TINE LOGAR: SLOVENSKA NAREČJA+
Ta zbirka slovenskih narečnih besedil predstavlja ugledno izdajo, kakršne bi si v narečje-slovju pogosteje želeli. Je razširjena in izboljšana izdaja one 1. 1975 z istim naslovom izšle zbirke in daje obsežen vpogled v današnje stanje raziskav. V polno svetlobo postavlja obsežne vednosti in izkušnje »sive eminence« slovenskega narečjeslovja Tineta Logarja.
Izdaja ima tri dele, spravljene v plastično kaseto, kakor se uporabljajo tudi za videokasete. V tej je na levi strani knjiga in karta, na desni štiri tonske kasete. Priporočljivo je, da tonskih kaset nikoli več ne postavimo v njihov ovitek, in sicer iz dveh razlogov: prvič se tako enkratnega tonskega gradiva ne moremo dovoljkrat naposlušati, drugič pa mi je pripravilo nepremagljive težave, da bi kasete vzel iz njihove embalaže (končno je uspelo z nožem). Knjiga in kasete so celota: od približno polovice krajev, ki so v knjigi zastopani z vzorci jezika, je na kasetah najti posnetke, ko so bili za podlago natisnjenemu gradivu. Ta postopek, da se predlagata transkribirano in govorjeno narečno gradivo, naj bi pravzaprav postala stalna praksa. Samo tako lahko dobimo resnični vtis kakega narečja, samo tako si lahko fonetična dejstva, s katerimi se srečuje narečjeslovec, prestavljamo kar najbolj živo. Karta predstavlja že večkrat objavljeno karto slovenskih narečij Tineta Logarja in Jakoba Riglerja, in vsak, ki še ni imel nobenega njenega primerka, bo vesel, da ga sedaj ima. Razen tega, da se podaja več zemljepisnih podrobnosti, ni bilo drugih sprememb v primeri s prejšnjimi izdajami te temeljne karte, ne na karti ne na njeni zadnji strani v spremnem besedilu samega Tineta Logarja.
Pa si natančneje oglejmo vsebino knjige. Odpirajo uvod v slovensko narečjeslovje: razglabljajo se dejavniki, ki so pripeljali do velike narečne razčlenjenosti slovenskega jezikovnega področja, in predstavi se nam vrsta v glavnem fonetičnih in fonoloških prvin narečnih sestavov, ki kažejo to razčlenitev. Ta uvod je prevzet iz prve izdaje 1. 1975 in je v splošnem predelava spremnega besedila karte. Kjer je kaj razlik med obema besediloma, bi dajal prednost spremnemu besedilu, kije večkrat natančnejše v opisu in nudi več primerov.
Nato sledi glavni del knjige, 76 zgledov jezika iz 60 krajev, večinoma transkribiranih od iste osebe, kije dala jezikovni vzorec. Izbrani kraji so zelo dobro razdeljeni po sedmih slovenskih narečnih skupinah: samo štajerska in primorska sta s po štirimi kraji obravnavani nekam skopo. Večina krajev je z dolenjskega, h kateremu prištevam tudi notranjsko, in rovtar-skega področja, kar je spričo sorazmerno velike neenotnosti teh dveh skupin popolnoma upravičeno. Zelo moramo ceniti pritegnitev ne samo za narečne skupine tipičnih narečij, ampak tudi takih, ki predstavljajo prehod od enega k drugemu narečju ali celo od ene k drugi narečni skupini. Na to kažejo še od Logarja rabljene oznake za taka narečja (npr. podjunsko-mežiški govor, dolenjsko-gorenjsko-rovtarski govor). S temi inovativnimi oznakami in razdelitvami pa prihaja do manjših odstopanj od oznak in razdelitev, rabljenih v narečni karti. V primeri z izdajo iz I. 1975 so dodani novi narečni zgledi, transkripcija že takrat objavljenih besedil pa je pregledana.
