I. Hčmigmann: O gluhonemcih. 231 O gluhonemcih. Berilo I. Honigmanna v seji »Slovenskega kluba« na Dunaji. I. tavil sem si nalogo, da seznanim poslušalce z zanimivostimi iz življenja gluhonemcev, iz zgodovine njih vzgoje ter z njih poukom, kakšen je bil poprej in kakšen je dandanes. Našel sem, kar se tiče gluhonemcev in njih pouka, med ljudstvom in tudi v omikanih krogih toli čudne in napačne nazore, da me veseli, ker morem danes, akoravno le v malem krogu, vsaj nekoliko pojasniti te stvari. Vprašajmo se torej naj poprej: Katerega človeka imenujemo gluhonemca? Gluhonemec je isti človek, kateri nima sluha in tudi ne govora, to je, kateri je gluh in zajedno nem. Nemost in gluhost sta navadno združeni in gluhonemosti vzrok niso nedostatna govorila, ampak vzrok tem je nadostatnost sluha, ker na ta način otrok ne more posnemati jezika drugih ljudij. Človek dolgo časa ni spoznal, v kateri zvezi stojita ta nedo-statka, namreč nemost in gluhost. V svetem pismu, kakor tudi v zakonih starih Rimljanov se govori le o »glušcih« ali pa o »gluscih in nemcih«, nikoli pa o »gluhonemcih«. To je znamenje, da takrat še niso spoznali, da je v največjih slučajih nemost posledica glu-hosti in da je na ta način ona v zvezi s to. In še v najnovejših časih mislijo neveščaki, da sta gluhost in nemost posebna nedostatka, vsak neodvisen od druzega. To nam kažejo neumni poskusi s podre-zavanjem, takozvanim »rešavanjem« jezika. In iz izkustva vem, da ljudstvo na deželi še dandanes misli, da bi gluhonemec znal govoriti, ako bi se mu jezik rešil, Razločujemo dve vrsti gluhonemcev, in sicer gluhorojene in pozneje oglušele. Tisti otroci, kateri so med drugim in šestim letom oglušeli, izgube jezik, dasiravno so že govorili, ker ti otroci si ga niso mogli upamtiti, da bi jim ostal za vse življenje. Razven teh pa nahajamo še mutce s sluhom, to so taki, kateri so ostali zaradi slabouma nemi. Redkeje nahajamo mutce, ki zaradi nedostatnih govoril ne morejo govoriti in izjeme so taki, kateri so obdarjeni z zdravimi čuti in njih organi, pa so bili od mladih nog izključeni iz človeške družbe kakor n. pr. Gašper Hauser, katerega so našli leta 1828. v Niirnbergu 232 I. Honigmann: O gluhonemcih, Zanemarjen je bil tako, da se štirinajstletni deček ni mogel po konci držati in tudi ne govoriti. Pozneje je pripovedoval, da je bil od mladih let nekje zaprt, tako da nikdar ni slišal človeka govoriti. Njegov živež sta bila kruh in voda in tuj človek ga je vzel iz ječe, nesel ga v mesto Niirnberg, pustil ga tam ter odšel. Pet let pozneje ga je umoril ne-znan zlobnež z nožem v nečem vrtu v Ansbachu. Se danes se ne ve, kdo so bili njemu roditelji, zakaj je bil zaprt i. t. d. II. Vzroki gluhosti. Gluhost je prirojena ali pa po porodu pridobljena. Razni so vzroki, zaradi katerih se je dete gluho porodilo in oni, kateri so po porodu provzročili gluhost. Vzroki, prirojeni gluhosti, so vodenica v možganih, nepravilni razvoj slušnega živca, nedostatnost organov v notranjem delu ušesa i. t. d. K vzrokom nepopolnega razvoja slušil in boleznij v slušalu prištevamo klimatične razmere, degeneracijo naroda, razuzdano življenje roditeljev, uboštvo, prirojena nagnjenost k gluhosti in sorodnost po krvi med roditelji. Statistika uči, da je slučajev, v katerih se je nagnjenost k gluhosti podedovala od dedov na roditelje ali otroke, samo 6 odstotkov in da so taki slučaji, kakor naslednji, o katerem pripoveduje Dr. Moos v časopisu »Wiener Medicinische Wochenschrift«, le velike izjeme. Moos pravi: Gluhonemec