90
Kako se prideluje pravi hmelj?*)
Marsikateri bralec bi utegnil vprašati: „kaj pa je to: hmelj ?" Hmelj je za kmetijo in kupčijo kaj imenitna rastlina koprivnega plemena, ima globoko v zemlji svoje korenine, raste visoko in se po kolih ovija; sad so čopaste bučke, katerih visi po več sto na enem kolu.
Hmelj raste po raznoterih skušnjah povsod, kjer se naša žita tudi v suši dobro zdržijo , ne zvenejo ali se ne posuše; ilovka, lapor, pešueta, apnenec, da, skoro vsaka zemlja mu je všeč; razume se pa, da mu je ena ugodnejša kakor druga.
Najrajši raste hmelj v ravninah na peščeni zemlji, vendar mora biti dobre prsti najmanj 60 cm. na debelo, ker hmelj poganja korenine globoko v zemljo in potrebuje dobrega živeža. Lege pa, katere povodenj večkrat in po dalje časa nadleguje in katere so še zraven zel6 kamenite, niso za hmelj. Savinjska dolina na Stajar-skem se je za to rastlino kaj primerno izkazala. Gotovo je pa tudi naša Kranjska, posebno Savsko polje, ugodna tej rastlini. Pri nas po Gorenjskem raste kaj pogostoma po grmov ji divji hmelj in glasno kliče: „Ta zemlja, ta lega je meni, pa tudi mojemu stricu, pravemu hmelju, ugodna!" Kjer raste divji hmelj, tam se bode tudi gotovo dobro obnesel pravi hmelj.
Koliko dobička donaša Jimelj, sprevidimo lahko iz tega: V savinjski dolini na Stajarskem napravil je knez Salm leta 1865. malo hmeljišče, do sedaj pa uže obdeluje 14 oral. Vsi sedanji hmeljarji savinjske doline pridelujejo do 200 metričnih centov hmelja, kateri vrže na leto do 30.000 gold. in še čez. Za to dolino je to lep denar, kateri ne koristi le posestniku, ampak tudi ubogega prebivalca doleti marsikateri krajcar. Uže otroci in ženstvo si pri obiranji prislužijo v 14 dneh skupno do 2000 gold., ker od mernika se jim plačuje po 6 kr.
Kako in kedaj naj se zemlja pripravi za prve nasade ?
Ko si v jeseni s polja ali travnika, katerega misliš spremeniti v hmeljsko polje, spravil jesenski pridelek, začni, kedar zemlja zmrzuje, blizo 70 cm. globoko z lopato rigolirati ali štihati. Priporočati je sploh le ri-goliranje (štihanje), ker le tako si otrebiš zemljo vsega plevela, pokončaš škodljive mrčese in zalege in pomešaš, kar je največ vredno, z gornjo in spodnjo zemljo enakomerno. Tako zrahljano polje naj se spomladi pre-vieče z lahko brano, boljše je pa, če si grude lepo po-tolčeš in potem celo polje z grabljami pripraviš kakor hišni vrt.
Dobrih sadežev uže dobiš, če si le prizadevaš. Hmeljarji sami, posebno pa „Južno-štajarsko kmetijsko društvo v Žavci" v savinjski dolini bodo vsem željam novih hmeljarjev iz srca radi vstregli, da dobijo začetniki hmeljarji prav dobrih rastlik. Se ve, da najboljši sadež ne rodi dobrega sadu , če se zemlja ne obdeluje tako, kakor je treba.                                   (Dal. prih.)
*) Gosp. Janez Hausenbichler, posestnik v Zavci na Sta-j'arskem, izdal je knjižico pod naslovom „Navod o hmelj ariji/* Ker ima tudi naša Kranjska tej rastlini jako ugodne lege, mislimo, da marsikateremu omikanemu gospodarju vstrežemo, ako posnamemo iz te knjižice nekoliko o hmelji; kajti dobro bi bilo, ako bi kdo s sajenjem te rastline poskusil.        Vr.
98
Kako se prideluje pravi hmelj?
(Dalje.)
Da v kratkem najpotrebnejše povem, omenim le, da je hmeljno pleme trojno: L hmelj-rudečjak, 2. hmelj-zelenjak, in 3. posebno pleme hmelj možjak.
