Katoličk cerkven Ust. Danica izhaja vsak petek na celi poli, in velj& po pošti z» celo leto 4 gld. 20 kr., za pol leta 2 gld. 20 kr., za četert leta 1 gld. 15 kr. V tiskarni c i sprejemana na leto 3 gold. 60 kr., za pol leta 1 gold. 80 kr., za četert leta 90 kr., ako zadene na ta dan praznik , izide Danica dan poprej. Tečaj XXIV. V Ljubljani 2. malega travna 1869. List 14. Verna Slovenija svetemu Očetu Piju IX o njihovi zlati masi. (Zložil Radoslav.) Cuj , sveti Oče, starček prečastljivi! Vošilni danes glas Slovenije, Prezveste hčerke, ki v ljubezni živi In verno vdana Tebi vedno ie; Če tud vihar zmot, grehov pogubljivi Bi rad zneveril jo do Matere, — Se mu kot zmiraj tudi zdaj ustavlja, Ter vdana vsa, Te blagi Pij, pozdravlja ! Ljubezen naša je do Tebe Čista, Slovenija Te ljubi preserčno, Namestnika spoštuje v Tebi Krista, Ki si oblast prejel od Njega vso. Le vera prava , ena je, in tista, Ki, zlati Mašnik! Ti spoznavaš jo, — Edina ta d& upa nam zastavo: Doseči v raju enkrat večno slavo. Pozdravljajo Te vsi ,,keršanstva Oče," Očetje, sini, hčere in žene, Otroci mali, starčki, vsim vroče V nebo za-Tč se dvigajo želje K prestolu Božjemu; al nemogoče Je, zlati Mašnik! razodeti vse, Kak gorke prošnje ljudstva dans puhtijo Za-Tč v nebeško našo domačijo. Vse verno ljudstvo, o Pastir naš milil Občuti britko vse, kar Ti terpiš; Kak rado bi pomoglo Tebi v sili, Polajaalo britkosti težki križ! — Al ker ne more, moli, naj se smili Bog cerkve, Tebe, kakor Ti učiš; Kar mu vkazujes, zvesto vse spolnuje, V vsih stiskah tvojih serčno te miluje. Zatorej vneta v duhu in vesela Obrača, sveti Oče! v Rim oči Slovenska vdana Tebi vsa dežela, V spomin se blagi Ti priporoči. Oj prosi, zlati Mašnik! da cvetela Bo verna čeda vedno v čednosti, Da mili Bog katol;ško jo ohrani, Obvaije zmot, vse Indo ji odstrani. — Sprejeti blagovoli zdaj goreče Vošila sere ti vernih v blagi dar: Da doba stisk naj tvojih že preteče, Zašije dneva rešnjega Ti žar; Da nčhajo nevarnosti proteče Za sveto cerkev, vtihne vsak vihar; Da zveseli se Tvoje serce blago, Vidivii cerkve veličastno zmago. Oj prosi Pij za našega cesarja, Vojski naj ogne se kervavih hram, Naj sije njemu terdne vere zar'ja, Naj duh katoljški mu deli pogum, Da stavi up svoj v Večnega vladarja, Da krasi mu Njegova milost um, Da mili oče vselej je narodom, Edin s Teboj da hodi za Gospodom. — Se eno prošnjo, zlati Mašnik, milo Slovenija do Tebe zdaj imA: Ogromno naših bratov je število. Ki Te, o Pij! glavarja ne spozna, — Slovenskih bratov, ktere odločilo Je razkolništvo od Stola svetega. O spomni se pri zlati maii na nje. Ter prosi z nami, sveti Oče, za-nje! Naj Večna milost skoraj že obsije Slovanski mili, dobroserčni rod, Naj zmota pred resnico se zakrije, Ki jo učil apostelj je Metod, — In to na prošnjo matere Marije, Ki vsi Slaveni jo časte povsod; Da, kakor vsi smo sini majke Slave, Postanemo vsi udje vere prave. Pristopi toraj, starček ljubeznjivi! K darilniku, ter Večnemu daruj Nedolžno Jagnje, dar Mn dopadljivi, Vesoljno cerkev Njemu izroČnj; In tam ▼ molitvi gorki, zaupljivi Slovenijo — Te prosi — imenuj. Ter bod' gotov, da ona se spominja Te v milih prošnjah, s Tabo se zedinja. In ko topovi angelskega grada Znanili svetu bodo blagoslov, Bo cerkev združena Ti, naša nada! Zapela čast z germenjem vsih topov; Pa tud Slovenija preserčno rada Bo med zvonjenjem klicala — zvonov: Bog živi svetega očeta Pija, Ohrani ga; — Ti prosi zanj, Marija! Vera in njeni nasprotniki. 2. Ljubezen bi vender nekoliko sterpnosti tirjala. No, kaj ie ljubezen? Ljubezen se imenuje brez dvombe to, aa se bližnjemu vse dobro^žeii, kar je tudi vzrok, da se mu vse dobro vošči. Ce je pa vera naj večje dobro za človeka, in nevera njegovo največje zlo (hudo), kako se more nek ljubezen imenovati, če človeka, poropanega vere, v brezdno nevere in zmote tiščijo in tirajo? Kdor kaj tacega terdi, moral je toliko pameti zgubiti, da luč s tamoto, resnico z zmoto zamenjuje, drugače ni mogoče take sodbe storiti. Mi za-metujemo zmoto, jo odstranujemo, kar je mogoče, pa pravite, da nimamo ljubezni? Ravno nasprotno je, mi zametujemo zmoto in imamo ljubezen do zmotenih, kajti mi smo jih dosti zgodaj na njihovo zmoto opomnili, in imajo časa dovolj od laži se odtergati in v naročje resnice se poverniti. Kdor slepega opomni, naj se jame ogiba, da v njo ne pade, ga resi 8 tem svarilom, kolikor mu je mogoče; ravno tako reši katoličan tistega, ki je v zmoti in ga spravi na pravo pot, kolikor mu je mogoče. Mi imamo tudi ljubezen do tistega, ki je še na poti resnice, kajti, kdor dosti zgodaj kliče: „gori, gori!" obvaruje vse sosede nesreče. Ne smemo pa ljubezni imeti samo do razširjavcev napačnih načel, ljubezen