Andrej Pančur Ena država, en denar? Zelo kratka, vendar toliko bol) burna zgodovina enotnih državnih valut na Slovenskem 1. januarja 1999 je v Evropi na podlagi načela »en trg, en denar« zaživela Ekonomska in monetarna unija. 1. januarja 2002 so v dvanajstih članicah Evropske unije naposled uvedli še skupne evroban-kovce in kovance, ki so kot edino zakonito plačilno sredstvo kmalu zamenjali dotedanje nacionalne valute. Vse do takrat pa je velika večina Evropejcev sveto verjela v načelo »ena država, en denar«. Tako še dandanes večina ljudi državno suverenost enači z denarno suverenostjo, ko je na ozemlju posamezne države kot plačilno in menjalno sredstvo ter hranilec vrednosti brez večjih omejitev v uporabi izključno le uraden denar te države. V predstavah prenekaterih ljudi je neodvisna država s samostojno državno valuto povzdignjena na raven večnega aksioma, katerega veljavnost so začeli ogrožati šele sedanji globalizacijski procesi. Skupna stran evrokovancev za 2 evra. Vir: Der Euro Banknoten, Münzen und mehr. Europäische Zentralbank, http://www.euro.ecb.int/de/more/communica-tion/download2.html [4. 9. 2006]. Tako se v zadnjem času vse več držav zavestno odreka svoji monetarni suverenosti. Nekatere države svojo valuto fiksno vežejo na tujo valuto/ valute (denarna uprava), druge države ustanavljajo monetarne unije, tretje države pa se povsem odrečejo lastni valuti in namesto nje sprejmejo tujo (»dolarizacija«). Po drugi strani so na delu tudi tržne sile, ki ponekod ne samo v zunanjem, temveč tudi v notranjem prometu na račun nekaterih sve- tovnih valut (dolar, evro) šibke nacionalne valute vse bolj porivajo na obrobje. S tem, ko je uporaba posameznih valut vedno manj odvisna od ozemlja posameznih držav, pa se samo število valut nikakor ne manjša. Ravno obratno! Na lokalni ravni se pojavlja vedno več alternativnih lokalnih in regionalnih valut, nove informacijske tehnologije (predvsem internet) namreč spodbujajo nastanek novih valut,1 Prihajajoči denarni pluralizem ni - zgodovinsko gledano - nobena anomalija denarnih sistemov, temveč prej njihovo naravno stanje. Enotne 1 Cohen, Benjamin J.: The Geography of Money. Ithaca, London: Cornell University Press, 2000; Cohen, Benjamin J.: The Future of Money. Princeton: Princeton University Press, 2006. VSE ZA ZGODOVINO 1 7 Andrej Pančur, ENA DRŽAVA, EN DENAR? ZGODOVINA ZA VSE državne valute so se na celotnem ozemlju posameznih držav pojavile relativno pozno. Veliko večino denarne zgodovine so bile namreč na določenem državnem ozemlju prosto v obtoku tako domače kot tuje valute. Nižji sloji prebivalstva so v veliki meri uporabljali različne lokalne valute in zasilni denar, ki ni bil fiksno vezan na uradno državno valuto. Poleg tega celo kovanci uradne valute niso imeli iste kvalitete. Nepreglednost se je samo še povečala, ko so v 18. in 19. stoletju privatne banke in države začele izdajati različne vrste papirnatega denarja. Šele v 19. in predvsem 20. stoletju je večini držav uspelo poenotiti denarni sistem v državi. Tako so bili poenoteni različni denarni standardi in kovni sistemi. Državam je prvič v zgodovini uspelo ustvariti zanesljiv in po vsej državi razširjen denarni sistem, ki je temeljil na denarju, katerega notranja vrednost je bila manjša od njegove imenske vrednosti. Države so na svojem ozemlju standardizirale izdajanje papirnatega denarja in ga sčasoma monopolizirale v okviru centralnih bank. Istočasno jim je uspelo ustvariti učinkovit sistem izdajanja drobiža. Posledično so še prepovedale izdajanje zasilnega denarja in iz domačega denarnega obtoka odstranile tuj denar.2 Zdi se, da pri tem tudi burna slovenska politična zgodovina 19. in predvsem 20. stoletja potrjuje pričakovanja, da je lahko na ozemlju neodvisne države v obtoku samo ena, in sicer državna valuta. Vsaka sprememba državnih meja je pri tem za seboj nujno potegnila tudi spremembe na področju denarne ureditve posameznih ozemelj. V 19. stoletju so tako Slovenci živeli v okviru habsburške monarhije, kjer je bila od leta 1753 v veljavi konvencijska valuta, od leta 1858 avstrijska valuta in naposled od leta 1900 kronska valuta. Zaradi ustanovitve francoskih Ilirskih provinc so Slovenci na tem ozemlju med leti 1809 in 1818 uporabljali francosko valuto. Po razpadu habsburške monarhije so morali Slovenci ob vsakem nastanku novega državnega ozemlja in novih meja zamenjati denar nekdanjih držav v denar novih držav. Tako so v letih 1918-1923 v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev najprej dali nostrificirati kronsko valuto, jo nato zamenjali v dinarsko-kronski denar 2 Helleiner, Eric: The Making of National Money: Territorial Currencies in Historical Perspective. Ithaca, London: Cornell University Press, 2003; Helleiner, Eric: One Nation, One Money: Territorial Currencies and the National-State. V: ARENA Working Papers, WP 1997/17. kot začasno plačilno sredstvo, ki pa so ga naposled