Prvo pleme ima rudečkasto steblo, zatorej rudečjak; ta vrsta hmelja zori kakih 20 dni poprej, kakor njegov tovariš zelenjak. Omeniti pa moram, da se to pleme splošno ne da priporočati vsacemu hmeljarju; le tistim hmeljarjem, kateri imajo veliko hmeljišče, se to pleme zato priporoča, ker se jim delo zavoljo 14- do 20dnevne zgodneje zoritve ne nakopiči. V primeri pridelka z ze-lenjakcm pa ima rudečjak te slabosti, da se na 200—600 rantah pridela ravno toliko zelenjaka, kakor rudečjaka na 500—600. Hmelj zelenjak se na Stajarskem najbolje obnese; zato se to pleme sme splošno priporočati, ker rodi bogat sad in ni tako občutljivo proti vročini in slabemu vremenu. Tretje pleme — možjaka — z obi-lim, pa slabim pridelkom sadijo večinoma na Angleškem in v Ameriki.
Glavna stvar je, da dobiš močnih in zdravih sadežev, kateri niso ne v sredi, ne zunaj poškodovani, in sicer le enega, ne pa zmešanega plemena. Pri sajenji mora biti oko zmerom navzgor obrnjeno. Nasadi naj se pa v lepe vrste , kajti one so pravi kinČ hmeljišča. Hmelj kar naravnost hoče imeti vrste in brez vrst dobrega pridelka ni pričakovati, ker le tedaj prederejo solnčni žarki v posamezne vrste in zorijo hmelj enakomerno, če je med rantami dosti prostora.
Da pa napraviš lepe enako široke vrste, treba ti je hmeljišče nakoličkati, in sicer uže zgodaj spomladi o kolikor mogoče suhem vremenu. Stavijo naj se količki ravno 160 cm. vsaksebi, ker ta razmera se hmelju najbolje prilega. Količke si dober kup pripraviš lahko pozimi iz mehkega lesa. Jamice za sadeže naj se sko-pljejo kakih 30 cm. od vsacega količka proti poldanjš-njemu solncu. Prvo leto sadiš tudi krompir lahko v hmeljišče, in sicer se napravijo grobovi v vrstah na vsaki strani hmeljskih vrst. Krompir sadi se na novem hmeljišči tako, da se od vsake rante 20 cm. proč zasadi eden grob krompirja na vsaki strani, od rante do rante na dolgost se pa zasajajo še po trije grobi; tako da je dovolj prostora za osipanje.
Kako se sadijo sadeži in kako se izrejajo v prvem letu?
Pred vsakim količem naredi z lopato jamico na štiri ogle tako široke, kakor je lopata. Dobro je dejati na dno vsake jamice komposta ali pa segnjitega gnoja, ker tak gnoj rastlinam pomaga, da dobijo čvrste in močne korenine. Nikdar pa ne gnoji jamic z nesegnji-tim (frišnim) gnojem, kajti po takem gnoji sadeži v prvem letu močno odženejo, ali uže v drugem letu začnejo hirati. Jamice naj bodo 15—20 cm. globoke; v mokri legi sadijo se sadeži nekoliko plitveje, pregloboka saditev pa tudi v peščeni zemlji ni pridna. Na reznik na-suje se nekoliko rahle zemlje in saditev je gotova. Hmelj se skoraj tako lahko prime, kakor vrbova šibica; vendar je dobro, ako si omisliš nekaj več sadežev, kakor jih za nasaditev potrebuješ, da lahko posajaš, če bi kateri ne bil odgnal.   Reznike pa hrani v zemlji!   Reznik
požene več odrastkov, puščati smeta pa se le po dva, če sta močna.
Kedar je sadež pognal odrastek ali dva odrastka 15 do 20 cm. visoko, postavi 4 do 5 metrov dolge kole, kakoršnih na žagah dober kup dobiš, namesto prejšnjih nizkih količkov. Odgnale trtice pa prirezi na nje s slamo ali cigiljem. Ko začne plevel poganjati, okopaj in osnaži rastline plevela!
