Debeljak idr.). Tem je omogočil stik z drugimi slovanskimi znanstveniki. Toda njegov pomen in delo v širšem medslovanskem smislu, zlasti ko je stal na čelu organizacije, ki je imela na skrbi te stike, presega možnost ocenitve naše južnoameriške ločenosti od knjižnic in arhivov. To ugotoviti bo naloga poznejših slovenskih polonistov. Toda še nekaj lahko dodamo k Ložarjevemu poročilu o Moletovi knjigi spominov. To namreč, kaj Mole sam piše o njih, ko jih je pisal večinoma že v Združenih državah, kamor se je umaknil povojnim razmeram na Poljskem. 26. marca 1970 mi je pisal: „V Eugenu sem napisal večji del Iz knjige spominov. Nimam pojma, kakšen bo odmev v Sloveniji; razmer v Sloveniji danes ne poznam. Moral sem pa izpustiti vrsto odstavkov, ki so se tikali ljubljanskih ,ta,bu'... končal pa sem s smrtjo sinovo. O čem naj bi bil še pozneje pisal ?... Moje literarno delo ie končano - ne j>išem več beletristike in tudi ne prevajam, četudi berem v raznih jezikih. Kar delam, spada med znanstveno delo, ki mi daje veliko zadoščenje..." 17. novembra 1970: „Z delom gre slabše. Včasih se mi vidi, da bi imel še veliko povedati, kakor da šele zdaj razumem in da imam šele zdaj pravi odnos do sveta in življenja; toda kadar skušam vse to ujeti v besede, se mi vse razblini v nič. Sicer pa, ni to najvažnejše: poglavitno je, da je za mano vse, kar je bilo vsebina mojega življenja, in vse to, kar sem povedal v svojih spominih. O ti spomini! Ko sem pri čitanju korektur prebral celoto, sem šele spoznal, koliko stvari nisem napisal, 146 ki bi jih bil moral izpovedati! Ostali so prav za prav samo fragmenti. Pa saj drugače ni mogoče. Življenje je bilo tako neskončno bogato jasnih in mračnih momentov, da bi bila celota tega vsega nejasna in nepregledna in da je mogoče edino slutiti, kako sem po vrsti stavljal svoje korake in kako so se vrstili sončni momenti z veliko številnejšimi mračnimi hipi. Izmed teh ljudi, ki so brali spomine še v rokopisu (jaz jih niti ne poznam, bržkone so to bili recenzentje knjig), so nekateri dejali, da so spomini ,zelo zelo osebni'. Seveda - toda jaz ne vidim v tem hibe - da pa sem izpustil marsikaj, je naravno, ker sem hotel biti ves cas odkritosrčen." 11. julija 1971: „V moji knjigi sem samo jaz - ni v nji ideoloških sporov, pripovedujem samo o sebi in svoji lastni poti in sicer ne da bi sebe poviševal, ampak da bi kolikor mogoče natančno in verno podajal svoj lastni razvoj. Takšni so torej moji spomini." 5. novembra 1971: „Kako je bilo z menoj, pa veste, saj ste brali moje .spomine'. V knjigi nikakor ni vse napisano in povedano. Parkrat sem to že sam jasno poudaril in podčrtal, prav tako pa mi je redakcija nekaj poglavij oziroma odlomkov črtala, na kar sem jaz pristal: zadeva narodne osvobodilne borbe, formiranje raznih oddelkov vojske, medsebojno prerekanje in take podobne storije, ki me nikoli niso zanimale; pa tudi odstavki neposredno po vkorakanju Titove vojske v Ljubljano. Poleg tega seveda nisem mogel hote in namenoma kritizirati vsega tega in vseh teh, ki so prišli do vlade in moči. S čemur pa nisem bil zadovoljen, je bilo to, da so izpustili karakteristiko sinovega znanstvenega dela, zlasti njegovo znanstveno bibliografijo, ki obsega petdeset del, objavljenih v francoščini, angleščini, arabščini, turščini itd. Njegovo delo Le probleme Zoroastrien en la tradition mazdeene je - po mnenju kritikov - naravnost impozantno in predstavlja debelo knjigo. Mogoče pa je še važnejša La legende de Zoroaster, ki predstavlja razčitanje in prevod iz pehlevanščine knjige iz Aveste Denkart, obenem z dodanim slovarjem. Važna je prav tako knjiga Les mystiques musul-mans. Francoska kritika piše, da šele danes vedo, kakšna izguba je bila njegova nenadna smrt..." 11. junija 1973: „Pri meni ni nobenih novic. Delam, pišem. Pa brez pravega veselja. Ne more biti drugače. Ko se oziram nazaj v preteklost s svoje današnje perspektive, je veliko tega, o čemer lahko mimo rečem: ,Smutno (žalostno - o.p.) mi Bože!' V duši zveni odmev: Izgubljeno življenje... nepotrebna vrnitev v Krakow... zapletijaji, ki so pozneje nastopili, in Marijanova smrt - umik pred puščobo življenja v amerikansko praznoto. In koga vse moje delo sploh zanima? še polštene kritike ne morem dočakati... Samo dva človeka sta me razumela: Štele in Rebula..." To je bilo nekaj mesecev pred smrtjo, ki ga je dosegla novembra 1973. Ko mi je poslal dr. Rajko Ložar svojo rekonstrukcijo Moletovega življenja na osnovi njegovih spominov in svojega lastnega stika z njim ter oznako Moletovega znanstvenega dela, mi je v priloženem pismu napisal še stavek, ki ga sicer ni v njegovi gornji oceni, pa naj bo dodan na njen konec in katerega bi bil 88 letni pisatelj, da ga je bral, gotovo vesel: „Moletova Knjiga spominov je najpomembnejše slovensko memoarsko delo tega stoletja." VEKOSLAV GRMIČ, MALI TEOLOŠKI SLOVAR LOJZE KUKOVICA Vekoslav Grmič, Mali teološki slovar. Teološki priročniki. Mohorjeva družba v Celju. 