zamenjali za dinarsko valuto. V Kraljevini Italiji so kronsko valuto leta 1919 zamenjali za italijanske lire. Po razkosanju Kraljevine Jugoslavije leta 1941 so dinarsko valuto zamenjali za nemške državne marke, italijanske lire ali madžarske pengoje. Po koncu druge svetovne vojne so valute okupatorjev in različen zasilni denar zamenjali za dinarsko valuto. Po razpadu Jugoslavije so jugoslovanski dinar leta 1991 zamenjali za slovenski tolar. Vse te države so hotele oblikovati monetarno povsem integrirano ozemlje. Za enoten monetarni prostor je značilno, da je monetarno suvereno ozemlje, ki ima skupno valuto, skupno centralno banko, skupno monetarno politiko in skupno politiko oblikovanja menjalnih tečajev. Zato se s politično in denarno razdružitvijo oblikujejo nova suverena valutna področja, ki imajo ponavadi tudi lastno centralno banko in vodijo avtonomno monetarno politiko in avtonomno politiko oblikovanja menjalnih tečajev.3 Novo valuto se lahko uvede samo na podlagi različnih političnih, institucionalnih in tehničnih ukrepov,4 ki pa jih bom omenjal le v grobih obrisih. Osredotočil se bom predvsem na pomen denarja kot združevalni in razdruževalni dejavnik v državi. Pri tem bom opozoril na različne vzroke za uvedbo nove valute. Po eni strani so hoteli državniki s pomočjo ozemeljsko enotne državne valute okrepiti skupno identiteto na celotnem ozemlju nove države. Skupna identiteta se je odražala predvsem v podobah na denarju in v imenu denarja. Zaradi nacionalne raznolikosti habsburške monarhije in deklarirane neodvisnosti njene emisijske banke so bile podobe na bankovcih vedno strogo nevtralne. Na njih niso bili prikazani niti vladarji niti zgodovinske in metaforične teme. Podobe vladarjev so se pojavljale samo na kovancih in na državnem papirnatem denarju.5 Obratno so v Jugoslaviji s podobami na denarju občasno poskušali bolj ali manj uspešno 3 Lavrac, Vladimir: Monetary disintegration, monetary sovereignty and monetary integration. V: Development and International Cooperation, 1995, st. 20-21, str. 9. 4 Abrams, Richard K in Cortés-Douglas, Hernán: Policy, institutional, and technical issues in the introduction of a new national currency. V: Development and International Cooperation, 1995, st. 20-21, str. 87-125. 5 Aulinger, Barbara: Vom Gulden zum Euro: Geschichte der österreichischen Banknoten. Wien, Köln, Weimar: Böhlau Verlag, 2000, str. 101, 115-122. VSE ZA ZGODOVINO 27 Andrej Pančur, ENA DRŽAVA, EN DENAR? ZGODOVINA ZA VSE posledično tudi kovne oblasti nad tem ozemljem. Tako so bili po letu 1500 italijanski kovanci na Slovenskem že tako množično razširjeni, da je bilo v razmerju do habsburških kovancev potrebno uvesti posebno kranjsko valuto.10 Podobno so se tudi v severni beneški Istri zaradi tesnih gospodarskih stikov z avstrijskimi deželami za habsburški denar izoblikovala drugačna valutna razmerja od uradnih. Čeprav so si tako habsburške kot beneške denarne oblasti prizadevale omejiti vpliv tujega denarja, pa so se naposled morale sprijazniti z realnostjo. V severozahodni Istri je tako avstrijski denar prevladoval praktično vse do propada beneške republike.11 Kljub temu da je kranjska valuta v 18. stoletju vse bolj izgubljala na pomenu in so avstrijski kovanci vse bolj izpodrivali italijanske, je bilo še v začetku 19. stoletja v zahodnih delih slovenskega ozemlja v obtoku precej italijanskega denarja.12 Zlasti problematičen je bil beneški drobiž, katerega kovinska vrednost je bila manjša od kovinske vrednosti nominalno enakovrednega avstrijskega drobiža. Uradne prepovedi tujega drobiža niso prav nič zalegle. Po eni strani šibka državna oblast ni mogla učinkovito nadzirati plačilnega prometa, po drugi strani pa so tudi prebivalci raje plačevali z manj vrednim tujim kot z več vrednim domačim drobižem. Zato je tudi prepoved beneškega drobiža iz leta 172313 ostala brez večjih učinkov. Habsburški oblasti naposled ni preostalo nič drugega, kot da so za Goriško še sami začeli kovati manj vreden bakreni drobiž. Habsburške kovnice so tako v tridesetih letih 18. stoletja začele za Goriško kovati bakreni drobiž, ki je po italijanskem zgledu nosil 10 Vilfan, Sergij, Otorepec, Božo in Valenčič, Vlado: Ljubljanski trgovski knjigi iz prve polovice 16. stoletja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1986; Vilfan, Sergij: Temelji in razvoj denarnih sistemov v slovenskih deželah do 17. stoletja. V: Zgodovina denarstva in bančništva na Slovenskem. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1987, str. 23-32. 11 Darovec, Darko: Davki nam pijejo kri: Gospodarstvo severozahodne Istre v novem veku v luči beneške davčne politike. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2004, str. 74-77. 12 Valenčič, Vlado: Žitna trgovina na Kranjskem in ljubljanske žitne cene od srede 17. stoletja do prve svetovne vojne. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1977, str. 105. 