Stev. 20.
V Ljubljani, dne 15. oktobra.
1886.
sPiroka je ravan morja,
Po morji lahek brod veslä;
Na krmi mlad brodar sloni,
Neba višavam govori:
„Višave sinjega neba,
Vam znane želje so srca ;
\v, daljnje zemlje brez miru
Hitim do milega domu ;
Nikar ne dajte, da vihar,
Valovom divji gospodar,
Na širno morje se spusti
In mali brod mi pogubi;
Spremite me v domači svet,
Saj tuj sem mu že mnogo let." ·
Nebo pa črno se, stemni,
Nad morjem vihra zabuči,
Na morje vrže se vihar.
Po morji se ozre brodar,
Sirjavi govori morja:
„ Zakaj, morjé, ti val divja?
Zakaj se ljuto togotiš,
S pogubo,  smrtjo mi pretiš?"
Morje pa divje zabuči
In brodu jadro razdrobi :
Brodarju pa šumi vihar:
,Le tiho, mladi ti brodar!
Imeti hoče tebe val,
Na dnu morja boš danes spal !'
Brodar po morji se ozre,
Krepkeje se na krmo vpre :
„Ne neba srd, ne gnev morja,
Brodar.
(Balada.)
Ne plaši krepkega duha !
('e morju je gospod vihar,
Viharjev vajen sem brodar
In varno h kraju iz nezgod
Dovesti hočem urni brod." —
A grom zmaje obok neba,
Vihar razburi dno morja ;
Valovi huje zabučć
In brodu krmo razdrobe !
Brodar se morju ne udä,
Za veslo prime in vesla :
„Se nimaš žrtve me, vihar!
Življenje meni drag je dar ;
Moj rod s sovrägom se bori
In za svobodo lije kri;
Na dnu morja ne  bom jaz spal,
Za dom  život, bom žrtvoval!"   —
Glej, drobna ptica prileti,
Na malem brodu obsedi;
Omogla jej peruti moč,
l jela jo je temna noč.
Brodar pozdravlja jo lepó
In ptici govori tako :
„Oj, drobna ptičica, od kod
Na urni priletiš mi brod ?
Zakaj slabotnih si se kril
Spustila v boj viharnih sil?'1 —
Brodarju ptica gostoli :
,Iz krajev, kjer tvoj rod živi,
Od doma ti prinašam vest,
,Saj bil si vedno sin mu zvest.' —
Brodar pa ptici govori :
„Pod sinjim nebom letaš ti;
Iz domovine si prišla
In znana ti je. zemlja vsa;
Povej, oj ptičica, povéj,
Kaj se sedaj godi po njej ?
?? še junaki krvave,
Za dom, svobodo meč vihté?
?? svéti že je boj končan,
Prišel je nam svobode dan?" —
,Pač davno že je boj končan,
Prišel je sužnjosti vam dan ;
Sovragu suženj tvoj je rod
In tujec zemlji je gospod !' —
„In otec moj? ?? silni meč
Ne seka mu sovragov več?" —
,Iiazklan na bojnem polji ščit,
Pod njim je otec ti ubit,' —
„In bratov šest? ?? njih ni vsak
Boril za otca se junak?" —
,Kjer mrtvi kupoma leže,
Pri otci tvoji bratje spe.' —
„In moj pobratim, kje je bil,
Ko v boji rod moj kri je lil ?"
, Pobratim je pri tujci stal
In rod in dom mu je izdal.' —
„In kje je ona, ktere cvet
Me gnal je v daljnji, tuji svet,
Da zlata, srebra pridobim —
In k njenim nogam položim?"
,Z njo bode svatoval nocoj
39
16
306
-?   SLOVAN.   *~
Štev. 20.
Izdajica, pobratim tvoj.' — Srcé brodarju strepeta, Bolest omami mu duha; Na temno, grozno mu nebó Obupno se ozre okó : Usmili meni se, nebó, Pogrezni me na morja dno!"
Nebo široko se odpre,
Po njem se blisk krvav razpne,
In strela šine iz višin,
Pogrezne brod na dno globin !
A drobna ptica odleti
In tožno glas se jej glasi :
,Zastonj pogum in boj je vroč,
Če bije te usode moč!' — —
Neba tema se razvedri,
Na morje solnce zablišči ;
Vihar več ljuto ne divja,
Valovi pa šume morja:
,Počij, ubogi si brodar,
Saj več ne moti te vihar!' —
Mirko.
Janez Solnce.
Zgodovinska novela. — Spisal dr. Ivan Tavčar.
(Dalje.)
Ka za tisti trenotek rešila je hladnokrvnost deželnega glavarja prvega ministra ter slavo Turjaške hiše. Volk Engelbreht opazil je takoj, da je odpadlo mogočnemu bratu krmilo iz rok, in opazil je tudi, kako se visoka igra igra. Ni ga zapustila duševna bistrost, kakor ubogega Janeza Vajkarda, ki je s potnim obrazom tičal na konji, da se je bilo bati, da hoče sedaj in sedaj omedleti. Naš glavar je torej skesanega lica zdrknil s sedla ter ležal v prahu na kolenih še prej, nego se je visoka družba zavedla, kaj da hoče. Dvignil je roki proti cesarju ter prosil ponižno :
„Veličestvo, vsa krivda preži nad mano, ki sem naj-nevrednejši vaših služabnikov ! Na me naj se izlije pravična jeza vašega veličestva!"
„Kako naj umejem vaše besede, glavar?" vprašal je cesar ostro. „Morda imate tudi kaj nezakonskega v hiši, kakor naš Janez Vajkard? ha!"
„Janez Vajkard je nedolžen! In če molči, dokaz mi je to o tisti neskončni ljubezni, katero goji za mé, slabega mu brata! če bom na smrtnem ležišči vse pozabil, te ljubezni, Janez Vajkard, pozabil ti ne bodem !" Govoril je patetično in tako prepričevalno, da je Leopoldus pričel postajati nekoliko mehkejši.
„Govorite torej jasno," pozval ga je temno, „saj vidite, kako mučni so nam in našemu spremstvu ti prizori ! Čemu klečite v prahu ter govorite o svoji krivdi?"
„Edini grešnik 3em jaz,  veličestvo, in Janez Vajkard je nedolžen, bolj nego prvi sneg v pozni jeseni!" „Kako to?"
„Jurij Ljudevit je — moj sin!"
„Vaš sin! vaš nezakonski sin!"
„Moj nezakonski sin, veličestvo! Ali šiba je v rokah Boga, s katero me biča na stare dni! Biča do kosti!"
Nekaj časa je molčal cesar ter dvigal svoje poglede proti gradu, ki se je ponosno belil raz zeleni holm.
„Slavnega pokolenja ste, Volk Engelbreht, ali da smo to prej vedeli, nikdar niste postali tajni nam svetnik ! Govorite in povejte nam vse!"
„Moje življenje je v vaših rokah, veličestvo!"
„Samo enkrat meje zapeljal peklenski duh, da sem zašel s pravega pota ! Ali ta greh, veličestvo, preganja me sedaj dan za dnevom in najhujše pri tem je, da mi je narava do tega otroka ulila v srcé čudno, prečudno ljubezen. Pred celim svetom prikrivam svojo sramoto, ali njen sad korenini mi globoko v srci. Senca tega greha vlači se za menoj, kakor senca mojega telesa.   Zaradi
tega greha tepe me nadloga in tepe me Bog, tepla me bodeta — do trenotka, ko se bode sklenila zelena ruša nad menoj ! "
Volk Engelbreht je govoril te besede s tako izvrstno premišljenim naglaševanjem, da se niti za trenotek ni čutilo, da mož taji svoje prave občutke ali da jih samo hlini. Vse se je čulo naravno, iz srca skesanemu grešniku kipeče! Utis na poslušalce bil je tak, kakor ga je gospod deželni glavar pričakoval. Omehčalo se je srce še celo cesarju, ki je dejal manj osorno':
„Ustanite, gospod glavar!"
Volk Engelbreht je nato ustal ter dostavil:
„Do vrha bi prikipela moja nesreča, če bi se vašega veličestva pravična jeza izlila nad nedolžnega ! Kolikokrat mi je očital Janez Vajkard pregrešno ljubezen in lako gorko me je opominjal, naj se spokorim ! Poslušal ga nisem, veličestvo, in zategadelj gleda me današnji dan ponižanega, in kakor Job sem na gnojnišči, dočim se je še včeraj moje ime kopalo v neskončni slavi in vašega veličestva milosti. Prav, ko sem se hotel dvigniti do najvišjega vrhunca te slave, udaril me je Bog ter mi odprl staro rano na pregrešni moji duši. Oj, da sem tebi bil pokoren, Janez Vajkard, nikdar bi ne bil tako zelo po-
nižen
i (i
Tudi Janez Vajkard je bil mej tem zlezel s konja. Duševna zavest se mu je zopet povrnila in s diplomatsko hladnokrvnostjo pričel je nevarno stališče preudarjati. Priskočil je svojemu bratu na pomoč ter se mu v tistem trenotku oklenil okrog vrata, tako da sta kazala brata podobo iskrene in najudanejše ljubezni, ko sta se sredi družbe objemala. Prav kakor bi bila pri goreči ti ljubezni pozabila na celi svet, in še celo na visokega gospoda, ostala sta nekaj trenotkov v gorkem objemu. Ko pa je konečno Janez Vajkard dvignil glavo s prsi bratovih, bil je že toliko diplomat, da so mu v očeh igrale svitle solze.
„In vi, Janez Vajkard, vedeli ste za vse to? vprašal je cesar skoraj ginjen.
„Da, vaše veličestvo ! In jemalo mi je spanje v marsikateri noči!"
„In molčali bi bili, da se je nevihta razburila nad vami in ne nad vašim bratom?"
„Molčal, in če bi se mi bilo življenje v nevarnost stavilo ! "
Dolgo časa opazoval je vladar obraz svojemu prvemu ministru. Ali ta obraz videl se je sedaj, kakor da je od
Štev. 20.
h* Slovan. *~
307
kamenja izsekan in niti črtica se ni ganila na njem, ko je bliskal Leopoldov pogled po njem. Janez Vajkard čutil je sedaj zopet trdo in varno zemljo pod sabo : stal je tedaj zopet trdno.
„Da," ponavljal je naudušeno, „molčal bi bil — do smrti. Mi Turjačanje smo že taki, da eden drugega ne zapuščamo !"
„Velika je vaša ljubezen, zategadelj naj vam bode tudi mnogo odpuščenega! Sedaj pa poglejmo na Turjak, ondi hočemo dalje soditi!"
*lado dekletce, dekletce lepo, * Ki v prsih pomlad ti razcvita, Raje zatisni temno oko, Ah... zvezdo čarnega svita !
Saj še ne veš, kaj kruti je svet, Ki upira v očesce poglede, Vzcvelo ti komaj je petnajst let, In svetske ne umeš še bede !
Govoreč pognal je cesar konja. Bil je potolažen. Olehčalo se je srce Janezu Vajkardu in občutke je imel, kakor da je ravnokar prestal veliko nevarnost. Knez Lobkovic pridružil se mu je. Strupeno sta se merila nekaj časa.   Potem pa je siknil knez:
„Čestitam, gospod vojvoda!"
„Na čem?" zasrdil se je Janez Vajkard?"
„Na vašem bratu, ki se vam je o pravem času porodil !"
Cela družba odjahala je na to proti Turjaškemu gradu. (Dalje prihodnjič.)
Poziv.
Cvetja ne siplji iz ust sladko, Ne kaži jim lepih laskov,
V ktere nadela tako krasno Z ročico si pisanih paskov !
Dičnost vratka in drobnih nožic Zagrni si s krilcem modrim, In s kopreno miloto lic Odvrni pogledom bodrim---—
Venček si spleti iz modrih cvetic, Okiti si rosno glavico.
V radostno kolo cvetnih družic Zaigraj mladostno kraljico !
Da pa boš zrla solnca sijaj In prosto z očescem igrala, K meni, dekletce, v senčni gaj Prispej mi — srnica zala!
Za te sem, devka, vrtec vzrahljal, Da ljubka te bujno zelenje, Srce z ljubezni sem cvetjem obdal, Da tu se ti staka živenje — —
Cvetin.
»ädija o mraku plava, ?» Jasnih pevcev zbor noseč, Okrog njé pa bistra Sava Šepeta tajno šumeč.
Pevcem mladim pesen žala Iz veselih prsi vre : „Dävi je pa slan'ca pala Na zelene travnike ..."
Menih.
Lahno do bregu se širi Milozvoki spév krasan, Kóder v tihem nočnem miri Samostan stoji teman.
Ondi mlad menih sameva, V oknu sluša pésni glas ; Kaj o tožnih glasih speva Mladi mu bledi obraz? —
Tudi on nekdaj pač pél je, Pél je ž njim deklic zoran ; — Zdaj na véke onemel je, Zdaj medli — živ pokopan . .