1973. Mali teološki slovar (MTS) je prvo tovrstno delo pri nas Slovencih. Ta ugotovitev je važna iz dvojnega razloga. Najprej je s tem izrečeno maloveselo dejstvo, da je slovenska teologija še bolj sanja kot pa resničnost. Medtem ko imajo drugi narodi velike teološke slovarje in vsemogočo drugo teološko literaturo v domačem jeziku, delamo mi Slovenci šele prve, najskromnejše poskuse. Po drugi strani je pa prav ta MTS kot prvi znanilec morebitne slovenske teologije opogumljajoče dejstvo, kajti avtor sam nam daje upanje, da bomo v zbirki teoloških priročnikov, katerih prvi je prav Grmičev MTS, dobili še druge slovenske teološke knjige. Bog daj! Samo tako se bomo, pozno sicer, začeli uvrščati med narode, ki si počasi gradijo svojo teologijo. MTS je prvi skromen poskus ustvarjania, teoloških slovarjev. Treba je vsekakor priznati evtorju, da se je dela lotil, ko vendar ni imel zanj v slovenščini nobenega predhodnika. To dejstvo naj delno služi tudi kot opravičilo za pomanjkljivosti, ki jih vsebuje slovar tako s formalnega kot z vsebinskega vidika. Dovoljeno naj nam bo z vso prostodušnostjo pokazaiti na nekatere teh pomanjkljivosti z namenom, da se ob morebitni novi izdaji ali pa ob podobnih delih upoštevajo, če se bo zdelo prirediteljem primerno. Najprej preseneča dejstvo, da se manj važnim teološkim izrazom posveča v primeri z važnejšimi nesorazmerno veliko prostora. Prireditelj bi se moral neprestano zavedati, da sestavlja majhen teološki slovar in da bi zato moral dodati samo važne teološke pojme, manj važnih pa sploh ne ali pa le v minimalnem obsegu. To se pa ni vedno zgodilo. Naj navedem za to nekaj zgledov! Snov o farizejih obsega dve tretjini, strani, o saducejih eno četrtino, opokatastaza in birma pa obsegata vsaka po eno stran in pol, ravno tako kot karizma. Istočasno se pa o drugih, neprimerno važnejših teoloških pojmih govori kvečjemu ha enako obsežnem prostoru, včasih pa še na manjšem. Tako se o Bogu govori na poldrugi strani, o analogiji, ki je v teologiji tako važen pojem, na eni tretjini strani, o inspiraciji na dveh tretjinah, o determinizmu na četrtmi strani, o spreobrnjenju na eni tretjini strani. Zgledov za to vsebinsko nesorazmernost bi lahko navedli še veliko več. Vsak bralec bo to brez težave sam lahko ugotovil. Pa še to je zanimivo, da prva dva navedena izraza, namreč farizeji in saduceji, niti prav ne spadata v tako majhen teološki slovar, kot je ta. To sta bolj biblična kot pa teološka izraza v ožjem pomenu. Bibličnih izrazov MTS v glavnem ne obravnava, če izvzamemo nekaj temeljnih kot so inspiracija, sv. pismo in še kakšnega. Kot je namreč iz vsega videti, je hotel slovarček obravnavati predvsem dogmatično teologijo, ne pa drugih teoloških panog. Tako bi npr. moralist, kanonist, cerkveni zgodovinar in biblicist, če izvzamemo prav redke izjeme, zastonj iskali v MTS svojim panogam odgovarjajočo snov. To tudi ni mogoče v tako majhnem delu, zato bi pričakovali, da bo avtor skrbno izbiral najbolj važne in temeljne izraze in jih obdelal v obsegu, ki ga zasluži vsak izraz v okvidu celote. Večja pomanjkljivost po se mi zdi način obravnavanja posameznih izrazov. Od teloškega slovarja po pravici pričakujemo, da nam bo v zgoščeni obliki podal bistven pomen vsakega izraza in morda še sedanje stanje vprašanj ,ki so v zvezi z izrazom. Tega pai naš MTS pogosto ni storil. Pri malokaterih izrazih človek res dobi popolnoma jasen pojem o tem, kaj je njihovo bistvo. Naj se ne reče, da je MTS namenjen predvsem laikom. Še toliko bolj bi bila zato potrebna jasna, bistvena opredelitev pojmov. Teolog lahko marsikaj sam dopolni, ker se po pravici predpostavlja, da mu ni snov neznana. Laik bo pa iskal v slovarju prve, pai vendarle točnejše informacije o bogoslovnih izrazih. Tako bi moral biti prav slovar za laike vse bolj natančen, točen in omejen na bistveno, če naj bi res služil prvi, temeljni informaciji. A namesto tega avtor navaja dolge citate iz sv. pisma, še več pa iz 2. vatikanskega koncila. Večji slovarji, ki razpolagajo z vse večjim prostorom, se takšnih citatov ogibljejo. Res važne citate iz sv. pismai in cerkvenih dokumentov prav kratko citirajo. Naš MTS pa ponekod polovico ali pa še več razpoložljivega prostora izpolni s citati zlasti iz 2. vatikanskega koncila. Bralec naj se o tem sam prepriča npr. pri izrazih birma, Cerkev, človek, delo, ekumenizem, inspiracija, karizma in drugih. Seveda je važno za vsakega, ki se hoče seznaniti z bogoslovjem, kako se je kronološki zadnji koncil izjavil o posameznih temah. Vendar pa mislim, da smo si edini, da se prav 2. vatikanski koncil ne odlikuje ravno po kratki in jedrnati označbi teoloških pojmov, ker ni hotel biti v strogem pomenu besede dogmatičen, ampak bolj pastoralen. Veliko bolj, če že kakšnemu koncilu, bi takšno navajanje služilo za tridentinski ali 1. vatikanski. Iz teh dveh, dogmatično res pomembnih koncilov, pa nisem zasledil niti enega samega citata v vsem MTS. Iz njih je navedena le zbirka cerkvenih dokumentov, kot jo je uredil Denzinger. A tega avtorja! laiki brez znanja latinščine sploh ne morejo uporabljati, ker, kot mi je znano, ni slovenskega prevoda, medtem ko odloke 2. vatikanuma bralci MTS lahko berejo v slovenskem prevodu. Če naj bi se torej že kaj navajajo dobesedno v slovenskem prevodu, bi morala biti Tridenti-num in 1. Vatikanum. Tudi vsebinsko ima MTS pomanjkljivosti. Te so najbolj resne. Najbolje bi seveda bilo, da bi v MTS pregledali izraz za izrazom in pr.l vsakem opozorili na morebitne netočnosti, nerodno, nejasno, včasih tudi dvomno izražanje. A ker to ni mogoče, navedem le nekatere primere, ki so za celotno delo dokaj simptomatični. Pod izrazom „božja sodba" je npr. zapisan stavek: „Bog naj bi človeka sodil takoj po smrti ." Iz tistega „naj bi" bi bralec verjetno mislil, da gre pri stvari za bolj ali manj utemeljeno teološko mnenje, v resnici 149 je pa resnica o partikularni sodbi takoj po smrti sententia fidei proxima. Ali ne bi pod izrazom ..Cerkev" kazalo npr. povedati nekaj o trojni zvezi, ki vernike povezuje z njo: isti zakramenti, ista vera, istai hierarhija? In o trojnem stanju