13 Globočnik, Anton: Geschichtliche Uebersicht des österreichi- schen Geld- und Münzwesens. Wien: Manz'sche Buchhan- dlung, 1897, str. XXII. ime soldo in so ga nato uspešno kovali vse do začetka 19. stoletja.14 Bakreni drobiž, 1 sold, 1777, Dunaj za Goriško. Vir: Zasebna zbirka Barbare Gyorfi. Habsburški oblasti je šele v 18. stoletju uspelo postaviti prve temelje, na podlagi katerih ji je nato v naslednjem stoletju uspelo poenotiti denarni sistem na vsem svojem državnem ozemlju. Od leta 1753 je bila na večini njenega ozemlja v veljavi konvencijska valuta, katere temeljna denarna enota je bila goldinar.15 Po letu 1760 ji je z izdajanjem bakrenega drobiža uspelo poenotiti prej zelo kon-fuzen sistem drobiža. Že od začetka je imela skoraj povsem centraliziran sistem izdajanja papirnatega denarja.16 Tako je že leta 1762 na svojem ozemlju začela izdajati državni papirnati denar. Po koncu inflacijskega financiranja vojn proti francoski revoluciji in Napoleonu je od leta 1816 papirnati denar i zd aj al a Privilegira n a avstrijska narodna banka s sedežem na Dunaju.17 14 Globočnik, Anton: Geschichtliche Uebersicht des österreichischen Geld- und Münzwesens, str. 39; Murko, Vladimir: Denar. Ljubljana, 1943, str. 75; Mimica, Bože: Numizmatička povijest Istre i Kvarnera. Zagreb: Hrvatska akademija znanosti i unijetnosti, Rijeka: Vitagraf, Adamič, 1997, str. 506507; Herinek, Ludwig: Österreichische Münzprägungen von 1740-1969, Wien: Münzhandlung Herinek, 1970, str. 207. 15 Rittmann, Herbert: Deutsche Geldgeschichte 1484-1914. München: Battenberg 1975, str. 333-354. 16 Probszt, Günther: Österreichische Münz- und Geldgeschichte: Von den Anfangen bis 1918, 2. del. Wien, Köln, Weimar: Böhlau Verlag 1994, str. 497-498. 17 Pressburger, Siegfried: Das österreichischen Noteninstitut 1816-1966, 1. del, 1. zvezek. Wien: Österreichische Nationalbank, 1959; Androsch, Hannes: Die politische Ökonomie der österreichischen Währung: Eine Überblick über die österreichische Währungspolitik von 1760 bis 1984 vor dem Hintergrund der internationalen Entwicklung. Wien: Wirtschaftsverlag Dr. Anton Örac, 1985, str. 17-21; Probszt, Günther: Österreichische Münz- und Geldgeschichte, 2. del, str. 496-527; Butschek, Felix: Österreichische Geldgeschichte im Rahmen der Sozial- und Wirtschaftsgeschichte vom 18. Jahrhundert bis zur Gegenwart. V: Häusler, Wolfgang in Abram, Michael (ur.): Geld: 800 Jahre Münzstätte Wien. Wien: Kunstforum Bank Austria, 1994, str. 161-164; Mo- VSE ZA ZGODOVINO 27 Andrej Pančur, ENA DRŽAVA, EN DENAR?_ZGODOVINA ZA VSE V tem pogleduje habsburška monarhija zvesto sledila najnovejšim trendom najbolj razvitih držav V primerjavi z drugimi državami je bila habsburška monarhija pri tem celo zelo uspešna. Toda ta njena uspešnost ni bila samo posledica avstrijske državne moči, temveč v enaki meri tudi posledica njene finančne nemoči. tično niso predstavljale nobene konkurence obstoječi centralni banki. Zares zelo redko so emisijski monopol centralne banke kršile druge denarne ustanove. Tako je leta 1882 država naposled onemogočila tržaško komercialno banko (Banca Commerciale Triestina), da bi še naprej izdajala neobre-stovane blagajniške zapiske,24 V večini ostalih držav so namreč prebivalci uporabljali tudi veliko tujega denarja, večinoma kovancev. Šele postopoma je vladam uspelo tuj denar umakniti iz domačega denarnega prometa. Nasprotno so zaradi kriznih denarnih razmer po letu 1848 v Avstriji tuji kovanci izginili iz obtoka istočasno z domačimi. Zato je bilo v naslednjih desetletjih zelo veliko avstrijskih kovancev v tujini, v domovini pa je le semtertja prišel na spregled kakšen tuj kovanec. Ko so se nato v 70. letih 19. stoletja denarne razmere začele stabilizirati, je bil avstrijski denarni obtok skoraj povsem v znamenju (domačega) papirnatega denarja. mf^P^k K V^Ss ¿t "h H. /t ^ j Bavarski srebrnik, zvezni tolar, 1865. Vir: CoinArchives, http://www.coinarchives.com/w/lotviewer.php?LotlD =290855&AuclD=214&Lot=3105 [4. 9. 2006]. Tudi zelo zgodnji monopolni položaj avstrijske emisijske ustanove je bil v dobršni meri posledica avstrijske finančne šibkosti. Avstrijska država je začela izdajati papirnati denar, ker je z njegovo pomočjo nameravala krpati proračunske luknje. Pri tem jo potrebe prebivalstva po plačilnih sredstvih niso prav nič zanimale. Kot bomo natančneje videli v nadaljevanju, si je prebivalstvo v kriznih časih razvrednotenja papirnatega denarja poskušalo pomagati tudi s kršenjem emisijskega monopola, vendar je država vajeti zopet hitro dobila v svoje roke.23 V primerjavi z mnogimi drugimi državami ostale avstrijske banke pri izdajanju denarja prak- 23 Več o avstrijskih denarnih razmerah v drugi polovici 19. stoletja glej Pančur, Andrej: Vt pričakovanju stabilnega denarnega sistema. Celje: Zgodovinsko društvo, 2003, str. 136166. Tudi dualistično preoblikovanje habsburške monarhije v Avstro-Ogrsko nikoli ni resno ogrozilo monetarne enotnosti, čeprav