ZVONČEK LIST S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO LETO XXIX i UREDIL ENGELBERT GANGL 1927-1928 V LJUBLJANI LAST IN ZALOŽBA „UDRUŽENJA JUGOSLOVENSKEGA UČITELJSTVA" POVERJENIŠTVA LJUBLJANA NATISNILA UČITELJSKA TISKARNA - PREDSTAVNIK FRANCE ŠTRUKELJ / r ir Vi' £> i 35986 Poljub, pozdrav ti, sveta domovina, gorkó srce in delovno rokó, od vekov v veke naša si svojina, junaška sreča je in Bog s tebó! KAZALO. PeSmi- Stran Pastir. Andrej Rape........................1 Noč. Ernest Tiran........................9 Ob studenčku. Albin Čebular . . ........12 Naša kozica. Fr. Ločniškar ..........12 Ajdove njive. Albin Čebular..........14 Iskre in kresnice. Sava Radič^Mirt........18 Nočni prizor. Janko Leban..........25 Večerne pesmi. Marjan J. Tratar.........34 I unica. Albin Čebular............'36 Oče umrli hčerki. Janko Leban.........39 V jeseni. Albin Čebular............39 Jesenske pesmi. Fr. Roječ...........49 Jesenska megla. Fr. Roječ ..........50 Ob Dravi. Iv. Albreht...........50 Mlad bolnik v jeseni. Maksa Samsova.......62 Naš Rajček. Er. Ločniškar..........65 Jesen. M. Lipužič ............68 Martinovo. Sava Radič>Mirt..........73 Peč. Andrej Rapè ............74 Čuva jekova dirka* Radivoj Rehar........74 Naša Lelja. Radivoj Rehar..........78 Slovenske gorice. Lado Jerše..........82 Muca Maca. Radivoj Rehar..........86 Dolenjski obisk. Fr. Roječ..........87 Striček modruje. Albin Čebular.........87 Zmaj. Radivoj Rehar............90 Konjički. Albin Čebular...........90 Pesem bridkosti. Lado Jerše..........93 Z liv aide. Albin Čebular...........96 Pajek črnuh. Rädivoj Rehar .........96 Moj rodni kraj. Matija Lipužič.........101 Da mi biti je drevo. Oton Župančič........105 Nesvobodnim bratom. Borisov.........105 Koromandija. Radivoj Rehar.........112 Zimski dan. Franjo Lovšin ..........114 Mrazek. Mirko Kunčič...........116 Pastirička in Janezek. Albin Čebular........116 Vprašanje. ^4/bin Čebular..........120 Moj bratec. Franjo Lovšin..........124 Gorski mož. Franjo Lovšin..........124 Noč in jutro. Lado Jerše........ . . . 129 Bodo južne sapice ... Danilo Gorinšek.......136 Solza. Danilo Gorinšek...........140 Franček=aeroplan. Danilo Gorinšek........140 Solnce spet se više dviga ... Fr. Roječ.......141 Kranj. Gustav Strniša...........142 Mirko je na vojno šel.. .Danilo Gorinšek......142 Kočijaž Mirko. Danilo Gorinšek.........142 Mati. Danilo Gorinšek...........145 Nezadovoljno drevo. Janko Leban........153 Žalost. Danilo Gorinšek...........160 Črni oblaki. Danilo Gorinšek . . ....... . 160 Stricu Matiju. Anica............164 Zrakoplov. ^4m"ca.............167 Terice. Fr. Roječ.................169 Utrinki. Sava Radič'Mirt............177 Grmičku. Minka Sever jeva . ,........178 Povodni mož. Ivan Albreht..........185 Putfka v vodo noče. Danilo Gorinšek........191 Čmrlj. Gustav Strniša.......... . 194 Uspavanka. Danilo Gorinšek.........200 Prošnja. Danilo Gorinšek...........200 Trbovlje. Damjan ........f. 205 Gozdni možiček in Anžek grobar. Miroslav Kunčič . . . . 215 Moja mladost. Lado Jerše..........2^19 Čebela. Danilo Gorinšek...........224 Naš bratec. Fr. Ločniškar..........229 Kresnice. Borisov ............237 Kres. Borisov .............241 Pripovedni spisi. Dovški Bržot pripoveduje. Juraj Jurajevič 1. Zakleta ..........................2 2. Smrt in voznik...........26, 51 3. Goriški grof........... 75, 102 4. Luciferjeve hlače........ 130, 154, 179 5. Čudna oporoka .......... 206, 230 Ptičica v kletki. Dr. Fr. Zbašnik.........10 Tato, zlatna majko, mamice! Fr. Merljak.......15 Malega Vančka Miklavžev večer. Drago Kocmut .... 63 Žemljica. Dr. Fr. Zbašnik.........88, 113 Nežica. Vlado Klemenčič...........92 Volk in jazlbec. Ivo Trost...........115 Stankov poslednji božični večer. Fr. Ločniškar.....117 Oton Župančič na dijaškem potovanju. Fr. Merljak . . . 143 Brez mamice. Mara Tavčarjeva.........168 Marko. Fr. Ločniškar ...........216 Prerok stari Jaka. Drago Kocmut........220 Solnčni žarek — ujet! Gieselberg-Šeligova......222 Kadar bodo jabolka dozorela ... Vilko Mazi.....236 Spomini na deda. Dr. Fr. Zbašnik . . •......238 Poučni spisi. Magdalenska gora nad Gospo Sveto. Neosvobojeni brat 13, 35, 59, 83 Ljubljana. A. Potočnik. t 8. Znamenite stavbe na Starem trgu.......31 9. Znamenite stavlbe na Novem trgu......56 10. Znamenite stavbe na Glavnem ali Velikem trgu . . 79 11. Predmestja ............106 12. Cerkve .............161 13. Šole ..............186 14. Nezgode stare Ljubljane........ 209, 233 Sela pri Šumberku. Fr. Roječ.......37, 61, 85 Poletna noč v goricah. Vlado Klemenčič ........44 Oton Župančič. L. 0............111 O pravljicah in pripovedkah. Janko Leban......165 Predica. Fr. Roječ ............192 Dardanele. Dr. Ivan Lah...........195 Sreča v kraljevem domu ...........242 Gledališki igri. Gašperjev junaški čin. Mitja Švigelj 40, 66, 94 121, 170, 199 Slovensko Kosovo. Ruža Lucija.........243 Pouk in zabava. Zastavice v podobah. Vlado Jordan......19, 69, 97 Kotiček gospoda Doropoljskega 22, 47, 71, 99, 127, 151, 175, 203, 227, 250 V XXIX. leto..............24 Zagonetni kvadrati. J. W.......• . . . . 45 Rešitve in rešilci ... 45, 70, 98, 125, 147, 173, 202, 226, 249 Bolnica v zrakoplovu............45 Bogastvo v vodi.............46 Pisma v Korotan.............46 Ob priliki rapallske pogodbe..........46 Žiga baron Cojz. A. Potočnik.........69 Zima................70 Alkohol...............70 Pametnice............................70 Bratcem preko meje. Drago Kocmut........98 »Rimska gos«..............98 Črkovnici. J. W............. 125, 202 Golob in jastreb. Ivo Trošt..........126 Ujeti vran ...............126 Zastavice v podobah. Fr. Roječ...... 146, 173, 225 Zgodba o sfcojpuhu. U. Lovro.........146 Znanost in vzgoja. G............147 V spominsko knjigo. Fr. Roječ.........174 Stanku Gradniku. Janko Leban.........174 Pametnice ..............174 Zastavica v podobah. Fran Mauer........201 Pomlad. Lado Jerše...........• . 202 Frlugec. Fr. Roječ.............202 Izrek............. . . . 202 Lastovka — letalka preko oceanov........226 Pametne opice .............226 Črkovnica. Fr. Roječ ...........248 Prve knjige Mladinske Matice.........249 Žrtev plemenitosti............249 Ptiči — sovražniki letala...........249 Mazijev Borut .............249 Ob sklepu XXIX. letnika...........252 Glasba. Mak. M. Čander.............19 Žarki. Ferdo Juvanec............'148 V šolo. Ferdo Juvanec...........218 Podobe. Dovški Bržot pripoveduje 5, 8, 27, 54, 76, 102, 104, 132, 134, 156, 180, 184, 207, 208, 231, 232 Magdalenska gora nad Gospo Sveto Celovec.............13, 83 Stran Sadni trg v Celovcu...........14 Grad Visoka Ostrovica..........36 Gospa Sveta.............59 Vrbsko jezero............60 Vojvodski prestol na Gosposvetskem polju .... 84 Naša kozica..............12 Tato, zlatna majko, mamice!..........15 Ljubljana: Sv. Jakoba trg z okolico v prošli dobi......32 Turjaški trg.............56 Knežji dvorec ............57 Žiga baron Cojz............58 Mestni trg z mestno hišo 1. 