LITERATURA
X >I!UÌ8| 'ZL&\ JenuBf '601 1? '¡LuaiqoJd
LITERATURA
Problemi, št. 109, januar 1972, letnik X
Glavni urednik Niko Grafenauer, odgovorni urednik Andrej Medved, tajnik
uredništva Andrej Medved, lektor Nada Sumi, korektor Tomaž Kralj, likovni
urednik Tomo Podgomik.
Uredniški odbor: Niko Grafenauer, Andrej Inkret, Tomaž Kralj, Andrej Med-
ved in Ivo Svetina.
Konzultativno tek) revije je svet sodelavcev.
Uredništvo in uprava: Ljubljana, Soteska 10, tel. 20-487. Tajnik uredništva po-
sluje vsak ponedeljek in četrtek od 10. do 13. ure, uprava pa v četrtek od
14.30 do 16.30. Tekoči račun 501-8-475/1 z oznako: za Probleme. Celoletna
naročnina 50 din, cena posamezne številke 5 din, cena dvojne številke 8 din
Izdajata predsedstvo RK ZMS in IO ZŠJ. Tiska tiskarna PTT v Ljubljani.
KAZALO
1	Jožef Paganel, Kerubini
13	Dane Zaje, Rožengruntar
17	Dane Zaje, Igra besed in tišin
20	Rudi Šeligo, Poklici čakajo
31	Dušan Pirjevec, Pri izvirih slovenskega romana
36	Niko Grafenauer, Pesništvo in kritika
42	Taras Kermauner, Med igro pisave in samoraakrojem ideje
45	Tomaž Šalamun, Božične pesmi
50	Ivo Svetina, Heliks in Tibdja
58	Andrej Medved, Lux aeterna
63	Tomaž Kralj, Vrata so stena in misel luči
67	Dada pesmi
67	Hans Arp, Pesmi 1918—1930
74	Tristan Tzara, Pesmi
82	Vizualna poezija
82	Paul de Vree, Novi pogledi vizualne poezije
82	Polona Hanžek, Vizualni tekst
83	Pavel Lužan, Vizualni tekst
84	Niikuni Garnier, Franoosko-japonske pesmi
85	Niikuni Gamier, Vizualni tekst
86	Ivan Volarič-Feo, Vizualni tekst
87	Paul de Vree, Vizualni tekst
88	Bálint Szombathy, Vizualni tekst
89	Branko Novak, Vizualni tekst
89	Timm Ulrichs, Vizualni tekst j
89	Tomaž Kralj, Vizualni tekst
89	Matjaž Hanžek, Vizualni tekst
90	Taras Kermauner, Balade o kastraciji
99	Taras Kermauner, Urbančič o Leninu in imperializmu
104	Sporočilo bravcem
«Jožef Paganel:
KERUBIISII
PRVO POGLAVJE
Popaj, mlad fant, in Skorzeny, starejši človek, zelo visok, sta se vzpe-
njala po polžastih stopnicah v mrak prvega nadstropja; v pritličju je bilo
nekaj rumene svetlobe, na obraza je žalostno padal vonj kislega zelja. Nekdo
je moral krasti žarnice, drugega odgovora ni bilo.
»Ti, ali imaš denar?« je vprašal Skorzeny.
»Ja, nekaj imam. Kaj, ali ti nimaš?« Bila sta v zavoju, Skorzeny, ki je
hodil na notranji strani, je previdno položil desno stopalo k levemu in obmi-
roval. »Ne, ne da nimam,« je zašepetal. »Imam. Daj mi ogenj.« Obrnil se je
in naslonil zadnjico na stopnice, poiskal položaj, v katerem ga robovi niso
žgali. Popaj je nekaj počel v temi, stoje, Skorzeny je slišal stok in kakor
mmmmm, uprasnilo je. V svetlobi je kak meter proč stal Popaj v novih hla-
čah, v roki vžigalica, ki se je bližala.
Obraz je izginil.
»Ne da nimam, ampak tako je, veš, kako je.« Potegnila sta prve dime,
cigareta je utripala kot hobotničino oko, »denar potrebujem za vino, za sode,
moram ¡x) novo vino ...« Glas je rekel pripravljeno: »Lahko ti jaz jwsodim!«
Uboga para — kje pa — ravno ti. To je res zanimivo, kako ne skočijo iz
kože. Bivši bogataši, ki se jim zdi, da lahko kar mimogrede 'komu dajo denar,
tako rekoč spustijo z dvema prstoma na tla. »Prav živčen sem,« je pridrsal
bliže nepremičnim nogam, »živčen sem. Zaradi Zadnikarja. Lahko si misliš,
kako se počutim, ko on vedno plačuje za mesec dni vnaprej, jaz pa stojim
tam kot kakšen idiot...« Te noge so bile nekoč v belih lakastih čeveljčkih,
zdaj so stale nepremično, ena je komaj vidno premaknila prste, da je Skor-
zenyja zamikalo: uščipnil bi. »Živčen sem... zastran tega Zadnikarja.«
»Jaz na tvojem mestu sploh ne bi plačal, jasno je,« je rekel nepremični
Popaj, »da ne bodo metali hrane proč. Zdaj je že prepozno, vse je narejeno.«
»Da,« razjezil se je, »kaj pa misliš, da mi bodo vzeli krožnik izpred nosa,
saj so dobri ljudje, cepec. Ne gre za to, saj tudi nočejo izgubiti odjemalca,
sami so revni, samo poglej Pekovo, sploh ne hodi ven, ker nima poštenih
čevljev! Nerodno mi je prav zaradi tega, ker dobro vem, da potrebujejo
denarja.« Vedel je, da to ne gre skupaj z njegovo jezo nad Zadnikarjem, zakaj
bi se sicer jezil nanj. Pekovi sploh niso pomembni, pomembno je, da senzal
plačuje pred njim, vedno pred njim, Skorzeny pa stoji kot kakšen idiot. Ubo-
ga revna para.
»Ta Zadnikar je res čuden.« Popaj se je premaknil, »greva.«
»Čuden, čuden, samo to znate govoriti, obirate človeka, ki ga sploh ne
poznate. Pekova bo kmalu že po cestah vpila, da ne hodi v službo, da pa
ima kljub temu denar, tako je hvaležna človeku, ki ji pomaga preživljati
1
družino! Tvoj oče ni nič boljši, sploh, vsi skupaj ste enaki. Zadnikarja po-
znam še iz predvojne borze, bil je senzal, zdaj je pač v pokoju, zaradi bo-
lezni, to je vse.«
Spodaj so se odprla vrata, zaslišalo se je štorkljanje in posmrkovanje,
to je bil senzal, ki je imel pohabljeno nogo.
»Pšššš!« Skorzeny je potegnil Popaja k sebi, hotel mu je preprečiti, da
bi poklical senzala ali kako drugače izdal njuno prisotnost; porodil se mu
je zanesljiv načrt. Zadnikarja je treba nekako prepričati, da danes ni potreb-
no plačati; tu bi zadostovalo nekaj dobro postavljenih besed, recimo: jutri
pa plačujemo, kaj? jutri bo pa že imel denar. Potisnil je Popaja navzdol,
k štorkljanju, ki se je neizogibno približevalo.
Na postajališču v prvem nadstropju so se srečali. Skorzeny, ki so se mu
oči že navadile teme, je lahko razbral senzalovo gmoto, majhno, krhkci senco,
kako tipa s palico človek s ptičjim obrazom.
»Kdo pa je tam?« je zasoplo posmrknil senzal, glas se mu je na sredi
pretrgal, palica mu je zaplesala kot magnetna igla.
»Midva sva, midva sva,« je rekel Skorzeny pomirjevalno, »gor greva,
saj greste tudi vi?«
Senzal je molčal; nenadoma je dvignil roke pred obraz in odskočil
k steni. Skorzeny je dobro opazil senzalovo početje, Popaj očitno ni gledal
tja, ali pa ni videl v tem nič nenavadnega, rekel je: »Gremo gor, menda
je kislo zelje.«
»Ali ni tu nobene luči?« Senzal se je stisnil v nek kot, Skorzenyju se je
zdelo, da jo bo zdaj zdaj pobrisal; tega ni mogel dovoliti, postavil se je
predenj in rekel: »Gor gremo! Tu ni nobene luči, nekdo je odvil svetilko.«
Kako ga je mogel tako polomiti, le kaj mu je bilo! Ali ni hotel ravno tega,
da senzal danes ne bi plačal, torej bi bilo edino pametno, če bi ga pustil,
da pobegne — kaj pa, če je hotel pobegniti k Pekovim ... To je bilo bedasto,
neverjetno, kaj vse človeku pride na misel, saj to je že noro, toliko, da ni
začel gledati, аМ mu senzal more švigniti med nogama.
»A prej sta šla gor?« Senzal je naskrivaj tipal za stikalom, dlan se je
skušala narediti majhno kot ščurek — tap tap tap je lazila po vlažnem zidu,
ko je obrnil stikalo, je ugasnila luč še v pritličju. »Poslušajte, jaz bi šel gor,«
je rekel Skorzeny, trudil se je, da bi ga senzal začel razumevati, videti je,
da ima senzal še kakšno drugo bolezen, prav neprijetno je takole stati z njim
v temi. Na komolcu je začutil roko, upal je, da je Popajeva. »Senzal, kje pa
ste?« Tišina. Od nekod je vleklo, verjetno je senzal pustil vhodna vrata od-
prta. Skorzeny je skušal ugotoviti, kje pravzaprav stoji, nekje za hrbtom so
strme stopnice... Popaj, ki ga drži za roko, je prej stal ob zidu, ampak
takrat je bilo med njima za nekaj korakov razdalje, to se pravi, da se je
moral približati, čudno, da ga ni slišal, mogoče je pritekel po prstih.
Z desnico je grabil po zraku, v trenutku se je zgostil v nekaj kosmatega,
pod prsti je čutil nekako (gubo) trzanje, »Aaaa, aa-aa, a-a, joj!« skočil je
nazaj, zaletel se je v Popaja, tisto se je pa skobacalo navzgor...
Gomazenje je jasno drselo skozi tišino, se oddaljevalo, Skorzeny je za-
čutil olajšanje. Obenem si nikakor ni mogel misliti, kaj bo zdaj počel, z glo-
boko sopečim Popajem sta stala na presledku v prvem nadstropju, on brez
vsake misli, čeprav je v resnici mislil, Popaj pa vrag ve kaj. Na, zdaj je
počepnil.
Odprla so se vrata, vse stvari so se naglo vrnile v svetlobo; hodnik
in pol stopnišča, na katerem so se v senzalovem telesu odpirala usta, tam
med vrati je stal Pirih: gumijasti škornji, razkuštrani lasje: »Ali se greste
skrivalnice?« je rekel posmehljivo in stopil korak čez prag, »vseskozi sem
mislil, da ropotajo Pekovi otroci, zdaj pa najdem prave krivce.« Začel je žu-
gati, žugal je — z razširjenimi nosnicami — s stopnišča se je kotalil smeh,
2
Skorzeny ni odgovoril na hišnikov migajoči kazalec, obrnil je stikalo, da je
pri varovalkah v pritličju tlesknilo. »To je res izredno,« senzalova glava se je
pozibavala na vrhu vrata, ko se je spuščal, »človek se temu lahko samo
smeje.« »Vi ljudje se sploh preveč smejite,« je rekel Pirih in se ritenski pri-
klanjal. Senzal je stal pri njih.
»Gremo gor,« je rekel Skorzeny, »ohladilo se bo.« Zdelo se mu je, da
zardeva, pogledal je senzalove oči, ki so prijazno mežikale vanj, kot da
sedijo na zadnjih nogah; ne, menda ni zardel, a tudi večerna luč je rumeno
oblila vsako barvo. Vzpeli so se skozi stopnišče, senzal in onadva kot izlet-
niki, Skorzeny pa je dvignil roko nad glavo, ker je vedel, da se mora varo-
vati, podstrešni strop se je spuščal z vsakim korakom.
Prihod v Pekovo stanovanje je bil poln stolov in otrok, s stene se je za-
zibala pokrajina — neka slika, brbotavi lonci na štedilniku, ajdovi žganci
so poskakovali v smehu dveh ljudi, ki sta stala nad mizo. Na prtu je utripala
zamaščena roka. Peko je bil slabe volje, mrščil se je in govoril: »Slabe volje
sem, danes mi gre vse narobe. Dajmo, dajmo!« — žena je prišla z drugih
vrat: »Ja, jaz ne morem vsega sama.« Senzal se je vsedel zraven Peka, začela
sta se pogovarjati, Skorzeny je slišal:
Če bi šla? kje pa! Tonček, daj mi lonček, haha, gospa Pökova, mmm,
v tem zelju je nekaj tistega, kar bi jaz imenoval mana. Mama, čigava mama.
To so odlični žganci, gospa Pekova, kaj ste dali noter. Skorzeny, vi pa ne
vihajte nosu — se boste zadeli v strop, haha. Hahahaha. Ho.
»Kaj vi mislite o naši zunanji trgovini?« je vprašal Peko senzala. Ta
je nosil vilico k ustom, žganci res niso bili slabi, niti premastni, niti presuhi,
ocvirkov je bilo ravno prav.
Senzal je pokazal z roko.
»Ja, že,« je rekel Peko, »ampak vi bi mi kot strokovnjak lahko povedali,
zanima me namreč, zakaj je upadel naš izvoz...« Prežet se je sklonil nad
mizo in sprožil pest v prste. »Dejansko naš izvoz upada. Kaj mislite, da je
to zaradi uvoznih surovin — da so se cene izdelkov že tako dvignile?«
»Kaj jaz vem,« je odvrnil senzal in si privlekel kopico pod usta, »kaj me
briga.« Skorzeny je pazil, da se ne bi ulovil v Pekove oči, čutil je njegovo
zadrego zaradi senzalovega umika od pogovora. Ce bi se spogledala, bi Peko
nadaljeval — saj zdaj ni mogel odnehati — in končalo bi se tako, da bi se
spomnil, kateri dan je danes. Potem bi se moral Skorzeny opravičevati, pred
vsemi, še pred neznanima bradačema, ki sta nevsiljivo žvečila na divančku
pod oknom. Brade so se jima komaj vidno premikale.
»Po mojem bo to spet povzročilo, da bo gospodarstvo obstalo, ker ne
bo vlaganja.« Skorzeny je potapljal oči z vilicami, skozi mišjo gmoto, valjal
zelje ckoli nje, »'kajneda, Pirih?« je zaslišal. Pirih se je začel kregati s Pekom,
Skorzeny ga ni dobro poslušal, zanimalo ga je, kdo sta tista bradača —
Pekova je zelo skrbela za njiju, vsak čas je prihajala zraven in ju spraševala,
ali imata še kakšno željo, onadva sta odgovarjala z razvlečenim naglasom.
Verjetno Štajerca, je ugibal. »No, saj bomo videli,« je rekel Peko, »danes
bo o tem govor na radiu, je napovedano.« Bradača sta vstala z divančka,
odložila krožnik in šla naravnost k senzalu, ki mu je Peko ravno prižigal
cigareto. Eden mu je položil dlan na ramo: »Stric, midva greva, vi kar osta-
nite, bova že sama našla na ulico.« »Ne, ne, fanta, to pa ne.« Senzal je vstal
in jima ostro zabičal, da počakata minuto, dve, potem gre z njima na
postajo. »Moja stričnika,« je dejal ponosno in potrepljal enega po ramenu,
»danes sta prišla v Ljubljano, da se vpišeta v tečaj za učenje tujih jezikov,
gospa Pekova tule pa je bila tako dobra...« Pekova je prišla iz sobe : »Pro-
sim?« senzal je dvignil prst in posmrknil: »Isn't that so?« »Ah, kaj boste
govorili, taka malenkost,« mu je ugovarjala; bradača sta se medlo nasmihala
in spet sedla.
Senzal je postal družinsko razpoložen, šaljivo se je pogovarjal s strični-
koma, kar je bilo neprijetno: oba sta bila že prekoračila trideseto. »Ali še
igraš nogomet, Lojze?« »Ne, stric.«
»Torej ste že pri nogometu?« Peko je pridrsal iz sobe s steklenico v ro-
kah, natočili so, zdaj ni nihče več jedel. Pekova je pobrala posodo, šla je
k umivalniku in tam napol obrnjena ropotala s krožniki pod curkom, otroci,
ki so bili prej bolj neopazni — kot da lezejo iz vseh kotičkov, zbrali so se
okrog tujcev in nalahno vreščali. Pogovor se je začel vrteti okrog nogometa,
vendar stričnika nista sodelovala, bila sta tiho in s kotički oči sledila otro-
kom, ki so prihajali mimo — menda sta se bala, da ju bodo ugriznili, če jih
razdražita. Bili so nemirni otroci. Skorzeny je nameraval stopiti do njiju,
bilo je že nevljudno, da med večerjo ni spregovoril, pa sta vstala in rekla,
da res morata iti, vlak da jima odpelje čez petnajst minut. »Ja, za vraga,
vidva sta tudi dobra, kaj pa ne povesta,« je vzklikal senzal, »to se pa že
mudi, bi morala prej povedati. Hitro, hitro.« Medtem ko jima je Peko
nadeval plašče, je senzal vzel iz denarnice dva bankovca za sto murnov. »Ker
sta pridna.« Z gibom, ki je zaustavljal vsak odpor, ju je potisnil zardelima
in zahvaljujočima se stričnikoma v žepe. »Zdaj pa le hitro, fanta, jaz ne
morem zaradi noge,« vzdignil je hlačnico, »noga. Pozdravita mater.« Ne da
bi vedel zakaj, je Skorzeny z drugimi vred spremil bradača na stopnišče,
od koder jima je klical Pirih. Ko se je vračal, se je že streznil: kaj hudiča
tekam naokrog.
Senzal je še vedno stal ob mizi, z odprto denarnico in novim bankovcem
v roki, Skorzenyja je spreletelo: že naslednji trenutek se je zgodilo, senzal
je odšepal k Peku in mu izročil zelen bankovec. Peko mu je vrnil rumenega
z besedami: pa sva si bot. Nobenega smisla ni imelo stati in čakati, da pride
Peko k njemu, boljše je, če gre sam tja. »Jaz bom jutri plačal, tovariš Peko,
danes še nimam denarja, saj veste, kako je, novembra imam slab promet,
vsi hranijo za novoletne nakupe.« Peko se mu je od strani posmejal, Skor-
zeny je videl nekaj brk in del očesa. Bilo je, kot da bo šlo vse mimo, brez
večjih vznemirjenj. Peko se je že ukvarjal s Popajem. A nenadoma se je
obrnil in pomilovalno rekel: »Veste kaj, Skorzeny, jaz že razumem zadrego.
A ne imejte me za norca.« Skorzeny je zardel. Peko si misli, da je nalašč
rekel novembra. »Oprostite, zmotil sem se, a ne nalašč. Se na misel mi ni
prišlo, da bi se vlekel iz — govna. Na tak način.« Ampak Peko se mu je
izognil, prešteval je Popajev drobiž: »Pet, šest, sedem, kje je vaš oče?«
Popaj se je — no, nerodno mu je postalo, niti ne nerodno, pač pa se je
zmedel ali kaj — skratka ... prestopil se je. »Veste, moj oče ne more —
zaradi noge.« »Noge, noge,« je rekel Peko in stresel vrat, »zanimivo, da dobi
to nogo vedno na plačilni dan, mi pa mečemo dobre žgance stran. Dobro,
da nas danes ni blagovolil obiskati, to je res dobro zanj.« Popaj se je nekaj
časa lovil po sobi, z zaprtim obrazom je bil zelo oddaljen. »Tovariš Peko,
prosim vas, da ne govorite tako o mojem očetu. Vem, kaj ste hoteli reči,
jaz berem vaše misli. Lahko vam nekaj povem: moj oče prvič ni udaril va-
šega sina, temveč ga je samo odrinil, in drugič je vaš sin napisal na naša
\ lata neko besedo, ki je moj oče ne prenese.«
»Katera beseda je to, katera?« Senzal je poskočil na sedežu, z rameni
okoli glave je urno zabadal okrogle črne oči.
»Prasec buržujski,« je zavpila Pekova. »Odrinil ga je, ja! Samo kam ga
je odrinil, po stopnicah ga je, da ima zdaj preveliko glavo, poglejte ga,
kakšno veliko glavo ima! To je maslo vašega očeta, tega plemenitega izobra
ženca.« Popaj je ohranil miren videz, jasno je, da je pristranska, ker je otrok
njen; vsi lahko vidijo, da se mu ni nič zgodilo. Ce ima veliko glavo,
je tega kriv Peko s svojimi geni. Skorzenyja je zamikalo, da bi to na glas
povedal. »Zelo dobro,« je rekel Popaj hladno, »pravim vam, da je napisal
4
neko besedo, ki je moj oče ne prenese. To pravim posebno vam, tovariš
Peko, ker odkod drugod naj bi vaš sin pobiral take reči, vi se imate za pla-
meničarja, a niste toliko sposobni, da bi naučili svoje otroke osnovnih pra-
vil Murna. Rečeno je bilo: minulo je minilo. Novo naj bo v znamenju brat-
stva in strpnosti vseh članov naše družbe ne glede na to, kaj so bili prej.«
»Smrkavec,« je zakričal Peko, v dveh odločnih korakih je stal pri njem, »jaz
ti bom povedal, kaj je bil, bil je Kerubin. Medtem ko sem se jaz tolkel po
gozdovih, medtem ko so me pretepali po turških zaporih,« — vzdignil je
srajco in pokazal vžgan polmesec na trebuhu, »sta se vidva s tvojim očetom
valjala po blazinah in pobirala denar revnih ljudi. Niso zaman govorili tvo-
jemu očetu Pijavka in tebi, ker si bil še majhen. Bolha. To ti hočem pove-
dati.« Skorzeny je čutil dolžnost, da pomaga Popaju, še posebej zaradi sen-
zala, ki bi si lahko mislil kdove kaj: »Pretirano, pretirano, tovariš Peko,
tako se res ne govori. Z otrokom. Spravili ste ga v jok. Coricar ni bil tako
slab človek, to vi sami dobro veste. Pri Kerubinih je bil kvečjemu dva me-
seca in še to ne po svoji krivdi, bil je bogat, 'kaj pa je hotel, prisilili so ga.
Jaz sam vem, da je pomagal našim, kadar je le mogel. Po vašem jaz ne bi
smel sprejeti Popaja za vajenca, ker je imel njegov oče tistih nekaj tovarn.«
Pekov obraz je obmiroval, vratne gube so se polegle, rdečina se je razdrobila
v bolne pikice.
»Jaz se ne znam pogovarjati v eni črti,« je rekel Skorzeny, »tega pač
ne znam, dostikrat mi je žal zaradi tega, včasih čutim zavist, ne bi pa hotel
govoriti stvari, ki jim daje trdnost samo seštevanje besed. To je goljufija.«
Tega mu res ne bi bilo treba praviti, na njihovih obrazih je videl, da je bilo
preveč osebno. Sicer pa je govoril zaradi dogodka na stopnišču in drugih,
ki so mu sledili popolnoma zmedeno in brez ključa. Peko je skomignil z ra-
meni, usedel se je in si natočil, senzal je nehal temno ¡X)blrskavati, s kari-
rastim robcem se je dolgo usekoval. »To je tudi res, Tonček,« je rekel
Peko, »ne piši več Kerubin po vratih, drugače bo prišel Valenta in te odnesel
v vreči.« Vsi otroci so zavreščali, Tonček je zmajeval z glavo, šepetaje: »Saj
nima vreče, saj je nima.« Na odskakujočem telesu je odnesel v sosednjo
sobo nepremično glavo, ki je skoraj neslišno pela: »Saj nima vreče, saj je
nima.« Trumica bratov in sester se je težko zvahla za njim: »Primite jo,
primite jo za uho.«
»Da, saj res,« je rekel senzal čez čas, ko so bila vrata že zaprta, »kaj
je pravzaprav z Valento? Jaz sem ga nekajkrat srečal na stopnišču, pozdra-
vim ga dober dan, on pa kar naprej. No ja, sicer me mogoče ne opazi, ko
je tak mrak ...«
»Ne vem, kaj bi rekel,« je rekel Skorzeny, »jaz ga ne poznam preveč.
Občutek imam, da je kar prijeten človek, je pa zagrenjen, osamljen ali kaj.«
Peko je gledal v odsev svetilke na rdeči ploskvi, zamišljeno jo je vzva-
lovil med prsti. »Napihnjen je, ker je na takem položaju. Drugače nič slabega
ne vem.«
»Brezoseben je,« je trdil Popaj.
»Jaz sem njegov sosed,« se je oglasil Pirih z divana, »dobro ga poznam,
večkrat pride k nam na obisk. Stike ima z Murnom, videl sem ga tudi s Sra-
karjem — v Tivoliju. Živina je.«
»Menda ima v stanovanju neko žival, k meni prihaja po oves,«
Pirih je razložil: »Svizca ima.«
Senzal se je smehljal.
»O hudiča! Zaklepetali smo se. Ti hudič ti! Govor se je že začel.« Radio
je zabrnel, potem je govorica zmehčala tišino. Ce se nam to posreči, lahko
pričakujemo ugodne posledice za razvoj nadaljnjega gospodarstva. Po prvem
sestanku v Haagu sem dobil vtis, da se kljub zadržanosti odpirajo nove
možnosti za nadaljnje sodelovanje na širokih področjih mednarodnega go-
j
spodarstva. To se bo še posebej občutilo v storitvenih dejavnostih in nevid-
nem uvozu iz Anglije, ki že zdaj kaže otoplitvene znake, posebno v prevoz-
ništvu in podobnih področjih uslužnostnih dejavnosti. Glas se je odhrknil,
»Kos je,« je rekel Peko, »Dada, naš Košek,« je prikimala Pekova. Drugi so
kadili. Pirih je gladil škornje, s prstom je hodil po robovih. »Kje ste dobili
te škornje?« se je pozanimal Peko. »2e prej so mi padli v oči.« Pirih se je
— sramežljivo — zagugal na divanu. »Oh, ne vem, ali smem povedati.«
»Zakaj neki ne,« je rekel senzal, »iz Drme sem mu jih prinesel.«
Skorzenyja je zabavalo, kako sta se Pekova naredila, kot da ju ne za-
nima. V resnici se jima ni posrečilo. Pekov obraz je trznil, njegova žena
se je morala celo obrniti, tako močno je bilo presenečenje na njenem obrazu.
Zdaj bodo spet kak teden imeli snov za pogovor. Vendar se je zalotil, da
sam razmišlja, odkod ima senzal dostop v Drmo in kakšna je zveza med
njim in Pirihom. Kar takole prinesti nekomu škornje! — kaj me briga. »Joj
joj, ali ste slišali, kaj pravi Kos?« je rekel Peko.
»Treba bo iti, Popaj,« Skorzeny je vstal in si stresel drobtinice z na-
ročja. »Pet minut do sedmih je že, danes bo še naval...« »Ne vem,« je rekel
Popaj. »Bo, bo, brez skrbi.«
Pozneje, ko sta v modrikastem večeru dvigala jekleni rolo, je Skorzeny
snel čepico in se ozrl po prvih snežinkah. »Ne vem, kaj mi je bilo, da sem
zamenjal december z novembrom, ampak povem ti, da sem res mislil, ni bil
izgovor. To so čudne stvari.«
Prižgale so se ulične svetilke, Popaj je z žvenkom odprl vrata v točil-
nico. »Pravijo, da je v sosednji ulici ženska rodila otroka s telečjo glavo,«
je rekel navdušeno, »čudne stvari se bodo godile naslednje leto.«
»Ah, kaj,« je zamrmral Skorzeny, »babje čenče, pusti to.« Pred sabo
sta imela še naporno delo, mladost ne sodi v točilnico, tu je treba resnosti.
DRUGO POGLAVJE
Valenta je sklonjen nad jutranjikom pomakal kolačke v kavo, roka je
vajeno našla do ust in nazaj k skodelici, druga je pisala v pravokotnike.
Konj.
Teodor. Toda če je tako, je ljubezen izključena: po drugi strani obvelja
za pravilno, da je grob človek trdosrčnež.
Trdosrčnež. Potemtakem je koza vprežna žival... kaj bi lahko vlekla
koza. Prašič v časopisu je vlekel mlekarski voziček, ona bi voziček s steljo.
Katerih turških velikašev ni več po vojni. Vezirjev. Ali ima otroški vrtec
resnične možnosti, da dobi pravdo. Zemljišče je že od nekdaj spadalo k hiši,
to poudariti. Vezir. Povedati, da lahko vrtec dobi zemljišče pri mostu.
Vzel je iz aktovke zapisnik sej hišnega sveta, danes je nameraval zbrati
podpise. Odnesel je posodo in jo v kuhinji dal pod pipo. Zavesica pod školj-
ko se je gibala, Mihajlo je na potepu. Enkrat je pač treba začeti, že tako
je preveč odlašal.
Goričarja je izbral za prvega — ker mu je bil najbolj zoprn, je hotel
z njim najprej opraviti. Ne da bi se mu zameril »politično«, ampak starec je
starec, tečen in godrnjav.
Pri Goričarjevih so imeli zvonec na poteg — to ga je zjezilo. Ni čudno,
da starca sovražijo, ko dela take reči. Nihče drug v hiši nima zvonca.
Pozvonil je in ker se dolgo ni nihče oglasil, še potrkal, potem je vstopil.
»Ali je kdo doma?« V zraku je videl: počasi plava vonj po cigareti, na mizi
sta stala neizpita kozarca. Zavešeno je prihajal govor, iz kuhinje. Dva gla-
sova, starega in še nekoga, neznanega. Bilo je čudno, da ga nista slišala.
6
»Dober dan, tovariš Coricar, ali motim?« je stopil v kuhinjo. Pred njim
je stal Coricar, ki se je opiral na palico, in tisti priseljenec — senzal, s ka-
terim sta se le mimogrede pozdravljala. »Kaj pa je, gospod komisar?« je
vprašal starec. Zdaj je Valenta opazil, da ima tudi senzal palico — iz ebeno-
vine, s kovanim glavičem. »Zaradi vrta sem prišel, podpise zbiram za proš-
njo.« Borzni senzal se je sklonil: »Kaj slišim? Vrt?« Valento je to zmotilo;
zakaj bi se nekdo čudil zaradi vrta: »Jaz sem predsednik hišnega sveta Va-
lenta,« je skušal pojasniti in stegnil roko, »vi ste novi stanovalec?« »Da, da,
da,« je hitro prijel za roko ta, Coričar ie stal zraven brez besede. »Zelo me
veseli, da sem vas — da sva se spoznaia, gospod Valenta. Upam, da mi ne
boste zamerili, ker se še nisem zglasil pri vas, ampak selitev, veste, belje-
nje ...« Valento je pogrelo. Ta človek mu je neolikano, pravzaprav porog-
ljivo, zamolčal ime. In zraven še tako neumno čenča, kot da bi se ne zavedal
svojega položaja. Kako mirno je dal vedeti, da si je pobelil stanovanje!
»Poslušajte, tovariš, vsa stanovanja belimo naenkrat. Nastopimo enotni in
zahtevamo povračilo stroškov od stanovanjskega urada. Zaradi vašega pri-
mera se bodo lahko sklicevali na to, da ima hiša očitno dovolj denarja in
zato bodo zaradi vas drugi prikrajšani za beljenje.« Govoril je strogo in
s takim naglasom, da je senzal umikal pogled. »Meni je nenavadno žal,« je
nekajkrat smrkaje ponovil,« ampak gospod me je narobe razumel. Nisem
belil tega, ampak bivše stanovanje, na zahtevo novega najemnika, če mi ne
zamerite, tovariš Valenta.« »Kaj se boste opravičevali,« je nekam zagrenjeno
rekel Coricar in s palico potrkal po steni, da je odpadel omet, »zaradi takih
stanovanj že ni treba delati cirkusa.« Nesramno je pogledal. »Ne bom vaju
dolgo motil,« je nadaljeval Valenta, »prišel sem zaradi vrta.« »Da, da, to, to
bi rad slišal,« je bil senzal mahoma ves navdušen. »To je krasna misel, če bi
imeli vrt.« »Ja, če bi ga imeli!« Coričar se je posmejal. »Pa nam ga bodo
vzeli, srake tatinske. Kot so mi vzeli že vse.« Zašepal je k mizi in se naslonil
nanjo. »Da, vidite,« je rekel Valenta, »mi ga že imamo. Tisto za hišo, kar
je pod snegom videti bolj dvorišče, to je vrt, in mi smo ga urejevali. Zdaj
hočejo zemljišče priključiti otroškemu vrtcu kot otroško igrišče. A tega ne
bodo naredili, zato sem jaz tu.« »Ah, taka je ta reč?« se je čudil senzal in
nekajkrat prav poskočil. »Ali se ne bi dalo drugače urediti? Recimo, vsak
dobi polovico, kaj pravite, to bi ustrezalo obojim.« Predlog je bil taiko ne-
smiseln, da se Valenta in Coričar sploh nista zmenila zanj. »Vsekakor se
podpišite na našo pritožbo, ki visi v veži, ali pa ne, kar zdajle se podpišite.«
Iz aktovke je potegnil spisano in kolkovano pritožbo. Coričar in senzal sta
se ne brez zapletov podpisala, Valenta se je zahvalil in krenil k vratom,
tedaj ga je starec precej nepričakovano povabil na kozarček.
Valenta se je za hip obotavljal — družba ni bila ravno prijetna, pa še
drugam je moral — vseeno se je usedel, vsaj toliko, da zve kaj o tem sen-
zalu. Coričar je začel nekaj govoriti o snegu, ki pada tako na gosto, da človek
ne more iz hiše. Valenta je pač pričakoval kaj drugega, povabilo se mu ni
zdelo brez namena, mislil je, da gre mogoče za prošnjo ali pritožbo, ko pa je
uvidel, da pogovor ne pelje nikamor in da je njegov kozarec prazen, se je
dvignil.
»Pa menda že ne mislite iti,« je vprašal senzal, Coričar mu je znova na-
točil, »mene zelo zanima — vedno me je zanimalo — nikoli si nisem mogel
prav predstavljati, kako pravzaprav vi policisti delate. Kako ujamete zlo-
činca.«
»No, to je dosti bolj preprosto, kot si predstavljate vi navadni ljudje.
Pregledajo se vse kartoteke, v katerih preberemo, na kakšen način kdo de-
luje, potem pride na vrsto preiskava. Zaslišujemo veliko število ljudi, iščemo
zveze. Krog se oži. Precej osumljenih odpade s pomočjo alibija. Druge privi-
jamo. Kmalu jih je v mreži le še nekaj: dva, trije, štirje. Govorimo z njimi,
7
vedno bolj se potijo, luči svetijo. Mi smo v temi, po dolgih urah ponudimo
kupčijo: če bodo priznali, jim bomo olajšali obravnavo. Cincajo, mencajo.
Nekateri odklonijo, drugi se zjočejo, tem prinesemo kave, ob cigareti se
udobno pogovorimo z njimi. Z drugimi: bomf! bomf! priznaš, ne priznaš.
Navsezadnje priznanja sploh ne potrebujemo, med preiskavo smo s pomočjo
prič in tehničnih raziskav in podobnega nabrali dovolj gradiva, ki jih bo
bremenilo pred sodnikom. Čim dlje zdržijo, več vemo, vedno več dokazov
imamo proti njim. Tako je to.«
Senzal je pomežiknil Goričarju, ki je neprizadeto poslušal govor. »Kakš-
nega predsednika hišnega sveta imamo! Ampak —« sklonil se je proti Va-
lenti, da sta se jima nosova skoraj dotaknila, »ampak tega pa ne veste, kaj
ta trenutek mislim.«
»Seveda ne,« je dejal komisar blago in postalo mu je žal, ker je bil
senzala nadrl.
»Bilo bi lepo, ko bi to lahko vedeli,« je senzal zamišljeno pobezal s palico
po presledku med dvema parketnima ploščicama, »potem vam ne bi bilo
treba iskati zločincev — majčkeno bi pomislili, pa bi ga že imeli! Ali ne bi
bilo čudovito?«
»To bi bilo lepo.«
»Da, in vse bi lahko ujeli,« je nadaljeval senzal vročično. »Preglavic ne
bi bilo več. Ce bi meni kdo kaj hudega storil, ali bi se jaz grizel? Niti naj-
manj ne.«
»Seveda,« je pokimal Valenta, »samo po mene bi veleli poslati, in jaz
bi z mislijo odkril storilca!«
»Res je! Misel ste mi sneli z jezika, gospod predsednik hišnega sveta!
Bojim pa se, da ste me napak razumeli. Jaz si nikakor ne bi želel, da bi
samo meni pomagali. To bi bilo krivično proti drugim! Vi bi morali poma-
gati vsem!«
»Vsekakor.«
»Vsem bi morali pomagati! Otroku, ženi, možu srednjih let! Branili bi
nas v skupnih zadevah! Že prej, kako ste se potegnili za naš otroški vrtec!
To je bilo nekaj tako izrednega! Na primer: Ujeli bi Kerabine! Ce bi bil jaz
na vašem mestu, bi storil najprej to.«
»Nja, kakšni Kerubini vendar!« Valenta je skočil na noge. Tudi druga
dva sta se dvignila. Senzal je s palico tolkel po mizi: »Pač, pač!« Valenti
je postalo odvratno — še hip, pa se bo senzal zvrnil, značilen trenutek pred
napadom božjasti. »Vode, hitro!« je zaklical.
»Takoj.« Senzal je odšel do umivalnika in se vrnil s kozarcem vode na
pladnju. »Izvolite!« Podal je kozarec Valenti in si z levico obrisal usta.
Goričar je nekaj zamomljal, poravnal prt, ki so ga bili prej skoraj vrgli
na tla, in odšepal v spalnico.
Senzal se je v zadregi ozrl za odhajajočim, potem je pobral palico, si dal
klobuk na glavo in se usedel. »Veste,« je rekel tiho in namignil proti spalnici,
»Goričar je bil včasih pri Kerubinih, samo dva meseca sicer, in baje ne po
svoji krivdi. Kaj je hotel, bil je bogat, in če ne bi hotel pristopiti, bi lahko
izgubil premoženje in mogoče celo življenje, sicer pa je pozneje pomagal
našim.«
»Da, da, vem to,« Valenta ga je začel umirjati, »ampak ni si treba tega
gnati k srcu. Ta doba je že mimo. Na Goričarja nihče več ne gleda kot na
nekdanjega Kerubina, pač pa je navaden človek, kot mi vsi.«
»Toda ali se vam ne zdi, da bi se mu moral opravičiti?« ga je spraševal
senzal vse bolj v skrbeh.
»Kje pa!« Razložil je senzalu, da tu opravičilo nikakor ni potrebno, da
je celo odveč in da bi zadevo samo poslabšalo. »Kerubinov danes ni več.
8
To je pozabljeno. Vsak občan ima možnost za pošteno življenje, ne glede na
to, kaj je počel prej.«
»To razumem, vendar mi ne gre za to. Rad bi se opravičil, že zaradi
lepega vedenja. Veste, jaz veliko dam na oliko. Morate vedeti, da veljam
za zelo olikanega človeka, to vam lahko vsak pove.« Divje je pogledal komi-
sarja, vstal, dvignil klobuk in odkorakal v spalnico. Valenta si je mislil svoje.
Mislil je oditi, a ga je zadržal občutek spodobnosti. Moral je ostati vsaj
toliko časa, da se onadva vrneta, šele potem bi se lahko poslovil, povedal,
zakaj se mu mudi.
Po nekaj minutah se mu je zazdelo, da ju še dolgo ne bo ven. Zato je
stopil še sam za njima. Navsezadnje je bil predsednik hišnega sveta in je
kot tak imel vse pravice.
Odprl je vrata in obzirno pomilil glavo skozi režo. Senzal je ležal na
postelji z glavo med blazinami in rokami na ušesih, Goričarja ni bilo videti.
Slišal je le njegov glas: »... in to je bilo tisto, kar me je takrat najbolj pre-
sumió. Hotel sem, hotel sem mu ustreči in to sem ji tudi povedal, ker mi je
rekla, da je to nemogoče, ker se pred deseto ne more vrniti, sem se pač
usedel tja in ga čakal. Oni trije so sedeli nasproti v plišastih naslanjačih,
zame je bil lesen stol dovolj dober. Ure so minevale, бе enkrat sem se po-
skusil pogovoriti z njim kar po telefonu in še enkrat sem bil zavrnjen.
Stenska ura je...« Takrat je utihnil, mogoče je začutil komisarjevo pri-
sotnost.
Valenta je ravno premišljal, kako naj se izvleče iz tega škripca, da bo
volk sit in koza cela — torej, da bo lahko odšel brez zamere ali ostal brez
vsiljevanja, ko je pozvonilo. Senzal se za to ni zmenil, ker tudi slišati ni
mogel. Goričar, ki ga je Valenta ta trenutek zagledal za vrati, je gotovo
slišal, saj je pokimal proti njemu in rekel: »Zvonec,« naredil pa ni niti ko-
raka. Mogoče je mislil, da bo šel odpret Valenta. To je bilo precej verjetno,
ker je bil bližje vhodnim vratom. Valenta bi šel odpret, a ker je videl,
kako je senzal odmaknil dlani od ušes in napel telo, si je mislil, da se je
bodisi domenil z zvonečim ali pa bo šel odpret zaradi svoje olikanosti.
Zvonilo je kar naprej. Nazadnje so se vrata odprla, nekdo se je nekje
v predsobi v nekaj zaletel, čez čas prišel v kuhinjo. Valenta se je obrnil med
vrata, lahko je še opazil, kako si je senzal poravnal obleko in popravil samo-
veznico. Pri mizi je stal Pirih z debelim svežnjem finega belega papirja.
»Dober dan,« je pozdravil, »tule imam tele papirje. Za stenčas, saj veste,
ko smo se menili na prejšnjem sestanku o tem.«
»Aha.« Valenta si je ogledal papirje, vendar z njimi ni bil zadovoljen.
»Dajte no, Pirih,« je rekel, »saj tega papirja je za dvajset let, to je škanda-
lozno, kaj si vi privoščite! To je mnogo prefin papir. Jaz sem imel v mislih
tri, štiri pole rjavega zavijalnega. Dobro veste, da nimamo toliko denarja.«
»O ne, ne.« Pirih je hudomušno zamahnil s prstom. »To je pa gospod
senzal kupil.«
»Da, gospod Valenta, res je,« je prijazno spregovoril senzal in prišel
v kuhinjo. Za njim je stopal Goričar in se dvoumno smehljal: »Ja.«
»Za stenčas je dober tak papir. Pak papir je preslab. Razumemo in ce-
nimo vašo skrb, gosix>d komisar, gospod predsednik.« Senzal se je razvnel.
Sprehajal se je gor in dol po kuhinji, se s palico dotikal zdaj te, zdaj one
reči, ves čas z očmi, uprtimi v konice svojih galoš. »To je nekaj krasnega,
ta zamisel! Stenčas je res nekaj takega, kar potrebuje vsaka hiša, najsi je
drugače še tako majhna. Čudovito! Naj vam povem samo nekaj primerov,
kako koristen je lahko stenčas. Ce nekdo recimo ne ve, kdaj se je rodil
kakšen zaslužen mož, mu ni treba narediti nič drugega, kot da napiše na
stenčas, če kdo ve. In odgovor bo tu!«
9
»Ali pa,« je rekel Goričar, »dober je za objave, obvestila in vsa mogoča
naročila. Gor lahko pripenjamo odloke! To je še edina reč po pameti! Dru-
gače pa je družbena ureditev slaba!« Usedel se je na mizo in si začel masirati
nogo.
Pirih je povzel: »Ni nam treba kupovati časopisov. Na stenčasu vse
izveš. Jaz si bom sposojal časopise iz sosedstva in potem izpisal najvažnejše
dogodke.«
»A tudi otroci lahko pišejo po stenčasu vse, kar jih zanima,« je pribil
senzal, potem so ga vsi trije obstopili: »Dajte, dajte, gospod Valenta!«
»No dobro, imejte tak papir,« je vzrojil Valenta in v trenutku postal
slabe volje. »Ampak, da boste vedeli, to ni v duhu tretje konference Plame-
nice! Tam je bilo lepo rečeno — samoodpoved in skromnost! Tu pri nas pa
bomo razmetavali denar za malenkosti. Kaj bo šele, ko bomo začeli z belje-
njem!« Te besede je namenil senzalu in jih podkrepil z ostrim pogledom.
Senzal je v nekakšni mrtvoudni veselosti zavihtel palico: »Kako me
boste šele ošteli, če vam povem, da poklanjam skupnosti Hudournikove 15
ročni razmnoževalni stroj in tiskarske barve!«
Valenta se je samo namrdnil, drugega ni mogel storiti. Zdaj se mu je
senzal pokazal v pravi luči. Kakšen bebček neki, razvajen bogataški sin,
ki ne ve, kam bi z denarjem! Ze obleka sama — po modi! In galoše! Očitno
ima človek vstop v Drmo! Mogoče je pomemben človek, vpliven? Seveda,
drugače ne bi mogel dobiti galoš, kaj šele razmnoževalni stroj!
»Jaz si umijem roke,« je rekel končno, »navsezadnje sem prišel zaradi
vrta. Tu, Pirih, podpišite!«
»Da, ta vrt, ali ni to svinjarija! Kje naj podpišem?« Postavil je list na
mizo in načečkal svoj priimek.
»Takoj grem,« se je odločil komisar, »pojdite z mano, Pirih, nekaj vam
moram povedati.«
Na kratko se je poslovil od senzala in Goričarja, se zahvalil za pijačo
in potegnil Piriha za sabo. »Kaj je to?« je vprašal takoj, ko sta prišla ven,
in pokazal na strop stopniščnega počivališča, kjer se je povešala izolirna
čaša.
»Izolirka ali kako — ne vem natančno,« je hitel Pirih in kar naprej gle-
dal v strop.
»Pirih, poglejte mi v oči!« Prijel ga je za glavo in mu jo obrnil tako,
da sta se jima pogleda srečala. »Povejte — zakaj kradete žarnice? Ali vam
je treba? Pirih, saj niste več otrok. Poslušajte, Pirih, ta hiša vam je zaupala
položaj hišnika, dobro, čedno plačano službo. Toda Pirih, to delo zahteva
celega človeka. Poglejmo zdaj, kako ravnate vi, Pirih! Kradete žarnice, ne
pometate stopnišča, ključavnica vrtnih vrat je že dve leti zlomljena. V kleti
razsajajo podgane, včeraj sem vas videl, kako kamenjate tisto rumeno mač-
ko, kakor da bi nalašč hoteli, da podgane živijo nemoteno. Ograja na vrtu
je zarjavela, ljudje padajo ravno pred našo hišo, ker ne posipate hodnika.