so si Madžari občasno vneto prizadevali ustanoviti lastno emisijsko banko. Čeprav je bila leta 1878 avstrijska narodna banka preimenovana v Avstro-ogrsko banko in je bila nato leta 1899 preoblikovana v dualistično ustanovo, je bila kljub temu še vedno enotna centralna banka. Tako je bila Avstro-Ogrska sicer vse do svojega propada praktično razdeljena na dve državi, ki pa nista tvorili le gospodarske, temveč tudi monetarno unijo.25 S stabilizacijo avstrijskega denarnega sistema je bil pred prvo svetovno vojno državni pohlep po pobiranju seigniorage in inflacijskega davka postavljen na stranski tir. Od leta 1896 je bila tako 24 Pressburger, S.: Das österreichische Noteninstitut, 2. del, 1. zvezek. Wien: Österreichische Nationalbank, 1969, str. 286291. 25 Sutter, Berthold: Die Ausgleichverhandlungen zwischen Österreich und Ungarn 1867-1918. Vt Südostdeutsches Archiv, 1968, str. 83-85; Galäntai, Jözsef: Der österreichischungarische Dualismus 1867-1918. Wien, Budapest: Österreichischer Bundesverlag, Corvina Kiadö, 1985, str. 37-68; Lehner, Oskar: Österreichische Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte mit Grundzügen der Wirtschafts- und Sozialgeschichte. Linz: Universitätsverlag Rudolf Trauner, 1992, str. 210-212; Fink, Krisztina Maria: Die österreichisch-ungarische Monarchie als Wirtschaftsgemeinschaft, München: Dr. Rudolf Trofenik, 1968. Madžarska stran bankovca Avstro-ogrske banke, 1000 goldinarjev avstrijske valute, 1. 5.1880, Dunaj. VSE ZA ZGODOVINO 27 Andrej Pančur, ENA DRŽAVA, EN DENAR? ZGODOVINA ZA VSE razmere v nekdanjih francoskih provincah neprimerno bolj stabilne kot v Avstriji, avstrijske oblasti niso imele večjega interesa, da bi nekdanje Ilirske province takoj vključile v obstoječi avstrijski denarni sistem. Zato so francoska plačilna sredstva začasno še vedno ostala v veljavi. Hkrati so ponovno vpeljali konvencijsko valuto, se pravi srebrnike, ki so v tem času že skoraj povsem izginili iz denarnega obtoka v Avstriji. Nasprotno niso uvedli papirnate dunajske valute. Kot zakonito plačilno sredstvo je bil v denarnem obtoku tako le nekdanji avstrijski, francoski, italijanski in nemški kovinski denar, ki so mu leta 1815 določili medsebojna vrednostna razmerja. Šele z dekretom predsedstva dvorne komore 4. aprila 1818 je bilo določeno, da mora nekdanji Napoleonov francoski in italijanski denar do 1. novembra izginiti iz obtoka. Od takrat je bila konvencijska valuta (srebrniki, bankovci Privilegirane avstrijske narodne banke in bakreni drobiž) edino zakonito plačilno sredstvo. Ljudje so sicer lahko poslovali tudi s papirnatim denarjem dunajske valute, vendar ta v teh deželah ni imel prisilnega tečaja.29 29 Kavčnik, I.: O vrednotah (valutah), Slovenski pravnik, 15. april 1900, št. 4, str. 97-100; ARS, AS 14, Gubernij v Ljubljani, 1784-1849, f. 59, mapa 3, ovoj 80, Oznanilo Cesarskega Kr. Ilirskega Poglavarstva vLublani, 19. april 1818. Slovenci.30 Ker so morali Italijani po izgubljeni bitki oktobra 1917 povsem izprazniti ta ozemlja, je bilo potrebno italijanske lire ponovno zamenjati za avstro-ogrski denar. Hkrati je Avstro-Ogrska za okupirana italijanska območja uvedla okupacijski zasilni denar, nominiran v lirah (Cassa Veneta dei Prestiti). Po razpadu Avstro-Ogrske novembra 1918 je nato Italija spet zasedla zahodne dele slovenskega naselitvenega območja. Sprva je sicer na zasedenih ozemljih še naprej obdržala krone kot zakonito plačilno sredstvo, vendar je obenem že 26. novembra prepovedala uvoz kron ter je določila uraden menjalni tečaj med krono in italijansko liro (10 kron = 4 lire ali 10 kron = 6 lir). 5. aprila 1919 je uvedla liro kot edino zakonito plačilno sredstvo.31 Dokončno pa je Italija monetarno anektirala vsa na novo pridobljena področja šele leta 1922.32 BUDNO 01 CASSA \ CflfiSO LEGALE 0A DIEOI CF.NTESIMI CASSA VENETA DEI PRESTITI. 2 GENNAIO 1918. SERIE V OB B 7 2 0,1 70 Avstrijski srebrnik, 1 tolar (2 goldinarja) konvencijske valute, 1825, Kremnica. Vir: CoinArchives, http://www. coinarchives.com/w/lotviewer.php?LotlD=87502&Au clD=71&Lot=1359 [5. 9. 2006]. Slovensko ozemlje je bilo predvsem v 20. stoletju žrtev mnogih monetarnih aneksij. V primerjavi z 19. stoletjem je okupator ozemlja poskušal čim prej monetarno anektirati. Že med samo vojno so lahko države na okupiranih ozemljih denar sovražnih držav zamenjale s posebnim okupacijskim denarjem. Po drugi strani pa je okupacijska oblast okupirana področja takoj monetarno anektirala. Tako je Italija po letu 1915 zamenjevala avstro-ogrske krone za italijanske lire na okupiranem avstro-ogrskem ozemlju, kjer so živeli tudi Avstrijski okupacijski denar v Benečiji, 10 centisimov, 2. januar 1918. Vir: Zasebna zbirka Mojce Šorn. Italija si je politično in kmalu nato še monetarno priključila nova slovenska ozemlja po razkosanju Jugoslavije in Slovenije aprila 1941. Italijanski okupator je iz okupiranih območij Slovenije 3. maja ustvaril Ljubljansko pokrajino in jo s posebnim statusom priključil Kraljevini Italiji. Že 15. aprila je odredil začasen menjalni tečaj med jugoslovanskim dinarjem in italijansko liro (100 dinarjev = 30 lir). 