Letna plača 2 gold. Družtvenikl dobivajo list brezplačno.
fOč»
v nabiraj, p0rt]
■y	■'•a.
Učitelji, dijaki in nepremožnl kmetovalci plačujejo le po 1 gld.
Družbeni list za prijatelje čebelarstva
po Kranjskem, Štajarskem, Koroškem in Primorskem.
Obseg: Andrej Sinid. — Dve matici v panji. — Dopis. — Še en mali dopisek! — Listnica.
t Andrej Schinid
je umrl 2. maja tek. leta. Umrli je bil ustanovitelj in do konca življenja vrednik naj boljšega čebelarskega lista: „Eichstädter Bienenzeitung." On je bil tudi eden glavnih ustanoviteljev iu pravi steber umnega čebelarstva po Nemškem in po drugod. Bilje tudi dolgo let stalni podpredsednik pri občnih zborih ter je imel vedno prvo besedo. Njegovih zaslug ni le bavarska vlada, kjer je živel in delal, ampak tudi več drugib vlad pripoznalo ter ga s svetinjami raznih redov počastilo.
Naj nam bode tedaj dovoljeno kratek životopis + Andreja Šinida na prvem mestu v „Cebeb" priobčiti, saj je tudi sicer podučljiv.
Andrej Šmid je bil rojen na Bavarskem 25. februarja 1816 ter je bil sin revnih kmetovalcev; Andrej je trpel na marsičem pomanjkanje. K.0 je malo odrastel, je mogel v šolo. Bile so takrat šole jako revne; kdor je brati in pisati znal, se je vrinil za učitelja ali pa so ga tudi posilili. Otroci so se komaj brati naučili, sicer pa če tudi se niso učili zvezdoznanstva i. t. d., so bili odrasli otroci pošteni kristjani, naj boljši državljani in povsod značajni možje, ker Cerkev je imela takrat prvo besedo v šoli.
Mali Andrejček je tako napredoval, da je kmalo učitelja nadome-stoval, če je bil ta kakor si bodi zadrževan. Rad je v cerkvi mašnikom pri daritvi sv. maše stregel in tudi na koru s petjem pomagal. T d je orgljavecu tako zvesto pod roke gledal, da bil bi skoraj oči pustil, kakor pravimo, na čudovitih klinčekih (tastah). Mnogokrat je zdihoval, kaj bi hotel biti, naj bi kaj tacega doma imel. Veselja in radovanja ni bilo konca ne kraja, ko mu enkrat oče iz mesta „čmerlje" (mali
glasovirček) pripeljajo. Ni bilo dolgo, ko je tudi v kom svojega učitelja-orgljavca sem ter tje nadomestoval.
Ondašnji gosp. župnik si mislijo, da bilo bi škoda, ko bi toliko nadarjen šolarček le koze pasel, zato so starišem rekli, naj jim Andrejčeka večkrat pošiljajo, mu bodo kaj več povedali iu tudi jesti dali. Kdo je bil bolj veseli, kakor mali Andrejček. Navadno sta bila v prostih urah na vrtu, kjer se je razun druzega učil vrtnarstva in — čebelarstva. Že priletin mož, kakor ga je pisatelj sam čul, se je z veseljem tega časa spominjal, ter rekel: „Kazun Bogu se imam vse temu blagemu možu zahvaliti." Kes so o tistih „temnih časih?" nadarjeni dečki veči del po duhovščini v visi šole prišli ter potem delali po svojem poklicu blagodejno za Cerkev in državo.
O kratkem tedaj bodi tii opomnjeno, da na g. župnikovo prizadevanje je prišel Andrejček v višji šole v Rezno ali Ratisbouo iu pozueje v Monakovo.
Po dokončanih šolah je postal pristav na učiteljski odgojišnici, pozneje stalni učenik in drugi voditelj katol. učiteljskega pripravnišča v Eichstadtu, kjer je do svoje smrti živel iu delal.
