—   171   —
Vprašanja in odgovori.
Vprašanje 102. V naši šolski drevesnici so naredile miši to zimo veliko škode med enoletnimi pikiranci ter tudi med divjaki, katere smo bili jeseni dobili iz Gradca ter jih prisuli. Kako se miši najlaže preženejo, in ali kaže cepiti one divjake, ki imajo nekatere korenine še ne oglodane ali le na pol? (H. v P.)
Odgovor: Najbolje in najzanesljiveje se miši pre-ženo s fosforovimi osvaljki, katerih je dobiti v lekarni-Osvaljke denite v mišje luknje, katere pote u zakrijte. Paziti je, da do teh strupenih osvaljkov ne pridejo potem mačke, psi itd., ali celo otroci. Naravno je, da se bodo prijeli divjaki, kateri nimajo še popolnoma uničenih korenin, a rasli bodo toliko slabše, kolikor manj zdravih imajo korenin, S takimi močno poškodovanimi divjaki bodete pa imeli malo veselja, če tudi ostanejo živi, zato Vam zelo priporočamo, rajši odstranite slabe divjake.
Vprašanje 103. Imam več lepih vrst riuglo, ki vsako leto močno cveto, a kadar posrane plod debel kot lešnik pa odpade. Zapazil sem, da delajo to kvaro majhni hro-stki, podobni onim, ki listje zavijajo in v njem jajca neso. Ali je kateri pomoček proti tem kvarljivcem? (J. K. v B. pri Trstu.)
Odgovor: Prav trdite, kvarljivec na ringio, je hrostek podoben zavijaču, ki ga imenujemo slivoder. O slivoderu piše prof. Erjavec: Zelene, na pol dorasle češpije, slive in črešnje v nekaterih letih močno padajo z drevja. Naš kmet pripisuje to navadno kaki rosi in pusti olevke ah unitke — tako namreč po raznih krajih imenujejo to nezrelo, pierano odpadlo sadje — ležati na tleh, da zgnijo. Seveda se mu niti ne sanja, da v teh odpadkih živi zalega neprijatelja, ki mu je te češpije in črešnje pometal na tla v hrano svojim mladičem, Ako bi bil pobral kedaj tak otinek in ga razklal, našel bi bil v njem črvička, ki blizu šest tednov živi v tej gnilobi in se potem zabode v zemljo. A na vspomlad pride zopet iz zemlje, izpremenjen v lepega hrostka rilčkarja. Poglejmo ga, kaj počenja po drevji. Vede se, kakor drugi njegovi malopridni sorodniki. Gloje popke, obgrizuje brstje in mladike in naposled se plodi. Kmalu potem ima samica opraviti okoli mladega sada. Na pol mu pregrizne petljo, potem gre na sad in zvrta vanj jamico, v katero položi jajce in je potisne do dna. Tenke kožice nad jamico ni odgriznila, temveč jo je le privzdignila, in ko je jajce shranjeno, pritisne jo zopet na jamico. Zdajci gre nazaj k petlji in jo odgrizne popolnoma ali pa jo pusti viseti na tenki nitki, tako da jo vsak vetrič vrže na zemljo. Slivoder, tako namreč smo krstili tega mičkenega kvar-ljivca, veči ja od obrezača in manjši od zavijača. Brez rilčka meri nekoliko črez štiri milimetre. Bronast je ali pa bakrenast in tenko sivkasto dlakav; rilček, tipalnice in noge so črne. Slivodera primemo najbolj v živo, ako odščipnenega zelenega sadja ne puščamo pod drevjem, temveč vse proti pobiramo in pokončamo. Da ga preženeš, vzpomladi pridno otresaj in otepaj drevesa.
pod veča razprostri kakov prt ali rjuho, pod manjša pa drži kakov star dežnik. Drevja pa ne smeš otepati po cvetji in po mladikah, temveč stresaj mu veje ali pa trkaj s kako palico ob nje. Tako natreseš časi silo vsakovrstnih, največ prav drobnih mrčesov, katerih na drevji tudi najboljše oko ne more opaziti. A ves ta drobiž je škodljiv bolj ali manj, zato ga brez prebiranja pomeči v ogenj ali ga kako drugače pomori. Takisto delaj pa tudi z vsakim zvitkom, uaj si bode na tem ali onem drevesu.
-----    172    ------