26. maja je Kraljevina Italija kot zakonito plačilno sredstvo poleg dinarja uvedla še 30 Svoljšak, Petra: Soča, sveta reka: Italijanska zasedba slovenskega ozemlja (1915-1917). Ljubljana: Nova revija, 2003, str. 348-352. 31 Steiner, Friedrich: Die Währungsgesetzgebung der Sukzessionsstaaten Österreich-Ungarn: Eine Sammlung einschlagiger Gesetze, Verordnungen und behördlicher Verfügungen von 1892 bis 1920. Wien: Verband österreichischer Banken und Bankiers, 1921, str. X-XI; Jan, Juro: Valutno vprašanje. Maribor: samozaložba, 1922, str. 44-45, 50, 54-55. 32 Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninstitut 1816-1966, 2. del, 4. zvezek. Wien: Oesterreichische Nationalbank, 1976, str. 2068-2069. VSE ZA ZGODOVINO 27 Andrej Pančur, ENA DRŽAVA, EN DENAR? ZGODOVINA ZA VSE Podobno je bil tudi po kapitulaciji Italije septembra 1943 prekinjen normalen dotok gotovine v Ljubljansko pokrajino. Sicer so to ozemlje kmalu nato zasedli Nemci, vendar je bila kot zakonito plačilno sredstvo v uporabi še naprej italijanska lira. Najprej je zopet začelo primanjkovati drobiža in posamezne ljubljanske trgovine so od srede leta 1944 izdajale lastni zasilni denar.49 Italijanski drobiž, 20 centisimov, zbirka Barbare Györfi. 1942. Vir: Zasebna 49 Slovenec, 17. 11. 1944, št. 264, str. 3; Slovenec, 19. 11. 1944, št. 266, str. 4; Slovenec, 25. 11. 1944, št. 271, str. 4; Slovenec, 26. 11. 1944, št. 272, str. 6. 50 Mensi-Klarbach, Franz: Die Entwicklung des Österreichischen Papier.geldwesens, str. 6. 51 19. dokladni list. V: Novice, 14. 5. 1849, št. 20, str. 69; Novice, 16. 5. 1849, št. 20, str. 84; Novice, 4. 6. 1849, št. 27, str. 118; Novice, 24. 12. 1850, št. 52, str. 221. denar, ki se je nato pojavil med prvo svetovno vojno in po njej, prav tako že leta 1920 hitro nadomestile s svojim novim drobižem. Á « t', I L k Kovanci Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, nar, 1925. Vir: Zasebna zbirka Barbare Gyorfi. di- Izdajanje zasilnega denarja je bilo v 19. in 20. stoletju le začasen ukrep. Državne oblasti so namreč takoj, ko je bilo to možno, poskušale znova poenotiti izdajanje denarja na svojem ozemlju. Življenjska doba zasilnega denarja je bila zato izjemno kratka, ponavadi niti celo leto. Tako je že avstrijsko finančno ministrstvo po letu 1848 večkrat prepovedalo izdajanje privatnega zasilnega denarja.50 Vendar so bile potrebe prometa po plačilnih sredstvih sprva močnejše od zakona, hkrati pa tudi država v politično nemirnih letih revolucije oblasti ni več imela povsem v svojih rokah, s preveč radikalnimi ukrepi pa tudi ni hotela vznemirjati množic. Ko je naposled država sredi leta 1849 priskrbela dovolj svojega drobiža, je ljubljanski mestni odbor iz obtoka lahko umaknil svoj nadomestni denar. V naslednjih letih je novi absolutistični režim znova prijel vajeti vladanja trdno v svoje roke. Ko je tako leta 1850 spet začelo kronično primanjkovati drobiža, si to pot mestna oblast ni upala ukrepati na lastno pest in je najprej zaprosila vlado za dovoljenje za izdajanje nadomestnega denarja. Ta je njeno prošnjo seveda gladko zavrnila.51 Tudi ob naslednjih denarnih krizah ni nihče več izdajal nadomestnega denarja. Državne oblasti so zasilni Večje težave so imeli leta 1944 na območju Ljubljanske pokrajine, kjer so po kapitulaciji Italije Nemci ustanovili avtonomno slovensko pokrajinsko upravo. Ker je bila ta pokrajina vse do konca druge svetovne vojne še naprej del italijanskega valutnega območja, bi lahko zasilni denar umaknili iz obtoka samo v primeru, če bi ga nadomestili z zadostno količino italijanskega denarja. Vendar je v tem času poleg italijanskega drobiža kronično primanjkovalo tudi vseh ostalih vrst lirskih bankovcev. Kljub neprestanemu večanju količine denarja v obtoku je zaradi naraščajoče inflacije v Italiji začelo kritično primanjkovati gotovine. Ker slovenski izvozniki iz Ljubljanske pokrajine za svoje blago iz Italije niso več dobivali ustrezne količine gotovine, so se večala slovenska dobroimetja pri italijanski emisijski banki (Banca dJtalia). Po drugi strani so slovenski uvozniki z nakupi v Italiji tja izvažali lirsko gotovino. Pokrajinska uprava se je zato odločila, da bo na podlagi zamrznjenega dobroimetja pri Banca ditalia kot zasilni denar začela izdajati denarne nakaznice. Denarne nakaznice je izdajala osrednja denarna ustanova v pokrajini - Hranilnica ljubljanske pokrajine. Od srede novembra 1944 so postopoma prihajali v denarni obtok različni apoeni teh denarnih nakaznic (tako imenovane Rupnikove lire). Tako je bilo mogoče iz denarnega obtoka umakniti tudi zasilni drobiž ljubljanskih trgovcev.52 52 Barac, Borna: Papirni novac bivše Jugoslavije i zemalja na području bivše Jugoslavije, str. 32-33; Jelinčič, Zmago: Rupnikove lire: Rupnik Lira. Ljubljana: samozaložba, 1996. Jelinčič, Zmago: Katalog bankovcev jugoslovanskih dežel, Ljubljana: samozaložba, 1988, str. 116-122. VSE ZA ZGODOVINO 27 ZGODOVINA ZA VSE leto XIII, 2006, št. 2 5 r a i « " V Zasilni denar Lipe holding, 1 lipa, 29. 