WW POIEMIKA Iremi ŠUMI "ANTROPOLOŠKE TEORIJE" ZA SLOVENSKO TRANZICIJSKO RABO Težko bi si predstavljali knjigo, ki bi bila za stanje duha v slovenskem družboslovju in huinanistiki bolj nujno potrebna od obveščenega orisa zgodovine in predvsem aktualnih vsebin socialne in kulturne antropologije. Slovensko družboslovje, še posebej v tistem delu, ki si pripisuje sorodnost ali istovetnost z angloameriško antropologijo, vztrajno trpi posledice svoje kar tradicionalne nazorske in teoretske afazičnosti. Ne gre le 2;i to, da je bil slovenski "nacionalni" družboslovni in humanistični milje vedno stvar ozkih krogov, obremenjenih s posebej trdoživo predstavo o tako rekoč izključni nuji svojega početja za "narodovo preživetje": slednjega je gledalo kot skrajni, nezdvomljen perimeter relevantnega. Tudi ne gre le za to, da je ideološka prisila vulgariziranega marksizma pod rajnkim režimom za pol stoletja zelo uspešno intelektualno disciplinirala tisto malenkost družboslovne radovedtiosti in odgojenosti, ki je pred letom 1945 nemara v Sloveniji še držala korak s s\etom. Morda najtežjo posledico teh časov lahko gledamo v dejstvu, da so bili uveljavljeni nabori podatkov, ki so s samo svojo naravo preprečili \\sako smiselno interpretacijo in ki jih tudi za nazaj ne bo mogoče osmisliti, pa naj gre npr. za sicer častitljivo tradicijo t.i. slovenskih etničnih ■študij, za kolaps predvojne antropološke misli v slovensko etnološko "socialistično" narodnjašt\o ali za po sili "marksizem" in zapovedano kritikastrst\'o povojne slovenske sociologije. Nekako od začetka devetdesetih let ima ta slovenski prostor še eno po.sebnost: prav socialna in kulturna antropologija je namreč [X)sta-la nekakšen sinonim za menda v skladu s koncem socialističnega režima renovira-no družboslovno in humanistično misel. Apropriacije, naj rečem, antropološkega disciplinarnega telesa pa so mestoma kar ganljive v svoji hkratni naivnosti in ambicioznosti. - Knjiga Vesne V. Godine, ki jo imam pred .seboj, ima torej naslov, ki je kar vabil k dostojnemu sprejemu knjige v strokovno .skupnost v obliki recenzije, kakor je navada. Navdušenje pa je kaj hitro plahnelo ob neznanskih presenečenjih, ki jih .skupaj držita platnici. Za človeka, ki je profesionalen uporabnik knjig, je branje knjige Vesne V. Godine z naslovom Antrojmloške teorije. Izbtniia poglavja iz zgodovine aiitmpoloikili teorij, Ljubljana 1998: FDV (ISBN 86-80227-88-9) kakor strma kaskada, kakor neublažen padec v prepad. Pr\'a presenečenja so že tehnične narave: seznam literature npr. ne prinaša imen založnikov citiranih del (prinaša pa, dovolj nerodno, mnoga t.i. mesta izida, saj imajo velike založbe pač simultane izide na več koncih sveta). V navadi je, da avtor pri oblikovanju aparata konzultira kak ugleden priročnik kake velike založbe (npr. Chicago Manual of Style, ali pa vsaj kar navodila, denimo založbe Routledge); avtorici tega očitno ni bilo mar. Drugič, tipkopisne napake (pa celo teža\'e z nabori fontov, kar bi dandanes že moralo biti nemogoče) so celo v naslovih poglavij. • Dr. /reiui .^iimi. hisHtn za iuiirntiio.uiui vimiSxiiiJti. IjMjdiui. TEORIJA IN PRAKSA let 37. 2/2000. Str 376-389 Treijič, očitne nemarnosti. Samo na zadnji strani besedila (290) je ime druge žene Broni-slava Malinowskega, Elsie, kar Šestkrat narobe napisano, pa stran niti ni cela zapolnjena z besedilom. Nadaljnje presenečenje preži na bralca v Spivnnii besedi. Avtorica namreč ni iskala nikakrSnih mnenj, komentarjev, sugestij itd. .svojih kolegov. Dvema, po imenih .sodeč, grškima kolegoma se ne zahvaljuje za kak profesionalni doprinos h knjigi, temveč za gostiteljske usluge; kot edinega človeka, posvečenega v svoje delo tudi skozi "recenzentsko podjjoro" (s.xiii) pa v Spremni besedi navaja zelo uglednega profesorja Adama Kuperja z univerze Brunei. S takim ekskluzivnim navedkom človek svojega domnevnega konzultanta pač zelo zadolži; toda stvar kaže tudi na eklatantno nerazumevanje funkcioniranja družlx)slovnega početja. Pritego-v;inje vrste kolegov (čim več, tem bolje!) v presojo rokopisa je prvi in osnovni postopek, .skozi katerega delo pridobi kredibilnost. V puščavniški osami namreč nemara uspešno nastajajo razodetja, elaboracije verskih resnic, razlage čudežev in preroški spisi, dnižboslovje pa je povsem drugačna oblika produkcije znanja. Tako pač ni naključje, da obstaja navada recenzentov rokopisov. V tem smislu je knjiga tudi velik spodrsljaj za založbo, kajti recenzente bi krvavo potrebovala, saj kljub prisrčnosti avtoričinih stikov s profesorjem Kuperjem, o katerih Spremna beseda krčevito prepričuje