Ne besede, dejanja naj govore... Slovenskim umetnikom nikdar ni bilo v življenju z rožicami postlano. V življenjsko pičlo odmerjenih razmcrah so morali kovati svojemu narodu ime in zgodovino. A ko so trudni umirali, takrat se je narodovo srce razsolzilo, duša pokala in s slavo ter s častjo so bili izročeni njihovi zemeljski ostanki materi slovenski zemlji v hladen objem. Pokopani so bili v blesku, kot njihovi petični sobratje; govor, pesem, cvetje, jok in pogrebščina. V življenju preganjani, jezično okrcani, zasramovani, da celo za tu.jce oznanjeni, jih je domovina sedaj ko je duh zastal, jela smatrati za svoje. Nedavno je omagal spet eden izmed velikih slovenskih umetnikov, učitelj Emil Adamič. Učiteljski stan je dal slovenski glasbeni kulturi veliko krepkih oračev — tako aktivnih (tvorcev), kot reproduktivnih (izvajalcev). Saj so se melodije prve slovenske operete »Belin« izlile iz peresa učitelja Zupana iz Kamnika. A najvidnejši reprezentant je bil E. Adamič, ki je prav gotovo zalegel za vse, saj je napisal mnogo nad 300 del (natančno koliko niti sam ni vedel!) v vseh mogočih glasbenih oblikah: klavir, orkester v različnih zasedbah, soli in glavno njegovi področje: zbor! Če je res kar sem trdil v uvodu, da mi šele po smrti dajemo umetniku to kar je njegovega in hočemo imeti tudi mi kar je našega, potem povejmo učitelji odločno, da je Adamič bil in ostane le naš. In kaj naj storimo? Spomenik pustimo drugim, ta bo iz brona! Sedaj ko polagamo še nezaključeno, a vendar prebogato Emilovo deščino med zaklade naše kulturc, bi mu ne mogli naše hvaležnosti izkazati na lepši način, kot da sc osnuje v UPZ, ali iz vrst slovenskega učiteljstva sploh — poseben odsek, ki naj si zada nalogo, zbrati (to bo najtežje!) in izdati v tisku njegovo izbrano delo. Če bi se dobilo (in upam, da bi se!!) le 500 naročnikov za njegovo izbrano delo, ki bi se potom subskripcije obvezali plačevati po 50 din letnega prispevka, bi imeli v 5 letih najbogatejšo njegovo zbirko pred seboj. Ce uspevajo druge založbe v vcliki meri z učiteljskim denarjem, je prav gotovo dana tudi možnost, da uspe to podjetje, ki bi bilo nam v ponos, Adamiču pa bi se izpolnila želja, ki jo je nosil vsa zadnja leta v srcu. Vzel sem 5 let, torej 5 knjig oblike »Zborov« (5 zato, ker tudi v njegovem glas. ustvarjanju zasledimo pet ustvariteljskih epoh!). Prva knjiga naj bi imela za uvod obširno znanstveno študijo o njem, neka.j faksimiliranih tekstov, risbo glave, rok, fotografije rojstne hiše, Kamnika, Trsta, klavirja, delovne sobe njegovih učiteljev, njegovih del, pogreba, groba itd. Nato pa strokovnjaško urejene zbore, samospeve, klavir itd. (To bodo že strokovnjaki znali, saj jih imamo tudi v vrstah učiteljev za svojo potrebo več kot drugi stanovi!) Najtežja naloga, mislim da težja kot zbrati denar, pa čaka odsek, ki naj dela zbere. Adamič je bil tako plodovit, da mnogokrat niti svojega starejšega dela sam ni poznal. Poleg tega pa so njegova dela raznešena po vseh mogočih arhivih glas. združenj širom domovine ter po arhivih privatnikov. — Pa z dobro voljo gre vse, posebno če izpolnjujemo željo pokojnika, če delamo sebi v ponos ter domovini v čast. Mahkota Milan.