vzame zdravo ženo in dobi dvoje otrok in sicer: gluhonemega sina in popolnoma zdravo hčer (A). Ta se omoži z zdravim možem (torej oba sta zdrava in dobita dve gluhonemi hčeri in zdravega sina (B). Ta vzame zdravo ženo, (zopet sta oba zdrava) in dobita gluhonemega sina (C"). Roditelji in dedje tega gluhonemca so bili zdravi. Od omenjenih dveh gluhonemih hčera pa vzame jedna gluhonemega moža in porodi gluhonemega sina (C'). Mož gluhonemec — zdrava žena ,--------------------------------------------------------------------------------------, gluhonem sin zdrava hči (A) — zdrav mož gluhonem mož — gluhonema hči gluhonema hči zdrav sin (B) — zdrava žena gluhonem sin (C) gluhonem sin (C") V Nasavskem, v Kolnu in v Magdeburškem okraji so preiskavah, da najdejo, koliko gluhonemcev se porodi vsled direktnega po-dedovanja gluhosti, in našli so: Iz devetih zakonov med osebami, katere so bile gluhoneme, izšlo je štirinajst zdravih otrok. — Iz 206 I. Honigmann : O gluhonemcih. 233 zakonov med glunhonemimi in zdravimi osebami je izšlo 377 zdravih in sam6 6 gluhonemih otr6k, med temi troje od istih roditeljev. Bil je že večkrat govor o tem, ali ne bi bilo dobro, da bi države prepovedale ženitev med gluhonemci. Omenjeni podatki pa in sploh vse statistične preiskave nam kažejo, da se narodi sam6 po 6 °/0 vseh gluhonemcev iz tacih zakonov. Ne bilo bi torej humanitarno, ako bi se tem ubožcem, katere je priroda tako že zanemarila, prepovedala tudi ženitev. Pač pa bi bila dolžnost držav, da prepovedd ženitev med sorodniki po krvi, ker preiskave so kazale, da 25 do 30 °/0 vseh gluhonemcev izhaja iz tacih ženitev. Amerikanski statistiki cel6 računjajo po najnovejših preiskavah, da čez 33%. — Boudin v Parizu je našel 28-35°/0, Perrin v Lyonu 25% in Chazarin je našel na gluhonemnici v Bordeauxu med 66 učenci 20 tacih, katerih rodi-telji so bili v sorodu po krvi. — Devay pripoveduje: ^ Ženila sta se bratranec pa sestričina, oba zdrava, in dobila sta osmero otr6k; med temi jih je bilo četvero gluhonemih in j eden slaboumen; jeden je umrl za vodenico v možganih in dvoje jih je slabo slišalo, pa izgubilo posleje po-s'uh popolnoma.« Tako tudi Darwin pravi, da je polovica slaboumnih in blaznih po blaznicah na Angleškem iz zakonov med sorodniki. Tudi razmere na Gališkem kažejo, da so posledice zakonov med sorodniki jako žalostne. Vsakdo ve, da Zidov v Galiciji ravno ne pogrešajo in da se mnogokrat ženijo med seboj v sorodu. Ce zdaj primerjamo število gluhonemcev sploh na Češkem in v Galiciji, vidimo, da pri skoro istem v številu stanovnikov (Češko ima 5,560.000, Galicija pa 5,958.000 sta-novnikov) ima Češko 4600, Galicija pa 7000 gluhonemcev. Sploh pa statistika uči, da so med potomci izvoljenega ljudstva nahaja največ gluhonemcev. Polovica gluhonemcev pride z zdravim sluhom na svet in ti še le pozneje ogluše. Vzroki temu so bolezni, kakor vnetje slušila, protin v ušesih, vnetje možgan, osepnice i. t. d. III. Nasledki gluhosti v telesnem in duševnem oziru. Telesni nedostatki zaradi gluhosti so: tesne prsi, slabotna pluča, ker se dihala premalo rabijo. In tudi bolezni, katere so provzročile gluhost, zapuste zmeraj nekaj neugodnega, kakor občno slabotnost, pogosto omotico, naklonjenost k sušici. V duševnem oziru nahajamo pri neizšolanem gluhonemci jako slaba svojstva; gluhonemec je kradljiv, nevoščljiv, požrešen, svojeglav, nehvaležen, nemoraličen, brez sočutja itd. 234 I. Honigmami: O gluhonemcih. Misliti pa ne smemo, da so mu ta svojstva prirojena ali pa še celo, da je