1564..................80 Stari meščanski špital ob potresti 1895 ............82 Ljubljana 1. 1868. izpred Tivolskega gradu.....109 Cerkev Marije v nebo vzete .... .....139 Reduta ..............188 Gimnazija .............189 Vseučilišče.............191 Šentpeterska vojašnica..........210 Soha presv. Trojice...........211 Znamenje device Marije 1. 1682................212 Sela pri Šumberku......... 37, 38, 62, 85 Gašperjev junaški čin......... 41, 122, 172, 200 Na paši ob Cerkniškem jezeru.........43 Naš Rajček..............65 Dolenjski obisk ............87 Naš kralj Aleksander I. ........91 Oton Zupančič.............111 Solnce spet se više dviga...........141 Rojstna hiša Zupančičeva...........143 Vinica v Beli Krajini, rojstni kraj Zupančičev.....145 Janko Leban..............165 Mali Svetozar..............169 Predica ...............193 Morska ožina Dardanele...........197 Prerok stari Jaka.............221 Bela Ljubljana danes ...........234 Borut................236 Sreča v kraljevem domu...........242 Grad carja Dušana v Skoplju ..........247 aaaaaoaojajDcaancn Domovina, vedno mislim nate in na neosvobojene brate! POŠTARINA PLAĆANA V GOTOVINI ZDONCEK UST S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO* Letnik XXIX. September 1927. Štev. 1. Vsebina. 1. Andrej Rapè: Pastir. Pesem...................1 2. Juraj Jurajevič : Dovški Bržot pripoveduje. 1. Zakleta. Pravljica z dvema podobama .....•......................2 3. Ernest Tiran : Noč. Pesem.....................9 4. Dr. Fr. ZbaŠnik: Ptičica v kletki. Povest...............10 5. Albin Čebular: Ob studenčku. Pesem................12 6. Fr. Ločniškar: Naša kozica. Pesem s podobo.............12 7. Neosvobojeni brat: Magdalenska gora nad Gospo Sveto. Opis z dvema podobama ............................13 8. Albin Čebular: Ajdove njive. Pesem ................14 9. Fr. Merljak: Tato, zlatna majko, mamice! Povest s podobo.......15 10. Sava Radič-Mirt : Iskra in kresnice. Pametnice.............18 11. Pouk in zabava........................19 12. Kotiček gospoda Doropoljskega..................22 13. V XXIX. leto.........................24 Poravnajte staro in takoj obnovite novo naročnino! Pridobivajte nam novih naročnikov! _ _ _ r— :: . : - —'- ■ ■ , .... " -------=-=■ z' z-z—;—:--.- »Zvonček« izhaja med šolskim letom v zvezkih vsak mesec in stane v naprejšnjem plačilu za vse leto 30 Din, za pol leta 15 Din, za četrt leta 7-50 Din. Posamezni zvezki po 3'— Din. ■■■ . .■■■'..- —u' - . ".— . - - - -- . 1 1 -z mmm Uprava »Zvončka« je v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6, Učiteljska tiskarna, I. nadstropje. — Na ta naslov pošiljaj naročnino in reklamacije! ■■■ - , l : :.. z . z_ .i.z_______ _________ ■■ ■ .. .... ;- .- ---" - — «»■ Na naročila brez istodobno vposlane naročnine se ne oziramo. - - '■ " 1 ................... ---------z-z-z i z: ' —r=z=z: z:z, s-ji;——— Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo »Zvončka« v Ljubljani, Bleiweisova cesta Št. 20/11. ■■■ . : .. : - - ■ --------: - . - -, -_ Rešitve ugank, nalog itd. sprejemamo le tekom prvih 8 dni po odpravi vsakega zvezka. Glavni in odgovorni urednik: Engelbert Gangl v Ljubljani. — Izda» jatelj: Udruženje jugoslovenskega učiteljstva (UJU), odgovoren Andrej Skulj v Ljubljani. — Tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani, zanjo odgovarja Francè Štrukelj v Ljubljani. ................. - ■■ - - ---------------...-..-- ...............- ■.«. Štev. 1.—XXIX. September 1927. Pastir. Mukanje krav in zvončkov žvenkljanje malih, velikih v planini zeleni; zdolaj pokojno vsa vas še spi, starka bolehna le v postelji bdi, molek prebira . . . Zakukurika mogočno petelin, miru oznanja dan. ,v Na vzhodno stran žari že nebo, in čisto zlato po vrheh zablesti: pozdravljen, ti beli dan! In kakor vkopan pastir po vrheh se ozira, jih šteje cekine, prebira cekine gorà — jagode molka: molitev jutranja. Ko v dolu pozvanja k molitvi zvon, v planini pastir že opravil je mašo v hramu najlepšem, ki zidal ga Bog. Vsa naokrog višava — molitev: gore so — sveče, večna luč — solnce, strežniki — čreda k daritvi pozvanja, pevski zbor ptičkov se k nebu poganja, pastir — svečenik. — Vsa naokrog višava — molitev, vse naokrog je božja daritev . . . Andrej Rapè. JURAJ JURAJEVIČ: Dovški Bržot pripoveduje. 1. ZAKLETA. eče voda Bistrica, teče. Tam izpod severne triglavske stene teče in se vije po dolini Vrata, pri Mojstrani se pa izliva v Savo Dolinko. In tam na levem bregu Bistrice se za dober streljaj pred izlivom dviga nizek, pust in skoro gol griček Grančišče. Razrit je ta grič, da je videti od daleč, kakor bi bil kozav. Brez življenja štrli kvišku, le gad in modras se- skrivata pod njegovim kamenjem, na solnčnih skalah pa se grejeta kuščarica in zelenec; tudi netopir prhuta v mesečini iz skalnatih duplin in ponočne ptice ga obletavajo: sove in skovirji. Kakor zaznamovan stoji tam, ožgan od smrtonosne strele; zaklet, sam kamen in grušč, brez zemlje in zelenja — bled mrtvec med drugimi živimi griči. Nekoč sva šla s starim vodnikom Bržotom na planine mimo tega zaznamovanega in zakletega griča. Nebo je bilo vedro, nobena sapica ni pihljala, očak Triglav je bil brez kape. Pa je rekel stari Bržot: »Dež bo! Čutijo ga moje noge. Težke so in zatekle. Tudi skale ga oznanjajo, le poglej, na osojni strani so mokre!« Res, v senci so kazale sive skale vlago kakor stene v podzemskih kleteh. »Še danes bo dež,« je rekel, »rosni dih na skalah in pa moje noge ne lažejo nikoli.« V tem trenutku so se jeli temniti vrhovi Triglava, južni veter je zapihljal, listje je zašumelo. Tam iz daljave od Črne gore onkraj Bistrice so se začuli mehki, proseči glasovi, kakor da bi nekdo udarjal na srebrne strune in pel žalostno pesem. »Ali slišiš? Že se oglaša... in kako žalostno, da bi človek kar jokal! Vselej, kadar je jug v zemlji in zavejejo vlažne sape od morja preko naših gora, prileze iz globine na dan ter zdihuje in bekeče kakor jagnje, ki je zašlo daleč od črede ter se zapredlo med rogovile in trnje, da ne more ne naprej ne nazaj.« ' Zopet sva zaslišala mile, bolestne zdihe kakor pritajeno ječanje z onega sveta. »Ali slišiš? Oglaša se, oglaša; in kdo ve, koliko tisoč in tisoč let se še bo!« je opozarjal stari vodnik z žalostjo v srcu. »Kdo pa?« vprašam. Nekam tesno mi je postalo v duši. »I kdo? Grajska gospodična! Ali še nisi slišal zgodbe o zakleti kači z zlato krono na glavi in s sedmero ključi na roženih obročkih na repu?« »Še ne! Povejte jo, govorite, Bržotov oče!