bralca, najbrž ni realistično misliti, da mu je bilo besedilo prevedeno stavek za sta\'kom - nekako pa tudi ne morem prav verjeti niti to, da je profesor Kuper proficienten govorec (in bralec) slovenščine. Slednje je tretja stopnica v kaskadi razočaranj. Knjige namreč tudi ni nihče lektoriral, t;iko da je besedilo polno jezikovnih divjašte\', ki jih avtorica razkazuje tako rekoč na v.seh ravneh. Najprej gre za rabo latinskega in iz angleščine privzetega izrazja: konsistentno se npr. govori o "egsaktnem" (npr. s.219), "egzotičnem" (npr. S.249) in "opsesivnem" (npr. s.266). Institucija lektorja je bistvena tudi zato, da se bralcev nemara ne poloti sum, da ima avtor pomanjkljivo obrtno izobrazbo! -Avtorica npr. tudi ne pozna ustreznic izrazoma "set" (s.235) in "biological makeup" (pač pa slednjega piše tako kot lepotilni izvedenci zavajajoče podobni pojem "make up", s.2l6); vztraja pri angle.ških verzijah imen (knjižnih enot, npr. Diary za razvpiti zasebni dnevnik Malinowskega, zaradi česar je nekaj strani povsem neberljivih), tudi geografskih, npr. Torres Straits - čisto kot da v slovenščini ni geografskih pojmov; pri imenih ustano\' itd. in celo v prislovih in pridevnikih ji ni jasna sicer razmeroma kaj logična in preprosta slovenska ortografija (darvini-stičen, darvinistični se pač ne piše z w!). Imena potem nerodno .sklanja ali se skla-njanju še bolj nerodno izogiblje. Kadar namreč tuja imena sklanja, bi bilo bolje, če jih sploh ne bi omenjala, saj je npr. nesrečni.John Locke "doživel" takole sklanjatev svojega priimka. Locka (II), Locku (III), z Lockom (VI, .s.Hff); potem katastrofalno vejičenje; stilistično porazno, nenehno obremenjevanje besedila s praznim frazar-jenjem in pleonastičnimi mašili ("docela jasno razvidno"; "očitno raz-vidno", "več kot očitno", "več kot jasno", "izjemno bistveni učinek", "samo zgolj"). Ni tako rekoč odstavka v knjigi, ki ne bi vseboval kakega posebno kričečega jezikovnega spodrsljaja. Zaradi tega je knjiga za pismenega bralca naporno in nadležno branje. Hkrati še en minus za založbo: lektoriranje besedil mora vendarle biti rutinski |X)stopek! Polcm pa vsebina. Pisanje disciplinarne zgodovine in znotraj nje evalvacija leo-reiiziranja jc neizmerno zahtevno potljeije. Potrebna so osnovna orodja: dostop do virov; odlično poznavanje sploSne zj^odovine, zgodovine tiiscipline poseliej in zgodovine sorodnih ilisciplin; temeljit uviti v (različno oformljena in različno razgrnjena) znanja o tem, kakšne vrste početje proizvodnja znanja sploh je in kuj je tovrstna e\ ropska znanstvena tradicija: temeljito ]K)zna\anje obstoječih evahacij disciplinarne zgodovine in komentarjev o teoretskih zasegih v tej zgotlovini posebej. Poleg tega in najprej pa je potrebna izvirna teza, ki tako podjetje sploh opravičuje in ga osmisli! Vse te reči morajo biti jasno orisane, skupaj z morebitnimi zanicjit\'aini in avtorskimi zastavki, v uvodni besedi, ki mora biti temeljila, izčrpna, metikiilozno konsistentna. Ut ocliia opomba pa ni le omejena na pičlih [xn strani, Se to je vsaj v dobri tretjini v opombah pod črto, kar je z v.sebinskega in organizacijskega vidika groteskno. Potem ko je že v predgovoru bralcu zagotovljeno, da je imela a\ torica otiličen dostop do \'irov (adlatus pa je bil spet že omenjeni gospod Kuper), se uvod omejuje le na tri obče opazke. Prva zadeva notorno in banalno dejstvo, da jc vsaka zgodovina retrospektivna in zato (pre)interpretucija. Drugič lahko preberemo n;i moč Šolsko sistemizacijo obdobij v zgodovini discipline z nekaj (neverjetno naivnimi) komentarji o postanku antro|X)logijc skozi profesionalne institucije (mimogrede, kolumbijska univerza je v Kolumbiji, v New Yorku pa je Columbia!), skozi zgodovino evropske .svetovne hegemonije (ki je navržena kot močno politično nekorektno govorjenje o "odkrivanju") in skozi domnevne zametke in začetke antropološkega znanja. O kaki tezi ni govora: očitno je torej, da je knjigo treba razumeti kot meritorno zgodovino izbranih obdobij v disciplini, katere namen je Ijredvseni - v kričečem nasprotju z avtoričino ugotovitvijo o retros|Xfktivizmu vseh zgodovin - "prava" zgodovina ali "resnica" teh obdobij: od sile nesofisticirana pozicija, ki je primerljiva le še cxlkrito indoktrinistični izpovedi namena besedila; avtorica si ga je zamislila kot "potlrobnejšo obravnavo... tistih poglavij iz zgcxlovine antropoloških teorij, ki študentom delajo največje preglavice" (s.xii). Stutlentom navatino delajo preglavice interpretacije njihovega učitelja, zlasti pa učiteljeva prepričanost o ortodoksnosti lastnih stališč (in