O njegovem delovanji opomnimo le — več o tem listu ni mogoče — da je mogel podučevati tudi v kmetijstvu, toraj tudi v vrtnarstvu iu čebelarstvu. Kako prav mu je prišlo, kar se je že kot mali dečko na farovškem vrtu učil! Tii je posebno svojim učencem priporočal srce iu zadržanje oblažejoče čebelarstvo, kterega se je tudi naj več njegovih učencev poprijelo ter z njim bilo v vednem dopisovanji o čebelarstvu. Pisatelj tega je sam čul, kako so ga njegovi učenci blagrovali ter ga imenovali naj bolj vestnega in blagega učenika, ki ni le učil, ampak tudi s keršanskim izgledom učence za vse dobro vnemal. Moram reči, da sem po obiskovanji občnih čebel, zborov res mnogo nemških učiteljev spozual kot prav značajne, za vse dobro vnete može.
Toglejmo zdaj delovanje Šmidovo na čebelarskem polji.
Neumorno zaslužeuje si je Šmid pridobil z vstanovo čebel, lista „Bienenzeitung." Vidil je namreč, da se je začelo čebelarstvu popoluo novo polje odpirati in da je tedaj treba sredinje, okoli ktere se ima vse dotično zbirati. Čebel, lista menda takrat ni bilo nobenega, in če je tudi se kje prikazal, je zarad male podpore kmalo zaspal. L. 1845 je izšel prvi list v lastni založbi. Ali s tem je prišel Šmid v velike zadrege. List, bodi že kakoršeuj hoče, tirja mnogo denarja. Šmid je vse prihranjeno v to vtakuil in še bi ga ne bil mogel ohraniti, naj bi mu prijatelji ne bili pomagali. S časoma je bilo čedalje več bralcev (od začetka namreč le malo), tudi druge okoljšine so pripomogle, da je list trdno bil vstanovljen in zdaj bi ne mogli lahko brez njega biti.
_ ^	(Sklep prih.)
Dve matici v panji.
O tem smo v „Čebeli" že večkrat poročali in ne bo lahko kdo zatrdoval, kakor bi to ne bilo mogoče. Da bi bile pa dve rodovitni matici ter si delo delile in obe jajčica zalegale, pač še dandanes težko kdo verjame. Kakor kaže, se pa tudi to pripeti. Poslušajmo.
V „Eichst. Buztg." pripoveduje nek čebelar sledeče: Čudo Yam povem: da sem namreč o poletnem času 1. 1880 najdel dve matici v panji, ki so obe zalegale. Ud našega društva je dobil prveca. Na moj svet, naj staro matico zameni z novo, mi pritrdi, zato sva pauj vkup pregledovala in staro matico iskala. Takoj od začetka se mi je čudno zdelo, da je med črnimi čebelami mnogo rumenih.
Na tretjem satu najdem staro matico ter jo odstranim. Hotel sem se pa še prepričati, kako je s hrano, bode li panj zadosti medli imel ali ne. Tedaj gledam dalje, brez da bi na čebele kaj porajtal misle, da rumene so le priberačile ter se v panj vrinile. Kako sem pa strmel, ko na petem satu najdem lepo rumeno matico, ki je že mnogo zalege in čebel zalegla.
Nauk: V enem panju zamorejo tudi dve rodovitni in zalegajoči matici živeti. Da so Čebele pri vsem tem mirne in nobene niso zadavile, si pač ne moremo razjasniti razun s tem, da nobenega vodila ni brez izjeme.
Dopis.