Kaj srcé mu rézvo bije ? — Kaj solza mu lije vir ? — Mej zidóvjem pač šamije, V celi mir je, v srci mir? -
Mir kraljuje v ózki celi, A meniha le beži, Ko prožiti čas veseli Stopa spet mu pred oči.
Fr. Gestrin.
Uteha.
radär srcé mi jadno ?§» Mori strašan obup, Ko več ga ne utiši Življenja glasni hrup :
Tedäj zamakne duša Se v zlatem, pevskem snu, Ki milo porosi jej Tolažbe in miru.
T. Doksov.
39*
308
-3* Slovan. k~
Štev. -20.
Božidar Raič.
(Dalje.)
„Rodu pravico.
•Clednjič se nahaja v istem letniku „Zore" (str. 153 do 157) še jeden Raičev sestavek: „ Hpmuna o ece-pycKoii itapc«wuii" s Stoosovimi besedami za geslo : IIpbo kojio PycKa mia ... V prastaroj dobi že, pripoveduje Raič, živeli so Slovani v severnoj Evropi razdeljeni v male države pod svojimi starešinami pečaje se po selih s poljedelstvom, po mestih pa z obrtnostjo in trgovinoj. V HI.—VI. veku prišli so Gotje, Alani in Huni ter so stisnoli Slovane dalje proti zapadu in severu, kteri so jim morali plačevati letni davek. Ker neso mogli dalje prenašati „lukavyjih navalov Varevskyjih", volili so si glavarjem Varega Rurika (862.1.), „ktery prvy prevze gospodstvo nad slavenskoruskoja dr-žavoja v si.danjej okolici Pe-trograđskoj. Amo sožet po-četek ruskoga carstva." Ru-rikov naslednik 01 e g si voli Kijev za prvostolnico, ruska vojska se prikaže pred Carigradom in si podjarmi mnogo narodov. Zidajo se nova mesta. Krščanstvo bilo je prineseno iz Carigrada že 836. I. ; Olga prime krst I. 1)55, a krščanstvo se počno lepše razvijati in krepkeje napredovati še le ondaj, ko je prijel Vladimir krst okolo 1. 090. Po njegovoj smrti razpade Rusko na več kneževin, kterih vladarji so se imenovali ,careve' zato pa i ne moglo ustavljati se Mongolom, „kteri kroz dve sto godov (1237—1462) biče"-vaha Ruską". Moskovski knez Ivan Vasiljević III. oslobodi Rusko (1462) mongolskega ižesa ; sin mu Vasil Ivanovid razširi državne meje do Ar-hangela in temu naslednik že pospešuje „obrazovanost i pro-svčta", pozvavši inostranske rokodelce, umetnike in učitelje v deželo; ustanovila se
je tiskarna, bili so podeljeni zakoni in trgovina utemeljena po dogovoru z Angleškim (1553). Rurikovo moško po-kolenje pomerje I. 1598., nasledniki njihovi bili so Ro-manoviči. Najimenitnejši Romanović Peter Veliki upelje reforme; „ustanovi madrišče znanostij sbda najglasoviteje na celom obzoriji slavenskom." Katarina II. dovrši „goro-stasnoje delo Petrom početo, i vzdigna ni samo blago-stanije svoje careviny razboritym vladanijem, nego takodje
poveća istą kroz srećnyje bojevy i uspesnyję dogovory". Koliko se ima Rusko zahvaliti zdaj vladajočemu carju Nikoli Pavloviću „jest vsakomu poznatelji stvarij podobro jasno." — Za Rurika se je ruska oblast razprostirala črez 8000 Dmilj, a zdaj (1. 1852) črez 369,112. — „Żitelij ima g. 1722, 14 milionov, a nyné preko 65 milionov, kteryh 49 mil. govorit językom ruskym-slavenskym."
Ta droben sestavek končuje Raič s temi le besedami: „Rušćinoja negovoret samo večinoja prebivatelji Evropy vzhodnyje, nego ona jest takodje gospodująćijim językom célyje sévernyje i iztocnyje Azie od Urala do Kamcatky. Ona jest obrazovateljica i prosvetiteljka su-rovyjih Séveranov v Azii. Uže iz velmi obsirnyje prostorie, na kteroj ruščina gospodujet, sę gotovo dajet zaključiti na blagą je bądąćnost, i odovad nuždno slédit sve-
Začetek*
Štev. 20.
-**   $LOVAN.
309
taja dlžnost za vsakoga izobražena Slavena kano sonarod-nika toli ogromna plemene neopešanoja gorlivostija dobro i točno proučiti dražest ruskoga języka."
Veleznamenit je Raičev sestavek: VK. Havliček Bo-rovshj. Životopis in politični nazori", ki je izhajal v „Slovenskem Narodu" 1869 kot listek in ki je tudi posebe natisnen v Mariboru 1869, 39 str. vel. 8°. V tem sestavku podaje pisatelj najprvo kratek životopis Havličkov, kaže o tej priliki na bivše razmere na Češkem in na naše ter govori dalje o tem, kako bi moralo biti
nana.
po veljavnem zakonu in po pravici. „V graškem semenišči prepovedavalo se je slovenskim bogoslovcem slovenski govoriti," pripoveduje Raič, „če pa se je kdo vender drznol grešiti proti temu ukazu, posmehovan je bil od nemških tovarišev, svarjen od ravnateljstva. Za svetnika štimani duhovni oča g. Schlör zabavljal je o vsaki mogoči priliki Slovencem, grdeč naše brate Slovane ; Husa in Žižko nam je slikal kot vraga s sekovimi rogovi, a
„Slovansko lipo" jih zalogo, dokler ni bil med razkladanjem izropotan od slovenskih bogoslovcev. Isti še sedaj upravljajoči ravnatelj nam je resno in svarilno očital, ka narodnost povzdigujemo nad verstvo. Prosili smo namreč, da bi se Slovenci vadili prepovedati v slovenščini, da ne bi kakor naši spredniki v pastirstvu na to vlekli, kako bi skvarili slovenski jezik. To in mnogo drugih neugodnosti ni stalo ali preplašilo našega duha in srčnosti, nego mnogo ostreje zbrusilo proti tlačiteljem; le človek, ki zato živi, ka jé in pije nalik četveronožnikom
razDe bire, zvrne se v taki borbi." Potem kaže na mariborsko semenišče, kjer ni dosta bolje, kakor je bilo ondaj v graškem, kajti prepovedan je bil celo nedolžni „Glasnik" in osorno se je gledalo, ako je kdo lukal v razgrneno knjigo staroslovensko. Da bi preučil narodno življenje, potoval je Havliček po Češkem, Morav-skem, Slovaškem in Gališkem, „Iskreno svetujemo godnejšim dijakom slovenskim in bogoslovcem, naj o počitnicah pre-potujo ravne loke in strme bregove vsega Slovenskega, toda ne, da bi brez vsega blagega namena klamoterili in kljuke zmikali, nego da bi se učili poznavati svojo očevino in narod slovenski, jezik, šege, običaje, pa tudi siromaštvo in .zapuščenost slovenskega ljudstva. Prehodivši domovino poglej dalje na jug v zavičaj sokolov hrvaških in srbskih. To goji rodoljubje in širi znanstveni krog." Havliček je jel izdajati 1. malega travna 1848 „Narodne novine", ktere so i graški slovenski bogoslovci vrlo čitali: „bile so jim zvezda vodnica, politiško veroučje, slovanski malik." Nar. nov. pa so se i med Čehi nenavadno razširile in so imele velikanski upliv; ves narod jih je citai in jim verjel kakor sv. pismu ter se natanko po njih ravnal. „Kamo sreče za nas Slovence, ako bi dotle dognali, ka bi, ne kakor na Češkem, vsak kmet prebiral politiški časnik slovenski, ki razpravlja dnevna vprašanja, nego konci vsaka vesnica in občina ! Sicer omenjam, če bi le razumniki vršili svojo dolžnost, imeli bi lehko list podoben časniku „Narodni listi", in ne bi vsak pritepenec ali nemskutarček svojevoljno sukal z našimi seljaki. Na noge!" Havliček je bil čist značaj, „povzdig in vzvišenje češkega naroda bila mu je zvezda, za ktero je vedno ravnal svoje stopinje k delom."
310
-s*   $LOVAN.   nš-
Štev. 20.
„Bože, da je nam Slovencem toliko Havličkov," kliče Raič, „kolikor je bilo poslancev slovenskih v državnem zboru, ali da rabim naše nezgode priliko, toliko, na kolikor politiških kosov je raztrgano Slovensko, ki bi razstavljeni strazili, zagovarjali, branili narodni jezik, narodnost, svobodo, celokupnost slovenske očevine: žedavno bi imeli zedinjeno Slovensko, slovenski osrednji zbor, slovenske učilnice, slovensko upravo, in nemškutarstvo bi bilo že povse izgubilo tla izpod nog na slovenski zemlji. Ali kaj sanjam, da nam je le eden in da narod uživa od njega deljeno zdravo in krepko hrano, ne sezajoči in ne hlepeči po kvarni tuji krmi, sijalo bi že svetio solnce na vrata našega poslopja. Vzdrami se! izcedni se, mili rode moj !
„Slovanska politika po Havličkovih nazorih" je naslov drugemu poglavju navedenega sestavka, v katerem Raič pravi: „Kan slovanske politike mora biti, da vodi k sreči posamna plemena in pospešuje občno zlogo," ter pripoveduje, kako nemčujo Cehove in nas od dobe Jožefa II. ter nadaljuje: „Črne dedine krivičnega nemčenja nismo se še danes mogli otresti, čeravno se nam je s prestola večkrat svečano, neurazljivo, sveto in ne-dotekljivo besedo zagotovila narodna ravnopravnost vsem narodom; čeravno državna osnovna postava, podpisana posvećenoj roko njegovega veličanstva, daje vsem državljanom enake pravice, polno narodno ravnopravnost, itak je na Slovenskem v poslednjem oziru vse po starem kopitu. Nemščina (jaz bi še pridejal: italijanščina in madžarščina) se naduvlje v učilnicah, nemščina (italijanščina in madžarščina) v duhovskih in posvetnih uredili, uboga slovenščina pa le pasterkuje pred pragom predrzne, bahate in razšoperjene mačehe nemkinje" (italijanke in ma-džarke). Naše pritožbe se ne usliše, dasi nam nova doba ponuja precej svobode, namreč da si smemo društva snovati in se v taborih shajati 'j ; „toda svoboda brez narodne ravnopravnosti, to je vseoblast in gospostvo nemščine nad slovensko narodnostjo, nad slovenskim jezikom ; ni svoboda, ni ravnopravnost, nego nasilstvo, laž, krivica, tlačenje, posmehovanje in hlinjenje zlate slobode. Slo-bodnik mora priznavati načelo : „jaz sem sloboden, tudi vsi drugi so slobodni", nikar samosilja: „jaz sem sloboden, sosed ali inorodnik pa bodi moj rob". Sloboda in enakost sta potrebni podlagi umnega pravnega reda. Sloboda zapravljena še se laže drugič pribori, negoli narodnost : ta izgubljena je na veke zaigrana, in to je ravno razlog, ka se toliko za njo poganjamo, vse darujemo. Sicer vedeti je, ka mi le to zahtevamo, kar že drugi dolgo in obilno uživajo, in ničesar več, namreč na vsem Slovenskem slovenski jezik uredni in učni ; dokler se nam to krati, vselej se nam godi v nebo kričeča krivica."
Slovenci smo se bili že silno potuj ili, malokdo je še znal čitati, pisati pa nikdor, ko smo se začeli dramiti. Slovenski narod buditi je dosta težje kakor češkega, ker nimamo slavne zgodovine za seboj, ker se ne more kazati na velikanske značaje, na cestne obraze velikih mož, in samo ugodna zavednost nam daje najmočnejši navor, zavednost, „ka mi Slovenci nismo sami, nego zelena in
') To je bilo ondaj, danes (in že več let) so nam vsi tabori prepovedani; ljudstvu se ne-more ponuditi priložnost, da bi se kaj poučilo.
čvrsta veja velikanske lipe slovanske, bratje ogromnega naroda, ki šteje 85 milijonov ljudi, s čijih obzorja solnce nikoli ne zajde: to je nebeška pomisel Slovanstva . . „Slovanstvo obseza v sebi zelo zdravo in pravično misel, namreč ka narodi istega rodu, v enako nepovoljnih okolnostih postavljeni, morejosinaj-bolje uzajemno pomagati h konečni zmagi." Nekteri menijo z ozirom na mnogovrstno veroizpoznanje Slovanov, da bi naš spas bil jedino v zedinjenji vseh Slovanov v eno verstvo. Na to ni misliti in najlaže se odstrani vse črtenje in sovraženje, da se privedo vsa verska društva z zdravim poukom k uzajemni ljubezni in strpljivosti. Tudi jeden jezik ni potreben, kakor i ni potrebno, da bi bili vsi združeni pod jednim žezlom.
