GLEDALIŠKI LIST
Narodnega gledališča v Ljubljani
1941-42
DRAMA
10
Lit 2 -
J VOMBERGAR:
VODA
-*■
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1941 -XIX. /42-XX.	DRAMA	Štev.	10
J. VOMBERGAR:
VODA
PREMIERA 16. JANUARJA i942-XX.
»Voda«, veseloigra J. Vombergarja prihaja z letošnjo vprizori-tvijo drugič na oder Narodnega gledališča. Prvič je bila vprizor-jena v Drami v seziji 1932-33 in je v nji dosegla s sedemnajstimi predstavami najvišje število ponovitev in največji gmotni uspeh. Odtlej je »Voda« obšla skoraj vse podeželske in diletantske odre in ie povsod žela priznanje in vzbujala veselje. Kasneje je Vombergar komedijo še predelal in izpopolnil in v tej novi obliki jo vnovič uprizarja Narodno gledališče. Radijsko poslušalstvo pozna avtorja tudi po številniu skečih, ki jih je zanje izvajala radijska družina. , Vombergarja komedija nima do kraja enotnega komičnega značaja. Elementi satire se v nji prepletajo z burkastimi in lažjimi šaljivimi domisleki, vendar prevladuje satira. Avtorjev namen ni bil zaigrati gledalcem zgolj veselo potegavščino z vodovodom in spomenikom v Suhem Dolu, temveč mu je šlo predvsem za to, da bi ob šali svojega Amerikanca našel možnosti za nekoliko groteskni in satirični prikaz naše vasi, njega bitja in žit ja, njenih prebivalcev in tipov in njih slabosti. Ni se kajpada lotil posebno velikih ali skritih človeških oziroma kmečkih nedostatkov. Njegova kritična pozornost velja bližjemu in manjšemu, zato pa se tudi ni zbrala na eno samo smeha in posmeha vredno strast, temveč na celo vrsto majhnih grehov in greškov, ki žive v našem kmetu in ki dajejo svojski značaj življenju v naši vasi.
77
Vzel je na muho pojave, kakršni so: tekmovanje med vaškimi mogotci, med bivšim in sedanjim županom; gruntarsko nadutost in nevoščljivost nasproti bajtarjem in kajžarjem; socialno brezobzirnost trdnih kmetov do siromakov; njihovo prikrito častihlepnost in stiskaštvo, ki pa je le šibkejše od častihlepnosti in škodoželjnosti; puhlo ambicioznost občinskih tajnikov, neskončno zgovornost in in-trigantske sposobnosti vaške elite. Vsemu temu velja njegov smeh, ki se nekoliko zresni pri predstavi o posledicah teh značilnih pojavov v naši vasi, pri neslogi in pri nesposobnosti za kakršen koli skupni napredek, dokler se ti zasmehovani grehi mirno košatijo v življenju vasi. V tem smislu je njegova komedija rahlo poučna. Njen nauk ni človečanski, marveč ljudski in ljudska je tudi njegova veseloigra.
Pri raznovrstnosti človeških lastnosti, ki se jim Vombergar po smehu je, prihaja njegovo delo nekajkrat v nevarnost, da bi se razblinilo in zgubilo strnjeno enotnost, toda osrednja zgodba oziroma potegavščina čvrsto obvladuje vse zastranitve in jih spretno vodi k skupnemu smotru in zaključku. Tudi ta poglavitna zgodba je malce tvegana in je kot osnova dogodkov ravno še sprejemljiva. Preprosta je in je po vsej svoji življenjski konkretnosti v skladu s preprostim in ljudskim značajem Vombergerjevega humorja in značajem njegove ljudske satirične volje. Iz teh setavin je nastala ta ljudska veseloigra, ki teče živo, preprosto, veselo in hrupno in ki jo spretno ravna in vodi pisateljeva roka.	./.	Vidmar
Fr. L.:
Nace Kapelj o „Obrekovalnici“
i.
Oni dan me sreča na kolodvoru Nace Kapeli ves klavern in potrt, kot da je bil prišel od dolge spovedi. Imel je nahrbtnik in palico. Očividno jo je nameraval kam mahniti. Toda če vidiš Ljubljančana z nahrbtnikom iti proti kolodvoru, ti ni treba dolgo ugibati, kam jo misli vrezati. In res je bil namenjen v obljubljeno deželo. Kanaan — na Dolenjsko.