« In stari vodnik Bržot je pripovedoval. I. Glej, ta grič Grančišče, rajši naj bi ga nazvali Grenčišče, morda se je kdaj tudi imenoval tako, pravičneje bi bilo, dosti grenkega ima na golem hrbtu. Ta grič, zdaj samo pečevje, je bil nekdaj pravi raj na zemlji. Vse, kar si utegneš le misliti lepega na svetu, je raslo, cvetlo in živelo tu gori; a najlepša med vsemi stvarmi je bila grajska gospodična, ki je živela s starši v bisernem gradu na griču. Bila je nežna ko mlade breskve cvet, prijazna ko zvezdica, mila ko lunica. Bela pota so začudeno gledala, kadar je hodila po grajskem vrtu; dehteče cvetice so strmele vpričo njene lepote; pisani ptički so se ji klanjali ko kraljici in ščebetali: gorša kakor vila pogorkinja, ki biva v naših temnih lesovih, je grajska gospodična v deviškem cvetju j krasnejša od jutranje zarje, veličastnejša od sinjega neba ... V srebrni sobani je spavala, v zlatih dvoranah se je igrala. Bila je edinka, miljenka očetova, srček materin. Vsako željo so ji izpolnili. Ako si je zaželela belih cvetov gorskih planik, nič niso pomišljali, šli so in jih natrgali. Če se ji je zahotelo po svetlem biseru na dnu morja, nič se niso obotavljali, napravili so se na pot in ji ga prinesli. Kadar se je hotela igrati z milo zvezdico z jasnega neba, kar hitro so jo sklatili in položili v zlato dvorano. Živela je kakor ptičica in dobro se ji je godilo, predobro, kakor v malih nebesih; imela je res že na zemlji pravi raj. A tudi prevelike sreče se človek kmalu preobje. Tudi z grajsko gospodično ni bilo drugače. Ko je dorasla, ni bila razvajenka več zadovoljna v gradu; slušala ni ne očeta ne matere; postala je samovoljna in trmasta, da se Bog usmili. Mati je jadikovala in prosila, oče se je rotil in klel, a vse ni nič pomagalo. Nekoč jima je celo ušla in se več dni ni vrnila v grad. Od skrbi, žalosti in sramote se je materi sključil hrbet, očetu so se pobelili lasje in brada. »Preveč . sva ji stregla doslej, da se je prevzela,« je tožila in javkala onemogla grajska gospa pod gradom, kjer je čakala v upu in strahu, kdaj se zopet povrne izgubljena hčerka. »Gospodovala je kot otrok, slušala ne bo kot devica; skrbi, žalost in sramoto bo nama delala; bolje bi bilo, da bi ne bila rojena!« je izustil nato globoko potrti grajski gospod. Takrat pa je zašuštelo listje in v neposredni bližini se je zarogal grozovito spačeni glas kakor glas izkušnjavca in zavodnika ter v hinavskem srdu zasmehoval uboga roditelja. »Kdo se drzne zasmehovati trpko žalost in neizmerno bridkost materinega in očetovega srca?« zavpije grajski gospod v srditem gnevu. In tisti grozno spačeni glas je odgovoril, maščevalno rogajoč se: »Hadia! Ali se naj zoveta še oče in mati roditelja, ki ne privoščita hčerki edinki potrebnega oddiha in razvedrila, ki nimata umevanja za njene srčne zadeve in rane, ki jo priklepata na osamljeni in pusti grad kakor začarano kraljično? Potem pa javkata nekaj o trpki žalosti in o hčerkini neizbežni pogubi! Ba, kdo bi še maral take roditelje!« »Molči, zavodniška kača, ki si otrovala srce najinemu otroku in ubijaš s tem njegova roditelja! Daj mi ljubo dete nazaj, sicer pre* kolnem tebe in ves tvoj rod,« je zavpil grajski gospod v grozni vzbur* jenosti, da so mu klecale noge v kolenih, da se je tresel po vsem telesu. »Hinavec nemarni! Pravkar si izustil: bolje bi bilo, da bi tvoja hči ne bila rojena, zdaj pa še hliniš do nje v svojem glumaštvu neko čuvstvo, ki ti ga narekuje le tvoja brezprimerna ošabnost in časti* lakomnost, ne pa pravo očetovsko srce. Grdoba!« Grajski gospod si je mašil ušesa, da ni slišal več groznih besed, ki so mu kakor ostri kremplji zdivjanega orla zbadale in trgale ple= menito srce. Ko je utihnil spačeni glas, je vstal in v divjem srdu zaklical v jasni dan, da je kakor glas iz groba votlo zadonelo preko grajskega vrta: »Prokleta bodi, varljiva kača! Prokleta bodi ti, proklet bodi tvoj dom in rod, prokleto bodi vse, kar ga obdaja!« Kakor sodni glas so zadele te kletve ves grad in bližnjo okolico: cvetke so se stresle in sklonile glavice; ptički so umolknili in odleteli v skrivališča; drevje je zahreščalo in se pripognilo do tal; izza grmiš čevja pa se je zdajci prikazala grajska gospodična brez krvi na licih, s smrtnim strahom v očeh; ni se upala naravnost pred smrtno bleda roditelja, s povzdignjenimi rokami je od daleč žalostno zavzdihnila iz vernega, vdanega srca: »Odpustita, predobri oče in premila mati!« In ko je izrekla te poslednje besede, je padla na tla in ni več vstala. Kakor blisk se je vzdignila onemogla mati in z odprtimi rokami hitela hčerki naproti; v objem ji je prožil roke težko preizkušeni oče; toda — kakor bi se bila v zemljo vdrla — grajske gospodične ni bilo videti nikjer. Od tam pa, kjer je padla pa zemljo, je .švignila veli« kanska kača ter je s srce pretresujočim vekom oddrevila proti dolini. Kakor od strele zadeta sta se zgrudila roditelja mrtva na zemljo. Počilo jima je srce. Tedaj pa je zabobnelo pod zemljo, grič se je stresel, zapokale so skale, grad se je zrušil, brez bliskanja je osmodila in požgala strela vse do gole skale. Silni naliv, kakršnega niso pomnili ljudje ne prej ne poslej, je izpral vso zemljo s hriba ter jo splavil po dolini, kjer je zdaj rodovitno polje. Grič z gradom vred pa je postal to, kar zdaj vidiš na žalostni zapuščini nekdanjega raja na zemlji. Trupel grajskega gospoda in grajske gospe se niso dotaknile divjajoče sile. Ležali sta pred ve« liko skalo sredi griča. Komaj je napočil drugi dan po tem groznem opustošenju, že se je prikazala na Grančišču dolga kača in iskala med skalovjem svoja roditelja. Bila je to grajska gospodična, zdaj ostudna kača. Ko se priplazi pred veliko skalo sredi griča, bridko zajoka; potem pa gre in z glavo boža roko očetu in materi. In glej, očetova roka oživi, vzame grajske ključe in jih v šopu zvezane položi na roženi, obročkasti rep hčerki-kači; zdajci se dvigne tudi materina roka, zgrabi zlato krono ter jo položi na glavo hčerki-kači. Ko se to zgodi, se iz« premenita njuni trupli v bel prah, dva bela golobčka izletita iz prahu in se dvigneta proti sinjemu nebu. Pa zrla sta venomer na zemljo, na hčerko-kačo, dokler nista izginila v jasnih višavah. Hčerka-kača pa je obupno zajokala, zapustila ne« srečni kraj in se nastanila v na« sprotni Črni gori onkraj vode Bi« strice. Tam se vedno oglaša, kadar je jug v zemlji in se k dežju pri« pravlja. Ali slišiš? Že zopet joka v Črni gori. — »Kaj govoré, ali jo je že izku« šal kdo rešiti?« sem vprašal starega vodnika Bržota. »O, že, že! Tega bo že več ko' sto let,« je odgovoril in nato pravil dalje. II. Čenkov Gregec z Dovjega je pasel tedaj mojstranske krave v Vratih. V tistih časih je bila po do« lini še skupna paša za vas Moj« strano, česar zdaj ni več — Bogu bodi potoženo — zakaj v sedanjih časih ni več med vaščani tiste edinosti, ki je nekdaj vladala v Moj« strani. Čenkov Gregec je bil mladenič nekaj nad 20 let star, pa tak hrust, da ga mu ni bilo para pod dovškim zvonom, in pa še nepo* kvar j en ter brez greha kakor dete, ki ga prineso od krsta. Neke noči je imel ta Gregec pomenljive sanje. Zarit v mehkem senu je mirno spaval doma na hlevcu. Kar se mu odpre streha nad glavo in izpod jasnega neba, kjer so v čarobnem sijaju migljale zlate zvezdice, privesla bel oblaček in se ustavi malodane tik hlevca, na katerem je počival Gregec. Iz belega oblačka se prikaže čudovito lepa bela gospa; tako krasne kajpak Čenkov Gregec še živ dan ni videl. In ta nepopisno lepa gospa stopi h Gregcu in ga pogleda proseče in milo. Gregec je bil od tega prosečega, milega pogleda ves omamljen; čarobna moč bele gospe ga je popolnoma prevzela. Zdajci zapazi Gregec, da tiči v srcu lepe bele gospe do ročaja zaboden krvav meč. Od žalosti zatuli, kakor da je zagledal lastno mater na mrtvaškem odru ter vikne ves razvnet: »Dajte, dovolite, lepa bela gospa, da vam izderem krvavi meč iz srca, ki je do ročaja vanje potisnjen!