O vseslovanstvu sodi Raič takole: „Vseslovanstvo, slovansko uzajemnost in edinost slovanskih narodov mislimo si na naravni in porabni način tako, ka ni treba nikakšne enoličnosti niti v verskem, niti v politiškem, niti v slovstvenem oziru k slovanski edinosti in uzajem-nosti, nego samic skupne podpore proti skupnim sovražnikom, kolikor dopuščajo okolnosti. Razume se torej samo po sebi, ka nas Rusko ne bode podpiralo, pa tudi ondi ne bodemo pomoči iskali, ako si hočemo priboriti pravo ustavno slobodo in ustavna prava, zato pa nas podpira svojim obširnim slovstvom izlasti v strogo znanstvenih predmetih, kakor nas i podpira v narodnem oziru po svoji negrozenski velikosti."
Slovani smo razdeljeni na več plemen in živimo pod šestimi vladami. Slovanske razmere v Avstriji so mršave, vlada nas povsod ovira. „Politiško združenje vseh Jugoslovanov v eno skupino v sedanjem položaji ovirajo nekaj državne razmere, menje slovstvene. Mi Slovenci moramo na vse kriplje delati, da se brže bolje zedinimo v eno zemljepisno in politiško skupino ter ljudstvo primerno izobrazimo, brez dostojne ljudske omike bi vsi skisnoli. To dovršivši smemo se pripravljati na koristno združenje z južnimi brati ; sicer pa vsaka po-litiška stopinja, učinjena na Slovenskem, mora se ozirati na jugoslovansko skupnost." Pisatelj se ozira na posamezna slovanska plemena v Avstriji in zunaj Avstrije ter omenja, da se godi Poljakom na Nemškem najslabše. — „Kan naše slovanske politike je, privesti vsa slovanska pokolenja v zvezo in po tem zagotoviti vsakteremu izmed njih svobodo, samostalnost in popolni razcvet narodnega življenja. Ta namen v Avstriji doseči je toliko laže, ker že največji del teh slovanskih plemen skupno prebiva, delati le moramo za to, da se državni ustroj v Avstriji tako pretvori, kakor je treba za naše ublaženje, in da bi drugi naši sorodniki doslej izvunaj Avstrije živeči mogli si želeti zvezo z nami" . . . „Slovenski razumniki ne smejo več biti cicljavci in šušljeki, ktere vsaka najmanjša neprijazna sapa povali, ktere vsako neprijetno betvo zmoti in odvrne od pomaganja na napredek, nego možje značajni brez ozkoprsja in predsodkov, neprestrašeni delavci na korist in osrečenje našega zatiranega in tlačenega naroda; kdo ne zna, ka je narod toliko slobode in toliko pravic vreden, kolikor si jih sam pribori in braniti ve?"
V tretjem poglavji „Rusko" imenovanem govori pisatelj o sedežih in broji ruskih prebivalcev; omenja, ka
Štev. 20.
·**   3LOVAN. Hg-
311
nam nasprotniki očitajo, da se klanjamo ruskemu knutu ; „toda resnično ne bi čuda bilo, ako bi Slovani res čestili in se klanjali knutu, ker knut je menda na svetu edina reč, kteri so v strahu prevzetni avstrijski Nemci in po-nemčenci, in naduti in bahati Mažari ter njihovi zvesti oprode, ki ne znajo nikake pravičnosti, ki se niti Boga ne bojé, kterim ni nič svetega, razven einiges Deutschland in Magyarorszäg na potroške drugih narodov.  Ako ne bi bilo te bojazni od Rusov, kako še le bi metlah z nami !"  — Pisatelj govori dalje o tem, kako krivično nam tujci popisujo Rusko, tudi če so dalje časa bivali na Ruskem, kajti oni so se družili samo s tujci, a ne z narodom, kterega i niso spoznali. Ruski narod se mora ločiti od ruske vlade. Ruski narod je „velik, dobromiseln, jako sposoben in bister, ohranjen v dobrih staroslovan-skih običajih, narod velike bodočnosti, od kterega se moremo tudi mi vsa ostala slabša pokolenja nadejati za bodočnost še mnogih dobrot."   Ruska vlada pa je lokavo osnovana po tujih in lagodnih šegah ; njeno jedro so bili tujci in še jih je brez vsega čut ja k ruskemu narodi"^ „Vlade se izpreminjajo, narodi živijo : koliko načinov rr^. ličnih dobrih in zlih vlad je preživel že vsak nam znani narod? Ne pregledimo one velike istine, ka je tr"eba Dilo
nekoliko tisoč let, da se je stvoril in zrastel «JJJ^ narod
eni uri more post?' ¦   ·        ,
r   gr-iti  in spet pre-
ka pa v eni noci, v minoti vsaka vlada."
¦er
Pisatelj omenja dalje pre
j re'
mis
iti na Ruskem na kak dJ
9.iehanja robstva in da ni
1 prevrat;   omenja slovanske
pravoslavne stranke, ki r
.ni..nisli samo na duševni razvoj
napredek. Ruska vlada
nam poročajo tuji or
je. ni tako neumna in tatarska, kakor
i------J       Ł '1J '    1 '
ali pa Poljaki piawobito nemški potniki in časnikarji vejše negoli avstr"lai{usko samovolJatvo Je mnogo strplji-od 20. velikega '™??8^°? ne samo Preu" 1848. letom, no i ono skrbi deja e^r srPna 18?>1 do poraza pri Solferinu . . . Rusko prebiv s^'nsk< za povišanje in okrepljenje Ruskega." mužištvo · Pra'stv0 se deli v 1. narode neruske; 2. rusko stvo- 5 < Pa 3· carske mužike t. j. svobodnjake; 4. trgov-govori c Dduhovništvo ; 6. plemstvo in 7. tujce. Pisatelj katero     ' posameznih stanovih ; hvali trgovce in plemstvo,
v sebi! rede-
porr
Pij? ko ru st n
na Ruskem ni v našem zmislu, in katero obseza ? tako zvano razumništvo ter se da deliti v tri raz-gradjansko uredništvo ; vojniško dostojništvo in v Leščike, t. j. graščake ali vlastele. Uredniki so prave Lvice in ime činovnik pomeni pri narodu toliko ka-r zlodej. Gradjansko uredništvo je najhujša bolezen ske države. — Rusko častništvo razločuje se od do-.ojništva drugih vojsk v tem, „ka večina ruskih čast-ikov so ljudje samostalni, ka ne služijo za plačilo, nego samo nekoliko let za skušnjo in za to, da bi si prislužili neko dostojnost . . . Dostojništvo rusko je poprek naj-čislanejši stan v deželi, omikan, svobodomiseln in uljudnoga vedenja, ne deleč se kot vlastna kasta od drugih državljanov. Z vojaki ravnajo ruski častniki mnogo prijazneje, nego li kje indi, zato pa tudi velika udanost in srčnost k častnikom od vojaštva. Na Ruskem se ne nahaja nikjer kakšna zavist med vojaštvom ; in ljudstvom, ljudje ljubijo in cenijo vojaka, a vojak se ne čisla za nič boljšega, nego li drugi državljani." — Posedno plemstvo (pomeščiki)
je na Ruskem mnogobrojno, ker se plemenitašev posestva delé. — Tujci prihajajo na Rusko samo zato, da bi si mošnje napolnili in so najhujši nastroji samovoljstvu.
V četrtem poglavji govori Raič o vojski, omenja njene velike in cestne naloge, kajti ona ima braniti narod zoper krivično nasilje.  „Krasno in čestito je pozvanje vojske, kedar stavi življenje za svoje rojake, kedar prenaša za očevino vsekolike neugodnosti, kedar bedi na deželnih granicah, da morejo državljani v miru opravljati svoja dela, kedar v pogibel devaje svoje zdravje in življenje odbija sovražnika, hotečega narod podjarmiti v služnost in podložnost, kedar vojska brani ustavo, zakone in pravo proti  domačim kvarnikom,  kteri šiloma prestopajo zakone in mir rušijo: čest in slava taki vojski!" Ali žalibože, zgodovina uči, „ka se je vojska skoro vsekdar bolje rabila proti pravu in najčešče potrebovala za nasilje"   (Gl. mažarski grbi v Zagrebu, gl. velikega Milana na Srbskem itd.) Na to popisuje, da narodi na najnižji stopinji omike nimajo vojske, na pol omikani imajo že vojske in sicer navadno „vojaško kasto", spet drugi bolje omikani imajo redno vojsko, ini splošno oboroženje itd. ter navaja h koncu nezgode, ktere prinaša neprimerna množina vojske za narode in dežele:  1. narod je preobložen z davki, 2. odvzeme se koristnemu delu mnogo delavnih in močnih rok,  3. mora dežela nositi dosti nepriličnih nastanitev, 4. dosluženi vojaki, ne imajoči sposobnosti ali volje za delo, bivajo občinam na nadlogo, 5. po moranem brezženstvu, v kterem se drži prosto voj-ništvo, kazi se negrozenski nravnost.   „Poglavito zlo pa je, ka obilno število rodovin gubi svojo domačo srečo in često največ živeža znebivši se krepkih in delavnih mla-denčev.  Mnogokrat prinašajo vojščaki kužne in nalezljive bolezni med ljudstvo, kazijo naš lep govor; stavopis sve-doči, ka največ tatvine in hudodelstev delajo dosluženi vojščaki; povračajo se tudi nekteri brez vere."
„Zakaj sem državljan?" Na to vprašanje odgovarja pisatelj v petem poglavji ter pove najprvo, da se čita v vseh učnih knjigah prirodnega prava, „kaje država zato ustanovljena, da bi v nji državljani dosegli varnost svoje osobe in imetka, prava pravičnosti in večje pozemeljske blaženosti," toda doslej se nam država skoro ne kaže inače nego li „prisiljeno društvo, v kterem množice nosijo bremena zato, dabi malo število ljudi moglo dobro in veselo živeti." Zato, ker smo državljani, plačujemo neizmerne davke, kteri se potrošijo na vojsko, uredništvo; zakupniki javnih državnih stavb obogatevajo. „Kar se tiče učiteljskega stanu, na kolikor je plačan od države, ne more se reči, ka bi zaradi njega dača znatno narastla, vsaj se vlade, o kterih tu govorimo, skrbno ogibljo povzdignoti učilnice in poučiti narod. Nečemo imeti učenih podložnikov, nego pridne, razumi bedaste, znana izreka ne jako davno umrvšega cesarja." Na to govori o šolah, učenci morajo 16 let po učilnicah presedeti; država plačuje naučitelje slabo ; po nekod še so tujci učitelji in vodje neznajoči in neljubeči naroda, med kterim jim je delati. Da pri tem uspehi niso povoljni, razumeva se po sebi. „Lagodna država daje nalašč učiteljem in naučiteljem proti
312
hm   $LOVAN.   k-
Štev. 20.
drugim urednikom malo plačo1), da bi sposobnejši mladenci rajše se obračali k drugim zahvalnejšim stanom in poslovom, nego li k učiteljstvu, in da se po takem ne bi mogla jako zmagati omika in prosveta v narodu, kteri sta najmočnejše sredstvo proti vladni svojevolji." — Redni davki niso jedini, s kterimi država uzdržuje ves svoj ustroj, no izvenredni pod nobeno rubriko v dačni knjigi zaznamovani davki so še mnogo mnogo večji. Pisatelj končuje to poglavje tako le: „Le ustavna, svobodna, pravna in vsem državljanom enako pravična država sme gojiti zanesljivo upanje na cestno bodočnost."
Ta imeniten sestavek o Havličku končuje Raič s pitanjem: „kaj pa je ustava?" Govoreč najprvo o samosilnih državah omenja, da so vladarji skrbeli samo za se in za svojo rodovino, ne pa za narod; narod so bili silno tlačili, zato so si ustanovili na potroške istega tlačenega naroda nabravši iz istega gaženega podložništva vojsko, kteri se je z raznimi „lokavo izmišljenimi načini ucepil ponos in predrznost nad vsemi drugimi in neprijaznost proti vsem drugim." Cinovništvo, celo duhovništvo pomagalo je samosilnikom tlačiti narode. Na to govori o ustavni državi: „Po ustavnih načelih je država za to, da bi v nji državljani nahajali varnost svoje osobe in imetka, red in svobodno gibanje, napredek, omiko in društveno blaženost." — „Pri ustavni vladi cesar ni več lastnik in uživalec cele države, nego samo kot družnik vsega naroda."
') Raič govori tu splošno o državah in vladah, ne imenujoč nobene posebe.