Knjiga se zaključuje z opombami in pojasnili. Zelo koristna in poučna je v tem delu pregledna karta v knjigi zastopanih krajev. In kar poučni so tudi komentarji k posameznim narečnim skupinam in narečjem, v katerih se opozarja na značilne poteze jezikovnih zgledov. So v veliko pomoč za razumevanje jezikovnih zgledov, saj je ob poznavanju rednih glasovnih razvojev posameznih narečij večina besed lahko spoznavna.
+ Slovenska narečja. Besedila zbral in uredil prof. dr. Tine Logar, Ljubljana: Založba Mladinska knjiga, 1993, 147 str., z zemljevidom in 4 tonskimi kasetami. -Slovenski prevod iz nemščine J. Toporišič.
Han Steenwijk, Tine Logar: Slovenska narečja
583
Na tonskih kasetah /brani jezikovni zgledi so prvovrstno gradivo in bralcu/poslušalcu nudijo možnost neposrednega soočenja z mnogimi narečnimi posebnostmi, o katerih je doslej bral le v literaturi. Od fonetičnih »sladokusij« slovenskih narečij je več narečij s tonemi (tudi na kratkih samoglasnikih, npr. horjulsko besedilo) (str. 42-43, kaseta 2B), ki s po dvakrat uresničenim inàyla 'morala' - may la 'megla' nudi zelo lepo najmanjšo dvojico, izredno problematično narečje Šentjakoba v Rožu in ponaglasne dolžine poljanščine. Žal so izostali jezikovni zgledi narečij s takimi v literaturi pogosto in tudi v uvodu omenjenimi posebnimi značilnostmi, kakor so nosni samoglasniki v določenih govorih podjunščine, metatonije po izginotju samoglasnikov v enem delu briškega ali »zasoplih« samoglasnikov rezijanščine. Daljša besedila so zelo koristna, ker razločno kažejo dostikrat obsežna nihanja fonetičnih uresničitev, npr. za -i v Gajševcih pri Križevcih (str. 95-97, kaseta 4 B).
»Tovarniške nezgode« so pri izdaji te vrste, kjer je za podajanje mnogih podatkov zahtevana največja natančnost, neizogibne. Tako je v pregledni karti štev. 59 (Kranjska Gora) po pomoti vnesena na avstrijski strani meje, in k briško-kraškim govorom manjka komentar. Govorjeno in transkribirano besedilo se nikakor ne ujemata v naslednjih jezikovnih zgledih. Predmeja (str. 61-62, kaseta 3 A): od prvega besedila sta srednji del in konec govorjenega besedila druga varianta, kakor je transkribirano besedilo; Sarženta pri Čedadu (str. 68, kaseta 3
A):	na kaseti so samo prvi trije odstavki transkribiranega besedila; Gorica pri Slivnici (str. 88-91, kaseta 4 B): govorjeno besedilo se začenja šele na str. 90.
Nadalje izkazuje zelo omahujoče govorjeno besedilo za Štanjel na Krasu (str. 63, kaseta 3
B)	veliko knjižnojezikovnih prvin, ki pa v transkripciji niso upoštevane.
Da bi pokazal, kakšne vrednosti je lahko gradivo te izdaje, se bom z enim jezikovnim zgledom poukvarjal malo obširneje, in sicer z besedilom iz Cerkna (str. 45-46, kaseta 2 B). To besedilo sem izbral, ker je govorjeno z normalno govorno hitrostjo, je precej dolgo in ker je za cerkljansko narečje, h kateremu spada govor Cerknega, več opisov: Baudouin de Courtenay (Bde) 1884, Ramovš 1935 (oba cerkljansko) in Rigler 1981 (cerkljanski govor).