pravzaprav povsem neakademsko stališče, da je laka oriodoksija na univerzitetnem nivoju sjiloh potrebna), ne pa obdobja v zgodovini kot laka! Prav v skladu s tako ubeseditvijo ciljev uvotino poglavje preseneča s svojimi starinskimi konceptualizacijaini, do katerih avtorica ne izkazuje nili najmanjše distance: o "kulturah" in ' akulturaciji" npr. govori tako afirmativno kot kako besedilo iz štiridesetih let in čisto tako, kot da oba koncepta Se vedno uživata nezdvom-Ijene vsebine in konsenz, pa tudi status adekvatnih oznak za kake realitetne procese: enako počne skozi celotno besedilo. Iz tona uvoda in iz celotne knjige je pač razvidno, da je avtorica močno podcenila .svoje obžalovanje dejstva, da v knjigo ni mogla vključiti, denimo, "danes že klasičnih postmoderni.stičnih razčlenitev" (s.5). Bralcu je kaj kmalu, naj rečem, več kot očitno, da je gletle teh razčlenitev besedilo v stanju popolne intelektualne nedolžnosti. Prvič je namreč znatna razlika med postmoderni.stičnim in postmodernim; drugič se avtorica na vseh 290 straneh knjige niti enkrat ne okoristi s kakim namigom, sumom, dvomom, mnenjem, kaj Scle spoziiatijcni avtorjev, ki so se proslavili kot poststriikturalisti ali celo post-modcrnisli. pa tudi iic z njihovimi interpretacijami ali terminološkimi in konceptualnimi rabami. V seznamu literature bomo zaman iskali npr. Derridaja, Bourdieauja, Foucaulta, Fredrika Hartha, (Anthonyja) Cohena, Giddensa, Saida, Marcusa in Fischerja, Shwederja in LeVina, Weinerjevo in sploh feministično antropologijo (ali je dandanes mogoče pi.sati o Malinowskeni in nič reči o Weinerjevi?!) ali zaradi mene tudi (.lonathana) Friedmana. Zaradi [»vedanega knjiga daje vtis, da je avtorica kratkonuilo dala natisniti svoje Studijske beležke, k temu še učenja, ki ga očitno razume kot prav .šolarsko prečesavanje literature "otl s|X)daj navzgor". Antropologija pa ni poStevanka, temveč interpretative!! napor.' - Prav interpretacij pa v knjigi Gotlinove kraikomalo ni. Se več: v knjigi so celo interpretacije drugih avtorjev mestoma prinešene tako, da bralca s .svojo zelo prepričano preproššino pov.sem razorožijo in ga spravijo v tisto stanje, ki ga slikovito opi.?e izraz o neodločnosti, ali naj bi se smejal ali jokal. Tako je npr. Marv'inu Harrisu ('Ihe rise o/aiitlimpological theory. London 1968: Routledge in Kegan Paul) pripisana ocena, tla gre pri socialnem developmentaliz-mu prejšnjega stoletja za vztrajanje pri načelu "perlektno.sti", na katerem da je bil "utemeljen" rasizem raz.svetljenst\':i (s.38): ko bi bilo kaj takega res, bi bil develo|> mentalizem ob svojo temeljno nosilno jireniiso. Harris na citiranem mestu govori o načelu perfektuacije ali perfektabilnosti. ki da je označevalo ali kvalificiralo znanstveni rasizem tega časa. Med perfektnostjo in perfektabilnostjt) je pač vsaj tako bistvena razlika, kot je meti utemeljevanjem in kvalificiranjem. Tovrstnih banalizacij in mestoma kar humornih preniestitev smisla, je v besedilu veliko; v poglavju o Henryju Morgami se npr. kar naprej (s.65f'0 go\ori o tem, tla naj bi Morgan ne razumel "problema jjovezanosti evolucije z razvojem"; i^rav na citirani strani pa avtorica obravnava tudi na moč kompleksno vprašanje kre:icionizma pri razsvetljencih meni nič tebi nič skozi trdite\', da "razlaga o fundamentalni nez-tlružljivosti Morganove teorije z Darwinovo ni v celoti iz trte z\'ita (sic!)", kar tla "postane jasno ob upoštevanju dejstva, tla sam Morgaui iti t erjel f evolucijski na-stauek äot eSke I'lyte. Menil je namreč, tla je biki človešk;i vrsta Božja stvaritev" (poudarki izvirni). - Po nek;ij prvih straneh je bralec v dvomu, ali gre za vsebin.ske ali semantične sjxjdrsljaje. Žal je mogoče skozi natlaljnje branje pritiobiti tutli ta otlgovor: gre namreč za zelo sprijeto mešanict) obojega. Knjiga ima sicer več poglavij, v saussurovsko-lacanistični maniri naslovljenih kot "predavanja"; uredniška poteza, ki je glede na avtoričin način razpravljanja še ena groteska. Govori pa se zaporedoma o razsvetljenski in pretiklasični antropološki mi.sli, o Henryju Morganu in drugih pionirskih antropologih, o Emilu Durk-heimu, Marxu in Engelsu, Edwardu Sapirju in Bronislavu Malinowskeni. V tem zapisu se bom zaradi prostorskih on^ejitev v n;idaljevanju ukvarjala le s sedmim poglavjem v knjigi, v katerem si avtorica daje dela z nedavno rekonstruiranim in objavljenim ciklom predavanj Edwartia Sapirja na univerzi Yale malo preti njegovo smrtjo (1939) in ki ponuja zelo skoncentrirano pojasnilo o avtoričini ekspert-nosti. Svoj vir v izvetlbi urednice Judith Irvine Godinova z^i začetek