Dalje govori o treh samostalnih oblastih v ustavni državi, o zakonarski, vršilni in sodni. — Da se uprava vodi na najlepši način, potrebna je tiskovna svoboda, društvena svoboda, narodna ravnopravnost, osobna varnost, verska in učna svoboda, srenjska svoboda in samouprava. „Ustavni vladi je najprvo na to gledati, da bi bilo v državi kolikor najmenje postopačev, t. j. takih osob, ktere ali nič ne delajo, ali nič potrebnega in koristnega. "
Sestavek končuje Raič s temi le besedami: „V Avstriji pod istim cesarjem sta dve različni ustavi, namreč druga za Nemce, druga za Mažarje, ta delitev se. zove razdvoj. V razdvojeni državi uživata navedena naroda polne ustavne pravice in pa neznatno število Lahov ali, da bolje rečem, polašencev ; Slovanom na številu 18 milijonov državljanov in Rumunom se krati kljubici ustavnim načelom dejanski užitek istih blagosti in dobrot; sicer nam se jih je nekoliko zagotovilo na papiru, toda črka je mrtva, v dejanje stopiti pa jim ne daje nemško popečiteljstvo. Pod mažarsko vseoblastjo, surovostjo in krivičnostjo z ozirom na narodnosti, poje se mnogo gorša Slovanom in Rumunom. Sveta naloga tlačenih in zatiranih narodov je, na vso moč delati, da dospejemo do istih pravic, t& je na izpremembo državnega ustroja, ki bode vsem raznoiiarodnim državljanom enako pravičen, enakoj mero meril riß samo bridka in žuleča bremena, nego i ugodne in prijetje blagosti." Ta jako imeniten sestavek priporočamo sploh, sda ga čestito občinstvo marljivo čita. -B. A. (Dalje pride. )
Hrvaški spomini.
Spisal J.
(Dalje
Dolenjci si kupujejo zdaj vse svoje cape v prodajal-nicah, hrvaška obleka pa je ostala z večine do današnjega dne domač pridelek. Mi smo vsi zatelebani v nove mode in si jih željno prisvajamo, naj bodo neumne kolikor mu drago. Hrvat se drži čvrstejše dobrih, starih običajev svojih, on sprejemlje samo take novice, za katere uči ga izkušnja, da so res koristne in potrebne. Zaman ga motijo in pregovarjajo mestni kupci in ju- j dovski krošnjarji, da bi zamenil trdno svoje starinsko platno s pavoljnatimi pajčevinami. Z lanom delajo na Hrvaškem nekoliko drugače nego pri nas. Namakajo ga precej dolgo v vodi, v kateri mu vlakno zvoljni in se zgodi lepše, nego če leži na travniku. Ne brigaje se za tuje šege, nosijo se Hrvati tako, kakor zahteva vreme in letna doba. Po leti jih vidite v lahkih opankih in v platnenih belih hlačah, čez katere jim visi srajca. Naši ljudje jim se smejejo, ali jaz sem sam izkusil in se uveril, kako pripravna, naredna in zdrava je ta nošnja za delavnega kmeta. Po zimi pa si zavijo truplo v gorko sukno, na noge pa nataknejo debele, čvrste, zastavne škornje, da jih ne more zebsti. Kranjci se oblačijo po leti pretopio, po zimi prelahko, kar jim naklanja dosti nepotrebnega trpljenja in nevarnih bolezni. Hrvati se ne
Trdina.
) s
pote in ne zmrzujejo ni na pol toliko kak"01' kranjski kmetje." t
Zdaj pa čujmo, kako je sodil vrtnar Janez H* nrav_ nosti hrvaških naših bratov.   „Dobri in hudobni
ljudje
se nahajajo v vsaki deželi, v vsaki župniji, ali števiJ0 *em in onim ni povsod jednako. Jaz sem spoznal n?no8° Kranjcev in tudi mnogo Hrvatov. Oboji so mi jedna^0 ljubi in mili, ali resnice ne smem zatajiti: Našel sem> da so Hrvati dosti boljši kristjani nego naši rojaki, dasl ne hodijo toliko v cerkev in prejemajo le poredkorna svete zakramente. Roditelji in otroci, bratje in sesti6' drugi sorodniki, sosedje, prijatelji in znanci ljubijo se na Hrvaškem zvestejše in iskrenejše nego na Kranjskerf-Dolenjci razgovarjajo se s človekom tudi kaj prijazne ko jim obrne hrbet, pa ga obirajo radi kakor veliko-' nočno pleče. Hrvat se ne ume tako hliniti. Prijatelji! ostane prijatelj, naj je pri njem ali sto ur od njega. Kar mu je dal Bog na polji in v vinogradu, deli drage volje z domačinom in tujcem. Gostoljubnost in ljubezen do bližnjega mu nista prazni besedi. In če je koga pogostil, ne očita mu nikoli te dobrote in ne zahteva povračila. Na Hrvaškem je dobil že marsikateri popotnik več zastonj nego drugje za denar.   V ti resnični priljudnosti
Štev. 20.
->·  $lovAn.  x-
313
ne razlikuje se nič stan od stanu : gospoda, meščani in kmetje so jednako usmiljenega srca in darežljivih rok. Pri nas se namerite na tako blagodušnost samo sim ter tamo na kmetih, škrici pa mislijo, da dopolnijo vso svojo krščansko dolžnost, če vržejo revežu boren krajcar, za kateri si ne more kupiti niti kruha. Kdor se šali, razveseljuje poslušalce in ne greši, ako ne žali z burkami svojimi Boga in bližnjega. Kranjske šale navadno uje-dajo in jemljó poštenje. Človeka ljudje osmehujejo in mu se rogajo, potem pa hočejo, da bi jim niti ne zameril. To ni mogoče. Zastavni Hrvati nimajo nikoli jeden drugega za Pepčka in Jurčka. Rezne njihove šale vzbujajo obči smeh in dobrovoljnost, ali ne delajo zdražbe in sramote. Pa kako pametno se ponašajo ti ljudje v krčma h ! Tiho in resno sede pri mericah in poličih svojih in se pomenkujejo o radostih in žalostih težavnega svojega stanu in življenja. Ne čuje se noben hrup in prepir, nobeno obrekovanje in klafanje. Pri nas pa se pije prav malokdaj brez greha. Če se zbero mirni gostje, dobro-voljijo se s tem, da opravljajo in raznašajo znance in prijatelje svoje ali pa da debelo in nesramno kvantajo in prepevajo zaljubljene čenče. Dostikrat pa se gode še grje reči. Človeku, ki stopi v krčmo, zdi se, da je prišel v črno šolo. Pivci kriče, kolnejo, psujejo se in razbijajo, kakor da jih je vrag obsedel. Veselice zvršujejo se pogostoma s pretepom, poboji, sovraštvom in pravdami. Na Hrvaškem se pripeti tak nered kdaj le v kaki mestni ali vozniški beznici, v poštenih kmetiških krčmah pa skoraj nikoli ne. Pa zakaj ? Z večine menim zato, ker se Hrvati ne vlačijo kakor Kranjci po vinskih hramih in krčmah z babami, radi katerih se uname najprej zdraha in razbijanje. Tudi se na Hrvaškem ni še ukorenila ostudna navada, da bi hodili fantje vasovat k dekletom pod okna ali celo v spalnice. Kdor ima ljubico, gre k nji očitno po belem dnevu in se razgovarja ž njo vpričo roditeljev, bratov in sester, da ni ne pohujšanja ne drugih slabih nasledkov. To zmatram za glavni uzrok, da se poleže tod prav redkokdaj kak pankrt. Na Kranjskem pa sami veste, da vse mrgoli nezakonskih otrok V ne baš velikih župnijah rodi se jih na leto po 10, 15 in še več ! Pohvalivši na vso moć hrvaške kmete Janez ni pozabil omeniti tudi njih napak in slabih svojstev. Najprej grajal je nebrižnost njihovo, da bi si kaj privarovali in prihranili. Ne ostane jim nikoli nič, naj bo letina obilna ali mršava. Zato nima skoro nihče kaj gotovine, ne doma ne v hranilnici. Kakor klop se drže pregovora našega : Danes z betom, jutri s psom. O novini in o vsakem zakolu se goste kakor na svatbi, spomladi pa žulijo suh kruh, luk in nezabeljeno čabodro. Z največjo nejevoljo pa je govoril Janez o hrvaških kletvinah. Zatrdil je, da se je zaradi njih najtežje privadil novi svoji domovini. O velikem preklinjalci vele Kranjci: Ta privezuje kakor To!minec ali Mokronavzar. Janez pa je zaklical v sveti jezi, da so Tolminci in Mokronavzarji proti Hrvatom pravi nedolžni otročiči. Sosebno ga je kačila tista nagnjusna beseda, ki se začenja s črko j in se pritika mnogokrat k najsvetejšim rečem.
Vrtnar Janez je poznal na daleč okolo vse graščake in grajske posle. Naštel mi je kakih dvajset Kranjcev, ki  so služili takrat na bližnjih graščinah za  vrtnarje,
hlapce, črednike in gornike. Jeden njih, France Godinšek, prišel je simo doli iz gorensjkih hribov, vsi drugi so bili Dolenjci, z večine iz župnij, ki okrožujejo prostorno Krško polje. Nekateri so hodili ob nedeljah k Janezu. Tamo sem se seznanil ž njimi tudi jaz. Pozneje videl sem jih večkrat na kaki njivi ali senožeti pa sem se pomudil vselej nekoliko pri njih, da pokramoljamo kaj o svoji domovini in o Hrvatih. Najbolj me je zanimal in kratkočasil Godinšek radi burne svoje živahnosti in veselosti, ki ga ni minila v nobeni nezgodi in niti o slabem vremenu. Po unanjem ločila sta se on in vrtnar Janez kakor noč in dan. Ta je bil visoke, strojne rasti in pravilnega, moglo bi se reči, prav lepega obraza, dasi so mu bili vlasje že močno posiveli. Francetu pa je podarila priroda kratko, čokljato truplo in silno debelo glavo. Surovi obraz mu ni imel nobene tanke črtice in oblike. Vse je bilo na njem na debelo nametano, kakor da se drže kosti grapaste, okrogle grude iz neke neznane, rjave snovi. Mene je gledal od konca nekako nezaupno in sumljivo, kar mi se ni zdelo nič čudno, kajti sem vedel, da vsak pravi slovenski hribovec „škrice" sovraži. Vender mi se je dal kmalu ublažiti. Na Hrvaškem je bil preživel že celih 15 let. Ker si je iskal vedno boljše sreče in plače, menjal je neprenehoma gospodarje. Največ je hlapčeval ali pa drvari] na Slavonskem. Zdaj je pasel črede sosednega graščaka. Rednega plačila je dobival malo, ali dvojače, ki so se dajale od plemenskega bika, šle so vse v njegov žep in teh nabralo se je že toliko, da je bil na videz z nizko svojo službico prav zadovoljen in je vsaj za zdaj še ni mislil pustiti. Pomenkovati sem se začel ž njim, kakor je navada s tem, da sem ga vprašal za rojstveni njegov kraj. On mi se zakrohoče : Kaj bi vam to pravil, saj bi smel brez greha priseči, da niste bili nikoli tamo. Moj dom čepi daleč, daleč od tod med črno hosto in belim skalovjem, od Ljubljane do njega je še j pet ur hoda Naša vas spada pod brško komisijo, če veste za njo. Brški grad se dviguje na prijaznem griči nad Lukovico, v koji žive štirje bogatini v zidanih hišah, poleg njih pa kakih štirideset goslačev, če štejemo tudi babe in otroke, v lesenih, na pol podrtih kočah ali kaj-žah, kakor mi govorimo. Jaz sem zatrdil, da mi je Lukovica tako znana in domača, kakor da bi se bil v nji porodil. France je hotel, da mu jo opišem na tanko, ker mi drugače ne verjame. Jaz sem dejal : Dobro ! To se bo zgodilo najlaže, ako vam zapojem slavno hlkoviško pesem, kolikor je nisem še pozabil.  Jel sem krožiti:
„Stoji, stoji tam beli grad,
Pod gradom stoji zelen borst.
Pod tem borštom še le stoji to mesto,
To mesto Lukov'ca
S trnjem je obgrajeno,
S pezdirjem je poflajštrano.
Pri Česnu je na rotovži,
Pri ytnparji na lontovži.
Purgar Cenar pa zmirom pri oknu stoji,
Dolgi svoj nos iz hiše moli,
In vsakemu kak tadel da,
Kdor kol' se po cesti pelja.
Bliz' mesta je Gradiška vas,
Pri Plaz' imajo vsi tatje svoj špas" . . .
Da je slišal petje moje kak resničen pevec, zatisnil bi si bil ušesa, Godinška pa je tako oduševilo in zamikalo,
40
314
-s*  Slovan.
