GIBALNO IN ŽIVLJENJSKO OGROŽENI -,
Telesna vzgoja na podstrešju
Telesnokulturna aktivnost je v programih srednjega usmerje-nega izoboraževanja opredeljena kot eno temeljnih področij vzgojnoizobraževalnega procesa. Mladim omogoča zdrav in nor-malen telesni razvoj, v katerem si pridobivajo navade in znanja za ohranjanje zdravja, krepitev delovnih zmogljivosti in prepreče-vanie prezgodniepa staranja v zrelih letih.
Tako programi. Kaj pa dejansko sta-nje? Po podatkih zdravstvene službe so sredryešolci zdravstveno najbolj ogrožena populacijska skupina prebi-valstva Ljubljane. Raziskave kažejo, da je 5 do 10% učencev gibalno tako zanemarjenih, da so že gibalno in živ-Ijenjsko ogroženi. Zelo zaskrbljuje, da začnejo pri dekletih motorične spo-sobnosti stagnirati že pri 14 leith in se nato tako zmanšujejo, da so pri 20-tih letih študentke na nivoju 9 do 10-let-nih deklic. Nič boljše ni pri fantih le da se pri njih negativna usmeritev moto-ričnih sposobnosti javlja 2 do 3 leta' kasneje. Ob takšnem motoričnem sta-nju mladine, jih bo le 30% takšnih, ki bodo normalno prenesli obremenitve šole in okolja, v katerem živijo. Drugih 70% pa ne. Bore malo smo storili, ali skoraj nič, da ti podatki ne bi bili tako grozljivi.
Premalo telovadnic
Eden od osnovnih pogojev, da moto-rično stanje mladih ne bi bilo tako za-strašujoče prazno, je dober, temeljit in dobro izvajan program telesne kultu-
re, ali z drugimi besedami: živa, vsa-kodnevna telesnokulturna aktivnost naših srednješolcev. Za izvajanje te aktivnosti pa so potrebni dovolj števil-ni in dobro opremljeni telesnokulturni objekti - po domače »telovadnice«. Od vseh 26 šol srednjega usraerjenega izobraževanja Ijubljanskih občin jih ima ustrezne pogoje za pouk telesne vzgoje le 6 šol.
V občini Ljubljana Center imamo 11 srednjih šol, pogoje za izvajanje pouka telesne vzgoje pa ima le Srednja peda-goška šola. In še bolj drastičen poda-tek. Vsem ljubljanskim srednješolcem je namenjenih le 49.065 m2 telesnokul-turnih površin, kar predstavlja komaj 6,1% vseh telesnokultumih površin v Ljubljani. Povprečno pride na vsa-kega srednješolca 2.09 m2 telesnokul-turne površine. Predpisani normativ je 9,6 m2. Če pa odštejemo še Izobraže-valni center RSNZ v Tacnu in Vojaško gimnazijo Franca Rozmana-Staneta, kjer so telesnokulturne površine na-menjene le za njihove gojence, pride na Ijubljanskega srednješolca le 1,18 m2 površine.
V občini Center obiskuje 9795 učen-cev enajst srednjih šol. Na voljo imajo 4809 m2 telesnokulturnih površin za pouk telesne vzgoje. Ustrezne pogoje za telesno vzgojo ima le Srednja peda-goška šola. Telovadnici sicer imata še dve šoli, ki pa ne zadoščata potrebam. Najbolj kritično je stanje na štirih šo-lah v KS Poljane, kjer ni nobene telo-vadnice, pač pa 3902 učenca. Šole si pomagajo z najemanjem prostorov za telesno vzgojo pri Partizanu, na osnov-nih šolah in bazenu Tivoli.
V  najbolj  nemogočih razmerah je Srednja šola za trgovinsko dejavnost, ki seveda nima lastne telovadnice, po-uka telesne vzgoje pa ne more organi-zirati zunaj šole zaradi velikega števila oddelkov,  dvoizmenskega  pouka  in šolarjev - vozačev. Telesno vzgojo po-učujejo kar v mladinski sobi, na hod-niku in na podstrešju.
Telovadne ure zunaj šole zahtevajo več stroškov, in dodatno obremenjuje-jo učence zunaj rednega pouka (prila-gajanje prostim terminom v telovadni-cah). Telovadne ure se ne ločijo po spolu. Pogosto telovadita hkrati po dva oddelka v premajhnem prostoru, ponavadi je telovadba po dve uri sku-paj. Vse to je vzrok velike odsotnosti učencev od telovadbe, posledice pa 5 do 10 odstotkov gibalno in življenj-sko ogroženih srednješoleev.
Zbranega denarja ni dovolj
In kaj smo storili? Leta 1986 smo začeli zbirati namenska sredstva za so-financiranje naložb v 21 objektov družbenega standarda. Med r\jimi je bila v programu tudi telovadnica na Poljanah, v kateri bi našlo prostor kar 3900 učencev. Sredstva za to naložbo se zbirajo po posebnem samouprav-nem sporazum, ki pa ga je podpisalo le 68% organizacij. Seveda se je tako zbralo veliko premalo denarja, da bi lahko realno pričakovali gradiyo telo-vadnice na Poljanah do leta 1990.
Svoj delež je priložila še zvezna in-terventna zakonodaja, ki je močno osi-romašila tudi področje vzgoje in izo-braževanja. Program ukrepov eko-nomske stabilizacije 1986-1990 ponov-no zahteva zaostajanje družbenih de-javnosti za gospodarstvom, po drugi strani pa se bo moral zaradi večjega števila učencev povečati obseg progra-ma, denarja pa bo manj. Materialni stroški poslovarya šol naraščajo v vrto-glavih višinah. Že lani so stroški za najemanje telovadnic posegli ponekod v osebne dohodke delavcev. Lahko si predstavljamo, kako bodo šole v pri-hodrye plačevale najemnine za telo-vadnice in kako se bodo srednješolci razgibavali.
Kaj naj ukrenemo?
Preostaja nain le ugotovitev, da je standard učencev na področju telesne kulture izredno kritičen, da so možno-sti za gradnjo novih telovadnic in športnih objektov praktično neures-ničtjive, da se drastično slabša zdrav-stveno in psihofizično stanje mladine. Prepovedati bi morali pouk telesne vzgoje v »blok urah« in zunaj turnusa šolskega pouka, predpisati tri ure športa izven pouka, obrambni dan po-vezati s planinskim izletom in urediti najemanje telovadnic v šolskem okolj-šu. Še dalei, daleč pa smo od razvitega sveta, katerega cilj je zagotoviti mla-dim po dve uri telesnokulturnih in športnih aktivnosti dnevno.
Tatjana Pust