nas ne veže, da škodo terpimo, da le druzih ne razžalimo. Prav vravnana ljubezen se ne kaže samo v besedah, ampak tudi v delih s tem, da dušo reši, kolikor je mogoče, protivnega strašnega zlega, kakoršna je nevera ali kriva vera. Strašen zleg je zarad tega, ker je večen. Dalje učijo vsi svetniki, učeniki, vsi cerkveni očetje, da je treba, kadar gre za versko zmoto, kar naravnost resnico povedati, terditi in učiti, in to iz mnogih vzrokov. V vesti smo zavezani vero očitno spričevati, jo čisto in nekaljeno ohraniti, kakor jo sv. cerkev uči. Terpeti, da se v naši nazočnosti zoper vero, zoper cerkvene naredbe zabavlja, molčati k taki zabavljivosti, to se pravi toliko, kakor od vere odpasti. Dolžnost imamo Boga iz celega serca ljubiti, kje pa je ljubezen, ako terpimo, da se v naši nazočnosti Bog z oskrunovanjem vere preklinja? Dolžnost imamo bližnjega ljubiti kakor sami sebe, kje je pa ljubezen do bližnjega, ako terpimo, da se mu zavdaja s strupom krive vere v naši nazočnosti? Če je neogibljivo potrebno, da z zopergovarje-njem zmotene brate razžalimo, da za našega bližnjega to dobroto dosežemo, se praša, kdo je kriv? Ali nam ne dajo sami vzroka, in ali nas ne silijo k temu? Konečno bi tudi ne škodovalo, ako bi nam oni, ki vedno ljubezen in splošno sterpnost oznanujejo, z lepim zgledom svetili. Zakaj se nam vedno in vedno vrivajo, mi pa od njih ničesar ne potrebujemo; zakaj sejejo po naših družinah ljuliko verske needinosti, — kdo jih nek prosi? Vpijejo in kričijo zarad nesterpnosti, zarad pomanjkanja ijubezni, razširjajo knjige in druge bedarije, ki nam mir in edinost ropajo. Noč in dan pridi-gujejo zoper našo sv. cerkev, razlivajo žolč nad častito duhovščino, zaničujejo naše ss. zagovornike, zasmehujejo razne pobožnosti itd. Vse to delajo z neko divjač-nostjo, z zaničevanjem in serdom, kakor bi bili od sto vragov obsedeni. Ce pa kdo kaj odgovoriti hoče, če kdo svojo vero zagovarja, brani, in se z gorečnostjo poganja za sveto reč, takrat kričijo zarad nesterpnosti, majo z glavami, delajo pobožne obraze in zavračajo na — ljubezen! To so ti ljubeznjivi ljudje! To so novi aposteljni ljubezni in sterpnosti. Ako bi o njih rekli, da so dobri godci, pa slabi umoslovci ali logikarji, ali bi ne imeli prav? Naj taki ljudje doma ostanejo, in komu drugemu oznanujejo take čednosti; ti pa, častiti bralec, nikdar ne dopusti, da v tvoji nazočnosti kaj tacega govorijo. Nidkar in z nobenim pogojem ne sme obveljati tisto brezbožno načelo, ki pravi: vsaka vera je dobra, tudi takrat ne, ako se z ljubeznijo kinčati hoče. (Dalje nasl.) Vertkce is življenja sv. Očeta Pija MX. l Dalje.) (Spisuje A. Zakotkarjev.) I. Otročja leta Pija IX. Pij IX, dve sto devet in petdeseti papež, so bili rojeni 13. inajnika 171)2 v Sinigaliji, v malem mesticu cerkvene deržave in so iz plemenite rodovine grofov Mastajev. Za papeža so bili izvoljeni 16. junija 1846. Tedaj že vladajo cerkev čez 22 let in so zdaj v 77. letu svoje starosti. Telesne postave so precej doberšne, vedenja resnega, mirnega in prijaznega, brez vsake ) llorr, h..rt! hlimbe in prisiljenosti. Visoko in široko čelo, pomenljive in žive oči, iz kterih govori modrost in previdnost, sije prijaznost, dobrotljivost in sv. mir, smehljajoča usta in vedno jasen obraz; to je podoba Pija IX, ki se vsakemu, kdor koli jih je vidil, tako globoko v spomin in v serce vtisne, da jih svoj živi dan ne bode pozabil. Izmed brezštevilnih prič, ki taisto terdijo, naj tukaj postavim le dve ali tri. Nekdo v prijateljskem pismu med drugim takole govori o sv. Očetu: „Pri altarju se bleskeče na njihovem obrazu neka nebeška lepota; vsi romarji, ktere je pobožnost v Rim pripeljala, to terdijo in celo naj bolj lahkomišeljni potniki so primorani to priterditi. Kar mene zadeva, nikdar ne bodem pozabil, kako globoko je bilo moje serce ginjeno, ko sem bil tako srečen jih viditi pred altarjem : kakošna ljubeznjivost! kaka vzvišenost! kak mir! kolika pobožnost! — Slišal sem lepo godbo, vidil veličastne svečanosti...., pa moje oči so bile le v sv. očeta obernjene, všesa so mi bile za vse drugo gluhe, da sem le slišal njihov glas, ki so ga povzdignili v svetišči za molitev in blagoslov. — Sic oculos, sic ille manus, sic ora ferebat (tako je oči, tako roke, tako glas povzdigoval)! sem sam pri sebi rekel, pa mislil na naj višega pastirja. — Glas imajo milo-glasen in močan in govore dobro francoski, in kteri so jih pridigovati slišali, enoglasno terdijo, da opanajo svoje poslušalce. — Pri zasliševanji kažejo nar pohlevnišo do-brovoljnost. Reklo se je, da njihov pogled do serca seže, da se njihovemu obrazu in smehljanju nikdo ne more ustavljati, da kdor jih zapusti, mu ostane neki žarek njihove