Štev. 20.
da je poskakoval pol sežnja od tal, pokal z rokama in kričal: Živio, istina je, istina je! Zdaj ste mi dokazali, da poznate res rodno moje hribovje. Na čast njemu in meni morate dati precej za polič vina, pa bom pomnil do poslednjega trenotka svojega tistega mladega gospoda, s katerim sva se razgovarjala v hrvaški Božjakovini o lepi kranjski Lukovici. Ta vas mi je mila in draga že zato, ker sem v pošteni Štaparjevi gostilnici napajal tolikokrat sladko svojo Marjanico. Ko sem mu kupil zaželjeno vino, prešel mu je ves sum in strah, srce in usta sta mu se odprla na stežaj, da mi je povedal vse, karkoli je grešil, trpel in doživel. Klatil se je po svetu že več nego dvajset let. Predno se je izgubil na Hrvaško, služil je v Ljubljani io po raznih dolenjskih graščinah. Ker se ga je prijelo povsod nekaj besed, postal mu je jezik čudno pisana zmes vsakovrstnih slovenskih in hrvaških narečij in razrečij. Kdaj je dejal : šla je, kdaj pa mu je ušlo : šva je. Pil je le iz „čaše", nikoli iz kupice, isto tako je mnogo rajši „divanil" nego govoril. Kaka velika sreča ali nesreča ni ga doletela nikoli, kar je zmatral za očitno znamenje, da ga Bog ljubi. Iz hvaležnosti šel je vsako nedeljo k suhi maši. Pridige mu se niso zdele potrebne za vzveličanje, ker je bil overjen, da zna korenito vse krščanske resnice. Tudi je mislil, da se pride v nebesa lahko brez posta. Radi takih nazorov je vrtnar Janez večkrat hudo za rohnel nanj in ga imenoval luteranca in furbazcina (framasona!) Ker je preskakoval že od nekdaj
iz jedne službe v drugo, ni si mogel dosti prihraniti. Tanez je sodil, da ima k večjemu kakih 100 do 150 gold. Zapravljal baš ni, ali kadar ni dobil precej novega gospodarja, moral je živeti v krčmi ob svojem. Jednoč je zatratil na tak način čez 40 goldinarjev. Vsi rojaki pa so ga hvalili, da se ponaša jako pametno, kadar se igra za denar. Še doma naučil se je bil pri veliki cesti od voznikov in hlapcev kvartati in je izgubil dostikrat krvavo zaslužene svoje krajcarje. Ta nesreča ga je izmod-rila. Cul je in zapazil je tudi sam, da sleparski kvartači ujamejo neizkušenega človeka najbolj s tem, da mu dajo od konca dobivati. To zvijačo njihovo porabil je na svojo korist. Kadar je imel kaj več novcev, bahal se je ž njimi pred takovi mi igralci in se delal, da so se ga še menj bali, pijanega. Nagovorili so ga brez težave, da se jim je pridružil. Naj je igral z dobrimi ali slabimi kvartarni, začetek mu je bil vselej ugoden. Ko so prevarci mislili, da jim sedi tiček že čvrsto na lepki in da ga bodo skoro oskubli, spravil je Godinšek dobljene groše v žep pa je ustal in se poslovil z izgovorom, da ga silijo nujni opravki domov. Tako si je priigral v Zagrebu in Sisku marsikdaj dobro večerjo, izgubil pa ni nikoli ni krajcarja, ker se je umaknil prekanjenim lovcem vsak pot o pravem času. Cigani so taktiko njegovo zavohali in ga nehali vabiti k svoji mizi, on sam se jim pa tudi ni ponujal. Zadnja leta je malone popolnoma opustil to zmotljivo in nevarno zabavo. (Dalje prihodnjič.)
Belokranjske narodne pesmi. *)
(V Adlešičih zapisal S.)
?··? je vrtec ograjen, Poln je rožic nasajen.
Vsakojake rumene, Največ modre, zelene.
Mimo pelja stózica, Po nji šeče grotica.
1.
Klanja ji se rožica, Još govori grotica :
Kaj se klanjaš, rožica V Ja te nimam komu dat".
( !ačka,**) majka prestari, Bratje, sestra premladi.
Moj je dragi daleko Preko devet črnih gor.
Za goro je črni bor, Za borom je beli grad.
Nasred grada stolec zlat, Na njem sedi dragi moj.
Na prstu mu prstan moj, Da se pozna dragi moj.
Z belim perom prepisuje, Na me tužno premišljuje.
II.
ovi crni gori
Žarki ogenj gori.
Mimo njega pelja llzka stóza mala.
1 po njej zaide Trideset, junakov.
Trideset junakov Na izbor soldata.
I med njimi jeden Jako kruto ranjen.
Za Boga vas prosim, Draga braća moja,
Ne ostavljajte' me V ovej črni goii.
Neg' me vi peljite U Bosansko polje.
U Bosansko polje K svetemu Ivanu.
Kopajte mi jamo Pri svetem Ivanu.
Po sabljo široko Četiri gliboko.
Noter pogrnite Moj kapenik beli.
Nanj'ga položite Moje mrtvo telo.
Poleg njega den'te Belo kopje moje.
Nanj'ga pri vežite Moj'ga konjca vranca.
Naj me konjec žali, Kad me ljuba neče.
Ljuba bi žal'vala, Ki bi ona znala.
*i Glej tudi rSlovana" St. 14.
**) Cača = tata = oče; čačka = očka = oče.
Štev. 20.
->- Slovan. »«-
315
i^epa moja gora zelena,
* Po koj teče voda ledena.
Rad bi se je junak napiti, ?? ne more leda probiti.
III.
Pod ledom je trava zelena, U travi je roža rumena.
U njo gleda Janko z obloka. Još govori roža rumena :
Na njim raste grozdje medeno, Iz grozdja je vince cukreno.
Ti bi mene, Janko, jako rad, Al' ja imam lepi vinograd.
Srebrnem je koljem nastavljen, Zelenom je svilom privezan.
Jurij Šubić — cerkven slikar.
(Konec.)
^ruga Subičeva slika na ladjinem svodu šentjakopske cerkve predočuje nam „Izpremenjenje Kriščevo na gori Tabor". To tajinstveno dogodbo v odrešeni-kovem življenji predstavil nam je slikar po opisu sv. evangelista Matevža v XVII. poglavji od 1. do 13. vrste. Uprizoril jo je v prostornih dimenzijah, razvrstivši vso skupino po širokem, poprečki obrnenem okviru, dasi bi temu predmetu, kakor nas je uveril umetnik sam, bolje ugajal po cerkvini dolžini stegnen oval. Toda navzlic temu nedostatku prilagodil je vešči slikar tvarino svoje slike kaj genijalno določenemu prostoru. Na sredini somerno razdeljene skupine plava Kristus, z nebeško svit-lobo oblit, v božanskem svojem veličestvu. Naslikan je s svetlim obličjem, s bliščečim sijajem okrog glave ter odet z belo haljino v zmislu blagovestja, katero pravi, da se je obraz njegov zasvetil kakor solnce, a oblačila njegova so postala bela kakor luč. V to svrho je slikar Kriščevemu obrazu dal nekako prozoren, rekel bi, eterično ozärjen inkarnat, Rajska miloba in brezmejna blagohot-nost sije mu iz ljubeznjivo zročih oči. Jasno čelo razodeva nesmrtne misli, s katerimi je osrečil trpeče človeštvo. Okrog zornega, en face proti gledalcu obrnenega obličja valijo se mu bujni, po ramah razsipam kodri. Podolgasta lica mu objemlje značiteljna, kodrasta, na sredini razdeljena brada. Roki ima razprostrti kvišku in dlani odprti, kakor bi proslavljal ž njima veličestvo božje. Bela obleka, zlasti preko leve rame vržen plašč, vije se mu v široko nagubani draperiji okolo plastično modelo-vanega života, plapolaje dolaj ob nogah svobodno po zraku. — Kristu ob straneh, zadaj v oblakih, nahajata se Mojzes in Elija. Mojzes, plavajoč Kristu na desno, po dolgem v oblaku, z navzdol obrneno glavo, drži v rokah običajni plošči z desetimi zapovedmi božjimi. Njegova glava, modelovana z veliko virtuvoznostjo po znanem Mojzesovem kipu od Mihelangela, obrasla je z bujnimi lasmi in z dolgo valovito brado, katera se mu siplje preko desne roke. Prorok Elija, seri plešoglavec, sedeč Kristu na levo, vidi se od zdołaj navzgor, z odprto knjigo v roki. Oči ima zamaknene v vzveličarjevo obličje. Oba, Mojzes in Elija, utopljena sta v žarečo, okrog Krista razlito svitlobo ter naslikana toli mehko in nežno, da se jima jedva poznajo telesne konture in sta vender razločna in plastična. — In zdolaj, Kristu ob vznožji so razvrščeni trije njegovi ljubljenci: Peter, Jakop in Janez. Poslednji sedeč tu na desnem konci skupine, gleda izpod
leve nad čelom pouzdignene roke poveličanemu učitelju svojemu v izpremenjeno obličje, dočim je Peter, prešinjen od Kriščevega blišča, obrnil obraz k tlom, Jakop pa, po-klekujoč v ospredji, strmi ves zamaknen božjemu sinu v sveteči obraz. Glava Jakopova, katerega je slikar tukaj kakor na vseh ostalih slikali, postavil na najodličnejše mesto, obrnena je en profil kvišku in je naslikana z genijalno plastiko. Zlasti obrazova siluveta je izražena s kaj smelo potezo. Levo roko je položilo nekako pobožno na prsi, dočim je z desnico, stegneno z energično mimiko nazaj v vzduh, izrazil svoje strmenje in češčenje poveličanemu učeniku svojemu. — Zlati blišč, izhajajoč od iz-premenjenega Krista, razlit je po vsej skupini ter odseva dražestno po obrazih vseh petero osob in po raznobojnih njihovih oblačilih ter po oblakih, valečih se okrog vse skupine.
Na tretji sliki je uprizorjeno „Obglavljenje sv. apostola Jakopa". To se vrši zunaj Jeruzalema na Kalvariji. Rejalistni naš slikar predstavlja nam to krvavo dejanje povse naravno in to v plemeniti, ublaženi obliki, brez vsake napetosti in estetiški ukus žaleče odurnosti. Ne predočuje nam tega krvoločnega prizora iz mučeniškega življenja, namreč v turobnem somraku, kakor vidimo na drugih jednakih slikah, temveč o belem vedrem dnevu. Nad mnogoštevilno skupino razpel je svetlo iztočno nebo, prozorno in sinje, naslikano z mehkimi, toplimi tintami, in po njem plavajoče oblake je napojil z intenzivnim solnčnim sijajem ter podal sploh vsej sceneriji jasen in živ kolorit. Na sredini osemnajstglavne skupine kleči sv. apostol Jakop z pouzdignenima, v molitvi sklenenima rokama, zroč zamakneno v višavo. Njegovo obličje, po katerem je razlit nebeški mir, miloba in prepričevalna vera v sveti poklic, kaže se nam od spodaj, obrneno kvišku v treh četrtinkah prorisa. Obrazov inkarnat je kaj miloten, nekako eterično prozoren ter mehko obsen-čen in poteze njegove jako plemenite in nežne. Zlasti pa je v mirnem mučenikovem pogledu izraženo vse ravno-dušje in uverjenje o božjem poslanstvu njegovem, za katero žrtvuje življenje. Brada in lasje, na čelu ljubko skodrani, objemajo mu nalik nežnemu okviru svetlo obličje. Njegova višnjava haljina, zlasti rokavi in gube pod desno pazduho izražene so veleplastično. Istotako mu je svetlorjavi plašč, drapovan preko desnega, naprej stoječega kolena, ubran v jasne, nežno obsenčene gube, katerih živo plastiko povišuje osvetljava od zgoraj. —
4(1*
316
-3*   $LOVAN.   ??-
Šte v. 20.
