ja ne bori za pravično stvar in za svoj obstoj, kdor koli ne čuti, da mora Italija vsekakor zmagati in da tudi bo vsekakor zmagala, ni vreden, da se imenuje Italijan, marveč za-ničevalec lastne matere, izdajica lastnih bratov, zaveznik sovražnikov domovine.«
Kakor v domoljubju se je Papini ob svoji šestdesetletnici postavil tudi v slovstvu z novim delom »Srebrni venec« (La corona d'argento, 1941), s članki in mislimi o poeziji in pesnikih, kakršne so mu narekovale bogate štiridesetletne izkušnje. Tudi kadar pobija in nasprotuje, dela to zmerom v duhu neke višje pravičnosti in večnih načel, ki se jim ni v svojem delu nikoli izneveril. Njegov duh ne čuti teže let. Notranji ogenj, ki ga je vžigal na začetku slovstvene poti, plapola tudi danes z nezmanjšano silo. V tem ognju se kali njegova umetnost, njegova močna beseda, njegova jasna in vzvišena misel, ki je v precejšnji meri misel današnje Italije.
Dr. Andrej Budal.
Pregled   italijanske  katoliške  proze.
Pred nekaj dnevi je izšla v Torinu debela knjiga z naslovom »P r o s e di cattolici italiani d'ogni secolo« (Proza italijanskih katoličanov vseh stoletij; str. XXXIX + 589, 4», izd. Societa editrice Inter-nazionale, L. 30.—). Zbirko je uredil priznani vodja italijanskega katoliškega kulturnega gibanja Giovanni Papini skupno z Giuseppejem De Luco. Ze ime urednikov jamči za višino dela.
V zbirki so urejeni po stoletjih vrhunci prozaistov, ki so v narodnem jeziku pisali, umetniško pisali, o vsem, kar je v zvezi z verskim čutom. Začne s pisatelji, boljše povedano z esejisti in pisci verskih traktatov v 12. stoletju in sega do pričetka našega veka. Sedanjih piscev ne vključuje, ker noče podajati še sodbe ne o njih katolicizmu, ne o njih umetnosti. Listajočemu po knjigi se kar prvi hip čudno zazdi, da Papini vključuje med »katoliške prozaiste« poleg svetega Frančiška ali Katarine Sienske tudi Macchia-
vellija ali Bocaccia. Urednik to obrazloži, češ, da so objavljeni njih »verski odlomki«, kajti tudi »zaniko-valci Kristusa stoje pod istim kri-^ žem.«
Papini v mojstrskem uvodu tudi razlaga svoje umetniško gledanje na vprašanje katoliške umetnosti. Vprašanje je in ostane še vedno sporno jabolko. Na obeh koncih ga napačno načenjajo in ne pridejo do jedra. Filozofskim estetom je umetnost umetnost, umetnik je v nekem »čistem položaju«, pa naj piše o svetem Antonu, prascu ali hudiču. Križarjem apostolata pa je namen vse. Če je kdo tako zvani katoliški pisatelj, naj mu namen nadomesti pomanjkanje sloga in umetnosti. Jasno pa je, da je tudi proza, ki je inspi-rirana po praktičnih, pedagoških ali celo apostolskih nagibih, lahko obenem najvišja umetnost, če jo piše resničen umetnik. Zato so izven resnice prav tako tisti, ki izganjaja krščanstvo iz umetnosti, kakor onir ki preganjajo umetnost v religiji.
Papini trdi, da ne obstoja še zgodovina katoliške italijanske literature. Tudi pričujoči zvezek je še nepopolno delo. V njem manjka n. pr. vsa lirika. Morda ni prebahavo, če se spomnimo, da imamo mi že »Slovensko religiozno liriko«; treba bi ji bilo pridejati še zbirko religiozne oz. bolje katoliške proze počenši s starimi obrazci za kesanje in molitvice. Potem bi dognali velikanski doprinos verskega nastojanja in razvoja katolicizma med Slovenci tudi za slovstveno kulturo.
V Papinijevi zbirki pričenjajo odlomki iz 12. stoletja. To so molitveni obrazci, ki so nagonsko privreli iz verskega občutja v tistem jeziku, kakor so ga govorile matere molilca, med tem ko so v škofijskih in mestnih kurijah še govorili latinski in je bila latinščina jezik filozofije, retorike, prava in teologije. Iz molitve je torej nastala prva slovstvena prikazen v živem narodovem jeziku. Tako tudi pri nas in drugje, kar je res, da je religija tudi ob početkih slovstva.