3. 1990, Ljubljana. Vir: Barac, Borna: Papirni novac bivše Jugoslavije i zemalja na području bivše Jugoslavije, 1767-2002. Zagreb: Oboi, 2002, str. 276. Stabilna valuta za novo državo Čeprav je bil projekt lipa prvenstveno sprožen kot obrambni mehanizem proti neprestanemu razvrednotenju uradnega državnega denarja, se ga je v času političnega razpadanja Jugoslavije zagovarjalo tudi z gospodarskopolitičnimi argumenti: »Skozi lastno valuto se vzpostavi zavedanje o lastni državnosti in skozi to o ekonomski in politični neodvisnosti«.61 Na slovenskem ozemlju so bili za večino zamenjav denarja namreč hkrati odgovorni tako politično-ideološki kot gospodarsko-finančni razlogi. Državne oblasti nanovo nastalih držav so tako tudi s pomočjo nove valute hotele pokazati neodvisnost in državno suverenost na vsem svojem ozemlju. Po prvi svetovni vojni je bila na ozemlju Slovenije, ki seje pridružilo bodoči Jugoslaviji, kot zakonito plačilno sredstvo v obtoku kronska valuta. Ko je Avstro-Ogrska razpadla, so države naslednice še nekaj časa uporabljale valuto nekdanje skupne države. Valutni položaj na področju bodoče jugoslovanske države pa se je zapletel, ko so se jugoslovanske dežele nekdanje Avstro-Ogrske 1. decembra 1918 združile s Srbijo in Črno goro. Tu pa so bili v denarnem obtoku še srbski dinarji, črnogorski perperji in bolgarski levi.62 Še večja denarna zmešnjava je vladala ob koncu druge svetovne vojne. Na slovenskem okupiranem in osvobojenem ozemlju je bil v denarnem obtoku v glavnem nemški, italijanski in madžarski denar, poleg njega še zasilni denar Hranilnice ljubljanske pokrajine, Denarnega zavoda Slovenije, 61 Zakaj bomo izdali lipo? V: Mladina, 1. januar 1990, št. 1, str. 45. 62 Prim. Slokar, Ivan: Naša dosedanja devizna politika. V: Čas, 1920, str. 181. 1JEJAH IIEPILEP ^ ---—( 1 * fjr^ H^^vv^f as&ssu Črnogorski državni papirnati denar, 1 perper, 25. 7. 1914, Cetinje. Vir: Zasebna zbirka Mojce Šorn. obveznice posojila svobode, blagovne obveznice ter obrestovani blagajniški zapisi in priznanice Denarnega zavoda Slovenije. Drugje po Jugoslaviji so bili v denarnem obtoku še kune Neodvisne države Hrvatske, srbski dinarji na območju nemške okupacije v Srbiji, bolgarski levi in albanski franki.63 f'^' "J;/ f ' IIMtfU Bankovec Hrvaške državne banke, 1000 kun, 1. rujan 1943. Vir: Zasebna zbirka Barbare Gyorfi. V obeh teh primerih so si državne oblasti novih držav prizadevale odpraviti valutni kaos v državi in na vsem svojem državnem ozemlju vpeljati teritorialno enotno valuto. Svoja prizadevanja so utemeljevale z različnimi gospodarskimi razlogi. Finančni minister narodne vlade Slovenije Aleš Bebler je npr. ob začetku valutne reforme junija 1945 poudaril: »Razkosanost na valutna področja je onemogočala zlitje nove Jugoslavije v eno gospodarsko celoto, kajti preprečevala je normalne trgovske odnose med različnimi valutnimi področji. Ta težka posledica okupatorskega razkosanja Jugoslavije sedaj izginja. I...I Uvaja se v vsej zvezni državi enoten denar, ki bo doslej ločena gospodarska področja, in s tem vso Jugoslavijo vezal v gospodarsko enoto. «64 63 Ugričič, Miodrag: Novac u Jugoslaviji za vreme Drugog svet-skograta, str. 91-257; Hadži-Pešič, Jovan: Novac Jugoslavije 1944-1992. Beograd: Narodna banka Jugoslavije, 1995, str. 13. 64 2 zamenjavo denarja se začenja novo razdobje v našem gospodarskem življenju: Govor finančnega ministra narodne 114 VSE ZA ZGODOVINO Andrej Pančur, ENA DRŽAVA, EN DENAR? ZGODOVINA ZA VSE Bankovec Srbske narodne banke, 1000 srbskih dinarjev, 1. maj 1942. Vir: Zasebna zbirka Mojce Šorn. Z vpeljavo enotne valute so predvsem hoteli znižati transakcijske stroške znotraj države. Prav ta argument je bil že zelo star in so ga tako izpostavljali že pri poskusih monetarnega poenotenja habsburške monarhije v prvi polovici 19. stoletja. V dekretu predsedstva dvorne komore z dne 4. aprila 1818 je bilo tako nedvoumno zapisano: »De po vsih cesarskih deželah, kar je mogoče, bode med ljudmi tekel enak dnar, de bodo enako šteli, laglej med seboj s' blagom vedli, ino ravnali bres cesarske ino svoje škode«, bodo določili enotne tarife za tuj in domač denar, ki bo še ostal v denarnem obtoku, ali pa ga bodo iz njega postopoma umaknili.65 V najnovejšem času pa so pomen nižjih transakcij-skih stroškov zelo poudarjali pri evropskem monetarnem povezovanju. Argument o potrebi gospodarskega združevanja celotnega ozemlja je bil v času po koncu prve in druge svetovne vojne še toliko bolj pomemben, ker nova država ob razpadu starega gospodarskega območja gospodarsko sploh ni bila integrirana.66 Uničena prometna infrastruktura je še dolga leta po vojni zavirala trgovinski promet med posameznimi deli nanovo nastale države. V teh razmerah so se med posameznimi valutami znotraj države ohranjali nerealni menjalni tečaji. Državne oblasti so bile tako sveto prepričane, da bodo šele na podlagi skupne valute lahko gospodarsko povsem integrirale državno ozemlje. vlade Slovenije dr. Aleša Beblerja po radiu. V: Slovenski poročevalec, 29. 