ZAROČENKA

O, pustite me, naj jočem !      V žalni venec jih bom spletla,     Tam sta v bukev dve imeni
Moji nageljni rudeči                 nesla gori na planino,                 vrezani nad srcem enim :
ne dehte mi več po sreči.      kjer je s tiho bolečino                zaročenka z zaročenim —
Kaj nevesta z njimi hočem?     moja prva sreča vzcvetla.          dve ljubezni preiskreni.
Kot dve rosni zvezdi beli, v beli limbar porošeni, v božjem solncu pozlačeni, dve ljubezni sta goreli.
MOLK.
Na visoki gori sem pribit, kot ptič za dvoje perutnic.
Od obzorja do obzorja milijoni rok krvavih . . . milijoni bledih lic . . .
In vsaka kapljica krvi,
na moje srce pade . . . tam se razleti
trdo, molče ... In moja duša, kakor gozd najgloblji: poln govora,
nič ne govori .
ŽENJICE.
V solncu smo in gorimo, kot polje gori, na njivi smo in šuštimo, kot klasje šušti, s srpom smo in blestimo, kot on se blesti
Na voz naklada snopje gospodar; noseča žena počiva: pretežko breme. Hiša kaže raztrgano sleme in daleč nekje za modrino vihar . , .
Iz prsi poletja pretaka se kri.
Mrtva je ljubezen ena: Vgasnil jo je boj krvavi, v nedosežni spi planjavi. Druga toži zapuščena.
Silvin Sardenko.
NHJINil ŽALOST.
Vlažna tla in oblačno nebo. Trepetanje, kot curljanje sekund. In Ti . . . Misli najinih src, razplakanih, v daljo gredo . . .
K srcu srce, da se razodeneva,
roko v roko, da se ne razkleneva . , .
Najin otrok, še nerojen, toži svet!
France Bevk.
«©>     387     <©>