List 13.
Politiški oddelek.
Velika noč.
Pričli so lepi velikonočni prazniki in v srca človeška se vsaj za nekaj dnij naselita mir in pokoj, in vsaj v srca tistih, ki so dobre volje in znajo premagati strasti, katerih igrača smo več ali manj vsi ljudje.
Za naš narod pa tudi ti lepi prazniki niso dnevi radosti in zadovoljnosti, dnevi tihega veselja in delopusta, naš narod nima uzroka se jih veseliti kot narod, nego se jih more le radovati, ker so posvečeni dnovi tiste cerkve, kateri je od pradavnih časov udan z zvesto ljubeznijo in otroškim zaupanjem.
Ako je kateri narod dobre volje in želi živeti v slogi in v miru z drugimi narodi, je to gotovo narod slovenski, saj smo prav Slovenci jedini narod, ki se za svoje pravice, za tiste, ki nam gredo po božjih in po človeških postavah, prav za prav še nikdar resnično bojevali nismo, bojevali v tistem smislu, s tisto odločnostjo, brezobzirnostjo in jekleno vztrajnostjo, kakor Madjari ali Čehi, Italijani ali Poljaki. Naš narodni boj je bil v istini vedno le bolj akademičen in strogo parlamentaren. Ako je morda prehudi pritisk nasprotnikov časih prouzročil, da so se prekoračile strogo začrtane meje dopustnosti, so bile to le izjeme, največkrat celo le neresnični slučaji, v ostalem pa je naš narodni boj največ podoben juridično-politični disputaciji in ne pravemu boju.
Slovenci smo pač v resnici dobre volje, zanašamo se na svetost postav. Zdi se nam, da je v civilizirani državi nemogoče, da bi postave veljale pač za jeden narod, za druzega pa ne, ali da bi se postave sklenile samo da za tiste ostanejo le na papirji, kateri njih izvršitve ne morejo izsiliti, ker so preslabi. Slovenci zaupamo v pravičnost države in v pravičnost in nepristranost tistih krogov, katerih rokam je poverjena usoda države in državna uprava,  in  to  naše  zaupanje je  toliko, da
popolnoma pozabljamo, da su vsi ljudje pod kožo krvavi, in da so zlasti še mej mogotci objektivni in povsem nepristranski ljudje prave bele vrane.
Slovenci zaupamo v božjo previdnost in neskončno pravičnost in zato čakamo potrpežljivo, da zmaga v naši državi pravica, da se izvršijo postave, na katere so prisegli cesar in vladajoči državniki, in da postanemo naposled tudi mi deležni tistih dobrot, katere nam gredo. Ali pa tega zaupanja in te potrpežljivosti ni morda nekoliko preveč ? Doslej čakamo že desetletja, da cela stoletja, da zmaga pravica. Čakamo, da zmaga sama od sebe in se — vedno seveda samo v primeri z drugimi narodi — vse premalo priza^vamo, da zmago pravičnosti pospešimo in olajšamo. Star pregovor uči: Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal. Sami se moramo tiuditi in sicer z naporom vseh duševnih in materijelnih svojih sil, da zmaga pravičnost, storiti moramo v to stokrat več, nego storimo sedaj, sicer je vse izgubljeno.
V to pa je potrebno mej drugimi tudi to, da se ublaže strankarska nasprotja. Razdelitev na stranke ni nesreča, samo da so stranke rodoljubne. Vsi ljudje nimajo jednacih korakov. Samo da hodimo vsi Slovenci v jedni in isti smeri. Bedimo strankarji, ali ljubimo svojo domovino in svoj narod bolj, nego sovražimo nasprotno stranko. Malo nas je in zato se drug od druzega ne smemo preveč oddaljiti. Naj bi za vse slovenske stranke veljale vedno stare a resnične besede Voltairejeve: Istina je, da imamo dve stranki, ki sta med seboj v vednem boju, toda ti stranki se takoj združita, čim treba uzeti v roke orožje za obrambo domovine. Tu bdi stranka nad stranko, da se ne izgubi nobeno najmanjše pravo domovine. Stranki se sovražita, obe pa ljubita z vso gorečnostjo svoj narod.
Samo tako moremo zmagati. V prizadevanjih za rešitev svoje narodnosti smo vsamljeni. Od vseh strani nas obdajajo zivlji, ki preže na našo narodno smrt, le to nas ne sme poditi v močvirje pesimizma nego nas navdajati s posebno eneržijo.
Mir ljudem, ki so dobre volje. Za nas to še ne velja. Mi ne smemo čakati, da nas reši božja previdnost ali da se volkovi, ki nas hočejo raztrgati, premene v krotka jagnjeta. Lam tudi velikonočni zvonovi ne smej o naznanjati miru, dasi smo dobre volje, nego nas morajo klicati na podvojeni najljutejši boj za svoj narodni obstanek, sicer se bodo kmalu glasovi velikonočnih zvonov razlegali samo nad našimi grobovi.
Pozdravljeni toraj lepi velikonočni prazniki, velikonočni zvonovi pa oznanjajte po vsi slovenski domovini, da treba sukati meč, in da moramo najprej izbojevati s svojo močjo popolno zmago, predno tudi mi zapojemo: Aleluja!
122