Nad sv. Jakopom plapola z višave navzdol obrnen an-geljec, prinašajoč mu z nebes mučeništva lavorjev venec. Temu angeljcu je slikar podal kaj smel, genijalno proučen okret telesa. Posebno dražesten je njegov navzdol zroči obrazek. — Za klečečim apostolom stoji krvnik. Tega je umetnik naslikal toli plastično, da se gledalcu dozdeva, da ima živega človeka pred seboj. Velikan po svoji rasti, predstavljen v polni dejstvenosti, v hipu ko baš zamahne z mečem nad mučenikovim tilnikom, dviguje se z vso živostjo iznad svetlega ozadja, t. j. sinjega podnebja. V svesti si poklica svojega postavil se je po konci v vsi svoji velikosti. Dočim mu je leva noga skrita za apo-stolovim životom, stopil je z desno daleč naprej ter se zasukal z vsem gorenjim životom v silnem zamahljaji na desno, zavihtivši z velikanskima rokama po zraku: z levico, skleneno v krčevito pest, na desno pod pazduho desne svoje roke, v kateri, pouzdigneni visoko kvišku, drži krivi meč. Mišičje obeh rok, posebno sklonjene levice, izraženo je toli plastično, anatomijski pravilno, da se je ni moči nagledati. Vidi se jej, da jo je slikar posnel po živem modelu. In krvnikova glava — to je prava študija brezsrčnega, za ta preostudni poklic po rojstvu pre-destinovanega krvoloka. Rdeči, ščetinasti lasje, kratko ostriženi, in brada istotako gosta in sršava. Na ni-skem, poprečki nagubanem čelu bere se mu prirojena podlost, katera ga usposablja za ta od Boga, zavržen posel, Goste obrvi so mu povešene nad srepo zročimi očmi in zakrivljeni, topi nos z nadutimi nosnicami daje vsemu obrazu znak divje strastnosti. Po mišičastem lici so mu udolbene trde poteze, znamenje neusmiljenega srca. Rdeča, do kolen segajoča obleka krvnikova, ubrana je na levi rami, pod pazduho, po trebuhu in preko stegen v slikovito draperijo ter se razlikuje kaj živo in sočno na sinjem ozadji. — Za desno krvnikovo nogo leži odsekana glava in truplo sv. mučenika Jozije, kateri je bil izdal sv. Jakopa zatiralcem Kriščevega nauk^, potem pa se je skesal ter prestopil sam h krščanski veri, za katero je spremil v smrt učenika svojega. — Ondi na desno, za sv. Jakopom nekoliko v stran, nahaja se sodnik se svojim spremstvom. Sodnik, zavit v belo togo, sedi mirno na svojem stolu; z levo rokó je oprt na običajno butaro sodnih paličic, z desnico pa si podpira obrito brado svojo. Na obrazu se mu bere sodniška strogost, katera mu odseva tudi iz srepo in mrklo zročih oči, s katerimi motri nekako malomarno in brezčutno izvršitev smrtne obsodbe. V njegovem spremstvu, pred katerim tu v kotu stoji plešoglav starec z dolgo sivo brado, zapazimo posebno vojaka na belem konji, z rdečo po vzduhu plapolajočo zastavo v roki. Onostran osprednje skupine, na levi strani slike, krvniku v ozadji, zbrana je množica gledalcev, katerim vojak s poprečki obrneno sulico zabranjuje ustop v ospredje. Med temi se odlikuje značiteljen starec, farizej ali kali, kateremu je slikar po rejenem, gladko obritem obrazu razlil vso komiko najivne zvedavosti, ki nekatere ljudi priganja, da morajo biti navzočni pri vsakem še toli nevažnem dogodku. Zlasti je kaj izvrstno pogojen njegov pogled, s katerim zasleduje pred krvnikom klečečega mučenika, z vso pozornostjo, da mu ne uide niti najmanjši trenljaj očesa njegovega. Izmed ostalih gledalcev nas zanimata oni v ozadji stoječi ženski : mlada mati z
otrokom v naročji, motreča z usmiljenim pogledom ob-glavljanje sv. moža in pa vitkostasna deva z ogrljakom okrog vratu, pristno židovsko dekle, zroče nekako za-makneno na mirnega, za sveto vero v smrt pripravljenega poslanca božjega. Učinek te slike, zlasti njen sveži, jasni kolorit je očarljiv, in to zbok visokega podnebja, za katero je umetniku na drugih slikah nestalo prostora radi
, — poprečki obrnenih okvirov.
In konečno četrta, glavna slika na presbiterijskem oboku predočuje nam „Proslavljanje sv. apostola Jakopa" po njegovi smrti. To nam je slikar ustvaril, imajoč v rabo ugoden prostor, spodaj v široki, somerno razvrščeni ter v višavo rastoči skupini. Naslikal je takoimenovano romarsko vizijo, zamišljeno pred cerkvijo San Jago di Campostella na Španjskem, kjer so shranjeni ostanki sv. apostola Jakopa. Družba romarjev, prišedša z daljnjih krajev, ustavila se je na stopnicah pred omenjeno cerkvijo, nad katero se jim v istem trenotku prikaže sv. Jakop. Sedeč na svetlih oblakih, valečih se poševno navzgor, plava sv. apostol z razprostrtima rokama, zamak-neno zroč nebeško veličje, katero mu naproti sije z višave. Po jasnem, plemenito obrisanem obličji razlit mu je mir in rajsko blaženstvo, ki mu je izbrisalo iz spomina prebite muke in vso pozemeljsko bedo. V spremstvo se mu je pridružilo šestero angeljev, nosečih atribute njegovega mučeništva. Izpod leve njegove roke ponuja mu seraf lavorjev venec, z desne strani pa drug angelj palmovo vejo ; zopet drug, tu ob vznožji v oblake utopljen seraf drži meč, dočim mu nad glavo Moleča an-geljca z pouzdignenimi rokami kažeta pot v nebeško kraljestvo. Vsa ta (gorenja) skupina slike, takoimenovana glorija, naslikana je z jasnimi, z nadzemeljsko svitlobo napojenimi barvami, radi česar se kaj živo razlikuje od zdolanje, v jutranjem somraku strmečih romarjev. Tem na čelu stoji ondi na levo, smelo po konci uzpet ter nekoliko nazaj nagnen, kodrast mladenič, opirajoč se z desnico na romarsko palico z običajno čutaro na  vrhu.
\ Ogrnen je z rdečim plaščem, kateri se mu ovija v bujni draperiji okrog krepkega života. Pogled mu je uprt v višave za apostolom. — Njemu nasproti, na drugem konci slike, pred cerkvijo ustavil se je zopet drug, star, sivobradat romar, zavit ves v višnjavo haljino ter zre zavzet navzgor k proslavljenemu poslancu Kriščevemu.
j In tu spredaj, na sredini med tema možema kleči na dolenjih stopnicah mlada romarica v svetlorumenkastem in sivoprogastem krilu, z gladkim životnikom, izpod katerega se jej blišče kratki čipkasti rokavci. Obrnena z hrbtom proti gledalcu, kaže mu svojo v stran zasukano glavo od zadaj, radi česar se jej obraz vidi jedva v četrtinki prorisa. Lasé ima spletene po grški šegi. Poleg nje na desno stoji rumenokodrast dečko z romarsko čutarico ob kovku. In v ozadji te romarske četvorice razpostavila se je mnogoglavna skupina romarjev, nad katerimi se perspektivno razpenja v jutranjem svitu žareče obzorje . . . Kakor smo videli, zamislil je umetnik vsebine te glavne slike duhovito ter jo proizvel z moj-stersko tehniko. Vse dejanje sestavil je iz dveh različnih skupin, kateri je ubral v skladno povse blagodejno celokupnost. In tako se nam je pokazal veščaka i v cerkvenonabožanskem slikarstvu. Njegove slike sicer niso
štev. 20. ->* Slovan, x- 317
zavite v somrak srednjeveške mistike, kakor tudi se na obrazih njegovih naboženskih podob ne razodeva nikakša prisiljena zamaknenost, temveč njegovemu kistu rabi svež, jasen in sočen koiorit in podobe njegove bodisi profane
ali svete, oblija svit idejalizovane realistike. In v tem zmislu so njegove slike v šentjakopski cerkvi pravi biser moderne cerkvene umetnosti.
V. H—z.
Knjige „Matice Hrvaške" za leto 1885.
^lj^^featica Hrvaška, prvi književni zavod v Hrvatih, S|||Sk na katerega smejo biti zares ponosni naši bratje ~<rv^> onstran Sotle, razposlala je pred kratkim celo kopo knjig članom svojim za društveno leto 1885. Toliko knjig s tako raznovrstno leposlovno in poučno tvarino, to je res lep šopek cvetic na književnem polji hrvaškem, kateremu se zraven Hrvatov izvestno tudi oni Slovenci vesele, katerim je mar napredek književnosti slovanske.
Po vsebini razdeliti nam je matičine knjige v dva oddelka : zabavne (četiri) in poučne (dve). Bodi mi dozvoljeno v naslednjih vrsticah podati kratek pregled o vsebini vseh knjig.
Začnimo z najlepše opravljeno knjigo: „Pjesme Luke Boti ć a." V Zagrebu. Natisnd Karol Albrecht. 1S85. 8°. 352 str. — Knjigo posvetila je Matica Hrvaška „Starodavnoj prvostolnici svih Hrvata Spljetu-gradu.? Knjigi je pridejana bakrorezna podoba pesnikova. Životopis L. Botića (I—XXI.) napisal je Mihovio Pavlinovic, znani hrvaški rodoljub iz Podgorja pri Makarskej, oceno pesmi (XXII.—XLIII.) pa Franjo Marković, hrvaški estetik v Zagrebu. Nato prihajajo tri večje pesmi, romantični epi, spevani na podlagi narodnih pesmi, namreč : Pobratimstvo. Pripovedka u pet pjevanja (str. 1 — 66) — Biedna Mara. Historička pripoviest iz narodnog života u Dalmaciji u drugoj polovici šestnaestoga vieka (str. 67 —159) s šestimi pjevanji. — Petar Bačić. Historična pripoviest iz narodnog života u Dalmaciji u drugoj polovici šestnaestoga vieka (str. 161—339), posvečena vladiki J. J. Strossmayerju. Od str. 341 — 352 so pa pesnikove opazke k navedenim pesnim. — Luka Botič porodil se je leta 1830. v Spljetu na Dobrem v mestni obitelji, ki je bila siromašna. V Spljetu obiskaval je šolo, kjer je posebno zanj skrbel kanonik Petar Mangjera. Pozneje bil je tu v dijaškem semenišči, kjer se je seznanil z raznimi di-znani rodoljubi na glasu. S temi o raznih uzorih klasičnih ter se Po završenji ukov vleklo ga je v slobodno Srbijo, kjer je tačas Vuk Stefanović Karadzic bil nabral in izdal razno narodno blago in druge knjige. Za Bachove strahovlade ostavil je Dalmacijo, odišel skozi Bosno v Beligrad, kjer pa ni dolgo ostal. Matija Ban odpravil ga je v Zagreb. Tu je dobil službo v Gajevi tiskarni, da je razstavljal črke za „Narodne Novine". Pozneje vsprejel ga je biskup Strossmayer med vlastelinske uradnike. Za Bachove vlade očrnil je nekdo te uradnike kot. panslaviste, agitatorje in puntarje, na kar je Botič ostavil službo ter se leta 1860. napotil zopet v Spljet. Tu se je pogovarjal s prijatelji, kako naj narod naudušujejo za združenje Dalmacije z Hrvaško. Leta 1861. bil je izbran v hrvaški sabor, pa že bolehen in 22. avgusta 1863. umrl je v najlepši dobi življenja svojega.   Ko bi ne bil
jaki, ki so danes kot se je rad pogovarja! uril in vadil v pisavi.
tako zarana umrl, postal bi izvestno ustanovnik nove pesniške šole, kajti že z zgoraj navedenimi pesnimi pokazal je, kako je treba ustvarjati umetne romantične epe na podlagi narodnih pesmi —.
Druga knjiga je: „August Še no a. Sabrane pri-poviesti. Svezak četvrti. U Zagrebu. Tisak Dioničke tiskare. 1885. 8". 431 str. — Z izdavanjem izbornih umotvorov darovitega Šenoe prikupila se je gotovo Hrvaška Matica vsem članom svojim, zajedno pa postavila izvrstnemu pisatelju najdostojnejši spomenik. Letošnji zvezek obsega manjšo pripovedko „Ilijina oporuka" (str. 1 —116) in veliko historično pripovest XVI. véka „Seljačka buna" (str. 117—489), katera bo tudi Slovence jako zanimala, ker je v njej verno in potanko opisan upor hrvaških in slovenskih kmetov zoper graščinsko nasilje proti koncu 16. veka. — Milo se stori Slovencu, opažajočemu, kako odbor Hrvatske Matice hodi po vse pravem potu, zbirajoč in izdavajoč umotvore, pesnikov in pisateljev hrvaških. A pri nas Slovencih? — Naši Matici ni mar izdajati poleg znanstvenih spisov tudi plode pisateljev slovenskih. Kakó bi bila razveselila člane svoje, ko bi jim bila podala v roke v ukusni izdaji Preširna, Gregorčiča, Jurčiča, Stritarja.  „Toda mimo, mimo ..." rekel bi naš B. Miran.