vragometen (od vraga obseden), kakor se je mislilo v starem in srednjem veku, ampak to so nasledki, nekaj tega, ker ne sliši, nekaj pa tudi, ker ga ni nihče poučeval in ker ga zdravi ljudje zaničujejo in se mu posmehujejo; saj se še nahaja dosti roditeljev, kateri svojim gluhonemim otrokom odtegnejo ljubezen in jih zapro kakor žival. Leta 1877. zgodilo se je, da so žandarji našli v Neulengbachu ob zahodni železnici tukaj na Nižje-Avstrijskem v kleti necega kmeta gluhonemega dečka, kateri je bil z verigami priklenjen. — Kolikor sem sam izkusil, moram reči, da ga ni hvaležnejšega človeka, kakor je gluho-nemec, ako se mu z ljubeznijo približaš ter ž njim občuješ; tudi vsa druga slaba svojstva se izgube pri takih, kateri so šolo obiskovali in se dobro vzgojili. Drug nasledek gluhosti je, da se pri gluhonemci vid silno razvije. Prav čudno je, kako lahko gluhonemec vse zapazi, kar se okolo njega zgodi; v tem ko mora zdravega človeka šele sluh opozarjati na kako prigodbo, v tem je oko gluhonemca že vse to zapazilo. To je pač dobro za njega! To ga usposablja, da si prisvoji veliko spretnost v čitanji raz ust, seveda šele po mnogi in trudapolni vaji. Časih imajo gluhonemci tako spretnost v čitanji raz ust, da sploh ne delajo vtiska, da bi bili gluhonemi. Nekdaj so bili takšni skoro vsi izšolani učenci zavoda v Riehnu na Švicarskem. In kdor danes pride v gluho-nemnico v Frankfurtu in ne ve, da je to šola za gluhonemce, mislil bode, da je med zdravimi učenci. Seveda pa imajo tam za 26 učencev 6 učiteljev. — Prišel je nekdaj neki profesor fizijologije v neko gluho-nemnico na Nemškem, kjer ga je učifeljica ročnih del vzprejela in ga vedla po vseh prostorih zavoda; zabaval se je ž njo, ne da bi bil opazil, da je gluhonema. Isto tako se je pripetilo profesorju Kussmaulu v Berolinu. Bil je na njegovem oddelku bolnice mlad knjigovez, ki je bil gluhonem. Zdravnik je občeval več tednov ž njim in ni druzega opazil, negoli njegov glasni govor in strogo pismeno izreko. Šele ko mu je bolnik povedal svoj nacijonale, zvedel je zdravnik, da je gluhonem. — Pri nas na Dunaji imamo dečka v tretjem razredu, katerega roditelji so se popolnoma zapijančili. Brigali se niso za njega in tako je bil pri-moran iskati si sam svojega kruha. Kadar ga je pritiskal glad, držal se je »Naschmarkta« v četrtem okraji in tam izmuznil vse, kar mu je prišlo pod roke, tako da je bil prava nadlega tamošnjih prodajalk. Če pa ni imel česa ukrasti, lovil je muhe ter jih zobal. Pridobil si je s tem življenjem toliko spretnost v opazovanji pred njegovi očmi izvršujočih ge dogodeb in razbistrilo se je njegovo oko tako, da ga nimamo Književna poročila. 235 v zgoranjih razredih tacega učenca, kateri bi tako znal citati raz ust kakor on. In če se je kaj zgodilo ali pa če je česa kje zmanjkalo, če nobeden drug ne ve za to, on gotovo. — Gluhonemci imajo tudi, ravno zato, ker so primorani vse bolje opazovati, nego polnočutni ljudje, boljši spomin za kraje. Imamo pri nas deklico, s katero se je oče pripeljal iz Dalmacije. Doma je koze pasla, sukala se samo v prosti prirodi ter bila takorekoč strah vse vasi. Ko pa je prišla v zavod, praskala je sicer okolo sebe, a udala se kmalu svoji usodi; četrti dan svojega bivanja v zavodu — (oče je bil že odšel) — izginila je kar namah in nihče ni vedel, kam. Preiskali so vse, ali najti je ni bilo. Čez nekaj časa jo pripelje točaj iz gostilne »Englischer Hof« v VI. okraji, kjer je z očetom nočevala prvi dan, rekši, da je šla kar naravnost v sobo v drugem