zmotno pretlstavi kot Sapirjev cikel predavanj na Yaleu in drugod in "oris za tlelo P.sychology of Culture", ki ga je Sapir načrtoval in nikoli uresničil, kar je zelo svojevrstno razumevanje «vodnih pojasnil Irvinove o zelo zahtevnem rekonstrukcijskem postopku: knjiga je kratko malo opisana kot zbir predavanj, ki da jih je Irvinova iire-tlila: pač pa se v opombi 3 v zadevnem poglavju pojavi "zgolj tehnična 0|X5mba: oglati oklepaji v l^esedilu so vstavki, ki jih je zaradi tekočega besedila vstavljala Irvinova..." (s.206). Zatem se Godinova na moč nerodno preizkuša v ubeseditvi evalvacij ("Sapirjev angažma zunaj ameriške lingvi.stične antropologije tridesetih let .se je praviloma omejil na splo.šno sprejeto dejstvo, celo stereotip, da..."; "šele objava Sapirjevih predavanj ... je omenjeni stereotip opremila s sistematičnim besedilom..."), ki so že podatkovno napačne. Navedek, da je Sapir "teoretsko prednjačil" znotraj prijateljske trojice Sapir-Benedict-Mead "kljub obsežnejšim objavam Benedictove in Meadove" je v drugem delu vsekakor zavajanje: Meadova je sicer bila plodovita avtorica, Benedictova pa je bila strokovno tako zelo "redkobesedna", da so ji stvar dostikrat očitali, čeravno je napisala eno največjih antropoloških uspešnic vseh časov, Vzorce kulture: pa še to je izdelovala vrsto let. - Toda tudi mimo te netočnosti je trivializiranje pri.spevka obeh klasičnih avtoric k antropološki disciplini pri CiCKlinovi prostodušnost, ki med drugim razgalja neko njeno doccla nerazumljivo početje: kar naprej namreč preveličuje vse domnevno "teoretsko" nasproti vsemu domnevno "enipiričnemu" tako, kakor da med njima čisto zares poteka kaka realitetna ločnica: |x)gled, bi lahko rekli, ki je od sile teoretsko deficitaren. Tako na "teorijo" ves čas gleda s sicer nemara ganljivim, pa vendar hudo z;ivedenim in zavajajočim očesom: zaradi tega se ji Sapir ne kaže le kot "teoretsko superioren" in "dela Meadove in Benedictove... bolj ali manj poljudna razčlenitev in z etnografijo opremljena konkretizacija nekaterih temeljnih Sapirovih |sic!j teoretskih izhodišč" (s.205-6;), temveč se |x>polnoma prepusti toku svoje veneracije vsega menda "teoretskega" tako globoko, da delo označi za kratkomalo revolucionarno. Oznaka ostane brez kvalifikacije, saj kake strokovne obrazložitve tako emocionalna ocena niti ne more imeti. Ostane pa ta ocena tudi brez vsakega kontek.sta, saj Sapirjevih rekonstruiranih predavanj v nadaljevanju ne primerja ne s siceršnjim, avtorskim Sapirjevim opusom, niti s .sočasno prcnlukcijo znotraj ameri.škega psihologizma oz. študij kultura-osebnost niti v kontekstu sočasnih teoretskih smeri v ameriški in evropski antropološki produkciji niti s stališča pomena za moderna razmišljanja in smeri (za kar delo Irvinove sicer ponuja obilo povodov), temveč jih kratkomalo obnavlja, kot rečeno, pač kot nekakšne lastne študijske zapiske. Toda način, kako to počne je tak, da ga je najprej nedvomno mogoče označiti za potvarjanje. Nič kolikokrat namreč selekcioniranim navedkom pridaja domnevne Sapirjeve "sklepe", ki so povsem iz drugega konteksta, navadno pa tudi iz povsem drugega poglavja: navedkom s strani 106 in 119 iz predavanja z naslovom Vzorčenje kulture kot "sklep" pripisuje povsem drugovrsten navedek s strani 91, ki ga Irvinova umešča v predavanje z naslovom Elementi kulture. Za Sapirjevo teo-retizacijo močno pomembno in prav dandanes v antropologiji močno zdvomljeno nocijo o nevariabilni osebnosti (o slednjem vidiku seveda v knjigi ni besede) npr navaja odlomke s strani zapovrstjo H6, 42 in 90, Sapirjev domnevni "sklep", ki da sledi iz teh treh navedkov, pa najde na strani 72! - Navedek, predstavljen kot enoten, je na strani 215 strnil stavke s strani HO in 205 v redakciji Irvinove. -Vsekakor je mogoče med dvema različnima tekstoma istega avtorja videti vsebinske podobnosti ali celo istovetnosti, ni pa mu mogoče pripisali sklepa iz drugega (kon)teksta! - Tak vzorec "razlag" ima sicer častitljivo in kajpak sila privlačno tradicijo v verskih eksegezah, v družboslovni presoji pa nima mesta. Toda niso potvorjeni le konteksti: kakor lahko bralec na svojo osuplost kaj kmalu ugotovi, so sistematično porvarjani cclo pomeni izbranih navedkov. Na pr\ i pogled kaj kuriozno početje, katerega pravi razlog pa je mogoče kaj hitro odkriti: Godinova ima namreč, naj tako povem, zelo svojevrstno raziime\'anje angleščine, kar se razkrije že npr skozi takole nezahteven prevod: stavek, ki se v angleškem izvirniku glasi °[In a sense], culture is self-explaining; (its form cannot be attributed to external causes. ..J" (Irvin nr., 1994:214), Godinova predstavi v takole kategorični in komično prevedeni obliki (in z napačno označenimi uredniškimi vstavki): " {...kultura je samopojasnitvena] njenih form ni mogoče jx>jasnjevati z eksternimi vzroki.'