Nepotrebni odrastki naj se porežejo, ostali pa skrbno vežejo. Med vrstami sajeni krompir se o pravem času najhitreje osiplje s plugom; kdor pa nima sposobnega pluga pri rokah, naj zvrši to delo z motiko. Tudi hmelj naj se proti zoritvi osiplje.
Prav dobro je mlademu hmelju uže v prvem letu 2—3krat pognojiti z gnojnico. Gnojnica pripelje se v sodih na hmeljišče, potem se pa z vrčem (kanglo), ka-koršne imamo za škropitev vrtov, zaliva mlademu hmelju. Zaliva naj se pa le tedaj, če pričakujemo gotovega dežja, ali pa precej za dežjem. Nikdar naj se pa ne zaliva, kedar je hmelj v cvetji. Gnojnica res oživi korenine in vso rastlino, ali hmelj navadno potem tako zdivja, da postanejo glavice puhle in obrodijo le malo vreden sad.
(Dalje prihodnjič,)
List 14.
Kako se prideluje pravi hmelj?
(Dalje.)
V naslednjih letih se mora s hmeljiščem varno ravnati. Prvo delo je zrahljanje zemlje. Zemlja naj se rahlja v jeseni. Drugo in najimenitnejše delo je pa re-zatev. Ko začnejo korenine odganjati , naj se prične z rezatvo. Rezatev ie zelo težavno delo in tirja izkušenega hmeljarja. Kdor ni izurjen v tem delu, drži naj se sledečih pravil:
Najprvo treba je rastlino odgrebsti in sicer previdno in rahlo, da se mladike ne poškodujejo. Poišči potem stari vrh in prejšnje mladike ter primi vse, kar je nad starim vrhom, v levico , z desnico pa odreži ravno nad lanskim reznikom vse odrastke in otrebi vse nepotrebne koreninice. Sadeže ali reznike shrani na hladnem, zračnem prostoru ali jih pa zakoplji v zemljo, dokler je čas saditi.
Tretje delo je kolitev. Koli morajo biti 8 metrov dolgi; koliti se pa mora o lepem suhem vremenu, da se zemlja preveč ne potepti,. Da trajajo koli dalje časa, treba jih je na spodnjem koncu ožgati ali pa s kotra-nom namočiti ali namazati. Hitreje gre delo izpod rok, če se luknje uže naprej napravijo z bodalom iz trdega lesa, katero ima z železom okovano špico. Luknje naj se kopljejo kakih 30—40 cm. globoko, da se potem koli močno in trdno postavijo.
Četrto delo obstoji v tem, da odgnale mladike rahlo privežeš h kolom, kar se tolikrat ponavlja, kolikorkrat
106
je treba. Vezanje opravlja naj se vestno, ker mala zamuda napravi mnogo truda. Najboljše vezilo, katero je pri nas v navadi, je „cigelje" (Binsengras), potem lipovo ličje ali pa dobro uglajena slama. Najlepše tri mladike se privežejo, vse druge pa, razun ene, se porežejo nizko pri tleh. Eno mladiko pusti namreč iz tega vzroka, da jo privežeš h kolu tedaj , Če bi se katera onih treh uže privezanih poškodovala. Vse nepotrebne odrastke in vso ne3nago pa do dobrega otrebi.
Vezati moraš tako dolgo in tolikrat, da prirastejo mladike do vrha. Nepotrebni odrastki odstranijo naj se z nožem in ne z nohti. Po vezatvi je treba pridno osipati z motiko ali pa s plugom.
Koliko let se hmelj na eni in isti zemlji dobro obnaša?
Vsak kmetovalec iz lastne skušnie ve, da ena in ista rastlina ne mara več let zaporedoma tiste zemlje, vsaj se še zelje naveliča s časom svojega starega zelnika. Isto tako tudi hmelju ne ugaja več let isti prostor. Vendar ueaka v nekaterih legah zelo visoko starost in kaj dobro rodi. Doživi se pa hmelj v 12—15 letih, vendar vrže hmeljišče še zmirom več dobička, kakor vsaka druga poljedeljska rastlina. Da pa oslabelo in zastarelo hmeljišče z novega na noge spraviš, ne potrebuješ nove njive, le staro hmeljišče dobro pre-štihaj in pognoji,   stare korenine pa do živega potrebi!
(Konce prihodnjič.)