Po Riglerjevem opisu sta se praslovenski ne prvotno dolgi naglašeni *a in samoglasniška prvina praslovenskega V, če ni bil naglašen, na začetku besede ali pred/vv/, v cerkljanskem govoru razvila v /o/: 'pos, 'doska; 'worba, 'porst (Rigler 1981: 70). Drugotno se je tako razvila tudi predpona *pri-: 'poršu (Rigler 1981: 70). Iz jezikovnega zgleda pa se kaže druga podoba. Odraz o sicer je zastopnik *a-ja, kakor npr. 'šoy, za'šou, 'loyau (Logar 1993: 45), ne pa samoglasniške prvine pri *r, za kar se piše le а : 'starine, 'dariaii, 'paršu (Logar 1993: 45, 46, 45). Tudi pisanje 'borš (Logar 1993: 45) je v tem smislu treba popraviti, ker se govori 'bari. To nasprotje lahko pojasnimo kot notranjenarečno razločenje. Iz opisa Baudouina de Cour-tenayja se vidi, da se o iz samoglasniške prvine *r-a zelo pogosto premenjuje z а (pisanim kot b ali b), npr. 'dorieu, pa 'iorłu/pa 'źarlu; 'poršu/'paršu (BdC 1884: 582, pisanje je prilagojeno Riglerjevemu in Logarjevemu). To bi dalo sklepati na to, da seje fonem /r/, če zlogotvoren, v Baudouinovem času lahko uresničeval kot or ali ar. Obe ti prosti varianti sta pač izvor za pri Riglerju in Logarju potrjeno razdelitev v dve jezikovni varianti: v jezikovni varianti Rigler-jevega informatorja je prosta varianta or postala dvofonemska zveza or, v jezikovni varianti Logarjevega informanta pa je nekoč prosta varianta ar sedaj edino mogoče uresničenje fonema /r/; fonem, ki v nasprotju z varianto, ki jo je opisoval Rigler, nastopa tudi kot na-glašena zlogotvorna prvina.
Drugo nasprotje med jezikovnim zgledom in znanimi opisi se ne da popolnoma pojasniti z domnevo o znotraj narečnem različenju. Po prvotno nebnih soglasnikih seje nenaglašeni *a v cerkljanščini razvil v/e/. V tem se ujemajo vsi opisi, npr. prašeu (BdC: 582, 575), 'dorieu, R ed. 'tiče (Ramovš 1935: 90, pisava je prilagojena Riglerjevi in Logarjevi), 'plci.čeu, 'meje (Rigler 1981: 70). Jezikovni vzorec pa ta razvoj izkazuje samo v določenih kategorijah, npr. R
ed. wa 'ruodje, £'ya:jne; sed. 3. ed. pa 'če:jne (Logar 1993: 45), medtem koje pri drugih a, npr. 'cLiržau, s'lisait, D.mn. 'čienčam (Logar 1993: 46, 45, 45). V primerih 'čienčam in 'daržau bi se to razložilo z obliko-slovno izravnavo, prim, iz sosednjega govora Šebrelj 'dsržau, toda dv. m. sp. dar'ia: «— *drždlci (Logar 1993: 47) z ohranitvijo *a-ja, ker je naglašen in dolg. Tako se lahko a v obliki m. sp. ed. 'dsržau na podlagi drugih deležnikov na -I spet uvede. Toda za s'lišaij take vrste razlaga ne pride v poštev, ker tukaj ni izkazana premena med naglašenim in nenaglašenim a, prim. mn. m. sp. s'lisal (Logar 1993: 45). Izginotje */-a v določenih oblikah deležnika na -/ in i/, tega izhajajoče skrčenje samoglasnikov kakor zgoraj v im. dv. dsr'ia:, se zdi, da pri stalno korensko naglašenih glagolih s prvotno nebnim končnim soglasnikom tudi ni bilo razloga za ohranitev *a-ja, prim. m. dv. sliše *- *slfšala (BdC 1884: 588). Z iz opisov znanimi podatki se zopetna uvedba «-ja v s'Usa u mn. m. sp. torej ne pojasnjuje.+
Nasprotje med opisi BdC in Ramovša na eni in Riglerja na drugi strani imamo pri odrazih končnih *l>, *d pred stavčnim premorom cerkljanskega. Prva dva raziskovalca povesta, da ta dva soglasnika nastopata kot pridahnjena p', t', npr. zuop', yas'pu:t' (BdC 1884: 390). To bi pomenilo, da nasprotje /b, d/ «-» /p, t/ v končnem položaju ni bilo nevtralizirano (prim, u 'kop, b'rat (p. t. )), pri čemer bi bilo treba p', t' imeti za položajni varianti. Rigler pridahnjenosti teh nezvenečih končnih soglasnikov ne omenja, in tako bi jih morali enačiti s /p, t/iz *p, *t.++ Na podlagi edinega primera z jezikovnem vzorci bi mislil, daje dal pravilni prikaz Rigler: t v yas'pu:t (Logar 1993: 45), se ne sliši drugače kakor t v 'puot (Logar 1993: 46, prva uresničitev). Ampak samo po ena uresničitev je veliko premalo, da bi dospeli do dokončnega sklepa.