duše. In to je gola resnica in vsi pričajo, ki so imeli to čast, da so bili od njih sprejeti. — Tudi jaz lahko to spričam in rad bi z besedami povedal, ko bi mogel, s koliko dobroti j ivostjo, očetovsko ljubeznijo oni duhovne sprejemajo! kako jih nagovarjajo: moj sin! Kako ljubeznjivo smehljanje oživlja jim ustnice! kako vsako prošnjo poslušajo, in s kako milostjo jo uslišijo, s kakim čutilom blagoslavljajo! — Kako bi rad vse to povedal, ko bi mogel itd." Spet piše nek knez: „Oni so rojeni vladar; oni so kralj , in Človek bi mislil, da so bili zmiraj." Nek francoski vojak je pred več leti djal govore o Piju IX: „Tako nekam dobro de človeku, ko jih vidi. Šerce se nekako okrepča, ko pride od njih, in za celi dan je potlej veselo." Pruska princezinja je nekdaj v šent-peterski cerkvi sv. očeta srečala, in čeravno protestantinja, je bila tolikanj ginjena, da ko so jo potlej silili jesti, je odgovorila: „0 ne, moje serce je prepolno, nasitila me je sreča, da sem Pija IX vidila in slišala." Tacih in enacih spričevanj bi lahko še našteli sto in sto, ali pred se raji vernimo v otročja leta sv. Očeta, sej se vsak rad spominja na tisti srečni čas, na tiste blažene ure, in po drugi strani se sploh tudi lahko reče, da že v mladosti pokaže človek, kaj če biti v starosti. Pri kerstu so dobili, menda po maternih željah, za njih tolikanj pomenljivo ime Janez Marija, in še zdaj se radi tako imenujejo in pišejo. Kako lepo da je učila skerbna in pobožna mati mladega sinka že v nežnih letih, berž ko je jel govoriti, moliti in Materi Božji se priporočevati, je že pri drugi priložnosti *) „Danica" povedala." Naj vsak še enkrat poiše in bere tisti ginljivi sostavek. Kako ginljivo sta vsak večer molila za tedanjega papeža Pija VI, kije bil v tolikih stiskah! Pač si takrat mali Janezek še ni mislil, da bodo tudi zanj tako serca gorele, da bodo vdove in sirote si od ust pritergovale in male dari mu pošiljale; da bodo cela kardela cvetečih mladenčev zapušala domovino, starše, brate, sestre, da varujejo Pija IX in zanj umirajo; pač še mlado, nedolžno dete ni sprevidilo, da trojna krona •) List u l. l. ne brani naj vise glava nevarnosti in stiske in pa da komur Kristus svoj kelih zroči, mu tudi d£ svojo moč, da more poterpežljivo terpeti in sovražnikom odpuščati. O kašo prav je imela pobožna mati, da je malega Janezka izročila Mariji, Kraljici devic, ktera nikomur ljubezni dolžna ne ostane, kakor njen ljubeznjivi Sin ne, ki vselej ljubi one, kteri Njega ljubijo. Pred vsem pa se pokaže ta njena ljubezen v tem, da svojemu ljubljencu ona sprosi čisto, nedolžno, deviško dušo, ktera daje tudi telesu neko nadzemeljsko, angeljsko lepoto. Prav tako je bilo tudi pri malem Mastajčku. Tako lepo je bilo to plemenito dete, s čela mu je sijalo tako ljubo solnce nedolžnosti, da bi bil Človek mislil, da ima angeljčka pred seboj. Kolikrat je, igraje se z druzimi otroci vpričo svoje matere, kar na enkrat obstal, malo na stran šel, očesca povzdignil proti nebu, prav rahlo glavico nagnil, kakor bi bil slišal z višave angeljski glas šepetati: Bratec moj! — Kolikrat je smuknil po jedi ne k igračam, kakor imajo taki otroci navado, ampak skrivaj v materno kapelico, je tam pokleknil in nedolžne ročice sklenil pred podobo ljubega Jezuška, kterega ljubiti in posnemati ga je mati tako lepo učila, ali pa pred podobo nebeške Kraljice, ktero mu je kot naj draži zaklad tolikrat priporočevala! Kadar je vidil ubožca, vselej mu je usmiljenje jelo vzdigovati nežno serčice. Kolikor nar bolj hitro je mogel, je tekel k svoji mami, in ko je ginil njeno serce za revčeka, ga je prav lahno preč potegnil, da bi ga ne bilo sram, ko bi ga gledal. Da tako angeljskega deteta niso le domači ljubili, temuč da se je vsacemu prikupilo, da so ga zlasti ubožci in nesrečni blagrovali, ni treba še posebej praviti. Kolika žalost je tedaj morala biti za celo hišo, ko pride enkrat strašna novica, da mali Janez Marija bi bil skorej smert storil. — Proti koncu preteklega stoletja v oktobru 1797 je šla vsa družina Mastaj-Feretti na svoje posestvo na deželo, kakih osem milj iz mesta, in nekako petletni Janezek tudi z njo. — Nekega prav lepega dne gre veseli deček s priprostim služabnikom Domenikom Gvi-dom na prosto rožic tergat in nad pisanimi metuljčki razveseljevat se, kar je za nedolžne otročje leta naj veča radost in zabava. Na tem sprehodu prideta do precej globoke stoječe vode. Deček obstoji, zagleda male ribice plavati po vodi, z veseljem jih opazuje, kako urno sem ter tje švigajo, hoče jih z roko zagrabiti, približa se prepadu — kajti otrok ne vidi nobene nevarnosti — pomiče se polagoma naprej po spolzkih ilovnatih tleh — — —, kar mu spodleti, pade in skrije