« Bela gospa se razveseli teh besed in reče: »Hvala ti, dobri Gregec, za tvojo prijaznost; toda vedi, tega še ne more storiti tvoja roka ne nobena človeška sila. Zgodilo pa se bo, kadar bo rešena moja edinka, ljub* ljenka mojega srca, grajska gospodična z Grančišča, ki je zakleta v kačo in dela pokoro že tisoč in tisoč let. S hčerkino rešitvijo pojde krvavi meč sam od sebe iz materinega srca.« »Ali je zakleta kača iz Črne gore vaša hči?« vpraša Gregec začudeno. »Da, moja hči,« odgovori lepa bela gospa ter še pristavi: »Po* slušaj še to, ljubi Gregec! S tvojim rojstvom je nastopil čas njene in moje rešitve. Vedi, materino srce tudi onkraj groba nima prej pokoja, dokler ne uživa njeno dete one zemske sreče, ki mu jo je namenil Stvarnik. Hočeš li rešiti, dobri Gregec, zakleto kačo — grajsko gospo* dično iz pozojeve moči?« Gregee zatrdi slovesno: »Hočem jo rešiti in tudi rešil jo bom!« Nato pa vpraša: »Pa kako naj rešim grajsko gospodično zakletve? Povejte, govorite, lepa gospa!« Zdaj mu lepa bela gospa to razodene: »Ureži, Gregec, pri vodi Bistrici tri enoletne vseoživljajoče vrbove šibice, potem pa naredi sveti križ ter pojdi in udari zakleto kačo s prvo šibico, pa jo hitro proč vrzi: od nog do pasu bo postala devica. -Udari jo z drugo šibico: človek bo do glave, ampak šibico moraš naglo vreči na stran. Ko jo udariš s tretjo šibico, ki je pa ne pozabi v tistem trenutku daleč proč vreči, tedaj postane nekdanja grajska gospodična lepa kot jutranja zora. Obenem se izpremeni tudi grič Grančišče v pravi raj. V zlatih dvorih bosta prebivala, in ti boš gospodoval kakor vladar v kraljevi palači. Junaški mladenič, reši, o reši nesrečno devico iz pozojeve moči!« »Hočem jo rešiti in tudi rešil jo bom!« zatrdi Gregec iznova. Še je govorila lepa bela gospa: »Toda pogumen moraš biti, ljubi Gregec Čenkov! Ustrašiti se ne smeš, naj pride karkoli, zmaj itak nima oblasti do tebe, ker si brez greha. Ne more ti torej nič žalega storiti. Poslušaj! Ko boš hotel zakleto kačo prvič udariti, bo huda ko ris, a ne boj se, niti las se ti ne skrivi na glavi; ko pokažeš drugo šibico, bo tulila ko obstreljena levinja, a zbegati se ne daj, nič hudega se ti ne more zgoditi; pri tretji šibici bo besnela ko zmaj in te strašila s sedmerimi glavami, toda ti jo le naglo in pogumno udari in srečna bosta potem oba.« Tako je poučila Gregca bela gospa, nato pa izginila v oblaku, ki jo je odnesel v sinje višave. Streha nad hlevcem se je zaprla ... Gregec gleda, gleda... Ves je še omamljen, prav nič ne ve, ali sanja ali bdi... Zdaj petelini zapo j o in zvonovi zazvone. Gregec hitro vstane ter žene kakor po navadi krave iz Mojstrane po dolini Vrata na pašo. Čudne sanje, ki jih je sanjal to noč, so mu rojile še vedno po glavi. Ko prižene pod Črno goro, zasliši milo ječanje: »Kdaj bo trpljenja konec? Kdaj bo trpljenja konec? Izvoljeni rešitelj, Gregec Čenkov, pridi že skoro in reši, reši zakleto grajsko hčer!« Nemalo se zavzame Gregec, ko zasliši take besede. Kaj naj to pomeni? Ali so mar bile sanje resnične? Dolgo ne utegne razmišljati, zakaj v travi za potjo nekaj zašumi, potlej se pa prikaže tam pri tisti veliki skali nad vodo Bistrico čudovita kača. Zlato krono je imela na glavi, na roženih obročkih na repu pa šop ključev. Ko pride Gregec do skale, ga čudovita kača milo in prijazno ogovori kakor najboljša sestrica: »Čenkov Gregec z Dovjega, glej, ti si od vekomaj izbran, da rešiš mene ubodo grajsko gospodično z Grančišča iz zmajeve oblasti! Ali me boš?« Gregec zatrdi: »Bom, če je rešitev v moji moči in je tako božja volja!« Nato pa reče: »Samo razodeni, kako naj te rešim?« —»Tako, kakor te je poučila nocojšnjo noč pokojna moja zlata mamica,« odgovori zakleta kača. »Ali so mar bile nocojšnje sanje resnične?« se čudi Gregec. In zakleta grajska gospodična mu odgovori: »O, resnične, resnične, do pičice resnične!« Gregec, zaupajoč v svojo trdo pest in preizkušeno neustrašenost, reče tedaj pogumno: »Kar precej grem po šibice, da te čim prej rešim.« Res gre takoj, ureže ob Bistrici tri enoletne vseoživljajoče vrbove šibice, jih lepo osmuče, potem pa se vrne k zakleti grajski gospodični. Tam ob skali se je plazila in grdo je gledala v svojega rešitelja. Srep in steklen je bil njen pogled, iz oči so ji v prostoru med roženicama polzele debele solze. Hitro zgrabi Gregec za prvo šibico, kača je huda ko ris, a on jo udari po vitkih rebrih ter naglo vrže šibico proč — kača je do pasu devica. Gregec izbira drugo šibico, začaranka tuli kot obstreljena levinja in sili vanj z ostrimi zobmi. Malo se je ustraši Gregec, roka se mu zatrese, a vkljub temu jo ošvrkne krepko po luskah in vrže hitro šibico preko glave — kača je postala človek do glave. Dvignil je tretjo šibico, tedaj pa je zbes= nela deklica-kača kot strašen zmaj. S sedmerimi glavami je pihala in sikala vanj, kakor da ga hoče zdaj«zdaj požreti. Takrat pa se je spomnil Gregec, da ni naredil svetega križa, preden se je lotil reše« valnega dela; prebledel je ko zid, lasje so se mu zaježili, roka se mu je tresla ko šiba na vodi. Nič ni vedel, ne kdaj ne kako, šibica mu je zdrknila iz pesti in padla na tla, on pa je udaril z golo roko plo« skoma zmaja po glavi ter zavihtel z roko, kakor da je vrgel daleč, daleč proč usodno tretjo šibico. Strašno je tedaj zatulila kronana kača s šopom grajskih ključev na repu, da je padla od strahu veverka z drevesa, zajokala žalostno, da se je trda skala omehčala, potem pa se je zganila trava, listje je zašuštelo in izginila je pod Črno goro... Čenkov Gregec je stal na mestu kakor okamenel. Nikdar v živ« ljenju ni zvedel, zakaj ni mogel osvoboditi grajske gospodične. Hodil je poslej še večkrat s tremi enoletnimi vseoživljajočimi vrbovimi šibi« carni k skali; a deklica-kača se mu ni nikoli več prikazala. Ko je nekoč kakor v sanjah taval s šibicami v roki pod Črno goro in iskal deklico« kačo, da bi jo rešil, je zaslišal v bližini kakor glas očiščujoče se duše v vicah, ki mu je milo in otožno zaklicala: »O, Čenkov Gregec z Dov« jega, izbrani moj rešitelj od vekomaj, dosti sem se že pokorila, pa ti me nisi rešil, ovbe, ovbe! Zdaj pa bom morala trpeti še tisoč in tisoč let!« Od žalosti si je Gregec pulil lase, se metal na zemljo, butal ob skalo, a pomagalo ni nič. — Zavila sva s starim vodnikom Bržotom mimo Črne gore v dolino' Vrata. Pršelo je, stopila sva v pastirsko kočo. Otožni glas zaklete grajske gospodične pa je zdaj pa zdaj iznova zadonel sem iz Črne gore, milo in otožno, kakor bi pokopavali mrliča. Noč. Glej, kakor mati dobra, ljubeča, nočka je tiha v svoje naročje mehko privila kočo in grad. Lučc je nebroj na nebu prižgala, žemljico trudno v sen zazibala ... V gnezdecu ptiček, v zibelki dete rahloma diha, sanja o solnčku, sanja o mami sen ves bogat. Ko se predrami, ko zora vzblesti, pesem spet mlado zažvrgoli... Širom odprte duri so rajske, božji krilatci v log in dobravo sipi je jo topli, sladki opoj, pojejo Bogu čast in zahvalo, predejo zemljici zlati pokoj... Ernest Tiran. DR. FR. ZBAŠNIK: Ptičica v kletki. anezek je prisopihal domov, vodeč sosedovega Jakca za roko in hitel praviti: »Oh, mati, ko bi vedeli, kaj ima Jakec! Ali ne, Jakec?