nadstropji ter si vzela tam iz mize zrcalo in glavnik, katere reči je bila tam pozabila. — Ako torej pomislimo, da je dekle bilo prvi dan na Dunaji in je pot od gostilne, katera ni blizu zavoda, v zavod šlo samo jedenkrat, čuditi se moramo, da je to mogoče. Ne vem, če bi mogel kaj takega storiti normalno razvit odrasel človek, kateri pride prvikrat na Dunaj. Zdaj ko sem naštel vzroke gluhosti, nje nasledke ter omenil svojstev gluhonemcev, hočem povedati še nekoliko zgodovinskih črtic O gluhonemstvu. (Konec prihodnjič.) Književna poročila. II. Jezik v Mat. Ravnikarja »Sgodbah fvetiga pifma sa mlade ljudi". (Dalje) Na strani 2 8. piše g. Bežek: „Glagole nedovršnike tvori R. včasih kaj originalno, seveda dostikrat napačno, a bas te napake kažejo, da je R. živo čutil razliko med dovršniki, a ne znajoč prave oblike pomagal si je, kakor je vedel in znal." — Tu bi želeli, da bi 'bil g. razpravljalec obširneje izpregovoril o tvoritvi imperfektivnih glagolov sploh ter potem natančno razločil, katere izmed ondu naštetih imperfektivnih oblik da se mu. 292 I. Honigmami: 0 gluhonemih. O gluhonemcih. Berilo I. Honigmanna v seji »Slovenskega kluba« na Dunaji. (Konec ) ||udi samo površni pogled v zgodovino gluhonemstva nam kaže da so bili gluhonemci še pred malo stoletji najzapuščenejši j| in najbolj pomilovanja vredni ljudje. Nikjer se ne najde | v starem veku kaka opazka, da bi se bilo za vzgojo in pouk gluhonemcev kaj storilo. Samo jeden slučaj se najde v zgodovini Rimljanov, da se je gluhonemec v obrazovnih umetnostih poučeval. Plinij pripoveduje, da je govornik Mešala imel gluhorojenega sorodnika Kvintija Pedija in ga dal poučevati v slikarstvu, v kateri umetnosti je ta tudi izvrstno napredoval, tako, da se je cel6 cesar August čudil njegovim delom. Toda pomislimo, kaj je bil vzrok tega zanemarjanja? Prvič: Nedostatek gluhosti, katera tudi provzročuje nemost, ni očiten ter ne vzbuja neposredno sočutja zdravih ljudij. Ker se gluhonemci ne nahajajo prepogostoma skupaj bivajoči, zato se velikost njih bede nikdar ni mogla prav spoznati. Drugič: Učenjaka Hipokrat in Aristotel sta rekla v svojih spisih, da je gluhonemce prištevati bebcem, da jih tedaj ni mogoče poučevati. Tretjič: Možje pa, kateri so prišli zaradi duhovskega svojega stanu dostikrat v dotiko z gluhonemci, mislili so, akoravno so čutili notranji nagon za poučevanje teh ubožcev, da ni smeti volji božji nasprotovati s človeškimi vplivi. Saj se je še v začetku 17. stoletja Spanjolec Emanuel Ramirez de Carrion bal inkvizicije, ker je gluhonemce poučeval. Da bi se ne mislilo, da je čarovnik, pripravljal je učence svoje na zdravniški način za pouk. Najprej jim je dal neke tekočine, da jih je gonilo, potem telohov čaj, za tem sirupa od »cuscuta Europaea«. Zatem jim je iz-bril lase na temeni za dlan široko in to mesto mazal vsak večer z mazilom, napravljenim od aqua vitae, nitrum depuratum, aqua Nym-phaea in mandeljnovega olja. Pa še vse ni bilo zadosti! Česal jim je vsako jutro lase z glavnikom od ebenovine proti potezi in dajal jim še nekaj časa piti nekega rastlinskega soka. Tako pripravljenim jim je jel nad izbritim temenom glasno izgovarjati posamične glasove, zloge in besede in raznemil je na ta način, kakor čitamo, več gluho-nemcev. Ni li to čudna metoda? Vse to je bil humbug, pa takratnemu I Honigmann: O gluhonemcih. 