600
FR. SVETLIČIČ:
UKLETI GRAJŠČAK.
red' Ulake, planine nad Zgornjo Vrhniko, jebrdo silno strmo in vse zaraščeno ; na njem je razvalina gradu nekdanjega, ki ga je kletve sila do tal razrušila.
Prebival v njem grajščak je brez
žene in otrok, po risje trdosrčen in drzen
krvolok, ki, z ropa se vrnivši, je v hramu
mirno spal, in ki se ni človeške, ne božje
roke bal.
Nameni v grad samotni berač se
neki dan, prihrope na dvorišče ves spehan
in potan; beseda se mu trese, kolena se
šibe, ko stopi pred stanico in prosi
vbogajmč.
„Poberi se spred mene", grajščak
zadere se, „ lenuh, ki nisi vreden, da zemlja
nosi te; postopati v mladosti ti bilo je
ljubo, sedaj pa trpi lakot, ki davi te
zat6.
Mar vidim, da mi strela poslopje vpe-
peli,
da mi zaklad predragi-jpod zemljo ves
speri,
ko da bi dotaknile se tvoje ga roke,
če tudi mi živeti   do sodnjega je dne."
„„Gorje ti, trinog!"" seže berač
v besedo mu in govori, da stresa zidovje se
gradu —: „„Odvzet ti bo zaklad tvoj, al'
braniš ga al' ne, ker vedi, ura tvoja iztekla se
ti je.
Ko to izusti, urno v dolino se
spusti in stopa tako ročno, da se grajščak
reži. Al' zdajci, ko bi trenil, se potemni
neb6, in mine ga rezanje ter gleda v
zrak srepo.
Nebo pravično culo je kletve
tvoje glas, in bliža se osvete   njegove strašni
čas : Prej ko zaide solnce, razvalil se
bo grad in nesel te z višine z zakladom
vred v prepad.
Spod sipčnega razmeta o zoru
slednji dan, spremenjen v kačo studno, izlezel
boš na plan in vlekel se na brdo po bregu
sem ter tje, da pomniš kletev svojo do 'zvolje-
nega dne.""
Oblake črnosive vetrovi pri-
pode, in v gromonosnih kopah nad Ulako
vrte; čim dalje bliže sliši bobnenje
votlo se, čim dalje  huje  gora v korenu   se
maje.
Naenkrat se zabliska, da vzame
skor' mu vid, udari strela močna in razleti se
zid, porušen v šibre drobne, se vdere ž
njim vred grad, kot mu berač pretil je, po plazovo
prepad.
Na grobljo, ki prerašča jo mah že
mnogo let, še dandanašnji hodi se studna kača
gret; kdor sreča jo, se vrne, pobegne
mahoma, da srce, groze tesno mu jedva
sopsti da.