51
Nekaj o slovenskih pesmih.
Vsake nove slovenske pesmi, da je le poštena in ima kolikaj pesniškega duha, smo serčno veseli; zlasti radostno pozdravljamo vsako pesem in pesmico, ki je preljabi mladini primerna, — zakaj dognano je, da nauk, čednost ali resnica se v pesniški obleki globokeje vtisne v serce in pom-než, kakor v prostem govoru.
Pa ravno iz tega preijubja za takoverstne pesmi moramo eno napako nekterih mladih   pesnikov  očitno  grajati,
—  namreč prepogosto rabo zmanjšljivih imen ([dimi-nutiva). Nahajajo se take pesmi v „Novicah", v ?JDanicitt, naj pogoje pa v „Solsk. prijatlu", v kterih je skoraj vsako ime zmanjšano, da se skor druzega ne čuje, ko: soln-cice —   serčice,   lunčica  —   punčica,   daničica
—   cvetličica, čačica — čičica itd. In to kratko nikar ni lepo, in tudi mladini ne dostojno, ravno zato ne, ker ni naravno (nicht natiirlich), ampak presiljeno, ni milo, ampak mehkužno. Kakor preveč sterdi želodcu, tako je tako medeno popevanje zdravemu čutju studno in zo-perno (ali kakor Nemci dobro pravijo: „herzlich fad".)
Ne pravimo, da bi se zmanjšljive imena, kterih je slovenšinajako zmožna , in ki ne pomenjajo vselej zmanjšanja, ampak naj večkrat le I j u b ez nji v ost in njež-nost dotične stvari, ne smele rabiti, ampak mi le„omne nimium" v tej reči grajamo, ki se bolj in bolj vlezuje, in ki nikoli ni prida.
Naj se tedaj mladi pesniki očitane napake bolj varujejo, in gotovo bo veča zasluga in hvala njih pesmam: lepa pesem božji dar!                                           Pevoljub.