6. 1945, št. 60, str. 3. 65 ARS, AS 14, Gubernij v Ljubljani, 1784-1849, f. 59, mapa 3, ovoj 80, Oznanilo Cesarskega Kr. Ilirskega Poglavarstva v' Lublani, 19. april 1818. 66 Šorn, Jože: Slovensko gospodarstvo v poprevratnih letih 1919-1924. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1997; Prinčič, Jože: The Slovenian Economy in the Second Yugoslav State (1945-1991). V: Krašovec, Tone (ur.): The Economic History of Slovenia (1750-1991), str. 155. Monetarna integracija nove države v širši gospodarski prostor je bila ob nastajanju nove nacionalne valute skoraj povsem potisnjena na stranski tir. Še najbolj resno so se z njo ukvarjali ob koncu prve svetovne vojne, ko so se ljudje še dobro spominjali prednosti stabilne kronske valute, ki je bila sestavni del svetovne zlate valute. Veliki večini ljudi je bilo seveda kristalno jasno, da bo morala nova država dobiti svojo valuto, vendar se jim pri tem ni prav nič mudilo. Provizorična vlada Države Slovencev, Hrvatov in Srbov se je tako še sredi novembra 1918 zavzemala za ohranitev kontinuitete kronske valute in Avstro-ogrske banke kot centralne banke.67 Prizadevanja Avstro-ogrske banke, da bi države naslednice oblikovale monetarno unijo, so se kmalu izkazale za povsem nerealne.68 Tudi kasnejše želje po pristopu jugoslovanskega valutnega območja k latinski denarni uniji69 niso bile v skladu z gospodarsko nesmotrnostjo obstoja te monetarne unije po prvi svetovni vojni.70 Jugoslovanska država si je po dejanski stabilizaciji dinarja leta 1925 sicer prizadevala, da bi se z uvedbo zlatega standarda pridružila klubu držav s fiksnimi menjalnimi tečaji. Ko pa ji je leta 1931 končno uspelo zakonsko stabilizirati valuto,71 je bila zlata valuta kot svetovni denar tik pred propadom.72 mm r m JUPOtVNk ft&MKA "aust^ XHAXHVs\HH4Pft l«XK> FTIIiiMp...... rtnSHniWtti ¿z ' I -g- Bankovec Narodne banke Kraljevine Jugoslavije, 1000 dinarjev, 1.12.1931, Beograd. Vir: Zasebna zbirka Mojce Šorn. 67 Šorn, Jože: Slovenci in gospodarski položaj v prvi svetovni vojni. V: Zgodovinski časopis, 1981, št. 1-2, str. 75. 68 Prim. Sandgruber, Roman: Ökonomie und Politik: Österreichische Wirtschaftsgeschichte vom Mittelalter bis zur Gegenwart. Wien: Ueberreuter, 1995, str. 354; Pressburger, Siegfried: Das österreichische Noteninstitut 1816-1966, 2. del, 4. zvezek, str. 1961-1978. 69 Prim. Slovenec, 11. 1. 1919, št. 8, str. 7. 70 Theurl, Theresia: Eine gemeinsame Währung'für Europa: 12 Lehren aus der Geschichte. Innsbruck: Österreichischer Studien Verlag, 1992, str. 188-213. 71 Borak, Neven: Denarne reforme. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1998, str. 201-213; Račič, Duro: Nauka o novcu. Zagreb: Školska knjiga, 1955, str 200-202. 72 Eichengreen, Barry: Globalizing Capital, str. 57-88. VSE ZA ZGODOVINO 27 ZGODOVINA ZA VSE leto XIII, 2006, št. 2 Po drugi svetovni vojni je imela Jugoslavija kot članica Mednarodnega denarnega sklada svojo valuto uradno sicer vezano na zlato oziroma na ameriški dolar, vendar jo je morala zelo pogosto (1951, 1961, 1965, 1971, 1973) devalvirati. Leta 1973 je nazadnje uvedla fleksibilni menjalni tečaj.73 Šele denarna osamosvojitev Slovenije je ustvarila realne pogoje za monetarno integracijo Slovenije v širši gospodarski prostor. Ker je bilo večini Slovencev že pred samo formalno osamosvojitvijo jasno, da se želijo kot neodvisna država čim prej vključiti v združeno Evropo, so se tudi zavedali, da njihova nacionalna valuta ne bo imela dolge življenjske dobe. Že nekaj tednov pred samo razglasitvijo neodvisnosti 25. junija 1991 so časopisi pisali, daje po plebiscitarni odločitvi Slovencev za neodvisnost 23. decembra 1990 »postalo jasno: Slovenci z Narodno banko Jugoslavije ne bomo več mogli dolgo shajati, pa tudi mlada samostojna država bo morala imeti svoj denar, ki ga bo tiskala sama in se z njim poskušala monetarno vključiti v združeno Evropo«.74 Drugi gospodarski razlog za uvedbo nove valute je bil povsem preventivne narave. Ob ustanovitvi Ilirskih provinc, razpadu Avstro-Ogrske, propadu nacistične nemške Evrope in razpadu druge Jugoslavije se je pojavila potencialna ali realna nevarnost hitrega razvrednotenja valut poraženih in propadlih držav. Avstrijsko cesarstvo je vojne proti Napoleonu v vedno večji meri financiralo z izdajanjem novega državnega papirnatega denarja. Po izgubljeni vojni s Francijo leta 1809 je količina denarja v obtoku in s tem inflacija še naprej tako skokovito naraščala, daje bila država leta 1811 naposled prisiljena razglasiti bankrot. Že pred samim bankrotom pa je francoska oblast v pravkar priključenih Ilirskih provincah za avstrijski papirnati denar določila toliko nižji tečaj, daje začel avstrijski papirnati denar iz Ilirskih provinc hitro odtekati v avstrijsko cesarstvo. Namesto inflacijskega papirnatega denarja so nato v Ilirskih provincah dobili stabilne francoske franke in italijanske lire. S tem naj bi bilo marsikatero premoženje rešeno pred posledicami še občutnejšega avstrijskega razvrednotenja denarja.75 73 Hadži-Pešič, Jovan: Novac Jugoslavije 1944-1992, str. 2223. 