se pod vodo. Gotova smert! Ali Bog, ki čuje v svoji nezapopadljivi previdnosti nad tako dragim življenjem, ga reši smertne nevarnosti. Pogumni služabnik priteče, še ga doseže, preden se potopi do dna, ga izleče in pripelje, kakor drugega Mojzesa na suho kraj vode. O koliko je bilo na tem trenutku ležeče! Kdo bi si bil takrat mislil? (Petdeset let poznej — 28. oktobra 1847 pride 701e-ten, slaboten starček v Rim in želi k papežu. Toda preden je prišel do sv. očeta, je tako osupnil nad posebnostmi prednje sobe, da je omedlel, ker je bil že sicer slaboten. Proč so ga morali nesti, in ta prigodek se je naznanil Piju IX. Ko se kmali spet zavč, ga sv. Oče pred se pokličejo in tako prijazno sprejm6, da se ni prav nič več bal ter je odkrito povedal, da je on tisti Domenik Gvido, ki je njih Svetost pred petdesetimi leti ko malo dete iz vode rešil, da je le za to jih hotel opomniti na to svojo naj večo zaslugo, ker je star in ima doma nepreskerbljeno hčerko. Kako milo se je tu storilo dobroserčnemu Piju IX! Precej mu preskerbijo določno plačo, lepo obleko, hčeri pa aoberšno doto, da sta bila preskerbljena oba za vse življenje.) Nevarnost, v ktero je bil mali grofovski sinek prišel, je storila, da so ga vsi domačini Še raji imeli kot sploh navadno. Sej je bil tako rekoč zopet dobljeno dete in rešitev je bila tako čudovita, da se je mogla le nebeški Materi Mariji pripisovati. To je očitno kazalo, da Božje oko s posebno očetovsko skerbjo nad njim čuje in da ga je znabiti Bog še za kaj posebnega odločil. Njega samega pa je to silno presunilo, tako da je obledel in po malo bolehati jel. Ali duha mu je posebno povzdignilo, tako da je bil ves nekako spremenjen in bolj resnoben kakor poprej. Mati gotovo ni zamudila te prilike ter mu je živo zaterjevala, da ta rešitev je posebna dobrota Božja in znamenje posebne ljubezni Marijne do njega, za kar nikdar in nikakor ne more dovolj hvaležen biti. In tako je zares rastel deček Mastaj po zgledu, kakor se v sv. bukvah o dečku Jezusu bere, kakor na letih, tako na modrosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh. Podobno Jezušku, ki je bil staršem v vsaki nar manjši rečici pokoren, je zares malo kak drugi služabnik Božji bolj ljubil svoje starše, kakor Pij IX, zato pa vživajo tudi blagoslov, kterega je Bog le pokornim, ubogljivim otrokom obljubil, kteri serčno ljubijo starše. Kako drag da jim je bil vedno spomin na mater, kaže ta le ginljiva prigodbica: Enkrat pridejo Pij IX tudi obiskat odgoience iz severne Amerike in dovolijo, da jim noge poljubijo zapoverstjo. Med temi je bil tudi devetletin deček Peruvijanec, žlahtnega rodu. Ko pride na versto, nagovori sv. očeta v španjščini, ktero papež tudi dobro govorijo: „Sv. Oče, dajte mi blagoslov za me in za mojega očeta." Toda preden položijo roko dečku na glavo, ga nagovorijo Pij: „In za svojo mater pa ne želiš blagoslova?" Ubogi deček je bil pozabil na mater in za to je jel zdaj milo jokati. „Glej, pravijo papež žugaje s perstom, da mi drugi pot na mater ne pozabiš, poklekni, da dam blagoslov tebi, in tvojemu očetu in tvoji dobri materi." To je očitno znamnje, koliko ljubezen so morali Pij imeti do svojih staršev in zlasti do matere takrat, ko so bili še tako majhni kakor oni deček, ki so ga kregali. Prav žal nam je, da ni bilo moč na tanko pozve-deti, kdaj in kako je mali Mastaj sprejel zakrament sv. birme in pa pervo sv. Obhajilo. Sej ta dan je skoraj naj važniši v vsem življenji za vsacega kristjana, to je tako rekoč slovesni prestopek iz otročjih let v življenje; z nekim tužnomilim veseljem se spominjamo na ta dan, dokler živimo. Misliti si moramo, da se je to pri grofovskem dečku precej zgodaj zgodilo, vsaj že do enajstega leta, ker je tako navada na Laškem in ker je bil prebrisan, ubogljiv in pobožen. Da mu je skerbna mati v tej tako važni zadevi šla vedno na roke s pod-učevanjem, z molitvijo in z lepim zgledom, se razuiuc samo ob sebi. In da je pobožni nedolžni deček ta dva ss. zakramenta z naj večo pobožnostjo in gorečnostjo sprejel, se lahko že iz tega razvidi, da sta ob svojem času obrodila v njem naj obilniši sad: serafsko ljubezen do Jezusa v presv. Rešnjem Telesu in nepremagljivo stanovitnost, s ktero se še zdaj borijo sv. Oče za resnice in pravice sv. vere. II. Dijaška leta Pija IX. Mimo, veselo in srečno, kakor lepi jasni dnevi cve-tečega majnika, pretekle so prehitro našemu Janezku priproste otročje leta, spomlad človeškega življenja, ktere se človek le enkrat more veseliti, pozabiti je pa nikdar ne more. Kakor posluša v večernem mraku utrujen mornar naslonjen na svoj čolniček razleg zvonov z morja, ko je že zdavnej odzvonilo „Ave Marija:" tako odmevajo tudi v našem sercu tisti