Kaj sem videl v veži: obvestilo, zaradi katerega me je še danes sram. Pro-
simo stanovalce, ker pride vodoinštalater, naj pripravijo pipi, čim bo mo-
goče. Pirih, to ne gre, to ne pelje nikamor.«
»Vem, vem, gospod komisar,« je zgroženo rekel Pirih.
»Mislite na svojo ženo.«
»Bom, to se ne bo več dogajalo,«
»Prav!« Valenta je segel v žep in izvlekel bankovec za pet murnov. »Tu
imate iz hišnega fonda, Pirih. Zdaj pa le naglo! Pojdite po žarnice in da ste
mi v dveh urah nazaj.«
»Oh, saj bom še prej, v petih minutah bom vse opravil,« se je prilizoval
Pirih, »tekel bom kot norec.«
10
»Ne!« ga je zavrnil Valenta. »Tu se šele vidi, kakšen hišnik ste! Sploh
ne veste, kako težko je kupiti žarnice. Postopek, ko preverjajo naročilnico
in dokumente, traja vsaj dve uri. Pazite, da vas ne ogoljufajo. Vsako žarnico
posebej preizkusite. Kupite jih štiriindvajset. Tu je naročilnica, podpišite se.«
Iz aktovke je potegnil svinčnik, s katerim se je Pirih podpisal. »Ker jih po-
znam,« je nadaljeval med tem, »sami prodajajo pod roko, barabe, lahko
tudi, da sploh nimajo toliko žarnic, ali pa bodo rekli tako. Vam dam tu še
dve naročilnici: eno za dvanajst, drugo za šest žarnic. Ce vam bodo rekli,
da jih nimajo štiriindvajset, jih vzemite dvanajst. Ce jih tudi toliko nimajo,
potem šest. Vsekakor jih vzemite čim več — kolikor bodo ponudili. Zdaj pa
tecite! In podpišite se na naročilnici. Tu imate svinčnik, pazite, da mi ga ne
izgubite, kemičen je.«
Valenta je počakal kako minuto, potem se je odpravil v točilnico k Skor-
zenyju.
Dobil ga je, ko je s Popajem ravno izdeloval nekakšen preprost alarmni
sistem, ki so ga sestavljale vrvice, na katerih so bili obešeni kravji zvonci.
Prepletala sta vrvice ob steni — od vrat do prostora za točilnico. Brž ko bi
se kdo poskušal prikrasti noter, bi zvonci zacingljali. Prav v tem trenutku
sta lahko slišala, kako naprava deluje: zažvenketalo je, ko je vstopil.
»Dober dan,« je zavpil, da bi preglasil ropot zvoncev in udarjanja kla-
div, »prišel sem zaradi vrta.« Tako je uresničil svoj namen, da bi govoril
naglo in trdo, brez popuščanja. Skorzeny je vstal, siva delovna halja je zdrse-
la v zrak in potem obvisela kot plahta nad dvoriščem — zato se ni mogel
Valenta nikoli pogovarjati z njim, ker je bilo, kakor da bi govoril zvezdam.
Smešen, tragiičen občutek. »Midva sva se že veliko pogovarjala o napisih,
Skorzeny. Danes je tretjič, ko vam pravim: vse zasebne točilnice morajo
imeti na stenah napise, ki so določeni v Uradnem listu številka dvain-
dvajset.«
Skorzeny je razburjeno prikimaval: »To, to. Poslušajte, kako naj jaz pro-
dajam pijačo s takimi napisi po stenah. Ce človek vstopi pa vidi nad pultom
razobešeno, da je Alkohol zlo in bes, tovariši občani, ne pijte v zasebnem
sektorju, kjer vas pokvarjeni hlapci kapitalizma opeharjajo z namenom, da
si nagrabijo dobiček! Pod takimi pogoji, tovariš Valenta, jaz ne morem pro-
dajati. To mi odtegne kupca; vsakomur bi se gabilo piti pod takšnimi napisi.«
Valenta se ni mislil prerekati z njim, to mu je hotel tudi reči, poleg dru-
gega. Sploh ni imel časa, da bi se tu ustavljal in preudarjal o takih rečeh,
v mislih je imel še obisk pri Pirihovi. »So neki zakoni, Skorzeny, bodite brez
skrbi, da so nekje zakoni, ki natančno določajo, kaj se lahko dela in kaj
je prepovedano, pa če jih poznate ali ne. Cisto takole vam povem, ker sem
vaš predsednik — kmalu vam bomo stopili na prste, boste videli. Potem vas
ne bo mikalo govoriti o tem, kaj je upravičeno in kaj ni.«
»Jaz že vem, zakaj ste to rekli,« je dejal Skorzeny, »zelo dobro vem.'i
»Kako veste? Kaj mislite s tem?«
Skorzeny se je skrivnostno umaknil za vrsto sodov. Čudak, je pomislil
Valenta, stopil za njim in rekel: »Jaz se ne mislim kregati z vami, Skorzeny,
to mi še na misel ne pride. Ne bom prenašal v tej hiši vse bolj očitnih nami-
govanj in dvoumnih napletanj.«
Skorzeny si je prižgal cigareto, visoko nad njim puhnil kolobarček,
ki se je počasi spuščal na Valentovo plešo. Neroden položaj, uh, vse, kar
naredi, bo neumno: če se kolobarčku izmakne, se bo Skorzeny lahko smejal.
Ampak pustiti ga, da mu pade na glavo — ne vem, ne vem ...
»Mojster, kaj naj naredim?« Popaj je prišel izza neke police in si stepal
prah z glave. »Napeljava je narejena, kam naj postavim orodje?« Valenti
nikakor ni bilo prav, da bi se Skorzeny zdaj začel pogovarjati s Popajem,
četudi samo za minuto. Njegov čas je bil dragocen, mudilo se mu je. »Tega,
11
Popaj, ne boste govorili. Ne vem, zakaj ste ga sprejeli v službo, če misli kar
naprej prihajati izza nekih sodov kot mačka in vpiti na uho človeku, ki
se mu mudi. Lahko kar greš. Nisem mislil tega reči zadirčno, ampak moj
čas je dragocen, boste ja znali nekam postaviti orodje.« Takole hoditi na-
okrog, se vlačiti po stopniščih, o ne, fantje, drugo leto me ne boste več gle-
dali, z Novim letom odstopim, to je enkrat ena. »Zaradi vrta sem prišel,«
je rekel odsekano in potegnil iz aktovke listine o vrtni zadevi. »Prosim, tule
se podpišita, za kaj gre, vesta, hočejo nam vzeti vrt in tako naprej in tako
naprej, ne bom govoril.«
Kot nalašč se je zadeva zavlekla. Skorzeny se nikakor ni hotel pod-
pisati z umazanimi rokami. »Saj veste,« je razlagal, »te listine bodo navse-
zadnje priromale v otroški vrtec, mogoče bo kdo tam prijel in . ..« je precej
nerazumljivo zamomljal.
»Pa kakšne listine,« se je začel kregati Valenta, »kdo jih bo prijemal!«
Toda Skorzeny je gonil svojo — na vsak način si je moral umiti roke in kon-
čalo se je tako, da si jih je umil tudi Valenta, ki je držal papirje.
Na koncu se je vse srečno izteklo. Vsi so bili zadovoljni — listine so bile
podpisane, boljšemu razpoloženju je botroval tudi prihod Popajevega dekle-
ta, presenetljivo sveže stvarce v rjavem plašču. Pozdravila se je z vsemi,
bežno poljubila Popaja na nos, se usedla na stol in začela čebljati o vseh
mogočih rečeh.
Valenta jo je nekaj časa molče poslušal in zdelo se mu je, da se dekle
ponavlja. Strpal je listine v aktovko in na hitro kupil steklenico prvovrstnega
vina. Njegovega odhoda skorajda ne bi opazili, če ne bi zazvonili zvonci, ko
je odprl vrata. Zaradi tega so se seveda vsi zasmejali, celo Valenta nekoliko.
S steklenico pod pazduho se je vzpenjal proti svojemu stanovanju. Pred
svojimi vrati se je obrnil in stopil čez, k Pirihovim.
Odprl mu je majhen kozav fantič z obtolčenim nosom. »Očka ni doma,«
je sporočil.
»A, tako, Milanček, to sem vedel, no, bom pa počakal, da se vrne. Kaj
pa mama — je doma?«
Fantič je pokimal in izginil v kuhinjo. Komisar je šel za njim ves v ne-
kakšnem pričakovanju. V kuhinji je na zlizanem divanu sedela Pirihova in
krpala nogavice zelene barve. »Dober dan, gospa,« je pozdravil. »Prišel sem
malo naokrog,« ni se usedel, stal je pred mizo.
»O, lepo, da ste prišli. Dolgo vas že ni bilo,« odkrito ga je pogledala in
pletla — kot je zdaj videl — naprej.
»Kako se kaj Milanček uči?«
»Oh, težave imam z njim.« Pirihova se je s skrbjo ozrla po sinu. »Nič se
ne uči, pa ne da bi bil neumen, ampak len je.«
»Gospod Valenta,« komisarjev pogled je ujel velike otroške oči, »aH mi
daste za kino?«
»Seveda ti dam,« se je razveselil Valenta. »Ce boš še bolj priden, boš
šel še večkrat v kino. Kateri film si si zaželel videti?« Iz žepa je potegnil
trideset čričkov v kovanem denarju.
»,0b zori mrak'. To je o štirih plameničarjih, ki umrejo v turškem za-
poru, to sem že zadnjič gledal, ko ste mi dali za kino.«
Valenta je zadovoljno prikimal smehljaju Pirihove, medtem je malemu
izročal denar. »Kar naj gre gledat, to je dober film.« »Ja, ja, kar naj gre,«
je rekla sinu z resnim glasom. Fantič je z vriskom skočil v čevlje, izginil za
loputanjem.
Dražljivost njenega telesa. Je bila povezana s težkim, udirala se je, to je
bilo nekaj tako mehkega in nagubanega. Sin jo je razpotegnil, zraven še;
bledo cvetje na zavesicah, ki so se v zraku napihovale, se krčile, padla ji je
copata z noge. V kotu so stale zamaščene telovadne copate z natrganimi
12
robovi. Stegno se je razvlel<lo na robu divana. Ko je preganila nogo, jo je
zdebeMla, stopalo je bingljalo. »Prinesel sem vino,« je rekel; s pogledom na-
znanil, da prihaja. Po glavi ga je udarila senca okenskega okvirja, neki lonec
je piskal. Približal se ji je s hrbta, za lase jo je pritisnil k svojemu trebuhu.
Hohooo. »Kaj pa, če pride Mirko?« »Mirka sem poslal po žarnice.« Zagrabil
jo je in se spustil k njej, en čevelj je padel, drugega je še hrapavo sezuval
z debelimi prsti stopala.
Nadaljuje se
Dane Zaje:
ROZENGRUNTAR
Jutro
Udari ga udarec božji.
Zdirja oikrog nas v krogih,
ki so čezdalje tesnejši. Lahko vidimo,
kako žaga njegovo hrbtenico
električna drhtavica. 2e zelo hitra
in nenaravna.
Udarec božji ga udaii na jutranjem sprehodu.
(Važno: če se zgrudi, ga zvežimo in odnesimo domov.
Pazimo, da nas ne rani. Zelo je že kužen.)
Zgrudi se redkokdaj, samo če je star ali bolehen.
Narobe: dirja še hitreje in ko ga kličemo,
nas ne sliši.
Sam preseka kroženje. Hitro kot bi ga izstrelil
zdrvi čez prostor, ki ga vidimo.
Kar huškne čez polje, travnik ali trg.
In že ga ni več.
Udarec božji odvrši za njim.
Najbolje je, da počakamo
kako uro, dve. Zdaj podivja brez sprenevedanja.
Električna žagica mu zajaha hrbtenico.
Raztrga vse, kar mu pride pod zobe.
Precej pozneje ga najdemo skritega,
najraje v kakem grmovju, robidovju ali drugačnem
ščavju. — Tja se zarije in kaže,
da se sramuje samega sebe.
13
Udarec božji mu lebdi nad glavo.
Lahko ga pokličemo. Vdano nam bo sledil.
Ampak za nobeno ceno ne bo pogledal
svojemu gospodarju v obraz.
Izjema:
Gospodar z Rožnega grunta ga je našel
tako zaritega v črne robidnice
in mu pogledal v oči.
Bodisi da je preskočila iz njih klica bolezni,
bodisi da je bil Rožengruntar po naravi mehek,
naenkrat je možak zavpil in poskočil zelo visoko.
Potlej se je gibal samo še na ta način.
Tudi drugače je postal nečloveški:
popadal je ljudi in bii nevaren za sosesko.
Morali so ga pobiti kakor ljubo žival.
Poldne
Ko se vrne, se naseli v svojem kotu.
Liže se po tacah, trebuhu in si trebi kožuh.
Ušesa so povešena. Oči krvave.
Zelo je žejen. Popije vsakršno tekočino,
ki jo postavimo predenj.
Redkokomu pokaže zobe.
Ce mu jih pregledamo, so brez navadne beline.
Tudi brez ostrine. Mesečinasti so zobje,
od skrknjenega mesca oblizani.
Kadar vstane, napravi dva tri korake,
se obrne v krogu na nogah, ki so zelo votle.
Potem spet leže.
Njegov spanec ni sproščen.
Podoben je votlini,
katere ozki vhod branijo zobate skale.
Votlini, v katero se bojii vstopiti.
Prostoru, kateremu ne zaupa.
Kjer bojo naskrivaj vadljali za njegovo telo.
Pogosto se prebuja in nas pogleda z očmi,
ki so obupale nad vsako pomočjo.
Pa spet čofne v svojo votlino,
v kateri si komaj komaj upa dihati.
Včasih nam tudi zapoje iz spanja
z glasom smeha in pogumne vedrine.
Ampak petje je samo goljufija v sanjah.
Najbolje je, da ga zgrabimo zdaj.
Brez usmiljenja ga zavežiimo v vrečo
skupaj s kamnom ali s kako
rečjo, težjo od njegovega telesa
in ga utopimo v zelo globoki vodi.
Vendar se usmiljenemu človeškemu srcu
upira dejanje zahrbtnosti.
14
Popoldne '
Zbudimo ga. Odvlečemo ga s sabo.
Ko smo zares sami z njim,
mu znenada zadrgnemo
okrog vratu zanko iz žice.
Žica naj bo zadosti voljna,
da se pri nadaljnjem ne bi precviknila.
Prosti konec žice vržemo čez nizko vejo
in ga hitro pritegnemo.
Zdaj ko visi pred nami iz oči v oči in se duši,
vzamemo gorjačo
in ga tepemo.
Tepemo ga brez usmiljenja,
saj dejanje zaradi pomoči ni dejanje nizkotnosti.
Seveda nam grozi z zobmi, ki hlastajo in se otepa
v neprištevnih penastih krčih.
To nas ne moti, zato udrihamo še močneje
in če se ne umiri,
ga nazadnje močno potegnemo za zadek.
Kar obesimo se nanj.
Tako ga umidmo.
Potem splezamo z njim na zelo visoko drevo,
najraje smreko in ga obesimo v vršiičku.
Bolje je, da si ne ogledujemo svojega dela,
raje občudujmo iz višine jesensko razkošje barv,
ko se spuščamo ob deblu.
Taisti Rožengruntar je namreč pogledal
razčehnjeni obraz ubogega bitja
in je naenkrat zatulil pa padal in padal
ob deblu navzdol. Našli so ga zelo poškodovanega.
On pa je kar renčal in ko so ga mazilili
na smrtni postelji, ni spravil ljudskega glasu iz sebe.
Umrl je v strašnih mukah.
Brez človeškega dostojanstva.
Večer
Ko sedemo, ko pripremo oči,
zaslišimo njegovo oddaljeno
hripeče petje.
Približuje se skoz zavešene misli.
Gleda nas vzpodbudno in prijateljsko.
Tudi zasmeje se sem in tja,
da nam pokaže zobe, ki so trdni in zares beli.
Nič mesečinski.
Pripoveduje nam poredna besedila,
da bi nas razveselil.
Z mnogimi vložki iz smehljanja.
Vstaja in se preteguje od spočitosti,
ko nas kliče k prigodi,
pravkar zavohani.
15
Seveda nas zvabi čez prag
in na zavrataa križišča nočnega mesta.
Seveda nam stoji ob strami.
Zavaja nas z bliskovitimi zgodbami.
Včasih spregledamo :
drugačen penast svet, v katerega tonejo razmajani zobje.
Ivnatí kožuh poje, ko ga maje zimska sapa
na špici bele meniške kute.
Tam prižiga zamrzio zimsko sonce luske,
ki neubogljivo odskakujejo.
Slika se hitro utrne,
ker on je ob nas, prijateljsko
si ližemo z njim tace.
Noč
Nadene nam povodec na vrat
in nas odpelje s sabo.
V	parku nas spusti,
da tekamo in ovohavamo drevesa,
drogove, kandelabre; požegnamo grmičke
in ni nam žal dlani, ki so občutljive,
ne podplatov, ki so goli, da jih pečejo ledene črepinje.
Veselo migamo z golo zadnjico začudenim
pogledom prijateljev in znancev.
Tako jih pozdravljamo.
Seveda vpijejo: Žival.
Seveda pravijo: Sramota.
Požvižga nam. Nadene nam povodec.
Vodi nas po znanih cestah, kjer
se včasih zasvetlika spominski obraz kot cvet,
primrznjen na šipo.
V	tla strmimo.
Beremo zgodbe iz reči in vonjev.
Nanje se prilepljamo v bučečih bučah.
On stopa ob nas potrpežljivo, saj se njegova misel
vlači po drugačnih zamejstvih.
Zagledamo Rožengruntarja.
Iz glave, iz rok in života mu rože rasejo.
Trmasto sklonimo glavo k zgodbam iz vonjev,
ker lučke srdito preskakujejo po zmrzali v naši buči.
Spet ga zagledamo : ves rožast, ves dišeč,
svetlečih nog nas oplazi Rožengruntar
skoz režo vserazumevajočih oči.
Tukaj zamigljamo s premrlo zadnjico in nekaj
zapojemo in zginemo. V kraj brez pomnenja.
Hočemo siničke,
ki jih skrivajo med jožki ženske.
To je potem. Pozneje. Ko pademo na tla.
16
Cas
Cas je zamrznil v ceveh.
Ne kaplja, se ne trklja.
Zelo ploščati smo. Ležimo na trebuhu.
Poslušamo, kako nam v votlih udih
brnijo kosti. Od tega zvoka nas ščemi po koži.
Selesti nam v mislih,
ki prestavljajo pohabljene pajčje noge
negotovo in drsljivo.
MisM mislijo na ognje. Crejo
v enakomernih zubljih navzgor, navzgor
po bregu.
Z grička na griček. Utonejo v vdolbini
in se spet pokažejo. Zelo so tihi zublji,
zelo so brezčasni.
Visoko gori v vršičku brez vetra
binglja prazni meh kadavra.
Iz ognjenega cvetja
se vzdiguje in pada živalski obraz.
Zelo razmehčan. Zelo brez kosti.
Zdaj pristopi Rožengruntar, lep, ki vse razume,
z zloščenimi koraki in odpira pipe časa.
Frene nas s svojim pogledom, rožastim, rožastim,
da se hitro razsejemo:
v brnenja, sama brnenja, v leho, kjer zdaj že precej na glas,
precej brezsramno pojejo kosti pod razburkano kožo.
Dane Zaje:
IGRA BESED IN TIŠIN
Pred mano leži drugi rokopis moje pesmi. (Prvi je zgubljen, in če se prav
spominjam, je bil še bolj nečitljiv, kot je ta, ki ga gledam pred sabo.) Ta
drugi rokopis se je ohranil zato, ker je napisan v bloku. Gledam zadnje štiri
verze, drugi so na prvi strani lista. Cez prstov razpadanja let, je zapisan prvi
verz. Beseda prstov je uničena, tako rekoč s srdom je prečrtana. Nadome-
stila jo je beseda sklepov. Zdaj se verz glasi: čez sklepov razpadanje let.
Potem so številke in črke in na koncu se verz bere: ob letu razpadanja skle-
pov. Tisti, ki je pesem pisal, je torej ob treh ali štirih različnih časih likvidiral
besedo, iskal v novo, sestavljal besede v štiristope, jih klical iz njihovih
vdolbin in jih spet prestavljal. Najbrž da je tudi sebi prebiral ta štiristop
2 — Problemi	17
večkrat in ga poslušal, kako odhaja in se vrača v njegovo zavest. Potem je
zaslutil, da je bilo zadosti opravil z besedami, pretipkal jih je, verzi so po-
stali tuji, oddaljeni, zato je pesem še enkrat prebral: ni bilo isto, zraven
pesmi je stala tujost, tuje črke, pesem se mu je oddaljila, ni se več hotela
vrniti k njemu in vanj, besede niso bile njegove, niso si pustile blizu, nič več
jih ni mogel prestavljati v njihovih oddelkih, desetinah in petinah, besede
so iz zvestih postale nezveste, oklenile so medse njegovo prigodo in je niso
več spustile iz školjke, katera se mu je naenkrat zazdela grda, neoblikovana,
neposrečena, tako da ga je zgrabilo — vzel bi kamen in razbil ta svoj ne-
stvor. »Svoj« je pomislil in videl, da se ga je že odrekel, ta torej ni več njegov,
da bo zdaj zdaj odšel in ga pustil tam, takega, kot je in da bo počakal na tre-
nutek nečimrne slabosti, ko bo iskal zase potrdila v preteklost in da bo
torej takrat v igri s samim sabo, zdavnaj znani in preskušeni, prebral sebi
svojo pesem in da mu bo mogoče govorila, tako kot govori tujec tujcu : za-
upljivo, ker tujcu ni potrebno lagati, ker ga premalo pozna.
Potem bo pesem odposlal, izšla bo in spet jo bo skušal doživeti, biti ne-
posreden z njo, zliti z njo svoje bivanje. Ampak to se mu ne bo nikoli po-
srečilo, ker je doživljajska prigoda bila zanj že uničena takrat, ko jo je v
srečnem ali nesrečnem trenutku oblikoval. Ne bo prigoda enaka pesmi in tudi
pesem ne bo podobna prigodi. Med njima bo hitela sem in tja iposlanka
beseda s svojo delno močjo in svojim delnim časom, ampak zediniti ju ne
bo mogla nikoli zaradi svoje delnosti. Zato se tudi tisti, ki je napisal pesem,
ne bo zlepa mogel povrniti v stanje, ki si ga je ukradel z besedami, niti ne
bo mogel govoriti o svoji pesmi, ker ga v njej ni, in to je pesnikova nesreča,
ki je tudi eden od zvokov, da piše zmeraj nove pesmi, iz katerih hoče slišati
svoj glas, da bi mu vrnil pokoj, edinost s sabo in rečmi, ki ga obdajajo.
Ampak vsaka njegova pesem se sprevrže v nov neuspeh, ki ga obstopi in
vklene v krog tujosti. Tako je s tistim, ki piše pesmi.
In kaj je s pesmijo? Pesem je desetnica od rojstva do svoje smrti. De-
setnice so brez imena, potikajo se po svetu, zelo revne so, brez ležišča in
opravljati morajo parijske posle. Prenašati morajo sram in jezo tistih, od
katerih so sprejele zaupanje. Zgodbe o njih sicer tega ne povejo, ampak zdi
se, ker to spada k posledicam zaupnosti, da so večkrat priležnice tistih, ki
so jim skazali gostoljubje: vidimo jih, kako zjutraj nahitro pokrivajo nagoto,
medtem ko njihov gostitelj natika čevlje, nezadovoljen s sabo in s tistim, kar
je mislil zvečer. Gostitelj mora uresničiti mnogo načrtov, treznih in strogo
vsakdanjih, Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi, se mogoče spomni, ampak ta
glas hitro prežene, ker ne ve, kaj naj ix>čne brezimna prišepetavka v svetu,
ki je poln imen in stvari, v svetu, ki hoče vso njegovo moč, ki tudi zahteva
od njega, da misli z imeni, rečmi. Desetnica je preteklost nekega poljedel-
skega plemena, ki je še utegnilo premišljevati v pojmih, kakršni so pretek-
lost, usoda, vdanost, maščevanje — vse besede iz preteklosti, ki so bile
zmeraj preteklost, zmeraj vprašanje, muka in molitev zvečer, pa odvečna
krama zjutraj. Besede, ki trenutkom stiske prišepetavajo, da je mnogo ljudi
preživelo enako stisko in tako našo stisko dvigajo iz anonimnosti in jo ob-
enem brezupno potapljajo v anonimnost. Pesem je povezava med pasjeglav-
cem, ki kleše svoje kamnito rezilo in jajčasto glavo, ki zračunava odpornost
najnovejše zlitine. Vendar zmeraj preteklost, ker noče nobeden od nas po-
navljati usode eksistenc, ki so živele v nepredstavljivo oddaljenih rodovih
časa.
Zmeraj namreč hočemo biti zadnji. Zadnji, edinstveni in dokončni. Če-
prav zadnji po svoji okrutnosti ali zadnji po svoji dobroti. Zato tudi večni.
Pesem pa je anonimna. Od tistega, ki jo je izdelal, se zgubi na svojem vlaču-
garsikem potepanju, relativno dolgem, relativno kratkem. Njen obraz se spre-
minja, njena prikazen vstaja zmeraj iz drugačnih kotov in okolja. Njen prvot-
18
ni namen se zgublja, postane neobvezen, na njegovo mesto prihajajo dru-
gačni nameni.
Ce bi se vrnila domov z vsemi madeži, ki jih je na popotovanju dobila,
bi je pesnik več ne spoznal. Ampak pesem nima doma, dokler živi. Danes
pesmi umirajo naglo in nepredvidene smrti. Kužna bolezen kosi med njimi.
Mnogo grobarjev čaka že ob njenem rojstvu, da ji takoj pozlatijo epitaf:
reizem, strukturalizem, ludizem itn.
Stvari imenovati pomeni znebiti se jih za zmeraj. To pomeni pesmi sproti
evidentirati. Jih hitro posipati s prahom. Njihovo živo pot speljati v fascikle.
Uprizarjati paglavsko igro s hrošči, pri čemer je paglavec doktor filozofije,
hrošči pa so pesmi, seveda z nitkami na panožicah, z nitkami, ki jih drži
roka velikega paglavca.
Poezija se ukvarja z rečmi, ki so nerešene in bojo ostale nerešene, ker
se je evolucija naše vrste ustavila pred tisočletji. Sicer je nadutost govoriti
v imenu zgodovine, je pa tudi zelo preprosta lahkomiselnost misliti, da je
sedanjost najpopolnejša zato, ker smo bili mi rojeni v njej. Vsa preteklost
je sestavljena iz mnogih preteklih sedanjosti, od katerih nekaterih ni več,
iz preprostega razloga, ker mi ne vemo zanje. Ena sama pesem nam pove,
da v nekem trenutku nismo sami, če je bil nekdo pred tisoč leti tudi samoten.
Glas človekov, način človekovega pripovedovanja je zapisan v ritmu
njegove krvi, njegove edinstvene telesne zgradbe, kakor tudi nihanja življenja
in smrti v njegovem telesu. Je neponovljiv glas. Osvaja in odbija. Je kri in
cvetje. Umazanija in sneg. Je čarodejna substanca, ki je poedincu dana od
prednikov. Njegova duša je, ki je enkratna in neponovljiva. Pesem je pribli-
ževanje atomskemu jedru samega sebe. Je imenovanje neznanega. Ali ime
za tisočkrat imenovano z novimi besedami, v novi igri ritma, besed in tišin.
Od vseh ljudi sem na koncu koncev sam sebi največkrat skrivnost. In če je
poezija iskanje svojega hrupa in miru, povezovanje slednjih z govorico, torej
iskanje svoje govorice, ki je neznana, potem je pesem slika mojih uspehov
in neuspehov na obodnici nevarne skrivnosti, ki sem jaz sam.
Poezija nima nobenega praktičnega namena in pomena. In čeprav je
njena govorica blizu čarovniškim obrazcem in molitvam, ni molitev ^i ča-
rovniški obrazec, ker je ta sorodnost samo posledica estetskih zakonitosti,
ki so zunaj volje. Ne more biti molitev, ker je molitev samozadostna. Samo-
zadostnost pa je gibanje, ki je okostenelo. Seveda je že veliko stilov okoste-
nelo, ampak za današnjo poezijo so najbolj nevarni od liberalističnega mar-
ksizma obsedeni teoretiki, ki so pozabili, da poezija nima razvoja, kakršnega
od nje pričakujejo, nikamor ne napreduje, ker je delo duha, ki se ga ne da
opredeliti z bolj ali manj pozitivističnimi analizami in interpretacijami. Biti
pesnik ni nikakršen poklic, ker poklic zaznamuje samo tisto delo, ki je nepo-
sredno potrebno stroju, ki se imenuje družba. Poezija ne izpoveduje nika-
kršne uporabne resnice, saj se dajo resnice veliko prepričljiveje izraziti s šte-
vilkami kot pa z verzi. Poezija je samo pričevanje o stanju tistega, ki poezijo
piše, o njegovi oddaljenosti do sveta, do sebe, do reči.
Lahko torej' govorim na splošno o poeziji, ne morem pa nič povedati
o pesmi, ki je anonimna, neznana. Najmanj priklenjena na reči, kot so druž-
ba, politična ureditev, kraljestvo ali režim. Zato najmanj uporabna. Najbolj
je podobna pogovoru s človekom, ki ga ni, ampak ki vseeno na nenavaden
način vstopa v ris pesmi, čeprav oddaljen v prostoru, času in življenju.
19
Rudi Šeligo:
POKLICI ČAKAUO
5. Čudna ura
V vLsoki in podolgovati dvorani je visoko zgoraj velikanska ura. Dvo-
rana je tako velika in obsežna, da se zdijo naprave, stroji, trakovi, ki tečejo,
drobna delovna mesta, montažne mizice, v razne barve oblečeni ljudje in
celo kakšni nenadni odbleski kovine ali celo pogostno brnenje čebelice pri
justiranju zvonca — da se zdijo neznatni in stisnjeni ob tla kot kakšne žu-
želke. Nad vsemi je prostor zraka kot kakšna manjša atmosfera, osvetljena
z neonsko svetlobo iz domala nevidnih virov. Na vrhu atmosfere je prosojna
poloblasta streha kot kupola, da tudi skoznjo prihaja nekakšna siva svetloba,
ki se potem navzdol zHva v spodnjo, bolj prodirno in delovno, dokler se ne
potopi v nji skoraj brez sive sledi. V atmosferi visoko gori v zračnem pre-
livanju obeh svetlob lebdi velikanska rumena ura. Zelo enakomerno, zelo
zlagoma, komaj vidno se suče okrog svoje navpične osi proti levi in potem
proti desni, vendar samo za nekaj malih stopinj, tako da je očem, ki pote-
kajo po dolžini dvorane ne glede na to, na katerem koncu so postavljene,
zmeraj vidna rumena ploskev, ki je v zvezi z nekakšnim čudnim, motnim
časom, ki ga meri en sam čm kazalec. Tudi obroč je rumen, obe rumeni
krožnici, obrnjeni proti vzhodnim in zahodnim vratom, pa kažeta enako
velik ali majhen čas.
S Tilko je zdaj velikansko drugače. Nima rjavega krilca iz teksona.
Kolena se ne bleščijo v motni zrak, čeprav zelo sedi. Lasje so daljši in mo-
goče bolj mastni, kot da so prej šli skozi takšno valjčasto prešo, so lepljivi,
stisnjeni, in nobenega pramena ni, da bi ga kakšna poševna sila privlačila
v kakšno svojo smer. Vse gre sesuto navzdol, v nekakšno vijoličasto haljo
in malo sesedeni prsni koš, ki plitvo diha.
Na mali podlogi, ki samo z rahlim potegljajem levice steče proti na-
ročju, je pri desni roki slonokoščeno telo slušalke IKI 32. Ne leži niti počez
čez ploščo, kaj šele postrani. Podloga malo vibrira, ko so v zraku zelo prve
stotinke minute in ko je slušalka še zmeraj tam položena po dolgem vzpo-
redno z robom pravokotne plošče. Zraven sta še zmeraj oba bleščeča se
vložka, gornji in spodnji, telefonski in mikrofonski. Kot iz ploščic bleščečih,
ni nobenega prahu, nobene takšne prevleke čez, ki bi potem delala predlo-
žene reči in sestavne dele, kot da bi bili stari ali že dolgo tako predloženi.
Vse je očitno naglo, čeprav se vse in trak na levi pomika navidez zlagoma
in grozljivo enakomerno in zanesljivo. In zraven sta še posebej obe školjki,
telefonska, ki ima na dnu grozd luknjic, in mikrofonska, ki ima zareze na
obodu, dno pa je iz celega. Ni nič prahu. Nobenih smeti. Skoraj laboratorij-
sko čisto. Kovinske luknjice v kovinskem vložku so črne. Zdaj je trenutek
glasbe. Iz komaj vidnih zvočnikov visoko zgoraj v kotih dvorane prihaja iz
različnih oddaljenosti, da je potem večrazsežna in bolj otipljiva. Spuščena je
za deset minut, potem pa je pol ure spet ne bo. Prsti grejo spet v bok halje
in se vtiskajo vanjo, kot da so vlažni. To že drugič v istem taktu, da grejo
oči gor proti kupoli kot v kakšno obnebje, kot da potem ne bi bili več vlažni,
da se izvijač s tuljko več ne lepi obnje in mah vijak več ne pleše med prvimi
tremi konicami prstov, kot da bi bil živ ali kot da bi imel v svojem nare-
zanem telesu pero, ki da ga premetava, da ne more biti na miru niti takrat,
20
ko ga vsi trije prsti zares čvrsto držijo in se temno rjave oči od zgoraj od-
ločno zabadajo vanj, da bi potem vendarle šel in se spojil. Glasba igra za-
dovoljne Kranjce, kot da je kakšna televizija.
Postrani nagnjena glava. Izložba je razsvetljena, prostor za šipo je kot
dvorana, v njej so beli pralni stroji, sesalniki, štedilniki, mikserji in druge
električne reči gospodinjstva. Gleda, dokler ne šine s pogledom tja dol, kjer
se na robu temno zelenega rokava na zapestju prikaže mala črna urica. In
mogoče kar z istim gibom premakne tudi telo, da potem sunkovito in hlastno
kot kakšna večja pika izginja in se vijuga med popoldanskimi ljudmi proti
Pošti in Evropi. Umiri se in zraste, se zbere v pravo telo temno zelene barve
maloštevilnih las in bledo papirnatega obraza pred viso'kim pultom pred
okencem PAKETI, za katerim sedi uradnik v svetlo modri majici in zeleni
kravati, da se pogladi s pogledom navzdol, ko pogleda tja spred, ali pa šele
potem, ko je mogoče samo s kotičkom pogleda, z nekakšno suho vejo gle-
danja že pogledal in slišal. Obdajata ga dve tehtnici. Ki je pred njim na
mizi s stekleničko lepila, nalepkami, mapo znamk in raznimi papirčki pošt-
nega urada in delovanja, je lažja in nebesno modra. Za njim pa je težka in
okovana, postavljena na nekakšen ogromen podstavek, ki je mogoče takšna
miza starih časov, ko so bile vse reči težke in so imele okovje. Okence
PISMA IN ZNAMKE je zaprto. Kupi si znamko za en dinar in petindvajset
par, ki je za Italijo.
Ali kar v Italijo, reče za njenim hrbtom, malo bolj zgoraj in od blizu.
Barva je moška, ni sprašujoča in ima skoraj malo posmeha v sebi. Nemara
noče biti nasilna, mogoče je izrečeno celo rahločutno, ampak se potem, ko
je slišen že tudi pomen, leseno zažene v desno zeleno ramo, od tam odskoči
v školjko uhlja kot pljusek vode, da se mora ozreti naglo, ko prsti tam
spredaj na marmornati plošči pulta šele pobirajo zmeraj lepljive znamke in
rumene kovance. In se malo strese kot od kakšne ostude, ko se ozre in lahko
vidi nasmehljani obraz, ki ji to reče. In še potem, ko se njeno zeleno telo
v zelenem zelo navadnem plašču s petimi gumbi, dvema poševno vstavlje-
nima žepoma, s srednje velikim ovratnikom in s srednjo dolžino, ki se neha
tik pod koleni, umika v zrak poštnega prostora proti vratom — še celo takrat
prsti še kar pobirajo kovance in male znamke in jih potem, ko je roka
navpična in vzporedna s telesom, stisnejo in skrijejo v dno dlani, da gre
roka ob telesu hoje naprej in nazaj, kot da je prazna. Čevlji so rjavi in imajo
srednje visoko peto. Navzgor grejo nesvetleče mlečno rjave nogavice, ki se
potem motno zgubijo pod robom plašča. Zdaj je čisto drugače, da je skoraj
nemogoče. Ni več bleščečega, divje napetega krilca iz teksona, da bi žensko
telo tam v srednjem delu kipelo in izzivalo deževno oziačje sveta, ni kari-
raste bluzice, da bi delala ostre, ravne, tangentne gube ob vsakem najmanj-
šem premiku celo samo kakšne progaste mišice znotraj v telesu ali mogoče
samo že ob notranji napovedi premika, da bi potem nizki obraz žarel v po-
letu gibke, nepremišljene, pa vendarle tako gotove hoje. Ni čutne svetlobe
las, da bi kipeli in vihrali. Ni pomladni mesec maj. Ni veter. V poteku po-
gleda ne poskakuje noben manjši hudiček. Hoja skozi poštni zrak nima no-
benih takšnih škarij. Nima belih iesketajočih se in mokrih zob, da bi sekaU
sivi poštni zrak. Po vsej dvorani tako kot tudi že zunaj odmeva, kako ozračje
gnije iz še zmeraj februarskega podnebja, da je sneg črn, če ga je še kje kaj.
Tudi na Storžiču in te reči.
Še med vrati, ki so nasproti sive Evrope, sune levo zapestje iz rokava
ven, da se zasveti urica, se malo dvigne, vendar že tudi naglo povesi. Gre
gor, gre proti severu. Potem se v manjšem prostoru stisne k velikemu pultu,
pritisne desni bok in roko v desnem žepu k zunanji steni pulta. Položi torbico
predse in čaka. Tam zadaj, za vso dolžino pulta, je takšen dolg hodnik, iz
21
katerega potem vodijo počezni hodniki noter v temo in v police, ki so oblo-
žene z razno železnino, orodjem in drugo stanovanjsko opremo. Reče o ma-
zalki s sferično glavo. Pokaže listič, kjer je napisana oznaka po DIN-u in
kjer so tudi dimenzije. Potem se za nekaj malih korakov preseli bolj na
sever in kupi dva medeninasta vijaka z maticama.
Naglo pogleda na urico in ostro zavije v nizek hodnik nasproti Zele-
njave, ki ima spredaj obokano stebrišče. Gre noter in zapre za sabo vrata,
da je še bolj mračno. Na koncu hodnika so še ena vrata z motnimi šipami
in veliko sivo motnjavo in črno vlago, ki vre iz nekakšne kleti na desni
strani in ki prinaša v nosnice vonj po golazni in črni plesni. Tam postoji
in opreza, čeprav je velik, popoldanski mir. Potem natiho odpre vrata, ki so
res skoraj neslišna toliko časa, da bi lahko šla vmes noga, nato pa zacvilijo
in zaškripljejo kot nekakšna hrastova in velikanska iz starih časov v kakšnih
velikih obokanih prostorih pod kakšno zemljo. Vstopi na neveliko dvorišče,
na katerem so leseni zaboji, tla tlakovana z betonskimi ploščami in vrsta
drvarnic. Iz vseh štirih stranic dvorišča se vzdigujejo mogočne rumene stene
poslopja, da je celo dvorišče kot štirioglata luknja v sredini poslopja. Na
zaboj na levi strani, s katerega štrli tenko pločevinasto vezje, položi torbico
in ogledalce. Malo se skloni in si liči sive ustne, dokler ne zaklokota voda
višje zgoraj v kakšnem visokem stranišču.
In zdaj vseeno naglo, čeprav ni videti tako. Po traku je prišlo telo slu-
šalke, mikrofonski vložek, telefonski vložek, mikrofonska školjka in tele-
fonska školjka. Sestavni del, ki ni bil zdaj transportiran, je vijak z lečasto
glavico, in oprema, ki je že od neskončno zmeraj tu pri roki, je montažna
podloga, mrežica za F 4, gromadnik, izvijač s tuljko za F 4 in izvijač za F 4.
Najprej vzeti slušalko s traku, potem prenos k levi roki. Leva roka ne čaka.
Čeprav je povsod in vse zelo snažno in tako rekoč kot novo, je na poševno
nagnjenem palcu, med nohtom in kožico temna sled, kot da se je tam ujedla
kakšna mastna umazanija, ki potem ne gre ven že kar s prvim umivanjem.
Leva roka gre naproti kot kakšen nagel žerjav in ima prste že tako razpo-
rejene, da prime slušalko in jo položi v podstavek v komaj dveh stotinkah
minute, čeprav nič več sama, zakaj desnica, ki je oddala belo slušalkino telo,
je zdaj prosta in jo tudi pomaga polagati v podstavek. Vzeti je 0,020' in po-
ložiti je 0,019'. To sta najlažji in najkrajši operaciji, sta pa tudi najbolj prvi.
Glasba v atmosferi zganja vik, kot da bi grmeli elektrofoni.
Ko niti ni kapelj dežja, ampak vlaga poševno prši skozi ne:kakšen zrak
po dolžini Prešernove, Sitopi iz knjigarne. V torbici ima zdaj dve okrogli
kredi, zaviti v kos zelenega ovojnega papirja in položeni med druge, neka-
tere tudi cevaste reči tam notri v mrču male torbice. Reče ji izza hrbta o nisi
šla v Pulo in se smeji, mogoče o tem, kar reče in mogoče še o več drugih
stvareh hkrati. Niti ne v Pulo niti kam v Italijo, imaš pasjih dvanajst dni
dopusta, reče in se zbadljivo smeji zdaj ob njeni desni strani, vendar še
zmeraj bolj odzgoraj, da mogoče gleda po sencah svojega obraza navzdol,
ko mogoče gleda tudi posmehljivo, kako grejo potem besede vanjo in kaj
potem notri ponaredijo. Da bi jo mogoče potem žrlo, da bi bilo vidno, kako
v resnici nič ni in te reči. Potem predene nekakšno težko in rumeno mapo
v levo rOko, da gre lahko še bližje in da se obe hoji včasih kar zaletujeta.
Kisle, tenke in goste kapljice dežja pršijo, da jih je ves volumen zraka poln,
da pljuča dihajo kar to gnilo žlobudro pvozne in razmehčane zime, ki je gnilo
mokra, kot je še ni imelo nobeno koledarsko leto te zemljine.
V Galanteriji kupi tri lesene gumbe. So majhni in imajo še zmeraj leseno
barvo. Velika in odsotna prodajalka, ki nenehno gleda skozi izložbene šipe
ven, da lahko vidi, kako se popoldansko ljudstvo pretaka gor in dol, jih
zavije kar v kopijo računa, da je vse skupaj samo kepica papirja. V torbici
je tako več reči, ki so različne in nobena ni zelo velika. Čisto skoraj na dnu
22
pa je še nekaj, še nekaj je in je celo malo skrito in ni samo ena izmed drugih
reči... Naglo pogleda na urico in skoraj steče, s hitro hojo, ki ni običajno
popoldanska. Zakaj ne greš kar z mano, saj so zdaj tam, reče in ima pod
levo roko debelo rumeno mapo, iz katere masivno tišči kepa rjavega ovoj-
nega papirja, v katerega je očitno zavito nekaj težkega in masivnega, mapa
se upogiba, je nabrekla, tišči navzdol in jo nosi Strupi, ki to reče. Da so
zdaj tam in to.
Vzeti izvijač, nastaviti na vijak. Na levi strani šumi, ko mogočno še kar
polzi naprej na nekakšnih namazanih valjih, ki so slišni, čeprav takti narod-
no zabavne glasbe še zmeraj poskakujejo. Na krožnici visoke ure je že načet
majhen del rumene poti, vendar niti toliko ne, da bi bilo potrebno gor po-
gledati. Končno je treba zdaj priviti prvo žilo. Treba je nastaviti izvijač na
vijak. Končno priviti drugo žilo. In je skupaj 0,20'. To je vse skupaj majhen
del krožnice. Ni vredno besede. Rdeča barva je še daleč stran. Koliko je še!
In potem vse skupaj samo še nekajkrat skoz, samo še nekaj taktov in bo
malica. Ni mira, da bi trak tekel in tekel, kot da ni nobenega zraven.
Tako je v nekakšni minuti poznega popoldne, in sicer v tisti, ko oba
pristopita čez neurjene ostanke gradbišča počez čez parkirni prostor k svet-
lim, velikanskim steklenim vratom, še zmeraj sivo in gnilo v ozračju. Notri
je ix>tem vse svetlo razstavljeno in so odbleski. Navzgor po stopnicah ob
rdečih stenah s takšnimi ploščicami vodi smer v stranišča in k frizerkam.
Navzdol po stopnicah ob rdečih bleščečih se stenah vodi smer v velikansko
večerno restavracijo, kjer samotno prebiva velikansko Bernikovo Jabolko.