Tretja knjiga: „Sirota." Roman iz života istarskoga. Napisao Eugenij Kumičić (Jenio Sisolski). Ciena 1 for. Zagreb. Tiskala Dionička tiskara. 1885. 8°. 341 str. — V tem romanu, ki je najboljši izmed vseh iz peresa Kumičićevega, slika nam marljivi pisatelj s spretnim peresom svojim narodnosten boj Hrvatov v tužni Istri zoper krutega sovražnika Slovanstva — zoper Laha. Natančno nam opisuje vse napore, zvijače in hudobije Lahonov, da naudaje čitatelja nehote milovanje do hrvaškega roda v Istri in gnev do teh zatiralcev. Jako vrlo pogodil je tudi značaje, življenje in dejstvovanje Istrijanov, da jih bolje ni mogel. Tudi ta roman bodo s pridom čitali oni, kateri se hočejo seznaniti z žalostnimi razmerami soci-jalnega življenja v Istri. —
Četrta knjiga: „Slike iz pomorskoga života." Napisal Juraj Carić. Knjiga druga. Zagreb. Tiskal K. Albrecht. 1885. 8°. 346 str. — Tu opisuje pisatelj svoje potovanje črez Črno morje in Atlantski ocejan ter nas seznanja z raznimi mesti, odnošaji inostranih dežel in drugimi zanimljivostmi. Vsebina knjige razdeljena je na 7 oddelkov, in sicer I. U Carigradu. II. Do Azova. III. Do Gibraltara. IV. Do Englezke. V. U Englezkoj. VI. Do Newyorka. VII. Do Trsta. Knjigi je še dodan „Tumač njekojih rieči i imena", kateri tolmači obče rabljive mornarske izraze. Potopis razjašnujeta dva zemljevida in osem podob (Stambuł, Saraj, carska palača Dolma-Bogže, Gibraltar, Glava Lands-End, New-York, most izmed New-Yorka i Brooklyna).
318
-»h Slovan. k~
Štev. 20.
Peta knjiga: „Povi es t rimska do careva" (svjetske poviesti knjiga treća — drugi dio). Po najboljih piscih izradio Dr. Petar Tomić. Drugi dio. Od obiju Graccha do cara Augusta. Zagreb. Tiskal K. Albrecht. 1885. 8». 329. str. —
V pojasnilu dodan je zemljevid „Sredozemno more i narodi oko njega od povratka Pompejeva iz Azije do bitke kod Actija" in z manjšimi zemljevidi iz znanega kartografičnega zavoda Justusa Perthesa v Goti.
Šesta knjiga: „Iz bilinskoga s vieta." Prirodo-pisne i kulturne crtice. Napisao Dr. Mišo Kišpatić. Knjiga druga. Zagreb. Tisak Karla Albrechta. 1885. 8°. 240 str. — V tej knjigi pripoveduje pisatelj o mesojedih rastlinah, o kruhu, sadji in povrtninah, o vinski trti in vinu, o kavi, čaji, kakau in čokoladi. Vsebina teh slik iz rastlinstva je prav srečno izbrana in povse zanimivo pisana, da bode vsak z veseljem citai to knjigo. Petindvajset slik seznanja nas z raznimi rastlinami, podoba na čelu predstavlja nam „Trgatev na Hrvaškem (Berba u Hrvatskoj), katero je naslikal slavni umetnik prof. Nikola Mašić, in zemljevid „Bazdioba hran i vi h bilina na zemlji", narisan z različnimi barvami od dr a B. Jiruša, kaže, kakó so razne kulturne rastline razširjene po celi zemlji. —
Vsega skupaj iznašajo knjige 130 tiskanih pol, katere dobijo člani za 3 forinte, dočim jim je v knjigo-trštvu cena 10.60 for. Navedene knjige so pač najlepši dokaz, kako hrvaška Matica lepo na tihem napreduje in skrbi za kulturne potrebe hrvaškega naroda. Tudi mi Slovenci, ki se radujemo temu napredku, želimo jej, da za naprej vedno tako uspešno deluje za blagor naroda. Bog i sreća junačka !
Konečno mi bodi še dovoljeno opomeniti Slovence na neki predlog, ki se je stavil v glavni skupščini Matice Hrvatske dné 29. novembra 1885. ter se tiče posebno nas Slovencev.   Isti predlog glasi se:
„Matica hrvatska" več od njekoliko godina može se podičiti, da ima medju svojimi članovi liep broj iz
kruga naše najbliže braće Slovenaca. Ove godine je taj broj ponarasao kao nijedne prije, i ima stalne nade, da če taj broj sve to više rasti, čemu se odbor „Matice Hrvatske" osobito veseli, jer ne dvoji, da će ovo književno sbliženje medju Hrvati i Slovenci najboljim plodom uroditi. Uslied ovoga pojava upravljajući odbor „Matice" smatra, da mu je dužnost, da članovom Slovencem naše „Matice" koliko moguće olahkoti čitanje naših hrvatskih knjiga. Svaki naobraženi Slovenac razumije doista hrvat-štinu, ali da si ju podpuno i posve prisvoji, treba mu ipak nješto nauke i truda, pak pošto je opetovano sa mnogih slovenskih strana od slovenskih članova „Matice Hrvatske" i u naročitih pismih, upravljenih na odbor „Matice Hrvatske", i u slovenskih i hrvatskih lis t ovih izražena i želja i molba, da „Matica Hrvatska" nješto uradi, da olakša i omogući slovenskim članovom „Matice Hrvatske" izučavanje hrvatskoga jezika, a tim i čitanje knjiga „Matice Hrvatske", to je odbor „Matice Hrvatske" u svojoj odborskoj sjednici od 28. novembra 1885. jednoglasno zaključio, da „Matica Hrvatska" uz što manji trošak iz tekućega dohodka „Matice" izda mali hrvatsko-slovenski rječnik, koji bi uz mali uvod tumačio samo one hrvatske rieči, koje Slovenci u svojem narječju neimaju ili u njem drugo znače nego u hrvatskom. Bila bi to posve malena priručna knjižica, koju bi svaki Slovenac dobio badava (zastonj) od „Matice", kad bi prvi put pristupio kao član „Matici".
„1 ovaj predlog odbora „Matice Hrvatske" bje s odobravanjem od gg. članova saslušan, i glavna skupština ga bez primjetbe i jednoglasno odobri i usvoji." (Glej „Izvještaj Matice Hrvatske" za godinu 1884, str. 30. 31.)
Ni dvojbe, da bode ta znameniti sklep — o katerega izvršbi se marljivo deluje — veliko pripomogel k popolnemu zbližanju slovenskega in hrvaškega naroda. S tem pa si bode „Matica Hrvaška" v življenji obeh narodov postavila najlepši spomenik.
Fr. K. Negović.
Pogled po slovanskem svetu.
Slovenske dežele.
Slovenskih uradnikov ne more trpeti ravnateljstvo južne železnice na slovenski zemlji, ako količkaj podpirajo narodno gibanje. To sklepamo iz tega, da je znanega iskrenega rodoljuba in neutrudljivega delavca na narodnem polji, gospoda Ivana Resmana, premestilo koncem septembra iz Trsta v Alo. „Hundert Meilen vom windischen Lande" —- bilo je nekdaj glede narodnih profesorjev načelo ministru Stremayerju ; sedaj si je pa menda to načelo osvojilo ravnateljstvo južne železnice glede narodnih svojih uradnikov. Ne škodovalo bi, ako bi kdo poklicanih mož izpregovoril o tem na merodavnem mestu na Dunaji odkrito besedo. Saj so le premnogokrat slovenščine neznajoči uradniki na slovenskih postajah južne železnice pravi oviratelji uspešnega prometa.
Na zadnjem obenem zboru „Slovenskega učiteljskega društva" dne 7. t. m. razgovarjali so se udje, kako naj bi osnovali knjižnico za slovensko mladino. Med
samim učiteljstvom čuti se namreč živa potreba, da je treba mladino privajati čitanju, tako jo blažiti in sploh širiti krog slovenskega čitajočega občinstva. Misel je v vsakem oziru preizvrstna, da nam o njej ni treba obširneje govoriti, zato le želimo, da bi to misel podpirali vsi učitelji, kajti že njih število je toliko, da smejo upati povoljnega uspeha. Kdo naj bi izdajal knjižnico za mladino, o tem se bode pomenil odbor, voljen v ta namen. V tem odboru so gospoda: Ivan Vrhovnik, Anton Aškerc, Knaflič, prof. Hubad, A. Funtek, Gabršček, Bohinec, Kralj, Unger, Rakuša in J. Lego. — Posebno nas je razveselilo, kar smo zvedeli na občnem zboru, namreč, da je društvo v zvezi s češkimi učitelji in da mu je g. Lego poslal nekaj čeških knjig, iz katerih bi se dal marsikateri sestavek posloveniti in priobčiti v knjižnici za mladino. — Treba je še omeniti, da so v odbor „Slovenskega učiteljskega društva" bili voljeni ti le gospodje: Ivan Boršt-
Štev. 20.
SLOVAN.   *s~
319
nik, Fran Govekar, Fran Leveč, Andrej Praprotnik, A. Predika, Srečko Stegnar, Ivan Tomšič in Andrej Žumer. Zabavni večeri „Pisateljskega podpornega |
društva" bodo se spet pričeli. Prvi zabavni večer bode dne 16. t. m. v steklenem salonu čitalnice ljubljanske; začetek ob osmih zvečer. — Dolgi zimski večeri združujejo vse ude vsake rodovine v sobi, kjer se. pogovarjajo o svojih potrebah in si pripovedujejo svoje izkušnje in dogodbe. Baš isto potrebo čutijo tudi tisti možje, kateri se bavijo s pisateljevanjem, torej v obče pisatelji. Treba je, da se združujejo, da si izražajo svoje misli in da se osredotočujejo v svojem književnem delovanji. To sredo-točje v Ljubljani zadnja leta razpada, ali se bode spet razširilo, ako bode dobre, poštene volje, bratske odkritosrčnosti, idejalnega mišljenja in nazorov o naši domovini, o naši književnosti, torej tistdi pogojev, kateri omogo-čujo skupno druževanje, kajti sebičnost razjeda skupno delovanje. V to ime želimo, od vsega srca želimo, da bodoče „Zabavne večere" nadahne duh idejalni v korist našemu« uzajemnemu delovanju.
Kongresa orijentalistov v Beči udeležil se je tudi Slovenec profesor dr. K. Glaser. Naš učeni rojak je tudi govoril na tem kongresu, kateremu je izročil oba zvezka „Indijske Talije" in je tako uveril z vseh strani sveta orijentaliste, kako se tudi narod slovenski zanima za orijentalske jezike in književnost in da je v tem pogledu jednak vsem prosvetljenim narodom. — Glede na | to priredili so Slovenci in Hrvati g. dr. Glaserju na čast banket, katerega se je udeležilo še dokaj drugih Slovanov.
Družba sv. Mohora razpisuje za leto 1887.
naslednja darila: 1. Dve sto in deset goldinarjev za šest krajših izvornih povestic, vsakej po 35 gld. ki mora obsezati vsaj pol tiskane pole; 2. Sto in štirideset goldinarjev za četiri poučne spise razne vsebine, za vsak spis po 35 gld., isto tako pol tiskane pole.
Dijaška kuhinja na Ptuj i. — Stajarski neni-
čurji in Nemci posnemajo pridno vzgled nečlovečanstva mestnega zastopa graškega. Vsak teh nemčurjev pravi, ako pride k njemu Slovenec: Ne dam ti nič, ker si Slovenec. Podlejšega mišljenja ni še gotovo iznašla narodnostna strast in bolj razdivja nega in barbarskega naroda gotovo ni, nego so baš stajarski nemčurji. Zgodilo se je tudi, da je slovenski dijak prišel k Nemcu pr -sit pomoči, in ta ga je zavrnil : Ne dam ti nič, ker si Slovenec. Uvidevši tedaj žalostno stanje slovenskih revnih dijakov, začeli so domoljubi po Stajarskem snovati dijaške kuhinje; jedim so že osnovali vrli Ptujčani, a bode jih potreba osnovati tudi v Mariboru in Celji. Ljudomili gvardijan, č. g. o. Benedikt Hrtiš na Ptuj t, dalje v samostanu oo. minoritov kuhinjo in vse za to potrebne prostore. V ti kuhinji dobiva vsak dan hrano do 22 dijakov, in troški za vse šolsko leto iznašajo okolo 750 gld. Bes dolžnost je vsakega imovitejšega Slovenca, da podpira revne dijake ne samo iz človekoljubja, ampak tudi iz tega uzroka, ker vidimo, da nam jih zametajo nečlovekoljubni nemčurji in Nemci. Peščica ptujskih rodoljubov ne more nositi tolikega bremena, zato je treba, da jim pomagamo. Darove v denarji ali viktualijah (žito, repo, fižol, krompir itd.) prejema radovoljno č. g. o. Benedikt Hrtiš na Ptuji.
Nove knjige. „Družba sv. Mohorja" obogatila je našo književnost s šesterimi popularnimi knjigami, in te so :
1. „Življenje preblažene device in Matere Marije in njenega prečistega ženina svetega Jožefa. Popisal Janez Volčič, duhovnik ljubljanske škofije. Izdala in |
založila Družba sv. Mohora v Celovcu. V. snopič. 1886." V 8°. Str., 144.
2. „S mamice ali romanje v nebeško kraljestvo v Marijinem mesecu. Spisal Ludovik Škufca, duhovnik ljubljanske škofije. Izdala in založila Družba sv. Mohora v Celovci. 1886. Natisnila tiskarna Diužbe sv. Mohora v Celovci". M. 8°. Str. 283.