Jezikovni zgled kaže nekatere narečju tuje prvine. V večini primerov je to lahko razumljivo, ker gre za knjižnojezikovne »citate«, tako v DM ed. 'bolnic (brez izginotja /-ja, prim. pa'čitnee), F'ranja (brez nevtralizacije /a/ « /e/, brez menjave *nj —» jn, prim, z'ya.jnc) in 'wojska (dvakrat nasproti enkrat pričakovane 'wajska), ker imamo v izrazu p'rowa/d'ruya swe 'toima 'wojska. Beseda č'lauk (Logar 1993: 45) pa se težko pojmuje kot tak citat. Vsi opisi imajo zato obliko č'lajk (BdC 1884: 394, Ramovš 1935: 91, Rigler 1981: 72).
Z gradivom, vsebovanim na kasetah in v knjigi, se narečjeslovcu ni mogoče ukvarjati zadosti pogosto. Je svojevrstni učni tečaj, ne samo za tiste, ki bi se radi ukvarjali s slovenskimi narečji, ampak tudi za raziskovalce s splošnofonetičnimi zanimanji. Seveda se lahko prepričamo o transkripciji tega ali onega glasu, toda ravno dejstvo, da se to omogoča, je ena največjih moči te izdaje. Transkripcije so na podlagi posnetkov preverljive, in vsak, ki z določenim transkriptom ni zadovoljen, si lahko napravi svoje lastne.
Rad bi še dodal, da mi je osebno bilo v veliko veselje, da sem mogel slišati glas Toneta Pretnarja še enkrat - moža, ki meje 1984 vpeljal v slovenščino (Tržič, kaseta 2 A).
Han Steenwijk
Srbski Inštitut, ChoWebuz/Cottbus
+ Razlaga na podlagi znotrajnarečnih razvojev bi še bila možna, ko do nevtralizacije /aJin lel po prvotno nebnih soglasnikih v nekončnih neneglašenih zlogih ne bi bilo prišlo. Vendar so v opisih za to nevtralizacijo podani primeri samo v zadnjih zlogih, in tako tega ni mogoče ugotoviti. Po drugi strani Rigler svojo izjavo o nevtralizaciji dopušča veljati za vsak nenaglašeni *a.
++Ali je te na koncu besede treba vrednotiti kot arhifoneme, še ni jasno, ker fonološki status drugotno končnih *b, *d ni čisto določen, prim. Rigler 1981: 68.
Adriana Krstič, Derbyshire: A Basic Reference Grammarof Slovene
585
Literatura:
J. BAUDOUIN dc COURTENAY 1884: Der dialekt von Cirkno (Kirchheim). Archiv für slavische Philologie 7. 386-404, 575-590.
T. LOGAR 1975 (izdajatelj): Slovenska narečja. Besedila. Ljubljana.
F. RAMOVŠ 1935: Cerkljanski dialekt. Idem, Historična gramatika slovenskega jezika VII. Dialekti. Ljubljana, 87-92."
J. RIGLER 1981 : Cerkno (OLA 6). V: P. IVIČ et al. (izdajatelj), Fonološki opisi srpskolirvatskih/hrvat-skosrpskih, slovenačkih i makedonskih govora obulivačenih Opšleslovenskim lingvističnim atlasom. Sarajevo, 67-72.