S Slovenograške okolice, konec maja. V časih ste rekli, da radi sprejemate dopise in poročila o čebelarstvu! Prav imate; kakor vsi vemo, so si taki dopisi podobni kakor jajce jajcu, jih jaz vendar navadno naj pred čitam, ker me zanima, kako se čebelarjem po svetu godi; tudi mi ni treba duha napeujati, da bi reč razumil, toraj mi je vsak dopis res razvedrilo, zlasti pa ob nedeljih v čebelnjaku. Le škoda, da tak mali čebelarski listič vsako saboto ne prifrči! Dostikrat mi je bilo to že v mislih, ne zamerite, če se predrznem poprašati: Bi mar li ne bilo mogoče, da bi „Čebela" v sedanji obliki iu velikosti vsak četertjek ali petek izšla? Listič bi ne potreboval tako veliko gradiva; dopisov bi potem gotovo več dobivali, in če bi jih manjkalo, bi smeli kako kratko novico, kako šaljivko ali tudi kaj druzega povedati, n. pr. od sadjereje, kaj vrtnarskega i. t. d. Za nas kmetovalce, ki tako ne moremo veliko brati, bi bil tak nedeljski listič kakor nalašč, res pravo vedrilo s podukom. Muogokrat sem dijake v latinskih šolah, čul reči: „Utile dulci;" če sem jih prav razumil, bi se to ravno prileglo takemu čebelarskemu listu. Poskusite; jaz mislim, da bi naročnikov ali udov veliko več imeli.
Da na čebelarstvo ne pozabim, le o kratkem poročam, da so nam čebele še precej dobro prezimovale. Prav zgodnjih rojev, kakor včasih,
sicer ni bilo, zdaj proti koncu raajnika smo jih pa veliko dobili in še tudi niso preslabi. Ker je sadno drevje lepo cvetelo, je paša dobra; upamo, da tudi prelahki ne bodo. Prav; saj medü tako nimamo veliko. Bog daj še ugodno jesen, da čobelarji vsega poguma ne zgubimo, slabih letin smo pa že tudi zadosti imeli.
Še en mali dopisek!
Od 15. maja do zdaj so pri nas imele čebele prav bogato pašo, torej imajo taki čebelarji, kteri so čebelam pustili rojiti, kakor so same hotle, prav mnogo rojev ter se tudi hvalijo, da imajo panje zelö polne in medene. Kavno danes po sv. maši se je neki čebelar hvalil, da ima v čebelnjaku več po 40 funtov težkih panjev. Tudi jaz imam več od preduega do zaduega konca polnih panjev ter sem nekterim tudi nekaj medü že vzel, ker so bili čisto napolnjeni. Bog daj še ob ajdovi paši vgodno vreme, tako smemo pričakovati prav posebno dobro letino.
Opomba vredništva. Vaša misel je dobra, pa ne nova. Dobro namreč bi znal tak list, ki bi na teden ali 14 dni izhajal, čebelarjem in kmetovalcem služiti; tudi za vrednika bi bilo lahko mali list z raznovrstnim blagom napolniti. Da misel ni nova, se bodo naši bralci gotovo še spominjali. Že leta 1876 so nekteri čebelarji ta nasvet stavili, pozneje pa ga drugi ponavljali.
Radi pripoznamo, da bi tak list čebelarjem mnogo koristil, ter bil bi oiidi mikaven; kajti kar se zgodi za zboljšanje vrtnarstva, sadjereje, živinske krme i. t. d., koristi poslednjič tudi čebelarstvu. Vendar je pa tudi pomislikov mnogo, ki izpeljavi tega nasprotujejo, kterih pa zdaj ne bomo razpravljali.
O kratkem bodi le rečeno: Dokler ni gotovo, mar li čebelarsko društvo še dalje živi ali preneha, tega v listu ne bomo razpravljali; v prihodnjem občnem zboru bi se po okoljšinah pa tudi o tem lahko razgovarjali. Tedaj vsaki naj prihrani svoje nasvete za občni zbor.
Našim udom v tolaž danes o kratkem naznanjamo, da nekaj podpore se letos obeta in če se bode spolnilo, bode tudi čebelarsko društvo še dalje živelo. Tedaj počakajmo do občnega zbora, o kterem se bode lahko to in uno določilo.
Listnica opravuištva.
C. g. A. P., vik.: Vso prejeli ter je nam drago. Hvala lepa! — G. J. L., učit.: Bote doliili; le toliko potrpite, da se naroči in naredi, ker zaloge nimamo več. — G. M. O., čebelar: Za dotično knjižico Se malo počakajte, ker je izposojena. Takoj po vernitvi jo Vi dobite. „Navoda" smo Vam poslali le 6 pol, ker več gotovega ni; do konca tek. leta bote še ostalo dobili.