Cerkve - zmagoslavni, vojskujoči se in trpeči? To so vendar stvari, ki po našem mnenju v teološkem slovarju za laike ne bi smele manjkati. Tudi nam ni razumljivo, kako se sklada s cerkvenim naukom, kar je zapisano na str. 31 o čudežih: „Tako pa se moramo zadovoljiti samo z verjetnostjo, ki pa vsaj v nekaterih primerih doseže skoraj že stopnjo gotovosti (da so se Kristusovi čudeži res zgodili)". Vsaka dogmatika nas pouči, da) so čudeži kot kriterij božjega razodetja spoznatni, kajti tako Kristus, kot tudi anostoli in preroki se sklicujejo na svoje čudeže kot znamenja avtentičnega razodetja. In ta: nauk je bil na 1. vatikanskem koncilu slovesno definiran - je torej dogma. Sicer pa: ali tudi obuditev človeka od mrtvih doseže samo »skoraj že stopnjo gotovosti", da gre res za nadnaraven čudež, za izreden božji poseg v naravo? Tak skepticizem se nam zdi pretiran. Pod izrazom „duša" bi človek pričakoval, da bi avtor omenil tudi, da je duša življenjsko počelo, ki dlaje človeku življenje in mu s tem omogoča vse življenjske funkcije; da je po svoji naravi neumrljiva, ker je duhovne narave itd. Pod izrazom , Jezus Kristus" bi pričakovali majhen dogmatičen traktat o Kristusu. V resnici pa najdemo bolj moralno asketično vzpodbujanje k življenju po Kristusu in pa nekaj zunanjega okvira njegovega življenja. Kristus je vendar osrednji predmet celotne teologije, zato bi o njem bilo treba zgoščeno povedati temeljne resnice o njegovi osebi (morda na podlagi najvažnejših krivih ver, ki so se pojavile v teku cerkvene zgodovine), o njegovem življenju, odrešilnem delu ter poveličanju. Pa vsega tega zaman iščemo. Nekaj podobnega doživimo pri izrazu „Marija". O njenem devištvu npr. nobenega govora in vendar je ta resnica za naš čas še posebej važna. Če pod »molitvijo" avtor razume »človekov pritrdilen odgovor na božjo ljubezen" (79), je to vsekakor preširoka razlaga, ker isto velja tudi za vero, upanje, ljubezen, dobra delal, sodelovanje z milostjo, prejem zakramentov itd. Ali ne bi bilo poleg tega primemo, da! bi avtor jasneje ločil formalno od virtualne molitve, ali kakor že hočemo imenovati ti dve vrsti molitve. Tudi ni po našem mnenju pravilna razlika med javno in zasebno molitvijo, ki jo podaja avtor. Javna molitev v strokovnem teloškem pomenu je molitev v imenu in po naročilu Cerkve, opravljena po njenih uradnih služabnikih in po obrazcih, ki jih je ona določila (prim. zakonik cerkvenega prava). Pod »monoteizmom" je rečeno, da je »potreben resen premislek, da človek pride do jasnega spoznanja, da more biti en sam Bog, da več bogov ne more biti". S tem se skladamo. Ne razumemo pa, kako se more naslednji stavek takole glasiti: „Zato se dejansko niti najprodornejši poganski misleci niso dokopali do čistega monoteizma." Sledi torej, da tudi najprodornejši poganski misleci niso bili sposobni resnega premisleka ? K izrazu »odrešenje" majhna pripomba: Kristusovo učlovečenje prav za prav ne spada k odrešenju, ampak je le njegov predpogoj. »Opus operatum" bi bralec veliko laže razumel, če bi razlaga rekla npr. da zakramenti delujejo „v moči izvršenega zakramentalnega obreda". Ali ne bi bilo nujno potrebno govoriti o tem, kakšni so pogoji za veljavno storitev in prejem zakramentov? Pa se o tem ne govori ne tu ne na drugih mestih. Pod izrazom „Rešnje telo' 'bo čudno dimil bralca tale stavek: „To (Rešnje telo in kri) ni več samo hrana za telo, za telesno živijenfl'ei,i temveč je predvsem hrana za božje življenje". Kot da bi bila evharistijai sploh v namenu Kristusa še telesna hrana? Ta zakrament človeka tudi ne včleni na poseben način v Cerkev (109), ampak zvezo s Cerkvijo, Glavo in udi, le poglobi in potesni. Ko govori avtor o „stvarjenju", pravi tudi, da „ teologi govorijo o stvarjenju iz nič". K temu lahko pripomnimo, da tudi sv. pismo samo govori o takšnem stvarjenju „iz nič" (2 Mak 7, 28). Tudi ne moremo razumeti, kako je na isti strani avtor mogel zapisati: „Vsekakor pa je sv. pismo po svojem izražanju bliže takšni podobi stvarstva, ki vključuje njegov začetek." Dogma je namreč, da je Bog svet ustvaril v času (prim. 4. lat. koncil - D 428 in 1. vat. koncil - D 1783). Tudi ni sv. pismo samo bliže izražanju o začetku sveta, ampak ga jasno uči. Tako pravi Kristus: „Sedaj pa me ti„ Oče, poveličaj pri sebi s slavo, ki sem jo imel pri tebi pred začetkom sveta" (Jn 17, 5). Čudno zveni tudi zadnji stavek v odstavku o vicah: „(Zato) so pa (vice) tudi bliže nebesom kakor peklu." Mislim, da niso samo bliže nebesom, ampak da nimajo sploh nič opravka s peklom. Vse ljudi lahko po smrti delimo samo v dve skupini: zveličane (v nebesih ali pa v vicah) in pogubljene. Vice torej niso skoraj v sredi, čeprav seveda bliže nebesom kot peklu, ampak so popolnoma na strani nebes. Pod izrazom ,,zakon" bi pričakovali tudi kaj o bistvenih lastnostih zakona: edinosti in nerazvezljivosti. To zadnje je danes vendarle na dnevnem redu in vsakega laika bo po pravici zanimalo, kakšen je teološki nauk o tem vprašanju. Tudi ni nič govora o naravno-pravnih 111 cerkvenih zadržkih za zakon. Ker smo že pri zakramentu zakona, naj končam to naštevanje z izrazom ..zakramenti". Tudi tu nobene besede o sestavi zakramentalnega znamenja in o načinu učinkovanja. Kako vse bolje bi bilo, če bi neposredni prejšnji sestavek o zakramentih bil bistveno krajši in bi se več in važnejše povedalo o zakramentih. Seveda so to le malokatere opombe, ki jih bo že povprečno teološko izobražen bralec našel v MTS. Prostor nam ne dopušča;, da bi analizirali še ostalo snov. Zavedamo se, da je naša