(s.216; im poudarki, tudi i> nadaljeranju, dodani). V tako kratkem stavku toliko napak: zavestna izpustitev ključnega kvalifikativa ("In a sense") in prevedba v kategorično izjavo, kar je pač jxjtvorba; napačno identificiranje uredniškega vstavka; groteskna pridevniška oblika; napačno gramatično število, ki avtorjev |x>men povsem sprevrže ("its form' ( njenih form); napačen glagol ("attribute" ( pojasnjevati). Poglejmo razliko s pre\odom, ki bi bil korekten: '[V nekem smislu] je kultura samopojasnjujoča; [njene oblike ni mogoče pripisati zunanjim vzrokom...]" Najbrž je odveč dodati, da ima navedek, skupaj z že omenjenim kozmetičnim "make upom", ki se je vpletel na tem mestu kot domnevna ustreznica za biološko konstitucijo, povsem potvorjen vsebinski kontekst in da je bilo prav t;iko naziranje o avtonomnosti "kulture" (in njene celostne "oblike", ne morda kakih "notranjih" oblik: gre za v Sapirjevem času bistveno razliko!) tedaj predmet osrednjih strokovnih prevpraševanj, ki pa v .svojem izteku v naš čas Sapirjevih stališč niso odlikovala. O tem v knjigi ni besede, ker avtoričino učenje očitno kratkomalo še ni doseglo naših časov, pa pravzaprav še niti debat iz petdesetih in šestdesetih let. Kako bi bilo sicer mogoče taka stališča jxistiti brez komentarja? - Da moderne interpretacije avtorice "ne zanimajo", ni naključje. Nič bolj ni "naklonjena" niti problemom, ki so ob Sapirjevem času zaposlovali antropološko srenjo kot osrednji, kar kažejo tudi mnogi prevodi Godinove, v katerih je meni nič tebi nič zxime-njan smisel trditve, npr. takole: Sapir prinaša takole misel: •Taylors definUion fkiilliitv. op. I.ŠJ is inadequate because it makes too much of those particular types ofbeluwior that seem most importaut iu a political sense, or of highly evaluative cultural elements such as religion' (s.37). Godinova jo takole prevaja: "Tvlorjeva definicija je neustrezna zato, ker ptvveč poudarja tiste posebne oblike vedenja, ki se zde najpomembnejše v /Ktliličnem smishi, ter visoko vreilnotene kulturne elemente, kot je religija" (s.211). Ker je očitno, naj rečeni tako, ne zanimajo sočasne debate o religiji kot enem ostopek nujno inhibira: prelomna in revolucionarna je torej knjiga lahko samo za tistega, ki na mesta lastnega neznanja vpisuje svoje lastno neobveščeno razumevanje. - Primer še dolgo ni osamljen: nič sumljivega se Godinovi ni zdelo npr. niti v lastnem branju Sapirjeve trdirs'e, da "...ni koncept kulture tisti, ki Je subtihio zavajajoč, temveč metafizični lokus, ki je kulturi običajno pripisan" (s.2l6); preden bralce teh vrstic začne glodati sum, da gre morda v knjigi v resnici za kako astrologijo, čarovništvo ali pa, postavim, scientologijo, naj povem, da gre zgolj za majčkeno svojevrsten prevod legale Sapirjevega pasusa: 'fThtisJ it is not the concept of culture tvhich is subtly misleading but the metaphysical locus to tvhich culture is generally assigned," (s. 141) katerega pravilni prevod se glasi: '[Tako torej j ni koncept kulture tisti, ki ponevedoma zavaja, temveč metafizični lokus, v katerega se kulturo navadno razvršča." Avtorice zamenj:iva smisla trditve (Sapir namreč pravi, cia je kultura navadno razumljena meiafizično, ne pa, da se ji pripisuje kak metafizični lokus!) ne moti zato, ker sploh nc razume, o čem je Sapir govoril; naj razkrijemo, da se ta njegova misel brez dvoma nanaša na tedaj zelo osrednjo debato o tem, ali je kulturo sploh mogoče razčlenjevali z racionalističnimi meto terminologiji - zgolj raba terminologije Je tista, ki dela vzorce' (ibid.: 49).' Mimo že opisanega preskoka (tokrat s strani 86 na s.49 citiranega dela) in primera docela smešne rabe glagola "študirati" kot sinonima za angl. "study", kar avtorica konsistentno |x)čne skozi celotno knjigo, je tukaj na kompliciran način narol>e razumljen in/ali potvorjen drug kontekst, v katerem Sapir govori posebej o religiji, o nemožnosti jjospioševanj iz množice na posameznika v kontekstu religioznega ter o fiktivnosti, abstraktnosti in zavajajoči reifikaciji eksternih označevanj. Sapir v rekonstrukciji Irvinove nek prine.