Na levo od steklenih vetrolovnih vrat vodi smer v nekakšno kavarnico, kjer
se dobi tudi majhna hrana in je odprta vse od jutranjih ur. So leseni stoli,
ki imajo naslonjala zvita v srca in drage vibaste in rdeče oblike, tla so iz
rdečih ploščic, pivski pult je dolg in visok, ob njem so visoki, nevarni in ne-
gotovi stolčki, zrak je rdečkast. Na desno od steklenih vetrolovnih vrat vodi
pot, tlakovana z rdečimi ploščicami, v nekakšen večji prostor pitja in pose-
danja. Stene so surove, zidaki, ki štrlijo iz njih, so grobi, mize so pogrnjene
z belimi prtovi, ki so še sveže bdi, da so vidni tudi robovi pravokotnikov,
kako so bili zloženi in zlikani. Samo nekaj miz ob notranji steni ima stole,
ki so na svetu takšni kot oni v levem prostora, pri vseh dragih pa so z živo
rdečim skajem prevlečeni kanapeji, da je razkošno, da se udobno spočijejo
in tO. Točilni pult je v obliki podkve. Zraven so visoki in nevarni stolčki,
ki so zasedeni in imajo bolj spodaj medeninaste obroče, da lahko počivajo
noge, ki ne dosežejo tal. Ko sedijo gor, fim pole plaščev visijo dol, da je
videti edino nogo, ki jo stol ima, samo v spodnjem delu. Pult se blešči od
svetle kovine. Zadaj so police osvetljene, da nekatere vsebine steklenic ža-
rijo kot ognjena voda, ki mami v nekakšno brezno.
Ko vstopita in ima tako neznaten zelen plašč in Strupi čudno mapo z de-
belo maso pod roko, so skoraj vsi stoli v podkvi zasedeni in se sedeči nagi-
bajo v razne smeri, da so videti tudi presledki zapolnjeni z debelimi rokavi
še zmeraj zimskih plaščev. Svetijo se med njimi včasih stekla kozarčkov in
pepelnikov na svetli kovinski podlagi. Obdaja jih dim, iz pepelnikov in ust
gre gor in poševno v atmosfero sivo in nič modrikasto. Nekateri imajo tudi
dolge in skodrane lase, ki so potem kar pšenično rumeni.
Reče o že je šla nakupovat za novo življenje in kaže z desnico proti
neznatnemu zelenemu plašču in se nič ne smeji. Oba, ki sta prišla, stojita na
sredini podkve in sta zdaj kot obkoljena, čeprav nikakor ni tako, da vsi
v podkvi gledajo vanju. Zgoraj je visok strop kot razrezan in razbrazdan,
ima tramove ali nekakšne konzole v različnih višinah, potem pa še visijo
navzdol ogromna kvadrasta svetila, ki svetijo, ko pride kakšna minuta, ki je
že bolj večerna.
23
Reče o Tilka, kaj te je udarilo, greš v telefonijo, in zdaj še to, in Mojca
o ali res, da je že jutri poroka, ko je jutri sobota, in Henrik z roba o čisto
si nora, in visi s stola kot kakšen masiven plašč in ima še zmeraj zelene oči,
in Magda iz Bitenj o ti si največja koza, kar jih poznam.
Potem gre mali natakarski vajenec v belem suknjiču in v črnem me-
tuljčku tja bolj v kot, kjer je nekaj takšnega kot kakšna kasa, da potem
večplastno zadoni iz zgornjih kotov velike sobane, posebno pa od steklene
stene, za katero je potem recepcija. Nekakšna glasba, ki razžene besede.
Tri različne roke v težkih plaščovih se potem nagnejo k nji, ena je v roka-
vici, in potem pridejo bliže tudi z različnimi obrazi, da jo skoraj zagrnejo
in da se Mojca nekaj tolče po kolenih tam na robu podkve. Iz te obloge
glasbe in drugih teles potem šine njena levica, da gre plaščasti rokav čez
zapestje in se prikaže mala črna urica. Potem se tudi sama iztrga in urno
steče proti vratom, skozi katera jo je pravkar pripeljal Strupi s svojo ne-
mogočo mapo.
Celo malo mlečne sončne svetlobe gori pod kupolo se prikaže, da naredi
svetlobo delovne dvorane neznatno in mogoče za kakšen hip tudi nepotreb-
no. Mogoče se tako zazdi tudi za glasbo, ki je še zmeraj spuščena. Stolček
ob delovnem pultu je vrtljiv, tako da nobeni roki ni treba daleč segati po
gradivo ali opremo, ker se vse telo v halji lahko tja zasuče in se roka samo
malo zgane, pa že ima. Tako zdaj levica pripravlja mali rjavi odcep, potem
ukrivi kabelski čeveljček, ga namesti pod vijak in še zmeraj drži. Drži, ko
desnica privija rjavi odcep in ko justirka, ki preskuša delovanje zvonca
bolj spredaj in ima haljo rožnate barve, kot da je prišla z mandeljnovih
cvetov, naglo vstane, poskoči tiste tri ali štiri korake nazaj, se skloni, ji ne-
kaj zašepeta v uho in spet skoči naprej. Ko zdaj odlaga izvijač, še bolj skla-
nja obraz v montažno ploščo, ampak je vseeno viden tako, kot da je malo
žive barve z justirkine halje preskočilo v njena lica. Levica dvigne slušalko
s podstavka, desnica vzame mikrofonski vložek in školjko. Levica drži slu-
šalko, ko desna vlaga mikrofonski vložek in nastavlja školjko. Ali se je treba
ozreti na visoko rumeno krožnico, ki ni razdeljena niti na šestdeset delov
niti na dvanajst delov časa, ko ves obseg krožnice za čas zunaj dvorane
nima pomena in nastopa kot nekakšen halštatski čas, ki pa to ni...
Potem steče skozi pršeče nebo mimo Brionov in velike detelje cest prav
do nove avtobusne postaje, za katero je potem velika samopostrežna trgo-
vina. Nabavi si kilogramsko vrečko riža in bazooko. Bazooka gre v žep,
riž pa pod roko, s katere visi tudi mala črna torbica. Pred avtobusno postajo
stojijo potniki pod pristreškom in se malo prestopicajo. Navzdol in z vseh
severnih strani se vlačijo štrene mokrote, gnilega vesolja, in v njih ni nobe-
ne napovedi ali kakšne obljube, da bo kakšna pomlad, čeprav v koledarju
piše. Ni nič klic. Barvo, rumeno, ima samo velikanski nasprotni blok Kanar-
ček. Na točno zarisanih mestih, na katerih potem pristajajo avtobusi, se
pasejo golobi, mestne nesnage, in pobirajo nekaj s tal, ki so pobarvana
z naftno barvo. In jih tudi tenki dež ne moti. Ko zagledano gleda, se potem
zdrzne, išče veliko črno uro tam notri in hiti nazaj dol, kar po tej strani
mimo prejšnje Finkove gostilne, čez deteljo, mimo Optike, sive gimnazije in
takoj na desno.
Ob podkvi točilnega pulta sedijo v pozni minuti na visokih in nevarnih
stolih. Vmesne praznine ali nezasedeni stoli so komaj vidni, da jih skoraj ni,
ko sedijo tako zveriženo kot kakšno nametano dračje sem in tja, in potem
široke pole razpetih plaščev prekrivajo tudi stole, ki so prazni. Nekateri se
podpirajo z daleč naprej iztegnjenimi ostrokotnimi komolci, da so tudi ble-
ščeči se deli pulta zakriti, kot da je vse zasedeno. Tla so rdeče tlakovana,
kanapeji ob belih mizah so živo rdeči in samo malo pozasedeni. Ni glasbe.
24
Ni žvenketa kozarcev. Ni glasnih besed, da bi bil zrak gost. Samo včasih
malo izskoči kakšna beseda, ki nič ne pove. Vse je velikansko rdeče.
Vsa zelena se postavi na sredino podkve, da se telesa v plaščovih za-
sučejo. Mojster pijač v belem suknjiču in v črnem metuljčku gre tja v kot,
kjer je tudi kasa, nekaj zaškreblja in se spusti ona znana glasba iz znanih
kotov v sobano. Potem se zasuče in še zmeraj z roko tam spredaj, kjer prsti
mogoče pritiskajo na kakšno tipko, pokaže dve brezhibni vrsti zob.
Reče o kaj pa imaš zdaj.
Reče o ali že nakupuješ, da družine ne bo zeblo in Mojca o veliko pre-
zgodaj si začela, tako kot boš začela, tako bo potem vse žive dni.
Magda sploh ni fina. Svoje dolge noge ima iztegnjene skoraj v podnožje
sosednega stola. So razgaljene do visoke vroče cone, pòli karirastega plašča
visita trdo dol, da sta notranja stegna še bolj omehčana. Nekaj gleda in ima
en prst skoraj v nosu. Zdaj pijem kavo, reče.
Reče o rižu.
Reče Strupi, riž, ta hrana azijatska, in zeleni Henrik z roba o daj, da
vse požremo, da ne bo nič več, in nek rumeni nepoznani tip o če da Magda
kolena gor, ga stresi v naročje in bomo vse požrli, in velika in oranžna
Magda o surovo, tudi azijska ljudstva ga prej sikuhajo, in Henrik in Strupi
in tip rumeni in na levi strani podkve še dva v vijoličastih polpulijih, ki
dišita po sladki vodici prvega britja, grejo v velik smeh kot hrastov sod,
da muzika z vseh vogalov leze nazaj v svoje izvore, in mali mojster Daninih
pijač, ki vendarle najde s svojima ravnima vrstama nizkih zob nekakšen
prostor med dvema telesoma reče o saj ravno zato, zato bo takoj skuhan,
in se napenja čez rob, da bi nemara videl to oranžno naročje in si mogoče
predstavljal, kako vre in te reči.
Dosti, reče Strupi, daj nam riž, jutri se boš poročila. In kar grozeče kot
kakšen graščak davnih časov vzdigne visoko pod strop težko mapo, iz ka-
tere sili ven težka stvar, ki je zavita v omot trgovskega papirja. Daj riž
sem, reče.
In ga strese v zdaj že privzdignjeno Magdino naročje, da potem lahko
z rokami hodijo vanj.
Novi tip, ki mu je ime Jaka, reče o po poroki te ne bo več videti, Tilka.
Reče Mojca o tudi zdaj je ni bilo.
Zmeraj so tri stopnje, reče Strupi, najprej je nekakšna svoboda, potem
služba v telefoniji in potem še ena država v državi, ki se ji reče zakon.
Reče o tako gre vse dol in nobena reč gor ali kam drugam.
Mojca se samo smeji in trka z nohtom po tanki čašici nekakšne pijače,
ki je zarjavelo rumena.
To je zdaj šele prihodnost, reče Jaka.
Reče o moraš nanjo misliti.
Reče o misliti naprej je zmeraj treba
kakšna da boš
ja da boš dobra in zdravo rodila
da boš vstajala ob petih vse pripravila šla v službo hitro nazaj dvigniti
otroka v vrtec pozneje hitro skuhati in pospraviti nekakšnemu možu dati
masa tramvaj
niti ene obleke ne bo več ki ne bi smrdela po parah kuhinje
ko boš zaspala in bojo nekakšne sanje na nebu spanja bojo migljale
na nočnem nebu žlice vilice
ne ampak velikanske matice kabli
ne boš se mogla ozreti ne videti kje da si in ni časa
če boš samo malo hotela ustaviti se da razmisliš kakšno da je in kam
25
da spada zdaj tvoje življenje bo že mleko šlo čez ali pa bo mož v gostilni
vsak dan boš imela bolj zarjavele poteze in plašč bo še bolj visel na
tebi kot na kakšnem ribniškem obešalniku
ki so vsi premajhni
ne
ne narobe.
Reče o človeku je zato na svetu.
Skozi zunanjo steno, ki so je same šipe, je mogoče videti tam na oni
strani ceste v že pravem, razmočenem somraku nekakšne okrogle in ogromne
valjaste stebre iz zarjavelega jekla, ki so mogoče visoki čez dvajset metrov.
Na vsakem je po ena ogromna cinobrasta črka, ki žge somračno vlago atmo-
sfere in pošilja v oko nekakšno življenje. Crke, zbrane v svojem teku v be-
sedo GLOBUS, povezujejo tudi vseh šest mogočnih stebrov, ki so vsak zase
kot kakšni jeseniški kavperji, skupaj pa napovedujejo novo poslovno stav-
bo, ki bo. Tam zadaj je potem stara Gumica, pod njo pa strašni kanjon
Kokre s skalami, v katerih imajo svoj dom kavke, ki se samo včasih in
v posebnih vremenih lepijo na visoko obnebje. Zdaj jih nič ni v zraku, kot
tudi ni nobenega drugega ptiča, je samo sivo somračno, da je še rja jekla
živa barva. Spredaj ob cesti, kjer je bil nekoč pločnik, so planke z veliko
tablo, da je prehod prepovedan in da so graditelj, investitor in objekt znani
tudi tistim, ki se pripeljejo v nekakšnih vozilih po klancu strmo navzgor.
Tu notri pa je cela podkev zelo živa in se z nje kadi in se sliši veliko
glasov. Velike luči z razrezanega stropa, velike luči, razbrazdane, kot kakšni
kvadri, sestavljeni znotraj iz drugih pokončnih in manjših kvadrov svetlečih,
razsvetljene visijo navzdol. Ali svetijo malo prostora tik pod sabo, ker še ni
zelo temno, da črke Globusa še bolj skozi gnili mrak žarijo s svojim velikan-
skim cinobrastim strupom.
Zdaj boš dala za pijačo, reče Henrik, ko je že tako, da Tilka na sredini
podkve odpre torbico, vzame malo denarnico, ki ima vrisano glavo mačke
z brki, in mu jo da v dlan, ki je desna in že odprta in pomaknjena proti
nji, da potem vzame.
Reče o v življenju so čudne reči in potem daš kar ves denar, ki ga imaš.
Reče o jaz sem na vse pripravljena in odprta, in Mojca takoj o če si še
tako, si premalo, saj ti si pripravljena samo na tisto, kar veš, da te čaka, to
pa ni nobena pripravljenost, saj na tisto, kar še ne veš in niti ne slutiš,
da bo, sploh noben živ človek ne more biti pripravljen, in se zviška smeji,
da se ji okrogla rdeča ustnica viha v hrustanec nosa, kot da pa je ona že
vse na tej zemlji skusila in te reči.
Reče Jaka o še.
Mlinar, drugi novi tip, ki nima niti najmanj dolgih las, ampak velikan-
sko vijoličasto kravato, zgoraj blesk krtačastih pšeničnih las in dolge pole
belega deževnega plašča, reče o Mojca, daj mi malo prostora, da nekaj go-
vorim z Jakom. Reče potem o Jaka, dajmo razmigajmo to ljudstvo slovensko.
Samo pri nas ni nič, niti kluba nimamo, kaj šele kaj drugega, in smo dobili
denar za te reči, da lahko začnemo kakšne prireditve, da ne bo to ljudstvo
samo v gostilnah.
Ce ne nehaš, ti porežem ta tvoja rdeča ušesa, reče Jaka.
Samo utihni, jutri ima Tilka pc«-oko, reče in se prižgejo še druge nase-
kane kvadrataste luči tam zgoraj.
Reče o ali boš imela stanovanje in otroke.
Reče o ne drži se tako, saj je še ločitev.
Reče o povej, ali boš imela
ja da jih boš lahko vodila v vrtec
kakšen fašist potem
26
da se sploh ne zavedaš kaj imaš
ne moreš pa pika
sploh ni mogoče videti da je to takšna svoboda dokler ni še slabše
če bi tako naredila da bi si predstavljala tisto kar ni potem je to sedaj
prav v redu
ampak če ne moreš
ne da se predstavljati si kar ni
zato zato je potem vse narobe
in siliš v drugo kar je še slabše
potem je kazen
kakšna
kazen je zmeraj ko si ne predstavljaš tistega kar še ni
ja samo iz sence tega ki še ni pride potem nekaj dobrega za to, kar
je zdaj
o Strupi trapast potem je zmeraj kazen ker je to nemogoče
kazen je zmeraj
o Henrik če je zmeraj kazen
kazen je zmeraj ker je to nemogoče
ker si moraš nakopati jamo nesreče da vidiš srečo ki je bila pred jamo
o Strupi sreča je zmeraj zadaj
sreča ni nikoli sedaj
pride iz jame ki je sedaj
če je zmeraj kazen in jama
ali se ne da premakniti
premakni Mojca
ne pazi na riž trapa
ne stresi ga
tako se bom poročila da bom imela srečo
si jo ker nisi bila dozdaj
pazi če gre po tleh
da pride cela golazen iz pisarn ki bo kričala o huligani prekleti
o se smejiš ko misliš Mojca da se da kaj premakniti prestaviti
vse je prekleto
mi smo prekleti tipi
še premakniti se ne moremo zmeraj eno in isto
zdaj bo večer
o daj mir Tilka
Tilka ne cmeri se
za nikamor nisi
nehaj
še jaz ki imam to sramotno bolezen
spolno ja
se ne cmerim
vsi smo fidamani
šemasti in neodgovorni tipi
samo ne cmeri se tukaj
revica plaka
o Mlinar pa ne zato ker te sliši kako govoriš
Leva roka drži slušalko, desna ima privijanje, ki negibno traja 0,072'.
Tehnika telesa je daleč spredaj, delajo samo prsti, kot da se je ves notranji
smisel za brzino izločil v tenke, malo oljnate konice prstov, ki potem delu-
jejo privijanje, kot da imajo vse centre svoje, od tretje signalne inštance,
hipotalamusa, in ganglijev do drobnih občutkov, ki povejo vsaki blazinici
posebej, če je že trdo privito — da vse telo lahko samostojno prebiva, sicer
v oddaljenosti samo enega komolca, vendar pa mogoče še petsto let daleč
27
v drugačni svetlobi. Tudi ritma nimata enakega. Tilkino telo, iz katerega
raste desnica, ki dela, ima svoj osebni življenjski ritem, ki izhaja iz bitja srca
in dihalnih gibov. Ritem delovanja roke pa izhaja iz velike rumene in na
koncu malo rdeče in alarmne krožnice. Prsti tudi nimajo malih prodornih
oči s sencami raznih pogledov, ki mečljejo svetlobo na reči tega sveta in ki
jih Tilka ima. Tudi če bi prišla iz pogleda kakšna takšna senca preplašenosti
ali bega, bi prsti še zmeraj svojevoljno delovali na montažni podlogi. Prsti
so zmeraj sami. Tudi potem ko v naslednjih tisočinkah minute vzamejo
telefonski vložek in belo školjko, ko potem vlagajo telefonski vložek in na-
stavljajo belo školjko, ko spet privijejo, ko nastopi dozdaj negibna leva,
ki je sama držala, in poda k desni, ki vseskupaj odloži na trak. Cmi kazalec
se je približal rdečemu in kričečemu delu krožnice, ki potem sklepa krog
celega časa, celotnega takta ene minute in štirinajstih sekund, kar je celoten
krogotök časa, ki se potem ogromnokrat ponovi kot isti in pomeni isto kot
v davnih časih razmik, ki je potekel od enega opldanskega zvonjenja do
drugega opoldanskega v izumrlih časih. Zdaj se ne. Zdaj iz velikanske ure
zapiska, ko je odmor. Roke vzdrgetajo, ko zdrsijo dol s podloge, pobešene
oči se zatresejo, ko justirka spredaj že vstane, se smeji in nagiba k drugim,
premika ustnice in gleda sem.
Zdaj skoraj brez vsakih besed ali malih zlogov skoraj presenečeno gle-
dajo v zeleni plašč na sredini podkve na rdeče tlakovanih tleh, ki se polo-
ščeno svetijo in je samo kakšno azijatsko zrno riža streseno in je samo
kakšna mala lužica črne mokrote, ki opominja, da je zunaj vse razmočeno
in da zrak gnije.
Henrik reče o nehaj, čakaj, nehala boš, koj pridem, da boš potem ne-
hala, boš videla. In steče ven, da dolgi lasje in še zmeraj zimski plašč zapla-
vajo proti vhodno izhodni smeri.
Strupi reče o ja, glej, kaj bomo naredili, da boš videla, kako držimo
s tabo, pa naj gre cel svet k hudiču. Mi smo zmeraj skupaj in držimo
s tabo, pa čeprav nas zapuščaš in greš v poroko.
Bolničarka Ana Jefimov, ki se kot mimogrede vstopi zelo zraven in jo
na določen način podrobno gleda skozi tenke in mogoče kar nepotrebne
naočnike, reče o ti si zrela za v posteljo, ne pa za poroko.
Kdo te je kaj prašal, reče Strupi. Ti lahko kar greš.
Napotijo se k mizam, za katerimi so potem nizki kanapeji, oblečeni
v vinsko rdeči skaj. Ustavijo se pri mizi v kotu in stopijo v krog, da od točil-
nega pulta sem ni mogoče videti, kako v tropu plaščastih teles Strupi poteg-
ne iz mape težki omot, kako ga razvije in kako se potem kot blisk pokaže
rezilo male oglarske sekirice. Tudi uho se blešči kot kakšna negovana reč.
Potem še enkrat pogleda proti pultu in tja proti stekleni steni, skozi katero
se vse vidi, in naglo, z velikim občutkom za brzino, useka po naslonjalu,
da rezilo razpara napeti skaj, da se spodaj pokaže nekaj sivo belega, mehke-
ga in prožnega, ki zaštrli ven. Malo vzkliknejo, vendar vzklike takoj potišijo
in rajši naskrivaj pogledajo proti pultu, kjer pa beli točilni mojster išče novo
glasbo tam v kotu, kjer je kasa. Strupi reče o ali zdaj vidiš in že naglo zavija
orodje spet v omot in ga že polaga v rumeno pisarniško mapo. Potem obroč
razrahljajo in ko zašumi sem sapa od vihrajočega Henrika, se čisto raz-
pustijo.
V rokah pred svojim hitenjem nosi lonček fajgeljnov. Ustavi se malo
proč od nje, da lahko nadene nekakšno svečano držo, stegne roke še bolj
naprej in ji jih izroči. Vzame jih, se čudno in negotovo nasmehne in gre
proti stekleni steni, za katero je potem prostrana veža s pultom recepcije
in uniformiranim receptorjem. Tam potem vzame iz torbice izkaznico in
čaka, da receptor vse vpiše. Ko se pomika na levo proti stopnicam, ki vodijo
28
gor v sobe, so vsi tam ob steicleni šipi in ji kot v kakšno slovo mahajo
z rokami in Mojca z robcem. Stopnice grejo potem strmo gor.
In ko grejo stopnice strmo gor v drugo nadstropje, so njeni koraki
zmeraj manj slišni, kot da gre udarec malega čevlja najprej globoko notri
v debelo preprogo in šele potem pride gor in na večerni dan hodnika in je
tako zelo zastrt in gluh in skoraj takšen, kot da nobeden ne hodi. Ključ
v ključavnici sobe 210 gladko in oljnato steče. Torbico mimogrede spusti
na široko francosko posteljo, gre k oknu in pridvigne rebra žaluzij, da pride
malo teh reči od zunaj tudi noter. Glasovi tam spodaj s ceste, parkirnega
prostora in že skoraj nočne in razmočene atmosfere prihajajo gor zelo mot-
no. Velika svetilka, ki visi z debelega kabla, razpetega počez na gradbišču
Globusa pri srednjem kavperju, je zelo prižgana, žari veliko luxov in se
ziblje, čeprav ni mogoče videti nobenega črnega vetra. Na desni strani, blizu
okna je mogoče slišati žleb, kako v njem vsa ta mokrota žlobudra in se pre-
taka globoko dol in v zemljo. 2ivci tam notri in spodaj so nemara kot dračje
in s štrlečih končičev mogoče visijo kar razcefrane tekstilije in vata duše.
Lune ni nobene. Zenici ob oknu sta veliki in temno zazrti v to zunanjost,
ki ima v največji meri barvo portladskega cementa in mokrote. Na licih in
obrazu ni veliko drugačnih barv, pa tudi če mogoče vendarle so, jih ni mo-
goče opaziti, ker je sij sivega februarskega večera od zunaj skozi snažno šipo
velikanski. Poteze, ki grejo poševno po obrazu in tudi dolgo navzdol, niso
niti povešene niti globoko vrezane, ampak lebdijo kot narahlo in negotovo
zarisane in so zelo premakljive in celo malo plešejo in v stotinkah minute
spreminjajo obraz do nerazpoznavnosti.
Potem se obrne v sobo. Čeprav tako malo postoji, pohištva mogoče sploh
ne vidi. Je izrezljano in moderno starinsko, ima robove in svetleče se ključke
v neštevilnih vratcih na raznih ravneh vse od tal pa do visoko pod strop.
Vmes so dodatni enodelni in dvodelni predalčki, komoda z ogledalom, stol-
ček in dve nočni omarici. Vse je geometrijsko v redu in je luženo na pali-
sander. Zeleni zimski plašč s črno podlogo spusti na vznožje postelje počasi
in mehko, da se oblike sukna le počasi in z dolgimi stotinkami minute izrav-
navajo v nekakšno debelejšo ploskev. K postelji potegne stolček, sede nanj,
prekriža noge, stisne tanke komolce v naročje, se skloni naprej in skrije
brado in del obraza v potnih dlaneh. Rjavi, tenki lasje se usipajo, ko miruje,
veke so razvlečene in ne utripajo, ko težko diha in je obrnjena proti ravni
gladini postelje in ko za njenim hrbtom hkrati utripajo cinobraste črke
Globusa.
Za njenim hrbtom je široko okno, skozi katerega udarja sivina in cino-
braste črke, ki so obešene na kavperje prihodnjega poslopja. Obraz je stisnjen
v dlani in nagnjen naprej proti ravni ploskvi postelje, ki je prekrita z rjavo
napeto odejo in je prostrana in prazna kot ravno Sorško polje, samo zgoraj
na zglavju se blešči belina napihnjene blazine in spodaj na vznožju odloženi
plašč. To so edine sence, vse drugo je ravno, in tam bolj naprej v kotu je
še bolj ravno ogledalo, ki ne odbija nobene slike in je samo kot slepo okno.
Potem pridejo prsti k ustom, da začnejo zobje cefrati nohte zmeraj hitreje.
Dlani manejo obraz, potem pa še zmeraj mokri prsti planejo v lase in jih
pričnejo vleči navzdol proti kolenom in tlem.
Potem plane v sobo velik tesnobni vihar, da se prozorna zavesa pri oknu
zamaje in se celo mala obposteljna lučka na nočni omarici nagne v eno
smer in potem še v drago, dokler se glasno, s kovinskim ropotom ne urav-
noteži. Cmosiva svetloba portlandsko cementne barve utripa in valovi od
stene do stene kot kakšen morski vihar. Nekakšen list papirja s komode
zašumi in zdrsne po tleh, vrata, kot da niso bila že dovolj zaklenjena, škrt-
nejo, malo ji privzdiguje lase, kot da se jezijo. Ko jih lovi, tudi že vstane,
počasi stopi čisto k postelji in se zlagoma spusti s trebuhom nanjo. Roke
29
obležijo ob ravnem telesu neupognjene in negibne kot krila jadralnega letala,
obraz je pogreznjen v blazino in joka.
Pozneje od spodaj ali mogoče kje od strani napoči takšna televizijska
in slovenska poskočna glasba. Napočijo tudi drugačni glasovi, razne hoje
in motni ropot, udarjanje posode in nekakšno cvrčanje, kot da so to glasovi
cvrtja iz velike kuhinje tam spodaj. Torej vstane in si naglo umije obraz.
Zdaj tudi prižge luč pri ogledalu, da mogoče vidi, če je kaj razmazanega
na obrazu in to. Ko spodaj vrača in plačuje, se malo smehlja, receptor pa
vrača drobiž in račun, se dela začudenega in se mu pohlepno svetijo oči.
Zdaj je že pozno in črno temno. Cinobraste črke na kavperjih ne žarijo
zelo, ker je rdeči strup potopljen v gostoto mokre noči. Popoldanskih ljudi
ni več videti. Tudi tisti, ki so, ki grejo gor ali dol ali 'počez, so samo ne-
kakšni pasanti, popolnoma brez mrež, cekarjev in aktovk.
Nekakšen maestral, poškropljen z večerno vlago in pršenjem kar pre-
toplega dežja, se pretaka po stari mestni žili gor in dol. Včasih se zlije tudi
v kakšen odcep, da tam pridvigne kakšno odvrženo manjšo reč ali neraben
časopis. Zidovi mogočnih starih hiš imajo črne madeže mokrote. Ce gre
kakšen pogled gor proti nočnemu obnebju, se mora srečati s številom raznih
svetil, ki potem mečejo pahljače svetlobe navzdol in je vidno, kako črtice
dežja nagosto in poševno drobijo svet. Tu spodaj so luči v izložbah, izložba
Kokre, izložba Delikatese, izložba Elektrotehne, izložba Zelenjave. Ampak
za njimi so razstavljeni artikli motni, kot v kakšno gmoto zmečkani, šipe so
odznotraj zarošene in ne omogočajo pogledu, da bi prodrl s svojo svetlobo
jasno skoznje. Ni slišati nobenih ptičev, je samo kakšen avtomobil, ki ima
tudi luči.
Zelo naglo se ozre na urico in steče v staro Poštno ulico in še naprej
mimo Evrope in nizke zasilne lope z Loterijo in Cvetličarno do rdeče ograje
novega mosta, pod katerim se potem razlegajo pene globoko doli narasle
Kokre. Na minijasto, cevasto ograjo nasloni lehti in gleda dol, mogoče dol,
kako se divja voda kodra in včasih med skalami zalesketa in odbije kakšno
nenadno svetlobo, čeprav je vsa večerna atmosfera topo temna in razgrnje-
na kot razmočena črno puhasta blazina in ni tako, da bi bila tam zgoraj
kje luna, da bi potem katerikrat šinila izza pretrganega oblaka in udarila
potem s katerim od svojih krakov sem dol in potem v hitečo vodo globoko
doli, da bi se na kakšni hiteči ploskvici vode odbila gor in zableščala kot
iz ogledala, kaj šele, da bi bilo kje kakšno skrito sonce, da bi sijalo samo
globoiko dol v penečo se vodo, tu gori pa nič in bi bilo očem nevidno. Po-
redke svetilke, ki so speljane ob cesti in čez most, pa svetijo motno in so
zaprte v svoje nevelike kroge, da sploh ne morejo sekati doli po globoki
vodi. Tudi ni videti nič takšnega, kot da bi spodaj hodili kakšni ljudje z moč-
nimi baterijami in svetili po skalovju in vodi, kot se to katerikrat zgodi,
ko je takšna nesreča.
Potem gre desna roka najprej v torbico, vzame ven kredo in jo spusti
v zeleni žep. Ko se vrne, vzame ven znamke in jih spusti v globino, da spira-
lasto in negotovo zaplešejo dol in izginejo. Nemara gleda za njimi še potem,
ko so že v popolnoma neprodimi črnini, kot da je vendarle mogoče videti
kdaj pa kdaj kakšno pikico, ki pleše. Potem nese torbico čez ograjo, ji raz-
klene medeninaste čeljusti in jo obrne, da vse tiste male in nekatere tudi
večje reči notri zarožljajo, ko zdrsnejo ven in veliko hitreje padajo dol.
Počasi, s težkim razmočenim plaščem, ki ne oddaja več nobene zelene
barve, gre na levo, takoj ob Loteriji ostro na levo, kjer je potem tiha trž-
nica. Najbolj temne in široke šipe ima Ribarnica, nasprotne male prodajalne
imajo zavešena okna in vrata. Lesena stojala niso razmetana čez cel tržni
prostor, marveč so lepo zložena tam v kotu. Nasloni se na vrata Ribarnice
in gleda. Mogoče gleda, kako je mir, saj sem ne seže niti šum Kokre, ki je
,30
ostala tam pod mostom. Potem se nagne proti veliki šipi. Cez čas prinese
k obrazu obe dlani in jih položi zraven kot plašnici in gleda noter. Ko tako
gleda, je mogoče, da vidi ob prodajalnem pultu tudi srednje velik akvarij,
v katerem od spodaj navzgor šumijo curki kisika, med njimi pa spokojno
plavajo postrvi.
Spusti dlani, se nasmehne in gre na sredo tržne ploščadi. Tam počepne
in s kredo vse od zloženih stojnic do malih prodajaln napiše LJUBIM
TILKO. Ko si ogleduje beli zapis na črnih tleh z malo postrani nagnjeno
glavo in s kredo v roki, ki je pomaknjena še zmeraj naprej, se tiho zasmeji.
Potem skoraj poskakujoče odhiti navzgor. Ob veliki detelji, kjer se ceste
cepijo na sever, severzahod, jugozahod, postoji, se ozre na vse strani in čez
celo križišče izpiše LJUBIM TILKO. Malo piha veter.
Dušan Pirjevec:
PRI IZVIRIH
SLOVENSKEGA ROMANA
Prvi takorekoč uradno priznani slo-
venski roman je Deseti brat. Avtor sam
ga je označil z besedama: »izviren ro-
man«. Enako je imenoval še Coet in sad.
Doktorja Zobra in Mej dvema stoloma,
med tem ko je Lepa Vida samo roman,
Rokovnjači historičen roman. Sosedov sin
pa povest. Že to kaže, da je bil Jurčič
glede značaja svojih del posebej natan-
čen, kar je zlasti pomembno zaradi So-
sedovega sina, ki ga očitno ni priznaval
za roman.
Z Desetim bratom se je slovenska lite-
ratura slednjič le odprla tudi tisti sploš-
no evropski in izrazito novoveški lite-
rarni obliki, ki se imenuje pač roman,
in z Jurčičem je ta splošno evropska
oblika postala produktivna tudi na Slo-
venskem. Vprašanje o slovenskem roma-
nu tedaj ne sprašuje samo o tem, kako
je slovenska literatura sprejemala neko
splošno evropsko obliko, marveč spra-
šuje tudi o tem, kaj je ta splošna oblika
slovenski literaturi sploh lahko nudila,
v kakšni meri je bila pri nas estetsko
sploh lahko produktivna, kar vse ima iz-
reden pomen za določanje estetskega
ustroja in estetskih razsežnosti romana
na sploh. Vsi vemo, da je slovenski ro-
man nastal s precejšnjo zamudo in prav«
tako dobro vemo, da je šele polagoma
in samo v zelo redkih primerih dosegel«
evropsko estetsko >normo«. Ta dvojna
deficitarnost slovenske proze pa ne go-
vori samo o možnostih in nemožnostih
slovenske literature, marveč tudi o mož-
nostih in nemožnosti evropske roma-
neskne oblike kot take. Deficitarnost, ki
obremenjuje slovensko pripovedno pro-
zo, kaže na notranje meje evropskega •
romana samega.
Naša literarna zgodovina našteva med
pobudami, vzroki in povodi za Desetega
brata predvsem naslednja dejstva: Lev-
stikov literarni program, njegov pripo-
vedni fragment Deseti brat, vpliv Scotto-
ve proze, zlasti njegovega Starinarna, in
nazadnje Jurčičevo osebno doživetje z
Johanno Ottovo.
Na prvem mestu pa vedno stoji Lev-
stikov literarni program, kakor ga po-
znamo predvsem iz njegovega Popotova-
nja. To Popotovanje je gotovo bila važna
pobuda, vendar pa je res, da je Levstik '
prvi slovenski roman v svojih znanih
dveh pismih Jurčiču razmeroma ostro kri-
tiziral, kar nam dokazuje, da Levstik
Desetega brata ni mogel priznati za
ustrezno realizacijo svojega lastnega li-
terarnega programa in svojih teoretičnih
izhodišč. To mora upoštevati tudi lite-
rarna zgodovina, ki prav zaradi tega ugo-
31
tavlja, da je prava realizacija Levstiko-
vega programa šele Sosedov sin. To tezo
je seveda možno dokazati, vendar pa je
težava v tem, da je Sosedov sin za Jur- ^
čiča povest in ne roman, kakor da bi *
avtor sam hotel reči, da Levstikova pro-
gramatična načela sicer res lahko produ-
cirajo povest nikakor pa ne tudi romana. •
Desetega brata očitno ni mogoče brez
posebnih pridržkov vezati na Popotova-
nje, saj pravkar navedena dejstva ponu-
jajo domnevo, da je Jurčič uveljavljal s
svojim tekstom neko drugo in od Popo-
tovanja precej različno razumevanje ro-
mana in morda tudi literature v celoti.
Znova je potrebno premisliti razmerje
med Levstikom in Jurčičem, med lite-
rarnim teoretikom in pisateljem.
Kaj je Levstik zahteval od romana?
O tem nedvomno priča njegova kritika
Lovreta Kvasa, ki mu očita, da je »senti-
mentalen mehkuž<, da samo govori in
da ne dela, med vsemi osebami je »naj-,
nedelavnejši«, zato z njim drugi delajo,
kar hočejo, je plašljivec in celo hinavec
brez prave strasti. Skratka, kakor stoji
v drugem pismu Jurčiču: Kvas je pasi-
ven. Moral pa bi biti delaven, aktiven,
moral bi sam s seboj nekaj početi, ne pa
da drugi delajo z njim, kar se jim po-
ljubi. Vse to je v Popotovanju povedano
z znanim stavkom: »Junak naj dela in
misli, njegovo dejanje naj ga znači.«
Junak mora biti aktiven, delaven,
strasten in sam mora odločati o sebi. Za
takega junaka lahko uporabimo besedo
subjekt. Lovre Kvas potemtakem ni ute-
lešenje subjekta in je hkrati _»nedowšen,
svažnjast značaj« in »najnapačneje črtan«.
V drugem Levstikovem pismu o Dese-
tem bratu beremo tudi: »O junakovej
pasivnosti ne mislim tako, kakor Goethe
in ti za njim.« Jurčič je pasivnost svojega
junaka očitno branil in se pri tem skli-
ceval na Goetheja. Zdi se, da je Jurčič
izhajal iz teorije o pasivnem junaku, kar
bi pomenilo, da niti teoretično ni mogel
. zapopasti tistega temeljnega zgodovin-
skega lika, ki se imenuje pač subjekt,
kar bi pomenilo, da je bila njegova teo-
rija v svojem bistvu docela nezgodo-
vinska.
Geothejeva misel, ki se nanjo Jurčič
sklicuje, je zapisana v sedmem poglavju
pete knjige njegovih Wilhelm Meisters
Lehrjahre. Vendar tu ne gre za pasivnost
V tistem smislu, kakor jo Levstik očita
Lovretu Kvasu, saj razmišlja Goethe v
skladu s teoretično tradicijo, ki jo je v
Nemčiji zasnoval Friedrich von Blancken-
burg, predvsem o razliki med dramskim
in romanesknim junakom.
Mnogo važneje je dejstvo, da je Lovre
Kvas sam zasnovan kot pravi subjekt,
o čemer priča med drugim tale njegova
izjava: »Manj.ka mi svesti, da sem sam
svoj gospodar, na pravem mestu in pra-
vem potu do namena, ki bi mi bil po
volji«. Lovre hoče biti torej sam svoj
gospodar, sam hoče torej odločati o sa-
mem sebi, sam si hoče postavljati svoj
namen, samo tako bo na pravem mestu
•in na pravem potu. Navesti je mogoče
še več podobnih stavkov, vsi pa bi iz-
pričevali, da je v sam temelj glavnega
junaka res položen lik subjekta in da je
ta lik temelj romana.
Kljub temu pa ima Levstik vendarle
prav, ko očita Kvasu pasivnost in vse
druge podobne grehe. Očitno je, da je
vprašanje subjekta, kakor se je odprlo
ob prvem slovenskem romanu, bolj za-
pleteno, pa naj gre za Levstikov pro-
gram ali za Jurčičevo besedilo.
Levstik Jurčiču ne očita samo, da je
njegov junak pasiven, saj piše tudi: »Da-
lje meju kmeti preveč popisuječ edini
proletariat. Zakaj nejsi poleg teh golih
sinov postavil kake trdne kmetske hiše,
v katerej moder mož in delavna žena
vladata sebi in svojcem na blagost? Zdi
se mi, kakor bi tvoja knjiga nehote do-
kazovala, da Slovenci na Kranjskem nej-
mamo srednjih zemljakov nego samo gra-=»
ščake in take preproste ubožce, kakorš-
ne zbiraš pri Obrščaki. To vendar nej
res.« Tu variira Levstik svojo znano mi-
sel iz Popotovanja: »Vzeti bi se moral
kak veljaven domačin in k njemu bi se
vrstile druge manj pomenljive osebe,
kakršnih nam bi ne zmanjkalo tako hi-
tro,«
Navedene Levstikove besede so že sa-
me na sebi dovolj jasne in natančne:
glavni junak ne more biti Lovre Kvas, •
tj, slovenski intelektualec, marveč lahko
to funkcijo vrši samo srednji zemljak,
skratka kmet, kar vse je v skladu tudi
z naslednjo trditvijo iz prvega pisma Jur-
čiču: »Še enkrat, in sicer silno ti pripo-
ročam Jeremijo Gotthelia. Videl bodeš
iz njega, da krivo uče, kteri trdê, da v
povesti ne sme biti edinih kmetskih lju-
di j* (kurziv Levstikov).
Pravi literarni junak mora tedaj
ustrezati dvema določiloma: biti mora.
subjekt, hkrati pa mora biti tudi kmet,
kmetski človek. Spričo te dvojnosti je
potrebno ugotoviti, kakšno je medseboj-
no razmerje obeh določil in ali se lahko
res združita v tak enoten lik, ki je lite-
rarno estetsko produktiven in ni samo
gola teoretična konstrukcija. ———
Kmetskemu človeku, se pravi srednje-
mu zemljaku pripisuje Levstik že apriori
veljavnosti, saj vendar govori o veljav-
nem domačinu, pripisuje mu tudi trdnost
in uspešno vladanje. Potemtakem je
kmetski človek že vnaprej aktiven,
uspešen, veljaven, sam svoj gospodar,
skratka subjekt in ima že apriori vse
tiste lastnosti, ki Lovretu Kvasu manj-
kajo, Biti subjekt pomeni biti kmet, in«
biti kmet je isto kot biti subjekt. Samo
kmet je lahko pravi subjekt in zato tudi
pravi literarni junak. Kmet je takorekoč
privilegirana in edina ustrezna oblika
subjekta, iz česar že sledi, da je kmet-
stvo pravzaprav subjektiviteta subjekta:
človek je pravi subjekt — in s tem tudi
32
pravi literarni junak — v kolikor je
kmet.
Subjektiviteta subjekta seveda ne mo-
re biti nekaj poljubnega in mora imeti
univerzalno veljavo, zato bi bila Levsti-
kova projekcija literarnega junaka ute-
meljena in produktivna le, če bi se pre-
pričljivo izkazalo, da je kmetstvo zares
nekaj univerzalne^ v smislu subjektivi-
tete subjekta, da je torej kmet res edino
in pravo utelešenje subjekta. Zdaj smo
na tisti točki, kjer mora pasti odločitev
o veljavnosti in produktivnosti Levstiko-
.ve teorije.
Ta odločitev je padla že v naslednjih
stavkih iz prvega kritičnega pisma o De-
setem bratu : »Videl bodeš ..., da krivo
uče, kteri trde, da v povesti ne sme biti
edinih kmetskih ljudij. Človek je prvo,
tega je Bog ustvaril, a kmeta in gospoda
šele človek sam.« Prvi stavek, ki je bil
že citiran, ugotavlja, da je edino kmečki
človek lahko pravi literarni junak. Drugi
stavek skuša to ugotovitev, če že ne ute-
meljiti, pa vsaj pojasniti, vendar pa te
svoje funkcije ne more opraviti, saj za-
trjuje, da je prvo človek, med tem ko
je kmet z gospodo vred nekaj drugega,
drugotnega in izvedenega. Kmet potem-
takem ni nič prvega in prvotnega in zato
ni jasno, zakaj naj bi bil nekaj edinega
• in edinstvenega. Tisto izvorno je vendar
človek — in človek tu ne more biti dru-
gega kot ravno subjekt, med tem ko sta
kmet in gospoda samo produkt tega iz-
vornega lika, samo dve njegovi možni
obliki in tedaj glede na izvorni lik nekaj
parcialnega in v tej svoji parcialnosti na-
čelno nekaj enakopravnega. Glede na
univerzalno načelo človeka-subjekta sta
kmet in gospod nekaj irelevantnega. Na-
čela torej, v imenu katerih je Levstik
tako ostro kritiziral Lovreta Kvasa, ni-
kakor ne morejo privilegirati kmetskega,
človeka in iz njih ni mogoče veljavno iz-
vajati sklepa, da je glavni junak kot ute-
lešenje subjekta lahko samo veljavni
kmečki človek in uspešno vladajoči sred-
nji zemljak. Socialna določila ne morejo
postati subjektiviteta subjekta in za
vprašanje literarnega junaka, v kolikor je
le-ta že načeloma utelešenje subjekta,
niso bistveno pomembna. Levstikova teo-
rija je po vsem videzu notranje proti-
slovna ali vsaj neusklajena.
V zvezi s tem je potrebno opozoriti
na uvodno poglavje Jurčičevega romana
Cvet in sad. Poglavje ima naslov Kom-
tesa in se pričenja takole:
Če se že prvi oddelek naše povesti
začenja z aristokratičnim naslovom in
se takoj od kraja suče okrog tistih bolj-
ših hiš, katerim ljudstvo po krivem pravi
gradovi; če se vrti okoli ljudi, ki so
bili do zadnjega časa veci del sovražniki
našega narodnega prizadevanja; upamo,
da nas ne bode nihče doložil niti tori-
stičnih in fevdalnih misli niti da nam
manjka poštenega demokratizma in rodo-
Ijubja. Upamo to tolikanj trdneje, ker
3 — Problemi
nismo namenjeni blagovoljnega bralca ti-
rati po soparnih visokih sobanah ni po
prešuštnih plesih, temveč ga peljemo v
prosto, manj spačeno naravo — ven na
kmete. — In če eni trdijo, da ima vsak
pisalec nehvaležno nalogo, kateri le niz-
ko sega, in hoče iz dejanja in nehanja
prostega naravnega človeka razpletati^
večno uganko človeškega srca in dušev-
nega bitja, eni pak zopet menijo, da sta
le pri izobražencih um in srce toliko
razvita, da se utegne preiskovalec in pri-
povedovalec s srečnejšim uspehom dela
lotiti — obetamo precej tu, da bodemo
skušali oba ta kroga v malo pohvalno
podobo zediniti, kakor bode bralec videl,
če z dobrotno prizanašljivostjo hodi za
nami. Sicer pa se moramo očitno izpo-
vedati, da mi zasebno ne verujemo niti
prvi niti drugi omenjeni misli, temveč
smo prepričani, da smo ljudje v prvot-
nem vsi enaki: povsod tisto nepopisano
in nepopisljivo, nerazumljeno in nera-
zumljivo človeško srce s svojo vročo
ljubeznijo in neznanskim sovraštvom,
burnim veseljem in težečo žalostjo, tihim
mirom in vihamo strastjo. Razloček v
življenju sega pač v srce, budi dušo, uči
človeka misliti, spreminja ga v obliki, v
bistvu — nikdar.«
Na tem mestu ni mogoče natanko
premisliti celotnega tega odlomka. Očit-
no pa je, da so si ljudje za Jurčiča »v
prvotnem vsi enaki«, da je človeško bi-,
stvo eno in isto. Ta misel ustreza Lev-
stikovi ugotovitvi, da je prvo človek.-
Vendar pa Jurčič to vsem ljudem dano
skupno prvotnost izvede konsekventno
do kraja in mu »razloček v življenju«, sc
pravi socialna določenost, velja samo za
obliko a ne za bistvo — in prav ta
doslednost mu omogočata, da ne privile-
gira nobene socialne skupine in da »ze-
dini« v enotno »podobo« dva različna
'»kroga«.