3. „üben a zgodovina za slovensko ljudstvo. Spisal Josip Stare, kr. profesor višje realke v Zagrebu. Izdala in založila Družba sv. Mohora v Celovcu. XI. snopič. 1886. Natisnila tiskarna Drržbe sv. Mohora v Celovcu." — V. 8". Str. od 281—472.
4. „Slovenski pravnik. Poduk o najpotreb-niših zakonih. Spisal dr. Ivan Tavčar, odvetnik v Ljubljani. Izdala in založila Družba sv. Mohora v Celovcu. IV. snopič. 1886. Natisnila tiskarna Družbe sv. Moliora v Celovcu." 8". Str. od 401 do 496.
5. „Slovenske večemice za poduk in kratek čas. Izdala in založila Družba sv. Mohora v Celovcu. 40. zvezek. 1886. Natisnila tiskarna Družbe sv. Moliora v Celovcu." M. 8". Str. 12/. — V Slovenskih večernicah so naslednji sestavki: „Troje angeljsko češčenje". Povest. Spisal dr. J. Vdšnjak; „Svetinja". Pesem. Go-razd; „Pobożna predica". Poslov Fr. Krek; „Kako človek na naši zemlji stanuje". Spisal Janko Pajk; „Kriva prisega". Povest; „Nękaj dobrih svetov za hišo in dom". Spisal F. H.; „Pripo-vedke"; „Prevzetni hlapec". Pravljica; „Naš vsakdanji kruh". Spisal A. K.; „Delopust in kmet". Pesem;  Smesnice ; Opomini.
6. „Koledar Družbe sv. Moliora za navadno leto 1897." V. 8'. Otr. 93. — Koledar ima to le vsebino: „Ni vse zlato, kar se sveti". Spisal Fr. Erjavec; „ü koleri". Spisal dr. J. Vošnjak; „Hodite pridno na pošto!" Spisal lv. Vrhovec; „C. k r. poštne hranilnice, izvrsten pomoček kupčijst.vu in velikim družbam." Spisal Anton Koder; „Br a m ben e postave". Sestavil Anton Koder ; „ Z a č a s ? o o p r o š č e n j e od hišnorazrednega davka. (Pečna štibra). Spis.il Tone iz Gošče; „Razgled po svetu". Spisal Ig. Žitnik; „Svoji k svojim!'; „Narodni pregovori." Nabral J. Sk. ; „Zbirka gospodarskih, zdravniških in drugih skušenj. Po abecednem redu nabral Fr. L., in Imenik udov Družbe sv. Moliora.
Dražba je imela 31.687 udov, torej za 2096 več novih udov. Matica ima gotovine 17.675 gld. 79 kr., v obligacijah pa 2oO gld.
Krajearska družba za „Narodni Doni". Razgovor od 4. t. m. Odbor sklene nekaterim posebno marljivim poverjenikom za njih uspešno delovanje poslati zahvalna pisma in jih prositi, da še v prihodnje ostanejo družbi jednako naklonjeni. Odbor uzame z veseljem na znanje, da je dobila družba od večjega števila odličnih slovenskih veljakov jako simpatične pismene pozdrave. Odbor sklene ostati pri dosedanjem običaji, da družba objavlja začeLkom vsakega meseca izkaz o došlih doneskih zadnjega meseci; temu izkazu naj se vs.de| pristavi kratko poročilo o popolnomi razprodanih knjižicah in o stanji razprodajanja sploh. Pozive zaostalim poverjenikom treba nadaljevati. Doslej je bilo razposlanih 105 takih pozivov s 36 ugodnimi in 2 neugodnima odgovoroma. Poverjenike, ki v določenem jim obroku niso poslali nobenega odgovora, pozval bo odbor novic. Razposlanih je bilo doslej 575 knjižic, izmed njih 491 krajcarskih in 84 desetkraj-carskih; popolnoma razprodanih 117, nekoliko razprodanih 64 ; v prometu še 458.
Ostali slovanski svet.
Pogled na srbskohrvaško književnost. — vanku Franje Kuhača, 2) Informato ri u m „Hrvatski književno pedagogijski zbor" dogotovil je za to Amosa Komenskoga in 3) Dobru kućanicu Davo-leto svoje književno delo in društveniki dobodo: 1) „Pje- j rina Trstenjaka. — Zbor ima za tisek pripravljeno
320
h* Slovan, ?-
Štev. 20.
delo Tomasejevo : „Misli ob uzgoju" (prevod Fab-kovićev), ali ga ne more izdati še letos. —
„Priručni rječnik sveobčega znanja" ili mala hrvatska enciklopedija. Svežčič 9-11. (Belgae — Bourdalone). Dr. Ivan Zoch i Josip Mencin. U Osieku, 1886. Tiskom Dragutina Laubnera. Ciena svežčiču 40 nov.
Srbskih časnikov izhaja letos 42.   Ti so:
1. Politični: „Zastava", „Branik", „Naše Doba" in „Srpski Narod" v Novem Sadu; „Srbobran" v Zagrebu; „Srpski List".v Zadru; „Glas Dubrovački" v Dubrovniku; „Odjek", „Samouprava", „ Videlo", „Nova Ustavnost", „Beogradski Dnevnik", „Novi Beogradski Dnevnik", „Srpske novine" (uradni list) in „Novine beogradske opštine" v Belemgradu ; „Šabački Glasnik" v Šabci; „Glas Crnogorca" na Cetinji; „Sarajevski List" v Sarajevu.
2. Zabavno poučni in slovstveni: „Straži-lovo", „Javor" in „Ženski svet" v Novem Sadu; „Gusle" v Belemgradu; „Bosanska Vila" v Sarajevu; „Srpkinja" v Pančevu.
3. Slovstvenopoučni: „Letopis Matice Srpske" v Novem Sadu ; „Srpstvo", „Glasnik" in „Godišnjica Cu-pićeve zadužbine" v Belemgradu.
4. Šaljivi: „Starmali" v Novem Sadu; „Brka", „Munja" in „Grbonja" v Belemgradu; „Draškov Raboš" v Spljetu; „Zolja" v Mitrovici.
5. Krajevni: „Bačvanin" v Somborn; „Sadašnjost" v Velikej Kikindi; „Pančevac" v Pančevu; „Glas Naroda" v Starem Bečeji ; „Niske Novine" v Niši; „Zlati-bor" v Kragujevci.
6. Strokovni: „Težak", „Učitelj", „Starinar" in „Pravo" v Belemgradu; ..Glas Istine" v Novem Sadu; „Školski List" v Šomboru; „Istina" v Zadru: „Gudalo" v Velikej Kikindi.
7. Otročji: „Neven" v Novem Sadu: „Golub" v Somborn ; „Srpče" in „Mala Srbadija" v Belemgradu.
8. Poleg tega izhajata še v Zemunu lista „Srbinovi zapisnici" in „Rodoljub", ki se ne dasta uvrstiti v nobeden dosedanjih oddelkov.
Med političnimi časniki so najrazširjenejši in naj-uplivnejši „Zastava" , katero je ustanovil dr. Svetozar Miletič in jo vodi sedaj njegov zet, energični in velena-darjeni Jaša Tomić, „Branik" , glasilo liberalnonarodne stranke pod vodstvom Dimitrijevičevim in „Novi Beogradski Dnevnik", ki se odlikuje z raznovrstno vsebino in ima jako mnogo inseratov. Ta poslednji list urejen je po velikomestnem načinu; posebnost pri njem pa je, da stoji za celo leto — dasi izhaja vsak dan na celej poli največje oblike — samo jeden zlat ali po priliki šest goldinarjev.
Izmed ostalih listov omeniti nam je posebno „Stra-žilova", okolo katerega se zbirajo najboljši srbski književniki; „Starmaloga" zaradi dobrega humorja in pereče satire: „Brke" zaradi izvornih, jako dovtipnih slik in pa ilustrovanega „Nevena", kateri jako izvrstno ureja najboljši srbski pesnik, na Dunaji živeči Zmaj dr. Jovan Jovanović.
Priljubljenega srbskega pesnika 31 i to Po-
povića dohitela je grozna nesreča. Vrli pesnik je zblaznel in so ga odvedli v Budimpešto, kjer se bode zdravil v Švarcerjevem zavodu. Za uzrok bolezni ne ve še nišče. Zadnjo pesem donaša mu „Javor". Dal Bog, da bi se mu povrnilo zdravje na korist narodu srbskemu !
Žalostno srbsko šolstvo. — V zadnji številki
smo naznanili Vlad. Kariča knjigo „Školovanje u Srbiji i njegovi rezultati", a danes naj navedemo vsaj nekoliko podatkov, kateri nam razjašnujejo prežalostno stanje srbskih šol. Pisatelj nam pripoveduje, da ima 175.000 Turkov iz Rumelije 763 šol, 580.000 Bolgarjev iz Ru-melije 890 šol, a neodvisna kraljevina Srbija ima za svoja dva milijona prebivalcev le 631 šol, in še te šole so z večine prazne ali pa se njih učenci prav nič ne uče, o čemer se je uveril sam pisatelj teh vrstic. Te številke govore ali kriče preveč, da ne potrebujejo nobenega pojasnila. Vidi se, da mlada kraljevina, ki propada tinan-cijalno globočje od dne do dne, odkar je zagazila s svojo nepraktično politiko, da ta kraljevina ne stori nič niti za prosveto svojih podložnikov. Vse večja temota, vse večje neznanje širi se po deželi ; mladi ljudje ostavljajo šole s praznoto v srci in v umu ; sedanja vlada kvari učitelje in odstavlja take, kateri niso njenega mišljenja. Tako se odgaja brezznačajnost na vse strani, le jao narodu, kateri mora prenašati toli teške izkušnje in kateri mora trpeti zarad nekoliko zaslepljencev. Toda mi upamo, da bode blagi genij, ki je vodil srbski narod veke in veke še v težjih neprilikah, izvel srbski narod iz te temote na solnce božje!
Cehi zmagujejo ! Najzanesljivejše priče o tem
so — Židje. Leta in leta so se borili Abrahamovi sinovi zoper češki narod in njega svete pravice. V prvih nemških vrstah so stali in neizberčni so bili v napadovalnem orožji. Zdaj jim je jelo padati iz rok. Spoznali so, da Cehov ne spravi pod-se nemška peta. In sad spoznanja je izpreobrnenje k češki narodni ideji. Znano je, da je že nekaj časav na praškem vseučilišči društvo čeških akademikov — Židov. septembra t 1. pa se je slovesno otvorila prva češka sinagoga v Pragi. V slavnostnem govoru je opominjal dr. Salomon Žalud navzočne Žide „k ljubezni do naše mile vlasti češke5 v kateri smo rojeni in vzrejeni, s katero zdavna delimo dobro in zlo, slasti in bridkosti, k ljubezni do bratskega naroda češkega, s katerim hočemo in bodemo korakali k svobodi, kateri nas bode kakor ona kerubina čuval s svojimi krili — — kakor delež svoj proti neprijatelju, naj pride od ko-darkoli."
Slovaški slikar Dominik Skuteckv dela že
od leta 1875. v Benetkah Skuteckv je žanrist in si je pridobil že lepo ime. Znana angleška tvrdka v Londonu, Wallis, naročuje stalno pri njem slike.
Knez Meščerskij napravil je mnogo ropota
s svojim izvrstnim romanom iz društvenega življenja : „Žene p et r o g r aj s k e g a društva". Ta roman, ki je preložen na mnoge evropske jezike, imajo zdaj tudi Hrvati v svoji prelogi. Ta sijajni uspeh vzpodbudil je pisatelja, da je nadaljeval svoj roman in da je dve glavni osobi iz rečenega romana opisal v novem romanu: „Kne-ginja Liza in Gri-Gri".
Za Bož. Raičev spomenik
prejeli smo dalje:
od veleč. gosp. Emanuela Rotta iz Radeč .   gld. — .50 kr.
Zadnjič smo izkazali.......     „    5.—  „
vkup torej...........gld. 5.."it) kr.
Opis denašnje slike: „Začetek romana" priobčili bomo prihodnjič.
Slovan" izhaja 1. in 15. dan vsakega meseca.   Cena mu je za unanje naročnike za vsé leto 4 gld. 60 kr., za polu leta 2 gld. 30 kr. m za četrt leta 1 gld. 15 kr. ; za ljubljanske: za vse leto 4 gld., za polu leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. ; za dijake pa: 3 gld. 60 kr. _   Posamične številke se prodajejo po 20 kr. — Naročnina, reklamacije in inserati naj se pošilajo upravništvu,  dopisi pa uredništvu na kongresnem trgu štev. 7.   Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo in rokopisi ne vračajo. — Za inserate se plačuje za navadno dvo-stopno vrsto, če se tiska jedenkrat 8 kr., če se tiska dvakrat 7 kr., če se tiska trikrat 6 kr., če se pa tiska večkrat, po dogovoru.
Tisek „Narodne Tiskarne". — Izdajatelja in lastnika: Ivan Hribar in dr. Ivan Tavčar. — urednik: Anton Trstenjak.