Ukradena nevesta Reimmichlova povest podomačena 10 .-••-Najbolje bo, da se vrneva,« je menil Florijan. »Dobro, Florijan! Ampak veš kaj? Peljal me boš samo do apnice. Tam boš obstal, jaz pa pojdem peš kar naravnost domov in se uležem in grem spat. Piši me v kapo vsa svatovšeina! Petra in njegove tovarišije pa ne pogledam več, dvajset let ne pogledam nobenega ne, to ti rečem.« Hitro sta popUa vino in se zasukala proti domu. Nista še bila tri kilometre daleč, kar začujeta za sabo tututujanje nekega avtomobila. Ta se je naglo bližal, zavrl in obstal tik voza. Tudi Florijan je ustavil. Iz avtomobila je pomolil Črni Peter svojo okroglo glavo in zavpil: »Hoj, kod pa se vidva potepata?« »Tam, koder se največji osli klatijo,« je siknil Lojz. »Kje pa imata nevesto?« »Predala sva jo za par stoglejev.« »Ne gobezdaj! Vidva morata vendar vedeti, kje je nevesta.« Lojz, ki je menil, da si Peter norca brije, je po bliskovo segel v avto in hotel Petra za ušesa. Ali uheli mu je ušel in prijel je le Petrov klobuk; maknil ga je prijatelju z glave in zalučal daleč v polje. Peter ni bil nič bolj počasen, mahnil je Lojza po glavi, da se mu je trdi klobuk usedel in zdrknil prav do brade. »Osel!« — »Bik!« sta se drla oba hkrati. Drugi pa so vpili: »Hoho, pamet, pamet! Ali se bosta stepla, poba?« Medtem ko si ;'e Lojz potiskal klcbuk čez nos proti vrhu glave in je poštni Janez šel po Petrov klobuk, je Peter odprl vratca pri avtomobilu. V njem je bil le še Jošt, neveste pa nikjer. »Kje pa imate nevesto?« je vprašal Florijan. »To vpi-ašava midva,« je odvrnil Peter. »Midva je nisva več videla, odkar ste jo vi odpeljali.« »Ne napletaj se nam! Vidva sta nam go v Borovljah pobrala.« \ »Saj v Borovljah še bila nisva.« »Kje pa tedaj?« »Do Bele in na to stran do Hruščice.« »Kod pa še vse za božjo voljo? Ali sta mislila, da gremo na Kitajsko z njo?« »Ne na Kitajsko, ampak tja, kjer so taki norci doma, ti falot ti, jezični,« se je zdajci zadrl Lojz, ki ie srečno pi-itiščal klobuk čez svoj opeti nos. »Tiii, ne jezikaj mi preveo, sicer ti tako prismolim, da ti bo nos v goltancu obtičal,« je zapuhal Peter. »Dosti mi je tvojih norcev; med nama je vsega kraj.« »Kaj sem ti stcril?« »V Mohliče si me speljal, da se mi ves svet smeji.« »Saj mi smo že bili na poti v Mohliče. Ali nevesti to ni bilo po volji. Hotela je po vsej sili v Borovlje.« Oglasil se je še Jošt in pomagal Petru: »V Borovljah, je dejala, ima prijateljico, s katero sta skup ? šolo hodili. Hotela jo je obiskati.« »Katera je ta prijateljica?« »Močnikova Hanca. Pri sodniku služi.« »Zakaj niste potem pustili nobene pošte, da bi vedel, kam greste?« »Saj smo jo — pri Končniku na Hruščici,« je pojasnil Peter. »Ah, zakaj pa ne kar pri gospodu škofu v Celovcu, ha?... Kaj pa ste v Borovljah imeli tako dolgo opraviti?« »Tii nas je nevesta hudo potegnila,« je pripovedoval Jošt. »Komaj smo pri Zvonarju sedli, je šla, da bi obiskala prijateijico. Rekla je, da se bo prej ko mogoče vrnila. Minula pa je ena ura, minuli sta dve uri, neveste pa ni bilo od nikoder.« »Kaj pa, da niste šli za njo?« »Saj smo! Ali nikjer je nismo mogli najti. K sodniku sploh ni priala. Vse popoldne ni bilo ne kake neveste in sploh ne kake ženske v hišo, nam je dejala sodnikova gospa.« »Hance ta dan ves dan ni bilo, ker je šla domov k materi,« je dodal poštni Janez. »Menda vendar niste neveste izgubili?« »Ob eni smo jo zadnjič videli. Gotovo je že zdav«. naj v Grabnjah pri Poltniku.« »Borovčiči so pravili, da se jc že pred dvema peljala družba svatov v treh vozovih po trgu in vriskala in vpila,« je rekel Peter. »Kdo je neki to bii?« »Mi smo mislili, da si ti, Lojz, s kako fantovsko druščino, da ste nam vi ncvesto pobrali,« je dejal Jošt. »Kako, ko ste mi štreno zmešali in me na drugo pot speljali!« »Ves popoldne sva se vozila za vamd,« je dodal Florijan. »Šele pred eno uro sva prišla v Hruščico.« »Sam zlodej nair. je zmešal štreno,« je godrnjal Peter. »Kaj ste pa počeli tako dolgo v Borovljah? Zakaj se niste takoj za onimi kočijami podali?« je vprašal Lojz. »Podaj se ti za njimi, če so dobri dve uri pred tabo,« se je razvnel poštni Janez. »Nara se pa tudi ni prav nič mudilo, da bi se jim doma dali v norce.« »Ce se le oni prismojeni Tonč ni v to reč vtaknil! To bi bilo pa narobe.« »Bababa,« je ugovarjal Jošt; »Leja ti ja navihana za dve. Gotovo si je nas vse vkup privoščila in je s kakim avtom odkurila sama naaaj.« »Potem pa kar odjadrajte s svojimi smrdljivimi garami in poglejte, če je res tako!« »Lojz, piisedi in se pelji z nami!« ga je povabil poštni Janez; »tako boš prej dorna. Florijan pride za nami.« »Prav nič me ne mika, da bi bil zraven, ko se vam bo vsa vas smejala.« »Tebi, tebi se bcdo krave smejale,« ss je zadrl Peter. »Tebi pa še žabe.« »Naj norce in prisedi!« je silil Jošt. »Nak, s temle črnuhom prismojenim ne se^etn več ne v kak voz, ne za mizo in tudi v cerkvi ne. Naj ga saraega zlodej pojaha na dno pekla!« »Če pa v nebesa pridem, te bom skoz okno zagnal, hehehe,« se je režal Peter. Ali vtem je poštni Janez že pognal avto in —¦ rrrrrr — je oddrdral. Za njim pa je kenkal Florijan z Lojzom. (Dalje prihodnjifi)