« Jakec je molče prikimal. »I kaj pa vendar takega, kaj?« je vprašala Janezkova mati. »Povej, Jakec, povej, kaj imaš tako lepega!« Namesto Jakca je odgovoril Janezek: »Novo, zeleno pobarvano kletko in ptičico notri. Tako lepo siničico, oh!« »Pa kdo ti je vse to dal, Jakec?« »Striček! Siničko so ujeli. Nastavili so ji, pa se je ujela!« »Kako se pa nastavi?« hoče vedeti Janezek. Namenil se je bil po tihem, da poizkusi tudi on svojo srečo. Samo ko bi vedel, kako se to napravi! Jakec pa, ki je bil zraven tistikrat, ko je njegov stric ptički na« stavljal, je razlagal: »Za to moraš imeti manjšo kletko. Takole nizka mora biti!« je kazal z roko. »Vratca ne smejo biti na strani, ampak zgoraj. In tako morajo biti narejena, da se sama sprožijo in zapro, če skoči ptičica v kletko. Po tleh kletke natrosi bučnega semena ali kaj takega in odprto kletko položi na kakem drevesu na vejo. Ptičica pride, sede na rob kletke in se ogleduje nekaj časa. Ne ve prav, ali bi ali ne bi. Naposled pa le skoči po seme, ker je lačna. Takrat pa: šklemp! Vratca od kletke so se zaprla in ptičica je ujeta!« »Pa je vse eno neumna, da skoči noter!« meni Janezek. Zakaj malce je nevoščljiv Jakcu in bi rajši videl, da bi se mu ptičica ne bila ujela. »Seveda je neumna!« pritrjuje Janezkova mati. »Pa kaj hočemo! Od kod pa naj vzame živalca razum? Saj so še ljudje dostikrat tako neprevidni, da se dado zvabiti in zavesti v nesrečo. Kolikokrat se je že kdo kesal, ki je kaj storil, ne da bi bil prej dobro premislil!« »Oh, mati,« zaprosi Janezek, »če bi mogel tudi jaz dobiti kako ptičico!« »Kaj pa bi z njo?« »Gledal bi jo, ker je tako lepa!« »Saj jih zunaj lahko gledaš! Na vrt pojdi, pa se ti kmalu pokaže katera!« »Ko pa precej odleti in nič ne čaka!« »Seveda, ker otroci vedno plašite uboge živalce in jih še celo s kamenjem naganjate! Ako ne puščaš ptičice na miru, se te bo kajpakda bala! Po mestih, kjer so ljudje bolj pametni in znajo ceniti vrednost ptic, ravnajo lepo z njimi, zato so pa tudi često domače. Okrog njih skakljajo in še iz rok jim jemljejo bučno seme ali kar že.« »Oh, jej! Ali je res, mamica?« »Seveda je res!« »Oh, če bi jaz imel eno! Tudi jaz bi jo navadil, da bi mi iz roke jemala. Pa prepevala bi zjutraj in zvečer! To bi bilo lepo! Tamle ob oknu bi visela kletka, ali ne, mamica?« »Ali bi se ti nič ne smilila, če bi jo imel vedno tako zaprto?« »Zakaj, mamica?« »Ali misliš, da je ptičici prijetno, ko mora vedno čepeti v kletki? Ptice so navajene svobode še vse bolj kot človek! Le pomisli, kako zletavajo po zraku, zdaj više, zdaj niže, z drevesa na drevo, z enega vrta na drugega. V kletki pa se skoro ganiti ne more! Komaj perutnice razpne, pa se že zadene kam in butne na tla...« »Dobro ji je v kletki!« se oglasi Jakec, ki se je čutil menda zadetega. »V kletki ima vsega dovolj, zunaj pa mora dostikrat stra* dati. Če bi ji bilo v kletki hudo, ne bi tako prepevala!« »Bog ve, če je to res tako petje, kakor ti misliš, Jakec! Ptiček pač žgoli, kaj pa hoče s svojim žgolenjem povedati, tega mi ne moremo vedeti. Morda samo toži po izgubljeni svobodi! Morda kliče svoje srečnejše bratce in sestrice, ki so še v svobodi in jih ni doletela tako nemila usoda kot njega. Morda jih vabi, da bi jo prišli če ne že rešit, pa vsaj kratkočasit. Morda takrat, ko čivka, celo tebe prosi, da bi se je usmilil in jo izpustil...« »Pozimi bi zunaj zmrznila,« ugovarja Jakec, »v sobi pa ne more!« »Je že prav, Jakec! Pozimi, v mrazu se ptičici res ne godi dobro zunaj pod milim nebom. Zato pa bi morali ljudje napraviti ptičicam take hišice, da bi v njih lahko prezimovale. Res je, hudo jim je v viharju in snežnem metežu, toda svoboda gre nad vse! Le pomislita, če bi vaju kdo zaprl in vama ukazal, recimo, da že samo iz sobe ali hiše ne smeta nikoli. Kaj bi rekla? Zunaj bi solnce sijalo, drevje bi zelenelo, po travnikih bi bilo vse polno dehtečih rožic, drugi otroci bi zunaj rajali in se igrali, eden od vaju bi moral pa vedno tičati tu notri... Pa če bi bilo tudi pozimi! Tudi gorke peči bi se presneto kmalu naveličala, če bi se drugi zunaj kepali, drsali, sankali...« »Oh, mamica,« vzklikne Janezek, »nočem imeti kletke in ptičice v njej! Smilila bi se mi in ne bi je mogel gledati žalostne. In žalostna bi gotovo bila, ako bi videla, kako se druge ptičice pojajo od veje do veje, od drevesa do drevesa...« Jakec je strme poslušal Janezka. Ko je bil ta izgovoril, poskoči s klopi, kamor je bil sedel in se obrne proti vratom. »Kaj že odhajaš, Jakec? Počakaj še malo! Malo bi se poigrala z Janezkom!« mu prigovarja Janezkova mati. »Moram domov!« »Po kaj?« »Pogledat grem, kaj sinička dela. Nasujem ji polno semena, potem pa odprem vratca in počakam. Bomo videli, kaj stori...« »Jakec, to ti jaz lahko naprej povem, kaj bo tvoja sinička storila, ako napraviš tako, kakor govoriš. Le poslušaj me! Komaj da se je kletka odprla, ti skoči tvoja ptičica na rob vratc in postane nekoliko trenutkov, kakor bi ne mogla prav verjeti, da se ji je res odprla ječa. Potem pa, ko se ji srce nekoliko pomiri od prevelikega veselja, odfrči v zlato svobodo in menila se ne bo za bučno seme in razne dobrote, ki jih ji ti natreseš v kletko, pa če bi bik tudi še tako lačna!« »Ali da res tako stori, mamica?... O, Jakec, s tabo grem, če boš res ... Rad bi videl...« »Seveda bom! Ali misliš, da se meni nič ne smili?« In šla sta odpirat vrata ubogi jetnici. Zgodilo pa se je vse tako, kakor je prorokovala Janezkova mati! — Ob studenčku. Kristalni studenček skaklja čez kremenček in mlinček nov goni pri teti Poloni. Pa zajčke napaja in srne iz gaja, prevaža spet račke, umiva jim tačke. Albin Čebular. Naša kozica. Pridna naša je kozica, vime prav lepó ima; će napasel sem jo dobro, mleka nam poln lonček da. Da kozlička vsako leto, ko približa se pomlad; to vesela je živalca, poskakuje kakor škrat. Okrog matere se suče, vse veselo se ji zdi, saj ob materinem varstvu daleč druge so skrbi. Fr. Ločniškar. NEOSVOBOJENI BRAT: Magdalenska gora nad Gospo Sveto. i. oji mladi prijatelji, kdo izmed vas še ni slišal ali čital o Gospé Sveti? Kdo izmed vas bi ne pohitel rad tja na slavno Gosposvetsko polje? Za menoj, kdor ima pogum! Napravimo izlet v Korotan! Popeljem vas na slovečo Šenthelensko ali Magda* lensko goro nad Gospo Sveto, od koder bomo pregledovali naš slovenski Korotan! Šenthelenska gora stoji 4 ure severno od Celovca in je severni stiažar slovenske zemlje. Do vrha Magdalenske gore sega slovenska zemlja, do tu sem gori se torej razprostira naša domovina. Celovec Zato bi moral to goro poznati vsak domoljuben Jugosloven, in zato, dragi čitatelji »Zvončka«, vas hočem v duhu povesti na vrh Šenthelenske gore! Zakaj ima gora dve imeni, vam že še razložim pozneje. Sto misli in čuvstev mi sili pod pero. Katero naj prvo zapišem? Kar lepo po vrsti! Sadni trg v Celovcu morala iti prava, prirodna nemško narodno državo. — Šenthelenska gora je danes v nem« ški državi, v Avstriji, a bil je čas, ko je četa jugoslovenskih vojakov stražila vrh Sv. Helene. To je bilo poleti 1. 