Pregledna razstava Tomaža Gorjupa Tomaž Gorjup je s pregledno raz- osredotočenje na oddvojeni predmet, ki Likovna stavo v ljubljanski Mestni galeriji zajel je samozadostno ustrezal slikarjevemu umetnost slikarska in risarska dela, ki so nasta- hotenju, z več stopali, nogami se je jala od leta 1981 do 1986. Ze od začet- slikar pomaknil v krog širšega koncep-ka se Gorjupovo slikarstvo razodeva ta življenjskih soodnosov in spoznanj, kot samosvoje izrazno dejanje, v mar- Če je vmes sled nadrealnega, to ni sičem sveže v izpovednosti in miselnem rezultat »psihološkega avtomatizma«, območju. Brez posebnih zadržkov se marveč slikarjevega ozaveščenega poda reči, da je njegovo slikarstvo zraslo dajanja. Del kot namig na celoto, ven-v opreki z dokaj poudarjeno post- dar je ta del stopala, noge, golena le avantgardo, ne da bi bil sledil novemu povrhnjica, lupina, iz katere zija temina realizmu ali sicer prisotnim težnjam v in asociira grozotno izpraznjenost, člo-naši sodobni slikarski pojavnosti. veško nemoč; šivi, razpoke, zevi pa so Sedanja razstava Gorjupovih del nam vse prej kot znamenja harmonije in odpira razvojni lok slikarskih preoku- morebitne popolnosti. Deziluzija. Pri pacij. Če se za hip pomudimo v spo- takem izražanju bi prostorska značil- minu pri sliki, ki sedaj ni vključena nost delovala moteče, med eksponate, namreč asketsko po- Slikar je v tem sporočilnem izraža- stavljenem paru čevljev v praznini in nju dosegel nekaj zanj simptomatične- sivini, potem tem bolj očitno sledi, ga: lupinasti deli teles so oblikovani z kako se slikarjev napor povzpne do občutkom za skladno, več ali manj presegajoče predmetnosti, do človeških proporcionalno upodabljanje, lupinasta lupin, z nadihom nadrealnega, ko sprva parcialnost človeškega telesa pa ustvar- neki delež označuje celoto, da bi potlej ja notranjo napetost in disonančni rez. prišel do spete, sklenjene človeške fi- Tako ga slikarsko hotenje vodi od guralike. Če je par čevljev evociral Izgona iz Utopije, Srečanja, do Vivos pomisel na van Gogha, ne gre tega Voco, ko je leta 1983. pričel upodab- pojmovati drugače kot Gorjupovo od- ijati celovite figure; resda še s šivi, zivnost na izrazito sodobni čas. razpokami, a v izrazitejši medčloveški Od Naselitve, Prisotnosti, Korakov povezavi možnosti ali nemožnosti glob- nemožnosti pa je Gorjup opustil asket- jih relacij. Ti liki od daleč spominjajo sko redukcijo na predmet v izpraznje- na renesanso v figuriranju oziroma v nem prostoru, čeprav še vedno ohranja določenem smislu v novodobni »ideali- potrebo po bitnem, poudarjenem; pri- zaciji«; vendar gre tako kot prej za čel je multiplicirati stopala, toda kot izrazito sodobno asociativno upodab- lupine, jih podaljševati v lupinaste dele ljanje in miselnost. Tudi tu so razpoke, nog, dele telesa. S tem je prerasel preseki, sestavki kot naznanilo človeške 853 854 krhkosti, utesnjenosti, minljivosti. Sisi-fos se ne napreza z ogromno, težko skalo, njegova muka je jedro (nucleus), nerazrešljivost sveta kot takega, absolutne spoznavnosti kratkomalo ni. Barve so intenzivne, brez posebnih prehodov, kot predmetni svet je slikar tudi barvo uporabil simbolno, kjer se mu je zdelo potrebno. Gorjupov povratek k antičnim temam, h krščanskim zgodbam, k odmevnosti na literarna dela je nastal mimo historiziranja, v ospredju pa so vprašanja o nekih temah, rekli bi stalnicah, ki se tako ali drugače pojavljajo v različnih dobah; Gorjup želi ostati odmevno prisoten tukaj in zdaj. Govoriti se da o manierizmu, kar pa ni treba razumeti pejorativno. Treba bo šele natančneje opredeliti naravo Gorjupovega manierizma. Poprej intenzivne barve, dostikrat s simbolično valenco, postanejo sedaj prosojnejše, blage; medsebojna barvna razmerja so znotraj risarskega zarisa brez vsakega odražanja anatomije, predmeta, čeprav so tesno povezana z njim. Pri upodabljanju telesa je Gorjup sledil obvladovanju telesnih delov v večjih sklopih, z jasno linijo, znotraj tega pa je postala krožnica vse bolj prisotna. Od leta 1985 pred nami ni več lupina človeških teles. Vse od Parisove sodbe, Hibris, Odiseje, Samsona in Da-lile, Prokrusta gre torej za človeške povezave, znotraj tega pa za razmerja, spoznanja in misli, ki so od davnine navzoče, vsakikrat v zgodovinskem času po svoje, pri Gorjupu pa sodobno in z amalgamom skepse. Razum- Igor Gedrih ljivo je, da Gorjupa ne zanima zgodovinska patina, primarni mitološki refleks. Že pri Suzani in starcih je očitno, da ne gre za klasično napetost, izraženo v prizoru s hotljivimi in slado-strastnimi starci ter preplašeno, deviško Suzano. Suzana je pri Gorjupu prej postfreudistična, dozorela in odločna ženska, namesto starcev pa ji stojijo nasproti neodločni možje — kar odpira povsem drugačno videnje in so-odnosna spoznanja. V teh in drugih slikah je Gorjup kljub videzu umirjenosti, kljub videzu določene »idealiza-cije« človeka, vsaj potiho nemiren, niso mu potrebna silovita znamenja dramatične napetosti (v baročni akciji), ampak z videzom relativne umirjenosti, zagotovo pa zbranosti razpira širša, usodnejša vprašanja o sodobnem času: o pogumu in žrtvovanju, o smislu in nesmislu človeške reve, o vzgibih, ki so ponavadi prikriti in vdirajo na dan, o mikavnosti in poželjivosti. O nasilju. Ne le fizičnem. In še o čem. Nemogoče je prezreti Gorjupov občutek za esteti-cizem, pa pridih erotičnega. Slikar obvladuje skrbno kompozicijo, pri tem se ne boji presekov, včasih znova detajlov. Kompozicija pa je vedno razgibana, o čemer se lahko prepričamo tudi pri njegovih risbah. Smisel za bistvo, za skrbno izdelano linijo spremlja Gorjupa tako pri risbi kot pri sliki. Gorjupova pregledna razstava nas znova opozarja na avtohtonega umetnika, čigar slikarsko in risarsko delo zgovorno kaže iščočo osebnost. Igor Gedrih