presrečni dno vi, ktere smo preživeli tako rekoč v naročji svoje ljube matere, ktera ne neha ljubiti svojega deteta, ko bi je tudi dete ne hotelo ljubiti. — Prišel je tudi za našega blagega Janezka dan, ko je moral slovo dati očetovemu domu, da bi jel — ne rečem, že misliti — delati pa za pri-hodnjost. O kako je bil pač gotovo ginjen rahločutni, ljubeči enajstletni deček, ko se je poslavljal s svojo preserčno materjo in z vsimi svojci! Ker je bil prav bistre glave, zraven pa pobožen in priden, naučil se je že pri svojih starših začetnih reči, bodi si, da ga je kak duhoven podučeval, ali pa da je v ondotne začetne šole hodil, znano ni. Staršem, se ve da, je bilo zdaj težko ločiti se od svojega ljrbčeka, ali hoteli so sina odgojiti ne omehkužiti, kakor se rado zgodi zlasti v imenitnih hišah; prava ljubezen ne gleda samo na materno nagnjenje. Zatoraj so kmali spoznali, da bo bolje, ako svojega otroka v tuje, se ve da, v zanesljive roke dajo. Več časa se posvetujeta oče in mati, kam bi ga poslala in prosita tudi z nebes razsvetljenja in sveta v tej reči; kajti prepričana sta bila, da pervi vtiski v otročjem sercu so nar globočji in so potlej za vse življenje ali med in hladilno mazilo, ali pa kis in žolec za spomin. Poslednjič se soglasno odločita za to, da sinčka pošljeta v imenitni vstav očetov pijaristov v Volteri, vstav, ki je takrat in poznej daleč okrog slovel zarad dobrih učiteljev im modrega reda. V teh šolah se je grofovski mladeneč razcvetal, kakor rožica, ki je bila namenjena, da ima kdaj po vsem svetu svoj prijetni duh razširjati, rastel je kakor žlahtno drevesce, ki ima enkrat postati veliko drevo, ktero s svojo senco vesoljni svet pokriva in varuje. Šest let skoraj je tu ostal in si marljivo nabiral viših učenosti: učenih jezikov, zgodovine, številstev, modro-slovja itd. Ker je bil že po natori lepe postave, prebrisane glave, prav krotkega serca in preljubeznjivega obnašanja: ni moglo drugač biti, kakor da se je v kratkem prikupil vsim učenikom in da je bil kmali vsim svojem sošolcem naj ljubši tovarš. Že takrat si je pridobil terdni značaj, ki ga je poznej merao druzih posebno odlikoval; bil je vse skozi priden in vedno delaven, zraven pa pobožen in posebni ljubljenec in ča-stivec Marije D., in čeravno je izmed vseh nar več vedil, je bil vendar med vsemi nar ponižniši. — V tem niso le pisatelji, ki so o njegovi mladosti pisali, vsi ene misli, tudi njegovi sošolci in učitelji taisto terdijo. Tako spričuje eden njegovih pervih učiteljev, „da je njegov učenec imel posebne sijajne zmožnosti, zlasti pa kakor angelj čisto serce, in da mu ni bila nobena veda tistega časa neznana, temuč v vsaki reči se je odlikoval." Spet drugi pravi: „Mastaj je bil v svojem življenji čist ko angelj in ncutrudljiv pri delu." Posebno zanimiv je pa tale prigodek. Nekoliko mescev preden je zapustil to hišo, pride iz Francoskega viši šolski ogleda ogledat ta vstav, ker takrat so bile cerkvene dežele ravno prišle v francoske roke. Skoraj vsi so bili pred njim vprašani. Mladi Mastaj je vprašan, kakor drugi. Ali njegovemu izverstnemu odgovarjanju, njegovi prijazni osebnosti in pohlevnemu vedenju se ta Irancoski gospod ne more dovolj načuditi, čestita mu in naposled reče predstojniku: „Ta mladeneč bo še daleč prišel, če mu bodo okoliščine količkaj ugodne." Ta pot se francoski gospod ogleda ni bil zmotil, zakaj res je izmed vsih še naj dlej prišel ta mladeneč. Spolnitev svoje napovedi je omenjeni gospod sam po nekoliko doživel, kajti ko je 1. 1830 umeri, so bili že časniki povsod raznesli veselo novico, da Mastaj je postal viši škof v Spoleti, kaj bi bil še le rekel ta dobri gospod, ko bi bil vedil, da Mastaj bo še enkrat nosil tijaro (papeževo trojnato krono), in da bo eden naj večih papežev sv. katoliške cerkve. — Ali Bog svojim ljubljencem ne deli še na tem svetu plačila, in popolna, neprestana sreča in radost je le ne-beščanom prihranjena. Tukaj na zemlji pa se cvetje vedno druži s ternjem. Tudi našega dijaka viših šol, ki je do zdaj tako mirno, veselo, srečno in zadovoljno živel, so čakali še hudi dnovi. Zadnje leto njegovega bivanje v Volteri (1808) ga jame božjast lomiti. Ta huda bolezen je izvirala še od tedaj, ko je bil v vodo padel in se tako močno prestrašil. Zakaj pred je bil zelo terdnega zdravja in cve-teče barve, potem pa zmiraj po nekoliko bolehen in bolj bled. Pa za to se še pred dosti zmenil ni, ker ta žalostni nasledek se ni nobenkrat tako pokazal, kakor poslednje leto, tako da so bili že zdravniki nad njim obupali. Oj, kako žalostno! mladeneč, ki je svoje učenje tako izverstno dokončal, in ki bi zdaj imel misliti na prihodnji stan, se zarad svoje bolezni ne ve kam ober-niti! To je bila