1919. Žal, je morala jugoslovenska vojna sila Sv. Heleno zopet zapustiti in se nanjo ni več povrnila. Z bridkostjo v srcu je tedaj pisal slovenski vojak karto sv o« jemu prijatelju, ko se je poslavljal od Senthelenske gore. Z bridkostjo v srcu misli vsak zavedni Slovenec in Jugo« sloven na to, da smo morali zapustiti severno stracarico slovenske zemlje (in se umakniti najprej nazaj do Gline in Krke, pozneje pa celo do vrh Karavank. Tukaj, vrhu Šenthelenske gore, bi in pravična meja med jugoslovensko in Ajdove njive. Kamor pogledaš, Sveže vonjave prav samo srebro: prijetno dehte, ajdove njive pesmi sanjave cvetoče so to! se v cvetju tope. V zlatem satovju je polno strdi, sreča se kmetu in deci iskri... Albin Čebular. FR. MERLJAK: Tato, zlatna majko, mamice! Resnična povest. ilo je septembra 1918. leta. Tisti čas sem služboval v Peči, v glavnem mestu Metohije. Pa krenem nekega dne v Belo polje, vasico dobre pol ure hoda daleč od Peči, da se nekoliko izprehodim. Vračaje se v mesto, sem šel po stezi bližnjici. Zdajci začujem besede: »Gjuro, nemoj ovako, Bog če te kazniti!« Glas je prihajal s travnika kakih dvesto korakov stran od steze, kjer sem bil tisti čas. Iz radovednosti stopim na travnik in zagledam tam dva dečka. Prvemu je utegnilo biti osem let, drugi pa jih ni imel več kot pet. Mlajši deček je bil, ki je ošteval starejšega z gornjimi besedami, češ, naj ne dela tako, da ga ne kaznuje Bog. Oba pa sta sedela v travi in držala v roki vsak svojo jelševo vejico ter mahala z njo v isti smeri nekoliko od tal. Med njima je ležala vznak mlada žena. Oči so ji bile odprte. Zdelo se mi je, da motri z njimi mene in otroka. Toda zdajci sem spoznal, da je mrtva, zakaj njeno lice je bilo bledo, oči osteklenele, a ustna in nosnice so že počrnevale. Ženska je morala biti, dokler je bila zdrava, stasita in lepa. Sploh, dasi mrtva, je pričala po svojih potezah, da ima za seboj boljše čase in da so ji ugonobile zdravje in življenje le vojne neprilike: žalost, trpljenje v boju za prehrano in proti gladu. Smrt pod milim nebom, tik mesta in ljudi! Lahek odgovor za tiste čase, dasi strašen: Morda je hotela v mesto, morda je bila namenjena v vas, da izprosi strehe in kruha za otroka in zase. Morda je iskala dela, a je nihče ni maral, ker je vsakdo videl, da je bolna in da ima poleg tega še dva za delo nesposobna dečka. Milodarov je takrat redko kdo dajal, še rodni brat rodnemu bratu ne. Denarja še, toda hrane, kje naj jo vzame? Ni je imel tiste čase ne bogataš ne siromak; in vojna ni ubijala ljudi samo telesno, ubijala jim je tudi duše, srca. Kdor je kaj imel, je bil navadno trd, neusmiljen in lakomen tako, da se je takih ljudi oprijela psovka »verižniki« in »navijalci cen«. To pa zato, ker so ti ljudje neusmiljeno odganjali siromake in prodajali svoje blago le tistim, ki so jim ga plačevali najdraže. Tudi v Metohiji je bilo tisti čas veliko verižnikov in navijalcev cen. Metohija je bogata pokrajina, žitnica Črne gore. Raj bi bila, če bi bila tamošnja zemlja obdelana tako skrbno in umno, kakor je ob» delano naše slovensko polje. Na tisoče siromašnih Črnogorcev se je zatekalo za svetovne vojne iz svojih kršnih prebivališč v Metohijo, iskaje kruha in zaslužka. Poleg njih je bilo tudi dokaj Srbov iz notranje Srbije, ki so se bili umaknili semkaj iz različnih vzrokov in čakali osvobojenja izpod jarma sovražnih čet. Bilo pa je tudi mnogo vojaštva iz Avstrije in Ogrske. To vojaštvo je imelo tisti čas vso oblast v rokah in je izže» malo deželo do mozga. Ne le da se je hranilo z dajatvami na pridelkih, ki mu jih je moral prinašati narod, zahtevalo je veliko več: tudi žita in živine za odvoz v zaledje. Pa tudi tega mu ni bilo dovolj, marveč izvleklo je poleg tega iz naroda še zlata in srebra, kar ga je naveč moglo. Vojaška oblast je žito, ki ga je poprej prisilno pobrala ljudem deloma kot davek, deloma proti plačilu v malo vrednih avstrijskih bankovcih, prodajala potem prav istim ljudem nazaj za zlato in srebro. Še več! Ko je siromašnejširni slojem pošel zlati in srebrni denar, so nosili v avstrijska skladišča nakitje, vezenino in kožuhovino, za kar jim brezvestni židovski oficirji često niso dali več krušnih pri» delkov kot toliko, da so se ti nesrečniki in njih družine po komaj petkrat do šestkrat nasitili. Nič čudnega, da sta ob takih razmerah in ob tolikem številu nedomačinov zavladali polagoma tudi v bogati Metohiji draginja in lakota. In ko je prišla ta strašna šiba, se je razširila s takim razmahom,, da so siromaki dobesedno umirali od gladu. Zjokati se je moral človek ob pogledu na nežno deco, ki je postavala od zore do mraka po ulicah in vsa bleda in izmršena do kosti molila roke, proseč kruha. Srečen je bil oni, ki se ga je kdo usmilil. Družinico, ki o njej pripovedujem, je zadela ista usoda, kakor sto in sto drugih. »Oca su ubili Turci,« sta odgovorila dečka, ko sem ju vprašal po očetu. »A majka, eto ju ovde, umrla je danas,« mi je pripovedoval starejši. Tedaj pa se dvigne njegov bratec, zardi v obraz in me pogleda tako neizrečeno milo, da imam ta obrazek še danes pred očmi, ter reče: »Nije istina, šuti, Gjuro, majka još nije umrla, tek kada zatvori oči, bit će mrtva. Je li tako, gospodine?« In zopet me je pogledal siromaček milo, proseče, z obrazom, na katerem je bilo vidno, da se vsak trenutek spusti v jok. Nato je pri« vlekel iz nedrij kos koruznega kruha in ga stiskal mrtvi materi v roko. »Kdo ti je dal kruha?« ga vprašam. Odgovoril mi je njegov brat: »Majka mu ga je dala jutros.« Povedal mi je dalje, da je dala enak kos tudi njemu, a on ga je že pojedel. »Kaj pa je mati jedla danes?« »Nič.« »Včeraj?« »Nekoliko grozdja je pozobala, drugega nič.« »Zakaj ne?« »Že več dni ni jedla skoro ničesar, ker je bila bolna.« »Kdo pa vam je dajal hrano?« »Neki dobri ljudi, gospodine.« »Kje so tisti ljudje in kdo so?« »Pa ne znam, gospodine, u varoši su nama davali sevap (milo* ščino).« »Imata li kaj denarja?« »Ništa.« »Morda ga pa ima kaj mati?« »Nema, gospodine, ni ona ništa.« Mlajši deček me je ponovno zaprosil, naj mu povem in poučim brata Gjura, da mati tako dolgo ne bo mrtva, dokler ne zapre oči. »Povedal bo drugi gospod, ki ga pošljem semkaj. Dotlej počakajta lepo pri materi in podita muhe raz njen obraz.« Bolje nisem znal potolažiti sirote, ki ni mogla verjeti, da je mati res mrtva. Stisnem mu v roko bankovec, pomoč iz nekega sklada, ki smo ga bili zložili somišljeniki nalašč za take in podobne prilike, ter odhitim proti mestu. »Ti in bratec vsak polovico,« sem še naročil poprej, »pokažita denar popu Nikoli in povejta mu tako.