šeni primer takole označi: 'Ihus this situation that tve called religious is more of a fiction that we thought it was. It's all in the terminology - it is merely the use of terminolog)' that makes fHitterns. Ilhis is as true for the native as for the ethnologist, incidentally, so as a social scientist you can also turn it to your advantage.! There is nothing that helps us find out so much about behavior as terms and language." Tudi mimo dejst\'a, da je v svojem navedku popolnoma "izrezala" Sapirjev tematski kontekst, avtorica ni razumela šaljive aluzije na obče razumljivo banalizaci-jo, ki jo vsebuje izraz "It'.s aH in tJie..."; Supirjevo besedno igro med "in terms ot in "terminology" zaradi svoje prenapetosti, v kateri tako rekoč vsako reč z:igleda kot "teorijo", pa ta vozel nerazumevanja okrona z dogmatično privzdignjenim aksiomom: Sapirjeva šaljiva inverzija "Vse je v terminologiji - zgolj raba terminologije producira vzorcc" se ji v ojximbi 53 namreč kaže kot nič manj kot 'ena izmed pomembnejših rešitev dileme med emskim in etskim pristopom v Sapirjevi metodologiji," komentar, ki je zraven tudi nadaljnji dokaz, da se je avtoričino učenje antropološke zgodovine in metodologije nepremakljivo zataknilo pred precej desetletji; raba označnic "etsko" in "emsko" kot strokovno nezdvomljeno pomenljive dihotomije, ki je seveda smešno (uveljavitelj tega terminološkega para, jezikoslovec Kenneth Pike, je o tem govoril v letu 1954!), je tako pompozno ubesedeno, d;i je s tem tembolj porazno nasedanje na nerazumljeni "vic". Toda gornji primer, ki je nemara le precej sofisticiran in bi najbrž za|x;ljal marsikoga, nikakor ni osamljen. Nadaljnji pregled namreč pokaže, da vsekakor ni naključje ali smola, da je zapeljal prav Vesno Godino: ona namreč Sapirje\ o trditev, po kateri je ireba (kulturni) vzorec razumeti v skladu s končno analizo, kot jo instinktivno občuti vsak normalen član dane skupnosti ('...pattern mnst be understood in terms of the ultimate analysis intuitively felt by any normal member of a given community"; s.208; identična ubeseditev je na s.l06), takole prevaja: 'vzotvc mora biti mzumljen v okviru ultimatne analize..." (s.208). In še: pasus, ki ga Irvinova takole prinaša 'We shall have to operate as though we knew nothing about cultutv but were interested in analyzing as well as tve could what a given number of human beings accustumed to live with each other actually think and do in their day to day relationships' (s.l40) je bil za našo avtorico tako trd oreh, da ga je takole udomačila: "Morah bomo delovati tako, kakor da ne vemo ničesar o kulturi, temveč kakor da smo zainteresirani za kolikor je le mogoče natančno analizo danega števila človeških bitij, ki so navajena živeti drugo z drugim, dejansko misleča in delujoča v njihovih vsakodnevnih odnosih..." (s.215), medtem ko je v izvirniku v resnici miSljeno preprosto tole: "...temveč do si prizadernmo za čim bolJUo analizo tistega, kar ljudje, vajeni življenja drug z drugim, v resnici mislijo in počnejo v vsakodnevnih odnosih.' Se eno "teoretsko" razs\'eiljenje, to pot o domnevni relaciji med intuitivnim in (psihoanalitskim) nezavednim pri Sapirju, ki ga gre tudi pripisati povsem napačnemu razumevanju angleškega izvirnika, je Godinovo obšlo v osmi opombi pod črto v obravnavanem poglavju: Sapirjeva izjava, da 'Intiiition means the ability to see the map, the pattern of conduct, imaginatively. It is not the overt conduct that matters, but the arrangement', se ji je takole "poustvarila"; "...intuicija za Sapi rja pomeni zmožnost videti shemo, vzorec skleixinja imaginativno. Tisto, kar je pomembno, ni navzven vidno sklepanje... Že mogoče: toda "conduct" ž;il pač ni "sklepanje", temveč "vedenje" ali "obnašanje", četudi npr. "conductor", "conduit" in "conducive" pomenijo zapovrstjo dirigenta (voditelja), vod (npr električni) in navajanje (k nečemu). Del intelektualnega obrtništva je pač tudi poznavanje etimologij strokovnega besednjaka in |x>menskih naložb, ki ni.so vedno enoznačne: nevednež se razkrinka, ker verjame enemu, navadno pr\onavedenemu |X)inenu v slovarju. V izvirniku se torej govori o temle: "Intuicija je zmožnost, da si znamo zamišljati razpored, vzorec vedenja. Ni torej pomenljivo očitno vedenje, temveč /takšno/ razporejanje'. Žal je torej avtoričin "teorem" o povezanosti intuitivnega sklepanja in psi-hoanalitskega nezavednega pri Sapirju popolnoma bos, saj ta sploh ni govoril o kakem sklepanju, še manj pa o kakem nezavednem! - Da pa je izraz "conduct" z;i avtorico ostal skrivnosten do kraja, priča nek drug navedek, na s.225; tamošnji obširen citai ni le porvoril Sapirjevih kontekstov tako, da nikjer ni nakazana ločnica med pasusi, iztrganimi iz zaporedoma strani 183-1 in nato 181 in 182, misteri-oznemu "conduct", ki ga redakcija Ir\'inove prinaša v temle stavku: 7 use the term 'as-if