Petrarca je še pisal latinske verze, Frančiškovi sinovi in on sam je pa z »Rožicami« segel po živem je-
359
ziku in ga oblikoval. Čitajmo spise Katarine Sienske, dominikanca Pas-savantija (c. 1. 1300). To živo brste-nje domačih gredic je vžgalo ogenj tudi najvišjemu, Danteju, da je pel v domačem jeziku in ne v latinski metriki. Dvanajsto in trinajsto stoletje sta »secolo potente« za razvoj italijanskega slovstva. Novih svežih pritokov so dali tudi sloveči pridigarji od Ivana Kapistrana do Dominika Savonarole. V 14. stoletju je v Italiji cvetelo življenjepisje svetnikov, dolga verska pisma, pridige, verska razmotrivanja.
Reformacija v 15. stoletju je še prej kot v Nemčiji vžigala v Italiji literarne boje 'v cerkvah, samostanih. Iz prosvitljenstva in drugi proti njemu so pisali Macchiavelli (1469 do 1527), Guicciardini (1483—1540). Prvi se je obupno trudil, da bi osvobodil politiko religije; svojega oboroženega kneza je postavil kot v tajni osveti nasproti razoroženemu preroku. Pa tudi sam Macchiavelli je pisal versko prozo, prav tako tudi Leonardo da Vinci (1452—1519), Michelangelo (1475—1564), Cellini (1500—1571). Ta vek reformacije je slovstvo, tudi katoliško, povedel zgolj iz notranje duše tudi v občudovanje sveta. Imamo vrsto pravnih, zgodovinskih in prirodoslovnih razprav pisanih v katoliškem duhu. To je doba sv. Alojzija, sv. Filipa Nerija, Scupolija, pa tudi Torquata Tassa.
Šestnajsto stoletje pokaže zadnjič Evropo še združeno v enem umetniškem naponu, a že razdeljeno v dvoje, v katoliško in protestantsko. Zato je tudi največ knjig na »in-dexu« baš iz tega stoletja. Vendar se še bije oster boj med resnico in temo, kar odseva tudi iz italijanskega katoliškega slovstva te dobe. Beremo odlomke avguštinske šole o milosti, apokaliptične in preroške vizije Tomaža Campanelle (1568 do 1639), Galileja, ki je strastno nihal med knjigo Pisma in knjigo Prirode.
To je že bil prehod v 17. stoletje, ko se je krščanstvo že umikalo iz javnosti, ko so knežji dvorci skušali iz škofov delati orodje svoje politike, ko so politični saloni lepih dam nadomestili učne izbe ponižnih samostanov, ko so okultistične vede pre-rastle verske  redove,  nevera  se  je
prikazovala kot bister razum,  greh se je obrnil v eleganco in teorijo.
Vendar tudi za to stoletje pokaže Papini v svoji zbirki lepe odlomke katoliških prozaistov (pravnik Vico, slovstveni esejist in kanonist Mura-tori, Gaspare Gozzi, sv. Veronika Giuliani). Vendar, misli Papini, je to stoletje pudra in giljotine, cicisbejev in teroristov za katoliško slovstvo kot ožgana jasa.
Povratek Italije h krščanskemu duhu (in deloma tudi religiozno navdahnjenemu slovstvu) kaže pričetek 18. stoletja. Nastopajo Manzoni (1785 do 1873); Antonio Rosmini (1797 do 1855), Giacomo Leopardi (1798—1837) s himno Rešeniku, Silvio Pellico (1789—1854) — kako prežete religioznega duha so njegove vrste v »Le mie prigioni« ko opisuje prvo jutro v ječi! —
Druga polovica 18. stoletja — vplival je tudi padec papeške svetne oblasti — kaže že zmedo duhov. Tedaj piše Fogazzaro (1842—1911), oče nevernih bab in upornih svetnikov, išče svoje sredine Carducci (1835 do 1867), začenja svoj slovstveni in moralni upor d'Anunzio. Vmes so pa visoki svetilniki krščanske kulturne dejavnosti kakor Contardo Ferrini, Toniolo, sveti Janez Bosco in drugi.
To je le bežen pogled na stoletja, ki kaže, da ni bila Italija zgolj vrt knežjega oblast va, plodovit samih gospostev, kapitanov in statistov, marveč tudi plodna gredica Cerkve. Niso vsi svetniki pisali, a koliko se je o njih pisalo!
Ni ga polja, kamor bi ne seglo pero katoliških ali vsaj religiozno navdahnjenih pisateljev, počenši z bogoslovno vedo, preko kanonistov in cerkvene zgodovine pa do heretičnih spisov in cerkvenih govornikov. Ne manjka apologetov, polemi-kov, traktatistov in katoliških pisateljev, ki so segali tudi v vsa mogoča druga področja.
Vse te je vsaj v glavnih obrisih skušal podati Papini v tem zborniku katoliških italijanskih piscev. Seveda ni zbral vsega, a že z odlomki je pokazal, da je brezplodno dokazovanje, da ni iz katoliške kulture vzbrstel tudi najlepši cvet splošne italijanske narodne kulture.
R. Bednafik.
360