293 razmerju prilagoden. Isto tak6 je bil tudi čuden način, po katerem je Samuel Heinicke upamtil svojim učencem vokale, humbug. Dal je namreč svojemu učencu pri izvabljanji in vežbanji glasa »i« kisa, pri eji pelfnovca, pri a-ji čiste vode, pri o-ji sladke vode in pri u-ji olja na jezik in rekel, kako s tem doseže, da si njega učenci na ta način za vselej zapomnijo posamične vokale. V V V Četrtič: Šele za reformacije je nastala narodna šola. Čuditi se nam torej ni smeti, če ni nikdo čutil potrebe pouka gluhonemcev v razmerji, v katerem se narodi sploh niso poučevali. — Kakor sem že prej omenil, oddeljena je bila gluhonemcem v starem in srednjem veku žalostna usoda. Iz svetega pisma in obče zgodovine bi navedel lahko mnogo izrekov, kateri pričajo o tožni usodi teh ubožcev, saj še celo bogati kralj Krez svojega druzega sina, kateri je bil gluhonem, ni hotel spoznati za sina, kakor nam Herodot pravi — ali to bi me predaleč zavedlo. Hočem torej v kratkem navesti sam6 glavne zgodovinske točke. — Po reformaciji so se začeli milosrčni možje tu pa tam pečati z vzgojo gluhonemcev. Prvi, kateri je učence svoje izkušal poučevati v jeziku glasovnem, bil je benediktinec Pedro de Ponce na V v Španskem. Živel je v 16. stoletji. Njega po pravici imenujemo izumitelja poučevalne metode za gluhonemce. Za njim se jih je bavilo še mnogo s tem poukom, ali njih uspehi niso bili izdatni. Šele ko sta jela Abbe de 1' Epeev Parizu (1. 1712. - 1/89.) in Samuel Heinicke (1. 1727. —1790.) v Lipsku gluhonemce v zavodih zbirati in jih skupno poučevati, storil se je prvi korak v tem pouku in ravno v tem imata največje zasluge. Ta dva moža sta bila tudi zastopnika dveh nasprot nih poučevalnih metod, in sicer takozvane francoske in nemške. Prvi je poučeval učence svoje v jeziku pismenem in telokretnem, drugi pa, uvidevši, da jezik telokretni nima mnogo koristi za gluhonemce in hoteč jih za življenje pripravljati, poučeval jih je v jeziku glasovnem. Metodo gestikulovanja je izumil Abbe de 1' Epee sam, in mislim, da je zanimivo zadosti, ako nekaj več povem o telokretanji. Gluhonemec si ustvarja večinoma sam svoje znake za stvari, ki so okolo njega. Jednako otroku s sluhom naznani svoje želje v prvem času s tem, da pokaže na kakšno reč, katere si želi. Ako česa ne mara, obrne se strani. Čim bolj se obzorje njegovo širi, tem bolj čuti potrebo znakov, s katerimi more tudi zaznamenovati odsotne reči. Kar je najočitneje na kakem predmetu, tega se poprime in to mu služi v zaznamenovanje dotičnega predmeta, in to je gibanje, barva in oblika. Tako mu je oče tisti, kateremu roko poljubuje in kateri ima brado; mati tista, kateri tudi roko poljubuje in ki ima uhane; kuha- 294 I Honigmami: O gluhonemcih, rica tista, katera kuha. Krojač je šivajoča, kovač s kladivom nabijajoča, otrok na rokah ležeča, berač proseča in gospod tista oseba, kateri se odkrivamo. Krava je tista žival, katero molzejo, žaba skakajoča, riba plavajoča, ptica s perutimi mahajoča žival. Tudi nežive stvari gluhonemec po istem načinu zaznamenuje: Sneg je to, kar je belo in z neba pada; dež to, kar je mokro in tudi z neba pada. — Belo mu je to, kar ima tako barvo kakor njegov ovratnik; rjavo to, kar ima takšno barvo kakor kava. Po obliki znači solnce s tem. da okroži s prstom svoj obraz, mesec da pokaže pol obraza; mizo, da pokaže z rokama podobo plošče; hišo, da pokaže podobo strehe i. t.d. Tudi znajo gluhonemci v svojem telokretanji sestavljati besede, n. pr. znamenja nemških besed: Herz, Herzog, Erzherzog, Bischof, Erzbischof izvaja iz istega znamenja. »Herz« znači s tem, da položi roko na srce. Ako jedenkrat vzdigne roko nad srcem, pomeni to osebo Herzog, in Erzherzog, ako dvakrat