Leto 50                                      VRTEC                                  Stran 77
Romarski spomini.                      /       J. E. Bogomil.
2. Ne sme na božjo potl
|a mizi je ležala praznična ruta in mašna knjižica. Poleg nje je pa stala bogatozaložena usnjata torbica. Na klopi ob oknu je pa sedel Kopišarjev Jožek, in oči so mu razodevale, da je ta trenotek tam nekje v sredi med jokom in nasmehom. Čaka, kako bo - ..
V hišo stopi Kopišarjeva Mana, starejša sestra njegova. Praznično je oblečena. Odpravlja se na božjo pot k Mariji Pomagaj na Brezje.
Brezje! Naša narodna božja pot! Iz vseh krajev Slovenije priha-jajo dannadan romarske' trume v to prostorno svetišče Marije Pomoč-nice. Krasna okolica v podnožju veličastnih gorenjskih velikanov, mo-gočna, visoka romarska cerkev, Ijubko oko Matere božje, ki se tako milo ozira na vsakega novodošlega romarja: vse to vleče srca pobožnih romarjev, da vedno in vedno spet zahrepene k Mariji gor na Brezje. Kopišarjeva Mana je bila tam že petkrat. In vendar gre danes spet z istim veseljem, kakor bi šla prvič. 0, pri nebeški Materi je dobro biti!
Zdaj se Jožek zgane.
»Mana!«
»Saj sem ti že povedala!«
»Mana, no — Mana!«
»Že veš, kako je bilo lani!«
»Mana — lepo prosim!« Beseda mu zastane, v očeh se mu po-sveti.
»Ata in mama sta rekla, da ne! Ne morem pomagati.«
»Oh, Mana — no!«
Hudo je Jožku! Rajši bi bil sedajle desetkrat po vrsti tepen, rajši cel dan zaprt, rajši bi pretrpel kakršnokoli kazen, samo da bi smel na Brezje! Hudo boli taka kazen. Nobenega udarca, nobene telesne bole-čine — zato pa duša tolikobolj potrta . . . Mana odhaja.
Otožno se ozira Jožek skozi okno za njo. Njegov duh splava za dobro leto nazaj. Takrat je bil tisti nesrečni dah, ki je kriv današnjih Jožkovih solza in vzdihov, hrepenenja in trpljenja.
K Sv. Joštu je šel z Mano. Pa Murnikov Peter je bil z njima. Fanta sta se v cerkvi hitro naveličala. Zato jima je Mana dovolila, da smeta malo vun- Pri cerkvenih vratih naj jo pa počakata, da bodo šli potem vsi trije skupaj domov.
0, kako je bilo zunaj prijetno! Kako daleč se je videlo po svetu! Vsa vesela sta ogledovala fanta ta lepi, ljubi božji svet; preštevala cerkv.e, ki so bile nasejane po prostrani ravnini — malo manj kakor je zvezd na nebu — pa iskala domači zvonik prijazne cerkvice pri Sv. Duhu.
Stran 78                                   VRTEC                                    Leto 50
Kar pade Murnikovemu Petru nesrečna misel v glavo: »Jožek, skrijva se! Ali naju bo Mana iskala! Domov pa tako znava! Saj vidiš, kje je cerkev.«
Res sta jo mahnila v les. Tam v grmovju sta se skrila in pričako-vala, kdaj ju bo pričela Mana klicati.
Ko je prišla Mana iz cerkve in videla, da ni fantov nikjer, se je silno prestrašila. Šla je okroginkrog cerkve — povpraševala — iskala — klicala — jokala. Rada bi bila šla domov, pa si ni upala brez otrok.
Peter in Jožek  sta se je pa naveličala čakati. Kar naravnost sta jo mahnila po poti in pa na tisto stran, kjer leži domača vas. Doma se bosta pa pohvalila, da sta kar sama hodila, pa ju bodo še pohva-lili, kako sta pogumna. Vsa vas bo govorila,  da ni takih fantov, kot   . sta Kopišarjev Jožek in Murnikov Peter. Ta čast, ta ponos!
Naposled sta dospela v ravnino. Toda-------kje je zdaj domača
vas, kje zvoijik domače cerkve? — Kam naj se obrneia? — Ko bi bil vsaj kakšen človek blizu! — Pa ga ni! Strah se jima začne vzbujati v srcih. Kaj bo, če ne bo Mane? Kam naj gresta? — Ali naj ostaneta kar v gozdu? — Kaj pa, če pride cigan ali razbojnik? — Alinaj gresta do ljudi? Kdove, kakšni ljudje bivajo tukaj? Mogoče bi ju še nagnali, če bi povedala, zakaj sta zašla! ? Tako! Zdaj imata.
Jok jima sili v oči. Tiho in vedno glasneje in glasneje kličeta Mano, Čez dolgo se jima res nekje oglasi. Poizvedovala je pri ljudeh, ki so bili na gori, po dveh fantičih, takih in takih. Naposled se je le dobil mož, ki je videl dva taka fanta, kakor ju je opisovala Mana. Sla je za sledom, vpraševala romarje in berače ob potu — dokler ni res na lastna ušesa zaslišala obupnih klicev porednih potepencev.
Pozno so se vrnili vsi trije tisto nedeljo domov. Ko so pa prišli, je seveda Mana povedala, kaj jih je tako zadržalo. Par ostrih besed je slišal Jožek in vesel je bil, da je tako poceni opravil. Bal se je še kaj hujšega.
In danes? Danes je pa prišlo tisto »hujše«. Kazen za lansko hu-dobijo. In ta kazen bolj pokori kot leskovka ali post.