Na prvi pogled se zdi, kakor da je
navedeni odlomek neposredna polemika
z obema Levstikovima kritičnima pismo-
ma, kar pa seveda ni mogoče, ker jc
začel Cvet in sad izhajati preden je Lev-
stik sploh napisal svoje prvo pismo.
Kljub temu je vendar možno, da je za-
četek tega romana zasnovan kot kritični
odgovor na tista Levstikova stališča, ki
jih je Jurčič pač spoznal. Vsekakor pa
je res, da se navedena Jurčičeva teore-
tična izhodišča prav bistveno razlikujejo
od Levstikovega literarnega programa, in
res je tudi, da je Jurčič ta svoja izho-
dišča uveljavljal v vseh tistih svojih tek-
stih, ki jih je krstil za izvirne romanc.
Tistega produkcijskega načela, ki je tudi
znotraj slovenske literature omogočil na-
stanek romana, potemtakem ni formuli-
ral Levstik, marveč Jurčič.
Levstikova teorija romana in proze
sicer nedvomno uveljavlja načelo subjek-
ta, vendar ga ne more vzdržati do kraja
in z vsemi posledicami. Vprašanje je,
zakaj? Glede na dosedanje ugotovitve
33
mora to vprašanje dobiti posebno obliko
in se glasi: zakaj je Levstik zahteval,
naj bi bil glavni junak samo ali pa vsaj
pretežno le kmet, veljavni srednji zem-
ljak? Odgovor je sicer na dlani, a je le
potrebno navesti nekaj citatov. V prvem
kritičnem pismu piše:
Žali bog, da višjih krogov ne bodeš
mogel nikoli tako črtati kakor kmete,
ne zato ker bi ti ne imel sposobnosti,
nego ker jezik nejma še potrebnega ko-
lorita, izrekov itd., kar je pri črtanii tako
zelo važno, kakor posebno tvoji spisi
glasno pričajo. Nikdo ne more jemati,
kdor nejma,- nikdo ne more jemati tam,
kder nej. Ni ti ne jemlji tam, kder nej
nič, da ne dajaj drugim, česar sam nej-
maš. Skrbi me, da bode »Sad in cvet«
okusnejši nemški-pokvarjenim sloven-
skim želodcem, a da bode plešast in pra-
zen takih podob, kakoršne gomaze v
»desetem bratu«; ali vendar počakimo,
da ga dobimo v roko.
Tudi tu variira Levstik nekatere zna-
ne misli iz Popotovanja, med drugimi
tudi tiste, ki govore o dramatiki: »Slo-
venski dramatik bi le same kmečke zna-
čaje lahko obrazil po življenju in naravi.
Kajti bo gospoda, ki je vsa ponemče-*
na ... Kadar bi le te reči pisali drugače,
kakor so v resnici, lahko vidi vsak, da
bi obraževali čas, kakršnega ni med
nami.«
Glavni in edini junak mora biti le •
kmet, ker je kmet edina slovenska real-
nost, slovensko življenje in slovenska na-
rava, skratka edina resnica časa, ki je
pač »med nami«. Za junaka potemtakem
ni dovolj, da je kratkoimalo subjekt, biti
mora še tipični oziroma pravi Slovenec,
kar pa lahko je le, če je srednji zemljak.
Načelo kmetstva Levstikova programa-
tična teorija tedaj ne uvaja zato, ker bi
bilo kmetstvo subjektiviteta subjekta,
marveč zato, ker je kmetstvo resnica i
slovenstva. Notranja protislovnost in s
tem tudi neproduktivnost te teorije sta
očitno posledica »intervencije« nacional-
nega principa in »interesa«, kar pomeni,
da se je proti subjektnosti postavila na-
cionalnost, oziroma, da nacionalnost in
subjektnost nista uglašeni — in to je
zelo jasno razvidno tudi iz Levstikove
kritike Desetega brata, zlasti iz tistih
odlomkov, ki navdušeno hvalijo Marja-
na, njegovo aktivnost, nemehkužnost, po-
gum in strastnost, čeprav ta Marjan ni
niti srednji zemljak, niti pravi Slovenec,
saj je v nacionalnem pogledu mlačen,
neopredeljen, morda celo že ponemčen.
Levstikova ocena Marjana torej dokazu-
je, da je pred nami pravi subjekt, pravi
literarni junak, čeprav ni Slovenec, kar
v zadnji posledici pomeni, da sta nacio-
nalna pripadnost in zavednost za sub-
jektnost junaka vsaj načeloma irele-
vantna.
Vse te sklepe bi bilo treba preveriti
še ob tistem ohranjenem rokopisnem
gradivu, ki kaže, kako je Levstik sam
poskušal ustvariti daljši romaneskn
tekst. To sta dva osnutka za avtobio
grafsko povest. Slodnjak trdi v Levsti
kovem Zbranem delu, da je prvi nasta
leta 1864, torej v času, ki si je tudi Jurčič
že napisal koncept za Desetega brata
Drugi in precej obsežnejši načrt pa jc
po Slodnjakovem mnenju nastal leta 186C
ali 1867, torej v času, ko je bil Deset,
brat že dokončan in je tudi že izhajal
Za naše posebno vprašanje je odločilno
da v Levstikovih zasnutkih glavni junak
ni veljavni srednji zemljak, marveč rav-
no tako kot Lovre Kvas slovenski inte-
lektualec, ki je domači učitelj na neki
graščini, tako da je precej prostora od-
merjeno prav življenju te neslovenske
gospode. Vendar pa se Levstikov glavni
junak ne zaljubi v grajsko gospodično,
marveč v hčer veljavnega domačina —
a ta ljubezen se ne konča v sreči: ne-
sojena nevesta umre, med tem ko o glav
nem junaku zvemo na koncu tole: »Pra-
vé, da so ga 1864. leta videli ostarelega,
žalostnega med Meksikanci.«
V Levstikovi teoriji literature si po
vsem videzu stojita nasproti in drugo
drugega blokirata dve načeli: načelo sub-
jekta in načelo nacije. V kolikor ta teo-
rija dosledno uveljavlja načelo subjekta
in subjektnosti, mora zanemariti načelo
nacije in nacionalnosti. Ce pa dosledno
uveljavlja nacionalnost, mora blokirati
načelo subjekta. Glede na konkretno lite-
rarno formo, se pravi glede na roman,
pa vse to pomeni: ko Levstikova teorija
uveljavlja načelo subjekta, je v skladu
s temeljno strukturo romana, brž ko pa
se poudarek prevesi na nacionalnost, je
roman kot literarno estetska forma že
onemogočen. Dogaja se potemtakem na-
sprotje med določeno literarno estetsko
formo in nacionalnim načelom, ali kraj-
.še: med literaturo in nacionalnostjo.
Jurčičeva teoretična izhodišča s tem
protislovjem niso obremenjena, saj ven-
dar izjavlja, da konstruira svoje tekste
predvsem na podlagi splošnega človeške-)
ga bistva in torej ne po imperativih na-'
cionalnosti. Vendar to ne pomeni, da
Levstikova kritika ni upravičena. Lovre
Kvas res ni pravi subjekt, oziroma je
subjekt, ki se v sebi nekako prelomi in
Levstikove ugotovitve o njegovi neaktiv-
nosti in mehkužnosti so vsekakor točne.
Vprašanje je, zakaj se pri Jurčiču dogaja
ta notranji zlom, ki redno onemogoča,
da bi se njegova besedila lahko potrje-
vala kot polnokrvne romaneskne tvorbe?
Levstik piše o Lovretu Kvasu : »Celo
plašljivec je, akopram ga ti črtaš pre-
mišljeno pogumnega, pa vendar se zanj
sam bojiš, kajti ne smeš ga v gozdu
samega postaviti proti Marjanu, ker dvo-
miš, ali ne bi podplatov pokazal.« Gre
za usodni pretep med Marjanom in de-
setim bratom. Ta dogodek prav bistveno
preokrene celotno dogajanje, zlasti pa
•odloči o Kvasovi usodi — in vendar se
Kvas sam tega dogodka ne udeleži: od-
34
ločitve o njegovi usodi so prepuščene
drugim. Pomen njegove odsotnosti je ja-
sen: Lovre samo zato ne sme razviti
ustrezno aktivnost, da ostane »neomade-
ževan« in »nedolžen« ter tako zasluženo
doseže svojo srečo, ki jo naznanja pač
zadnje poglavje. Neskaljeno srečo na tem
svetu lahko doseže samo kot blokirani
ali zlomljeni subjekt in dogajanje »De-
setega brata« je že od vsega začetka
naravnano v zlom in blokado subjekta.
Pomen te intra tekstualne naravnano-
sti razkriva predvsem dejstvo, da je
Lovre Kvas samo pozitivna varianta svo-
jega strica Petra Kvasa, oziroma Kavesa,
gospoda Piškava, lastnika Podleska, Mar-
janovega in Martinkovega očeta. Oba,
stari Peter in mladi Lovre sta iz iste
rodovine, oba zapustita kmečki dom in
študirata na tujem. Vendar se pri tem
Peter Kvas nekako »spridi«, znanost, ki
mu jo je dala tujina, zlorabi proti domo-
vini, ki jo tudi zapusti, dokler se kot
pravi potujčenec — govori samo še nem-
ško — ne vme spet domov, kjer ga
zadene maščevanje užaljene domovine.
Instrument maščevanja je Martinek
Spak, zato ni čudno, da se »preobleče«
v desetega brata, s čimer si »nadene«
mitične razsežnosti, kar popolnoma ustre-
za njegovi maščevalni funkciji.
V	nasprotju s Petrom Kavesom pa
Lovre Kvas izpričuje, kako nikakor ni
nujno, da bi se Slovenec zaradi »tuje
učenosti« pokvaril in da slovenska do-
movina tudi »znanstveniku« nudi srečno
življenje, samo če ji ostane zvest. Lovre-
tova zvestoba je poplačana in instrument
tega plačila je spet Martinek Spak.
V	Lovretu Kvasu in njegovem stricu
je subjektiviteta subjekta znanost, ali
razum. Nasproti znanosti in razumu, na-
sproti subjektu pa je postavljena domo-
vina — narod. Zlom Lovreta Kvasa kot
subjekta pomeni, da je princip subjekt-
nosti blokiran prav zaradi principa na-
roda-domovine. Tako se tudi v Jurčičevi
literaturi dogaja isto kot v Levstikovi
teoriji: subjekt in narod drug drugega
blokirata, načelo nacionalnosti blokira
dogajanje literature, ki s tem izgubi svo-
jo literarnost in postane ideologija.« Po
teh svojih lastnostih se Jurčičeva bese-
dila ne razlikujejo od Levstikove teorije,
ki svojo bistveno ideološkost in ne-lite-
ramost posebej jasno izdaja v brutalnem
očitku, češ da bo roman Cnet in sad
»okusnejši nemški-pokvarjenim sloven-
skim želodcem«.
Vendar to ne pomeni, da med Jurči-
čem in Levstikom ni nikakršne razlike.
To razliko je v tem trenutku možno ob-
ravnavati predvsem kot razliko med lite-
rarno teorijo in literarno produkcijo.
Levstik je literaturo teoretično že vna-
prej zasnoval kot ideologijo in ne kot
resnico ideologije. Kljub temu je jasno,
da je Levstikova kritika Desetega brata
— vsaj kar se vprašanja subjekta in to-
rej same literarnosti tiče — točna, in to
konkretno pomeni, da veljavna kritika
konkretnega literarnega dela ni bila rea-
lizacija lastnih ideoloških izhodišč, mar-
več se je morala napajati iz nekega
ustreznejšega, prvotnejšega in neideolo-
škega razumevanja ali »doživetja« litera-
ture, česar pa teorija sploh ni mogla
eksplicirati, razen morda v enem stavku,
ki je nanj že zdavnaj opozoril Josip Vid-
mar in ki se glasi: »Poleg vseh hib ima
tvoje delo vendar premagljivo čarobnost,
kar sem čutil jaz in vsak bralcev, s ka-
terimi sem se do zdaj menil o tej reči.«
Premagljiva čarobnost torej, ki jo je mož-
no samo čutiti.
Pri Jurčiču je nekoliko drugače. V
njegovih tekstih je junak že od vsega
začetka zasnovan kot subjekt ne glede
na načelo nacionalnosti in je zasnovan
res literarno. Kljub temu se v sebi zlomi,
oziroma nekako uplahne, kar pomeni, da
se resnica subjekta ne more razkriti.
Jurčičeva literatura ne zmore razkrivati
resnice svojega lastnega izhodišča. Lovre
Kvas je tak, kakršen pač je, da bi ovrgel
tisto skušnjo subjektnosti, ki je uteleše-
na v usodi njegovega strica Petra Kave-
sa. Resnica subjekta je potemtakem že
razkrita, če ne bi bilo tako, tudi Lovre
Kvas ne bi bil možen, kakor tudi Lev-
stikove teorije ne bi bilo. Vendar pa li-
teratura te razkritosti ne vzdrži, marveč
jo ponovno zakrije. Resnica sama se spet
odtegne.
Za premislek o takšnem dogajanju je
potrebno upoštevati še naslednje Levsti-
kove besede o Lovretu Kvasu — njen
prvi del je bi! že naveden:
Celo plašljivec je, akopram ga ti črtaš
premišljeno pogumnega, pa vendar se
zanj sam bojiš, kajti ne smeš v gozdu
samega postaviti proti Marjanu, ker dvo-
miš, ali ne bi podplatov pokazal, kader
bi se bilo treba braniti; zategadelj si
mu v zasedi skrivaj pridružil Martinka,
kterega potem namesti krivdnega Kvasa
zadene po nedolžnem smrtna rana. Ta
krivična prigoda bralca nejevoljno
stresne.
Martinek Spak pade torej po nedolž-
nem, njegova smrt je krivična, vendar
pa je ta krivična smrt potrebna, da bi
Lovre Kvas dosegel svojo srečo in da bi
se njegova zgodba sploh lahko razpletla
do kraja, čeprav se je že »odrekel« svoji
subjektnosti in prenehal biti »upesnitve
vreden junak«. Lovretova sreča je tedaj
prav tako zgrajena na nedolžni žrtvi ka-
kor uspeh njegovega strica Petra Kavesa.
Vendar je ta resnica v opisu Lovretovc
zgodbe dvakrat prikrita. Na eni strani
je Martinekova smrt glede na Lovretovo
zgodbo docela naključna in nima z njo
nobene neposredne zveze, saj se zaplete
v pretep z Marjanom zaradi svojih po-
sebnih razmerij do tega svojega polbrata,
predvsem pa zaradi maščevanja, ki ga
v imenu mrtve matere izvaja nad starim
Kavesom. Razen tega pa je utemeljena
kot nekakšna pravična kazen, »Zato me
35
je Bog kaznoval sinoči,« pravi umirajoči
deseti brat — in prav proti tej uteme-
ljitvi je Levstik posebej »protestiral«, ko
je zapisal:
Ves originalen je ubogi, pošteni Mar-
tinek, ki ima obilo plemenitejši značaj
od Kvasa. Da se dr. Kavesu maščuje,
tega mu nikdo v zlo ne šteje, kajti zdi
se, kakor da ga je Bog zločinskemu star-
cu poslal za šibo, ktero si je v mladosti
sam spletal.
Načelo »nedolžne žrtve«, ki »prinaša«
srečo glavnemu junaku, hkrati pa omo-
goča, da se zlomljeni subjekt do konca
zgodbe še vedno pojavlja ko junak, je
Jurčič ohranil tudi v Doktorju Zobru,
v manjši meri pa v romanu Coet in sad,
dokler ga v Mej dvema stoloma in Lepi
Vidi ni opustil. Vendar to ne pomeni, da
je v teh dveh romanih načelo subjekta
že dosledno izvedeno do razkritja lastne
resnice: polom glavnega junaka v roma-
nu Mej doema stoloma ni uveljavljen kot
dovršitev subjekta samega, marveč samo
kot posledica tujega, ne-slovenskega vpli-
va, kar velja tudi za Lepo Vido. Subjekt
je v svojem polomu predvsem žrtev dru-
gih, ne-slovenskih sil, tako da tudi v teh
dveh besedilih prav nacionalno načelo
»preprečuje« razkritje resnice.
Pri tem je posebej značilno, da je
učinkovitost tujih podobnih vplivov v
premem sorazmerju s stopnjo junakove
nezvestobe lastnemu kmečkemu izvoru.
To sicer ne pomeni neposredne zmage
Levstikove teorije, saj je glavni junak
v tem primeru ne-kmet in ne-Slovenec
in samo kot tak je lahko tudi subjekt.
Pač pa je očitno, da sta se s tem stop-
njevali predvsem ideološkost in ne-lite-
rarnost Jurčičevih besedil.
Dogaja se torej medsebojno blokira-
nje ali oviranje subjektnosti in nacional-
nosti, ideološkosti in literarnosti, kar v
našem primeru pomeni, da so roma-
neskni teksti prostor dvojnega prikriva-
nja zgodovinske resnice. Vprašanje med-
sebojnega blokiranja kot tako pušča pri-
čujoči članek odprto.
Niko Grafenauer:
PESNISTVO IN KRITIKA
Problematika, ki se razpira pred nami
z naslov'om pričujočega spisa, je izred-
no obsežna in raznovrstna, saj bi bilo
mogoče razmišljati o njej tako z literar-
no teoretičnega kakor s historičnega vi-
dika, tako na nivoju socioloških korelacij
med kritiko in literarnim delom kakor
na ravni njune ideološke korespondence,
tako z gnoseološkega kot s fenomenolo-
škega aspekta, takio s pozicij aletizma kot
s stališča njune različne semiološke opre-
deljenosti. Skratka, območje razpravlja-
nja je skorajda nepregledno, zato je naš
namen v prvi vrsti ta, da skušamo opi-
sati ontološki položaj kritike in literar-
nega dela, s tem v zvezi pa prikazati
tudi njuno medsebojno razmerje in ga
naposled aktualizirati v naši literarno
kritični praksi.
Že dalj časa se slišijo glasovi, da kri-
tike, ki bi se vrednostno ukvarjala z
literarno produkcijo, pravzaprav /ni, da
je zabredla v krizo, iz katere ne ve iz-
hoda, da je do kraja dezorientirana in
zblojona. Te ugotovitve ponavadi pove-
zujemo s krizo humanističnih vrednot, ki
da se odraža tako v sami literaturi ka-
kor tudi v kritiki. Kriza literarne kritike
se nam torej prikazuje kot emanacija
širših kriznih procesov, kakršni prizade-
vajo tisto teleološko urejenost in razvid-
nost sveta, ki ima svoje središče v tako
imenovanem človekovem bistvu, se pravi
v tem, kar človeka raz-ločuje od stvari,
rastlin in živali. Vrh tega teleološkega
sistema je humanitas, ki ne označuje te-
ga, da človek je, marveč to, kaj je, torej
bistvo, kajstvo, quidditas, ne pa bit. Brž
ko pa je tako, je seveda to, da nekaj je,
manj važno ali celo irelevantno v odno-
su do vprašanja, kaj tisto nekaj je. Vse,
kar je, mora namreč imeti svoje s-misel-
no opravičilo, utemeljeno mora biti v
tem, kar človeka raz-ločuj-e od stvari. To
pa seveda pomeni, da se v takšnem tele-
ološkem sistemu bivajoče izkazuje za
.30
eksistentno le, če je subjektivizirano, če
je torej usklajeno z opisanim temeljem
ali bistvom, ki tiči v človekovi raz-loče-
nosti.
Samo od sebe se zastavlja vprašanje,
kaj to bistvo pravzaprav je, kaj je tisto
temeljno ali prius, ki daje stvarem in
pojavom njihovo razvidnost in s tem
trdnost in zanesljivost. To vprašanje se
glede na predmet našega razmišljanja da
formulirati tudi taikole: kakšen je temelj
ali bistvo literarne kritike? Pri tem mo-
ramo takoj pristaviti, da je vsebinski
obseg pojma »kritika« opredeljen ravno
s tem bistvom, ki ga moramo šele opi-
sati, kar pomeni, da bomo govorili o
čisto določenem tipu kritike, ki je inten-
cionirana k temu, da eksplicira bistvo
literature, ki je hkrati tudi bistvo te
kritike. To bistvo smo imenovali huma-
nitas. Govorili bomo torej o humanistični
kritiki, o njeni krizi, kakor tudi o vzro-
kih in posledicah te krize.
Beseda kritika izhaja iz grškega izra-
za -/.pi^'-S, ki pomeni ločitev, razpor,
spor, ' prepir, izbor, izvolitev, odločitev,
preizkušnjo, presojo, pretres, pa tudi sod-
nijsko preiskavo, obtožbo, pravdo, sodi-
šče, pravico, pravičnost, kazen. Samostal-
nik xipÇtj ima pendant v glagolu ocotvw,
ki vsebuje naslednje pomene: ločiti, iz-
voliti, izbirati, soditi, smatrati, obsoditi,
tožiti, zasliševati. Latinska izpeljanka te-
ga glagola (cerno) pa že v znatni meri
izgubi izrazito justični poudarek, saj po-
meni razločiti, odbirati, videti, opažati,
poznati, razumeti, odločiti, skleniti, pre-
soditi.
Semantični obseg teh pojmov je torej
izredno širok. V vseh njegovih tematič-
nih razsežnostih pa je prisotna neka te-
meljna značilnost: očitno je namreč, da
kritika v svoji izvorni obliki označuje
takšen akt, v katerem se nekaj od ne-
česa ali o nečem odloča. Beseda kritika,
kot jo poznamo in uporabljamo danes,
je potemtakem izgubila pomen specifič-
nega, juridične sankcije, ohranila pa je
pomenske razsežnosti od-ločitve, spora,
izbora, presoje, pretresa, sodbe. Iz vsega
tega pa je razvidno, da že sam pojem
»kritika« označuje določen proces, kate-
rega vsebina je odvisna od sistema vred-
not, v katerem nastopa, in ki opredeljuje
ter strukturira praktično, to je normativ-
no vedenje posameznih zgodovinskih
epoh. Za naše razmišljanje je zato temelj-
nega pomena, da govorimo o kritiki s
stališča njene krize, torej v kontekstu
njene aktualne zgodovinske usode, ki je
seveda tesno povezana z usodo tako
imenovanih humanističnih vrednot. Brž
ko pa govorimo o krizi, ki je tako po-
stala predmet našega razmišljanja, je jas-
no, da smo na poseben način tudi sami
zapleteni vanjo, saj nas razpravljanje o
njej fenomenološko opredeljuje, zakaj
s svojo zavestjo ostajamo znotraj kritike
in znotraj njene usode. Če ne bi bilo ta-
ko, bi bila ta usoda in ta kriza za nas
docela irelevantna in je sploh ne bi je-
mali v obzir.
Rekli smo že, da se v samem pomen-
skem razponu besede kritika kaže dolo-
čen proces, ki nas opozarja na to, da je
kritika mogoča le, če se najprej izvrši
neka od-Iočitev, raz-ločitev, raz-por ali
distantia, ki je conditio sine qua non kri-
tičnega mišljenja. Ta razmak ali razlika
pa se ne more uveljaviti na »nivoju« biti,
kjer je vse, kar je, »enakovredno« in se
diferenciacijsko vprašanje sploh ne more
zastaviti. Distanca se vzpostavi šele, ko
aktualiziramo bistvo, ko se torej začne-
mo spraševati po smislu vsega, kar je.
Kritika je zato možna samo na ravni te-
ga spraševanja po bistvu. V kritiki kot
raz-poru je tedaj že od vsega začetka
impliciran razkol med tem, kar je, in
smislom ali bistvom bivajočega. Ali dru-
gače povedano: izvor kritike je v člove-
kovi s-miselni zavesti o bivajočem, kar
pomeni, da se je razmak med bitjo in
bistvom uveljavil z ekstrapolacijo zavi-
sti, da je torej nosilec bistva ratio. K¿r
pa je bistvo zunaj tega, kar je, ker je v
raz-poru z bitjo, iz tega sledi, da je te-
daj možno samo kot poseben način za-
vesti, ali natančneje rečeno, da je realno
prisotna samo zavest o tem bistvu. Do-
kler pa je prisotna samo zavest o niem
in torej samo bistvo ni realizirano, saj je,
kot smo ugotovili, »zunaj biti«, ga je mo-
goče le misliti, se pravi, da je navz.5če
samo na način ideje ali idealitete: bistvo
je realiteti transcendentno.
Ker pa beseda kritika, kot vemo, vse-
buje tudi pomen pretresa, presoje in
sodbe, je samo po sebi umevno, da se
mora v njej uresničevati ideja bistva.
Presoja in sodba sta namreč možni edino
z vidika nečesa »višjega«, idealnega, v
imenu česar je mogoče vrednotiti to, kar
je. Z drugimi besedami povedano: te-
meljna lastnost kritike je ta, da preverja
skladnost ali neskladnost posameznega
pojava z idejo bistva, s katero razpolaga.
S taikšno primerjavo pa hkrati že tudi
uresničuje svojo idejo bistva v realnosti.
Kritik tedaj nastopa kot subjekt ali nosi-
lec tistih procesov, ki naj privedejo do
tega, da bo ideja postala resničnost. Po-
javlja se torej v imenu idealitete, ki še
ni realizirana, z namenom, da bi bila. To
pa pomeni, da se kritična presoja dogaja
na ravnini hotenja, težnje ali najstva.
Človek lahko sodi in presoja, dokler je
pred njim neuresničen cilj, dokler je zno-
traj tega najstva in svoje intencionira-
nosti k idealiteti ali bistvu. Iz tega sama
po sebi sledi ugotovitev, da tudi huma-
nitas ni nič drugega kot nerealizirano
človekovo bistvo, torej zgolj ideja, ki se
mora uresničiti, da bo dosežena identite-
ta bistva in biti, se pravi skladnost tega,
kar je, s tistim, kar naj bi bilo. Le tako
bi namreč insuficientna realiteta instala
polna in samozadostna. Kritika ni tedaj
nič drugega kot tisti akt, v katerem se
človek (kritik) skuša uresničiti kot sub-
37
-iectum ali temelj s-miselnega sveta. Ker
pa je tudi sam eksistencialno vpet v rea-
liteto, ki je nezadostna in pomanjkljiva,
se ne more realizirati kot popolni, abso-
lutni subjekt, marveč je ves čas zgolj tež-
nja, potentia, da bi bil to, kar ni. Prav
ta njegova neuresničenost je tista temelj-
na lastnost, zaradi katere so človekove
sodbe relativne, ali kot ponavadi pravi-
mo, subjektivne. Kritika je tedaj ena iz-
med metod uresničujočega se, aktivnega
subjekta. Tisto, kar človeka zvablja v
kritično delovanje in vedenje do sveta,
je potemtakem ideja o tem, česar ni, saj
se >nahaja« zunaj biti. To, kar ni uresni-
čeno, pa ponavadi imenujemo vrednote,
ki so to, kar so, prav zaradi tega, ker
niso realizirane. Humanitas kot inteligi-
biliteta, potentia se v luči teh ugotovitev
kaže kot potreba po realizaciji vrednot.
Ta potreba pa se v vsakdanji socialni
praksi izraža v obliki norm, ki predpisu-
jejo in opredeljujejo način človekove par-
ticipacije na tistem, česar ni. Norme in
zahteve, ki usmerjajo eksistenco, tedaj
predstavljajo način človekovega samo-
utemeljevanja, ki na tehtnici metafizične-
ga raz-pora med realiteto in idealiteto
hkrati do kraja razgalja in aktualizira tu-
di njegovo insuficientnost in breztemelj-
nost, iz katere se sploh lahko poraja po-
treba po samoutemeljitvi.
Vrednote so torej tisto, kar določa
človekovo kajstvo, bistvo ali humanitas,
zato tudi govorimo o humanističnih vred-
notah. To bistvo ali kajstvo, ki človeka
raz-ločuje od stvari in živali, je tedaj tisti
razlog, vzrok ali temeljni princit, v ka-
terem je človek človeško utemeljen. Člo-
vek je tedaj v tolikšni meri sub-iectum,
kolikor je bliže temu, kar naj bi bil, a ni,
to je v skladu z idealiteto, in kolikor
bolj je v raz-poru ali sporu z realiteto.
Kritika kot presoja in sodba potemtakem
ugotavlja, koliko je to, kar je, v skladu
z njeno idejo o bistvu. Literarna kritika
tedaj išče v pesniškem delu njegovo l)i-
stveno idejo, ki mora biti adekvatna nje-
nemu lastnemu izhodišču in njeni lastni
utemeljenosti v idealiteti. Kritika se te-
daj ravna po znani formuli Veritas est
adaequatio intellectus et rei. Takšno kri-
tično ravnanje pa je možno samo v pri-
meru, če pesniško delo velja za mimesis
ali posnemanje bistva.
Tovrstni kritični postopek je prvi
uveljavil že Platon, ki je v imenu večje
ali manjše zvestobe pesništva denuiran
izpeljal znano kvalitativno diferenciacijo
med načini pesniškega upodabljanja bi-
stva in tako implicite izdelal tudi nor-
me, ki določajo vsebino in način social-
nega bivanja pesniških del. Kritika, ki
temelji na formuli varitas est adaequatio
intellectus et rei, je tedaj v osnovi izraz
normativnih zahtev tiste misli, ki v lite-
rarnem delu ugotavlja njegovo s-misel-
nost glede na idealiteto. Bistvo, Idejo,
Vrhovno vrednoto, Boga. Nietzsche je
prvi v zgodovini evropske misli radikal-
no razkril konsekvence, ki izhajajo iz
takšne človekove opredeljenosti po idea-
liteti. Ontološki sistem, ki je urejen gle-
de na neko najvišjo, transcendentno
vrednoto, h kateri je usmerjeno vse člo-
vekovo delovanje, t>odisi da je ta vred-
nota Bog, Ideja, Duh, Človek ali Subjekt,
ima za Nietzscheja izraaito nihilistične
razsežnosti, saj človek s postavitvijo teh
vrednost ni dal sebi najvišje vrednosti,
marveč prav nasprotno, v njih se izraža
zaničevanje njegove lastne eksistence.
Nietzschejev stavek »Bog je mrtev« od-
vzema inteligibilnosti transcendentnega
bistva njegovo socialno formativno velja-
vo, kar je v najtesnejši zvezi tudi z nje-
govo zahtevo o prevrednotenju vseh
vrednot, ki s tem, da kažejo pot k neče-
mu, česar ni, človeka odvračajo od res-
nice biti in ga pehajo v njeno zanikanje.
Nietzsche je torej v določenem zgodovin-
skem trenutku, ki je njegovo misel o pre-
vrednotenju vseh vrednot sploh omogo-
čil, izvršil radikalizacijo platonizma, če-
prav je ta njegova radikalizacija še zme-
rom utemeljena v misli, ki na eni strani
postulira razliko med fenomenom in res-
nico, na drugi strani pa jo negira. Prav
zato je nihilizem, ki ga odkriva v tradi-
cionalni eshatologiji, pri njem premagan
per negationem, kot prevrednotenje in
negacija danih vrednot, kar pomeni, da
je še zmerom opredeljen po njih in torej
tudi sam žrtev nihilizma.
Njegovo vzpostavljanje volje do mo-
či kot čiste biti, ki se izraža na način
dionizičnega opoja in slasti, je, kot ugo-
tavlja Heidegger, isto kot čisti nič. V
čisti volji do moči, ki se uveljavlja v po-
stajanju in večnem vračanju enakega, ni
eshatološkega perspektivizma, ker tudi
ni transcendentnih vrednot, ki so raz-
vrednotene s tem, da je razkrit njihov
nihilistični pomen. Bistvo tako postane
izrazito človeška zadeva, ki ni nekaj
apriornega in nespremenljivega, marveč
potentia, ki se uresničuje v njegovi vsak-
danji praksi, v takšnem položaju, ko ima
človek načeloma vse možnosti, da se
konstituira kot subjekt, da vzame, kot
pravimo, usodo v svoje roke, postane
edino merilo stvari njegova volja in moč,
da se konstituira kot subjekt. Ali z dru-
gimi besedami povedano: človek je sub-
iectum, če z voljo in močjo obvladuje
svet, kar pomeni, da je njegova temelj-
-itost toliko intenzivnejša, kolikor večja
je njegova volja in moč. V območju sub-
jektivističnega relativizma, kakršnega je
s svojim prevrednotenjem vseh vrednot
uveljavil Nietzsche, se takšna volja, ki je
učinkovita, če je njen cilj tudi moč, če
torej presega raven gole volitivnosti in
se uveljavlja kot volja do moči, mora
izkazati za samo-voljo, saj se lahko ures-
ničuje samo na račun volje do moči dru-
gih potencialnih subjektov. Ker torej ni
več občeveljavnega in zavezujočega siste-
ma vrednot, ki bi se jim človek slepo
pokoraval, tudi ni več enotnega smisla.
38
ki bi utemeljeval človekovo prakso. Po-
sledica tega je seveda anomičnoet danih
socialnih in zgodovinskih razmerij, v ka-
terih so vse norme izraz volje do moči
posameznih subjektov in njihovih ideo-
logij. Takšna situacija pa je možna zate-
gadelj, ker vsi ti subjekti niso resnični
nomos aH zakon sveta, saj je prav nji-
hova volja do moči izraz hotenja, da bi
bili sami v sebi utemeljena moč, torej zu-
naj sleherne volitivnosti, kar seveda po-
meni, da tudi niso pravi in popolni sub-
jekt. V volji do moči, kot jo je definiral
Nietzsche, se tedaj kaže potreba po člo-
vekovi absolutizaciji in samoutemeljitvi
v eksistenci, kar seveda ni nič drugega
kot nanovo tematizirand nihilizem. Nietz-
sche skuša ta nihilizem premagati s teo-
rijo opoja in slasti, ki mu predstavlja
najvišji trenutek človekove eksistence,
saj človek v tem opoju stopa v identite-
to vsega in niča, biti in nihila; šele v tej
identiteti se konstituira kot popolni, v
samem sebi utemeljeni subjekt. Vendar
Nietzsche prav s postuliranjem opisane
identitete ostaja znotraj metafizičnega
mišljenja, saj je bit v njej hkrati potrje-
na in negirana, kar pomeni, da se mu za-
kriva ontološka diferenca med bitjo in
bistvom, med tem, kaj človek je, in tem,
da je, med ontičnim in ontološkim.
Vsekakor pa je razloček med Niet-
zschejevo filozofijo in tradicionalno hu-
manistično eshatologijo velik. Humani-
zem namreč, kot že vemo, človeka ute-
meljuje v transcendentni biti ali bistvu,
zaradi katerega je človek kot realno bit-
je zgolj neuresničeni projekt, kar pome-
ni, da humanizem briskira to bit-je in ga
utemeljuje v nečem, kar eksistira samo
kot ideja bit-ja. Njegova misel torej iz-
haja iz pozabljenja dejstva, da človek že
je in da je vsa njegova resnica v tem
je in ne v tem, kar naj bi bil, a ni. Ali
če parafraziramo Heideggerja: humani-
zem temelji na pozabljenju biti. Prav iz
tega pozabljenja biti se humanistični
misli v nasprotju z Nietzschejem prika-
zuje uresničitev človeka kot subjekta ta-
ko, da to uresničitev projicira v neskonč-
nost. Z Nietzschejevo zahtevo o prevred-
notenju vseh vrednot in z razgaljenjem
njihovih nihilističnih razsežnosti se je
šele odprla pot iz tega pozabljenja, ki
vodi v radikalizacijo in konec platonistič-
nega raz-pora med videzom in bistvom,
med eksistenco in esenco, med fenome-
nom in resnico. Vse to pa ima odločilne
posledice ne samo za sodobno filozofsko
mišljenje, marveč tudi za vsa druga po-
dročja človekove dejavnosti, tudi za so-
dobno literarno kritiko. Ce torej govori-
mo o krizi humanistične literarne kriti-
ke, tedaj ta kriza ni nekaj naključnega in
zaradi svoje naključnosti odpravljivega,
marveč je v najtesnejši zvezi s samo
usodo platonizma.
Rekli smo, da je kritika od-ločanje,
razjpor na eni strani in presojanje, sod-
ba na drugi strani. V njej je torej impli-
cirano neko razmerje, ki nam govori, da
se kritika kot presoja in sodba lahko do-
gaja samo skozi svojo od-ločenost od ti-
stega, o čemer sodi in presoja. Literarna
kritika je tedaj možna le, če je od-ločena
od literature (pesništva), saj je drugače
ne bi mogla soditi in presojati. Hkrati pa
je z literaturo v neukinljivi povezavi
ravno po tej svoji razliki ali raz-poru.
To, kar je kritiki in literaturi skupno, jc
namreč prav ta raz-por, ki se fenomeno-
loško kaže v tem, da kritika ni pesništvo
in pesništvo ni kritika, zato se moramo
vprašati o pomenu in vsebini tega, kar
nista.
Pesništvo kot pesništvo je prvi postu-
liral Platon, ki o njem govori kot o po-
snetku posnetka bistva ali Ideje. Pesni-
štvo je v kontekstu platonizma torej
mimesis nečesa bistvenega, kar se je pri
Heglu izoblikovalo v znani stavek »Umet-
nost je čutno žarenje ideje« in v marksi-
stični teoriji umetnosti našlo odmev v
ugotovitvi, da je umetnost čutno nazorno
prizakovanje resnice.
V vseh teh primerih gre torej za takš-
no prikazovanje bistvenega, ki se uve-
ljavlja v fenomenu in ga je zato mogoče
dojemati s čutili, to je na estetski način.
Hkrati pa je v teh izjavah o umetnosti
implicirana tudi načelna razlika med fe-
nomenom in njegovo resnico ali bistvom.
To, kar se dogaja v umetniškem aktu, je
tedaj čutno nazorna aktualizacija odsot-
nega bistva, ki je zastopano v ideji o
njem, kar pomeni, da je umetnost čutno
žarenje in prikazovanje nečesa, kar pri-
pada svetu idej. Ali z drugimi besedami
povedano : umetnost je »utelešenje« idea-
litete, se pravi, da je v njej nekaj »ne-
čistega«, problematičnega, kvazirealnega
in kvaziidealnega. To je očitno tudi na-
potilo Platona, da jo je proglasil za laž,
Hegla, da jo je v svoji ontološki hierar-
hiji postavil pod filozofijo, Nietzscheja,
da je pesnike označil za lažnivce. Pesni-
štvo je potemtakem nekaj medialnega,
saj ne pripada docela ne svetu realnosti
ne svetu idealnosti. Prav ta vmesnost in
breztemeljnost je tista njegova konstitu-
tivna razsežnost, ki mu očitno daje sta-
tus umetnosti kot posebne metafizične
strukture. Zato tudi ni naključje, da se
pesništvo kot pesništvo, ki ni ne zgodo-
vina ne filozofija, pojavi šele z nastopom
platonizma in je zato tudi ves čas opre-
deljeno po njem.
Temu statusu mora biti nedvomno
prilagojena tudi literarna kritika, saj bi
sicer v pesništvu ne mogla prepoznati in
pripoznati predmeta svojega mišljenja.
Rekli smo že, da je komunikacija med
njima možna samo na ravnini tega, kar
ju fenomenološko razločuje, ker bi bila
v nasprotnem primeru pesništvo in kri-
tika eno in isto. Komunikacija med feno-
menom pesništva in fenomenom kritike
potemtakem poteka preko njune identič-
nosti v tistem, česar v njiju ni. Če je fe-
nomen pesništva, kot smo ugotovili, čut-
39
no nazorno prikazovanje resnice, je te-
daj fenomen kritike kot presoje in sodbe
preverjanje, kakšno je to prilcaaovanje
resnice. Kritiki gre torej za ugotavljanje
adekvatnosti pesniške (čutno nazorne)
aktualizacije resnice z njeno lastno idejo
resnice ali bistva. Njeno izhodišče je te-
daj v razliki med fenomenom in resnico,
kar pomeni, da postulira resnico kot
odsotno prisotnost, ki jo mora s svojim
posredovanjem šele aktualizirati. Če bi
bila namreč resnica v pesniškem delu na
prvi pogled očitna in enosmiselna, kriti-
ka sploh ne bi bila potrebna.
Očitno je tedaj, da tako pesniškemu
delu kakor tudi kritiki, ki se ukvarja z
njim, nekaj »manjka«. To, kar »manjka«
pesniškemu delu, najbrž ne more biti
drugega kot resnica kritike, in to, kar
»manjka« kritiki, resnica pesniškega de-
la. V obeh primerih torej manjka resnica
in prav v tem manjkanju očitno tudi
drug drugega omogočata in utemeljujeta.
Vsa tako imenovana sekundarna literatu-
ra dokazuje, da je to manjkanje izredno
intenzivno.
To, v čemer se utemeljuje kritika, jc
tedaj insuficientnost pesništva glede na
resnico, ki je zunaj njega in katere čutno
žarenje je. Kritika se torej lahko ukvaria
le s čutno nazornim pojavom resnice, to
je z eno njenih form ali relativiteto. Ker
izhaja iz razlike med fenomenom in res-
nico, je namreč nujno, da ne vidi v njem
vse ali prave resnice (bistva), marveč jo
išče zunaj njega in sicer tako, da pesni-
ško delo kot fenomen primerja s tistim,
česar v njem kot takem ni. Kritika po-
temtakem pesniško delo utemeljuje v
njegovem navideznem manjkanju, ki ni
nič drugega kakor resnica kritike, kar
dokazuje tudi dejstvo, da to manjkanje
pesniškega dela postane očitno in aktual-
no s pojavom kritike, torej v trenutku,
ko se pesništvo sploh konstituira kot pe-
sništvo in ko je hkrati izrečena že tudi
prva kritika o njem. To se, kot vemo,
najprej zgodi v Platonovi filozofiji.
Predaleč bi nas zavedlo, če bi skušali
opredeliti in opisati vse zgodovinske obli-
ke kritičnega utemeljevanja poezije, ki
vselej predstavljajo tudi njeno racionali-
stično redukcijo na resnico ali bistvo, ki
je zunaj njega, in ki konstituira kritiko.
Skušali bomo na kratko in le v grobih
obrisih spregovoriti o tistem tipu literar-
ne kritike, ki smo jo opredelili kot hu-
manistično kritiko in za katero smo ugo-
tovili, da je v krizi. Za izhodišče te naše
eksplikacije si bomo izbrali misel Josipa
Vidmarja, kakor jo srečamo na 61. strani
njegovih »Misli« (Kondor) in ki se glasi:
»Vsa književnost služi človečnosti, a člo-
večnosti nadvse pomembno služi tudi re-
volucija, zato ne more biti nemogoče
najti tako v samem sebi kakor v litera-
turi zvezo med službo umetnosti in služ-
bo revoluciji, če ni morda ta zveza sploh
nujna in že sama po sebi dana v takemle
smislu: kar je res umetnost, služi revo-
luciji, ker služi človeškemu napredku.«
Navedena Vidmarjeva misel torej za naj-
višji cilj literature in celotne človekove
pirakse postavlja človečnost, ki pomeni
tisto idealno vrednoto, za katero je tre-
ba nenehno izgorevati in ji služiti, ker
je to v interesu človekovega napredka.
Humanitas je torej tisti nerealizirani cilj,
do katerega se odpira pot edino skozi
revolucijo, ki ji služi tudi prava in res-
nična umetnost. Umetnost in pesništvo
potemtakem služita odkrivanju človeko-
vega bistva, ki ni realizirano, marveč se
njegova uresničitev prikazuje kot člove-
kova permanentna in neskončna naloga.
To nalogo pa je mogoče izvrševati z re-
-evoluaijo, v katero se nemara implicite
vključuje tudi prava umetnost. Človekov
napredek je torej možen skozi povrnitev
k temu, kar ga konstituira kot človeka,
iz česar sledi, da re-evolucija povrača
človeka k samemu sebi. Če pa je potreb-
no to povraćanje k samemu sebi, tedaj
to pomeni, da človek, kakršen je, ni to,
kar bi moral biti. Človek se torej huma-
nistični misli kaže kot svoja lastna devia-
cija. Očitno je torej, da človekova resni-
ca ali bistvo zanjo ni v fenomenu člove-
ka kot realnega bit-ja, marveč nekje zu-
naj tega, kar je po svojem rojstvu, torej
zunaj njegove nature. Biti človek za hu-
manizem tedaj pomeni biti tisto, kar nisi.
Ali z drugimi besedami povedano: bistvo,
humanitas, je v humanistični perspektivi
isto kot bit. Resnični človek je v tej per-
cepciji takšen človek, ki ga ni in je v
realnosti prisotna samo ideja o njem.
Humanizem tedaj za-ničuje in z-ničuje
človeka v imenu ideje o Človeku kot ne-
realizirani idealiteti.
Ni mogoče reč', da je humanistična
kritika, ki presna pesništvo s stališča
njegove službe Človeku oziroma člove-
kovemu transcendentnemu bistvu, napa-
ka, zabloda ali nesporazum, saj bi to po-
menilo, da je takšen nesporazum tudi ce-
lotna zgodovina platonizma. Nasprotno,
priznati m'oramo, da je ta kritika docela
ustrezna in ekvivalentna sami poeziji,
dokler obe ostajata znotraj metafizike
platonizma.
