479 Ventil 16 /2010/ 6 UREDNIØTVO © Ventil 16(2010)6. Tiskano v Sloveniji. Vse pravice pridræane. © Ventil 16(2010)6. Printed in Slovenia. All rights reserved. Impresum Internet: www.revija-ventil.si e-mail: ventil@fs.uni-lj.si ISSN 1318-7279 UDK 62-82 + 62-85 + 62-31/-33 + 681.523 (497.12) VENTIL – revija za fluidno tehniko, avtomatizacijo in mehatroniko – Journal for Fluid Power, Automation and Mechatronics Letnik 16 Volume Letnica 2010 Year Øtevilka 6 Number Revija je skupno glasilo Slovenskega druøtva za fluidno tehniko in Fluidne tehnike pri Zdruæenju kovinske industri- je Gospodarske zbornice Slovenije. Izhaja øestkrat letno. Ustanovitelja: SDFT in GZS – ZKI-FT Izdajatelj: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za strojniøtvo Glavni in odgovorni urednik: prof. dr. Janez TUØEK Pomoœnik urednika: mag. Anton STUØEK Tehniœni urednik: Roman PUTRIH Znanstveno-strokovni svet: izr. prof. dr. Maja ATANASIJEVIŒ-KUNC, FE Ljubljana izr. prof. dr. Ivan BAJSIÅ, FS Ljubljana doc. dr. Andrej BOMBAŒ, FS Ljubljana izr. prof. dr. Peter BUTALA, FS Ljubljana prof. dr. Alexander CZINKI, Fachhochschule Aschaffen- burg, ZR Nemœija doc. dr. Edvard DETIŒEK, FS Maribor prof. dr. Janez DIACI, FS Ljubljana prof. dr. Joæe DUHOVNIK, FS Ljubljana izr. prof. dr. Niko HERAKOVIŒ, FS Ljubljana mag. Franc JEROMEN, GZS – ZKI-FT izr. prof. dr. Roman KAMNIK, FE Ljubljana prof. dr. Peter KOPACEK, TU Dunaj, Avstrija mag. Milan KOPAŒ, KLADIVAR Æiri doc. dr. Darko LOVREC, FS Maribor izr. prof. dr. Santiago T. PUENTE MÉNDEZ, University of Alicante, Øpanija prof. dr. Hubertus MURRENHOFF, RWTH Aachen, ZR Nemœija prof. dr. Takayoshi MUTO, Gifu University, Japonska prof. dr. Gojko NIKOLIÅ, Univerza v Zagrebu, Hrvaøka izr. prof. dr. Dragica NOE, FS Ljubljana doc. dr. Joæe PEZDIRNIK, FS Ljubljana Martin PIVK, univ. dipl. inæ., Øola za strojniøtvo, Økofja Loka prof. dr. Alojz SLUGA, FS Ljubljana prof. dr. Brane ØIROK, FS Ljubljana prof. dr. Janez TUØEK, FS Ljubljana prof. dr. Hironao YAMADA, Gifu University, Japonska Oblikovanje naslovnice: Miloø NAROBÉ Oblikovanje oglasov: Narobe Studio Lektoriranje: Marjeta HUMAR, prof., Paul McGuiness Raœunalniøka obdelava in grafiœna priprava za tisk: LITTERA PICTA, d.o.o., Ljubljana Tisk: Eurograf d.o.o., Velenje Marketing in distribucija: Roman PUTRIH Naslov izdajatelja in uredniøtva: UL, Fakulteta za strojniøtvo – Uredniøtvo revije VENTIL Aøkerœeva 6, POB 394, 1000 Ljubljana Telefon: + (0) 1 4771-704, faks: + (0) 1 2518-567 in + (0) 1 4771-772 Naklada: 2 000 izvodov Cena: 4,00 EUR – letna naroœnina 24,00 EUR Revijo sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije (JAKRS) Revija Ventil je indeksirana v podatkovni bazi INSPEC. Na podlagi 25. œlena Zakona o davku na dodano vrednost spada revija med izdelke, za katere se plaœuje 8,5-odstotni davek na dodano vrednost. Pred dobrim tednom smo lahko v enem izmed slovenskih dnevnikov prebrali pismo, ki je bilo naslovljeno na predsednika naøe vlade in so ga podpisali nekateri slovenski inovatorji, podjetniki in znanstveniki, ki delujejo preteæno v zasebnih podjetjih in preteæno na tehniøkem podroœju. Vsebina pisma se nanaøa na raziskovalno dejavnost v Sloveniji. Avtorji pisma, med katerimi je prvi podpisani Ivo Boscarol, v zaœetku pojasnijo, da imamo v Evropi dva sistema organiziranja razvojnoraziskovalnega dela. Prvi naj bi bil zahodni, ki temelji na inovacijah, kar zagotavlja sodobno proizvodnjo in posredno visoko blaginjo prebivalstva. Drugi sistem je vzhodni, sovjetskega tipa, brez inovacij in z nekajkrat niæjo æivljenjsko ravnjo prebivalstva. Prvi sistem daje vrhunske ekonomske rezultate, drugi najslabøe. V nadaljevanju pisma potrdijo trditve s øtevilkami in preidejo na naøo dræavo. Navajajo, da je Slovenija med postkomunistiœnimi