ocena precej negativna. A ni njen namen, da bi podirala, ampak gradila. Teološki priročniki so šele začeli izhajati. Vsi, ki se resno zanimamo zanje in jih težko pričakujemo, bomo veseli, če bodo pisani temeljito, da nas bodo jasno učili temeljnih reči iz teologije. Te jasnosti smo posebej danes tako potrebni, ko je zmeda tudi na teološkem polju nemajhna. POGLeOI ZUPANI FRANC JEZA Čeh Jan Peisker, nemški Korošec Paul Puntschart in Slovenec Vladimir Leveč (ta pod vplivom Peiskerja) so izdelali v zadnjih desetletjih preteklega in prvi polovici tega stoletja teorijo, da gre pri slovenskih županih v srednjem veku, katerih je odkril Peisker v urbarjih iz 13. in 14. stoletja posebno veliko na področju salzburških posestev pri Sevnici, za posebno pastirsko-nomadsko plast tujih gospodarjev nad slovenskimi poljedelci. Puntschart je celo etimološko povezoval slovensko besedo župan s perzijsko besedo „čuban" in s tatarsko-turško besedo „čoban" (pastir), da bi podprl to teorijo o izvoru slovenskih županov. Nekateri slovenski, pa tudi avstrijski zgodovinarji kot npr. Alfons Dopsch, Jakob Kelemina, Fran Vatovec, Milko Kos in Bogo Grafenauer so sicer zavračali te razlage kot napačne ali ne dovolj utemeljene, vendar pa sami tudi niso znali razložiti besede župan in županske funkcije, čeprav so vsaj nekateri, kot npr. Dopsch in Milko Kos, veliko prispevali k pravilni osvetlitvi vloge, ki so jo imeli župani v nekdanji slovenski družbi, posebno v poznem srednjem veku. Vendar pa so doslej vsi spregledali določene značilnosti pri nekdanjih županih. Polemika se je vodila namreč v veliki meri o županskih dajatvah gosposki in o sestavi teh dajatev. Ker pa nobeden doslej tu omenjenih avtorjev verjetno pri tem ni imel pravega stika s kmečkim ljudstvom in ni šel raziskovat na teren, ampak so se zadovoljevali z arhivskimi viri, z brskanjem po urbarjih in s citiranjem urbarskih podatkov, niso opazili, da so posebnosti, katere so odkrivali v urbarjih, še danes ohranjene in da jih je prav lahko razložiti. Peisker in drugi so npr. dokazovali pastirsko nomadski in gospodovalni značaj in izvor županov s tem, da so morali ti oddajati gosposki za, davščino manj žita, a več živine oziroma živali kot drugi kmetje, posebno svinj in perutnine. Toda kdor pozna kmečke razmere na štajerskem, na katere so se nanašali Peiskerjevi in Levčevi dokazi (a isto velja bolj ali manj tudi za druge slovenske dežele), ve, da se meri oziroma se je merilo vse do druge svetovne vojne kmečko bogastvo predvsem po živini. Od tega pride tudi slovenska beseda ficki (denar), ki izhaja iz staronordijske besede fe, živina, kajti živina je bila v davnih časih toliko kot denar. 152 Za trdne kmete na Štajerskem so veljali samo tisti, ki so imeli precej glav goveje živine in vsaj dva vprežna konja, za bogate pa tisti, ki so imeli vsaj kakih deset glav goveje živine in več konj. Za živino pa so potrebovali travnike za krmo in pašnike. Tako so obsegali grunti (cele kmetije) vedno tudi nekaj oralov travnikov in pašnikov, medtem ko so pasli manj premožni kmetje svojo živino le na „gmajni" (srenjskem pašniku), če so kot staronaseljenci imeli pravico do nje, ali na njivah, ko so pospravili pridelke. Kočarji pa so se pogodili z gruntarji, da so smeli pasti v jeseni na njihovih že pokošenih travnikih ali pašnikih svojo edino kravo ali dve, za kar so jim plačali navadno z določenim številom dnin v času najhujšega poletnega ali jesenskega dela. K bogatemu gruntu je spadalo tudi precej perutnine (30-50 kokoši ali tudi več, jata 10-15 gosk, nekaj rac in pogosto tudi puran z nekaj purami). Nedvomno je bilo tako tudi v nekdanjih časih. Zato je razumljivo, da se je od teh bogatejših kmetov tudi v stoletjih, na katera se nanašajo npr. Peiskerjevi ali Levčevi podatki, zahtevalo, da so plačevali kot davke oziroma urbarske dajatve tisto, kar je bilo njihovo bogastvo, tj. živali, katerih revnejši kmetje niso imeli veliko. In ker goveje meso v tedanjih časih ni bilo posebno v čislih kot pečenka — vse do novejšega časa so uporabljali slovenski kmetje govedino samo za juho, enako pa tudi drugi ljudje na Slovenskem — in so tudi na gradovih veliko bolj cenili perutnino in svinjsko meso, je jasno, da so pač to terjali kot davek od tistih, ki so redili več perutnine in svinj. Pečena piška je bila nekdaj in še do druge svetovne vojne oziroma še precej let po njej pravi simbol blaginje in gospoščine. Svinjino pa je bilo moči tudi „zelhati" (nasoliti in posušiti v dimu in suhem zraku, da se je ohranila), medtem ko ni še nikoli nihče slišal, da bi bili slovenske kmetje, „špeharji" in mesarji kdaj zelhali teletino ali govedino in postregli kdaj komu z govejo kračo ali da bi jo bile njihove ženske nesle celo k velikonočnemu žegnu, kot so nesle svinjsko kračo ali „pleče". Niti klobas niso delali iz govejega mesa. To si je mogoče razlagati s tem, da je bilo goveje meso za nekdanje ljudi, ki so trdo delali, preveč rodo, tj. premalo mastno in izdatno. Cenili so namreč maščobo in mastne jedi. Toda o tem samo mimogrede in kot uvod, da opozorim na dejstvo, kako slabo so prejšnji in posebno tuji raziskovalci poznali in razumeli navade slovenskega kmečkega človeka, čeprav so gradili na njih učene, važne in zapletene teorije. Gotovo tudi niso razumeli njegovega jezika, čeprav so ga mrcvarili v svojih razpravah. Več kot verjetno je, da Peisker sploh nikoli ni govoril z nobenim slovenskim kmetom, in vprašanje je, če je bil sploh kdaj v kakšni slovenski vasi. Ker so se držali predstave, tj. fikcije, da je bila