Če je namreč temelj kritike v insufi-
cientnosti pesništva glede na bistvo, te-
daj to pomeni, da je glede nanj insufici-
entna tudi sama kritika, ki se lahko do-
gaja le zaradi njegove odsotnosti. Biti
popolna, absolutna umetnost, pomeni,
biti v skladu z bistvom umetnosti, ki je
neskončna naloga in oilj umetnika. Ker
torej ni popolne umetnosti in pesništva,
je mogoča kritika, ki nastopa v imenu
tega odsotnega bistva. Komunikacija med
kritiko in pesniškim delom potemtakem
poteka skozi mediacijo v odsotnem bi-
stvu. Ali z drugimi besedami povedano :
če je umetnost »čutno žarenje ideje«, mo-
ra biti tedaj kritika kot racionalna sodba
in presoja redukcija »čutnega žarenja«,
da se ideja izpostavi in uveljavi v svoji
čisti obliki. Kritika je tedaj sredstvo, s
40
katerim je mogoče izluščiti iz pesniškega
dela tisto, kar je v njem »blokirano« z
estetiko. Ker sta kritika in literatura
opredeljeni po istem bistvu, se torej
vprašanje antinomije med njima na tem
načelnem, temeljnem nivoju sploh ne
more zastaviti. To vprašanje postane
aktualno šele na ravni praktičnega, ideo-
loškega odnosa med pesništvom in kri-
tiko, se pravi v trenutku, ko kritika sodi
in presoja pesniško delo s stališča nje-
gove »služnosti« določeni ideologiji. Na
tem nivoju se seveda začne postavljati
vprašanje, kako pesniško delo »služi«
ideji bistva, s katero nastopa kritika. Z
drugimi besedami : kritika s tem, ko lušči
z literarnega dela njegove čutno nazorne
ali estetske plasti, to počne v imenu do-
ločene ideje, ki jo kontaminira in s tem
aktualiaira v samem literarnem delu.
Kvazi — razsežnosti, ki zamegljujejo nje-
govo razvidnost in nedvoumnost in ki
dajejo njegovi strukturi ambiguiteten
značaj, se v tem procesu razmikajo, da
bi se razkrilo tisto prazno jedro v njem,
ki ga izpolnjuje kritika. Kritika se torej
pogreza v literarno delo, da bi v njem
doživela potrditev svoje resnice v skladu
s formulo veritas est adaequatìo intellec-
tus et rei. To, kar se dogaja v kritič-
nem procesu, je potemtakem ugotavlja-
nje večje ali manjše propustnosti estet-
ske strukture pesniškega dela glede na
idejo, s katero nastopa kritika. Večja ko
je propustnost ali »služnost« dela ideji
kritike, večja je seveda tudi njegova bli-
žina resnici, ki je adaequatio dela in
kritične zavesti. Ker pa smo ugotovili,
da je pesniško delo v svojem jedru »praz-
no«, saj je kvazirealna in kvaziidealna
struktura, kar pomeni, da ni docela in
pripadajoče niti realnosti niti idealnosti,
je mogoče reči, da je možno sleherno
njegovo eshatološko utemeljevanje v res-
nici, zato ponavadi tudi pravimo, da je
večsmiselno in odprto.
Brž ko pa postane neko pesniško
delo ali širši pesniški pojav za kritiko
nepropusten, tedaj to pomeni, da je ko-
munikacija med njima blokirana, ker
kritika jglede na svojo idejo bistva ali
ideologijo ne najde v njem možnosti za
aktualizacijo tiste njegove »praznine«, v
kateri se sama utemeljuje.
Če torej dandanes govorimo o krizi
humanistične kritike, izhajamo iz dejstva,
da se je estetska struktura pesniškega
dela v ponietzschejanskem obdobju za-
čela v temelju spreminjati. Dogajanje
pesništva v koncu platonizma je namreč
tudi dogajanje konca pesništva kot takš-
ne metafizične pomenske strukture, ka-
kršno je utemeljil Platon in ki omogoča
takšno kritiko, kakršno smo pravkar
opisali. Zato pomeni ta konec tudi konec
kritike. Vendar pa s tem še ni rečeno,
da razglašamo definitivni propad pesni-
štva in kritike; po vsem videzu gre le
za njuno drugačnost, kar pa je seveda
tema za posebno razmišljanje.
Opozorimo naj le na to, da je mogoče
govoriti o temeljni antinomiji kritike in
dela prav na nivoju njune različne no-
mičnosti. Antinomičnost kritike in pesni-
štva namreč pomeni, da so zakoni, ki do-
ločajo enega in drugega, različni. Zato
se ta antinomičnost najvidneje izpostav-
lja preko tiste kritične presoje, ki ugo-
tavlja nemožnost komunikacije in s tem
svojega utemeljevanja v pesniškem delu,
vendar ne more in v skladu s svojo par-
ticipacijo v transcendentnem bistvu ali
biti tudi ni sposobna te nemožnosti spre-
jeti nase kot svojo usodo, marveč se do
dela opredeljuje ex nihil, s čimer seveda
na najbolj ekspliciten način opozarja na
svoje nihilistično bistvo.
■41
Taras Kermauner:
MED IGRO PISAVE liSI
SAMORAZKROUEM IDEUE
Rad bi navrgel nekaj problemov, ki
jih poraja pisateljski opus Andreja
Hienga.
Obsežni odlomek iz novega romana,
naslovljenega Orpheum, izšel je v letoš-
nji Sodobnosti, je potisnil v prvi plan
nek element Hiengovega pisanja, ki je
v njegovih dramah manj viden; v dose-
danji prozi je sicer bistveno navzoč, ven-
dar se je, posebno v prvem — in dozdaj
edinem izišlem — romanu blokiral z
drugim elementom — polom — tega pi-
sanja. Mislim na razliko med označujo-
čim in označenim, med pisavo in vsebino,
med stilom in pomensko strukturo, med
jezikom in sistemom eksistencialno-ideo-
loških kategorij. Ta razlika se je očem
bravcev v zadnjih desetih, petnajstih le-
tih skrila, zdi pa se, da jo je skušal —
do nedavnega, do tega odlomka — za-
brisati tudi sam avtor. Pred dvajsetimi
leti, ko je Andrej Hieng začel objavljati,
je bila zelo opazna, vendar upoštevajmo,
da je bil to čas socialističnega realizma,
v katerem pisatelj, ki ga ni zanimala
socrealistična ideologija, res ni mogel biti
obravnavan — s strani uradnih bravcev
—	drugače kot formalist; in ta vzdevek
se je Hiengu prilepil.
Pozneje, recimo pred desetletjem in
manj, ko je uradno branje zaspalo in
je začela javno brati — ter opredelje-
vati — moja generacija, je ta videla pov-
sod le probleme vsebine, idej, stališč,
eksistence; forma je bila podrejena. Jas-
no je, da smo v Hiengovi literaturi brali
—	odkrivali — predvsem njeno pomen-
sko strukturo, njeno psihoanalitično
ozadje, njen idejno-eksistencialni svet. In
zdi se, kot da je v skladu s tem bra-
njem, ki je izvajalo hud pritisk na druž-
bo, na drugo branje in s tem svoje branje
vsiljevalo kot najbolj pravo, začel tudi
Hieng — v svojem pisanju — poudarjati
to plat. Če še pripomnimo, da je zvrst
literarne produkcije, ki se ji reče dra-
matika, že sama na sebi, po svoji formi
—	ali vsaj po svoji dozdaj razviti formi
—- sploh med vsemi literarnimi zvrstmi
najbolj primerna za poudarjanje »vsebi-
ne«, pomena, eksistence in ideje, da sko-
rajda ne dovoli temeljnega jezikovno-for-
malnega eksperimentiranja, zraven tega
pa upoštevamo, da se je Hieng naenkrat
odločil za pisanje dramatike, čeprav se
je v svoji prvi fazi, pred mnogimi leti,
že poskusil z dramo, a se na nji kruto
ponesrečil, tako da je celo javno zapisal.
kako ne bo nikoli več nobene zagrešil,
potem moramo podkrepiti ugotovitev, da
je — za določen čas — dejansko tudi v
njem samem, v njegovi lastni pisateljski
orientaciji zmagala »vsebinska* smer.
Naj mimogrede dodamo še empirični
dokaz, da je drama neprimerna forma-
listični pisateljski usmerjenosti. Literatu-
ra, ki jo je napisala moja generacija in
ki sem jo krstil kot makrostrukturo hu-
manistične avtodestrukcije, je bila izjem-
no močna v dramatiki. To so avtorji:
Smole, Kozak, Božič, Strniša, Zaje, Ro-
žanc itn. Nekoč so tej generaciji rekli
tudi eksistencialistična; kakšna pa je
usmerjenost eksistencializma — celo so-
cialno politično moralna — vemo. Da-
našnja najmlajša generacija, katere lite-
ratiffi pravim reistična, pa je znotraj te
oznake deskripcionistična, ludistična, mi-
sticistična, ni razen Dušana Jovanoviča
dala nobenega dramatika; njen domet je
v poeziji, predvsem pa v prozi, medtem
ko je bila proza v moji generaciji naj-
šibkejša točka. Hieng na nek čuden na-
čin ne pripada nobeni generaciji ali gi-
banju; oziroma pripada več generacijam
in le deloma. Nanj je nekoliko vplival
naturizem-intimizem prve polovice pet-
desetih let — ta svet je v njegovem delu
ves čas navzoč, vendar ni osrednji — ;
ves čas ga je zanimal formalizem, ki
pa je šele skupinska značilnost najmlajše
generacije, in zato ni čudno, če je Hieng
šele danes postal priznan in znamenit.
Po tej logiki spada skorajda tudi v ta
najmlajši, ludistično reistični rod. Obe-
nem je seveda intenzivno koeksistiral z
generacijo humanistične avtodestrukcije;
tudi njen svet se je globoko zarinil vanj.
Kaže, da se mu je oddolžil s svojimi
dramami. Vse to razodeva, da imamo
opravka z avtorjem, ki ni ozek, eno-
stranski, preprosto razviden, temveč z
nekom, v katerem se bijejo in skladajo
različni svetovi in je zato njegov opus
mnogopomenski ter so zanj značilne raz-
lične strukturiranosti.
Ko sem prebral odlomek iz romana
Orpheum, se mi je zdelo, kot da berem
povsem »modernistično« prozo. Kaj mi-
slim s tem zasilnim izrazom, z »moder-
nizmom«? Da se da sicer v tekstu za-
slutiti njegovo vertikalno pomensko
strukturo, njegovo podzavest, predvsem
pa podzavest glavnega junaka, a da je
hkrati ta podzavest — to je tisto, kar
ustvarja pomen, osebo, vsebino — komaj
42
navzoča, le dahnjena, pridodana, medtem
ko je bistvo teksta v njegovem jeziku.
Zgodi se skorajda nič, v veliki, če ne
odločilni meri prebiramo besede, sklope
besed, stavke, odstavke, tok podob. In
uživamo. Vsaj jaz sem užival. Izjemno
užival. Le redki teksti v slovenski lite-
raturi so napisani s tako briljanco, do-
mišljenostjo, izdelanostjo, vsak stavek
ima drugačen ritem in vendar so vsi
skupaj podrejeni isti celoti, bravee dobi
vtis, da ne bere, temveč posluša, da pred
njim komorni sestav muzicira neko stro-
go glasbeno obliko, v kateri je na eni
strani vse kanonizirano, a so na drugi
dopuščene variacije, ki šele dajejo oseb-
no barvo. Bravee, navajen na »eksisten-
cialno«, »vsebinsko« branje — in tudi na
branje Hiengovih dram — zaman grabi
po teh zvokih in besedah, nič mu ne
ostane med prsti in v spominu, samo
melodije, kontrapunkti, harmonije, samó
nepresušljiv tok presunjajoče glasbene
fraze, ki noče nič reči, ki nič ne reče,
ki nič ne izpoveduje, temveč samo obli-
kuje, se zvija, zida, podgrajuje, izginja,
lebdi ter nas navdaja z izjemnim čut-
no-kultumim užitkom. Kot da bi bila ta
literatura še bolj formalistična od Seli-
gove: še bolj »moderna« v pomenu bri-
sanja pomenov, v pomenu izključne ali
vsaj pretežne navzočnosti označujočega,
same pisave, tako rekoč ekstremne lar-
purlartistične ali pa avtonomno estetske
produkcije.
To značilnost omenjenega Hiengove-
ga drugega romana — ali njegovega od-
lomka — poudarjam zaradi nujne kom-
paracije z Osvajalcem in drugimi dram-
skimi teksti istega avtorja. Ti so namreč
bistveno drugačni, njihov poudarek je
ravno na nasprotnem. Osvajalec — vze-
mimo ga za primer — je eksistencial-
no-idejna drama kat exohen. Njena pi-
sava je podrejena eksistencialni struktu-
ri. Osvajalca brez težave lociramo v vr-
sto dram humanističnega samorazdejanja.
Najožje sorodstvo jo veže s Smoletovim
Krstom pri Savici in Kozakovo Legendo
o svetem Che, pa tudi z Zajčevima
Otrokoma reke in s Strnišo. Drama ob-
ravnava skrajno — mejno — eksisten-
cialno situacijo ne le posameznikov,
temveč neke celotne skupine, morda
osvajavskega naroda. Dramo se da po-
mensko dešifrirati: čutni simboli nosijo
skrite socialno-politične pomene. Soočeni
smo z gnusom, s strahom, z nemočjo,
nasiljem, razkrojem in z vrsto eksisten-
cialnih kategorij — medtem ko v
Orpheumu ni skorajda niti ene od ime-
novanih — vendar so te kategorije med
sabo v strogo določeni zvezi, v takšni,
ki pripada makrostrukturi avtodestruk-
tivizma. Čas drame je padajoči čas, ki
teče od osvajanja kot začetka-vrha do
konca-smrti, od rožnate iluzije do črne
realitete. Čas je izginjanje iluzij, ki jih
je nosilo osvajanje-zmaga (lahko rečemo
tudi osvobajanje). Čas je razkroj. V njem
se neogibno poraja tisto, kar je bilo v
začetku, v zmagi, v dnevu osvoboditve
že implicirano v simbolu-naturi (recimo
v oblakih), a se je pozneje (v »osmih
letih«) ekspliciralo. Zmaga in slava se
razkrijeta kot golo nasilje, ki je obrodilo
golo smrt, opustošenje, lakoto, prazni-
no. Sveta ni mogoče zidati, temveč le
razdejali. Ne more biti ljubezni, temveč
golo sovraštvo, prepir,- namesto intime
alkoholizem, namesto nežne pripadnosti
pohota, namesto zvestobe izdaja, name-
sto veličine starčevsko sesedanje.
Zanimivo je, da ob herojskem času,
ki se polagoma izkaže kot zločinski čas,
nenehoma, že od začetka koeksistira ba-
nalni. Pedro in Pablo, oba služabnika,
opravljata v Osvajalcu neko kriptomo-
lierovsko funkcijo. Sta zunaj sakralnega
časa, že skraja se bojita, varujeta, gle-
data na svet z očmi tistih nekdanjih slu-
žabnikov, ki se niso pustili zapeljati
idejam. Vendar — v nasprotju z Moliè-
rovimi Dorinami itn., Baumarchaisovimi
Figari — ne predstavljata nikake rešitve,
nikake perspektive zdravega razuma,
temveč golo opozicijo, ki nikamor ne
vodi, katere razum ni razjasnjujoče, tem-
več še bolj obtožujoče, parodirajoče, tem-
no ogledalo. Njuno zdravje je le beda,
nemoč, klavrnost že vnaprej. V Osvajalcu
ni nekdanjega ljudstva kot eshatološke-
ga, soteričnega, vrednostnega pojma:
ljudstvo osvajalcev je korumpirana
kloaka, ki ubija, služi in pobira drobtine
—	olive — z gospodarjeve mize in je
samo nek kvazi gospodar; ljudstvo po-
ražencev je skorajda absolutni molk, ra-
njeno telo, dehumanizirano, depersonali-
zirano, spremenjeno v čisti objekt, raz-
bito, zaalkoholizirano, krutogenski simbol
tega — prihodnosti — kar čaka tudi
osvajavce, don Felipa, Gaetano, Baltazar-
ja... To ljudstvo je antivizija, zgodovin-
ski antiprojekt. Osvajanje — osvobaja-
nje — neogibno vodi v zlom, potem v
kazen. Osvajalec razširja ideologijo kaz-
ni, samomaščevanja. Prelepo bi bilo, če
bi osvajavci propadli v herojski bitki z
jasno opredeljivim, enakovrednim so-
vražnikom na bojnem polju. Ne, takšne
milosti usoda — ki je glavni akter drame
—	ne pozna. Osvajavci, ti nesojeni kralji
in podkralji (kralji ne morejo postati,
ker so zločinci in v tem je skrit Hien-
gov delni moralizem, ki je značilen za
celotno makrostrukturo humanističnega
samorazdejanja), se zlomijo sami v sebi,
iz sebe, v soočenju z rezultatom svojih
rok; s požgano, črno, neplodno zemljo,
z lastno neplodnostjo, z lastno nezmož-
nostjo, da bi svoje življenje na nek drug
in trajnejši način posvetili ali pa vsaj
uravnali v življivost. Življenje je postalo
trpljenje, nenehna muka, ki vse razjeda;
to ni bolečina, ki odrešuje in je zaslužna
za povzdig v to ali ono nebo, ne, ta
bolečina zgolj uničuje: telesna zavest to-
talne nemoči, živalsko polno poslušanje
tiktakanja usode, ki zastruplja: spozna-
43
nje — vse je treba dati nazaj, vse, kar
smo osvojili, pa še sebe povrtiu. Konk-
vista se ni izplačala. Zastrupljeni nož, ki
smo ga zasadili v drugega, se je zdaj
sam od sebe prenesel tudi k nam in nam
počasi polzi v srce. Vse, česar smo se
dotaknili, gnije — in sami pred tem
gnitjem nismo imuni: osvajavci posta-
jajo gobavci in Indijanci,
In noben upor nič ne pomaga. Balta-
sar simbolizira nemoč in nemožnost oči-
ščevalnega poskusa, kd je prišel od zno-
traj, od legitimnega naslednika osvajav-
cev. Naj se jeunesse dorée še tako pre-
obrne od uživaštva k dejanjem, njena
dejanja morejo postati eno sámo: na-
daljevanje dejanj svojih očetov {ali ni
v tem celo nekaj precej simpatične, celo
grško tragične pedagogike?), le da je bilo
razdejanje očetov skrito, ovito v misti-
fikacijske ideologije, njihovo pa je čisto :
uničevanje kot tako. In samouničenje. V
tej točki idejni rezultat Hiengove drame
konvergira s sámo pomensko strukturo
drame. Rezultat Felipove in Baltasarjeve
akcije je nič, drama kaže, kako je rezul-
tat človeško-socialne akcije nič. V čem
je pomenska struktura drame nad vse-
bino Baltazarjeve usode? V tem, da drži
ogledalo razdejanju? Da se v drami zgo-
dovina samoreflektira in samokritizira
oziroma celo samouniči? Je moč avtorja
v kritiki? Je kritika več od dejanja, po-
doba več od zgodovine? Je več od obo-
jega ženska, mati, tista, ki otroke rodi
in jih pere, ki torej omogoča, da gre
svet naprej? Vendar — kako naprej? V
nove poboje in nove niče? Je potek člo-
veškega potek tega dvotaktnega vzdigo-
vanja-padanja, ki je puls nature?
Razlika med odlomkom Orpheuma in
Osvajalcem je v tem, da je v prvem
vsebina res skoraj irelevantna, v drugem
pa je bistvena, čeprav sem in tja za-
krita. Hieng se sicer opredeljuje zoper
ideološko dramo, vendar je ta načelna
opredelitev problematična. Osvajalec ni
ideološka drama toliko, kolikor razkrin-
kuje ideologijo in kaže človeško eksi-
stenco, ki je pod njo; vendar je drama,
ki ideologijo obravnava kot svojo tèmo
in vsebino (medtem ko ideologije v
Orpheumovem zornem kotu sploh ni).
Da pa bi drama ne bila direktna obrav-
nava ideološkega, se avtor poslužuje v
glavnem treh sredstev: psihologije, barv
in simbolizacije, čeprav so barve prav-
zaprav tudi simboli. Socialno-zgodovinski
dogodki ter konflikti so prekriti z na-
turnimi podobami, s podobami nature,
vendar je vprašanje, če je — seveda za
Hienga — natura res samostojna bitnost,
ki je primarnejša od zgodovine-družbe?
Mislim, da ne, čeprav bi avtor to rad.
Mislim, da je tudi natura njegova ideo-
logija, vendar takšna, ki samo sebe mi-
stificira. Natura in barva, ki je zmerom
barva nature, pokrivata idejno-eksisten-
cialni svet, a tako, da ga le navidez
temnita, v resnici pa ga še bolj ostrita,
saj ga podvajata in ga odkrivata celo na
— kvazi temeljnejšem — nivoju nature.
Prava struktura drame je ranjena, ne-
srečna, obupana, umirajoča eksistenca,
ki je v veliki meri tudi naturna eksi-
stenca, torej eksistenca telesa; natančno
v tej točki delnega pojavljanja telesa kot
avtonomne bitnosti pa je Hieng pomen-
sko strukturo nature predelal in jo iz
intimistične potisnil precej v bližino mo-
dernega. Ideja kontaminira telo, preide
vanj, iz ideje telesa se začenja spremi-
njati v telo ideje.
To telo je seveda lepo. Hiengova dra-
ma je klasična; če ne bi bilo nenehne
eksistencialne ogroženosti prikazovanega
sveta, bi bila lahko celo klasicistična. Vsa
podtekstovna ironija ne more deviirati
te njene temeljne lepote, te urejenosti in
obvladanosti forme, ki je v bistvu naj-
močnejši — in tudi relativno uspešen —
antipod samorazkroju vsebinske sfere.
Zdi se, da celotna Hiengova pisateljska
produkcija obstaja v prostoru, ki sta ga
zakoličila dva ekstrema: objavljeni od-
lomek Orpheuma kot stilna vaja, ki ni
iznajdevanje nove pisave, temveč poskus
radikalnejšega očiščenja pisave od prime-
si označenega, vsebinskega, idejnega, in
Osvajalec, ki je tezna drama, a je njena
teza, da so vse teze zapisane smrti in
da je torej edina obstojna pozitiviteta
v sicer skrajno artificialni, vendar ne-
dolžni igri same pisave.
44
Tomaž Šalamun:
BOŽIČNE PESMI
andraž
moj brat stopi gol, lep kot deviški vrelec
v dvorano in ubije jagnje iz ljubezni
jemo in premišljujemo sliko
sani zarjavijo čez poletje, nebo se zniža
in postane vlažno, zemlja rodi jagode
vojaki stojijo lačni
med narcisami rumenimi kot noč
jasna, jasna straža
roloji so spuščeni in zaklenjeni
markacija pelje v gore, v trnovski gozd
o caven, zrak nabit z angeli
krediti armade, kruh, kruh
o sibila, razlita, strnjena barva
nepremično, nespremenljivo hrepenenje
maruška
kadar se maruška pripravlja k pisanju pleše
kot vila se vrti
nem in bled čakam pred vrati tierre del fuego
plemenit do vlomilcev dotikajočih se moje zemlje
mojega zraka
moje posvečene duše, nedeljive, strašne
moje njive
maruška
božam te žival
za mano so izvoljeni in upepeljeni
usoda nemcev
vidim očeta kako pleza na kolo žage
skače v mokrih pumparicah in vriska :
kupola, milarepa, kupola, zelena dolina
sem bomo prišli po mah za jaslice
otroci so premraženi, dovolj branko
megla pada, mrači se, večerjo moramo skuhati
za mah je še čas, če bo lepo vreme pridemo
lahko drugo nedeljo, dol se skobacaj, dol
45
tu je tekla žica okrog Ljubljane, vidite
tu so stali nemci s puškami, nemci pijejo
luže in pridejo ponoči z glavami naprej ko spimo
zadnjič smo našli dva v omari za perilo
tretji je ušel, ukradel je šestilo, stopnice
so se povesile pod njim, vrtno ograjo je
moral preplezati. Ko se je vrnil, se je upehan
in bled zrušil na železno posteljo in rekel:
kaka bogata knjižnica, kako dragocene knjige
kaki mastni polži, nemci imajo razvejan um, elektrarne
Slovane špikajo s statično elektriko, dokler ne reče car:
pogrom! nemcem odrezat ušesa in jih zaklat!
polja
na meji med pennsylvanio in ohiom
je nebo višje, zemlja bolj zravnana,
žito ubito se vrača kot čudež,
kot mah in sneg, kot tišina
narava, beseda ki se topi v ustih
kot medenjaki, dolgo vkovana v mrak
se taja pri koreninah, nezaupljiva polja
neme gladine, še vedno ponujajo odsev,
krijejo z mrtvo barvo telo, ki jih ne
ranijo hitri, brezbrižni pogledi opazovalcev,
mlado, ranljivo tkivo je radodarno samo
prijateljem, pobožno ustrezajočim novemu
ravnotežju stvarstva, nežnim dotikom ljubezni,
svetlim poljubom lahnim kot dih
propagandna pesem proti sekanju delov telesa
ne vidim jim obraza, skriti so za gorečim lubjem
nizko letijo, prežijo v travi, zasijejo in poniknejo
zginejo in se nepričakovano pojavijo kot rdeči mrav
kot krišna, kot kolo žage
nekateri so prilepljeni s trebuhom za skale
zvijajo se kot stari časopisi zatlačeni v blato
od avtomobilskih gum, posušeni, spet namočeni
od dežja, z minimalno perspektivo
da jih bo veter dvignil preden bodo sprhneli
nekateri prakticirajo akupunkturo, tepci, ob nepravem
času, ni čudno, da se jim iz želodca naredi prah
popolnoma nerodoviten prah kaleč pogled in sijaj
drugi spet vesijo bombe pred stadione
da bi se ljudje prestrašili bitij, sosedov v nas
jih zatirali, jim odsekali roko
svojo roko, ker ne vedo da se elektrika preliva
46
kot termiti kadar se naberejo pred reko
in jo preplavajo ne glede na to koliko je široka
sekanje rok je še večja neumnost kot akupunktura
škodljiva navada je ki povzroča paniko in strah
bik
preplavljene doline, je v zvezde prešla moč?
priklenjene zveri, so zvezde z vami?
brazde kovin raztrganih poti
usmerite se vrtinci
kot pepel razžarjen v mraku drgetate polja
kače svobode, usmeri se kri
ustnice otrok, razprite se kot rože
usmerite se prameni reflektorjev žarometov
si signiran bik? rane v ravnotežju ki
kličete dež za slike v nosnicah magnetnih
polj daritve, motijo korenine vihar?
je čas tekel strnjen in tleč za nami
da bi nas izrinil in ovil?
naj torej vdihnemo svečanost?
alžir
o sonce
ščit
o vrtnica
dišeče opne vzplamtele rože
potniki v visokih svetlih avtobusih nad zemljo
stebri, usta mehke gneče, drevo
plamen zublja svobodno korakajočih
raztresenih v gozdovih, sveta lava
o zastave
verige navdušenih ljudi
gosenice ki izrabljate priložnost toplega jesenskega dne
ribe, popust na vlakih
o
vsak stotak ki se razlije
ki obišče pampe
viadukte okorele okorelih streh svetišč
Л sak stotak zveni kot kruh, absolutno vsak
pahljače skrite v prepadu
da pretočijo kri vojaki
ožarjeni in omamljeni od duha svobode
pripravljeni na start
barka
krastača in medeni kruh soli
kot ura teče zvon
47
pade in zaniha v trti
kodrast in umazan
dotakne se penisa svojega sina
in sporoči rojstvo
datum kdaj je bil vkrcan
da bo rasel v orbito ljubezni in so\Taštva
dan ko sta luč in tema gmota
vdih vlage in srebra začetka
ko rojenice podpišejo ček
vložijo barve
da lebdijo ptice v strahu pred smerjo
in zažarijo zvezde repatice
da čudež zdrsne in se odlepi od porekla
ker je klic dokončen
barka varno plava
bob perelman
dekadenca je nejasnost, kaj brbljaš in zlagaš
opeke kot bi bile drobovina diferenciranih
nivojev ki so te skoraj izželi, vlovili v pocasto
medlo past in izcucali trapasta fina žuželka
za mleko si dal 51 centov kar je dobro
boljše kot zadnjič ko si dal 54 centov
najprej obklesti to drevo, z vso pobožnostjo
preberi spisek in vrednost stvari comeliusa
doremusa, krščenega v acquackonocku leta 1714
ne bo te zabilo, barva te bo nesla okrog sveta
v hipu, nobenih diagramov ne bo, ki bi se
počasi cedili kot smola iz plutovca in če bodo
tam bodo naenkrat tam, slika se ne gnoji
slika ne rabi deževja, sliko je treba
ustvariti iz nič, pritisniti jo je treba kot pečat
stvarstva, kot ta ples kralja ptičev : ni se valil
po zemlji, ni si prašU nog z zgodovino, direktno
z lesbosa je za nas tu, na poti je obiskal samo
prijatelja katula, najvišje skače v magični
krogli imenovani iowa city, najbolj se blešči
bob perelman
barve
ko bos zračen in pobarvan
ko bo v kruhu kamen
ne bodi otrok
ne bodi bog
ne bodi obraz
ne bodi govorica
48
ampak to kar si
luna in srebro
ko bo pled
čez tvoje rame padal v plamen
vedi:
zberi dari
Yucatan
za božič 1971 gremo maruška, ana
francie, bob in jaz v mehiko. premišljal
bom o ljudeh, ki jih imam rad in opazoval
puščavo skozi šipo, ana se bo polulala
premišljal o grehu zdrobljenem v belem žaru
kajti ljubim boba, ljubil bom lunino telo
ko bo zraslo kot maruška, spočiti smo
utrujeni od privzdigovanja jezu med dušo
in mesom, mehki, kot obliti z vinom
hvaležni, umit zrel sadež v novem
ravnotežju med nebom in zemljo, skrivajoči se
pred sovražnimi natakarji benzina ki jih
ranjuje blišč svobode naših teles da
sovražno vztrajajo v ljubosumnosti, potujemo
zibamo se, smejimo, z reko tigrov plavamo
proti jugu, živimo z rojstvom
•4 — Problemi	49
Ivo Svetina:
HELIKS IN TIBIUA
upesnitev
I. GORA MORSKIH DEKLIC
V črkah črnila se svetlika zlati strop razvratnih dreves, nebes mladih
kostanjev še vseh lepljivih. V pisavi gori luč svetá neba. Ko se suši, bledi
jásni odsev zavesti. Globina pisanja, pariškomodri vrtinec vrtnice razigra-
nega spajanja spanja.
Lepa smrt kroži med živalmi. Bleščijo se njeni podplati, čeprav se skri-
va med šenepožrto travo, ki zeleni v gorah na zraku. Pri odgmjeni postelji
moje močnate moške moči se sleče živa meja živega. Prsi so prislonjene na
spleteno kožo; drse nad gladino žametne volje vode. Bradavici sta vijolični
očesi polni strjene rodovitne krvi. Nabrana je jasa pod rdečo bukvijo, zgu-
bana je koža. Od ljubezni je taka. Kri prihaja v najvišjo točko ležečega
telesa, ki počiva na mogočnih nogah svoje temne strasti. Kipi moč pnevma-
tičnega kladiva, ki vbrizgava skoz razparano in krvavečo steno utekočinjeno
veselje vesolja,- molekule dostojanstva, kemijo zlobe. Ob bojnih zvokih si ob
vzklikih listja in lačnemu mraku legla na krožnik jezera. Stare pšenične
postave s cerkvenega zidu so zagorele, omehčali so se jim peščeni obrazi
viharjev. V mokri travi je cvetela dlaka, skodrana obleka ust življenja.
V tem mesu so že bila moja semena!
Zlomljeno meso čuka, na rastlinskem dnu odsevi zagorele barve zarje.
Vleče me v vse divje zveri, v hčere čmih poglavarjev. V sadove zelenila in
užitnega kisika. Hočemo te od blizu, Tibija! Vsrkati hočem ves tvoj zven
in vonj, vse tvoje oči besed. Ostala bo moja slina, pa čeprav na peti skali
tvoje noge. Rame so s tvojim kruhom siti mladiči, so blagi griči brez blaga,
a z golo gubo v ogledalu. Odpiram vse, kar je s potno kožo objetega in
z nago strastjo zgubljenega. Sled me vodi po tihodehtečih imenih telesa. Sediš
razkrečena, odprta Tibija. Tvoj trebuh, oplojeni Zodiak, plava v topli moki
mokrih senc. Na dlani ga vidim in okušam napihnjenega, z razcvelim pop-
kom na glavi. Na njegovi dnevni strani visi vse težja teža.
Gledam te iz letalske perspektive; kako si spletaš naročje, kako gradiš
željo. Moje trepalnice so pognale visoko, v zakrivljeno lečo mavričnih prstov,
ki hočejo navzgor proti potem sonca in temnotemno plavim srajcam velika-
nov, gluhim čuvajem vlažne rjuhe sperminih oči, ki gasé ognje v ušesih
zemlje.
V rokah časa si še bila devica; bila si Heliksova kipeča lepotica. Ribja
kri bije v votlinah oteklih dojk. Vse rane so ožgana mesta Mezopotamije.
50
Debela in čma debla so iz tvojega notranjega mesa, ki utripa med mojimi
zobmi. Spominčice metulji tvojih stegen.
Med sneženimi kepami sem v globini osenčenega pejsaža domovine za-
gledal Tibijo, ki je gola sedela na klavirskosvetleči površini vode. Z eterič-
nim globinom loščen les, z znakom kivija na erotičnem boku in krmljen
z belo uglaševalčevo roko. Lebdela je na gladini glasbila. Vsa njena teža
je bila v krvavih laseh, ki so peli krog nje. Tik nad odsevom je imela pre-
križane noge in samo zobotrebci dlake so bili zapičeni v glavo vodnega sadja.
S ščegetavcem je Tibija po pluskajočem steklu risala ženske ribe, ki ji bega-
joče ližejo spolovilo. Ribje risbe. Tiho je na krilih kačjih pastirjev, ki šivajo
kraljevski element. Gledal sem to ponosno in negibno, iz večera stoletja pred
menoj prihajajočo ljubezen deklic. Mea Lesbia!
Pokleknil sem v cvetoče blazine mahu, da je srce mislilo srečo in si,
z enim samim zvokom vonja noseče vode, napolnil dvorišče ust. Skoz boga-
taško okno srebrove zelene bolečine gozda sem okušal golo kožo, ki je bila
zapisana globini brez dna,- bel pivnik, večni ljubimec tinte.
O zlate ure, viseče na naših gibkih zapestjih, oči sčasoma semena. Kose
na lesketajočih njivah rimskih številk, šopki palic štetja. V votlih ptičih se
vozijo smetanovi oblaki, pokrovi majskega sveta, na paradi napol nagih
rdečih pionirjev.
Zdrsnila si proti meni, Tibija; s hrbtom jezera v jutranjih prstih. Od-
sekan slap sle si bedela v omehčani bližini Levstikove senčnice. Pege žive
na tebi. Glicinije na belo pobarvani verandi vile Izvršnega sveta. S konicami
nohtov kolesarske barve si bredla po slani brazdi sviloprejkinega blaga.
Bobnele so murve po jajcevodu, ko je moj prst prihajal blizu. Sadovi trp-
kega okusa segretega jezika in z barvo pašnikov čokoladnih telet. Na mestu
zareze ognja in krika izven glasov si skalila ogledalo, ležala si na njegovi
zenici, s čopičem pijanim mesečnega pigmenta perila. V tem očiščujočem
času si vsa sramna. Kri pleše po tebi. Iz maternične dvorane kapljajo izrael-
ske pomaranče, rahli volčji ugrizi na krhlju plodu.
Iz gline neba je zgnetena moč, s katero si položena pod odejo črnoirde-
čih listavcev, germanskih semenskih znamenj. Noč se bo umila v palmovi
peni in zableščala bo zvezda na lunini kapi. Blato zori, rodi shizofrenija. V
pisku polnočnega ekspresa hrustajo čekani četniškega žrtvenika. Tedaj se
obrneš, postelja, in mlada lipa mi podaš pest letečih volnenih otrok. Gol
vonjam mrtvaški prt poročne mize.
Potegnila si me za dlake na trebuhu, da so se vzdignile lutkovne gore,
privezane za boleče vrhove. Med tvojimi prsti visijo prekrvavljeni Julijci.
Na pragu rodú dani pade led z mene. Iz prsti so prsi debele pegavke. Ta
zemlja trepeta in dregeče v pljunkih; smeje se v ajdi pwstlana pod Crngro-
bom, milim grobom. Na tlorisu Tabora sem kropil dvoglave vrtove, koprneče
v tišini težkih opek v bližini.
51
Odprla si predal jezera, Tibija, globus Gore morskih deklic. Četa črk,
bakrena rosa, vsa obrobljena s poldnevniki grafične mreže. Vse sence so
nore od ostrine, od besa prerezanega očesa; v dolini potice dojk sem oslinil
vneto diesen. Naga si zadrhtela v vetru gotskega ofaia sredi dneva v žarnici
noči. V olupljeni hruški se je strdilo jabolko teme. V mehkem gnezdu paz-
duhe molčijo ustnice in nosnice, ki se uče novih vonjev tebe. Z zrnatim
medom tvojih čebel so obliti prsti, lovišča src morskih ježev.
Z migetajočimi mišicami si položila roko; tesno ob mojem telesu na-
vzgor. Božajoče po modrorjavi sledi korena, po steblu uda v njegovo ode-
beljeno višino. Med tvojo dlanjo in mojim mokrim trebuhom sva ga učila
plesa: trzajoče deblo mesa. Stisnjeno ob tvoje težke žile in belkaste gube
čipk, med popkom in lahtjo, je temnelo najbolj divje živo tkivo. Iztisnila je
zlata zareza proti soncu solzo, da se je zapekel hlebec obrednega obeda. Z
razprtimi prsti si česala po koži podnebja kapilar. Na živčni jasi, v koraku
drugega in tretjega prsta, si ujela krčeviti vozel penisa. To so kaplje betona,
stopljena tla opatije, ko požene skoz telo steber boleče molčeče moči.
Na mizi v dnevni sobi, pod lučjo, cvetoči roji gumbov. V varnem za-
vetju sobote sem se skril zadolženi samoti onanije. Osipajo se čete brstečih
muh, belih znamenj z bluz napihnjenih gričev kmečkih nevest iz dežele
rdečih nogavic, kjer vzhaja z jutranjim scanjem sonce odtujenosti in je mar-
ljivo delo okronano v dehidriranem mraku, ko se ženine ustnice zagrizejo v
dobro moževo jed. Nabira se energija, v spolirani leči se nabira in cedi se
omaka poželenja iz mladih dni. Sončne baterije in prah s pohištva Afrikatov
že tri zrele zvezde šepetaje šepajo k nam. Na bosih nogah stoji njihov pre-
mikajoči in glavi izmikajoči se svet sledi. Misli so dirkalna kolesa; hitre in
lahke na mehkih, z zrakom napolnjenih, obročih Saturna. Svetleče na maj-
skem soncu; modeli jeklenih smislov, bistroumnih nesmislov.
Lasata Tibija je lovila dež, osvetlila je pretemno ozadje dopoldanske
risbe nevidnih kolobarjev komisijskega kozmosa. Posušila je goro vode in
mi zaželela svoje telo. Po blagih tleh sva sestopila v otroško srce atlasa.
Krog naju so viseh odrti psi, gola nalivna pelikanova peresa. Skoz Ti-
bijin hrbet je sijal razgled po slečeni državi s srebrnimi topoli pribiti v so-
peče morje rje. Globoka in visoka trava sta tekmovali v preraščanju zemelj-
nih ust, v katerih se je napihoval jezik hromega gorja. Pod prsti so bile rane
brez dlake in polne srčne smole, slane rdečelasih mušic. S Tibijo sva bila
izven območja teže in dolžine; iz lupin pegastih jajc sva žrla ambivaletno
zasnovo mladih junakov. Iz oken nad ozemljem čebelnjakov hladu; iz ocean-
ske strani je pihal svež kruh, da so se molekule soli stresale v ognju groze :
bila sva v Raju Paradižnikov.
V copatah so se smejale luže. S surovostjo udbovske luči, ki išče pod
podom oči, so kričali vbrizgi zasliševalskih igel; eksplozije v otroških glavah,
univerzalni tumorji. Starši strašijo brontozavre premagane fantazije, zogle-
nele praprotnice v pečeh, ki spijo v plenicah. Slepe in tihe borovnice so
nama kazale dno poti prek polja nad Koprivnikom, zibelko zabeljenega ilir-
skega gibanja. Najine matere so spale v sladki senci vijolic, plavolasih ke-
52
mikalij v skodelici mračne dobrave. Iz kvasne tekočine, ki je hlapela iz na-
jinih dlani, teras, zibajočih vrtovih homoerotičnih cvetlic. Naj se odpro tuši
neba! Iz pik naj zrase nepretrgana čreda kapljic, spusti naj se po natrganem
oblačilu španskega bezga. Zalije naju naj limfa Mesorogabije !
Klečiva v slonokoščeni banja, pastelne pipe gledajo z odprtimi gobci v
najina trepetajoča hrbta. Z dna medenice so ti dražljivi žebljičld srebrni no-
žički, plahi konjički; tisti, ki naju češejo po živahnem osramju. V vodi spi
vonj mila, s katerim umivajo dojenčke. Pijeva iz korita hrbtenice. Ko me
vrtiš med prsti, zdrsne lok prek violine. Klečiva v predstopnji kruha, pod
oblaki jadralnih letal, v trebuhu bogastva narave. Klečiš s svojim obrazom v
meni.
Lasje se ti spuščajo po nevidnih tirih k zemlji in v tvojem glasu je skrita
razodeta skrivnost lepote konjev; kipečih mišic tik pred daritvijo. Ujamem
se za tvoje potne rame, s potoki potujejo poljubi po naraslem bregu telesa.
V mladem hladu pazduh sem zgrabil naročje mlečnih sadežev, med bolj in
bolj prijaznimi prsti trdita tvoji nabrekli bradavici. Gnetem po svežem testu
trebuha, modeliram plitvino popka in iščem usta, ki so načela mater. Spušča
se obzorje, migota in tiktaka; nato dvigneš boke, žetveni kupoli, po katerih
hodim z bosimi rokami. Nabira se rosa ljubezni; na tepihu, na ustju skle-
neva usta, spretne in v globino dreseče rdeče gibe. Med desetimi prsti leži,
z razcepljeno nabreklo glavo izlivajoč spermasto misel. Poljubljaš ga z joka-
jočimi ustnicami, z mrzlimi zobmi in grenkim jezikom krožiš po zagorelem
penisovem čelu. Prerežem te preko mušice, hruška!
Poletno fvopoldne oljnate barve, s hipermanganom so posuta pusta usta
kaloričnega neba. Prebudil sem se v hiši za kovano ograjo, prebudil v prav-
ljici o pašteti. Na fižolu sem stal in v lonec govoril Spancem. Pohištvo je bilo
iztesano iz kruha, ki se je brez skorje zapekel v materini stajici. Na sivih pli-
šastih zavesah so bili izrisani kroji večernih oblek iz Maje. O tihem času se
je nabirala mivka in češnje so visele na sabljastih trepalnicah lesene kraljične.
Iz ribnika se je dvignila kakšno črnsko noč. Sedela je na kamnitem cvetu
nad grobovi zlatih rib. S kosmato roko je segla med moje igrače in jih od-
nesla na lunino sestro, ki je dremala na dnu bajerja, v brazgotini mojega
čela. Tibija ...
Katran oči je v noči zagrenil v kozarcu kompota; v trskah, ki so blažene
spale na grmadi. Tam, kjer se je zapognilo kraljestvo rastlin, v koncu pol-
otoka, v ključavnici miru; se ni pričela voda boja. Bile so le skoraj nevidne,
slo vžigajoče in zlatim kroglam podobne, kutine. Sedim na kolenih ognja, go-
vorim o guganju snovi, ki se vrela vrača vame. Za kuliso plemenskega pla-
mena leti sestra, Tibija... Leti med smrekami srebrne smrti. Leti v rahli
pajčevinasti oblekci. S krvavimi očmi na kolenih, Tibija!
V mokrih zubljih butana se kopajo keramične limone, svetijo in cedijo
se Tibijini uhlji. Skoz spuščene rolete bom zaslišal šum, sled njenega pla-
zenja in svetloba se bo v nadstropjih pasla po najini postelji. Jedla bova kose
barvastega kruha in ko bo prišla doba žeje, bom na tvojem boku prerezal
živo žilo, vzorec na prozorni povrhnjici. Brizgali bodo gejziri, iz rimske dav-
nine napeljani vodovodni sistemi se bodo raztegovaH od silnega pritiska.
53
stekla bova po zeleni zastavi zmajev majev, da se nama bo deodorant vetra
vpil v lačna žrela sluznice. Kamnite živali miže v najinih votlih stopalih. Ko
cepne poslednja izkrvavljena zverina, ko potone v vodnjaku sramne reke;
takrat bova legla, Tibija, v lastno hlastno senco. Pod svilnate božje hčerke.
V zori sva na krotilcih sonca jezdila skoz Zelatinski gozd. Ob žametnih
hlačnicah polnokrvnih arabcev sta tekla hetitska psa, obuta v špičaste čevlje.
Po stopinjah meglic ob Savi Bohinjki proti Topinmburu; proti palačam Cen-
tralnega komiteja, kjer naju čaka Véliki Abakumov. Po trepetlikah so cing-
Ijale garniture češkega stekla, wedgwoodski porcelan in toskanska zrcala.
Med pegastimi lučkami so konjska kopita zabijala žeblje v zemljo. V Tibi-
jinih rokah so bežale luže toplega topaza. In po hrbtu vranca se je zlila deka
njenih las, spetih s tankimi nožicami vodnih drsalcev, Arisovih otrok z otoka.
Na planini očesa se je tiha Tibija potopila v vročično višino krhkih vo-
njev izločkov. S strtim srcem je mešala voljo žive nežnosti, iskala je silne
podlage, ki bi jo ovila s toploto, trepetajočo in opojno ter mehko lavo nove
svetlobe. Postala je varovanka norcev, sestra poželena, prestreljena. Iz slad-
korja si umila svoje, ob šahu sedeče nebesno telo, ki je živa dežela čutov.
Poljubil sem jo na senco komolca, ko je z levico razpodila stegna. Konj je
dirjal v masleni šalci, ob vzorčastem robu, ki so ga splavile solze; pokal z
repom njenih eksplodiranih las. S hrbtenico v svojem hrbtu, z zlikano kožo
pod svojim sedlom, s stegni, pokritimi z njeno plašno platinasto kožo rož, z
njenimi mišicami v vazi kopit. Hropel v valovih njenih ustnic.