na istem mestu vzdigne roko. Oblika infule je znamenje za osebo »Bischof« in »Erzbischof« istotako, samo da se še roka na srce položi. V daktilologičnem ali ročnem alfabetu se »f« znači s tem, da se palec položi na tretji ud sredincev. Ker se beseda »Freiherr« prične s črko »f«, zato se tudi ta beseda s tem zaznamenuje, da se z daktilologičnem znamenjem »f-a« jedenkrat roka potegne čez prsi; in ker je oseba »Fiirst« višja oseba nego »Freiherr«, zato se z istim znamenjem dvakrat potegne čez prsi. Gluhonemec, jezika ne poznajoč, ne misli v jezikovnih oblikah, temveč v prizorih. Najprej mu pride to v zavest, kar stoji pri kacem prizoru najbolj na ospredji. Zato nasledujejo časih predočbe mnogo drugače, kakor pri nas; gluhonemec n. pr. ne pokaže: »Čevljar naredi čevlje«, temveč tako ; »Siva čevljar čevlje.« Ali pa n. pr.: »Ta-le mi je ukradel pero.« Gluhonemec bode ta stavek takole izrazil: »Ukradel pero moje ta«. — »Lovec je ustrelil orla s puško«, bode pokazal: »Orel lovec ustrelil puška.« Ravno to, da gluhonemec v logičnem redu ne reproducira in ne misli v pravilnih jezikovnih oblikah, to je bistveni vzrok, da se telokretanje v gluhončmnicah skoro povsod iztreblja, ker to jeziku glasovnemu nasprotuje. Da se je pa metoda nemška, katera se poslužuje pri pouku jezika glasovnega, uvedla navzlic vsem težavam, katere provzročuje nje raba, bilo je zato, ker so hoteli učitelji učence svoje za občevanje v človeški družbi usposobiti; pravega občevanja s človeško družbo pa brez jezika glasovnega skoro misliti ni. Po Heinickeji, kateri je leta 1778. v Lipsku otvoril prvo gluhonemnico na Nemškem, se je do denašnjega dne ta metoda zmeraj bolj širila in izboljševala. Na kongresu internacionalnem leta 1880. v Milanu so se celo fran- I. Honigmann : O gluhonemcih. 295 coski učitelji javno odpovedali stari francoski metodi in uvedli nemško. Le tukaj pri nas na Avstrijskem se nahaja še nekaj starih gospodov, ki se ne morejo ločiti od telokretanja, misleči, da nam Avstrijancem ni možno, biti zdravim, ako nismo pri vsem zadnji. Ce bi pri pouku samo telokretali, imelo bi to vsaj nekaj pomena in ne bi jim bilo zameriti, ali oni govore in telokrečejo zajedno in če kdo opazuje učence, vidi, da se učenci telokretanja drže, ljubi učitelj pa pluča svoja zastonj napenja. Kako poučujemo danes gluhonemce? — Pomoček za pouk nam je, kakor pri polnočutnih otrocih, jezik glasovni. Se pa li more glu-honemec naučiti jezika glasovnega ? — Da, samo ne po istem poti kakor človek s polnim sluhom, po sluhu, ampak s pomočjo vida in tipa. Govorila se namreč pri vsakem glasu drugače gibljejo in postavljajo in obraz z usti dobi pri vsakem glasu drugo podobo. — Tako se tudi posamične besede in posamični stavki na lici takorekoč obra-zijo. Ako izgovorim besedo »vrt«, spozna gluhonemec na mojem obrazu, da sem izpregovoril najprej v, potem r in t. V mislih si potem gluhonemec zbere te glasove v skupino in ta skupina vzbudi v njega duši pojem »vrt«, seveda šele, če se mu je ta pojem že prej razjasnil. Treba je torej, ako hočemo gluhonemca v jezik glasovni uvesti: Prvič: da mu posamične glasove izvabljamo; drugič: da se ti glasovi spoje v zloge, besede in stavke; tretjič: da ga učimo govor raz ust citati, in četrtič: govor razumevati. Predno pa začnemo z izvabljanjem glasov, moramo učence na govor pripravljati in sicer s tem, da jih vadimo v dobrem dihanji, ker sapa je glavni element glasov, da jih vadimo v primernem gibanji govoril, kajti ta so še okorna, ker se do sedaj niso zadosti