dræavami po razvojnoinovacijskih kazalnikih najboljøa, da ima sicer najmanj dræavnih raziskovalnih inøtitutov, ki pa øe vedno zaposlujejo kar 78 % vseh raziskovalcev. Problem je, da se ta procent v zadnjih letih pri nas, in samo pri nas, celo poveœuje. To pa je, po besedah avtorjev, razlog, da imamo od 2- do 3-krat niæjo dodano vrednost na zaposlenega v predelovalni industriji kot sosednje zahodnoevropske dræave. Na osnovi konkretnih podatkov ugotovijo, da je naø raziskovalni sistem neevropski, neuœinkovit in økodljiv. Od predsednika vlade priœakujejo prestrukturiranje po zgledu Avstrije ali Øvice. Po njihovem mnenju se mora okrepiti razvojni potencial gospodarstva s prilivom dela dræavnih raziskovalcev s podroœja naravoslovja in tehnologije. Drugi del raziskovalcev pa naj se preseli na univerze. Iz zapisanega se posredno lahko vidi, da predlagajo, da se dræavni raziskovalni inøtitutu ukinejo. Zanimivo je to, da se teden po objavi omenjenega pisma ni nihœe javil in odgovoril na izziv, ki ga prinaøa pismo, niti v pozitivnem niti v negativnem smislu. Ali smo slovenski raziskovalci res æe toliko apatiœni, da se ne spuøœamo v nobene polemike, da se sprijaznimo z vsako vladno odloœitvijo in da skuøamo æiveti œim bolj neopaæeno. Ukinitev dræavnih raziskovalnih institucij je drzen predlog. Ali je to v naøi dræavi sploh mogoœe? Vsak, ki zadnjih dvajset let vsaj beæno spremlja slovensko raziskovalno dejavnost, lahko zelo hitro ugotovi, da pri nas vodijo znanstvenoraziskovalno politiko predstavniki velikih dræavnih raziskovalnih inøtitutov, ki so se pred dobrim desetletjem preimenovali v javne raziskovalne zavode. Vodenje raziskovalne politike je bilo v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih zelo dinamiœno. Naj tu omenim le nekaj teh dejanj: ustanovljeni so bili raziskovalni grozdi, raziskovalna jedra, programske skupine, centri odliœnosti, raziskovalna polja, ciljne raziskave itd. Ta dejanja so upraviœevali predvsem z namenom, da bi se v raziskovalne procese poleg univerz in javnih inøtitutov vkljuœila tudi industrija. To je bil predvsem izgovor. Ukinitev dræavnih inøtitutov bi bila prav gotovo revolucionarna odloœitev. To pa ni dobro. Kje je reøitev? Ta je zelo preprosta. Prviœ: Vsi mladi raziskovalci ali pa vsaj veœina bi se morala po usposabljanju, po zakljuœku øtudija odcepiti od dræavnih sredstev in se zaposliti v zasebnem sektorju. Drugiœ: Vsi asistenti, ki delajo v naravoslovju in tehniki, bi morali po dveh izvolitvah, to je po øestih letih, oditi s fakultet in se zaposliti v zasebnem sektorju. Tretjiœ: Podjetja bi morala prijaviti svoje tehnoloøke probleme, svoje ideje, razne razvojne zamisli in to prenesti na ustrezno ministrstvo, ki bi razpisalo nateœaje za te probleme, na katere bi se morali prijaviti raziskovalci z javnih raziskovalnih inøtitutov in univerz. Na ta naœin bi se vzpostavilo sodelovanje med raziskovalnimi institucijami, fakultetami in industrijo. To pomeni, da bi ministrstva denar, namenjen za raziskovalno dejavnost, podelila le za tiste projekte, v katerih bi bili vkljuœeni industrija, raziskovalni inøtitut kot javni zavod in raziskovalno ali pedagoøko osebje z ustrezne fakultete. S temi preprostimi ukrepi bi gospodarstvo v nekaj letih pridobilo veliko ustrezno izobraæenih mladih raziskovalcev. Zelo hitro bi se vzpostavilo sodelovanje med javnimi raziskovalnimi organizacijami, univerzami in industrijo. Vpraøanje je samo, œe je pri odgovornih ljudeh volja za uresniœitev predlaganih ukrepov. Naj øe enkrat zapiøem: Laæje je raziskovati in objavljati œlanke v øe tako zahtevnih svetovno priznanih revijah kot pa razvijati nove produkte ali storitve in reøevati tehnoloøke probleme v slovenski industriji. Janez Tuøek Ali so dræavni inøtituti res nekoristni?