Tibija, konj moj !
Med baržunastimi zavesami je živelo nočno nebo. Rosasta laboda sta v
sluzu zdrsnila mimo luninih dojk, blaznik rok vrta organizma. Pod obokom
noseče psice, skoz rdeče bukve, v zastave ovita trupla Leninovega parka, so
rožljala stremena nebeškega sedla. Na Ahilovi kiti kiji ivja otrok, gugalnic
dragega kamenja. Najina konja z ažurnimi očali: iz gred naslovov perga-
mentnih Trubarjevih knjig so bolele družine elektronov, oči v ustni votlini.
Umrle so plombe v antičnih zobeh. Nad mišičnim tkivom plavajočega pla-
mena sva spekla podobe besed. V prehitevajočem času, ko se je teža peska
izmikala tehtanju, sta naju, po počivajočem gaju brinja, slepa nosila sijajna
stroja živali. Na reliefu lepih muh, starih cekinov, odtisov bradavic na golem
blagu, sva odgmila obzidje, v andaluzijski prt ovito mesto Topinmbur.
Topinmbur.
Skovan v soku tonkinega lesa. Na tapeti izrezljanega temnorjavega in
hudo svetlečega stola, sva med vodnimi rožami, satenastimi satanovimi lok-
vanji in prelivajočimi obrezami štikanega vzorca, vzljubila topinmburški
minaret, kabaret padcev kerubinov, ponarejenih rubinov. Žalna dolina umi-
ranja, navje složnih slonov, filigransko obžrti okli; stopljeni Budov kipec,
maestetični falus, zataknjen v usta cinemaskopskega platna časa prve lunine
izmene. Paradni konjski grobovi uslišane množice, ki je zrela strmela v zele-
njavo vojn; dubrovniške dinje, artičoki dunj, pompejanski paradižniki.
Si bila na vrtu, Tibija? Se spominjaš strte smrti, ki je konjem čepela med
zobmi, da so jo grizljali, ko so jih gnali po Dvornem trgu? Spominjaš se le-
tečih ran bičev in penečih pesti.
54
Piali so ljudje v naju, ko sva se vzpenjala po stopnišču k Vélikemu
Abakumovu. V oknih njegove palače, škrlatnega Centralnega komiteja, so
skovikale odrezane glave trinajstletnih suženj. Po kitajskih pismenkah so di-
šale kljuke teh palač. S portreti matere zgodovine so bila okrašena pročelja
teh zabavišč.
Prekrižane ploske noge so v potokih tekale po deželi štetih dnevov. Prva-
kove roke, črede napetih, od dela VTietih udov, so romale k blatnim lasem.
Oblaki narkoze, oblečeno oficirsko jutro v Kremlju. Na povečani, z veličast-
nimi lojnicami zasejani koži je sedel poglavar hlajKev, zmagovalec Topinm-
bura, merilec velikosti grobov. Brez nosu in z izjokanimi očmi je imel v
danko zatlačene brezdelne roke morilca. In z briljantnimi šivi je bilo sešito
njegovo svečano vzhodnjaško perilo. Z videzom večne energije so bili mazi-
Ijeni njegovi komorni, po anatomiji utopljencev ukrojeni deli lesenega telesa.
Bil je najin prihod po dolini oranžnih gričev, bradatih grmov, ki so po-
ganjali v glavah preplašenih kmetov. Na napihnjenih lučeh so plavale črno-
dlake Indijke, z lastovičjimi očmi so brile že tisočletja hladno, v svilo zlito
vodo. To jezero sva pila ono zgodnje jutro, ko so žejne žene s kačastimi
obroči na lahteh razgalile pizdo sonca, spleteno na planoti empirskega
stola stotih. Umazani fleki, tam kjer je glava iskala zaklonišča pred bombnimi
napadi spanca, so se poskrili med jate kipečega zelja. Zmočena krilca so
zlezla med razprte sramne ustnice in alkalne reakcije so nevtralizirale v ča-
šah opojnosti, v katerih so nama servirali tampone z gozdnimi jagodami.
Materine dušice so se zatekle v zlataste okvire in rjovele v valovih slastne
slatine. Debeluške, vse polne črnih zvezd na beli noči teles. S prsmi na pasjih
mehurjih so se kopale v lotosovem obrazu, ki ga je upodobil neznanec iz
Garvalske šole. Za steklom, na katerem se je nabirala spolna sopara, so
viseli nemi Abakumovi dvorjani.
Na predvečer praznične obletnice je zaječala vsezvezna beseda na pohab-
ljeni steni Stalinovega mavzoleja. Z vsemi petimi prsti si nabrala kožo na
darovanem trebuhu, da so nastale čaše za mojo globino. Zasanjala sva se
ob nenadni viziji domovinskega lika s podivjanimi brki. Zločinska vest? Po-
žgane umazane roke? V vitkih hrbtih kopalk se je zlomila suHca svetlobne
armade in korespondirala s stopljenim izvorom antropocentričnega podkonti-
nenta. Z zamahom leve roke se je dvignila, žametno nabrekla, ohlajena in s
kapljicami posuta dojka. Zjasnilo se je čel opazduhe, prava renesančna mo-
drina, spleteni lasje nad dolino golega vratu. Obesek posušenih himalajskih
vrhov ti je bingljal med potemnelimi travniki mleka. Po prečah svetlečega
lasišča so potovale karavane karmina po poti v kamin. Na konkavni obali
kave je čepe iztrebljal Véliki Abakumov. Rdeča luna, opasana s travnato
žico, je hlastno česala njegova zasliševalska, živalska ušesa. Bksotika sibir-
ske zime je očarala tleče ljudi, s potujočimi vasmi so tavale po rižah črnega
velurja čete zastrupljenih kulakov, belih vojakov.
Z baletnim gibi sem razdražil vitko skalo, ki je žarela na hrastovi hrasti.
Najprej se bo izvil prepovedan vonj in se v šifriranih elipsah dvignil visoko
nad čvrsta jabolka ognjenika, na plavajoče boke prekuhanega zraka kvasa,-
žveplasta barva po pijanih gubah slavne glave in že bodo privreli plamenč-
kasti pljunki tisočerega očesa. Sprdnil se bo ogenj, plapolal bo plavi plamen
55
na planinah. Tisočdvesto stopinj nad gladino ledu, ki je hrana neba postal.
Bombe dežja tolčejo po rdečih češnjevih bobnih, ko bohemski šali varujejo
prehlajene vratove cvetočih vrtov. Litri lanvinskega soka so poniknili v Ti-
bijinih ušesih.
Pičil sem v vlažne blazine suhega sluha, noseča kača v shujšano jagodino
trupelce. Tibija je bila pokrita s čipkastimi srčki; ko sva se poklonila v dre-
voredu lipovih čajev in bogov, skoz rumenkasto soparo na ustnicah sape.
Zibala se je gladina grenkega vina edinega sina, ki ga je nosila v lesenih
globinah. V stoletju pomladi narodov si položila telo med slepce, ki so se
prisesali na brazdi, ki sta tekli od bokov v nótrajnost dežele; kakih osem
centimetrov po plitki sledi proti privzdignjenemu področju, ki ga je zarasla
tanka žica; sta bili na desni in levi dve erogeni točki, dva vrta peneče fan-
tazije. Baštamašta.
V servisni mesečini so tone razsipne želatine, ki je bogato obrodila na
dnu črnih milimetrskih dni. Polja, gladko obrita semena. Iz sence izti.skam
kri, da boš z njo umila satje mehkega neba črne smetane.
Pritisk, ki hrani mišično tkivo jezika, natke saten poročne noči, ki zadiši
po zapečeni kruhovi skorji. Krim je krajec; makova zrna pest posutih zvezdic.
Na kamnitih stolih rimskega cesarstva, ob žuborenju pomladanskih ter-
mometrov, sta sedela Véliki Abakumov in njegova mladoletna žena, dedinja
bogatega kontinenta mrličev. Pesek je tiho gorel pod nogami. V skritem
kotu narave, med zelenimi rutami, po ohlajenih hodnikih, kjer so morile
prestrašene sence kraljevskih nasadov, topilnic bežnih sledi sonca v našopir-
jenih cvetovih. Pod temi paralitičnimi prestoli je bila belo odgmjena rimska
cesta, postelja in krsta z blazino snega, po kateri so lili dolgi in noč zaklinja-
joči Tibijini dišeči lasje. Vroča para čajevih možganov, ob odprtem ogledalu,
srebrni srajci mojih južnih vetrov. Bila sva v vladarjevem darilu, v orbiti
neznane planetarne želje. Tretjina kroga je bila zravnana in je daleč vodila,
počivajoča na porisani dlani izven obsega zvona sončnega prahu. Bila je kru-
hova tretjina, decemberski ekvinokcij, pekoča rokavica v središču tujega sve-
ta. Te grafitne silhuete; močnejše od marčnega mrka, mehkejše od mrtvih
ovc, nežnejše od tvojih dolgih zimskih puloverjev.
Sama sva bila v Indijskem konzulatu, ko je na njegovi južni steni bila vzi
dana zadihana psihedelična žanjica, na mahatskih ornamentih viseča ženica.
Čez spihane sipine, po žlicah juhe, med koreninami medu vida. Rjava kri na
brisači, mačehi mojega telesa. Brezovo lubje je najino pohištvo na ramah
utrujene motne moči. V levem ušesu so se rodili motorji z notranjim izgo-
revanjem, lačne duše smrti, hoste hostije Hotimirovega miru. V tem moškosti
polnem gozdu me je vedno imelo, da bi se slekel do golega in bi boté zašel
med njegovo zeleno plimo, ki bi kipela v vseh kipih tega letnega vrta.
Po otroški potki sta pritekla dva mlada, steklenovolnena hrta. Elegantno
sta plula pasja žrebeta v lisah zelenega celofana, na donečem hrbtu votlega
hriba. Slastno, kot malina na željnem slovenskem jeziku, sta zabredla psička
56
v možgane najine olcrašene ure in se z odprtima gobcema pognala v hrano
utripajočih meglic. Bila je veličastna dvojina, živalska bližina, mehkobnost
brezspolnih bitij. Razčesala sva raso dlako, da se je zaiskrilo med nanovo
iztisnjeno maščobo. Poželela sva si tankih pasjih spolovil; cepljenega vijolič-
nega tkiva, ki bo zasejalo drobne glave pasjeglavcev, dlakavih otrok julijske
sodomije. Zleknila sva se v nežne podplate gozda, na barvo stare krvi gro-
zečega okusa, da sta psa lazila po najini belovneti koži, ki se je na hrepenečih
bokih dvigovala v ritmu zbirajočih se čred lepljivega zdriza, ki bo zlepil raz-
bito psiho.
Zapele so violine z morskih višav, spomin cvetočega herbarija. Zaspale
so morske deklice z Gore. Zakrohotal se je višnjev dim zvoka, ki je zamiral
za bežečimi kumulusi. Opičja prerokba z roke je odmevala v ustih Gore, ki
so jaslice v ognju prvega maja. Ceta mističnih striptizet je pulila z naju jezne
besede Janezovega evangelija. Zbežala sva s Tibijo ; med roji vžigalic, ki vži-
gajo luč posmrtnega lêta našega življenja. V golih naročjih sva nosila požgana
psa. Bledeli so dotiki njunih nežnih jezikov, bolečih spolovil; in postajali
svetlorožnate barve, obrazi na mrazu pozabljenih otrok.
57
Andrej M. В. Medved:
LUX AETERNA
Za vse, kar biva—in—živi, je svetost.
W. BLAKE, THE MARRIAGE OF HEAVEN AND HELL
REKEL JE: PROST SI, PROST.
ON TE PRIČAKUJE. IN:
NAJ PRIDE SMRT.
58
TAKRAT
SE JE USTAVIL
PROSTOR. IN LOČENO
SE JE ZNOVA ZDRUŽEVALO.
V	MLEKU ZEMLJE,
V	KRVI. DOSEGEL ME JE CUTNI
PADEC—V—GLOBINO, V BREZDNO, CUTNI
UDAREC OGNJA. IN TAKRAT SE JE
OBRNILO, DOSEGEL ME JE CAS. IN SEM SPOZNAL.
IN
NAREDILA
SE JE SVETLOBA.
IN
BILO JE SONCE, UDAREC
LUCI. NIKOGAR NI PRESENETILA,
NIHCE NI BIL
ZADET OD NJE. NIHCE
JI NI BIL DOSEGLJIV. VECNA
NOC SE ZAČENJA, VECNO SONCE SMRTI.
59
NOC-DAN,
CAS-BESEDA. VECNO
ROJSTVO, veCno smrt. BREZDAN,
VECNO. RADOST. SVETLOBA IN TEMA.
OGENJ IN ZEMLJA. MOŠKI, ŽENSKA, ENO. VSE
ENO.
CAS IN NECAS,
VECNO DOBRO IN VECNO
ZLO. BREZCAS, VECNO. NESKONČNA
PONOVITEV, NESKONČNO PONAVLJANJE. ISTO,
VECNO
VRAČANJE. NOŽ-V-GRLU,
REZILO KRVI. CUTNO REZILO SMRTI. VECNO.
ZDAJ
IN VECNO
GROŽNJA Z OGNJEM,
Z VODO, Z ZADUŠITVIJO.
GROŽNJA
S SMRTJO. ZDAJ
IN VECNO OKO-ZA-OKO,
IN GLAVO-ZA-GLAVO. KRI-ZA-KRI,
IN SMRT ZA SMRT. ZDAJ IN VECNO KAZEN.
60
UKOČENOST
Z JALOVOSTJO. UROCENOST
S KRVJO. BREZMADEŽNO SPOČETJE
IN GOBAVO
OCISCENJE. PREIZKUŠNJA
Z OGNJEM, Z VODO. PREIZKUŠNJA S SVETLOBO,
S TEMO.
SAMO ENA VEČNOST.
IN ENA POT DO NJE. SMRT, VECNO ROJSTVO.
CISTOST-ZLO,
UBIJALSKA STRAST.
SVETLOBA IN TEMA, PLODNOST
IN JALOVOST.
VECNO SONCE IN VECNA
NOC. IN OCISCENJE, BREZ ZLA. BREZ
ZADOSTITVE. IN SMRT. IN
SVETOST BITI. UBIJALSKA SVETOST BITI.
Gl
REKEL JE: PROST SI, PROST.
ON TE PRIČAKUJE. IN:
NAJ PRIDE SMRT.
POTEM SE K MENI DVIGNE
TEMNA, ODBEGLA ŽIVAL,
IN UBIJE.
Napisano v maju 1431
62
Tomaž Kralj:
VRATA SO STENA
IN MISEL LUCI
senca se je pokazala kot ogenj,
z arhatstvom je bila omrežena,
večkrat je živela v knjigi smrti,
redko izginjala v norosti,
redko v fête galante :
kdo je poskušal s časom,
kdo svetost varal,
da bi se dvojni polž
obračal po njegovi volji,
po njegovi volji napak obračal :
z njegovimi vitezi, ki so
v smrt trobili, ki so trobili
smrt; zgodovina se je prvič
začela, ko se je drugič obrnila,
tretjič vstala iz objema časa,
ko se je četrtič kugi kuge zahotelo,
petič prekinila zborovanje vil, ko se je
numinor šestič zrušil, sedmič odložil
usodni korak, ko se je
osmič osmislil zeleni jurij:
to so apostoli, to njihova naftna polja,
redki bacili, ki so častna straža
protuberanc, častna straža droba
vesolja, častna straža : kot je namenjen
pesek z obale, njegova prevratna opravila
63
v steklu vklenjena, drobno škrebetanje
in korenine in pomembnost hribov —
kodrasti raster zvokov krišne,
konjeglavi prihod kamene noge,
konjenogi prihod kamene dobe :
brezglavi prihod kamene dobe :
devetič so angeli prerokovanja
prerokovanje spoznali, ko se je
plaz meskalina desetič
v mantri sprostil, enajstič
so bile stopinje samo stopinje,
ko je stari mojster stopil iz
jame demonov, vstopil vanjo,
se potopil s smetano, v smoter s ptičjim petjem,
kongregacijo klovnov in njih zakonov:
večkrat je puščavnik že ustavil vlak,
ki mu je drl prek nog,
včasih je bil zvok psihologije,
praksa in posledica narave, namen
in pomen mlečne ceste ;
saj so bila nasilna dejanja
oda odhoda oholega olimpijca;
arhetip sveta je znanje drevesa,
je prozornost in pozornost čiste svetlobe,
edino polje zasebne kitajske
in karnevalov.
te roke niso prave,
tudi ne to zobovje,
v gnezdo ne vlači numinorja,
drobnih ahajskih junakov,
ki v nô-igrah nastopajo
in se potijo za blagoslov,
ki zavračajo stavne listke,
na zapestjih vtisnjene,
ki so poročna obleka, tibetanski
škornji in sanje o velikem jeziku;
tabu je telepatsko dirkališče,
tradicija proti pisanju
arhitekt astronomije —
balet velikanov — izvor islama —
sprememba nebeške ure :
dvojni polž je zgodovina,
včasih prevarani dedal,
jupitrov herkul in sosedstvo
sosednje galaksije, sosednjega
sadovnjaka, našega mravljišča
in jutrišnjega gradu.
ob dvanajstih so termiti naskočili
stol, ki ga je prevarani juda iškariot
prenašal, za marka avrelija namenil :
ob sedmih zvečer so naskočili križ,
ki ga je kristus nosil, ob treh
zjutraj so začrtali na zemljevide
64
morska kraljestva; ep, ki ga je
nostradamus začel, se je obrnil,
zvezdni veter zmedel, odkril tiktakanje
smrti, njenega sonca in planetov, kjer
je ciolkovski živel: nadaljevanje se
je dogodilo za našo mizo, nebula
je vzljubila moje najljubše zemljevide,
moje najhujše raziskovalce močvirja,
cementa in ognja, pot vrnitve mladih
kvartopircev in sedem lotosovih cvetov:
niso bili čarovniki, ki so korakali
z ognjem v laseh, niso bili begunci,
ki so vstali iz morskega plevela :
hrane ni bilo dovolj, a puščice
so vseeno zadevale cilj.
devetič se je železarna spomina sesula,
ko si je garuda, kralj ptic, desetič
sezul opanke iz močvirskega blata,
enajstič smo reševali življenja, ko
se je dvanajstič obrnilo kolo doktrine,
trinajstič se je zakotalila kocka, ko
je vonj smodnika prekosil kaligrafijo,
gledaUšče kabuki, njegove konje in
kovače kovine, kovače kremena, kamene strele :
šele štirinajstič — in petnajstič se je mrki
pav odločil in si šestnajstič zavihal rokave,
črve obleke : most sonca, most hitrih delcev —
žrtvenik, zatočišče — silicijev
kristal je le enkrat pokazal zmaja,
le sedemkrat napovedal vojno,
devetinštiridesetkrat spremenil
mandalo dnevo, smer ikarovega poleta.
to so bili zapisi, skriti kotički
in poslednja večerja božje usmiljenosti :
niso spoznali elektrike, ki je ukinjala
želje, pogosto oznanjala smer hvaležnih
potovanj ; vračaU so se stražarji in njihovi
staroselci so se vrnili,
in, ali se je, ali se je atlantida
pritihotapila v rim, v drobno mrtvo
cvetje zavetišč, v zdravilno moč
položenih rok, ki so oznanjale
vseh sedem planot, ki jih je celična
membrana pokrivala, ki ji je pokrivala
celična membrana, mamljivo lesketanje
planktona, ki ga je skäkyamuni
posnel na magnetofon?
jutranji zvok je star tisočletja,
globoko hvaležen, mokro v ognju rojen,
ustrojen pod slapovi niagare, prvi
buda mističnega kolesa, tretji buda
najvišje modrosti, šesti buda prihodnjih
5 — Problemi	65
dob : golobnjak, ki so ga naselili
vitezi, vodnjak,
ki so ga nešteti svetniki izkopali;
to je dobro : mlada kri,
to zgodovina: drugi obrat;
ribiči so dvignili cvetlice visoko nad glavo,
gandalf je ispiracijo z angeli delil,
si v sneženem metežu grob postiljal,
prepeval mnoga imena; svetlo se je raga
začela, zvito razložila opeke
in druge svete kanuie, Shakespeare
je potegoval mrežo, ki mu jo je
ribič lune in morja na pleča naprtal :
to so bila čreva drobnih indijanskih
spominov, to flamenko arabskih legend ;
preroki so ružili
koruzo, i king s tolkienom razlagali :
da bi se prva astropola nasmehnila,
rekla : v viharju snega, v smehu vetra,
razlila barve, presekala smrt,
njeno instrospekcijo, njeno kantiko,
hare krišna in stolp možganov — slavolok
zmage — telovadnico celic.
peter pan se danes ne spominja slovarjev
črevesja, ki so jih rodila drevesa,
kapniki in modri ogenj :
vrata so stena in misel luči :
je žito prevaralo prevreto vino,
so ceste vesolja priznale karmo?
zgodovina se je prvič začela,
ko se je drugič obrnila, tretjič
vstala iz objema časa, ko se je
kugi kuge četrtič zahotelo :
se spominjate, je spraševal garuda,
nismo se spremenili, je odgovarjal
sijoči vama : to so stopinje v celicah,
tO: antarktika in tibet: bleščeči
obkladek, ki ga nosijo vedeževalci ;
cigani so utihnili, ko se je hiša
besede v prah sesula, blues
so ponavljali vrvohodci;
— : Oziris je le parket duše,
zavoj mlečne ceste, oziris :
zvoki prvega obreda, mlečna
pomlad smrti razsutega drobiža,
upogljivega samostana, ki je
stražil pogorišče, čarovnikov
vrelec, objem, om.
66
DADA PESMI
Hans Arp:
PESMI 1918-1930
črni veter visi kot veriga z zvezd,
grablje zgrabijo črne lakaste stene,
načrti mest žarijo.
hiše so uravnane na sedem rubinov aU pa se
vrtijo na dijamantih kot vrtavka.
grom bobni skozi prostrane dvorce in
kraljice padajo s svojih molznih podnožnikov.
iz vratov zemlje se dvigajo najemniki in
podnajemniki s svojimi galvaniziranimi pajiki.
majhna steklena okostja se zrušijo in
zvonijo kot kaos.
kdo nosi mimo našo krstico pod hladno
zvezdo dánico.
67
čeprav mi visi mesec nasproti kot
ogledalo me boli angel v očesu.
na mizah rasejo semenarne in če udariš
po rastlinah izskočijo njihovi cvetovi.
levi poginejo pred svojimi stražarskimi hišama s
škropilnicami polnimi dijamantov med kremplji,
vodniki nosijo predpas-nike iz lesa.
ptice nosijo čevlje iz lesa.
ptice so izpolnjene z odmevom,
neprenehoma se kotalijo jajca iz njihovih majhnih
src.
njihova stopala stojijo na korakajočih plamenih,
če se pretrga snežna veriga pokličejo gospoda boga
če se nagne nebesno kolo stopijo njihova kopita na
črna semenska jedra.
velikanske peščene ure polne zvezd so obrnjene,
v podzemskih hodnikih je gneča
črnega cvetja in kristalnih krat.
v raztegnjenem teku hitijo k obzorju živali s
ščitov in grbov.
velikanski beli zajci pijejo iz belih tokov lave.
vidi tudi jezera kako visijo navpično kot ogledala
v gorah a ne leti v ladje s sodrgo laikov,
prinaša snežne žetve,
dviguje snežno sidro in iz krvi
velikanske ptice obori kristale iz mesa in krvi.
prepleteni dečki trobijo v čudežni rog
angeli v zlatih čevljih praznijo vreče polne
rdečih kamnov v vsak del telesa
že se oblikujejo jambori in sozvezdja
sestre kažejo sledi gradov v oblakih
denarnih mačk najdenčkov soparnih kravjih ugrizov
osedlanih zajcev sveže oblazinjenih levov
na plamenečih prečkah se kotale ptice prek
neba
zvezde kihajo cvetne snope iz svojih voščenih nosov
pijano je vse kar leze in gre in plava
na mehkih voljnih prstih
goreči levi vršijo prek trepetajočih brez
kdor ima rep si naj priveže
svetilko
vso noč stoji na glavi
in pleše jahaje na zmajih
plezanje po drogu in prava rokoborba
izpolnijo noč z laježem
68
pripadajo rdeče ptice dečkom ali
možem
pripadajo rdeči gradovi sestram
pripadajo rdeče zvezde angelom
noč ima jambore iz voska in cvetja iz zlata
čudež se kotali na plamenečih prečkah skozi
noč
noč ima noge iz voska in vreče polne
zvezd na mehkih voljnih prstih
nebo ki je polno ognjenih snopov pleza
po gorečem drogu v cvet
nosovi iz zlata kihajo denar
zmaji plavajo v denar
zvezde plavajo z vrečami polnimi dečkov
skozi nebo
goreče cvetje plava na mehkih voljnih
prstih
miši si na svoje repe privežejo svetilke
denarne mačke si na svoje repe privežejo
svetilke
parne krave sd na svoje repe privežejo
svetilke
osedlani zajci si na svoje repe privežejo
svetilke
svetilke so lahko privezane le na
repe
na repe lahko privežemo toliko svetilk
da noč postane zlata
repi ptic so cvetovi
miši si iz voska naredijo mačko
in jahaje plešejo na njej
zrak se vzpenja iz svojega sedla in v nas grize
soparo
pijano cvetje vlada
svežim zvezdam
prepleteni čevlji udje nosovi prsti
repi
zadostno dokazujejo čudež
tako grad v oblakih poda roko denarni
mački
denarna mačka najdenčku nogo
najdenček parni kravi uho
parna krava osedlanemu zajcu usta
osedlani zajec oblazinjenemu levu
lice
69
prsti plezajo po rdečih drogovih
telesa zvezd plešejo medtem ko njihove glave
stojijo
glave plezajo po zlatih
drogovih
dečki plezajo po brezah v nebo
goreči zmaji in goreči levi
vršijo navzdol po gorečem jamboru
voščeni nosovi plezajo po pijanih
drogovih
prava pristna rokoborba zvezd strmoglavi
svetilke ki so polne cvetja
oblazinjeni levi vršijo mimo mehkih
voljnih prstov
kot kratko cvetje žrejo angeli iz mehkih
voljnih prstov
breze trepečejo pred sestrami
pijani drogovi in jambori plešejo s
pijanimi zmaji
okobal jahajo zvezde na levih
noč stoji na glavi in kiha
čevlji so polni plamenov
možje in dečki zajcem upihnejo
svetilke
nesluteno nebo nosi napis
kunigundula
s kamnitimi kremplji in rogovi žvrgoli
nebo kot očiščena vetrnica
slovesno potujejo vatene lutke na kamnitih
ladjah skozi pesek oblakov
cerkveni stolpi čistijo svoje noge z usnjenimi
zmaji
svoboda vodi gibanje na vrvici
amonovi rogovi in zmaji so se zavezali
da bodo gibanju odrezali noge
gibanje si sposoja klet polno škrjancev
70
usnjene zastave nosijo odžagane noge
v oblake svobode
gositoleče plemkinje potujejo na zmajih
skozi očiščeno nebo
stolpi so iz usnja
rogovi vreč so iz vetra
zastave svobode so nepričakovane in
zato v svojih vrečah ustavljajo vreme
vreča gibanja je usnjena ladja
plemkinja gostoli v vreči
marjeta cisti stolpe
janež žaga kamne iz oblalkov
kunigundula nosi diske k lutkam
zmaji so nemi kot oblaki in nosijo
v svojih krempljih mesta v nebo
v kleteh oblakov je nebo iz vate
slovesno čфa plemkinja oblake v vreče iz
usnja in kamenja
velikanska dvigala nemo dvigujejo žvrgoleče šikrjance
v nebo
peščeni stolpi so zadelani z vatenimi lutkami
v zapornicah zastajajo amonovi rogovi
diski in mlinski kamni
ladje se imenujejo janež in marjeta in nepričakovano
potujejo dalje
zmaj nosi napis kunigundula in
vodijo ga na vrvici
mestom so odrezali noge
cerkvenim stolpom je le v kleteh
dana polna svoboda gibanja
zato tudi nismo dolžni čistiti krempljev
rogov in vetrnic
zeleni travniki, modro nebo. črni
čevlji, beli lasje, črni čevlji z
modrimi ustnicami in modrimi gumbi.
štiribarvne brade v eni podobi kot živi
lasje našega časa.
modri prostori z zelenimi ustmi in zelenimi čevlji,
moč levov je bela.
71
moč levov je bela.
zveste oči moči so čme.
čmo je simbol za belo.
kar pomeni prav toliko kot nasvidenje ali
kdaj se bomo znova prebudili.
odgovarjajo beli zvonovi s svojim zelenim
zvonenjem na vprašanja ustnic ali na vprašanja
ust.
strahopetnost moči je črna kot zveste
oči moči.
štiri barve brad so bela črna zelena
in modra.
hitrost kamenja je modra,
brezosebnost vode je zelena,
meso otrok je črno.
jajce iz ognja, jajce iz vode. jajce iz vetra
v svileni vreči, jajce iz zraka.
stoječi mož in stoječa žena. sedeči mož in
sedeča žena. ležeči mož in ležeča
žena.
lestev iz kosti je prislonjena k deblu
iz mesa.
mož ima palico iz kosti, žena ima
palico iz mesa.
stoječe jajce, sedeče jajce, ležeče jajce.
jajce, ogenj. voda. zemlja, zrak.
mož. žena.
jajce nosi klobuk in predpasnik iz ognja,
voda nosi srajco z gumbom iz
zraka.
mož nosi ovratnico iz ognja,
žena nosi predpasnik iz vode.
to draži moške rože.
72
plameni zaspijo pod listjem
list neba je moder
zelene ptice se zibljejo v vejah
slišal jih boš peti ves maj
iz vež ustnic se dviga cvetje brez
oči
zemlja se polni kajti bliža se glas
list mojega srca postane črn
moje oči postanejo črni sadeži
prsi svetlobe se zrušijo
toda mrtvim poleti znova rasejo peruti
z zaprtimi očmi tipam skozi
blišč
sveloba se razreši dneva
in peruti obiščejo ustnice
med nebom in jezikom rase zlata
teža
na zemljo pada goreče meso
neba
in kot pesti bijejo sadeži proti zemlji
dnevi nosijo ogenj na svojih valovih
nebo je goreča perut
mogočen je hrup poletnih sadežev
Prevedel A. M.
73
Tristan Tzara:
PESMI
slabe želje ključ vrtoglavice
arp hypoglose
gospa jo je ubrala v galop
žvižg na meji
dostojna preprosta stenografirana duša
spremlja redke zbirke umorov s prostim vstopom
pod mizo in v orehu
sma
iščimo v čmo črnilo namočena pljuča
dvigalo za živali drob jadrnic
dok banane kuba
greš
prideš — in to je vedno evangelij drobljivo uho
toda verjeti v dušo nakazilo notranje pošte
možganski vojašnici gibčnih instiklov
skrčiti vedno skrčiti
pobotnica odgovarja ljubi te dobra volja itd
preutrujeni čakamo na pok med prsti
satanska infekcija rumeni zvezdo tropskih vročin
čakamo prijatelje in drage stvari
ki so jih tako očitali slovničnim nagnjenjem ekvilibristov v steklenički
(1918)
7-4
večer k teži
na zrelih kamnih sonca
tvoja tišma načenja uro zatona
tvojih prstov osmukne drevesasto uro
kamor se pogreza senca
s katerimi ljubosumnimi vonji se ovrvi ladja odrevenelosti
se omami tvoja divja sončna moč
trdega sadu ki se odpre
svet je odplul na druga pobočja
osvobodila se je skrivnih nasilnosti
tvoja sanjava bledost od koder oplojujejo dnevi
fosforne poti in nerazumljene smisle
kot dolga noč brez spomina
hrup zapuščene grude se zadeva v vrata
črepinje zvezd so pokrile tvoj obraz
naj ostane nočnemu delu brez nadaljevanja
da poneveri nočno upanje
kot senca kot drevo
kot veter v pesiku
živahnem od negotovosti
da ničesar ne izgubi od molče priznanih muk
(1930)
75
prepovedani ogenj
noč je razsvetljevala noč
noč v svojih volčjih pasteh
valovi beračijo ptice
in voda ugaša
odtlej je bila tišina
požiralec mest ob strani mrtvih
v pastirski tišini svetilk
gloda pršice luči
breg druge žalosti brez druge tišine samo luč
in samo dolga postelja ženskih las
oči se že izgubljajo dojenčkov krik
niti veselje niti jok — uspavane vode
medvede same boli zemlja
in vedno sem tu in se nikoli nisem premaknil
iz našega z divjadjo bogatega brezdelja
niti upanje niti laž
izumitelja čarovnij
novih čarovnij da jim svet
ne bi znal oporekati
(1930)
76
kjer pijejo volkovi XIII
ko listi gnetejo liste in se parijo njihova vlažna in voljna telesa
in se potuhnejo razburjenja prve rose
so v nedrju pesmi oči
ovenele od ustnic okrog postelje
oči ki ne morejo zaspati
ljubosumno so skopljene višine besed zgodnjega otroštva
poživljanja nočnih jat
vrtinčenja toplega prahu naših rok v zapuščenem
mrgolenja samotnega
ko strah leže spat na svež grob
našega telesa z živahnimi odznaki ognja
starinskim vratom ukradenih tal
z navideznim počitkom pomešanim s pepelom trave ki ne zna več rasti
niti skloniti glave v raztrganino poljuba podrasti
v živalskih sončnih prsih mravlje
in niti eno samo peščeno zrno se skozi glavo ne preseje
zlat cement zrel in od poletja
na stisnjenih korakih ptice
kjer plašljiv požirek skoči pokonci po porajajoči se koži
ceste sadov dolgo zaljubljene in izgubljene
zavetišče osamljene krvi
in ribnik krvi v puščavi kjer se krila prozorna kopičijo
v teku miroljubnih
bodoče tišine
tako blaga tako polna
kot prsi v solzah ki se kopljejo v ljubkovanjih
in nenadoma zevajoča rana
tako blestečega življenja s kriki ban'e
in hreščeča
in iz plašnosti
(1932)
77
večer
ko vije veter zavezan oholi igri
ažurna vlakenca kamor zdrsnejo živali
vije roke se bije po prsih
ko praznost pogleda izpije ples
ko v blato zagazi mehanika odhodov
ko maček zraste v gušilec
in jež jež
zavonja mleko nevarnosti
ko list niti igriv niti tožeč pravično po pravici ugasne
in pastir na griču stopi v svoje drevo
kaj je ta skrivna sprememba
korakov suhih listov na rezgetanju ceste
tu je prihajanje iz globine žej
siv znak zemeljske ptice
vršenju zadržanih
med kriki in otroki
pogreza se v žlebiče do por
in do rastlin v telesnost trav v smehu
in sama želja po joku
se ustavi na pragu trobentic
videl sem črni galop po poti miru
pometeno pyetje skrivno podobo
divjaški vitez kakšna smešna kri
dviguje goro zbira meglo
nič nič drugega ni kot noč
novi otroci za ogledalom
smešni vitez kakšna črna kri te vodi
svetlika se od spanca na vratnem koraku
nič ni ptič se vtihotapi
zasledovan od večera in prijateljevega klica
ne točimo več pitne svetlobe
ko so se besede poslušale v svojih globokih sadovih
okno šklepeče z zobmi
in steklarjev smeh pred majavim svetom
kot z drugega sveta iz soli in iz prozornosti
škriplje pohištvo tulijo volkovi
rože se prebujajo v mlečnih vozlih
okrog glave je bel dim
od časa ki teče pozabljeno petje
strašni vitez slišim požrešen krik
na vetrovem krilu postelja bolečine
78
moj otrok moja muka moja reka moja radost
sovražnik udarja med umikom
naj se sama želja po spanju
ustavi na pragu trobentic
(1946)
teža sveta
(fragment)
napredujem počasi
videl sem v same mrežnice vrezano grozo
tistih ki so bili zato ker so hoteli preživeti
tisočkrat mrtvi v globini prijateljsikih oči
globina v vseh spominih prisotnega morja
globina bolečine
tam sanje krožijo zelene jezdijo jih
dolge vleke alg
globok je vzdih vetra med skalami
in dolga dolga zgodba muk
napredujem počasi
dolga je noč
zgodba za nas druge
se bliža koncu
kmalu ne bomo več verjeli bolečini
treba bo spet vzeti življenje
takšno kot je
iz oči v oči
dobro in kruto
vedno bratovsiko
stresti ga od glave do peta
ali pa mu ljubko govoriti
po tem kaj govori po tem kaj misli
ga prijeti čez pas
ga stresti kot slivo
in morda se bo treba tolči
za to da življenje ostane našim tovarišem
da vsak najde v njem svojo mero
zgneteno iz sanj zasejano z otroštvi
prvo jasnost
skupno vsem ki nima imena
(1950)
79
notranji obraz II
(fragment)
utrujeni tlakovani z ulicami zastavite jeklene korake
v mojo napeto voljo pripravljeno na kljubovanje vetrom
in blatnim plimam gole solze krutosti
čas brezsramja
roke umazane od odvrnitve čistosti
z njene žareče s sivko obložene poti
umazani spomini sijejo kot iz blata
prodani so lažem podlostim ki so nudile več
tlakovani zvonite močneje v mojih slepih prsih
in naj vaši trdi odmevi odgovarjajo moji muki
iz kamna bodi moja zavrnitev sveta
sovraštvo moj odgovor sladka smrt edini prijatelj
in globočina ti samotnost mojega pozabljenja med stvarani in bitji
tako je govoril človek sredi poti
in poslušal sem lena sonca glasov
ki so plula ob obrežju kamna sence in pepela
krvi nepokorjenih
tožbo sem poslušal videl sem Ifudi iti mimo
upognjene brezskrbne pod gluhostjo dežja
vsalc je nosil v sebi del jasnosti
krotil radosti plašnic trpljenje
o življenja zavita v tesnobo
vaše rane me ranijo vaši nožasti pogledi
zbujajo premagana življenja za vas ponižan
nosim stari sram življenja ne da bi zardel
od vrat do vrat nosim sramoto in sovraštvo
senco za to zemljo smrt zori v meni
dragulji njenih kristalnih klic vdelanih v moj spomin
njeni puhasti odsevi koljejo življenje v njegovem upanju
ali so se smehi malo sem odprl vrata tja
kjer nam mladost meče miloščino preteklosti
v sobe vedno polne sončevega grozdja
ki ga bolečina mestnim revežem deli
nisem še ničesar rekel uhajam si med prsti
moje življenje je preseglo smrtnosno čakanje
mojega poželenja slep in droben plamen
teče iz očesa v oko in pobija jesen vsakega večera
80
tako je govoril človek sredi svojega polja
vse okrog so šle trave molst svitanje zadnjih žarkov
in zbujeiia modrost se je kot novorojeni ob prsih
razsipala v zraku ki je težil težak
težak komaj znosne bogatije
toda lena sonca njegovega glasu so se valjala po zemlji
med breskvami in deteljami
bila so to stara in zvesta prijateljstva
bratje zrna peščena ali prosena ali omelična
bratje ožarjeni ki na dolgo odvijajo svojo gotovost
rojevajočo cvetu drobnega stekla odsotnosti
vsaki usodi svojo senco in da ohranimo vsak grob roko
v meni je samo odsotnost
bil sem nikjer
ne poznam te pravi čisti duši
ta o kateri je govora kjer je beseda kraljica
in o kateri bo govora dokler bo svetloba
za izgubljene iz vida in vedro nedolžnost
edina čistost edina ki te obsoja na življenje
dež te je obkolil
kri ti je ugasnila
črv nevarnosti privija ti si daleč
ti na dolgo zavozlana okrog mojega gneva
kača vetrovih rož na pravljičnih dvoriščih
prežeta z divjimi vonji s smermi ki jim je treba slediti
bela kot čistost izmozgana železu strel
tvoje oči mi še sledijo
čisto blizu mojih resničnejše kot svetloba
njihovo žito počitnice nosi ki sonce ne ve zanje
dvignjene ravnine na morski slavi
videl sem lena sonca glasov kako se valjajo po zemlji
bil sem nikjer
(1953)
Prevedel Lado Planko
6 — Problemi	g^
Paul de Vree:
NOVI POGLEDI VIZUALNE
POEZIUE
ZAPISKI K »LOTTA POETICA«
01	— razvoj industrijske družbe in
intenzifikacija možnosti menjave in ko-
municiranja so preobrnili oaze umetni-
škega sveta (predvsem pa sveta figura-
tivne umetnosti), ki se je komaj otresel
fevdalnega varstva in zaprtih glasov.
S tem ko je njena osnovna funkcija
prenehala biti služabnik kralja ali pa-
pežev privilegij, se danes pred umetni-
kom postavljata dve možnosti: prva, ki
predstavlja avantgardo z lastnim jezikom
in se pri tem ograjuje od kakršnih koli
konkretnih političnih stališč, in druga, ki
skuša razbiti bodisi zaprt sistem bur-
žoaznega informiranja ali pa (teoretično
in praktično) streti politično moč te bur-
žoazije in dokončno vzpostaviti diktaturo
proletariata.
Gre torej, kot sta dejala Lenin in
Mao Ce Tung, za to, da se znotraj revo-
lucionarnega mehanizma doda »majhno
kolo in majhen vijak«. Odpira se torej
že star problem: umetnikovo delo v
službi revolucije.
02	— znani sovjetski teoretik stalini-
stičnega obdobja Ždanov meni, da mora
umetnik delovati kot »inženir duš«, torej
mora proizvajati lahko razumljive zgod-
be, ki služijo kot majhni modeli za ob-
našanje proletariata. Umetnik postane
ilustrator vsakdanjosti, ki ohranja na
platnu trenutke, ko zgrbljen kmet obde-
luje polje.
Medtem ko proletariat napreduje v
razrednem boju, mu umetnik pripravlja
album fotografij in spominov, ki jih bo
lahko kazal vnukom. Razumljivo je, da
takšno pojmovanje ne presega najbolj
vulgarne popularnosti.
03	— izjemna originalost Mao Ce
Tung-ove misli v zapisih o problemu
umetnosti in kulture se v splošnem izra-
ža v odporu do funkcije umetnika in
intelektualca, ki naj bi bil »fotograf«;
oba, intelektualec in proletariat se mo-
rata bojevati istočasno; težiti morata k
istemu cilju čeprav na različnih bojiščih:
umetniki ne smejo predstavljati delav-
skega razreda v boju, sprejeti morajo
drugo nalogo, ki je veliko bolj jasno opre-
deljena in pomembna (poleg tega da v
temeljih razrušijo staro izrazoslovje bur-
žoazije); postopoma morajo preiti na
stran delavcev, kmetov in vojakov, na
stran proletariata, biti morajo med nji-
mi, spustiti se morajo v življenje prak-
tičnih bojev, študirati morajo maksizem-
-leninizem in družbo.
04	— med komponentami avantgard-
ne umetnosti našega časa moramo do-
sledno napadati tiste, ki skušajo zanikati
obstoj kapitalističnega izkoriščanja, ki
Polona Hanžek
82
^vorijo o »svobodi« umetnika, ki sku-
šajo ustvariti majiien svet popolnosti, v
katerem je umetnik v bistvu svoboden
in uravnotežen, živ primer »rusko-ameri-
škega miru«.
05	— vizualna poezija in konceptual-
na umetnost
dobro organiziran plagiat
rojstni dan konkretne poezije: 1953
rojstni dan vizualne poezij«: 1963
rojstni dan konceptualne umetn. 1967
konceptualna umetnost ni nič drugega
kot »ročno opredmetena vizualna poezi-
ja«. »Fizično delo« so uvedli tisti, ki jih
danes imenujemo »konceptualni umet-
niki«.
In ker je zgodovina uporabna pred-
vsem za mentalne zamudnike (ki se z
učenjem drugih hočejo rešiti lastnih kom-
pleksov), ki so sposobni videti samo po-
vršino, zunanjost, pojav, ne pa prave
vsebine, zelo hitro našla privržence, ki
so v trenutku sprejeli sporočilo (govori-
mo posebej za kritike umetnosti), ne da
bi bili sposobni opaziti izvir.
Dve nedavni publikaciji (št. 3, pariške
revije »vh 101«, jesen 1970; katalog z
razstave »information«, muzej moderne
umetnosti, Nev/ York, poletje 1970), ana-
lizirata fenomen »konceptualne umetno-
sti«, pri tem pa zavestno zanemarjata
vizualno poezijo.
Vzrok je dovolj jasen in ga lahko
primerjamo s »političnim« obnašanjem,
ki je bilo vedno značilno za vizualno
poezijo: obnašanje, ki je čisto proti in-
stitucionalno, proti buržoazno, proti im-
perialistično. Konceptualna umetnost je
izvršila politično »revizijo« vizualne poe-
zije na ideološki ravni.
06	— konec literature. (Pariški maj
68, boji študentov in delavcev zadnjih
treh let so označili (v poeziji) konec ne-
kega obdobja. Obdobje tako imenovane
»konkretne poezije«, velike pošasti, ki je
hotela zapreti vse v kristalne geometrič-
ne strukture »konkrete kunst« Маха
Billa. Konkretisti so naredili imbecilnega
pesnika: omejili so ga na igranje z japon-
skimi sestavljenkami ali na gradove iz
kart. Nikoli niso razpravljali o funkciji
politike v nekem posebnem jeziku. Nova
poezija ne more biti več literatura; zdaj
mora že pojasniti svoj položaj, svoj raz-
redni značaj.
07	— ljudska pesem, rojena na cesti,
provokativna in s politično funkcijo —
protiburžoazna, protiinstitucionalna, pro-
tirevizionistična : to je ena izmed zadnjih
tendenc nove poezije, ki odpira razgled
iz vsega različnega, kar je bilo slišati na
akademiji Crusca o konkretni poeziji.