silo huda poskušnja za mladega grofa, zraven ga je pa še vznemiroval vojskini čas, ki je mar-sikterega mladenča proti notranjemu poklicu v vojaški stan vsilil. Ubogi mladeneč, ubogi starši! Ali pri vsih stiskah vendar ni zaupanja zgubil na Boga in svojo ljubljeno Mater Marijo. To se že iz tega vidi, da vkljub tej bolezni, ki že po cerkveni postavi vsacega, ki je njej podveržen, izločuje od duhovskega stanu, si je vendar dal tonzuro*) napraviti: tako terdno je upal, da bo s pomočjo Božjo kmali ozdravel in Še tisto leto je šel v Rim, da bi se posebej bogoslovja učil. V Rimu je imel tudi strica korarja št. peterske cerkve, ki mu je posebno pomagal. Ali tukaj je doživel malo veselja, britkosti pa veliko. Po eni strani mu je še zmiraj bolezen skerb delala, po drugi pa je neizrečeno težilo njegovo občutljivo serce divjaško preganjanje papeža. Kajti on, ki je nekdaj še v maternem naročji tako ginljivo molil za Pija VI, moral je zdaj z lastnimi objokanimi očmi gledati, kako so Pija Vil vjetega z enim samim kardinalom brez služabnikov, brez potrebne obleke in perila in brez denarja odpeljali, viditi sv. mesto zapuščeno, vdovo v mertvaški obleki, viditi ljudstvo brez očeta, čedo brez pastirja, rimsko cerkev brez glavarja, viditi svet brez solnca. Zakaj kar je solnce za zemljo, je papež za Rim. Kaj ko bi mu bil kdo povedal, da se bo ž njim še vse huje godilo čez štirdeset let! Pa kakor vsim, ki Boga ljubijo, vse prav pride, kakor čbelica celo iz strupenih cvetlic sladak med serče in za druge pripravlja, tako je tudi Janez Marija Mastaj v nar hujših stiskah miren ostal, pod vodstvom svojega blagega strica pridno se učil in skerbel za lastni dušni blagor, pa tudi za druge, zlasti za uboge in zapuščene, ki nimajo žive duše, da bi svoje potrebe potožili. Ker je bil imenitnega stanu, zelo učen in priljuden, bi se bil lahko soznanil z nar imenitnišimi in nar bogatejšimi hišami, ki bi mu bile potem pripomogle k visoki časti in službi. Ali za take in enake reči je njegovo serce kaj počasi tolklo in malo veselja občutilo. Družba ubogega pa blagega delavca zidarja, — ki je vstanovil napravo „Tata Giovanni"**) — bila mu je ljubša, kakor prijaznost grofov in velikašev. Med nesrečnimi bivati *j Tonzura je tisti pomenljivi obred, pri kterem se prihodnjim duhovnom na Štirih krajih nekoliko las pristriže in „koretelju obleče. To pa še ni noben blagoslov, ampak le slovesen sprejem v vinograd Gospodov, tedaj tudi »e ne veže nikogar k du-hovskemu stanu. *•) „Tata Giovanni" (Džov&ni) je hiša ubozih in pribežališče zapuščenih sirot. Vstanovil je to napravo ubogi pa usmiljeni zidar Janez (Giovanni) Borgi, ki je v začetku tega stoletja umeri. Ta pošteni delavec je po dnevi pridno delal, po noči pa bolnike in zapuščene sirote obiskaval. Ker je bil tudi sam reven in jim ni imel kaj dajati, je pa drugač pokazal ljubezeu in jim stregel, in jokajočim solze sušiti ga je bolj veselilo, kakor s srečnimi gostiti in radovati se. Njegovo blago 6erce, kije še v otročjih letih bilo tako veselo, kadar je mogel kak da-rek od matere za ubožce sprositi, si ni moglo zdaj kaj, da bi ne ljubilo z vso gorečnostjo moža, ki je daroval življenje in premoženje sirotam. Odkar sc je bil s tim blagim možem soznanil, je šel vsak dan k beračem v „Tata Giovanni," če je mogel le količkaj časa odtergati od svojega učenja. Mastaj še dobro dve leti ni bil v Rimu. Ali ker so bili Francozje le preošabni, zapustilo je veliko Rimljanov mesto in med temi tudi njegov dobri stric. Kaj mu je bilo zdaj samemu početi druzega, kakor k staršem bežati v Sinigalijo, kjer je tako dolgo ostal, da so šli Francozje iz Rima in Pij VII se spet nazaj vernili z vso častjo in oblastjo. Šli so tudi skoz Sinigalijo in Mastaj je bil tako srečen, da je govoril ž njimi, in zelo se jim je bil priljubil precej pri pervi priči. Zdaj gre spet nazaj v Rim in soznani se v dveh prav imenitnih in zelo pobožnih hišah, kjer je kakor domač veliko prijetnih ur vžil z branjem, godbo in prijaznim pogovarjanjem. To je bilo za njegovo prihodnjost gotovo velike važnosti. Kajti če že sploh veljd: kakoršna je tvoja tovaršija, taki boš ti sam, je to še veliko gotovejše v tako imenovanih viših krogih. Dokaz nam je skušnja. Marsikak pošten mladeneč, ki je prišel v imenitno, zraven pa brezbožno hišo, je kmali zatajil vero in zavergel čednost. — Znabiti še ljubša, kakor te dve dobri hiši, mu je bila pa sirotnica „Tata Giovanni;" bil je tam pravi domači prijatelj. Ali tako ni moglo dolgo ostati; prišel je tudi zanj tisti čas, ko mora človek že po navadi resno misliti na prihodnjost. Že v dve in dvajsetem letu je bil, pa se še ni bil za noben stan odločil. Njegova pobožnost, se ve, ga je vlekla