List 37.
Moji mili domovini.
(Iz   Danice  od  Zofije  R . . . . ve.)
S tim več, ko sira oddaljena Ah! od mater' svoje drage , Slajš' beseda je milena, Slajši roda pesmi blage.
To je, kar me peti snubi, Negledeč na čut ptujina, Dosti, de moj drug to ljubi In pa mila domovina.
— n.
Naj bo še tak' dobro komu, Kadar v ptnji svet zablodi, Vselej misel k svojmu domu, K zemlji svoj' serce ga vodi.
Tud men' moč ni, zapustiti Drage šege mje planine, Koljko menj pa — pozabiti Jezik sladki domovine!
JL^omovina moja mila , Bajski vertič mje mladosti! Samo v tebi mi je bila Vedno cela slast radosti.
Nepoznavec tje miline, Šege, glasa in navaje Naj poda se v ptujine , Vnel se bo za tvoje kraje.