psychology' to describe the process of projection of personal values by the individual to evaluate cultural patterns, [so that a cultural standard of conduct is seen as if it represented the e.xpression of personality. This is a metaphorical identification,} not to be interpreted Ut-erally-, se je Godinova takole izognila... -Termin 'os-if psihologije'uporabljam za opis procesa projekcije osebnostnih vrednot s strani posameznika k evaluiranim kulturnim vzorcem Itako da je kulturni standard viden ... kakor da bi bil izraz o.sebnosti. To je metaforična idenUfikadjaj, kise ne sme interpretirali dobesedno.' ...s tremi pikami, čeravno .se ji tudi tukaj ni posrečilo izogniti popolnoma napačnemu razumevanju odstavka, ki v resnici seveda pomeni tole: 'Izraz 'as-if psihologija' uporabljam za opis procesa projiciranja, v katerem posameznik kulturne vzorce presoja skozi lastne osebne i^rednote [tako, da kulturni standard obnaSanja vidi kol izraz svoje lastne osebnosti. Taka identifikacija je metaforična} in je ne gre razumeti dobesedno.' Ko smo tako uspe-šno razvozljali misterij "obna.šanja", ki nikakor ni "sklepanje", prav nič bolje pa ne prena.ša niti abstrahiranja v obliki treh pik, .se ob nadaljnjem branju nemudoma spotaknemo ob še en "teorem", ki ga bomo žal tudi morali razveljaviti. Avtorica, kot rečeno, nikakor ni zmožna verjeti, da je bil celo Sapir le človek, ki ni mogel nenehno vztrajati v privzdignjeni poziciji teoretika in je tu pa tam zapisal kako sicer ilustrativno, pa vendarle zgolj banalnost. Tako je iz ene od takih Sapirjevih ilustracij naredila nič manj kot definicijo, in sicer "konfiguracije"; in to "kulture", kot je zmotno prebrala kontekst (s.210). Na citiranem mestu namreč Sapir govori o zapleteni člove.^ki i^ercepciji (lastnega) kulturnega okolja kot o konfiguraciji ali zgradbi "iluzij". Takole njegovo misel o tem dojemanju rekonstruira Irvinova (s.l80): -[...In a sense, it is a configuration of illusions:/ it is the mapping of symbols that makes it possible for us to be mean to each other tvhen we want to be nice - ilhal makes it possible for our behavior to be interpreted in some way other than tvhat we intended - and creates a pyramid of misunderstandings that we hold about one another}' Godinova navedek, ki ga v opombi U (s.210) ustanavlja kot Sapirjevo "opredelitev konfiguracije" kulture, takole prevaja: "K določenem smislu gre za konfiguracijo iluzij:/gre za razmestitev simbolov, ki nam omogoča, da smo drug za drugega smiselni, kadar želimo biti drug do drugega prijazni...", vsekakor pogrešek, ki se s svojo neverjetnostjo upira definiranju. Rekonstrukcija Sapirjeve misli bi bila v obveščenem prevodu pač takale: 'fV nekem smislu je konfiguracija ihizij}: razmeščanje simbolov je tisto, ki omogoča, da smo drug do drugega zlobni, kadar hočemo biti prijazni [ki omogoča, da je naše vedenje razumljeno na način, ki je povsem dru- gačcn, kot smo uamerat'ali - in ki gmdi piramido vzajemnih nerazumevanji' Tcxla napaka sama, čeprav malone fantastična, še ni nič v primeri z docela neverjetno lahkotnostjo, s katero avtorica tako kričečo neumnost vklopi v nemoteni tok svojega "teoretiziranja" in jo v op. H (s.210) povzdigne v nič manj kot "opredelitev"! - Se bi lahko na.šte\'ali in v resnici imam preti seboj še dolg seznam takšnih zabavljivk, pa bodi dovolj. Najkrajše rečeno, kdor si do\oli takšne spodrsljaje, pač ne more računati, da bi njegovo ali njeno besedilo še lahko uživalo status strokovnega teksta. Dodajmo le še podatek, da so tovrstne "definicije" in "teorije" na koncu poglavja povezane v diagnozo, ki se s svojim razumevanjem izvirnika, ubeseditvijo, širokogrudnim falzificiranjem kot tudi interpretativno "globino" prav tako upira vsaki pameti, kaj šele strokovni logiki. Avtorica namreč meni, da je Sapirja mučil zlasti en problem: ni povsem zapopadel "Ojdipa" (s.229); zadevščina, ki je tako rekoč edini avtorski zastavek ali približek avtorski tezi v celotni knjigi, saj je zatem še ta ali oni klasik, med njimi tudi Malinowski, presojan po tem u.sodnem kriteriju. Toda kako..! Avorici ni všeč Sapirjevo kaj previdno izražanje o zadevi, pa je njegovo stališče kratkomalo preobrnila. Sapir glede Ojdipovega kompleksa namreč meni, da 'Some type of family situation - some kind of human relationship - holds everywhere, whether fspecificallyj on the model of Oedipus or not. The child is not born in a cultural or social vacuum. (His personal/ symbologv is subjective to a (particular! culture, and it is a mistake to make a fetish of doctrines [of symbologtcal development based only on F.uropean