pradomovina Slovencev kot vseh „SIovanov" nekje na vzhodu, v „Zakarpatju", v Pripetskih močvirjih ali kje tam okrog, se jim je zdelo samo po sebi razumljivo, da je treba iskati tudi izvor takih ključnih besed in pojmov za razumevanje slovenske zgodovine, kot je beseda župan, na vzhodu. (Zato so jo skušali povezati s kakšnimi od vzhoda pridrvelimi hipotetičnimi turško-tatarskimi ali ugro-finskimi nomadskimi gospodarji nad Slovenci. Če upoštevamo modernejše in znanstveno bolj utemeljene teorije, da je nastala slovanska jezikovna skupina iz etnično in jezikovno različnih ljudstev, in če zlasti vzamemo v poštev, da smo Slovenci potomci Vandalov, kar trdijo razni stari viri iz prvih časov naše naselitve in kar se je ohranilo v naši tradiciji preko Bohoriča, Valvazorja in Popoviča do prekmurskih pisateljev 18. stoletja (pa tudi v tradiciji nekaterih sosednih narodov npr. Madžarov), in da so bili Vandali enako kot Goti skandinavskega pokolenja, potem se ponuja razlaga besede župan sama od sebe. Njen izvor je pač treba iskati v skandinavskih jezikih, glede na to, da o prvotnem vandalskem jeziku nimamo pisanih dokumentov kot npr. o gotskem. Ker so bili župani, kot so vsaj v ljudski tradiciji še danes, nekaki poglavarji in predstavniki vaških srenj - vsaka vas je imela svojega župana, kar je veljalo npr. na Štajerskem vse do druge svetovne vojne, tudi če je obstajal poleg njih še uradni župan za več vasi skupaj (vaški župani so imeli posebne tradicionalne funkcije v zvezi z vaško srenjo) - je logično sklepati, da tiči v besedi upan kak nekdanji izraz, ki je pomenil nekaj takega kot „poglavar", „višj,i", „tisti zgoraj", ,.poveljnik" ali podobno. V skandinavskih in njim sorodnih jezikih (npr. v staroangleškem) odkrijemo za to besedico upp (up). V švedščini dobimo upp (gor, navzgor, kvišku), uppe ali oppe (gori, zgoraj), uppat (navzgor, kvišku) in mnogo glagolov in drugih besed s predpono upp-, ki pomeni v bistvu nekaj, kar raste, gre navzgor ali se začne ali preneha npr. uppodla (obdelati), uppvaxa (zrasti), upprusta (oborožiti), upproja (.izruti) itd. Isto besedico najdemo v norveškem jeziku v oblikah opp gor, navzgor, kvišku), oppad (gor), oppe (gori, zgoraj) in v glagolih s predpono opp- v podobnem pomenu kot v švedščini, npr. oppa priti navzgor, zavihteti se navzgor), oppsta (nastati), oppseda (vzgajati) ter v samostalnikih kot oppreist (upor), oppmaning (opomin) itd. V danščini dobimo oblike op (gor, kvišku), opad (gor), oppe (zgoraj) in seveda mnoge besede s tako predpono. Upp, up ali uppi pa najdemo tudi v staroislandščini, v stari saščini in v stari ter moderni angleščini in holandščini. V stari angleščini dobimo npr. besedi upastigness (povzdignjenje, vnebohod) in upastigan (povzdignjen). Omeniti je tudi, da nosi notranja južna Norveška ime Uppland, tj. Gornja ali Visoka dežela. Najbolj sorodne pa so besedi župan gotske besede iup (gor, navzgor, kvišku), iupa (zgoraj), iupana (od zgoraj ali od kraja) in iupathro (od zgoraj), posebno glede na najstarejšo zapisano obliko te besede: jopan (v drugi polovici 8. stoletja). Med besedama iupa (zgoraj) in jopan (župan, tisti, ki je zgoraj) je brez vsakega dvoma tesna povezava. Goti so bili etnično najbližji sorodniki Vandalov, torej naših prednikov, v Skandinaviji sta bivali obe ljudstvi drugo ob drugem, enako na novem naselitvenem prostoru med Odro in Vislo, in zato sta si bila tudi njuna jezika gotovo zelo sorodna, kar še danes dokazuje mnogo slovenskih besed, ki jih najdemo tudi v stari gotščini. Naj zadostuje tu kot primer le nekaj takih besed: aith-s prisega, pri-seč-i; gotsko ai se izgovori kot e), aiw-s (čas; slovenščina je dodala pred besede, ki se začenjajo s samoglasnikom, kak soglasnik, npr. č, ž, s, z, j, v), ak (ampak, ako), asan-s (jesen), augo (oko; au se izgovori kot o), bairhtei (brihtnost, ei je i), baurd (deska, prt), brust-s (prsi), daddjan (dojiti), daig-s (testo), mes (miza), midu-s (medica), mun-s (misel; u se izgovori kot ii), nau-s (mrtev; odtod navček in Navje), pugg-s (pas) idt. Treba pa je pomisliti, da je med gotskim in slovenskim pravopisom in črkopisom 1500 let razlike! Župan je torej le ena izmed mnogih besed, ki sta jih imeli vandalščina (nekdanja slovenščina) in gotščina skupne, medtem ko vse do danes ni znana v slovenščini niti ena turško-tatarska ali ugro-finska beseda, razen tistih, ki jih je dobila slovenščina v poznejših, zlasti novejših časih z literarnimi in časnikarskimi izposojenkami iz hrvaščine, srbščine in ruščine. Naj tu še posebej naglasim, da pri besedi župan ne gre za izposojenko iz gotščine, kot bi morda takoj začel kdo trditi, ampak za besedo, ki je bila povsem vandalsko-slovenska, le da so sorodne oblike obstajale tudi v gotščini. Sicer pa je najti besedo op, oppi ali oppa še zdaj v slovenščini in sicer v otroškem jeziku, kjer pomeni opa, kot vsi vemo: gor, navzgor, kvišku, namreč v naročje. Otroški jezik pa je zelo konservativen, ker se besede v njem podedujejo nespremenjene kot kake obredne besede ali formule iz roda v rod ali bolje rečeno od babic na vnuke. V slovenščini lahko identificiramo skandinavsko besedo op ali up tudi v predponi ob-, ki se izgovarja v mnogih primerih, posebno v narečjih, kot op. To predpono prepoznamo pri glagolih kot obdelati, obdavčiti, obešati, obhajati, obstati itd. v enakem pomenu kot pri glagolih v švedskem ali norveškem jeziku, še očitnejša pa je v glagolih kot opustiti itd. Slovenska beseda župan je torej dejansko pomenila isto, kar pomeni izraz „ta višji", torej »tisti