08	— če gledamo na razvoj kasnejše
poezije, ki je uporabljala linearni verz
v pisavi vzhodnjaške razgibanosti, po-
staja bistveno razjasniti pojme kvalita-
tivnega skoka, ki označuje poezijo naše
dobe. Konkretna poezija se razvija bolj
neposredno. Konkretna poezija predstav-
lja bolj neposreden razvoj od tradicio-
nalne poezije v obdobju, v katerem se
je končala prosvetljenska faza fenomena
buržoazne poezije in je prešla naravnost
v obdobje vzvišenosti. Prikaz te trditve
lahko najdemo tudi v zvezi z bolj kon-
kretno eksistenco med delavskim svetom
v »konkretni poeziji«, resnični in poseb-
ni, v konkretnem slikarstvu ali v kon-
kretni umetnosti v najširšem pomenu,
značilni izrazi buržoaznega intimizma,
absolutiziranega na univerzalno vizijo
utrjenega sveta kot »optimum aestheti-
cum«. Ko pravim, da »zgodovinsko gle-
dano konkretne poezije ni več«, poudar-
jam, da smo zdaj v drugem zgodovin-
skem obdobju, v katerem pesnik dela z
materiali in na bodisi praktičnih ali teo-
retičnih ravneh, ki so v celoti povezane
z nasprotji kapitalističnega sveta, z na-
sprotji med kapitalizmom in proletaria-
tom. »Konkretna poezija« je poezija zgo-
dovinskega obdobja, v katerem je pesnik
popolnoma v službi kapitalizma, opeva
koncept »vzhodno etične« neskončnosti,
ki je kvečjemu leopardijanskega značaja.
Ne moremo dati zgodovinske sodbe
nekemu določenemu »načinu produkcije^;
način proizvodnje pesniškega-konkretne-
ga je neposredno logično nizanje baroč-
nih podob, plemenitosti, pozno romantič-
ne dekadence, tipične za fašistično etiko.
Poezija sedemdesetih let je eno izmed
sredstev, ki jih imamo na razpolago za
intervencijo na politično-kulturnem nivo-
ju, tako da se pri izbiranju razredov v
nasprotjih kapitalistične družbe postavi-
mo na stran proletariata.
Sarenco 1971.
Prevedel: Boris Muževič
Pavel Lužan
83
Niikuní Garnier:
FRANCOSKO-UAPONSKE
PESMI
(uvod: spatialistični manifest)
Današnja civilizacija biva v srcu
propadajoče civilizacije. Narodi niso
nič drugega kot folklora,- pesnik mo-
ra »raznaroditi« jezik.
Zato namerava Spatializem:
— osvetliti s poezijo današnjo ci-
vilizacijo (pomaga ji človeška evolu-
cija)
— definirati supranacionalno jezi-
koslovje.
Zakaj Spatializem?
1.	Pesnik sedaj obdeluje jezik ob-
jektivno in ga obravnava kot materi-
jo ter ustvarja (ali izdeluje) tekste
z vsemi elementi določenega jezika:
stavki, besedami, črkami, zlogi ter se-
mantičnimi informacijami in estetski-
mi dodatki teh jezikov. Pesnik ima
jezik za avtonomno gmoto in upo-
rablja vse tehnične pripomočke za
ustvarjanje, razmnoževanje in razšir-
janje. Gre za znatno razširitev pro-
stora poezije.
2.	Cilj Spatializma je prehod na-
cionalnih jezikov v supranacionalni
jezik in v dela, ki niso prevedljiva
ampak prenosljiva v bolj in bolj ob-
sežen jezikovni prostor.
3.	Poezija označuje spatializacijo
v najširšem smislu — povečuje svojo
obsežnost: meji z delom glasbe (fone-
tična poezija) ali s slikarstvom (vizu-
alna poezija), ostaja pa poezija, ker
se ukvarja samo z lingvističnimi ele-
menti. Spatializem ni negiranje tra-
dicionalne poezije, je samo njeno na-
daljevanje in razširjanje.
Prehod nacionalnih jezikov v su-
pranacionalni jezik poteka na različ-
ne načine:
1. Pesnik ustvarja v svojem jezi-
ku — za očistitev — čisto lingvistiko
z estetskimi informacijami, ki se mo-
rajo dobiti v najširšem prostoru dolo-
čenega jezika.
Za to kreacijo lingvističnih ele-
mentov, za objektivno obdelavo jezi-
ka kot materije, pesnik okrni jezik za
sentimentalno, zgodovinsko, ekspre-
sionistično vsebino. Same pesmi so
strukture; to je prava estetika.
Tako pesnik »demistificira« jezik.
Za objektivno ustvarjanje, pose-
bej v Spatializmu, so vsi jeziki — tu-
di vsa narečja/žargoni — na razpola-
go pesnikom: avtor, katerega mate-
rialna osnova je angleščina, lahko za
končno spoznanje tega jezika ustvar-
ja konkretne pesmi v španščini, ru-
ščini, arabščini ali v japonščini. Vza-
me pač tisti jezik, ki je (zanj) naj-
čistejši.
V istem času zasledimo razisko-
vanje infra jezikov, znakov, artikula-
cij, glasov, gest, ki so pogoste pri
ljudeh. Za to raziskovanje, za to
izkoriščanje, za to ustvarjanje :
—	jemljemo jezik kot materijo,
da lahko razbijemo psihološke nejas-
nosti
—	poezijo ustvarjamo tako (izven
nacionalnega jezikovnega okvirja), da
je veljavna za vse
—	vsak jezik, zreduciran na svoje
elemente, ima svoj povečan prostor
na področju supra nacionalnosti
—	supra nacionalni jezik se raz-
kriva na področju estetike v prostoru
današnje civilizacije
—	aktivnost pesnika združuje
svojo učenost v razkrivanju lingvi-
stične estetike in jezika, lastnega
vsem ljudem.
84
86
Ivan Volarić-Feo
PICNIC
I	C N I C
I	C N I	Cl
C	N 1 CI
C	N I CIN
i\'	1 C I N
N	1 C 1 NC
I c: 1 NC
!	CI	NCI
Cl	NCI
C I N C 1 P
Paul de Vree (Belgio)
87
IV. faza ielraživanja cirilice
Pálint Szombfîthy
166
88
Matjaž Hanžek
Branko Novak
89
Taras Kermauner:
BALADE O KASTRACIUI
Prijatelju Leopoldu Bregantu, psihoanalitiku
Se pred nedavnim se je tako kot dru-
ga temeljna socialna področja tudi lite-
ratura delila na elitno (umetniško) in ne-
elitno, ki je bila lahko pedagoška, ljud-
ska, gostilniška, zabavna itn. To je ve-
ljalo tudi za otroško leposlovje: na eni
strani Zupančič, Levstik, na drugi, reci-
mo, besedilo, ki nam ga je pregledati:
Zaspanček Razkodranček (znameniti Stru-
wel-peter). Slovenska struktura je bila
sicer nekoliko posebne narave, dispro-
porcionalna, različna od evropske. Tam
se je elita v družbi (aristokracija, ki jo
potem zamenja prava buržoazija) skla-
dala z elito v literaturi oziroma elitno
literaturo: primeri — Racine, Hugo,
Goethe, Thomas Mann, Pope, Dickens
itn. Literarne kontraelite so začele na-
stajati šele v drugi polovici devetnajste-
ga stoletja (Rimbaud ...), kar je bilo po-
vezano s samozavedanjem proletariata
kot bodoče elite (reklo se ji je avantgar-
da) in odrešenika človeštva.
Slovenci smo se v devetnajstem sto-
letju šele formirali in nam je manjkala
sleherna domača aristokratska elita (to-
rej tista, ki edina lahko zastopa avten-
tično evropsko legitimnost in tradicijo),
meščanska, kot posnetek le-te, pa je na-
stala počasi in se v konfliktu z drugimi,
močnejšimi meščanskimi razredi pravza-
prav do leta 1941 sploh ni mogla normal-
no razviti, ostala je lakajska, parvenij-
ska, maloobmejna, vinkelkramarska, to-
rej kot komaj-elita, laži-elita. Pač pa se
je že od vsega začetka izjemno močno
izoblikovala literarna kontraelita (Preše-
ren s svojim življenjem in literarnim
uspehom v času življenja), literatura, ki
ni bila v skladu s socialno elito, z njeno
ideolo^jo in njeno metodo formiranja —
vodenja — naroda-ljudstva. (Takšna je
čez nekaj let zmerom skrahirala: prime-
ri — Koseski, Toman, Govekar, Sarden-
ko. Bor...). Prešerna je nadaljeval Lev-
stik, tega Cankar; linija kontraelitarno-
sti, antisocialne in hiperduhovne elitar-
nosti se je še krepila. Sicer so — pona-
vadi po smrti teh avtorjev — njihove
ideje prešle iz pozicije socialne izolirano-
sti v nacionalno središče, družbo obliku-
joči razred jih je prevzel, si jih prilastil,
jih prikrojil sebi, jih torej delal za sploš-
no socialno elitarne, vendar ni mogel ko-
zumirati in udomačiti sleherne sodobne
literarne produkcije, ki se je znova in še
ostreje razodela kot socialno antielitar-
na.
S socialno političnim obratom med le-
ti 1941-45 oziroma zmago socialne anti-
elite leta 1945 se je sicer zdelo, da se
bojo stvari uredile in se obe področji
dokončno uskladili, saj se je socialna an-
tielita (proletariat s svojim vodstvom-
partijo) sklicevala ravno na kulturno-li-
terarno antielito in prevzela njene te-
meljne ideje — ideologijo. Ker pa je biv-
šo elito razlastila gmotnih sredstev in ji
vzela sleherno oblast (še več, popolnoma
jo je stisnila v kot, ji odrezala glavo in
noge), je vodstvo — programiranje, ure-
janje, oblast — družbe prevzela sama in
s tem de facto — čeprav r^ drugim
izrazom — p>ostala nova socialno-nacio-
nalna elita. Zato je kazalo, da bo posta-
la elitama tudi njena — do zdaj antieli-
tarna — kulturno-Iiterarna ideologija (z
antielitamimi kulturniki in njihovo pro-
dukcijo). Sožitje, že od začetka precej na-
silno in problematično za kulturo-literatu-
ro, se je kaj kmalu pokazalo navidezno,
nova elita je bila šele nastajajoča elita, to-
rej precej neelitarna, sicer zelo intenziv-
na, a zmerom bolj dezorientirana, preha-
jajoča od ene, predvojne marksistične, k
drugi, tehnokratski ideologiji (ideologiji,
ki bi jo polagoma dobil tudi en — na-
prednejši del — meščanske elite-razreda).
Kulturniška ideologija, v imenu katere je
zmagala, ji je sicer še naprej -odlično slu-
žila za geslo, skoraj neuporabna pa je
bila v konkretnem urejanju konkretne
družbe (kar je seveda primaren posel
slehernega družbenega vodstva-elite). Pre-
kinitev sožitja je prišla tudi s strani kul-
ture. Tista plast kulturnih proizvajavcev
(Vidmar, Bor itd ), ki se je trudila še na-
prej ostati ideološka (to je moralna, kul-
turna, humanistična itn.) zaslomba — ali-
bi — oblastne elite, se je zelo hitro lo-
čila od velike večine porajajoče se in vi-
talne slovenske literarno kulturne pro-
dukcije. Ta večinska produkcija pa je
znova postala antielitarna, prevzela je
funkcijo kritika, negatorja etablirane ob-
lasti in ideologije, torej, kar je bistveno,
tudi ideologije, v imenu katere je oblast
nastopala (sakralizma Naroda, Človeka,
90
Duše, Vrednot...). Nastopilo je olxlobje
konfliktov — z začasnimi vmesnimi pav-
zami — med problematično elito na eni
strani in vse (ves svet ter samo sebe)
problematizirajočo, zato seveda hiper-
problematično kulturno produkcijo in
antielite (ki je po svoje, v pervertirani
obliki paradigmatično elitama) na drugi
strani.
Zaspanček Razkodranček je sicer pre-
veden tekst, a ga je nekdanja slovenska
meščanska elita vzela za svojega, saj je
bil odlična popularizacija in propaganda
nekaterih temeljnih pedagoških idej, na
katerih počiva sleherna tradicionalna
oblast: treba je Prav delati. Prav živeti,
in to počnemo takrat, kadar uboga-
m o . Ubogljivost je — v socialni reali-
teti — sicer poslušnost oblasti, v kultur-
no-literarno-religiozni ideologiji pa se ka-
že kot spoštovanje Idej, Resnice, Dobre-
ga. Namen takšne pedagoške literature-
ideologije je torej pacifikacija vseh po-
sameznikov v družbi, domestikacija, ki
se mora, če hoče biti zares učinkovita,
začeti že v rani mladosti. Struktura te
ideologije je njeno sporočilo (v sporočilu
se vsa izčrpa) : to pa je mistifikacija kot
taka. Nikjer ne pove in ne da zaslutiti,
da gre za uboganje oblasti, konkretne,
realne, socialne, sporoča eno sámo stvar:
uboganje je izpolnjevanje Dolžnosti, ki
pa se ne razkriva kot gola, neprijetna,
moralistična socialna dolžnost, temveč
kot višji svetovni Zakon, ki te, če ga ne
spoštuješ, kaznuje. Sleherno slabo delo
— neubogljivost — se rigorozno pobije,
medtem ko se dobro splača in je nagra-
jeno (z užitkom).
Sicer pa — oglejmo si tekst sam.
Pesmica Tonček Nagajonček biča Na-
silje. In že smo pri prvi mistifikaciji. Če
je oblast kaj, potem je nasilje; brez na-
silja ni bilo do zdaj mogoče urejati no-
bene družbe (razlike so le v oblikah in
meri nasilnosti). Nasilje — volja do mo-
či in (osebna ter socialna; osebna, ki je
legitimna le tedaj, če izvira iz socialne,
če jo ta moralno-ideološko sankcionira)
realizacija te volje — je temeljna resnica
oblasti. Nasilje pa je lahko funkcionalno
le tedaj, če je uspešno. Biti funkcional-
no, se pravi biti ravno primemo nasilno,
ne preveč, kajti v primeru pretiranega
nasilja povzroča v družbi pretirane kon-
flikte, družbo celo razkraja, ker jo ubija;
namen nasilja pa ni v ubijanju, maščeva-
nju, uničevanju, temveč optimalnem
vzpostavljanju reda-Reda. Seveda je tra-
dicionalni, danes še veljavni princip Re-
da utemeljen na uničevanju živega, spon-
tanega, individualnega, diferenciranega,
porajajočega se, na ubijanju življenja, ki
je za ta Red zmerom prebujno in neo-
gibno vodi v anarhijo, ki pa je spet dru-
ga oblika uničevanja: samouničevanje v
brezredni, spontani avtokreaciji, se pra-
vi v družbi, sestavljeni iz rakastih celic.
Ideologi — mitomani — anarhične spon-
tanosti mislijo sicer, da so te novotvorbe
benigne, da je ravno v njih smisel ob-
stoja, vendar se mi zdi zaenkrat vpraša-
nje še odprto in neodgovorjeno; mogoča
pa je analiza. Nasilje je torej funkcio-
nalno, če ne nastopa kot nasilje, to je
kot gola sila (ki bo nujno sprožila golo
protisilo, kontranasilje), temveč kot Res-
nica, Vrednota, Pravo — kot kontranasi-
lje. Vrednota je moralna sila, ki je tu —
med nami — samo zato, da nas obrani
pred nasiljem, se pravi pred asocialnost-
jo, anarhijo, pred nevarnostjo, ki grozi
vsakemu od nas in mu celo ogroža živ-
ljenje. Red je Varnost vseh nas. Pedago-
gika misticifira: če hočete živeti in obži-
veti, tako nam pravi, potem pridite pod
okrilje Resnice, ki vas bo obvarovala
pred uničevavci življenja, to je pred sa-
disti, mučivci: deformiranimi, asocialni-
mi, pervertiranimi tipi, ki so tudi antina-
turni. Naturo ideologi oblasti identifici-
rajo z Vrednoto in Normo : kar je druž-
beno normalno, se pravi pravilno (to pa
je, kar za táko določi družbena elita), je
tudi natumo normalno; kdor odstopa od
socialne norme, odstopa tudi od naturne,
ta je spaček in ga ne more — in ne sme,
v imenu Morale, Pravice, Resnice — šči-
titi noben zakon. Zato je Vrednota Nor-
malnost, pa še Dobrota (do tistih, ki jih
socialna sankcija varuje).
v Tončku Nagajončku beremo: To je
Tonček — razgrajač, / razbijač in prete-
pač. Če ugleda mačko, psa, / ju brez-
srčno kamenja. / Muči muhe, žabe, pti-
ce, / a otroke ščiplje v lice. / Še na ma-
mico kriči, / s korobačem ji grozi. Tonč-
kovo bistvo je upor. Grozi mamici, rodi-
telju, nosivcu — v ideološki sferi —
Dobrote, Varnosti, Legitimitete, Normal-
nosti, Zakona, Ljubezni, Požrtvovalnosti,
Morale itn., v realni sferi seveda nosivcu
oblasti, reda, moralno sankcioniranega
nasilja, tistemu torej, ki sta ga družba
in natura določili, da mora uporabljati
na-silje, da bi obvaroval človeštvo pogi-
na in mu omogočil srečno — primerno —
življenje. Tončkov upor lahko pojmuje-
mo historično kot upor proletariata, ljud-
stva, neelitnih socialnih sil-slojev, social-
ne mase-objekta, lahko pa vidimo v njem
sodobno moralko: upor današnje mladi-
ne, zločestih hippijev, yippijev, dolgola-
scev, upornikov brez razloga in neštetih
mladostniških sekt in nazadnje na te-
meljnejšem strukturalnem nivoju lahko
motrimo v njem tudi upor individualno-
sti, telesa, čutnosti, svobode, torej vse-
ga, kar je v družbah Reda zatirano. Ta
upor se kaže kot surovo, nehvaležno,
anomično, kcmtingentno, podlo, umaza-
no, individualistično, zoperobčestveno na-
silje. Njegov simbol je korobač (dejan-
sko tipični simbol Oblasti: policije —
drugo ime za pendrek, glavni instrument
udomačevanja). Kdor hoče prevrniti druž-
beni ustroj, se ne bo boril s korobačem,
temveč s puško ali nožem. To, da pesem
odkriva korobač kot tipično orodje upor-
nika Tončka, je seveda globoka perver-
91
zija oblastniške logike: lastno temeljno
orodje-orožje, ki oblast omogoča in kon-
stituira kot oblast — kot Gospodarja nad
predmetom, psom, a se ga oblast kot mo-
ralna pravzaprav sramuje, saj razkriva
njene umazane roke, prišije drugemu,
svojemu nasprotniku, tistemu, katerega
funkcija (po njenem mnenju in sistemu)
in realiteta je, da je tepen.
Dejansko označujoče sistema je nasi-
lje; korobač je simbol označujočega, nje-
gova substanca, materija. Označujoče se
piše skozi korobač (in druga mučilnope-
dagoška sredstva) in označuje vsakogar,
ki se temeljnemu sistemu ne pokori. De-
jansko označeni so vsi Tončki in Janez-
ki (poredni in pridni, vsi: eni faktično,
drugi virtualno). Označeni so ljudje, se
pravi vsebina sistema, njegov predmet,
—	negativni — korelat. Človeško — ži-
vo, materialno, realno, iz potreb rastoče
—	je torej označeno, vsebina, predmet,
sistem — ideja, duh, odnos, mrtvo : red,
nasilje pa označujoče, subjekt. To je
realni odnos med označujočim in ozna-
čenim. Mistifikacija v pedagogiki-poeziji
(v pesmi Tonček Nagajonček) povzroči
seveda čisto drugačen odnos med obema
kategorijama. Označujoče postane Ton-
ček, se pravi sila, ki se je strgala z uzde,
je zdivjana, kataklizmična pošast, ki je
realno nenevarna samo zato, ker je osam-
ljena in posamezna, Tonček je podivja-
no — protinaturno in protimoralno —
označujoče, ki dobi, fiksira, svoje ozna-
čeno v muhah, žabah, pticah, psu, mački,
torej v naturi in celo mamici, torej Druž-
bi, Resnici (otroci so vmes, med natur-
nim in vrednostnim).
S tem je dosežen temeljni teoretski
namen mistifikacije : prikazati označujoče
kot kriminalno, vse resnično, vredno,
pravo pa koncentrirati v označeno (ki je
zmerom vsebina, to je ideja — Ideja).
Označujoče poškoduje, posili označeno
(Idejo). Ideja je trpin, žrtev, mučenec.
Ideja, na kateri realni oblastni Red de-
jansko počiva, se pred naivnim bravcem
razodene kot ranjena in trpinčena, zato
vredna vse simpatije. Praksa — produk-
cija — pa je denuncirana kot temeljno
svetovno Zlo: kdor deluje in dela, ta je
zločinec, saj pobija tisto, kar ni nastalo
—	in ne nastaja — v relativnem, empi-
ričnem, pragmatičnem svetu in na osno-
vi dela, temveč že od nekdaj j e : je,
ker je vsej praksi-proizvodnji predeksi-
stentno, ker je Ideja (Resnica). Proizvod-
nja je kamenjanje, ščipanje, kričanje,
grožnja: ogrožanje, ogrožanje sveta-siste-
ma, ki dejansko počiva na oblasti, na de-
litvi dela, na razdeljevanju dobrin, na
legitimiteti tradicije, na rojstvu in dedo-
vanju — dobrin in funkcij. V literarno
pedagoški mistifikaciji pa se ta svet-si-
stem prikazuje kot tisti, ki sploh ne po-
čiva, temveč j e Resnica-Ideja kot taka,
je statična, večna, večno stabilna; iz te
samomisticifirajoče opredelitve govori
strah —- Vrednota.
V nadaljevanju poetično-vzgojne zgod-
be beremo : Pri vodnjaku žejen ves vo-
do pije velik pes. / Tonček ga uzre, zdr-
vi, / da ga z bičem prepodi. / Tiho se
odzad prihuli, / bije ga, ubožec tuli. Gre
za ponovitev prejšnjih Tončkovih de-
janj; ta so bila — v uvodnem delu pe-
smi — le opisana, pesem je o njih poro-
čala, zdaj smo z dogodkom soočeni. V
dogodku je spet glavni korobač: bič, s
katerim zganja upornik nasilje. A pesem
ne bi bila balada, če ne bi imela nepri-
čakovanep in nenadnega konca-preobra-
ta: Zdajci pes ga v nogo ugrizne, / rde-
ča kri po zemlji brizne. / Tonček brid-
ko zakriči, / zvije se in bič spusti. / Pes
pa, kakor da ni nič, jo odkuri — v
ustih bič. / Nogo Tončku so povili, / v
posteljo ga položili. Mesto kavice, ko-
sila — , grenka je dobil zdravila. Nasto-
pajo novi momenti. Upor ne more ostati
nekaznovan, a kazen je dvojna: prvič,
izločitev iz normalnega življenja, odstra-
nitev od korita, od participacije na druž-
benih dobrinah, v preprečitvi tudi tistih
užitkov, ki jih družba dopušča (hrane),
in drugič, bolečina. Pesem jasno opozar-
ja, da upornik ni — in ne more biti •—
ideja, upornik je telo in je zato ranljiv,
umrljiv, lahko ga je prizadeti, medtem
ko Oblasti-Duha ni mogoče zadeti.
Tonček-upornik bije psa in živali
(mamici le grozi), torej predvsem naturo,
ki je kljub vsemu do neke mere čutna in
jo do neke mere boli. Sistem, zoper ka-
terega dejansko nastopa, pa ni telo (ven-
dar telo ima: naturo) in ga zato Tončko-
va zla dela ne morejo boleti. Sistem je
breztelesen, spiritualen, pa tudi neomaj-
Ijiv (tako sporoča mistifikacija, medtem
ko dejansko celotna pedagoška in druga
ideološka literatura nastaja ravno iz
strahu, občutka ogroženosti, nenehne za-
sledovalne manije, ki jo kaže sistem ozi-
roma tista realiteta, ki daje sistemu nje-
govo realno prakso, živost, smer, smisel:
vladajoča elita, vladajoči razred). Naj
upornik maha in bije, kolikor hoče, za-
del bo le, tako uči pesem, uboge nedolž-
ne živali. Zato je njegov upor že vnaprej
absolutno nemogoč (spet mistificirano
sporočilo); zraven pa smešen, bedast in
ker je neučinkovit, je še posebej mizeren.
Sistem — za njim seveda praksa in inte-
res vladajoče plasti — se prikazuje, kot
da je nad katero koli realno prakso. Ta
se dogaja na nižjem nivoju: med uporni-
kom in naturo. Natura je skladna s Si-
stemom (sistem si jo je popolnoma pod-
redil), deluje po njegovih — to je abso-
lutnih, pravih — Zakonih, zato je jasno,
da se ne bo pustila samo maltretirati,
temveč bo udarila nazaj.
Sistem — se pravi sporočilo — stoji
zunaj logike-prakse nasilja in kontrana-
silja (ker je čista Ideja-Dobrota). Je ne-
kakšen Bog, za katerega opravljajo niz-
ka, a potrebna dela služabniki. Tak slu-
žabnik je natura in njen simbol: velik
pes. Velik pes je naturalizacija socialne
92
sile, ki je dejansko mišljena: policije, šol-
nikov, vzgojnikov, celotnega represivne-
ga aparata, ki pa nastopa učinkoviteje,
če nosi obraz in telo same nature (j-e pa
v njegovi simbolizaciji lepo vidno, kaj v
resnici je: pes, služabnik, nad katerim
prav tako vlada bič — bič, ki je v
pravih rokah, v rokah esteblišmenta, ne
pa upora). Natura skriva v sebi nasilje,-
kadar je natura v službi Dobrega, je to
nasilje kontranasilje, se pravi pravilno,
pohvalno, bogu dopadljivo dejanje (v do-
ločenih primerih je lahko tudi v para-
doksalni službi Zlega: Upora, Hudiča —
oboje je sinonim, to vemo že iz biblije;
naravne katastrofe itn. se razlagajo kot
nesreče, ki jih je priklical človeški greh:
uničenje Sodome in Gomore, svetovni
potop itn.; so pa te nesreče zmerom
hkrati tudi že kazen in — za prave —
odrešitev: Zlo ni nikoli do kraja avto-
nomno, hudič je sekundarna oseba, Bog,
to je Sistem, to je vladajoči Razred, ima
zmerom prste vmes, saj je — mora biti
— vsemogočen).
Upor torej nima nobene šanse. Brž
ko se bo pričel, bo sprožil kontranasilje,
se pravi varnostne ukrepe sistema in
ravnotežje, za hip ogroženo, se bo zno-
va vzpostavilo — za večno, Tonček ne
more ostati samo pri mučenju muh in
ptic. Njegov upor mora biti totalen, ne
le prigoden, to je bistvo; upor je njego-
va temeljna kondicija: njegova »narava«,
usoda, kot j-e pač hudičeva usoda večna
negacija. Človek ni to, kar naredi, ni
presojan — s stališča mistificirane ideo-
logije — po tem, kar proizvaja, temveč
po tem, kar j e v sistemu, v njegovi
strukturiranosti, po tem, kakšno funkci-
jo mu je sistem določil, torej po »nara-
vi«, ki je seveda spet mistificiran vzde-
vek, krinka za realne, žive potrebe — in
interese — za sistemom stoječega elitne-
ga razreda. Ker je Tončkov upor tota-
len, mora prej ali slej naleteti na mejo,
na cenzuro, na silo, ki ga bo poškodova-
la, se pravi na nekaj, ob čemer se bo
samouničil. (Samouničenje je zakon —
kazen — upora, medtem ko lahko dobri
in ubogljivi realno pretendirajo na večno
ohranitev: malo na zemlji — tu zares le
deloma, saj morajo biti v nenehni poli-
cijski službi Dobrega, policijska služba
pa je, kot vemo, kar nevaren, tvegan in
naporen posel — bistveno več po smrti:
tam bojo absolutna pozitiviteta.)
Velik pes se mora neogibno pojaviti
v takšni (sleherni) pedagoški poemi, ne-
ogibno mora upornika ugrizniti in ga uti-
šati. Akcija ravnotežja je torej akcija
opozarjanja na telo, na ranljivost: pesem
se obrača na bravčevo domišljijo in
zmožnost asociiranja. Sporočilo pravi:
kdor se bo uprl, ga bo bolelo, ker bo
ugriznjen. In ker ga bo bolelo, bo popu-
stil. Telesna bolečina je nepremagljiva:
absolutna. Vsakdo bo bridko zajavkal, se
sesedel in orožj-c odvrgel (bič spusti).
Moč uporniškega orožja je le začasna in
fiktivna: je le poza, gesta, ne pa resnič-
no dejanje. Upornik — nekdo, ki ni v
totalnem skladu (se pravi podreditvi s
sistemom) — ne more biti avtonomen,
trden, pokončen —■ vsak tak je hudoben,
a cmerav, nemočen otrok, ki ga spame-
tuje oziroma onemogoči že majhen ugriz
sistema: sistema, ki prek svojega pred-
stavnika materializirane pedagoške žan-
darmerije, uprave javne varnosti — upor-
niku takoj pobere orožje, ga s tem po-
polnoma razonoži in to orožje nese tja,
kjer je njegovo legitimno mesto, kajti
upornik si ga je protipravno prilastil.
Bič ni — in nikoli ne bo smel biti —
orodje otroka ali posameznika, temveč
zmerom samo funkcije, ki jo posameznik
opravlja; bič pripada funkciji in ko po-
sameznik to funkcijo zapusti, pusti njej
tudi tista svoja orodja, ki bi lahko slu-
žila eventualnemu nasilju, se pravi uve-
ljavljanju moči. Največje težave dela pri
tem dejstvo, da je vrsta temeljnih oro-
dij dvoreznih in so lahko orožja, recimo
palica, nož, kladivo, srp, sekira, kosa;
to še posebno ogroža sistem, saj daje
orodjem moč, ki jo enosmiselna funkcija
ne more konzumirati. Praksa udarja ne-
ogibno sko2 mejo funkcije, posameznik,
ki deluje, ki prakticira, s tem obenem no-
si vsak hip s sabo tudi možnost uveljav-
ljanja svoje individualne — človeške —
moči, torej ne le mrtvega, obrednega,
mehaničnega, stereotipnega, v procesu
družbene delitve in funkcionalizacije de-
la omrtvenega dela,
v paraboli o Tončku Nagajončku pa
moramo gledati tudi antiseksualno pri-
digo. Seksualnost je akcija individualnega
telesa, ki priča, da telo ni samo izpolnje-
vavec predpisanega družbenega delovne-
ga procesa (nosivec tipiziranih gibov),
torej dolžnosti — Ideje, Morale, Vredno-
te — in niti ne samo negativno nasprotje
tega (po logiki vladajoče ideologije) po-
zitivnega procesa, se pravi bolečina (ki
govori predvsem o zelo bližnji ozki meji
— omejitvi — posameznikove, človekove
svobode in akcije), temveč odpira, v
dejanskosti, tisto področje telesne akci-
je-prakse, ki ni niti samo izpolnjevanje
niti ogroženost (trpljenje). Seksualnost je
akcija-praksa, ki ni namenjena poško-
dovanju bližnjega, temveč obratno, nje-
govem« užitku, a pri tem ne zmanjšuje
užitka prvega akterja. Če telo — lastno
in tuje, bližnje — uporabljamo ter rabi-
mo, ga, enako kot jezik, ne obrabimo.
Drugače pa je s sistemom, v katerem jc
vse denar; denar je končen in ga zme-
rom, ko ga uporabimo, tudi eo ipso po-
trošimo, to je izgubimo, in ko ga izgu-
bimo, smo ne le brez denarja, kar samo
na sebi ne bi bilo prav nič pomembno,
temveč smo brez možnosti eksistence,
akcije, uživanja, dela, smo eksistenčno
ogroženi; v sistemu, ki ga obravnava-
mo, smo namreč samo toliko, kolikor
imamo.
93
Zato skuša — čeprav brez dokonč-
nega, a z mnogo začasnimi uspehi, ki
pomenijo grozovite »deformacije« — ta
sistem napraviti tudi jezik in telo za
moneto. Izmišlja si elitne jezike (tak je
tudi jezik kulture, kultura sama, zato je
antielitna kultura zmerom elitna), v ka-
tere neposedujoči, eksploatirani nimajo
dostopa, ustvarja meje med jeziki, ti po-
stajajo simboli mesta, ki ga zaseda pri-
padnik določenega jezika-plasti v delitvi
družbenih dobrin in moči. Jezik torej
omrtvi, spremeni v blago, ga hierarhizira
in stratificira. (Vse to pa je seveda v
perspektivi in temelju nemogoče: jezik
nenehoma razbija te meje, v današnjem
času skuša postati samo sredstvo upo-
rabe, ne eksistence, torej nekaj, kar je
mogoče do kraja funkcionalizirati in do-
seči, da bi isti človek lahko uporabljal
katerega koli od metajezikov, ne da bi
ga kateri koli od teh opredelil v njegovi
socialni biti; vendar to zaenkrat še ni
mogoče, ker je uporabljanje metajezika
znamenje uporabljevavčevega socialnega
statusa, mesta v delitvi dela, ki še zme-
rom strahovito loči med hierarhiziranimi
plastmi). Takšna absolutna funkcionaliza-
cija bi bila Tiogoča le v perspektivi druž-
be, kjer bi imel vsakdo ne le dostop,
temveč tudi realno možnost zasedanja
katerega koli statusnega mesta in oprav-
ljanja katere koli vloge. Je to zaenkrat
sploh že predvidljivo? Kaj nismo še_ zme-
rom mnogo preveč lastniška in še ne
proizvajalna družba?
Isto naredi tudi s seksualnostjo. Telo
razglasi — celo pravno — za lastnino;
najprej za lastnino posameznikovega du-
ha, ki ima (svoje) telo, ga torej po-
seduje (n i telo) in z njim v blagov-
no-menjalnem procesu manipulira, nato
tudi za lastnino nekoga drugega. Uveljav-
lja princip monogamnosti : ker mi pri-
pada samo eno telo, mi to zares ш do
konca pripada, je moja last —
seveda ga imam lahko le tedaj, če ubo-
gam zakone sistema, ki mi, kot v ne-
kakšnem novodobnem fevdalizmu za na-
grado podeljujejo pravico, da to tuje
telo imam (s tem so onemogočene zlo-
rabe, to je posamezna, posebna, nesi-
stemska, zato antisistemska odstopanja
od norme, ki je interes celotnega siste-
ma, ta pa je lastnina vladajočega raz-
reda). Telo postaja moneta v medseboj-
nem boju za oblast (za oblast povsod
—	ludi v najmanjših posameznostih, v
boju za prestiž v družini, poklicu, na
cesti...). Odtegujem ga in ga posojam
in podarjam — za nagrado — in spet
jemljem nazaj — za kazen —, čeprav je
»narava« telesa dejansko čisto dnigačna
kot narava denarja : manj — kot denarja
—	p je le takrat, ko ga poškodujem in
ubijam (v boju za oblast), prav nič manj
pa ga ni v seksualnih odnosih. Tu raba
ni enaka zlorabi. Narobe : raba povzroča
nekaj, kar je za človeško življenje te-
meljno: užitek. Seksualnost je lahko ne-
izmerna svoboda, kombinirana s fanta-
zijo, delom, akcijo in najrazličnejšimi
čustvenimi in drugimi komunikacijami.
Za razliko od denarja, ki je posredna,
je seksualnost — telo — neposredna ko-
munikacija. Raba telesa ne izrabi, narobe,
napolni ga s svobodo. Telo dela vse ljudi
enakopravne. Ce pristanemo na seksual-
no telo kot na merilo odnosov med ljud-
mi, pade celotni sistem hierarhije, last-
ništva, oblasti, delitve dela (kar je se-
veda povsem iluzorno, ker človek ni sa-
mo spolno, temveč tudi prehranjevalno
pa razplojevalno telo). Seksualno — ali
erotično — pojmovano telo je absolutna
demokracija in absolutna komunikacija,
torej absolutna nevarnost za sleherni ob-
stoječi sistem (ker je sleherni sezidan
na zatiranju, eksploataciji itn.). Prepovedi
na področju telesnosti so simboli — a
sila realni — ki branijo socialno-eko-
nomski sistem. Telo je spremenjeno v
simbol nečesa drugega, izgubljeno je kot
telo (ne kot moje telo, temveč kot telo,
ki sem jaz; ne telo kot prediaet seksual-
ne želje, temveč kot »subjekt« — nosivec
— seksualno-erotske prakse).
Poučna balada o Tončku Nagajončku
je metafora za odnos, ki ga ima sistem
do seksualnosti. Bič je simbol spolnega
organa — moškega organa, ki je načelo
aktivnosti. Ta bič mora posedovati, tako
govori mistifikacijsko sporočilo, sistem;
ga uporabljati, kjer in kadar se mu zdi
prav: za ohranitev sistema, za njegovo
»naturno« reprodukcijo. Bič je funkcija
sistema in ga sme posameznik prakti-
cirati le takrat, kadar je v funkciji; sicer
pa je tabu. (Celotna vrsta prepovedi v
tradicionalnih sistemih — do askeze in
celibata; odpoved telesu je totalno pri-
znanje lastne neeksistence, lastne odvis-
nosti od sistema oziroma od njegovega
temelja: najvišje Ideje, Boga; izročenost
Bogu, predanost absolutni dragosti, sa-
mokastracija.) Če uporabljam bič tudi
tedaj, ko nisem v službi, ko ne izpol-
njujem naloge sistema, bom kaznovan.
Kontranasilje stopi na delo, sistem bo za-
del moje telo, povzročil mi bo bolečino:
opravil bo svojo dolžnost, ki bo nepo-
kornega člana družbe spet domesticirala,
njegovo »podivjano« življenje, ki je za-
čelo živeti po meri čutnosti, telesa,
neposrednosti, svobode, bo omejilo:
izvršena bo kastracija, ud bo odrezan,
phallus bo onemogočen in spremenjen v
penis, organ za uriniranje. Kaznovani
član dražbe postane ali zapornik ali
evnuh. O tej kastraciji govori pesem do-
besedno. Pes Tončka-upornika ugrizne,
da brizne po zemlji rdeča kri, Tonček
se zvije, njegova pokončnost — v moral-
nem in seksualnem smislu — pade sku-
paj, bič spusti, erekcija ni več mogoča,
človek ne more biti več homo errectus,
temveč suženj — Atlas — sklonjen in
upognjen pod bremenom, ki mu ga na-
loži sistem. Končana je neposredna svo-
boda, neposredna komunikacija med dve-
94
ma posameznikoma-telesoma, med njiju
se spet naseli za hip izgnani sistem,
njuna komunikacija je lahko le posred-
na, skoz sistem in njegove — od vlada-
jočega razreda kontrolirane — kanale.
Kastracija upornika simbolizira odvzem
svobode in akcije —- seveda (na peda-
goški in mistificirani način) tako, da se
upornik izkaže kot infantilec, ki se prav
za prav spokori, se skesan poda v na-
ročje sistema. Ta spet prevzame svojo
temeljno moralno funkcijo: spet posta-
ne Dobri oče. Varuh, Tolažnik, skoraj
Samaritan, uporniku je vzel samo falično
nasilje, dobrotno pa mu je ohranil živ-
ljenje. Kastrirani ud mu leči in reši
(Tončku so nogo — simbol phallusa —
povili, obvezali, s tem onemogočili in
absolutno bromizirali) in ga — z zdravili
—	pozdravili.
Konec balade je sladak: Psiček pa je
k mizi sel, / mesto Nagajončka jel. /
Zabil je na hude čase / in se veselil klo-
base; / s sladkim sokom jo zalival — /
in o zlatih časih snival. Kdor ne uboga,
ga tepe nadloga. Kdor je izdal izkazano
mu zaupanje, je izločen, njegovo mesto
dobi tisti, ki je branil sistem in izdajav-
ca — v imenu sistema — skopih žandar.
Primera je naravnost »ljudsko« — ba-
nalno — vsiljiva; če boš priden in na-
padal naše sovražnike, boš dobil poln
lonec leče, povrh pa še klobaso, simbol
mesa; redkosti in spola: boš torej izbra-
nec, ki bo lahko — navidez zunaj zakon-
sko, v resnici pa z dovoljenjem zakona
—	tudi užival v tujem telesu. Zakon zna
zmerom na eno oko zamižati, če mu to
narekuje realna — pragmatična korist
vladajoče elite; posebno kadar gre za
vsakršno korupcijo. Tuje telo ti bo dano
kot predmet, kot snov: kot meso, in ti
ga boš lahko seksualno, namreč za to
gre, zlorabil: požrl, torej ne v ljubezni
ohranil, temveč eliminiral. Nikjer ni
rečeno, da ta obljubljena klobasa ne bi
mogla biti telo nekega še bolj upornega
Tončka, ki ga je — ali ga bo — sistem
poslal skozi flajšmašino (pri Maxu in
Moritzu naletimo na zelo sorodno zgod-
bo: sfašira ju mlin). Velik pes je nagra-
jen z življenjem, ki je mali pasji raj:
sladko življenje. (Odstopanja od askeze
in morale so dovoljena, kadar to siste-
mu koristi; vojaki lahko po zmagoviti
bitki nekaj dni brezpravno vladajo v
sovražnikovi deželi, posiljujejo, kolikor
hočejo — ali ni bila to še praksa v drugi
svetovni vojni, morda bi našli celo ne-
kaj prav lepih primerov — zelo civili-
ziranih dežel — tudi v zadnjih letih.)
Po svoje presenetljiv je zadnji verz.
Bolj ali manj smo navajeni, da sanje o
—	prihodnjih — zlatih časih pripišemo
zgolj revolucionarnemu mišljenju anti-
elite, medtem ko od etablirane elite pri-
čakujemo zmerom le obrambo danega,
zasedenega položaja, današnjosti, kvečje-
mu še preteklosti. Sen velikega psa, ki
kljub temu, da je posajen za obloženo
mizo, sniva o še lepši prihodnosti: o ab-
solutni prihodnosti, nam kaže, da je esha-
tologija stvar celotne tradicije — tako
konservativne kot revolucionarne. Če je
med njima glede teh sanj kakšna raz-
lika, je v tem, da revolucionarji eshato-
logijo sekularizirajo — vendar to bistva
eshatologije ne menja. Zveza med sa-
njanimi zlatimi časi in moralno-nagradno
podobo klobase ter sladkega soka zelo
direktno govori o naravi teh časov in
vnaša novo — vsebinsko, torej drugo-
stopenjsko — razlikovanje med sanjami
elite in antielite. Druga si želi Demokra-
cije, Enakosti, Svobode, Lepote, Popol-
nosti, Občestva itn., vse te vrednostne
kategorije naj bi bile tedaj realizirane,
prva pa hlepi po individualni zadostitvi
materialnih potreb. Prva, revolucionarna,
je — svetovno nazorsko in moralno —
idealistična, druga konservativna, mate-
rialistična. Ideologiji obeh sta torej v
nasprotju tako z znanim svetovnonazor-
skim deklariranjem (revolucija sc razgla-
ša za marksistično, torej materialistično,
esteblišment pa je divje, ponorelo anti-
materialističen, saj skuša svoje služabni-
ke držati predvsem z Idejo, materialnih
darov — denarja — mu je škoda) kot
s potrebami obeh gibanj: hrano hoče
dejansko tisti, ki je lačen, medtem ko
je elita ne potrebuje. Se mora potem
omenjeni konec razumeti tako, da se
propagandna pesem o Tončku obrača
neposredno k ljudstvu, ki je lačno in
ki bi se lahko uprlo, pa mu odpira real-
no perspektivo nasičenja znotraj obsto-
ječega sistema — z edinim pogojem, da
sistemu zvesto služi?
Podobno pomensko strukturo ima tu-
di pesmica Marička — kup pepela. Ma-
mica odide na trg, deklica Marička
ugleda vžigalice: »Joj! / Kako so tenke
in lepé, / se lepše bojo, ce gole. Takoj
si eno glem uzgat, / kot mamo vidim to-
liklat. Mistifikatorska zavest pesmi uči:
oblast nad ognjem imajo samo odrasli
(oblastniki). Ogenj simbolizira dvoje: po-
žar (revolucijo) in silo, ki nas greje, nam
kuha, deluje v gospodarstvu. Prav za-
radi te dvojne narave je nevaren. Kot
naturo — drugi simbol — ga je treba
udomačiti, venomer paziti, da ne po-
divja: zažge. Uktenjen je sijajen, spro-
ščen šiba božja. Bistvo je: ne mu do-
voliti »svobode«. Posebno pa ne dovoliti,
da si ga podredi sovražnik (razredni:
kontraelita ljudstva). V njegovih rokah
bo postal najuspešnejše sredstvo nasilja:
požig sveta, zmaga anarhije, negacije
kot take. Nasproti si stojita dva ognja:
vzgajani ogenj, ki daje energijo, a je
kontroliran (tu je simbol eksploatirane,
a obvladane delovne sile proletariata),
torej ogenj kot pozitiviteta, in ponoreli,
osvobojeni ogenj (simbol akcije zatiran-
cev, akcije, katere namen naj bi bil —
po zatrjevanju mistifikacije, najprej
vzpostavitev brezvladja, nato pa uničenje
sveta: nihilizem). Katastrofa se začenja
95
že tisti hip, ko si nekdo, ki je podrejen
— otrok —, upa misliti na to, da si bo
ogenj podvrgel. To je najhujša kršitev
tabuja. Iz te kršitve nujno sledi vse osta-
lo; to ostalo je nadaljnja zgodba pesmice.
V navedenih verzih je skrit še en
poduk: starejših — oblasti — se ne sme
posnemati. Stara krščanska deviza o hoji
za Kristusom (Imitatio Christi), o posne-
manju zgledov, torej ravnanja, je tu za-
nikana. Ubogaj moje zapovedi, ukaze, a
ne hodi za mano, ne opazuj me, ne ko-
piraj! Najini življenji sta različni: kar
smem jaz, to ni zate! Proletariat ima
svoj način življenja, svoja pravila, oblast
svoja. Posnemanje je poskus identifika-
cije med obema plastema, ta pa je prav
tako tabu. Gre za dva tipa človeštva, ki
morata ostati ločena.
Maričkino dejanje skušata preprečiti
dve mačici: in Mie kriči in Muc kriči: /
»Marička, mama ne pusti! ' Mjavmjô —,
mjavljé-la! / Ti boš še pogorela!« Tudi
tu je natura v službi Sistema; je pokor-
jena in opravlja stražarsko, opazovalno,
opozorilno funkcijo. Mama je sicer od-
šla, Maričke pa ni pustila docela same.
Čeprav ji mačici njenega dejanja ne mo-
reta preprečiti, sta, prvič, njena moralna
vest, in drugič, oči, ki gledajo ter potem
sporočajo. Bog vse vidi in vse ve, greh
se delati ne sme. Greh, to je kršitev za-
povedi. Marička dela, česar ne bi smela.