clinical material] Tluis the Oedipus Complex is simply a common sense human situation tvhich may be found in the Trobriand Islands or any-tvhere- under differing conditions, true, but ivith the same simple human situation pattern' (s.l49), povsem razumna trditev, ki izrecno in posebej svari pred imiverzaliziranjem ("fetiSizacijo") psihiatričnega razimievanja Ojdipovega kompleksa in ki bi jo takole prevedli: Nekakšen tip družinske situacije - neke vrste človeški odnos - je uveljavljen povsod, pa najsi Je [posebej! po Ojdipovem zgledu ali ne. Otrok se ne rodi v kulturno ali socialno praznino. [Njegova osebna! simbolika Je lastna /njegovi/ [posebni! kulturi, zato je zmotno fetišizirati doktrine [simbo-loškega razvoja na temelju zgolj evropskega kliničnega gradiva ! Tako je Ojdipov kompleks preprosto zdrai^orazumska človeška situacija, kakršno je mogoče najti tako na Trobriandih kot kjerkoh drugje - resda v različnih okoliščinah, vendar v enakem vzorcu preproste človeške situacije." Naši avtorici |)a gornja Sapirjeva izvajanja, kolikor jih namreč splol» razume, nikakor niso všeč, zato jih takole radikalna preuredi, spet s pomočjo treh prikladnih pikic (mimogrede, Godinova ne loči med tremi pikami, ki nakazujejo spuščen del stavka in tistimi, ki nakazujejo več kot en spuščen stavek, kar navadno ozna-mujemo kot (...() in seveda vrsto pre\odnih napak: "Določeni tipi družinskih situacij - določene irsle človeških odnosov -obstajajo povsod... Ojdiix)v kompleks je zatorej zgolj |X>vsem običajna človeška silnacija, ki Jo Je mogoče najti tako na Trobriandskem otočjn kot kjerkoli drugje - pod različnimi pogoji, to Je res. toda z istim preprostim vzorcem človeške situacije." Avtorica pa z izpuščanjem iz strnjenega pasusa ni le (zavestno? nezavedno?) sprevi;gia mnenja, ki ga (sicer tudi v tistem kosu, ki ga ni izločila, napačno) povzema, v njegovo direktno nasprotje, temveč takoj nato tudi zmagoslavno zatrdi: "In kot marsikje drugje je tudi v tem svojem razumevanju imiverzalne funkcije Ojdipa Sapir anticij^iral rezultate kasnejših antropoloških debat." (s.229). Sapir seveda ni rekel nič takšnega, marveč je zatrdil, da je družinska situacija, ne pa Ojdipov kompleks, preprosta, zdravorazumska človeška univerz;ilija! Takšno falzificiranje je, če je zavestno, pač hudo visoka cena za prepričevanje (koga? .satiie sebe?) o vrednosti neke posta\'ke, ki pa pri Godinovi očitno nima statusa teorema, temveč nekakšne vrhovne, nedotakljive resnice. Ce pa je ponarejanje nasledek pogleda dogmatičnega očesa (ki mu je pač močno na roko jezikovno neznanje), je to dvakrat zavajanje. Če je namreč Godinova hotela dokazovati "univerzalnost Ojdipa" (o tem se je vredno poučiti tudi s s.282), se ji pač ne bi bilo treba mučiti z antropološko zgodovino: kot rečeno, antropologija ni verska eksegeza! In še, in še. "Interpretativne" |X)slastice v opoiiibali 57 (o odnosu Boas-Sapir), 58 (o odnosu Benedictova-Sapir, katerega slika je Godinovi nič manj kot "nadvse jasna", s.235), 65 (o presojanju analit.skih modelov pri nekaterih klasikih), 66 (o inkorporaciji psihoanalize v ameri.ški antropološki psihologizem) v obravnavanem poglavju prepuščamo bralčevim degustacijskim apetitom. Da tudi za konec ne ostanemo zgolj pri sedmem |x>glavju: bralčevi domišljiji z ve.seljem odstopamo tudi npr. ugibanje o tem, kakšno jc pravzaj^rav avtoričino stališče do "rase", saj se ji zdijo izvajanja očaka Herberta Spencerja "Z današnjega zornega kota" "zanimiNii" (s.l71). Sladokuscem priporočamo tudi pasuse o Malinowskem in njegovih iro-briandskih "zamorcih" (ki da jih Malinow.ski ni "resnično obravnaval kol zamorce") ter "relativistično osveščeni antropološki publiki" (5.274). In tako dalje in dalje; ob kratkem: vsekakor bi bilo hudo nujno in dobro, ko bi založnik in avtorica knjigo brez odloga umaknila. Če naj po\ zamem nit, nakazano čisto zgoraj: uproprLicije antropološkega disciplinarnega telesa so s to knjigo med Slovenci pridobile še eno, na moč ž;ilosino in tako rekoč neizmerno škodljivo epizodo, ki takoimenovano posLsocialistično slovensko antropologijo trdno sidra med tranzicijske fenomene. Ni edina, je p;i gotovo izstopajoča. Je pa knjiga hkrati sijajna ilustracij;i razlogov, zaradi katerih je bilo pravilo terenskega dela v disciplini in.siitucionalizirano kot neobhodno za vsakega, ki iioče biti antropolog: je namreč tisto, ki - |X)leg, seveda, poznavanja vsaj angleščine v tolikšni meri, da lahko človek nemoteno bere - učinkovito preprečuje fantazmagorično komponiranje "teorij". Vesna Godina se žal ne more ponaSati ne z enim ne z drugim. 389