78
Jaz tudi. Ko naskočiva kar prvi voz, mi reče Kapelj: »Da bi le našla kak kotiček, kjer bi bila lahko bolj sama! Rad bi ti namreč nekaj prav imenitnega povedal.«
Vesel sem ga bil, starega znanca, ki mi je tako dobro poznan in ljub kot ljubljanska megla ali prav prijeten maček po družbi dobrih prijateljev. Nace pa ni bil prav nič meglen, še manj mačkast, pač pa se ga je držalo še zmeraj majavo-trdno moštvo, ki je prav dober znak možakov našega časa. Dobrodošel mi je bil kot sončni dan ali izplačan upnik iz davnih časov. Ni se motovilil dolgo okoli ogla, kar naenkrat mi reče:
»Včeraj popoldne sem bil pa pri vas v Drami.«
»Ti vsaj ni bilo treba vstopnice plačati,« mu smehljaje odgovorim.
»Tako imenitne predstave bi si ne mogel kupiti noben ljubljanski bogataš za drag denar kot sem jo imel jaz, uboga sirota, zastonj. Bil sem namreč v vaši »obrekovalnici«.*
Malo sem zardel in zažgečkalo me je, ko sem se nehote tu v dolenjskem vlaku spomnil veselja in težav naših igralcev.
Na nasprotni klopi sta sedela dva mlada človeka. Ona v zadregi in z nasmehom na licu. On ves rdeč in nič v zadregi, toda tudi z nasmehom na licu.
Govorila sta prijetno dolenjščino, ki zveni najlepše iz nasmejanih ust.
»Srečna mladost,« sem si mislil, toda ravno v tem trenutku je vstopil sprevodnik. Fant ni imel voznega listka. Iskal ga je po listnici in vseh žepih, toda listka ni hotelo biti v nobenem razporku. Zadrega, razburjenost in nevšečnost.
»Saj sem sama videla, da ga je kupil,« ga je zagovarjalo dekle.
Sprevodnik pa takim besedam včasih verjame, včasih pa ne, toda v obeh primerih je treba plačati na novo celo voznino. Rekel je tedaj:
»Čez nekaj časa pridem nazaj, če ga najdete, prav, če pa ne, bomo sestavili nov vozni listek.«
In je šel. Obema mladina je bilo nerodno, ne radi stroškov, temveč radi sopotnikov. Fant je odšel za sprevodnikom in tedaj nam reče dekle:
79
»Kupil je listek, videla sem. Kaj ga ne bi, saj ima lastno hišo m je samostojen obrtnik.«
Izraz njenega lica je postal v tem trenutku lepši in čistejši. Zelo lep.
Ko je vlak zapuščal predor in se nam je zasmejala pred očmi Višnja gora kot Betlehem nad jaslicami, je na postaji izstopilo mnogo Polžarjev in drugih bisagarjev.
Nace Kapelj pa jih je začel iz rokava stresati prav na gosto, da bi popravil, kar je zamudil radi te zadeve z listkom. Takole mi jih je nadrobil:
»Gledal sem jih, kako so sedeli v »Obrekovalnici«, nekateri klavrni in otožni, drugi spet dobre volje, vendar sem bral z vseh obrazov, misli in besed, da je naša Talija le tisti kraj, ki spada med naj-lepše koščke domovine.
Z mnogimi igralci sem govoril.
Eden mi je prav resno tožil, da mu kritika dosledno očita, da nikoli ne zna svoje vloge. To je bil še mlad gospod, ki je recitiral Hamleta in Macbetha, kakor bi veho izdrl, svojih vlog pa res ni znal, kakor so mi povedali tudi njegovi tovariši.
Zelo žalostno mi je bilo pri srcu, ko sem poslušal tarnanje sina vedre boginje Tali je. Zato sem mu bodrilno omenil:
»Nič zato, mladenič! Radi tega vam pa res ni treba glave kloniti. So bili pa že večji svetovni igralci, ki jim peresni praskači niso vedeli drugega očitati kot to, da ne znajo vloge. Znati svojo vlogo do konca in na izust — to je znal malokdo na tem ubogem svetu!«
Igralec se je milo-žalostno nasmehnil in umolknil.