zgoraj", „poglavar", »predpostavljeni", »predstavnik". Črka ž v začetku besede ne predstavlja nobene težave, ker se da pojasniti vsaj na dva načina. V raznih jezikih, npr. v italijanščini in francoščini, se je glas i ali j v začetku mnogih besed v teku časa spremenil v dž ali ž, npr. iz latinskega justus v italijanski giusto in francoski juste. Isto velja za angleščino. Ni videti vzroka, da se ne bi bilo moglo to zgoditi v nekaterih primerih tudi v slovenščini, kot npr. ravno pri besedi iupan-jopan-župan. Drugič poznamo v slovenščini precej besed, ki so istega izvora kot skandinavske besede z istim pomenom, a so dobile spredaj kak soglasnik, če so se začenjale s samoglasnikom, ker slovenščina ne trpi besed, ki se začenjajo s samoglasnikom. Že pri navajanju gotskih besed sem omenil, da je dodala slovenščina takim besedam spredaj navadno soglasnike č, ž, s, z, j, v, pa tudi h. Nekaj primerov: zunaj (norveško unna), sova (švedsko uv), želod (švedsko eklut), zli, zlo (švedsko illa), znotraj (švedsko inuti), zanetiti (švedsko antanda), zarana (švedsko arla), zabit (švedsko avvita), zavihati (švedsko avvika), zavist (švedsko avund), zet (švedsko att), dialeško zamerkati (švedsko anmarka), hud (švedsko ond), čuk (švedsko uggla), volna (švedsko ull), čuditi se (švedsko undra), dialeško čeh (mladenič) (švedsko ung), čepeti (norveško oppa), volk (norveško ulv), vsajati se (norveško osa), zadaj, dialeško zad (norveško att), ježica (norveško egg; skandinavski gg, g, k, ing, ung postane v mnogih slovenskih besedah ž ali z), v (norveško, švedsko in dansko i; v slovenščini je bilo torej prvotno vi, kar pa je okrnelo v preprost in nekoliko smešen v, ker slovenski pravopis ne pozna in noče poznati znakov za polglasnike) itd. Prvotna beseda upan, uppan ali oppan (o se v skandinavskih jezikih izgovori kot u) je torej čisto naravno v skladu z zakonitostmi slovenskega jezika dobila spredaj ž in zadobila obliko župan. Kar pa zadeva končnico n, je možno, da je prvotna in „spontana", da je označevala samostalnik nasproti obliki uppa. Vendar pa je tudi možno in celo bolj verjetno, da gre za ostanek besede man (švedsko man — mož). V tem primeru se je torej župan prvotno glasilo upman ali opman, nakar je postalo zupman ali župman in končno po redukciji oziroma asimilaciji glasov žup(m)an. Zanimivo je, da obstaja v norveščini beseda oppmann, ki pomeni razsodnik. Nemci pa so, kot znano, svoj čas prevajali slovenskega župana v Eichter in tako ponekod po štajerskih vaseh še zdaj pravijo vaškemu županu tudi rihtar, kar je zadnji spomin na to, da so imeli župani tudi oblast razsojati v sporih. Med besedami župan, občina in jopa oziroma (pri ženskah) jopca, literarno jopica, ni na prvi pogled nobene sličnosti in vendar sta obe besedi občina in jopa nastali iz iste besede opp ali iupa (zgoraj). Občina ni nič drugega kot opp-čina, tedaj besedica opp s končnico -čina, ki jo imamo še v mnogih drugih slovenskih besedah, npr. bolečina, ločina, globočina, pečina, tekočina, revščina, miloščina, pokorščina itd., ki pomenijo v glavnem kak snovni ali abstraktni pojem ali neko razsežnost. Beseda občina je torej tudi že prvotno pomenila ozemlje, nad katerim je imel oblast župan, in obe besedi sta verjetno nastali istočasno, le da sta se razvijali vsaka po svoje, tako da sta končno skoraj izgubili fonetični stik med seboj. Beseda jopa pa je prav tako nastala iz opp oziroma oppe ali iupa in je pomenila ter pomeni še danes čisto enostavno „gornje" oblačilo. Slovenci so jo gotovo prinesli s seboj že iz svoje skandinavske pradomovine in je torej popolnoma naša, zato tembolj čudno, da se je knjižni jezik nekam ogiblje; morda zato, ker jo poznajo tudi nekateri drugi zahodni jeziki, toda ni dvoma, da so jo dobili vsi kot izposojenko iz pragermanskega ali točneje pranordijskega jezika, npr. stara, francoščina, poleg mnogih drugih besed, seveda. Slovenska beseda upor je v tesnem sorodstvu s švedsko besedo uppbord, ki pomeni isto in je sestavljena iz predloga upp (gor) in samostalnika bord (iz glagola borja - začeti). Uppbord in tudi upor (ker je mlajša in zato fonetično poenostavljena oblika besede uppbord z izgubo „odvečnih" soglasnikov b in d ter s spremembo glasu o v o) je torej pomenilo dobesedno „gor-začetek", „vzdigniti se". S predlogom upp je sestavljena tudi švedska beseda uppfor, iz katere pride (seveda v •njenem staronordijskem ali pranordijskem stadiju) slovenska beseda zoper, ki ima isti pomen. V slovenščini je torej dobila beseda uppfor še glas z pred u, enako kot pri besedi župan ali župan, f v zlogu -for pa je izpadel oziroma se je asimiliral spredaj stoječemu dvojnemu p, 156 medtem ko je o postal o kot še v tolikih drugih besedah. ZAPISI OB 50 - LETNICI PRVE UPRIZORITVE ZUPANČIČEVE VERONIKE DESENIŠKE TINE DEBELJAK V mariborski reviji Prostor in čas za leto 1971 je dr. Joža Mahnič na str. 677 priobčil pod naslovom Zanimivosti iz Župančičeve zapuščine naslednje poročilo o »Krstni predstavi Veronike Deseniške": „Na splošno mislimo, da je Veronika Deseniška doživela premiero v Šestovi režiji ter s Šaričevo, Rogozom, Marijo Vero in Levarjem v glavnih vlogah na takratni državni praznik 1. decembra 1924 v ljubljanskem Narodnem gledališču. Pesnikov sin arh. Marko me je opozoril, da je bila prva predstava tragedije pravzaprav že prej, čeprav so jo pripravili samo amaterji. Spominja se, da je vsa družina iz Zapric nad Kamnikom, kamor so hodili na oddih, neko poletno nedeljo odšla na prvo predstavo v Domžale. Res sem v eni od črnih stilnih omar v predalih spodaj