do cerkvene službe, ali tako negotovo zdravje mu je branilo: sam ni vedil, kam bi se bi djal. To je bilo za pobožnega, nežnega, občutljivega mladenča neizrečeno žalostno in mučno; v svetni obleki je hodil, pa bogoslovja se učil. Kar naenkrat dobi veselje do vojaščine in prosi za sprejetje med častno papeževo stražo (Noble-Garde), ki je zbrana iz žlahtnih rimskih konjikov. Glede na njegovo bolehnost se mu tudi ta prošnja odreče. Ali na besede Pija VII, ki so mladega grofa posebno radi imeli, se zapiše, toda čakati mora, da se sprazni kako častniško mesto. Ta čas se je pa še prav pridno učil in kolikor moč pogosto obiskoval svoje siroteje, jih učil, opominjal, pa tudi po-strahoval, če je bilo treba. Ob nedeljah po poldne, ko se je nekoliko shladilo, je navadno zahajal na tiste trav- kolikor je lc mogel, jih strigel, bril, umival itd. Večkrat je cele noči prečul pri bolnikih, tako da je drugi dan pri delu kar z ometačo v roci zadremal. Ko enkrat zvečer pri procesiji neke bratovSine zapazi več razcapanih, bosih in umazanih dečkov, postopačev in potepuhov, kakoranih se posebno po velicih mestih na ulicah nikdar ne zmanjka, se mu v serce zasmilijo. Berž jih nekoliko seboj vzame, jim pripravi doma posteljico, jim pri dobrih ljudeh čedniae obleke »prosi in skerbi, da »e kakega dela privadijo. Dva duhovna vidita to blago početje, mu pomagata in nju eden najme hišo v ta namen. Kmali naraste število ubogih nad štirideset in usmiljenih darov se nabere toliko, da se je 1. 1784 ta naprava laliko popolnoma vredila in vstanovila ter za zmiraj prideržala ime: „Tata Giovanni," ker Borgi je vedno imenoval te sirote svoje otroke, oni pa njega svojega očeta (laaki: tata). Papež Pij VI z veseljem odobrijo to napravo in še kupijo za njo veliko palačo. „Tata Giovanni" je zdaj zmiraj krog šel, in kjer je kakega zauemarjeuega otroka na ulicah ali na cesti dobil, precej je moral ž njim. Ce je bil kak tak nadložen, treba je bilo le reči: „Tata Giovanni" gre, beži: in precej jo je pobral. Kako ginljivo jih je bilo gledati, ko so šli tako le ob nedeljah ž njim na prosto in se okrog njega radovali! Dobri Rimljani (tudi imenitni) so prostovoljno hoditi lesem otroke podučevat in jim streč. — nike, kjer so se njegovi ljubljenčki prekucovali in življenja veseli bili. — Ali glejte! odmenjeni častnik (oficir) gre tudi med nje, leta ž njimi sem ter tje, se lovi in igri, ter jim vse razdd, kar ima. Pač bi bil bolje storil, ko bi se bil vpisal v legijon tistega, ki je nekdaj djal: „Pustite male k meni priti!" — In res je Bog drugač obernil kakor je pa sam mislil. — (Dalje nasl.y Ogled po Slovenskem ln dopisi. Iz Ljubljane. M—k. V Pragi je 38 katoličanov, med njimi njih več iz visoke aristokracije, sostavilo adreso sv. Očetu ter povabilo mestujane za podpisovanje. 14. aprila je imela zlata Praga po vsih vogalih nabit poziv „katoličanom v Pragi," kterega so podpisali možje vseh stanov. Kakor aposteljni binkoštne praznike, tako se mnogi katoličanje, ki so se sicer radi prikrivali, očitno kažejo in poganjajo za katoliško reč. Tako djanj e ni le spričevalo, da se je katoliško življenje zbudilo, je tudi ob enem sad katoliške zavednosti. Brez katoliške besednice (Ressource) bi ne bili možje, ki so poziv podpisali, zveuili tako hitro eden za druzega, brez katoliške besednice bi se to ne bilo do-veršilo v tako kratkem času. Da se je Praga peto nedeljo v postu kazala tako katoliško, izvira večidel od tega, da se je bila pervo nedeljo v postu odperla katoliška besednica. Življenje budi življenje, to se je tudi tukaj pokazalo. Kteri hočejo zbujati katoliško življenje, naj ga zbujajo po katoliških družbah. Ko bi bilo mogoče, da 8. grudna t. 1., ko se bodo zbrali škofje vsega sveta in tudi avstrijanski v Rimu k vesoljnemu zboru, Avstrija postane vseskozi, določno katoliška, bi bilo to njej 6ami v neizrekljivo korist, tako kakor bo vesoljni zbor prinesel rešenje vsemu svetu. — Odbor katoliške družbe za Kranjsko je sklenil troje to-le: Slovenska knjižica s podobo sv. Očeta in papeževa poslovenjena himna se bo 10. in 11. aprila dobivala na prodaj ne le v Ljubljani in po Kranjskem, ampak tudi po druzih slovenskih pokrajinah, družbini udje jo dobijo zastonj. Pododbor, za to sostavljen, bo naznanjal odboru tiste osebe, od kterih se pričakuje, da se bodo blagovoljno potrudili bukvice razširjati. Dobro bi bilo, ko bi tisti izmed naših bralcev, bodisi ali duhovni ali neduhovni, ki hočejo sprejeti to opravilo, naznanili odboru ali kteremu odbornikov, in naj bi tudi povedali, za kteri okraj prevzamejo to opravilstvo. Slovesna maša katoliške družbe, o kteri se je sklepalo pri občnem zboru, ne bo v nedeljo, ampak v sa-bota ob 10. uri v nunski