France Belin: Velikonočne pisanice Vsi narodi sveta uporabljajo ob Ve- liki noči starodavno šego obdarovanja s pirhi. Ponekod trdokuhana jajca po- valjajo v različnih barvah, drugod jih ovijajo v razne barvaste papirje. Skrat- ka, visi imajo radi velikonočno jajce okrašeno. Tudi vidimo umetno ponare- jena jajca iz čokolade, pločevine, lepen- ke in so okrašena z različnimi mičnimi živalicami, kot so: zajček, jagnje in pi- šče. Vse je torej ob Veliki noči lepo in pestro. Deca! Ako opazujemo ta običaj po slovanskem svetu, vidimo nekaj poseb- nega in lastnega. Nikjer ne vidiš umet- nih pirhov, temveč pristna jajca, ki so lepo okrašena z narodnimi okraski. To gojijo posebno z veliko vnemo in tek- movanjem na Moravskem in med Luži- čani. Stoletja sem gojijo naši bratje to. Tudi pri nas v Jugoslaviji se goji na- vada okraševanja velikonočnih jajc z narodnimi okraski. To navado opaziš v vseh banovinah in razni načini izdelo- vanja pokažejo lepoto naših prelepih narodnih okraskov. Zaman iščeš tega pri neslovansldh narodih. To je naša slovanska last in ti pirhi med Slovani kažejo v raznih okraskih tudi mnogo medsebojne sorodnosti. Čudno to ni, saj smo 3i Slovani tudii bratje. Gojimo to lepo šego nadalje brez zajčkov, piščet in jagnjet. ker to ni naše narodno bla- go. Slovenci gojimo okraševanje pirhov še v Beli Krajini in Prekmurju. Belo- krajanci pravijo pirhom pisanice, Prek- murci pa remenke. Pisanice jim pravijo zato, ker pri okraševanju rabijo pri- pravo, s kaitero se jajce opiše ali okra- si. Prekmurci jim pravijo remenke, ker uporabljajo žafran, ki da lepo rumeno barvo. Opisujejo ali okrašujejo ravno tako kot Belokrajinci s posebno pri- pravo. Vsak si lahko to pripravo na- pravi Vzemi lesen štirioglat klinček, dolg 10 do 12 cm. Od enega konca iz- vrtaj stožičasto jamico in vtakni lijček, ki si ga napravil iz pločevine. Uporabiš lahko prazne škatlice paste za čevlje. Priprava — pisač — je gotova Pazi, da bo spodnja jamica lijčka prav tenka in sicer za debelino šivanke. Kdor si te naprave ne more izgotoviti, naj vzame navadno pisalno pero na držalu. Potre- ben nam je vosek. Košček voska vtak- nemo v pisač in spodnji tenki del se- grevamo nad lučjo. Vosek se bo segrel in topil, ter prikapal. Sedaj pišemo — rišemo — po čistem jajcu ornament, ki smo si ga lahko narisali s svinčnikom. Pisač je pa potrebno neprestano segre- vati, ker se shladi pri delu in vosek strdi. Ko je ornament narisan, tedaj jajce potonemo v barvo. Vzemi kozarec in nalij do polovice barve. Iz žice si upogni krog, ki bo enak dnu in zavij ostali del žice navzgor. Dobil si pripra- vo, ki drži jajce in tako brez težav po- makaš in dvigaš jajce. Ko je jajce lepo pobarvano, obrišeš ga s krpo in vosek raztopiš. Ako je balo jajce surovo, te- daj prebodi oba konca in izpihaj vse- bino. Jajce segrevaš nad lučjo in vosek se bo topil, ki ga obrišeš s krpo. Take prazne pisanice so kot narodni običaj zlasti med Moravani. Trdo kuhano jaj- ce se včasih rado usmrada ali izceja beljakovino in ornament pokvari. Ja- mice zakapaš z voskom Videli bomo, da kjer je bil vosek, tam barva ni pri- jela lupine in tako je postalo jajce —> pisanica. Preprosto je to, brez