« Tedaj se je vrgel starejši deček na tla tik matere in zajokal: »Kuku mene, tato, zlatna majko moja, mamice!« (Joj meni itd. Tato imenujejo Srbi mater, kadar ji hočejo izkazati posebno ljubezen.) Tudi mlajši bratec je bridko zajokal, ko sem omenil popa Nikolo. Videl je tega duhovnika često pri pogrebih, zato mu je bilo sedaj jasno, kaj je z materjo. Toda svečenik Nikola ni bil tisti čas samo pogrebnik in duhovnik v Peči, marveč je bil tudi velik dobrotnik srbskega življa. Srečala sva se koj nato na ulici v mestu. Povedal sem mu, kaj sem videl. Takoj je šel na mesto in vzdihnil: »Još koji dan, a dugo ne više.« Re9, še ne mesec potem je srbski junak Kosta Pečanac zavzel Peč in od Soluna sem je začela prodirati srbska vojska vsak dan hitreje. Avstroogrskega gospodstva je bilo konec. Tista dva dečka, o katerih ste pravkar čuli, nista bila izstradana, ko sem ju našel pri mrtvi materi. Prilično dobro sta bila rejena in zdrave barve, zakaj mati je šla za nju v smrt. Umorila jo je lakota; očividno je pritrgavala sebi, samo da otroka nista bila lačna. »Tato, zlatna majko, moja mamice!...« Bog zna kolikokrat zdihu« jeta dečka še danes po njej ... Iskre in kresnice. i. Da videz ga sveta ne zmede, se racijonalist* mu skrije. Modrost doma kot pajek prede iz sebe — kar iz domišljije. A glej tam zunaj empirista, po vsej prirodi išče, zbira, drhteč po njeni knjigi lista, modrosti se pečat odpira. Tako čebela pridno znaša, do vsake poleti cvetice, povsod potrka in povpraša, kje našla bi sladkost resnice. 2. Če na nebu mesec vidim sam, kazati si v vodi ga ne dam. Izkustvo lastno kaže resnico vseh stvari, besed zrcalo laže, pretvarja in slepi! 3. Kjer dobra pade kal, dobrota bujno se razrase, kjer pljuskne zlobe val, nesreča sama se razpase. 4. V protislovja zliva se resnica, grdo z lepim združeno živi: bodi krasna še tako cvetica, smrtna senca sleherni sledi. 5. Moj sin, se hoče ti modrosti, poslušaj mnogo, čitaj dosti! Kresalo je beseda tuja, duha ti neti in obuja, kresalo sleherna je knjiga, duha ti kreše in užiga. 6. Dobra knjiga se mi zdi kažipotna luč noči: pota prava potrjuje, nepoznana razsvetljuje. 7. Trpljenje, ti si ogenj tisti, ki pristno v njem zlato se čisti. Le muči, žgi, le do kosti, kar je nevredno, naj zgori! O hvala, hvala ti, bolest, ti daješ moč, samozavest! Sava Radi&Mirt. * Najvišja človeška znanost je filozofija, išče resnico, ki naj vodi človeka v misli in dejanju. Dve glavni stranki tekmujeta v filozofiji, vsaka išče resnico na svoj način: racijonalist iz samega premišljevanja, e m pi ri s t iz opazovanja prirode in življenja. Zastavica v podobah. Priobčil Vlado Jordan. Rešilec, ki ga določi žreb, dobi v dar L in II. zvezek Troštovih povesti „Moja setev". Rešitev in imena rešilcev priobčimo v prihodnji številki. Živo. Mak. Pesem zložil O. Župančič. Ilglasbil M. Čander. p, drugič pp in ... . ^ i ti i ; *—11 'im ? " *—' Li Li U Li lì Li 1-1-'—!" w t» t» / " » " ' I I Mak, mak, mak sre - di po - lja ki - ma, rde - čo ka - po i - ma, U K * U , rde - čo ka - po i - ma. ^ ♦ * T T — i ♦ V V ^ ^j; /P Mirneje. Pra - vi mu soln - če - ce ža - re i Proseče. H - ■J-1-k » ' • i-«- "ti 1- „Daj, daj, od - krij mi se, Izrazito. Hitreje* Ljubico. Hitro - odločno. Mirno. m i =3= I» F-- -«- „Da me ti jaz že sam l» l» l» In" k od - go - ji - lo ni - si, bil po-ma-gal bi si!" Ve - tr - ček čez «t TÉ-Ü i S: Hitreje. -ft—N S -9- a-a i po - lje za - ve - je, giz - da - lin mak se mu za-sme-je: JTK^JWSXaÄss^JÄS^JÄSä* ZVONČEK, XXIX—1 Hitro. r> h • «. « » * "t s^ fì EpÈE! mit" - / U U i? i * * M m * : J li u s- U —. ■0 -a „Ha - ha ka - pe ha, pa ma - lo si me ni - si mi od stre - sel, ne - sel, I i * m p, drugič pp in Otožno. u ♦ * ^ >—ft* * > l» ¥ I* ni - si mi od i u ne - sel!" ; M I A je - sen ^ g g je pri - šla in i ♦ i T Jako zadri. — 'ti 5 -3-ti-T zi - ma, go - Io - glav i * U * U u u mak na po - Iju ki - ma: iS i Počasi. =5^ T-t—r— ..Joj, joj, joj!" i u u dr - ge - ta ¥ in I i vzdi - še, 1-T ■-g i Hitro. li soln ni, ¥ ¥ rez - ka bur - ja pi - se. > Spoštovani gospod Doropoljski! Dovolite mi, da se tudi jaz oglasim v »Zvončku« in pokažem svoje veselje do njega. Letos sem ga prvič naročila. Ko sem ga dobila v roke, se je v meni zbudilo veliko veselje. Najbolj mi ugaja povest »Kccljeva osveta« in »Deklice iz pretek« losti«. Napisala sem Vam kratko pomla* dansko pesemco. Pomlad. Pomlad že bliža se, na vrtu rožice razpne, veselo ptički zapojo, ljudem pomlad oznanjajo. Vijolica dišeča cvet ljubki prikazuje, v veselje vsem ljudem pomlad že oznanjuje. Cvetoči maj se bliža, čebele se bude, razvijajo že krila, cvetic se vesele. Vljudno Vas pozdravlja Avgusta Petračeva, učenka osnovne šole v Guštanju. Odgovor: Ljuba Avgusta! Sedaj, ko prihaja jesenski čas, radi ču« jemo pesem o pomladi: zbuja nam spomine na lepoto minulih dni in nam poživlja nade na cvetočo dobo, ki se je odmaknila od nas za daljne gore. Ta dvojni namen naj doseže tudi tvoja pesemca! * Spoštovani g. Doropoljski! Ne zamerite, spoštovani g. Doropoljski, da se danes prvič oglašamo, dasi smo že več časa zvesti čitatelji Vašega cenjenega lista. Mi smo namreč učenci III. razreda 2. odd. državne osnovne šole v Markovcih. Prebil vamo čisto na severu Prekmurja ob državni meji. Tu čuvamo in branimo našo lepo in prostrano očetnjavo. Dasi smo na robu naše kraljevine, smo vendar narodno za« vedni in rad', prebiramo razne liste. Mi učenci smo nabrali nekaj denarja, drugo pa nam je dodala naše gospodična učiteljica, ki nam je »Zvonček« tudi naro^ čila. s Najbolj nam ugaja povest »Kocljeva osveta«. 2e komaj pričakujemo vsake šte« vilke »Zvončka«, ki ga takoj z veseljem prečitamo. Veselilo nas bo, če boste objavili naš dopis v »Zvončku«. Ž odličnim spoštovanjem ostajamo Vaši zvesti čitatelji. V imenu razreda. Anica Č r n k o v a.. Odgovor: Ljuba Anica! Jako sem se razveselil tega pozdrava s skrajne severne naše državne meje. Odgo« varjam na Tvoje ime, a moje odzdravno .pismo velja vsem Tvojim součencem in so«-učenkam, ki tako zvesto čuvajo in branijo našo lepo in prostrano očetnjavo. Vidim, da imate vrlo gospodično učiteljico, ki ve, da mora iz vas vzgojiti zavedne, značajne in zveste državljane. Pozdravljam tudi njo in jo zahvaljam za plemenito delo! Zdrav» stvujte vsi! Delajte vsi! • Cenjeni gospod Doropoljski! Dovolite, da Vam tudi jaz pišem neko« liko vrstic. Šele drugo leto sem naročen na »Zvonček«, a več iet prej je bila moja' sestra Marjanca naročena nanj. Hodim v 5. razr. osnovne šole. V šoli me najbolj zanima geometrija, zemljepis in risanje, a tudi drugih predmetov se rad učim. Lansko leto smo napravili izlet na Tur» jak, a letos nameravamo iti na Sušak. Prosim, ako bi tudi moje pisemce uvrstili med svoje kotičkarje. Z odličnim spoštovanjem Vam vdani Zlatko Demšar v Mokronogu. Odgovor: Ljubi Zlatko! Kaj je zamljepis in kaj je risanje, to vemo vsi. Morda pa je kdo med nami, ki še ne ve, kaj je to geometrija. Dej, prija» telj moj, razloži nam, kakor veš in znaš, da si ne bomo ubijali glave nad to tujo besedo, ampak da bomo