In ko to dela, jo Resnica gleda. Svet ne
živi v temi, v materiji, znotraj prakse,
ki sama sebe razsvetljuje, človek ni ne-
nehno znova preverjujoč se, tvegajoč,
izgubljajoč, zmagujoč, delujoč. Svet je
razsvetljena soba v meščanskem stano-
vanju, vsaka gesta, vsako dejanje, vsaka
misel se vidi. Naša dejanja so prozorna:
kontroli sistema se nič ne izmuzne. Člo-
vek (upornik), tako uči mistifikacija na-
prej, nima nobene šanse, da bi napravil
kaj v mraku, neopazno, v ilegali; sistem
bo njegovo subverzijo odkril že v za-
rodku, ga moralno opozarjal (funkcija
duhovništva, nature, šole, staršev: vesti
kot institucije, ki jo je sistem kot naj-
bolj intimnega ovaduha položil v člove-
kovo notranjost), vendar pustil, da kon-
sekventno izvede svoje protisvetovne
nakane do konca in prejel — tako rekoč
sam od sebe — zasluženo kazen: samo-
uničenje.
Marička mačic ne posluša, / preveč
jo radovednost skuša. Ne uboga, ker je
radovedna. Radovednost je negativna
lastnost: greh. Seveda je radovednost sa-
mo drugo ime za človekovo neomejeno
težnjo (željo) po totalni vednosti o svetu
in sebi. Radoveden človek je tisti, ki rad
ve; to pa mistifikacija skriva. Sistem je
razreden, strukturiran po kastnem prin-
cipu, da pa bi se ta princip — in nje-
gova realiteta — obdržala, se mora vsa-
ka kasta zapreti vase, pregled nad posa-
mezniki ima le sistem sam, to je njegova
elita, ki edina ve, kako je s celoto,
razume funkcioniranje celote, njeno po-
vezanost. Držati kaste narazen, ne do-
pustiti tekoče in svobodne komunikacije
med njimi, pomeni imeti v rokah ključ
za obvladovanje celote in vsake plasti
posebej. Socialno-politično-ekonomska
elita je glava, ostali deli družbe so orga-
ni, ki izpolnjujejo naloge glave in se
stavljajo v pogon samo na zahtevo glave
(zato sistem tako preganja seksualnost
—	neposredno telo: ta je spontana, »av-
tomatična«, ne čaka na dovoljenje glave-
elite, temveč deluje po svoje in iz sebe,
avtonomno ter s tem očitno krši organi-
cistično načelo sistema). Rad vedeti —
pomeni poznati vse stične točke med
različnostmi, pomeni ločenost povezovati,
razumeti ustroj sveta-sistema ; to pa je
—	za sistem — izredno nevarno. Posa-
meznik naj ve, kar mu dovoli sistem;
specializira naj se za svojo posebno
funkcijo. Vednost mora biti priučljivost
(odtod praksa drila, »piflanja«, memori-
ranja, pasivnega študija), ne svobodno
raziskovanje. To je nekaj sramotnega;
radovednost, babja lastnost.
Tudi pesem Marička — kup pepela je
pedagoška balada, le da je definicija ba-
lade v pedagoški poeziji nekoliko drugač-
na: njen konec — ali vrh — je nepri-
čakovan samo za osebo, ki je svobodno
eksperimentirala in delovala, za uporni-
ka, ne pa za sistem oziroma za bravea,
ki bere s stališča sistema. Pričakovano-
nepričakovani konec je ritual, ki se več-
no ponavlja: ki je resnica sveta — Uso-
da. Maričkinega žalostnega konca ni
mogoče preprečiti — te moči nima niti
sistem, ker je, kot sam ideologizira, v
službi Idej, Resnice, Vrednot, te pa so
neusmiljene in zahtevajo absolutno na-
ravni Red. Sistem, ki je dejansko vzpo-
stavil svet Vrednot (oziroma: vzpostavila
ga je njegova socialna elita), se zdaj
skriva za naturalizacijo, sakralizacijo,
etemalizacijo svojih zlato prebarvanih
interesov. Konec slehernega upornika je
predvidljiv in pomeni znotraj sakralno-
religioznega rituala nekaj povsem določ-
nega: krivec mora biti sežgan na žrtve-
niku. Relativni krivec, ki je bil priprav-
ljen popustiti in ki je kršil manj važen
tabu, je bil samo skopljen in pozneje
družbi vrnjen; nevarnejši, hujši krivec
—	razlika med bičem in ognjem —■ je
ne more odnesti s tako lahko in uvi-
devno kaznijo: ta mora biti pokončan.
Bič potolče nekaj glav, ogenj lahko zažge
svet: Celoto (sistem). Marička je zločinec
prvega ranga. Kdor se z ognjem igra,
bo z ognjem pokončan. Ne more se izog-
niti usodi, da ne bi postala nič: kup
pepela. (Ali ni v tej pesmi simbolično in
v navidez civiliziranih metaforah ohra-
njen stari popnski — predkrščanski —
kult žrtvovanja? Parola oko za oko, zob
za zob, a še potencirana V: glavo za
zob, življenje za gesto? Pesmica nas vra-
ča v kruto in krvavo zgodovino, ki pa
očitno ni zgodovina, temveč najbolj pri-
sotna zdajšnost: žrtveniški ritual se
96
nenehoma ponavlja v najbolj civiliziranih
deželah, val viotis! Kri in uboj sta še
zmerom naša temeljna simbola.)
Ce ne pristanemo na kod, ki ga je
sistem kar najstrožje predpisal kot edin!
mogoči jezik, 6e ne igramo s sistemom
vred mistifikatorske igre ideološke kvazi-
komunikacije, če uporabimo svoj kod, ki
je kod zatiranih, poleg tega pa avtokri-
tika tega zatiranega koda, potem lahko
naše pesmice brez težav dekodiramo in
razložimo njihovo ideološko jedro (ne
nasedemo njihovim pedagoškim sporo-
čilom). Kod zatiranih je zmerom v ne-
varnosti, da postane le anti-kod, vzpo-
stavljajoč kontramistifikacijo, torej novo
mistifikacijo v imenu nove elite — to je
izjemno pogost pojav v zmagovitih pro-
letarskih gibanjih; skušati moramo iziti
iz mistifikacije in samoreflektirati tudi
ideologijo eksploatiranih. (Skrivnost sa-
morefleksije je v metodično izdajavskem
medsebojnem izigravanju obeh nasproti
si stoječih kodov in socialnih elit, ki ko-
da uporabljata; izhod iz razredne družbe
ni prehod iz večstrankarskega sistema v
enostrankarskega ali v zamenjavi vlada-
jočega razreda, temveč v odpravi stran-
karskega in oblastniškega sistema; ali pa
je to že — in sploh — mogoče v praksi,
ali samo v teoriji — v tem primeru bi
obstajal med teorijo in prakso nepre-
magljiv strukturalen razkol —, to pu-
ščam kot vprašanje odprto.) Dekodiranje
pesmi o Marički izvajam iz koherentne-
ga kritičnega bravnega sistema, ki ga
seveda na tem mestu ni mogoče obraz-
ložiti, vendar je treba nanj opozoriti. Gre
za en — mogoč in realen — način bra-
nja, ki ima svojo notranjo permeabil-
niost, hkrati pa je povezan s psihoanali-
tično in socialno-historično prakso, torej
ni zgolj v službi konkretnih interesov
zatiranih — realno kontraelite —, tem-
več bi se rad izognil tudi služenju tej;
postavlja se na stališče tiste temeljne —
in zato zelo konkretne — človekove po-
trebe, ki je potreba — želja — po svo-
bodi, po neomejenosti akcije-prakse. Ker
pa je ta v materialni stvarnosti, ki ji
je glavna vrednota blago, neuresničljiva,
saj se akcije-prakse posameznikov nujno
blokirajo in onemogočajo, se umika na
področje zavesti, teorije, misli, kjer je
takšna svoboda načelno in praktično
možna. Njen domet, posebno pa kon-
sekvence, uporabljivost, notranja narava
itn. — vse to pa je že zelo negotovo in
nejasno, zato ne načenjam — vsekakor
zelo potrebne —■ avtorefleksije te me-
tode in puščam tudi njeno problematič-
nost odprto. (Morda gre res le za ma-
ligno novotviorbo: za podivjano rakasto
rast osvobojene zavesti in svobode, ki
sta morebiti največji človeški samopre-
vari... Itn.)
Vrh balade: O groza! Krilo se užge /
in preden reva se zavé goré lasjé, goré
roké, gori, gori že vsa dekle. Smrt je
pred durmi. Žrtev plameni v največjem
7 — Problemi
—	in najgrozovitejšem — sijaju. Podoba
je literarna in simbolična: ogenj sili kvi-
šku, v nebo, tja, kjer se bo povzel in
(samo)izničil. Opokončevanje, siljenje
kvišku, vstajanje (vstanite sužnji iz pre-
kletstva) je — in bo — zmerom samo-
mor. Ta pomen ima podoba glede na
socialno vsebino. Prav tako očitna je
tudi seksualna. Tonček je falično drezal
naokrog in se šel nedovoljeno promi-
skuiteto (ki je bila takoj interpretirana
kot posilstvo, poškodba uboge nature:
muh in ptic ...) ; to ni bil najhujši greh,
saj je ostal v pragmatičnem in empirič-
nem. Marička je šla dlje : njeno dejanje
je dosega Orgazma, totalnega požara, po-
polne predanosti Čutu, Užitku, Telesu,
Svetu (ne pa sistemu — v tem je vele-
izdaja!), je doseganje Absolutnega v od-
nosu med dvema človekoma, torej zno-
traj človeškega. Ta orgazem je najnevar-
nejša konkurenca sistemu, ki uči, da je
absolutnost nekje povsem drugje : v ubo-
ganju, v molitvi, poslušnosti Bogu —
Ideji — nosilnemu stebru sistema, torej
tretjemu, tujemu, neznanemu, oddaljene-
mu, najvišjemu, nadnaravnemu. Človek
sme komunicirati s človekom samo pre-
ko sistema (elite), torej preko Boga-Ideje-
vrednostne strukture. Maričkin orgazem
to posredništvo z enim zamahom briše
—	kar pa je smrtni greh. Zato mora pe-
sem najprej — v podtonu — povedati,
da njen orgazem sploh ni doseganje so-
-človeka, da ni nastal v realnem spolnem
aktu, temveč da je rezultat onanije, sa-
mozadovoljevanja, solipsizma, egoizma,
subjektivizma, prometejske akcije, ki
hoče oblast nad ognjem; torej da je za-
prta v neodrešljive meje posebnega po-
sameznika: da je Odrešitev na ta način
nemogoča. Drugič pa sporoča, da rezultat
tega orgazma ne more biti drug kot rea-
lizacija Niča (želja po orgazmu — po
sočloveku, po skrajnem intenziviranju
neposredne komunikacije — je neogibno
nihilistična, anti-vredna, zločinska), in
tretjič, da je ne spremlja nikakršen uži-
tek, temveč neskončna bolečina. Zato
verzi: Nič ne pomaga jok in stok, / do
tal pogorel je otrok — le čeveljčki in
malo pepela je ostalo. Človek se poka-
že kot to, kar je (če ga prek posred-
ništva in priprošnje sistema ne vzamejo
k sebi Ideje, ne povzdigne Bog v para-
diž): kot prah in pepel. Kot nič. Zmaga
nad ničem — nad nihilizmom — je torej
mogoča le tedaj, če človek pristane na
to, da ima dušo (duša je znamenje si-
stema, razpoznavni znak, po katerem
me je mogoče identificirati kot skopljen-
ca, pristalega na svojo temeljno nemoč),
to dušo pa izroči — lepa beseda za bolj
ljudsko: proda — Bogu (Sistemu).
Sistem je skušal biti dobroten, založil
je besedo za grešnika (simbol odveze
pred smrtjo, ustrezanje klicom na po-
moč), a zaman: Usoda zahteva svoj vsa-
kodnevni obrok. In mačici zaplakata, /
grenke solze pretakata: (Maričkin samo-
97
sežig ni maščevanje elite, kje pa: je njena
lastna krivda; elita je dobra, saj so dobri
celo njeni služabniki: domesticirana na-
tura) »Oj, očka, mamica, kje ste! / Da
nam je plamen ne požre! A staršev ni.
O krščanski milosti ni sledu. Realni so-
cialni svet tega stoletja je predkrščanski :
poganski Bog je hladen in krut.
Druge pesmi so ponovitve obeh ana-
liziranih: variacije. V Navihanem zajčku
se dogodi podoben obrat kot pri Tonč-
ku: funkcijo velikega psa ima zdaj zajec,
ki vzame lovcu puško in začenja streljati
nanj. V Cucleku se spet srečamo s ka-
stracijo, do katere pride zaradi kršitve
prepovedi in svobodnega spolnega obče-
vanja. Mama pravi sinku : Prstov — ko
odidem preč — / mi ne vtikaj v usta
več! Prepoved vtikanja, spoja med pr-
stom (bičem, phallusom) in usti (vagino) ;
seveda je tudi tu spolni akt pretvorjen
v (žensko) onanijo. Cuolek ne uboga : Ko-
maj mati je odšla — / Cuolek v ustih
prst cuclja! In Kazen: Zdajci vrata se
odpro — ' jojme, Cuclek, kaj je to?
Hu! Krojaček pridrvi / s škarjicami groz-
nimi! / Preden bi naštel en-dva, ' palca
sta odrezana, / a po tleh se vUje kri — '
joj, to Cucleka boli! In konec : Sinko ni-
ma palcev več, / vzel jih je krojaček
preč.
V Jujuhcu gre samo za kršitev zapo-
vedi, za odpoved pokornosti : fantek noče
več jesti, ker je svojeglav (svoboden,
avtonomen, avtodeterminirajoč se ...).
Trmasto ponavlja: »Ne, juhice ne bom
vec jel!« Sledi kazen: vsak dan se bolj
suši: drugi dan: Posušil se je že precej.
Tretji dan: Jujuhec suh je, da je strah!
Četrti: postane kakor trska suh! Peti:
ves suh in bled — ' preseli se na drugi
svet. Ta poezija ni prav nič mila: za
neubogljivost je smrt edina primerna
kazen.
Poškodba je kazen za neubogljivost v
Bingljačku. Sinko ropota in copota, /
sem ter tja z nogo binglja, / zdaj ob
mizo, zdaj ob tla; torej res nič poseb-
nega, samo z nogo — spet simbol
phalluisa? — suva, a je že dovolj: ne
uboga. »Cuj me sinko, danes vsaj / naj
bingljanja bode kraj!« / prosi trudni oče
sina. Zapoved nastopa v obleki prošnje
utrujenega moža. Kršitev zapovedi je kr-
šitev morale, brezsrčnost, ta pa je ne-
ogibna posledica poskusa avtonomizaci-
je: A Bingljaček — kaj mu mar! / On
je v hiši gospodar! V tem grmu tiči za-
jec: otrok hoče postati gospodar! Rezul-
tat je stereotipen: Bingljaček se prevrne,
zgrabi prt, ga potegne, čezenj se razlije
vrela juha, fantek je ves opečen. Dodatni
moment pa je nauk, da poskus avtono-
mizacije drugorazrednih ljudi nujno pri-
pelje do splošne lakote (И je spremni
pojav anarhije). Skleda se je razletela, !
radi sinka — vsi brez jela! Lakota pa
je pravzaprav posledica uničevanja last-
nine, blaga. Jojna, kolika je škoda, / vsa
razbita je posoda! Upornik je družbeni
škodljivec: torej spet anarhist, nihilist!
V Vidku Zrakozoru prebiramo zgodbo
o fantku, ki ni bil tak kot drugi (tudi
to je ena glavnih zapovedi sistema: ne
izločaj se, bodi poravnan v vrsti, bodi
vloga, stereotip, delaj, kar delajo drugi
— pri tem pa je zamolčano, da obnaša-
nje predpiše elita). Gledal je v zrak, na-
mesto predse, zato je padel v vodo, od-
koder so ga komaj rešili, šolska torbica
pa je šla po vodi...
Na koncu analize knjige Zaspanček
Razkodranček čutim potrebo po zasta-
vitvi nekaterih vprašanj. Je treba celotni
mistifikatorski svet eksplicitnega Razko-
drančkovega sporočila vzeti kot čisto ne-
gacijo, temno plat sveta, nekaj, kar se
da in je treba samo skritizirati, pa bo
vse v redu? Bojim se, da ne: da še da-
nes, precej let -po njenem nastanku —
knjiga spada v čase stare Avstrije —
družba še zmerom ne more obstajati
brez blagovne menjave, lastniškega in
oblastniškega sistema, pedagogike, poli-
cije, ideologije, mistifikacij, nasilja, ka-
stracij in ubijanja. Kulturni kritik — po
poklicu demistifikator — razkrije skrite
pomene in pokaže realno funkcioniranje
teksta. Vendar — ali je dovolj vedeti
za napačen svet? Je sploh mogoč pravi
svet? Se sploh lahko izognemo cenzuram
in poškodbam, ki jih nenehno opravlja
ubijajoči sistem nad našo svobodo, spon-
tanostjo, željami? Ne trdim, da je vse
nemogoče in da se nič ne da, narobe,
prepričan sem, da se marsikaj da, da
se mora marsikaj dati, vendar... je to
pragmatično vprašanje ali vprašanje zru-
šitve temeljev (ob)lastniškega sveta, to-
rej nečesa, kar se dozdaj še ni posrečilo
nikomur in kar bi bilo zares podobno
pravi kataklizmi (požaru)? Ali nenehno
ne vzgajamo otrok? Ali jim nenehno ne
prepovedujemo? Ce pa tega ne delamo
(persuazija ni bistveno različna od re-
presije), ali jih ne vržemo v tisto anar-
hijo, ki ni nič drugega kot individualna
deviantnost, asocialnost in tako res ob-
sojena na neogibno smrt? Ali pa se tu
le skriva kak izhod? Smo danes sploh
že zmožni ta vprašanja dovolj natančno
postaviti, formulirati, izdelati? Če že
vemo, da je tudi sleherni absolutni kri-
ticizem temeljno problematičen (ker se
je treba vprašati po njegovem temelju
in ker, kot bi rekel Dušan Pirjevec, iz-
vzema iz vsesplošne kritike ravno svoj
princip kritičnosti, ta mu pomeni nespod-
bitno, samoumevno, moralno, humanistič-
no Arhimedovo točko) in da tu ne po-
maga niti kritika kritike (samokritika:
totalno problematiziranje, saj ostaja prin-
cip problematiziranja kot nečesa veljav-
nega in nedotakljivega — nevidnega —
zakrit z očesno slepo pego), če torej
vemo, da gre le za eno izmed metod,
možnosti, pristopov k dejanskosti, potem
priznamo, da so mogoči tudi drugi pri-
stopi, med njimi tudi ta, ki smo ga v
98
pričujočem spisu analizirali in eksisten-
cialno odklonili, saj še zmerom dovolj
uspešno izpričuje svojo trdoživost. Kje
je torej kriterij: v teoriji ali (socialni)
praksi? V duhu ali socialni moči? V ko-
herenci in drugih znanstvenih pravilih
ali v slepem boju za obstanek? Ima tudi
ta boj za obstanek svojega »duha«, se
pravi teorijo? A kaj pomaga, če jo do-
ženem, ali je s tem zares dana možnost,
da jo spremenim? Je zavest o nečem že
realna predstopnja spremembe? Je sploh
treba spreminjati? Ni bolje — po véli-
kem inkvizitorju — pristati na prijazno
sužnost, ker je svet nerazrešljiv in a
priori tragičen?
Priznam, da vsa ta vprašanja segajo
iz literature, čeprav jih literatura — po-
sebno ta, ki smo jo obravnavali —
implicira. Da so realna, nam kaže tudi
to, da je Zaspančka Razkodrančka obu-
dila k življenju najbolj avantgardna slo-
venska gledališka skupina Pupilija Fer-
keverk in ga uprizorila. V njenih rokah
je postal seveda nekaj čisto drugega kot
v rokah avstrijskih mamic. Postal je
sredstvo subverzije, temeljne, socialne in
literairne, znamenje zgodwinskega pro-
cesa, v katerem je prišlo do ponovne
razločitve obeh elit, socialne in kulturne,
pa tudi tega, da se nova kulturna kon-
traelita (elita) ne sklicuje več na ideolo-
gijo svojih revolucionarnih prednikov,
temveč hodi v zelje k nekdanjim in
zdajšnjim konservativcem (k masovni
kulturi) in skuša skozi le-to izvajati svojo
subverzijo. Kakšen namen ima ta sub-
verzija?
Kakšen pomen ima ta naša analiza?
In spraševanje?
Taras Kermauner:
URBANČIČ O LENINU
IN IMPERIALIZMU
Pred nedavnim je v zbirki Znamenja
(založba Obzorja, Maribor) izšla knjiga
dr. Ivana Urbančiča Leninova »filozofi-
ja« ali o imperializmu. Knjiga ne le da
ne dela sramote tej naši, kot so že drugi
zapisali, najbolj avantg^dni ediciji (lah-
ko pa bi še dodali: ediciji, ki izdaja ali
zares miselno pomembne ali družbeno
inovatocske tekste), temveč sodi v vrh
med dvajsetimi dozdaj izdanimi zvezki.
Napisana je v izredno tekiočem, jasnem,
lepem, literarnem, včasih celo pedago-
škem jeziku, odlično grajena, njena snov
postopno izvajana, domišljena, očitno je
rezultat številnih predhodnih študij (ne-
katere so tudi izšle). Njen avtor je znan
po preglednih in informiranih sestavkih
o filozofijah Martina Heddeggerja in Kar-
la Jaspersa, po obsežni študiji Morala je
nemorala, objavljeni pred nekaj leti v
reviji Problemi, kjer v glavnem sodeluje
in je zidaj tudi odgovorni urednik njenih
Razprav. Največjo čast pa mu dela rav-
nokar pri Slovenski matici izdana mono-
grafija o poglavitnih idejah slovenskih
filozofov med sholastiko in neosholasti-
ko, torej epohalno delo, ki se ga je loti-
la že pokojna profesorica dr. Alma Sod-
nikova, a se ga je posrečilo izpeljati —
in to na povsem originalen način — še-
le Urbančiču; gre brez dvoma za temelj-
no delo naše vednosti o slovenski miselni
in s tem zgodovinski preteklosti. Vendar
Urbančič ni samo teoretik in zgodovinar,
znana je vrsta njegovih polemik o kon-
kretnih in aktualnih rečeh našega kultur-
nega in politično socialnega življenja —
v njih je pokazal poleg izjemne miselne
pripravljenosti tudi obilo temperamenta
in odgovoren posluh za našo civilno eksi-
stenco.
Ta infiormativni uvod se mi je zdel
potreben, ker, prvič, tudi moje celotno
poročilo o Urbančičevi knjigi ne bo teo-
retska obravnava v nji razloženih sta-
lišč ter miselnih poti, drugič pa smo tudi
o zunanjih dejstvih slovenske filozofije
mnogo premalo informirani, saj se ob-
našamo, kot da je tako rekoč še nimamo
ali pa da se nahaja le v univerzitetnih
predavalnicah. Bojim se, da je je tam ce-
lo najmanj in da je najbolj šolsko eklek-
99
tična, medtem ko prisojam Urbančdčeve-
mu miselnemu početju zelo visoko ceno,
prepričan, da je šele pri njem in pri mi-
slecih, s katerimi tvori nekakšno dovolj
sorodno usmerjeno skupino (tu merim
predvsem na Tineta Hribarja in Dušana
Pirjcvca), slovenska filozofija dosegla ta-
ko filozofsko (raven) kot slovensko na-
ravo. Misel, ki jo goji, se mi vidi primer-
na današnjemu trenutku slovenske zgo-
dovine in pomeni njegovo samorefleksijo
—	v nasprotju s prejšnjimi našimi filo-
zofijami, kolikor jih je pač bilo. Te so
namreč predstavljale bolj religiozno-mi-
tološke alibije družbe, ki si ni usodila
pogledati sama sebi v oči (in so bile bolj,
v tem bi bil njihov največji pomen, uspeš-
na ideološka platforma za cerkveno --
slovenski neotomizem — ali partijsko —
slovenski »marksizem« — socialnopolitič-
no akcijo). Ta misel (čeprav se sam za-
veda njene omejenosti in išče — sluti,
napoveduje — tudi v Leninovi »filozofi-
ji« njeno transgresijo) je, do kraja poeno-
stavljeno in surovo povedano, misel o
zgodovinskem »tehnokratizmu«, vendar
nikakor ne jemana kot tehnokratski
mit, samoslepilo in akcija, temveč kot
samoovedanje zgodovinske narave tega
»tehnokratizma«, usode sodobnega —
planetarnega — sveta. Urbančič — so-
rodno kot njegovi so-misleci — skuša so-
dobni svet razumeti, njegovo naravo do-
mišlja radikalno celo do današnje kiber-
netike in prav nič mu ni do tega, da bi
ga na tradicionalen in povsem neučinko-
vit, miselno ter socialno zastarel način
»kritiziral« v tem smislu, da bi ga so-
očal z vrednotami ali pojmi ali horizon-
tom, ki že davno niso več ustrezni. Trans-
grediranje »tehnokratskega« sveta si je
prihranil za drugič; tokrat skuša ta svet
eksplicirati in pokazati, kako smo vsi v
njem udeleženi, kako gre za naš temeljni
—	čeprav kljub vsemu morda ne najbolj
temeljni — svet-usodo. To pa je ravno
tisto, kar sem mislil z izrazom slovensko
samoovedanje: odhod iz področij želja,
ki pa se jih ne zavedamo kot zaželenih,
temveč jih, v neki temeljni nedozorelosti,
jemljemo za »višjo« resnico, odhod, ki je
prehod v stanje moške, trpke, stvarne
nacionalne in osebne zrelosti.
Studija o Leninovi »filozofiji« je tako
po svoji metodologiji kot po rezultatih,
do katerih pripelje, kar se da presenetlji-
va, navidez celo paradoksalna. Verjetno
je to dozdaj prva interpretacija Leninove
»filozofije«, ki Lenina postavlja skorajda
kot enakovrednega v evropsko linijo
Marx—Nietzsche—Heidegger (čeprav o
tej liniji avtor v obravnavani knjigi ne
govori; Nietzscheja omeni le dvakrat,
Heideggerja pa nikoli), in ga skuša misliti
zunaj površne banalne apologetike ali
enako površnega zavračanja ali pa so-
ciološke in historicistične obravnave. Štu-
diji je do odkrivanja Lenina kot filozofa,
do tistega, kar je skrito v njegovi misli,
kar ta misel zakrito-odkrito nosi, oziro-
ma do tistega, kar to misel nosi, omogo-
ča. Avtor sam pravi: »Toda tu mi gre
pred vsem drugim za to, da bi pokazal
pomenski horizont Leninovih filozofskih
(in drugih) misli, ne pa da bi razlagal ka-
ke svoje poglede na svet in življenje.«
Studija torej ni soočanje avtorjeve lastne
filozofije z Leninovo, temveč poskus pre-
misliti Leninove misli iz globljega hori-
zonta nepoljubne usode evropske filozof-
ske misli, torej nekakšna imanentna,
strogo neideološka interpretacija. Po-
menski horizont, ki je eno glavnih avtor-
jevih teoretskih orodij, je opredeljen ta-
kole: »temveč gre za tisti pomenski ho-
rizont, ki je prisoten v vsaki Leninovi
misli ali izjavi — čeprav na neočiten na-
čin. Pomenski horizont ni kako splošno
ali abstraktno (abstrahirano) v smislu
tradicionalnih logičnih shem splošnega,
posebnega ali posameznega« (tukaj meri
Urbančič prav gotovo na razumevanje,
kakršno je značilno za slovensko univer-
zitetno — hudo tradicionalistično — šo-
lo), »temveč tisto, kar daje vsakemu po-
menjenemu njegov pomen«. A ta pomen-
ski horizont je — udarimo v sredo —
tako imenovani bistveni imperializem.
Navajeni smo, da pojmujemo impe-
rializem le kot najvišjo obliko kapitaliz-
ma, torej kot nekaj, kar Lenin kar naj-
bolj odločno odklanja. Urbančič pa sega
globlje in poistavi poleg tega sekundar-
nega pomena besede imperializem tudi
njen primarnejši pomen (sklicujoč se pri
tem na Baconovo razdelitev imperializ-
mov ali »teženj po m-oči in gospostvu
nad vesoljstvom stvari«) ; bistveni impe-
rializem opredeli kot »oznako zgodovin-
sko bistvujočega razmerja med človekom
in ,naravo'«, kot »brezpogojno voljo do
brezmejnega gospodovanja v vseh njenih
izkazovanjih in utelešenjih«. Ta imperiali-
zem ne pozna razlike med različnimi po-
litičnimi in socialnimi sistemi, temveč je
temeljna resnica vseh, saj je tisti, ki jih
sploh omogoča in usmerja. (Ko govori
mimogrede o teh razlikah v zvezi s ki-
bernetiko, pravi: »Kibernetika je neko
zgodovinsko utelešenje najvišje stopnje
brezpogojne volje do brezmejnega go-
spodovanja in ustreza tisti stopnji moči
gospodovanja ... predvsem diktaturi pro-
letariata, le da za enako stopnjevanje
moči porabi manj moči oz. z enako stop-
njo začetne moči doseže večje in hitrejše
stopnjevanje. Lahko bi celo rekli, da je
kibernetika zgodovinsko zadnja formula-
cija materialistične dialektike.« — S tem
v zvezi glej še bolj podrobno razvito
analizo kibernetike kot dialektike v štu-
diji Tineta Hribarja Dijalektika i kao ki-
bernetika, podnaslov Radikalizacija apso-
lutnog negativiteta, objavljeni v 10., to je
oktobrski lanskoletni številki zagrebških
Naših tem.) Ta imperializem seveda ni
nekaj »slabega«, »zoperčloveškega« ali v
moralističnem tradicionalističnem pome-
nu »negativnega«, kakor bi mislil ali mi-
sli uradni ali sekularizirani, to je libera-
100
listični in kvazisocialistični meščan (hu-
manist), ni napad Zla na človekovo člo-
večnost, temveč je ravno obratno >v po-
menskem hoirizontu Leninove misli člo-
veškost človeka (njegovo bistvo) v nje-
govih hotenjih in smotrih bistvujoča
brezpogojna volja do brezmejnega go-
spodovanja — in ker je gospodovanjc
moč — volja do moči«. Še več, »stopnje-
vanje volje do moči se človeku obenem
izkazuje kot stopnjevanje njegove lastne
svobode«. In celo: »Tak novi človek se
po Leninu poraja kot po lastni avantgar-
di (leninski partiji novega tipa) organizi-
rani in osveščeni svetovni proletarec. In
najvišja naloga človeštva je, da iz sebe
vzgoji novega človeka za novo epoho
zgodovine, ki prihaja in je kot prihaja-
joča že tu — človeka brezpogojne volje
do brezmejnega gospodovanja za epoho
dejanskega in zavestnega stopnjevanja
volje do mioči kot stopnjevanja lastne
človeškosti; torej je najvišja naloga ude-
janjanje bistvenega imperializma kot zgo-
dovinske resnice, v katerem ima ta člo-
vek svojo svobodo, človeškost in srečo
in je tako njegov večni DA.«
Ta brezmejna volja do gospodovanja
se kaže danes predvsem kot tehnika
(praksa, organizacija). Ko Urbančič po-
drobno govori o Leninovem pojmu ma-
terije, ga razloži ravno v zvezi s tehniko
in delom: »Materija-v-gibanju je kot
znanstveno tehnična izpostava možnosti
tehnike po sami volji do moči postavlje-
no osredotočenje te iste volje do moči«;
in še: »Bit ali materija-v-gibanju kot po-
stava brezpogojne volje do brezmejnega
gospodovanja je iz vseh možnih točk
perspektiv (za vsa možna očišča v takem
svotu) sestavljeni perspektivni horizont
tehnike in dela ...« Ko opisuje »tehnično
obvladovanja narave«, ki je za voljo do
moči bistveno, pravi : »To se dogaja tako,
da se celotno naravo, ki je že vnaprej
razklenjena ali postavljena kot preračun-
ljiva razpoložljivost, s tehniko dejansko
izziva v to, da sprošča vse svoje sile.
procese, snovi itd. na tak način, da so
docela obvladljive in vedno na voljo za
vse mogoče namene.« In: »V celotni tej
vnaprej preračunani igri medsebojnega
izigravanja iz narave izzvanih snovi in
sil za neke smotre se torej izkazuje go-
spodovanjc nad to naravo in izhaja iz
volje do gospodovanja, katere subjekt je
človek sam in kot tak sam poklican (ali
izzvan) v to igro kot delavec-proizvaja-
Icc.«
V tem informativnem poročilu lahko
samo opozorim na rdečo nit Urbančičeve
miselne poti, popolnoma pa moram opu-
stiti celo vrsto stranskih izvajanj, ki da-
jejo celotni avtorjevi misli veliko boga-
stvo in hkrati temeljno misel podrobno
osvetljujejo in konkretizirajo; a zdi se,
kot da pomen knjige, o kateri poročam,
ni le v osnovni misli, temveč ravno v jx)-
lifoničnem poteku glavnega in stranskih
motivov, poteku, ki je seveda izvajan s
skrajno koherentnostjo konkluzij. Zato
poudarjam predvsem eno: Urbančič je
po svoji poti, s katere izhodišči se lahko
strinjamo ali ne, moramo pa jo ceniti za-
radi njene doslednosti, prepričljivosti in
inteligibilnosti, ki jo vnaša v naše vede-
nje o sodobnem svetu, podal Leninovo
filozofijo kot bistveno filozofijo današ-
njega časa: »Leninova celotna misel je
prikrivajoče razkritje bistvenega imperia-
lizma človeka nove epohe svetovne zgo-
dovine.« Ali še določneje: »Če pomisli-
mo na tisto, kar smo doslej povedali o
Leninovi ,filozofiji', torej o tehniki in
praksi kot obvladovanju narave, o dia-
lektičnem materializmu, o organizaciji
kot obvladovanju družbe, o znanostih, o
dialektiki, o zgodovinskem materializmu,
o ,zvijači uma' itd., zlahka opazimo, da
se naše današnje zgodovinsko žitje in
bitje dogaja tako, to je, da je tisto, kar
je mislil in premislil in od koder je mislil
Lenin, bistvo našega (svetovno človeške-
ga) žitja in bitja.«
V tej razpravi, ki na zares luciden in
globokoumen način sistematično zame-
njuje naše začetne, dovolj pKDvršne in sa-
moumevne pojme z zmerom bolj določ-
nimi, mnogostranskimi, v novih relacijah
pokazanimi, glede na temeljno Urbanči-
čevo razlago poteka novoveške zgodovi-
ne razumljenimi in povsem novo razu-
mevanje Lenina ter naše sodobnosti uve-
Ijavljajočimi, razpravi torej, ki na nek fi-
lozofsko psihoanalitičen način prinaša na
dan tisto, kar je površnemu pogledu
skrito in kar leži pod eksplicirano poj-
movno vsebino predmeta, pa je še pose-
bej zanimiva, celo vznemirljiva avtorjeva
misel, s katero skuša nakazati onstranost
razlaganega bistvenega imperializma. Ne-
prikrito razkritje imperializma kot resni-
ce današnjosti pripelje do tega, da se po-
kaže nekakšna »sivina bistvenega dolgo-
časja vseenosti«, z njo pa »blisk razlike
v ,vseenosti', ki trzne v zgradbi imperia-
lizma«, se pravi, da pride do nečesa od
imperializma drugega. »Kaj to v celoti
pomeni, tega danes najbrž ni mogoče za-
slutiti«, tako pravi sam avtor, a dodaja,
da so »znamenja — ne le v svetu, tem-
več mnogo pristneje v človeku — ki na-
kazujejo omenjeni trzaj v zgradbi bistve-
nega imperializma človeka«. Sprašuje se,
»ali z odhodom te emfaze« (ki jo prej
podrobno razloži, a v našem poročilu za
to ni mesta) »in njenega večnega DA
vred ne bi odhajal tudi imperializem?«
To svojo misel-slutnjo, ki še posebej le-
po kaže, da Urbančič ni nikaJcršen apo-
loget imperializma ali tehnokratizma (iz-
raz je moj, ne njegov), temveč samo filo-
zof, ki ta imperializem-tehnokratizem
brez strahu in predsodkov gleda kot na-
šo dozdajšnjo in zdajšnjo usodo, omeni
še enkrat in še bolj določno; »Na koncu
je treba opozoriti na to, da pokazana
zaiostrena ontološka razlika nakazuje ne-
ko bistvo človeka, ki je mnogo bistve-
nejše od človekovega bistva, kakor se
101
kaže v zgodovdnski resnici imperializma;	ne hujskamo v novo križarsko vojno
namreč bistvo človeka, ki ni razumljeno	zoper bistveni imperializem ali sodobni
iz subjektdvitete volje do moči, temveč	svet^tisočglavo hidio-ubijavski tajfun (vo-
iz same biti. Zaslutiti to iz biti same pri-	demo seveda s stališča obrambe starega,
hajajoče bistvo človeka pa pomeni do-	komaj še obstoječih ideoloških predsod-
seči sproščenejši in umirjenejši odnos do	kov), a se obenem ne bi radi do kraja
imperializma volje do moči, to je do	prilagodili zgolj logiki imperializma ter
sveta tehnike in organizacije. Prav to pa	volje do moči, najbolj eksistenčno zani-
je danes najbrž najbolj vprašanja vred-	ma in muči in se nam zastavlja kot
no.«	neodložljiva naloga. Je to pustiti biti
S tem je Urbančič zadel hkrati tudi	(Pirjevčev izraz) ali volja do nemoči (mo-
na tisto, kar nas vse, ki se ne zadovo-	ja želja) ali kaj drugega, in kaj je to,
ljujemo s tradicionalističnim obsojanjem	to pustimo odprto kot па1одо, ki nam
sodobnega sveta in se kot kapitolske	jo je zadala ta s trdno mislijo napisana
gosi ali novodobni Scipiji ali sveti Juriji	in z velikim užitkom berljiva knjiga.
102
SPOROČILO BRAVCEM
Nova organizacijska in konceptualna podoba revije Problemi— Litera-
tura je v tesni zvezi z nekaterimi dejstvi, ki so prišla do izraza ob zaključku
preteklega letnika revije Problemi in so odločilno vplivala tako na samo
vsebinsko usmeritev revije kakor tudi na njen uredniški sestav. Ta dejstva
pa so naslednja :
1.	Sodelavci revije Problemi-Magazin so na svojem rednem letnem obč-
nem zboru 17. februarja 1.1. razrešili stari uredniški odbor, ki mu je potekel
mandat, in odobrili novo konceptualno usmeritev revije. Zbor je sprejel
analizo dosedanjega uredništva, ki je ugotovila, da se koncept magazina ni
obnesel predvsem zaradi šibkih organizacijskih in tehničnih možnosti, ki jih
ima revija na razpolago, saj publikacija s širokim interdisciplinarnim diapa-
zonom zahteva ne samo večjo ažurnost pri izhajanju, marveč tudi večjo in-
formativno intenziteto pisanja, kakršno bi lahko zagotovilo le stalno sode-
lovanje ekspertov z različnih strokovnih področij. Ker revija takšne kon-
tinuirane profesionalizacije pisanja ni uspela doseči skoraj na nobenem pod-
ročju, razen v literaturi in umetnosti — predvsem literarni — kritiki, se je
seveda sama od sebe ponudila tudi možnost za njeno novo konceptualno
orientacijo. Sklenjeno je bilo, da se z novim letnikom iz magazina z različ-
nimi informativno kritičnimi aspiracijami prelevi v revijo, ki bo posvečena
izključno literaturi in pisanju o umetnosti, torej tistim delovnim področjem,
kjer je produkcija glede na sodelavsko zaledje edino lahko strokovno sufi-
cientna in inovativna tako v smislu novih, še nepreverjenih produkcijskih
postopkov na področju literature kakor tudi v smislu različnosti posameznih
literarnih fenomenov, ki bodo zastopani v reviji. Kritična refleksija, eviden-
tiranje nastajajočega, teoretična in historična eksplikacija vprašanj in pro-
blemov, ki so v zvezi z umetnostjo, vključno z umetniško in teoretsko avto-
refleksijo — vse to so tista ključna področja, ki naj bi jim revija v skladu
z deloma že uveljavljeno prakso v prihodnje posvečala kar največjo skrb.
Potem ko je zbor sodelavcev sprejel opisana programska načela, ki naj
uravnavajo delovanje revije Problemi-Literatura v novem letniku, so nasto-
pile težave pri konstituiranju lu'edniške ekipe, ki naj bi izdelala podrobnejši
načrt dela in ga seveda tudi uresničevala. Pokazalo se je, da so predstave
o tem zelo različne, v zvezi z njimi pa seveda tudi konkretni interesi glede
personalne strukture bodočega uredništva. Do enotnih stališč je prišlo šele
po dveh ponovnih sestankih sodelavcev 24. marca 1.1., ko je zbor poveril
mandat za sestavo uredništva Marku Slodnjaku, in 3. marca 1.1., ko je po-
trdil uredniško moštvo, ki mu ga je v sestavi Niko Grafenauer, Taras Ker-
mauner, Tomaž Kralj, Marko Slodnjak in Aleksander Zorn predlagal man-
datar. Informacija o novem uredništvu je bila objavljena tudi v dnevnem
tisku.
2.	Komaj se je novo uredništvo konstituiralo in začelo z delom, se je
oglasilo predsedstvo RK ZMS, ki je skupaj z IO ZŠJ izdajatelj revije in njena
104
pravna oseba. Menilo je, da v sedanjem političnem trenutku ni priporočljiva
in zaželena prisotnost Tarasa Kermaunerja in Dušana Pirjevca pri vodenju
revije, ni pa izreklo nikakršnih zadržkov glede njunega avtorskega sodelo
vanja v njej. Na dveh sestankih, ki sta ga imeli uredništvi obeh delov revije
Problemi s predsednikom RK ZMS Zivkom Preglom, se je na osnovi spora-
zuma med prizadetima urednikoma in člani obeh uredništev izoblikovalo
stališče, naj izdajatelj glede obeh uveljavi svojo pravico veta in potrdi man-
datarja za ponovno sestavo obeh uredniških odborov. Izdajatelj je predlog
sprejel in na pobudo urednikov poveril dolžnost mandatarja za Razprave
Spomenki Hribar, za Literaturo pa Marku Slodnjaku. Vztrajal je tudi pri
zahtevi, da se v delo enega in drugega uredništva vključi njegov predstav-
nik, ki naj bi imel enake pravice in dolžnosti kot ostali njegovi člani, kar
so na sestanku prisotni uredniki upoštevali. Vse te sklepe in koncesije sta
obe uredništvi sprejeU na podlagi izrecnih zagotovil izdajatelja, da so perso-
nalne spremembe v obeh uredništvih nujne za ohranitev in nadaljnje nor-
malno poslovanje Problemov, da pa nikakor ne pomenijo tudi omejevanja
drugih sodelavskih pravic obeh bivših urednikov, kar so uredniki imeli za
zagotovilo, da ima revija še naprej vse možnosti za svoje delo na osnovi
tistih konceptualnih izhodišč, kakršne ji je začrtal zbor sodelavcev. Zato je
v uredništvu Literature prevladalo mnenje, naj mandatar upošteva že uve-
ljavljeno in na zboru potrjeno personalno konstelacijo uredništva, se pravi,
naj zadosti zahtevam izdajatelja na ta način, da za enega člana reducirano
uredništvo dopolni z novim.
3. Po nekajdnevnem premisleku je mandatar Marko Slodnjak pismeno
vrnil svojo zadolžnico in odstopil kot urednik. Isto je storil tudi Aleksander
Zorn, oba pa sta zagotovila reviji svoje sodelovanje. Svoj odstop sta uteme-
ljila z moralno političnimi razlogi in deloma tudi s študijskimi obvezami.
Menila sta, da je s posegom izdajatelja načeta integriteta uredništva in pri-
zadeta svoboda njegovega ravnanja, čeprav sta se na uredniških sestankih
z Živkom Preglom in tudi na seji predsedstva RK ZMS 18. marca t. L stri-
njala z dogovorom med izdajateljem in obema uredniškima odboroma Pro-
blemov.
V nastalem položaju sta preostala dva člana lu-edniškega odbora Proble-
mov — Literatura, ki ju je potrdil zbor sodelavcev, konzultirala s skupino
za obstoj revije zainteresiranih sodelavcev in bivših urednikov, ki so pred-
lagali, naj izdajatelj pod enakimi pogoji kot doslej mandat za sestavo ured-
ništva poveri Niku Grafenauerju.
Tako se je konstituiral sedanji uredniški odbor v sestavi Niko Gra-
fenauer, Andrej Inkret, Tomaž Kralj, Andrej Medved in Ivo Svetina. V celoti
je prevzel nase konceptualne obveze, ki so se izoblikovale na zboru sodelav-
cev in jih s prvo številko tudi že začel uresničevati.
Sklenil je tudi, da se kot posebno posvetovalno telo revije Problemi —
Literatiua ustanovi stalni svet sodelavcev.
Ustanovljeni svet sodelavcev bo namenjen konsultacijam pri preverja-
nju uresničevanja in iskanja novih vzpodbud za usmeritev revije.
Pričujoči kratek historiat dogodkov v Problemih nemara dovolj nazorno
pojasnjuje, kje so vzroki, da je prva letošnja številka revije izšla s tolikšno
zamudo, nič manj pa ni seveda pomembno tudi dejstvo, da revija še ni pre-
jela prvega kontingenta dotacije, ki bi ji omogočil normalno delo.
Uredništvo
Ljubljana, 31. marca 1972
Izšlo ie: / / Matjaž Hanžek: Iščemo
/ / pesmi, kje so
/ / Tomaž Kralj: Prepisovanje
/ / ptic in drugi intercelularni izleti
/ / ljubezni prek ljubezni
/ / Andrej Medved: Sled
/ / Ivo Svetina: Piovi po jagodi pupa
/ magnolija do zlatih vladnih palač
/ Franci Zagoričnik: Navodilo za uporabo
Andrej Inkret: «Jovan Vesel Koseski
Taras Kermauner: Dileme sodobnega
slovenskega pesništva