Ko ogovorim drugega, sem opazil, da neprestano suho pokašljuje. Ze na prvi pogled se mi je videl bolan. Ko sem mu nehote omenil, da je v nekaterih vlogah očitno boljši kot v drugih, mi je odgovoril:
»Veste, včasih me zagrabi in me strese kot bi terjala dušo od mene. Že v naprej vem, kdaj bo prišla in v takih trenutkih sem res nestrpen in zaskrbljen, kateri bo močnejši, jaz ali moja — ter-javka... Kateri izmed ljudi v parterju ve zame in za mojo skrb?!«
Tesno mi je bilo pri srcu, ko sem iskal besed in jih končno našel, dobro vedoč, da so samo — besede:
80
»Iz zgodovine slovenskega gledališča vam je gotovo znano, da je bil veliki naš komik Anton Verovšek, navidezno najbolj zdrav Ljubljanec, zadnja leta na smrt 'bolan. Takrat si je želel igrati samo tragične vloge, pri katerih pa se je občinstvo prisrčno zabavalo. Toda on jih je igral in še igral, ker je dobro vedel, da mora dati svoji bolezni in občistvu, od katerega se je za vedno poslavljal, zase in zanj — svojo največjo dajatev .. .«
Bolni igralec se mi je za te besede zahvalil z nemim smehljajem, toda njegov pogled mi je glasno govoril, da jim ne verjame.
Naenkrat stopi v »Obrekovalico« znani naš slovenski režiser in učitelj igralskega naraščaja. Bil je vidno razburjen in upehan.
»Gospoda, za to zimo sem s sočivjem, krompirjem in fižolom preskrbljen! Celo krvavice se mi obetajo — tudi nekaj masti zna-biti.«
Na našo radovednost, kje in odkod pridejo vse te dobrote, nam hitro pojasni:
»Oh, saj veste, da smo imeli pred leti Dramsko šolo! Med mojimi učenci je bil mlad veder dečko, ki je sanjaril samo o Hamletu. Saj takih je mnogo, Hamlet spada takorekoč med življenjske dobe slehernega človeka, nekaterih se pa drži vse življenje.
Ko smo poskušali nekoč prav preprosto recitacijo, se je kar hitro pokazalo, da ima mladi mož mnogo več veselja in ljubezni do gledališča — kot sposobnosti. Vprašal sem ga tedaj, kakšen je njegov »civilni« poklic. Povedal mi je, da je edini sin premožne vdove v ljubljanskem okolišu, mati da ima veliko posestvo ter da se bavi tudi z vrtnarijo, ki dobro nese.
Zrojil sem bil nad njim in ga poslal domov. Edinec na velikem posestvu — mlad in zdrav kmetski sin — pa k gledališču! Ta, ki bi, priklenjen na svojo grudo, lahko narodu stokrat več koristil! Ogorčen sem bil!
Užaljen je odšel iz dramske šole. Vsi smo ga imeli radi.
Lani se je oženil in z mlado pridno ženo kar dobro orjeta. Vče-' raj me pa pred Nunsko cerkvijo ogovori starejša kmetica:
»Saj ste vi, spoznala sem vas! Vam bo naša krščenica še jutri
pripeljala od vsakega nekaj, k'ar imamo in kar je zdaj težko dobiti. Samo naslov mi povejte. In klali bomo tudi, je prav čedna svinja; nova gospodinja jo je odkrmila, postaviti se je hotela! Pa še nekaj masti boste dobili! Tako sem vam hvaležna in nikoli vam nc pozabim, da ste takrat našega paglavca iz teatra napodili! Sam Bog vas je razsvetlil! Zdaj je že k pameti prišel, ročno se je oprijel gospodarstva in z ženo jo imenitno vozita. Nič ne rečem, kako nedeljo popoldan ga še vedno zanese v Dramo, ženo vzame sabo, čez teden je pa pameten in priden fant.. .«
»Gospoda, zdaj pa veste, odkod bom za to zimo preskrbljen«, je končal svojo povest učitelj dramske šole.