List 15.
Kako se prideluje pravi hmelj?
(Konec.)
Zelo važno vprašanje pri pridelovanji hmelja je, kako se naj hmelju gnoji.
Omenili smo uže, da je treba hmelju uže prvo leto pri saditvi z mešancem (kompostom) po dvakrat ali trikrat pognojiti, pa tudi z gnojnico o pravem času prili-vati. Ker pa hmelj kaj naglo raste in visoko svoje mladike odžene, potrebuje tudi veliko živeža ter zemljo, ako se hmeljišče pridno ne gnoji, v malo letih popolnoma izmolze. Najnavadnejši gnoj je mešanec ali kompost, gnojnica, gips in pepel. Nikdar se pa ne sme preobilno gnojiti, ker trtice potem zdivjajo in rodijo^ le puhle, malo vredne glavice. Isto tako se ne sme gnojiti o veliki suši in tedaj, kedar je hmelj v cvetji.
Toliko o gnojitvi.
Koncem avgusta ali v prvih dneh septembra svetijo se na kolih lepe rumeno zelenkaste bučice ali glavice; hmelj je dozorel, treba ga je obrati in spraviti domu. Obiranje je kaj lahko delo; najcenejše je, ako se to delo otrokom in ženskam prepusti. Na polji se trtice na kolu odvijejo in s koli in trticami vred na tla poderejo ali se pa na stoječem kolu 30—40 centimetrov nad zemljo odrežejo, v svitek povijejo in na tla položijo, kol sam pa se z ostalimi trticami in glavicami ravno tako podere, kakor poprej. Obiralec mora vsako glavico posebej tako odtrgati, da pusti vsaj pol peceljna
114
ali repa pri glavici, isto tako mora vse prirastke v glavici otrebiti in prav čisto obirati. Ne obiraj pa prezgodaj , kajti s tem si dvakrat škoduješ; ker potem nima hmelj tolike vrednosti in rastlina zgubi veliko moči za prihodnje leto. O slabem vremenu ali pri dolgem deževanji se na polji ne da obirati, tedaj je treba spraviti hmeljeviuo pod streho, ker je mokrota glavicam zelo škodljiva. Pa tudi v lepem vremenu se tako dolgo ne sme obirati, dokler je še rosa, da glavice zavoljo mokrote ne orudeeijo ter svoje vrednosti ne zgubijo. Orudeceli hmelj se ne proda tako drago, kakor zdravo blago. Brž ko je hmelj obran, se hmeljeve glavice v nalašč za to pripravljenih vozovih ali pa v vrečah (žakljih) domu spravijo ia kakor hitro mogoče na zračnem in suhem prostoru raztrosijo.
Zelo važno je vprašanje: kje in kako se hmelj
8US1 t
Hmelj sušimo: Na zračnih prostorih, na sušilnicah, katere so nalašč za to pripravljene, ali pa tudi v hiši, katero dobro kurimo. Zračni suhi prostori so podi ali skednji, podstrešje in tudi stanovanja. Se ve da ne moremo v isti sobi, v kateri sušimo hmelj , stanovati, ker je hmeljev duh premočen.
Prostori, v katerih sušimo hmelj, imeti morajo lesena tla, kamnita tla pa za sušitev niso, ker se rada napijejo mokrote, hmelj pa pri počasnem sušenji kaj rad plesne.
Da se glavice hitreje sušijo , treba je hmelj vsak dan po dvakrat ali pa vsaj enkrat dobro z grabljami premešati. V sobi, kjer sušiš hmelj, naj bo 40—45 gradov Celzijevega toplomera.
Ako imaš veliko hmeljišče, napraviti je treba posebnih sušilnic! katerih nam tu zaradi obširnosti popisati ni mogoče.
Važno je še vedeti znamenja, katera mora suh in dober hmelj imeti, in ta so: Prijeten in močen duh, glavice morajo biti razsipčne, pecelj v sredi glavice se ne sme vpogniti, ampak krhko odlomiti.
Kdor hoče o hmeljariji več izvedeti, naj si kupi ,,Navod o hmeljariji", katerega dobi pri spisatelju tega navoda, Janezu Hausenbichlerju, posestniku v Žavcu.                                                                    E. K.