med trakovi od vencev z ljubljanske in celjske premiere odkril preganjen program, ki ga je gotovo imel v rokah pesnik med uprizoritvijo. Na njem med drugim beremo: «Kamniška podružnica Slovenske dijaške zveze bo igrala na praznik 15. avgusta 1924 ob pol 4 h pop. v Društvenem Domu v Domžalah tragedijo Veronika Deseniška. Spisal Oton Župančič.» Režiser se je skril za začetnico M., med igralci pa: so bili razni študentje s kamniškega področja." Tako revija Prostor in čas. Ko je lani 8. novembra 1973 umrl v Ljubljani sodnik Franci Lazar, mu je v njegov spomin napisal Ivan Redenšek v domžalskem Občinskem poročevalcu lep nekrolog, ki ga je ponatisnil v svoji kulturni kroniki slovenski dnevnik Ameriška domovina v Clevelandu pod naslovom Nekaj o pokojnem Francitu Lazarju in domžalski dramatiki. Tu beremo: „Kmalu po prvi svetovni vojni je začel sodelovati pri dijaškem društvu Bistrica. Ob deseti obletnici tega društva leta 1923 je že postavil na oder Gogoljevega Revizorja, leto pozneje pa kot krstno uprizoritev na slovenskem odru Župančičevo tragedijo Veroniko Deseniško. Ptesnik Oton Župančič je večkrat prišel na vaje in je bil zelo zadovoljen, da so ravno domžalski in kamniški dijaki ter študentje tako vzorno naštudirali njegovo delo. Lazar je Veroniko režiral pozneje še večkrat v raznih krajih, med drugimi tudi v Velikih Laščah in po vojni v Domžalah." Po tej priči bi bil krstno predstavo Veronike Deseniške režiral F. Lazar, ki da je skrit pod veliko črko „M", kot priča ohranjeno vabilo. Nimam pri roki tedanjih časopisov, da hi pogledal vanje, kako je poročevalstvo zabeležilo ta dogodek. Tudi nimam Ilustriranega Slovenca, tedenske priloge dnevnika Slovenec iz takratnih let, kjer je bila obelodanjena fotografija igralcev Župančičeve tragedije 1. 1924 na odru Prosvetnega doma v Domžalah. Ista fotografija je bila objavljena tudi v jubilejni knjigi Na bregovih Bistrice, ki jo je izdalo kamniško dijaško počitniško društvo Bistrica ob svoji petindVajsetletnici. Uredila Jože Vombergar in škofic France 1. 1938. Založilo kamniško dijaško počitniško društvo Bistrica. V prvi prilogi tiskanih fotografij, interpolirani med str. 17 in 18, je slika igralcev Veronike Deseniške označene z letnico „1925", kar je seveda napaka spričo avtentičnega vabila iz Župančičeve zapuščine in tudi tega, kar piše takoj nato kroničar (str. 21) v uvodu v knjigo: »Predvsem je treba omeniti v letu 1924 uprizoritev Župančičeve Veronike Deseniške, ki je po vsej kulturni Sloveniji vzbudila pozornost. Pri vseh ljudeh je delavnost katoliških študentov kamniškega okraja in njihova stvariteljska moč žela polno priznanje. Saj je celo avtor Veronike Deseniške Oton Župančič sam dovolil študentom kamniškega okraja, da kot prvi vprizore njegovo najboljše izvirno dramatsko delo, prihajal sam med nje in se zanimal za študij igre, ki je stopala po študentih prvič na oder. Z avtorjevo pomočjo in zanimanjem ter z njegovim zaupanjem je predvsem poudarjen ugled podružnice, ki ga je že takrat povsod uživala. Uspeh te prireditve je bil tako velik, da so še danes vsi člani ponosni na to krstno predstavo." S to knjigo mi je že bila pokazama smer, kjer bi se mogel kaj več informirati o tej krstni uprizoritvi klasičnega slovenskega pesniškega teksta. Pobaral sem urednika te spominske knjige pisatelja Jožeta Vombergarja, naj bi mi povedal kaj več o tej uprizoritvi, zlasti sedaj, ko je režiser Franci Lazar umrl. Pa mi je takoj odgovoril: „Saj ni bil Lazar režiser. Pozneje po vojni mogoče, tedaj pa ne. Tedaj je reširal krstno predstavo Miloš Stare, sedanji predsednik Narodnega odbora za Slovenijo v emigraciji, ki se je pač podpisal, kot praviš, samo z začetno črko krstnega imena Miloš. Stopi k njemu, on ti bo vedel še največ povedati o vsem, kar je s to pomembno petdesetletnico v zvezi." Poiskal sem Miloša Stareta v pisarni Svobodne Slovenije v Slovenski hiši, da mi kaj pove o krstni predstavi Veronike Deseniške pred pol stoletjem. „Pred pol stoletjem? Kako čas hiti. Seveda, takrat sem bil še mladenič devetnajstih let, prav tiste mesece sem končal maturo. Zato so me toliko bolj navdušile počitnice." Vprašal sem ga, kako mu je prišla misel, da se študentje lotijo Župančičeve tragedije. Kako, da so segli tako visoko? So se čutili zadosti sposobne za takšno vrsto klasičnih dram? Pa še na ljudskem odru! „Bili smo mladi," je začel. »Samozavestni. Impulzivni. Tedaj je izšla Župančičeva tragedija. V majhni knjižici. Prebral sem jo in mi je bala strašno všeč. In lepa! Da smo segli visoko? Na to nisem mislil. 158 V Saraenkovi kongregaeiji smo študentje radi segali po klasičnih veledelih. V majhni dvorani v škofijskem dvorcu smo igrali Shakespeara: Macbetha, Sen kresne noči v Župančičevem prevodu, pa Gogoljevega Revizorja... In Veronika Deseniška je pela v blank verzih kot Shakespeare. Že to mi jo je približalo in me nagnilo k misli na uprizoritev. Da sem bil redni gost gledališča kot študent, ti ne bom šele pripovedoval. Občudovali smo tedaj šestove režije. Naturalistična scena se je umaknila zavesam, scenerija samo tipičnim rekvizitom, zato je bilo mogoče dajati klasična dela; tudi na manjših odrih in brez velikih stroškov, ki bi jih terjale naturalistične kulise. Ko smo potem razpravljali študentje v Bistrici, kaj bi igrali, sem nasvetoval Veroniko Deseniško. Nekdo me je tedaj opomnil: Pa nam bo dal Župančič dovoljenje? Na to nihče ni mislil prej. Delo je izšlo v knjigi, zakaj je ne b.i igrali kar tako kot druge tekste? Toda Župančič je vendar v Kamniku. Na gradiču Zaprce uživa počitnice. Kaj ko bi stopili k njemu? In tako smo trije zajahali kolesa in se odpeljali v Kamnik. Kdo smo bili, se danes ne spominjam več. Morda je eden bil res Vombergar. Nič nismo sporočili pesniku naprej. Zakaj neki, saj je na počitnicah, bo že imel čas, sprejeti nas kadarkoli. Ko smo se pripeljali pred gradič in zaprosili za vstop, je nas sprejel Župančič pri vratih, se pravi v velikem holu gradiča. »Kaj bi radi? Kdo pa ste?