Šola in njena naloga. Vsakemu je irap šola znano, \n vsaki ve, kaj pooieni;, ali vendar gotovo in resnicno je, da je malo ljudi, ki bi prav preuiislili, kaj je šola iri kakšna je njena naloga. To pa ni tako lahko; nekdo terdi to, in drugi — drugo, zato tudi Ijiidje navadao ne vejo pravega o šoli. Kaj je tedaj šola? — Ona je učilisče in odgojisče. Xje naloga je, da se v nji 1. Podučujejo otroci. Misli dečka, kadar začne hoditi v šolo, so navadno kratke, ker je do zdaj skoro edino le bil pri domači družini. Sola mora njegove različnp zapopadke jasniti in množiti in vse njegove dušne moči razvijati, da bo mogel z njimi služili in koristiti drugim in sebi. Šola je zavod, kjer se človpk pripravlja za praktično življenje; zato pa velijo npkteri : šola mora človeka ne samo duševno razvijati, temuč tudi zmožnpga storiti za poklic, ktpremu se želi posvetiti. Res in prav je vse to; ali šola vendar vsemu temu sploli ne more zadovoljiti, posebno dandanašnji ne, ker vsaka znanost več ali uianj napreduje, in še kmetovavec pri svoji stari navadi ne srae ostati. Vidi se tedaj, da v Ijudski šoli ni mogočp otroka za kako posebno službo izobraziti, temuč da je to naloga višjih zavodov, ki so ravno za to napravljeni ali osnovani. — Ali po pravici se more od šole tirjati, da se ozira na okolisčine in potrebe Ijudstva, za ktero je osnovana. Xi vse eno, da se le uči ta ali uni nauk, temuč treba je, da se uči to, kar bo učencu naj bolj koristilo, kar ga po naravni in najložji poti izobražuje in razvija. 2. Sola odgaja otroke. V tein obziru je šola v najožji zvezi z družino in s starši. Šola in domača hiša se morate lepo porazumljevati in otroke z združpnimi močmi odgojevali, in ena in druga mora skerbeti, da je otrok zdrav, da se raore razvijati tudi glede telesnih moči, akoravno v tej stvari šola ne raore toliko storiti, koJikor doniača hiša; posebno pa je trebagledati, da se otroško serce oplemeni, da je otrok voljan, da rad sprpjeraa vse, kar je dobro, častito in hvale vredno. Ali vpraša se, kolikokrat se (o zgod/? Vsak, kdor je le nekoliko bolj na tanko pogledal v šolo, mora reči, da se šola in domača hiša malokje prav porazumljujete; to pa je zato, ker starši ali premalo skerbe za svoje otroke, ali pa jih Ijubijo preveč; eno in drugo škoduje šoli. — Kako more prost, siromašen kmet izobraževati otrokp, ako se niu največ po pašnikih potikajo in pri živali bivajo? Kaj pa se more pričakovati od kmeta, ki je sam sirov, in mu ni nič mar, kako se njegovi otroci odgojajo? Xekteri starši imajo pa otroke čez vse radi; perva in največja skerb jim je, da izpolnijo vse, karkoli otroci požele. Od tod pa prihaja šoli zopet polno težav. V šoli, namesto da se takim otrokom volja spolni, se morajo vdajati učiteljevi volji. On ne more, da bi jitn stregel, teniuč mora z njimi ravnati, kakor z drugimi gojenci. Lahko vidiš, kako se serdijo in jpzijo starši nad učiteljem, ker mu njih otrok ni ljubši in dražji od drugih, kako še cpIo kolnejo učitelja, ker ni otrok konec šolskpga leia darila dobil i. t. d.; to pa se večidel vse godi vpričo otrok. — Ali ni naravno, da potem otrok ne hodi rad v šolo, da ne ceni svojih učenikov in prednikov? Tako, namesto da šola in domača hiša z združenimi močmi izrpjate, podira hiša vse to, kar se je v šoli sozidalo. Vidi se iz lega, koliko težja je učiteljeva naloga, ako se domača hiša in šola lepo ne porazumljavatp, in koliko truda in muke je treba učitelju, da more v več letih saj nekoliko storiti za otroško izrejo. Pa kako svet ceni to delo učiteljevo? Vprašajmo kogarkoli, čemu ta pa uni svoje otroke v šolo pošilja, in odgovoril bo , da jili le zalo pošilja, da se naučijo brati, pisati in nekoliko rajtali; — to je vse, kar on od šole ve in od nje pričakuje; da niore šola še kaj važnejšpga opravljati, rau še na misel ne pride. Svet inisli navadno samo na eno polovico učiteljeve dolžnosti, in ker meni, da je ta polovica zeld lahka , ne ceni ne šole, ne učitelja. Zato so bile in so še nektere učiteljske plače tako niale, da si človek še najpotrebniših reči za vsakdanje življenje ne more pripraviti. Koliko vse to šoli škodujp, vsak Iabko ve; jaz sem le nekoliko dokazal, kako težavno je učiteljeva naloga in kako Jjudje poverlino mislijo od šole, ter večidel malo cenijo učitelja in sad njegovega truda. L. Božič.