Tedaj se oglasi v kotu priljubljeni naš komik:
»Meni se pa ni tako dobro izteklo. Že ves mesec me je pozdravljal na cesti mlad človek, očividno dijak. Pred dnevi me pa obišče in me naprosi, če bi ga hotel poučevati v igranju. Ko ga vprašam, koliko je star, mi odgovori, da ima sedemnajst let. Rekel sem mu, naj se spet oglasi, ko bo dvajset let star. Zasukal se je na peti in užaljen odšel. Zdaj ga srečavam na cesti in me ne pozdravlja več zdi se mi celo, da se mu iz oči nekaj bliska, nekak izzivalen porog in srd. No, nič ne dč. Krvavic mi ta človek ne bo poslal. Zelo mogoče pa je, da me bo začel — v poznejših letih spet pozdravljati, ko bo uvidel, da sem imel prav. To njegovo spoznaje mi bo ljub.v. — od krvavic.«
Z zanimanjem sem poslušal igralce brez šminke in kostuma. ..«
Tako je končal Nace Kapelj, zakaj v tem trenutku se je vrni! v oddelek mladi mož, ki ni imel voznega listka.
Sedel je k dekletu in rekel:
»Bom pa plačal, ali se je vredno jeziti?!«
Oba sta se smejala in on je nehote vzel v roke časopis, ki ga je bil prej položil na klop poleg sebe.
In pod časopim je bil — seveda vozni listek.
»Srečna mladost«, sem si zopet mislil.
Sprevodnik pride, ona mu pomoli ponosno fantov vozni iisteh.:
82
»Samo, da ne boste mislili, da ga ni kupil!«
Sprevodnik se nekaj opravičuje, vlak brzi in beži, bližamo se končni postaji, na dekletovem’ obrazu — ponos, zadoščenje in lepota .. .	(Konec	prih.)
* »Obrekovalnica« je sobica poleg odra, kjer se shajajo igralci pri skušnjah med odmori. Njen naziv je nekoliko pretiran in obrekljiv. Op. pis.
Spomini Stanislavskega
(Iz knjige »Igralčevo delo na samem sebi«)
»Ravno to je bilo dobro, da ste zaradi nečesa sedeli, ne da bi igrali,« — je pograbil Torcov njene besede. — »Kaj je bolje po' vašem,« — se je obrnil k vsem, — sedeti na odru in kazati nožicc kakor Veljaminova, samega sebe v celoti kakor Govorkov, ali sedeti in nekaj delati, pa bodi kaj še tako neznatnega. Lahko da je nezanimivo, toda to ustvarja življenje na odru, medtem ko nas razkazovanje samega sebe v tej ali oni obliki kratko malo vrže z ravni umetnosti.
Na odru je treba delati. Dejavnost, aktivnost — na nji sloni dramatična umetnost, umetnost igralca, akterja. Beseda drama sama pomeni v stari grščini »vršeče se dejanje«, v latinščini ji ustreza beseda actio, tista beseda, katere koren, akt je prešel tudi v naše besede: »aktivnost«, »akter«, »akt«. Drama na odru je torej dejanje, ki se vrši pred našimi očmi, in igralec, ki stopi na oder, postane dejaven.
»Oprostite prosim,« — je nenadoma spregovoril Govorkov. — »Izvolili ste reči, da je na odru treba dejavnosti. A dovolite vprašanje, zakaj in kako je vaše sedenje na odru dejavnost? Po mojem je to popolna in absolutna nedejavnost.«
»Ne vem, ali je bil Arkadi j Nikolajevič dejaven ali ne,« — sem spregovoril razburjeno, — »toda njegova nedejavnost je bila stokrat bolj zanimiva kakor vaša dejavnost.«
»Nepremičnost na odru sedečega igralca še ne pomeni njegove nedejavnosti,« — je pojasnjeval Arkadij Nikolajevič. — »Lahko
83
je nepremičen, pri tem pa vendarle resnično dejaven, seveda ne vnanje, fizično, temveč notranje, duševno. Več. Pogosto nastane fizična nepremičnost iz stopnjevane notranje dejavnosti, ki je posebno važna in zanimiva v umetnosti. Vrednost umetnosti je odvisna od njene duhovne vsebine. Zato bom nekoliko spremenil svojo formulo in porečem: na odru je treba dejavnosti — notranje in vnanje.