« Ko sem povedal, da smo prišli prosit dovoljenje za igranje Deseniške, je nas še enkrat vprašal: »Kdo pa ste?« In začel sem razlagati, kaj je Bistrica: počitniško društvo kamniških študentov, odsek počitniškega društva Dijaške zveze; da igramo vsako leto igre; z veliKim uspehom, da smo igrali Remcev Zakleti grad, Gogoljevega -Revizorja itd. Z njim je bil neki gospod, ki smo ga poznali poa imenom Batog. To je bil pesnik Peterim, brat pesnika Petruške, ruskega romarja, tudi sam pesnik, nekdanji zadrugar, sicer duhovnik, toda tedaj je bil v civilu. Pozneje sem zvedel, da je obesil duhovmstvo na kim, bil pozneje profesor v Škofji Loki, toda ob koncu življenja je spet, kot so pravili, vstopil nazaj in umrl kot duhovni«. Ta je bil ob Župančiču. In z zanimanjem poslušal. Nato je rekel Župančič: »Da bi vi hoteli biti prvi V Še prej kot gledališče? Dobro." Ni rekel, aa daje dovoljenje z besedo, ampak že to, da je rekel „dobro", je bilo dovoljenje. Ko pa je nato dodal: »Kadar boste že pripravljeni, me pokličite, da grem pogledati«, je bilo jasno, da imamo dovoljenje in da se bo treba presneto pripraviti, ker bo krstna predstava .izvirnega slovenskega dela in bo avtor sam pričujoč! Kakšna naloga in kakšna odgovornost! Končno nam lahko dovoljenje še vzame, če ne bo zadovoljen z vajo. Vse to je mogoče. Začele so se vaje. Parkrat na teden. Zadnjih štirinajst dni vsak dan in ves dan. Že zjutraj smo se privozili s kolesi v .Prosvetni dom v Domžalah, potem smo pojedli nekaj malega, - krompirjevo juho redno pri Miilierju in spet na delo. Ko smo tudi zbrali črne zavese, ki smo jih iskali po vseh Domžalah in naslikali rekvizite (stebre) ter bili že precej pripravljeni, smo poklicali Župančiča. Prišel je, verno sledil poteku, sam popravil kakšno stvar, gesto ali poudarek, in potem obljubil, da bo prišel gledat z vso družino. Jaz samo to vem, da sem tisti dan, ko je prišel Župančič na vajo, od slabosti, trudnosti in nervoznosti za odrom ,skup padel', pa saj že dva dni nisem nič poštenega jedel, le kakšne čaje. Tako so potekale naše vaje. Župnik 159 Bernik je nas hodil obiskovat od časa do časa. »Pozdravljeni, fantje, pozdravljeni!« in spet hitel naprej. Verjel je v naš uspeh. Na Marijin praznik 15. avgusta ponoldan je bila premiera. Prišel je Župančič iz Zaperc z vso družino. Dvorana je bila nabito polna. Igra .ie šla z vsem nečrtanim tekstom, kakor je bil v knjigi. Uspeh je bil velik. Ljudje navdušeni. Čestital sem z odra pesniku Župančiču, on pa se je zahvalil. Videti je bilo, da je bil zadovoljen. Tako se je izrazil tudi proti nam. Pogostili smo vso družino in jo odpravili v Kamnik. Fotografirali se nismo z njim, kar je bilo potem vsem žal. Tudi tedaj kot pozneje še ni bilo tako nasplošno v navadi fotografirati odprte prizore. Nič tega ni v arhivu, šele pozneje smo se slikali igralci sami. To je tista slika, ki je bila v Ilustriranem Slovencu." Glavni igralci te premiere so bili naslednji: Herman Celjski - Jože Bohinc (pozneje zdravnik); Friderik II. - Franci Lazar (sodnik); Jelisavai Frankopanka — Mici Meze; Žid Bonaventura - Miloš Stare (odvetnik); Deseniški gospod — Jože Vombergar (dramatik); njegova hči Veronika Deseniška — Rezka Pirnat: vitez Jošt Soteski - Janko Sicherl (učitelj); vitez Ivan Sevničan - Tine Zajec (zdravnik, ustreljen od Nemcev); dvornici Brigita in Geta — Manca Stergarjeva in Anita Mezetova (poznejša operna pevka). Manjše vloge, tudi po več oseb, so predstavljali še Stanko Sicherl, Avgust Cerar (pozneje profesor in komponist), Janez Šare (zdravnik), Konrad Stražar. To je bila torej prva zasedba Župančičeve Veronike Deseniške, v Prosvetnem domu v Domžalah. K premieri je pesnikovo družino spremljal tudi pesnik Batnjr. Prišlo je z njim tudi več gostov iz Ljubljane, če je bil med njimi prof. Koblar, se ne spominjata ne Stare ne Vombergar. Tudi ne vesta povedati, kakšen je bil publicistični odmev v dnevnikih. Le to ve povedati Stare iz poznejših let, ko je imel tesnejše stike z gledališčem, da so nekateri člani Narodnega gledališča, ki so bili tedaj nri premieri, rekli, da je Župančič za premiero v gledališču črtal nekaj prizorov „na podlagi izkušnje v Domžalah". Ta predstava v Narodnem gledališču je bila nato na državni praznik 1. decembra 1924. leta in je bila zasedena s tedaj najboljšimi močmi Narodnega gledališča. Hermana Celjskega je kreiral Levar, Friderika Rogoz, Jelisaveto Marija Vera! in Veroniko Deseniško Šaričeva, kot-je omenil dr. Mahnič. Kamniški dijaki iz društva Bistrica, ki jim gre prvenstvo, so igro v isti zasedbi ponovili še v Kamniku v Prosvetnem domu. Pozneje tudi po 1. 1945, je tradicijo kamniških predstavljenj Veronike nadaljeval letos umrli sodnik Franci Lazar, član omenjene igralske skupine in veteran njene prve uprizoritve pred petdesetimi leti. Jože Vombergar je napisal v dijaškem zborniku Na bregovih Bistrice (str. 174): „Kaj nam je bilo mar, če nismo imeli primernega prenočišča. Po prireditvi O. Župančiča Veronike Deseniške v Domžalah si je grof Herman poiskal prenočišče pod kozolcem in njegov zvesti sluga, dobri Gustelj, ga je stražil do ranega jutra."