Bistriška Po teloh lutnja o pomladi je dahnila iz daljav. Zajcla je prisojna brda, razsežne poljane, vršeče gozde in obsolnčene bregovc. V tistih dneh je o&prla svo^ cvet v gozdu, mcd židano rcso in pernatirn zimzelenom, bela roža — teloh. L Ali je pozvonila našitn otročičkom s svojim belim klo-'bukom? — Glej jih olrok zvedavihl — Seve, zunaj je toplo, zunaj sije solnce, in iz jasnih daljav se popenfc pomlad preko trav. Ura je tri, — Otročičkom se mudi, o tako mudi iz šole, Ni prijetno v šolski sobi, kadar kuka skozi okna mehki solnček in kličc in vabi: »Prijateijčki, Ijubčki, vam sijem, za vas grejem zcml/ico!« Ura je tri. Nestrpno mežikajo cčesca, nemirne ročicc sega^o po preluknjanih k!obučkih in brezkrajnih čepicah. Krepak »zbogom«, in vrsta, doiga proccsija, mladih vročekrvnežev se spnsti po široki cesti. Kaj jim šola in kaj seda/ učitcljica, ko jih boža solnček in jih vabijo bcle roie na skritih brdih! v,Po kurjice, po kuriice!« vpijc^o vscvprck. — ¦Prvi je Jancz. Oči se mu svetijo, lica se smejo. Za njim cela kopa — »izvzemši Naccta, Stanka in Pavla, Doraov morajo -— sirotice, kcr nimajti dobre mamice, ki bi oblažila o*ct»vo strogost s svojo mchko bescdo. Visoko pod ncbo se vzpcnja hribovita stena. Čisto v vrhu je podobna razsckani planinski špici. Divje, razjedeno ji je skalnato telo, Čas je zarisal rane po njej, dež )5h je izpiral, »Ne, tja gor ne gremo!« se oglasi Janez. ^Tam ni kurjic in tudi ne rdeče rcsc. Po stezi in potcm na desno in na levo.« — Usta zavriskajo, srca zapojo. Kdo bi ne bil vesel? Živa pomlad je v njih, živa pomlad hodi ž njimi. V očeh jim vriska, v srcu jim poje, na nebu se jim smeji solnce, izpod zeJenja )ih pozdravlja tisoč belih in rdečih cvelov. »Po stezi za menoj!« vpijc'Jancz, poveljnik mladih pustolovcev. Kdo bi ga ne slušal, korenjadka? Vclik je, največji izmed vseh. Širokoplečat, zdravih lic in srčno dobrega pogleda. Steza, mehka in rjavkasta, sc ostro odrisuje od zasneženih travnikov. Prcko smvajočih trat, eez napol žasnežene travnike, mimo žuborcče vodice ftiti daJfc in dalje —- v zeleno' reber. Tja gor grc med zasanjane smreke in sirotne gabre, na tista prisojna brda, kamor je zavela čisto naskrivoma pomlad, kjfer jc zapela čisto raKlo, komaj v snu svojo lcpo pesem, Komu jo je zapela, za koga posula iz svoie zlate košarice belorož-natih cvetov? — Ej komu drugemu nego otročičkom — živi pomladi. 1 Gorenjei nazivajo teloh (helleborus niger) k u r j i c e. »Ho, hop!« — Janezov glas odmeva na daljavo in širjavo, kakor povelje je zasckalo med vesclo vriskanje in glasno pesem. Kakor metulji so zardela lica odSrčala na desno in levo. Oči zro, cči božajo in pijo! Rožnata barva /e dahnila na oči in Hca, pomladania slutnja je objela srca, Belorožnati cvetovi bleste med zelenjem, židana resa kima. Smreke šume, bori vztrepetavajo, sirotni gabri pa drhte v polsnu z golimi rogovilastimi vejami. — Ali čutijo v svoji dre-mavici pomlad, ki plava tako blizu njih? — Bele rože vabi^o, židana resa kliče. »Otročički, Ijubčki, očesca so odprta, telcsca belo oblečena, in naša pesera je sladka — oi poslušajte jo!« Torbice so odleteje v travo med topeči sc sneg, kolena so se upognila, roke božajo c\ele čisto rahlo, prav ljubeče, in drobni prstki segajo po deviških telescib in trgajo rožo za rožo —------- Bogata pesem zveni. Kipcče vriskanje nosi odmeve v dolino. Bele rože in rdeča resa, vse se priklanja mlademu življeniu, živi pomladii — Sama pomlad, neizmerno lepa in čudovilo mehka, plava preko rebri, budi rože in vriska do neba, In solnce se ji odziva, zJato, mehko in toplo. »Ho-hop!« od Ievc proti desni. »Ju-hu!« od desne proti levi. Torbe na rame, belo cvetje v rokel Pod gabrotn stoje vcseljački pomladanski. — Kaj jc lepše? Ali tisti zornobelt cvelovi med židano, krvavosladko reso z zlatitni očesci ali tc žive, blcstečc zvezdice; ki svetijo izpod klobučkov in čepic, žaraetna Hčeca in sladka ustka? O, oboje je lepo, globoko lcpo, čudovito mehko, da bi človek objel z rokami in ponesel v svo^ skriti, samotni dom, da bi ubranil pred črno nevihto, pred hudo uro... V obojem se smeji srcča, v obojem vriska pomlad, kipi zdravo življenje, vroč ogenj. Na klobučkih se sveti teloh, iz gumbnic žari resa, v rokah se tresejo beli cvctovi med živo krvjo ži-dane resc. Pomlad nosijo ofroci domov v rokah, pomlad v očeh, pomlad v srcih. In v nizkih sobah bo zadišalo po pomladi, po rožah . .. O dolgo, še dolgo naj jim pozvan^a pomlad, raj jim cveto bels rože!... Dan se spaja v večer. Rožnata zarja obliva Karavankc. Zasneženc čeri in razjedene grape odsevajo v rožnatem sijaju. Sava, vsa blesteča, tcče svcčano skozi večerno šumenje, gozdovi se potapljajo v noč, polj/anc se zakrivajo v temo, Jaz mislim na pomlad, ki jo slutim v trepetu večerne zarje vrhu slemžn. V srcu pozdravljam rože, ki mi jih prinesc v naročje, drhtim po zvončkih, čakam vijolic . .. Kdaj se povrne/o rosnooki, pomladni cvetovi? Pred vrati šepetanje. Kdo je? Bojcče trkanje .. . Naprej! — »Dober večer, dober večer!« Beli cvetovi drhte v ročicah, svetle oči bleste pred menoj. »Hvala lepa, hvala lepa!« Čisto rahlo, kakor duša v svetišče k svojemu Bogu, ie zavela v mojo izbo pomlad. Otroci so jo prinesli v žarečih očkih in {o v belih rožah razgrnili po mizi. Kakor sanja je zavela mimo mene , , . Na mizi leže cvetovi rosnooki, rožnati. Božam jih in skrbno poslušam Irepet zornih listkov. Saj je v njih pozdrav iz daljnih krajev, pozdrav pomladi. Otroci za pomlad — zahvaljeni! Vi ste mi jo prinesli poln naročaj — v trepet tch večernih sanj.