vsi umeli, kaj in čemu je geometrija! * Dragi g. Doropoljski! Oprostite, da Vas nadlegujem s tem pismom. Pisala sem Vam že namreč lansko leto enkrat; a žal, do danes še nisem dobila odgovora. Naročnica »Zvončka« sern že drugo leto, ker mi je list jako priljubljen in mu ostanem zvesta prijateljica. Stara sem 10 let. Hodim v II. raz. I. odd. Poučujejo nas gosp. Eia Kmetova. Najrajša se učim zgodovine, ki me najbolj zanima. Prosim, blagovolite sprejeti med svoje kotičkarje mene in tudi moje pisemce! Vljudno Vas pozdravlja Vam vdana Marija Z e h 1 j e v a v Bočni. Odgovor: Ljuba Marija! Med pismi, ki čakajo na odgovor v ko» tičku, ni Tvojega pisma. Morda nisi napisala točnega naslova, da se je Tvoje pismo zale» telo kam drugam. Danes je napaka poprav» ljena s tem, da si v kotičku Ti s svojim pis« mom vred. — Zgodovina je v resnici zanimiv predmet: to je slika življenja in iz nje se učiš za življenje. * Cenjeni gospod Doropoljski!! Ker že zadnje leto hodim v šolo in sem že tri leta naročnica »Zvončka«, Vam ho« čem pisati kratko pisemce. Pa tudi, kakor vidim, Vam Zvončkarji iz Mežiške doline prav nič ne pišejo. Tako rada čitam »Zvončka« in željno pričakujem prihodnje številke. Sem namreč že radovedna, kaj se je potem zgodilo s Kocljem. Prosim Vas, da tudi mene sprej» mete v svoj kotiček in mi v prihodnji šte» vilki odgovorite. Iskrene pozdrave Vam pošilja Rezika Roženkova, Guštanj»Ravne. Odgovor: Ljuba Rezika! Ali ste v Mežiški dolini sami zaspanci? Ni tako! Saj si se Ti oglasila kot znanilka boljših dni, ko se bo ves mladi rod v tej dolini živahno gibal v veselju in napredku. Srčne pozdrave Tebi in vsem, ki jih zajema v svoj krog velika naša družina! KOTIČKOV ZABAVNIK. Povej nam kaj o tem junačku! * Polžek leze od goré... Polžek leze od goré deci kaže pa rogé; oj, bežimo in tecimo, kar nas nesejo nogé — polžek je za nami že ... Albin Čebular. V XXIX. leto. Vsak je svoje sreče kovač! — Tako govori jasna in resnična narodova beseda. Tudi mi vsi, kar nas je starih, mladih in novih Zvončkarjev, se tega dobro zavedamo: vsak kuje srečo svojih bodočih dni, a vsi skupaj kujemo srečo svojega naroda in svoje domovine. Iz česa jo kujemo? Iz svoje dobre, moške, deloljubne volje, iz poštenosti, treznosti, preudarnosti, resnicoljubnosti, pravičnosti, smo; trenosti, zvestobe in zavednosti jo kujemo. Neprenehoma udarja kladivo našega dela ob nakovalo življenja. Tisoče in tisoče rok se giblje iz dneva v dan. To smo mi — kovači, delavci, sotrudniki v veliki delavnici skupnega bivanja in skupnega življenja, pa tudi skupnega prizadevanja, da z lastno srečo osrečimo druge, da nam bo vsa domot vina, ki je naš skupni dom, osrečena z našo srečo, oblagodarjena z našo blaginjo in z našU mi koraki usmerjena v bodočnost: k razvoju in napredku... Kaj nam kaže pota tvornosti, kaj nam nare: kuje naloge in način dela? Zavest dolžnosti je to in z njo spojena teža odgovornosti. Dol* žnost in odgovornost morata biti v lepozvočni skladnosti, potem ie vsa» kemu delu zagotovljen uspeh. Naši kovači de bro kujejo! Lepo število nas je že zbranih ob »Zvončku«, ki vabi k delu, ki s svojo vsebino in opremo blat žilno, vzpodbudno, pot učno in zabavno dviga naš mladi rod v veselja in resnosti polno življet nje. Le pogumno in sat mozavestno po nakovalu, kovači in kovački, da bo povsod odmevala radostna pesem dela! Namesto najavljene Troštove »Tujke«, ki je dogovorno z nami odpotovala v Ameriko med naše rojake, smo za uvodno mesto prit dobili Dovškega Bržota pripovedovanje: venec, napleten iz bogastva žive in pestre narodne poezije. To nadomestilo dopolnjuje v lanskem letniku napovedano gradivo, ki ga bomo porabili v letošnjem letniku. U REDNIŠTVO IN UPRAVA. „Zvonček", XX. letnik, nevezan 30 Din, v navadni vezbi 45 Din „Zvonček", XXI. letnik, nevezan 30 Din, v navadni vezbi 45 Din »Zvonček", XXII. letnik, nevezan 30 Din, v navadni vezbi 45 Din „Zvonček", XXV. letnik, nevezan 30 Din, v navadni vezbi 45 Din „Zvonček", XXVI. letnik, nevezan 30 Din, v navadni vezbi 45 Din Letnikov, ki niso tu navedeni, ni več v zalogi i-3f In zadnji glasi ti mi bojo: Bog čuvaj domovino mojo! %..........................................................................................................m. ^ KUPUJTE IN ČITAJTE ^ MLADINSKE SPISE <11 KI JIH IZDAJA «► DRUŠTVO ZA ZGRADBO UČITELJSKEGA KONVIKTA V LJUBLJANI Zahtevajte cenike, kijih dobite brezplalno NAROČILA SPREJEMA IN TOČNO IZVRŠUJE KNJIGARNA UČITELJSKE TISKARNE V LJUBLJANI, Frančiškanska ulica St. 6 MLADINI PRIPOROČAMO NASTOPNE KNJIGE PO ZNIŽANIH CENAH: Baukart: Marko Senjanln, sloveni ski Robinson. Vez. Din 12.—. Dimnik- Kralj Peter /. Vez. Din 18.—. Dimnik: Kralj Aleksander L Vez. Din 30.—. Erjavec: Afriike narodne pripo» vedke. Vez. Din 20.—. Erjavec: Kitajske narodne pripo» vedke. Vez. Din 20.—. Erjavec: Srbske narodne pripovedi ke. Vez. Din 22.—. Erjavec-Flere: Fran Erjavec, izbrani spisi za mladino. Vez. Din 40.—. Erjavec-Flere: Fran Levstik, izbrani spisi za mladino. Broš. Din 18.—, vez. Din 26.—. Erjavec-Flere: Matija Valjavec, in brani spisi za mladino. Vez. Din 36.—. Erjavec-Flere: Josip Stritar, izbrani spisi za mladino. Vez. Din 46.—. Erjavec-Flere,- Simon Jenko, izbrani spisi za mladino. Vez. Din 28.—. Erjavec-Flere: A. M. Slomšek, izi brani spisi za mladino. Vez. Din 40.—. Erjavec-Flere: /. Kersnik, izbrani spisi za mladino. Vez. Din 46.—. Ewald-Holeček: Mati narava pripcu veduje. Vez. Din 26.— . Ewald-Holeček: Tiho jezero In drm ge povesti. Vez. Din 26.—. Fiere: Babica pripoveduje. Vez. Din 10.—. Fiere: Slike iz llvalstva. Vez. Din 24.—. Fiere: Pripovedne slovenske narod« ne pesmi. Vez. Din 24.—. Gang!: Zbrani spisi. IL, V. in VI. zv. vez. Din 10.—, eleg. vez. Din 12.—, VIL zv. vez. Din 18—, eleg. vez. Din 20.—. (Ostali zvezki ao v II. natisku.) T. Gaspari in P. Košir: Sijaj, sijaj, solnčecel (Zbirka koroških po» pevk.) Din 8.—. Karafiat Jan - Dr. Bradač: Kresni» čice. Vez. Din 18.—. Manica Komanova: Narodne provi ljice in legende. Din 16.—. Korban: Vitomilova železnica. "Vez. Din 14.—. Kosem: Ej prijateljčki. Vez. Din 14.—. Lah: češke pravljice. Vez. Din 12. Mišjakov Julček: Zbrani spisi VI. zvez. (Drugi zvezki so razpro» dani.) Vez. Din 10,—. Möderndorfer Vinko: Narodne pri» povedke iz Mežiške doline. Eleg. vezano Din 24.—. B. Račič: Belokranjske otroške pesi mi. Vez. Din 8.—. Rape: Mladini. II., ni., IV., V„ VI. zvezek. Vez. Din 10.—, eleg. vez. Din 12.—. VII. zvezek Din 12.—. Vili, zvezek Din 15.—. Rape: Tisoč in ena noč. Vez. Din 28.—. Ribičič: Vsem dobrim. Vez. Din 10. V. Riha-Karel Pfibil: Povest o svatbi kralja Jana. Vez. Din 16. Robida: Da ste mi zdravi, dragi otroci/ Broš. Din 3.—. Šilih: Nekoč je bilo jezero. Vez. Din 24.—. Tille-Pfibil: V kraljestvu sanj. BroS. Din 6.—. Trošt: Moja setev. 1. in II. à Din 10.—. Waštetova: Mejaši, povest iz daw nih dni. Vez. Din 24.—. Zbašnik: Drobne pesmi. Vez. Din 8.—. VSE TE KNJIGE KAKOR TUDI KNJIGE DRUGIH ZALOŽB SE DOBE V KNJIGARNI UČITELJSKE TISKARNE V LJUBLJANI ::::::::: Frančiškanska ulica Si, 6. :::::::::