cerkvi. Opomnimo naj tudi, da klopi spredej na moški in ženski strani bodo v nunski cerkvi v dan Božje službe za družnike pregernjene. — Ta dan je namreč obletnica, ko so bili sv. Oče posvečeni. Tako se bota slovesno obhajala obadva dneva, dan ko so bili sv. Oče posvečeni, kakor tudi dan, o kterem so novo mašo peli. Zanesljivo je, da se bodo ljubljanski družniki prav obilno vdeležili te imenitne in pomenljive cerkvene svečanosti. — Marij na družba na Dunaju je dobila pismo iz Hartuma od 1. sveč. 1869, da 8. prosenca t. 1. je srečno tje prišel čast. o. Stadelmajer s svojim tovaršem. — P. n. gosp. korar Jan. Novak so hudo zboleli. — Častiti frančiškanski novinci v Solnogradu so po čast. Br. Kal. Ileric-u „katol. družbi na Kranjskem" darovali dvč knjigi, ki ste vredni tudi posebno priporočeni biti, namreč: „Apostolat des Gebetcs m Vereinigung mit dem gottl. Herzen Jesu v. P. Gau-dentius, Incsbruk 1868," in pa „Geistliche Bet rac h tungsuhr, d. i. Uebung eines ununterbrochencn l'm-ganges mit Jesus Christus, Salzburg 1865." Pervo knjižico so mil. sekovski škof J. Z\verger v lastnem pa- stirskem listu priporočili. V bratovšino imenovano „apo-stoljstvo molitve" zapisujejo v ljubljanskem samostanu čč. gg. Uršulinaric; ta bratovšina je posebno zoper nlačnost, versko vnemarnost, nejevero in brezbožnost, ki se zmiraj bolj razširja. Zato je tako združenje v molitvi posebno zdravilo zoper bolezni sedanjaga časa. — Katoliška družba bo 11. aprila ob 6 zvečer v čitalnični dvorani napravila shod svojih udov, pri kterem se imajo verstiti govori, branja in petje. Vsi udje so povabljeni k temu shodu. V Ljubljani 30. sušca 1869. Za odbor Gr. Vil. Wurmbrand. V Mali vasi v trebanjski dekanii je 24. sušca umeri gosp. Santo Treo, deželni poslanec, lastnik malevaške grajšine. Bil je ranjki moder in pravičen mož na vsako stran (se piše v „Nov."), priljuden in gostoljuben, kakor malokdo. Bil je pa tudi dober in skerben oče svoji rodovini, ktera ga bo zelo pogrešala. Koliko veljave in zaupanja je on tudi v domaČih soseskah imel, pričuje to, ker je že blizo 30 let neprenehoma županova! vsem uradnijam v zadovoljnost. Akoravno vedno bolehen in precej oddaljen od farne cerkve, je vendar le zmiraj zvestega sina se skazoval svoji materi cerkvi. Zatoraj zakličemo ranjkemu: Bodi Bog milostljiv njegovi duši. Z Dolenskega, 23. sušca K. — V Kostanjevici bomo obhajali spomin zlate maše preljubega našega in resnično pobožnega sv. Očeta prav slovesno. Popoldne po litanijah se bo prenesla prelepa na Tirolskem izdelana podoba prečiste Device Marije iz farne cerkve, v kteri se bo pred ta večer izpostavila, na Vodenice v nalaš za to napravljeno kapelico. Belo oblečene deklice bodo nosile jo na okinčanih nosilnicah v slovesnem sprevodu. Na odločeni kraj postavljena bo podoba blagoslovljena med gromom možnarjev, ki bodo že pred ta dan in morebiti celo od dveh različnih strani mogočno pokaje naznanjali slovesnost prihodnjega dne. Pri nas je vse silno veselo tega za katoliško cerkev tako slavnega in imenitnega dne. Da bi se pač povsod, kolikor je le moč, veličastno obhajal. — Za podučenje v sedanjih okolišinah o stiskah sv. Očeta je posebno pripraven spis gosp. dekana Kosarja, natisnjen v „Drobtincah" 1. 1864 pod naslovom : »Spoštuj Očeta," kterega očitno ljudem prebrati se prileže posebno ondi, kjer je mnogo ljudskih zapeljivcev ali tako imenovanih sladkih laži kristjanov. — Ker se bodo tiskale knjižice o življenji sv. Očeta, menim, da bi ne bilo napčno, ko bi se še pred 11. aprilom nekaj poslalo jih vsaki fari, ker pri govoru o slovesnosti bi se znala tudi knjižica omeniti in gotovo seže ljudstvo željno po nji. Meni, prosim, jih priskerbite kacih 30 iztisov. *) — Naj še omenim, da silno čudili 3mo se, prebravši program narodnega mariborskega kandidata g. dr. Dominkuša, da v vsem programu našli nismo ne ene besedice o tem, da se bode poganjal za naj svetejšo pravico, naj dražji narodni zaklad, kar je gotovo sv. katoliška cerkev in vera s svojim pravicami. ■") Se bo zgodilo. Prihodnji teden pride na svetlo ta knjižica, ki bo <.1> kratkem popisovala lepo življenje Pija IX. Prav dobro bo došla ravno zdaj, ko se ves svet na nje ozira in se želi vde-ležiti njih redkega praznika, zlate maše. Zato upamo, da bodo verni Slovenci prav pridno segli po teh bukvah , da se s tem še lK>lj obudi katoliški duh in ljubezen do sv. Očeta. Udom katoliške družbe se bodo podale v vesel spomin zastonj; drugim pa, kolikor bo mogoče, po nizki ceni. Slovenci, zvesti otroci sv. Očeta, sezitc prav pridno po ti knjižici, ki vam bo v podučenje , spodbudo in pa obilno veselje zavoljo tega, da imamo tako izverstnega in blagega poglavarja svoje sv. cerkve. — Že