S tem je izpolnjena ena izmed poglavitnih osnov naše umetnosti, ki je v svojem bistvu aktivnost in dejavnost naše odrske tvornosti in umetnosti.
»Igrajva novo igro,« — je nagovoril Torcov Maloletkovo. »Njena vsebina je tale: vaša mati je izgubila službo in s tem tudi zaslužek; prodati nima ničesar, da bi za vas plačala šolnino v dramatični šoli, iz katere boste jutri izključeni, ker ne morete plačati učnine. Toda vaša tovarišica vas hoče rešiti in ker nima denarja, vam prinese iglo z dragimi kamni, edino dragoceno reč, ki jo premore. Plemenito dejanje vaše prijateljice vas je razburilo in ganilo. Toda kako sprejeti tako žrtev?! Ne morete se odločiti, da bi jo sprejeli in se branite. Tedaj vtakne prijateljica iglo v zaveso in odide na hodnik. Vi za njo. Tam se izvrši dolg prizor pregovarjanja, odklanjanja, prijateljica odide, vi pa se vrnete v sobo po iglo. Toda .. . Kje vendar je? Menda je ni kdo medtem vzel! V stanovanju, kjer prebiva veliko ljudi, je to mogoče. Prične se nemirno in skrbno iskanje.
Stopite na oder. Jaz zataknem iglo, vi pa jo iščite v eni izmed gub na zastorih.
Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik. Oton Zupančič. Urednik: Josip Vidmar. Za upravo: Josip Vidmar. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani
84
'
.
ACOUA
Commedia paesana in tre atti, di Joža Vombergar.
Regia di Milan Skrbišek.
Jernej Rebrnik, sindaco del comune di Su-		
hodol		
Franca, sua moglie .			 P. Juvanova
Anka, sua	figlia . .		 V. Juvanova
Joško, suo	figlio . .	
Katrica, sua nipote .				 Simčičeva
Janko Kopriva (Prelesnik), fabbricante		
americano		
Jaka Jakopič, segretario del comune . . Gale		
Portalettere . .		
Marko Ažman, commerciante e industriale		
in legnami .			Potokar
Martin, suo figlio		
Kne. ricco	possidente, cx sindaco . . . Bratina	
Primožek			Lipah
Jeran			Brezigar
Špin	possidenti '		Peček
Robas			Plut
Lužar		
Šimen, capannaro e calzolaio . . , Košič		
Hribarica, vedova, ricca		possidente . . . Rakarieva
Tinče, suo	figlio .		Kralj-Tiran
Un giovinne servo, due operai ossidenti, capannari, pompieri, scolari, ospd:la citti, rappresentazione dela autorit-1-Suonatore d’armonica, e mušica paesana.
i cassa si apre alle ore 16*30 Inizio della rappresentazione al!e ore 17 Fine dello spettacolo alle ore 19 45
VODA
Kmečka komedija v treh dejanjih. Spisal Joža Vombergar.
Režiser Milan Skrbinšek
Jernej Rebrnik, župan občine suhodolske
Franca njegova žena ..............................
Anka, njegova hči................................,
Joško, njegov sin.................................
Katrica, njegova nečakinja ^nko Kopriva (Prelesnik), tovarniški
podjetnik iz Amerike........................
Jaka Jakopič, občinski tajnik .	.	.
""'J v
rostar......................................
Marko Ažman, trgovec in lesni idustri
jalec ......................................
Martin, njegov sin ...
Kne. bogat posestnik, bivši župan . Primožek Teran
Špin	J-	posestniki
Robas Lužar
Šimen, bajtar in čevljar .	.
Hribarica, vdova, posestnica Tinče, njen sin ...
Cesar
P. Juvanova V. Juvanova Tiran-Orel Simčičeva
Gregorin
Gale
Stupica
Potokar
Presetnik
Brarna
Lipah
Brezigar
Peček
Plut
Vertin
Košič
Rakarjeva
Kralj-Tiran
Hlapce, dva delavca.
3aitarii. ogn egasci, šolski otroci, gostje iz mesta, predstavnki oblasti. Harmonikar in kmečka godba.
se odpre ob 16 30
Začetek ob 17
Konec ob 19*45