74 Verbič, Darja: Hitra uvedba lastne valute je bila ves čas vprašljiva. V: Delo, 7. 6. 1991, str. 3. 75 Mensi-Klarbach, Franz: Die Entwicklung des österreichischen Papiergeldwesens (Bis zur Beginne der Valutaregulierung). Wien: Alfred Holder, 1905; Stiassny, Paul: Der öster- Kasneje je Avstro-Ogrska tudi prvo svetovno vojno v veliki meri financirala z izdajanjem novega denarja. Zaradi gospodarskega razpada Avstro-Ogrske nanovo nastali Nemški Avstriji ni preostalo nič drugega, kot da svoje izdatke krije s tiskanjem novega denarja.76 Ker pa se je na njenem ozemlju nahajala Avstro-ogrska banka, je s tiskanjem denarja pobirala inflacijski davek od ostalih držav naslednic. Nekateri posamezniki so se že zelo zgodaj začeli zavedati nevarnosti razvrednotenja kronske valute. Eden vodilnih slovenskih ekonomistov Milko Brezigar je že 18. septembra 1918 izjavil: »Vsakomur je znano, daje vrednost avstrijskega denarja jako padla. I...I Ker vemo, daje avstrijski denar malovreden in ker se njegova vrednost ne bo dvignila, ampak bo še bolj padla, ni priporočljivo, da obdrže naši kmetje, trgovci in denarni zavodi toliko papirnatega denarja, kakor ga imajo danes.«77 Že nekaj dni pred razpadom Avstro-Ogrske se je zavzel za čimprejšnjo nacionalizacijo kronske valute, vendar mu pri tem ni uspelo prepričati ostalih članov slovenskega narodnega sveta.78 Šele konec decembra 1918 se je združena jugoslovanska država kot prva med državami naslednicami odločila nacionalizirati kronsko valuto. Januarja 1919 je žigosala vse krone na svojem ozemlju. Ker pa je bilo žigosanje opravljeno tehnično zelo malomarno, so v državo prihajale krone s ponarejenimi žigi. Zato je dala država novembra 1919 reichische Staatsbankrott von 1811 (Nach archivalischen Quellen). Wien, Leipzig: Alfred Holder, 1912; Rumpier, Helmut: Eine Chance für Mitteleuropa: Bürgerliche Emanzipation und Staatsverfall in der Habsburgermonarchie. Wien: Ueberreuter, 1997, str. 121-124; Marmont, Auguste Frederic Louis Viesse de: Memoari, str. 177, 204. 76 Prim. Butschek, Felix: Österreichische Geldgeschichte im Rahmen der Sozial- und Wirtschaftsgeschichte vom 18. Jahrhundert bis zur Gegenwart, str. 168-169; Sandgruber, Roman: Was kostet die Welt? Geld und Geldwert in der österreichischen Geschichte. V: Häusler, Wolfgang in Abram, Michael (ur.): Geld: 800 Jahre Münzstätte Wien, str. 184185. 77 [Brezigar, Milko]: Pogled v novi svet: Poročal na gospodarskem posvetu, ki ga je sklical »Narodni svet« 18. septembra 1918. Ljubljana: Slovenska Socijalna Matica, 1918, str. 12, 14. Prim, še Brezigar, Milko: Osnutek slovenskega narodnega gospodarstva. V: Borak, Neven, Lazarevič, Žarko in Prinčič, Jože (ur.): Od kapitalizma do kapitalizma: Izbrane zamisli o razvoju slovenskega gospodarstva v XX. stoletju. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1997, str. 76-79. 78 Šorn, Jože: Slovensko gospodarstvo v poprevratnih letih 1919-1924, str. 61-66, 68-69; Perovšek, Jurij: Slovenska osamosvojitev v letu 1918. Ljubljana: Modrijan, 1998, str. 123124. 114 VSE ZA ZGODOVINO Andrej Pančur, ENA DRŽAVA, EN DENAR? ZGODOVINA ZA VSE Nostrificiran bankovec Avstro-ogrske banke z žigom Posojilnice v Gornji Radgoni, 100 kron kronske valute, 2.1.1912, Dunaj. Vir: Zasebna zbirka Mojce Šorn. na vse jugoslovanske krone prilepiti še posebne znamke. Pri tem je zadržala 20 % markiranih kron. Po žolčni debati, kije razdelila večinoma slovenske in hrvaške kraje nekdanje Avstro-Ogrske na eni in večinoma srbske kraje nekdanje Srbije na drugi strani, je bilo od februarja 1920 določeno menjalno razmerje med jugoslovansko krono in dinarjem (4 krone = 1 dinar). Slovenci so se čutili opeharjene. Za svoj denar so prejeli dinarsko-kronski denar, katerega nominalna vrednost je bila izražena tako v dinarjih kot v kronah. Od 26. januarja 1921 je država imela tudi skupno centralno banko. V istem času so tudi na območju Srbije za dinarje zamenjali vse krone in bolgarske leve. Aprila 1921 so za dinarsko-kronski denar zamenjali še črnogorske perperje (2 perperja = 1 dinar, oziroma 1 perper = 1 dinar za vsote nad 5000 dinarjev). Dinarsko-kronske bankovce so nato vse do 25. maja 1934 postopoma zamenjevali za dinarske bankovce. 'L;:, .TIHIMA ■ !•:.,. ■ -. •.•••;• .--fiVS' • IFural* v5' '«i« ■irnp kjivhum-w.hr iiv. k i * j ! };;:! ' ' '3B ' «M MU jf(¡«j [l !: !.. I»' M»!»!1'!*)«! M\V«MU ¿«Vi« vq\\ ,