težav, saj izde- lujejo pisanice večinoma okorne pode- želske roke naših pridnih ljudi in po- kažejo nadvse iepa dela, ki nam jih v narodopisnem ozira ocenjujejo inozem- ci kot odlična in to posebno Angleži kot dobri poznavalci *raeh narodov oble. Le pričnite, saj bo uspeh tu. Pazite, da bo ornament pristno naroden in opu- stite okraševanje z zajčki, piščeti in jagnjeti. Barvo si pripravite lahko, ako razmočite star barvast papir, ' l kate- rega delajo rože. Kupite lahko tudi v trgovini posebne barve za barvanje pi- sanic in se ravnate po tiskanem navo- dilu, ker nekatere barve je treba sku- hati Lahko zdrobite košček kopirnega svinčnika in ga raztopite. Dana so bila vsa početna navodila in sedaj na tekmo. Posvetujte se v šoli radi pra- vilne in čiste uporabe ornamentov. Drugo leto pa sledi nekaj popolnejšega in nastalo bo še večje veselje. Josip Vandot: Bredelj in črni maček človek je moral skoro verjeti, kar so ljudje govorih o starem Boljenčku, ki je bil prav zares precej čuden. Velik je bil. da nihče tako na vasi. Brada mu je bila bela in mu je široko padala na pr- si. A las ni imel prav nič in je zaradi tega vedno imel na glavi čudno kučmo, ki ni bila ne polhovka ne ovčja madra. Vedno je gledal v tla in ni govoril z nikomui. Ljudje so mislili, da je nema- ra velik čarodej, ki je v zvezi z vsemi čudnimi bitji, preganjajočimi se po gor- skih gozdovih. Saj je stari Boljenček neprestano lazil po šumah in počenjal tam kdo ve kaj. Če pa je na vasi kdo obolel, je gotovo stopil v Boljenčkovo kajžico, kjer je dobil to ali ono rožo, ki mu je pomagala v bolezni, škodovala pa mu prav gotovo ni. Da je Boljenček v resnici čarodej, so vedeli zlasti otroci, ki so ga strahoma opazovali, če so ga le zagledali. Pa naj- si So ga videli v samoti ali na vasi ali pa pred njegovo kajžico. Seveda, stari Boljenček jih niti pogledal ni, ko so preplašeni zijali vanj in stiskali roke v žep, pa bili vsak hip pripravljeni, da zdrve v stran, če jih stari Boljenček le enkrat pogleda izpod čela. Saj so bili prepričani, da jih čarodej začara že z enim samim pogledom: tega mogoče v kužka, tega v kozlička, a onega mogo- če celo v pujska. Zato pa se jim je zde- lo prav, da so bili vedno pripravljeni za beg. Le Ančnikov Bredelj ni nikoli zbežal pred njim. Bredelj se je celo na vso moč trudil, da tri se seznanil s starim Boljenčkom, ki ga je cenil bolj kot vse druge ljudi na vasi. Saj je bil Boljenček čarodej, a Bredelj si je na svetu želel edino to, aa bi znal čarati. Saj bi si pri- čaral marsičesa: morda piščalko, ki bi piskala tako, da bi moralo vse pred njim plesati; morda pa še celo vrv, ki bi jo razpel nad dolino in bi Bredelj prevračal na nji kozolce. A Bredelj se je zaman prizadeval, da bi se približal Boljenčku in se od njega naučil čaranja. Starec ga je pogledal prav tako malo kot druge otroke. Bred- lju je bilo to sicer hudo, a vendar ni iz- gubil potrpljenja in poguma. Čaranja se je moral naučiti, a če se ga ne nauči, ostane prav tak siromak kot vsi otroci na vasi. Siromak pa Bredelj ni hotel ostati. Čemu tudi, ko je Boljenček bli- zu in je čaranje na svetu, a s čaranjem si človek pridobi na svetu vse. samo siromaštva ne?