rabila, in naposled poskušamo učenca primorati, da sploh kakšen glas od sebe da. To dosežemo s tem, da glas n. pr. a izgovarjamo in učenca pustimo tipati po vratu, da zapazi tresenje na vratu. Če se ne posreči na ta način, silimo ga k smehu s tem, da ga šegačemo in če to še ni uspešno, treba je čakati, da se slučajno doseže. Tu pa tam se časih nahaja gluhonemec, ki celo po več tednov ne da glasu od sebe. Po takih vajah prideta prva glasova p in a na vrsto. Pri izvabljanji a pokažemo učencu, da se usta odpro in jezik mirno leži. Zdaj pa, ko damo glas, ne samo sape od sebe, glasi se a in to tudi opazuje s tipanjem na vratu učiteljevem. Tako se do konca šolskega leta doseže, da so učenci sposobni reči okolo sebe po imeni izgovarjati, njih svojstva povedati i. t. d. in sicer na naslednja vprašanja: Kdo ali kaj je to ? Kakšno je to? Od česa je to? Kaj dela to? Kaj ima to? in dobe se stavki; n. pr. To je miza; miza je nizka; miza je od lesa; miza stoji; 296 I. Honigman: O gluhonemcih. miza ima ploščo, štiri noge i. t. d. Na ta način se govor korak za korakom sestavlja. Od druzega leta dalje se poučujejo učenci v vseh predmetih ljudske šole razven petja. Daljši pouk je jednak temu v ljudski šoli, seveda pa bode vedno nekaj različen od tega, ker se nam ni smeti ozirati samo na predmet in tvarino, ampak tudi na mehanični in pojmovi del govora. — N. pr. v drugem razredu imamo računjanje do sto, kakor v ljudski šoli, pa brez praktičnih nalog, ker učenci še ne mogo dolgih besed in stavkov hitro izgovarjati in tudi nimajo še zadosti primernih pojmov. Dal sem gospodom poslušalcem obrazec o zgodovini in sedanjem stanji gluhonemstva, treba je samo še, da omenim števila gluhonem-cev v posamičnih deželah in onih dežel, katere največ store v polajšilo žalostne usode teh ubožcev. Število gluhonemcev v posamičnih deželah: Na Nemškem jih je 38.489, na Francoskem 22.610, na Angleškem 18.152, na Laškem 19.385, v Avstriji 26.000, na Ogerskem 22.699, na Španskem 10.905, na Švicarskem 6.544, v Severni Ameriki 16.205. Med vsemi deželami, kar se tiče vzgojevanja gluhonemcev, sta prvi Danska in Severna Amerika. Po teh deželah se poučujejo vsi gluho-nemci. Dansko ima 6 gluhonemnic z okolo 500 učenci; v Severni Ameriki se pa nahaja 57 gluhonemnic s 5.200 učenci. V Washingtonu imajo celo college (visoko šolo) za gluhonemce, v katerega se vzprejemajo starejši gluhonemci iz zavodov, da dospo višjo stopnjo izobraženosti. Tukaj lahko dosežejo vsako akademijsko dostojnost kakor dijaki na vseučiliščih. Poučujejo se tukaj v vseh znanostih in še celo v astronomiji. Zelo neverjetno je to in prav ameri-kansko, ali istina je, da čitamo v strokovnjaških listih o temi Za tema deželama pride Nemška, Angleška in Švedska. Na Nemškem n. pr. imajo sedaj 96 zavodov, ali ti še vedno ne zadoščajo vsem potrebam in preskrbeno je v njih šele 3/5 števila vseh za šolo godnih gluhonemcev. — V Rusiji so štirje zavodi in sicer v Petrogradu, v Moskvi, v Varšavi in v Odesi. Pri nas na Avstrijskem imamo 6.271 za šolo godnih gluhonemcev. Od teh je preskrbenih sam6 1.428 v sedemnajstih zavodih, ostaja torej še 4.843 gluhonemih otr6k, kateri odrasejo brez vsake vzgoje. Iz tega se vidi, da je pri nas še dosti storiti v tej stvari. — Veselilo me je, da so se družab-niki malega našega kroga zanimali za to stvar. Želeti je le, da se tudi daljši in posebno merodajni krogi zanimajo in brigajo za to, da se gluhonemcem na Avstrijskem vsem pomaga do boljše bodočnosti in s toplo to željo kon-čavam svojo razpravo.