Požigalčeva hči. Resna igra v petih dejanjih. — Češki spisal Jos. K. Tyl, poslovenil Josip Stare. ¿^tfA Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani. - T - V LJUBLJANI. Tisk Egeijei^, 1871. O s o b e. Gorišnik, mestni komisar. Kamenšek, pisar. Neža Leskovčeva, premožna platnarica. Vrabec, njen brat, kmečk godec. Rezka, njegova hči. v Ljubljani v službi. Metka. \ ■ • j. . Nežka. / njem sest"-• ^ -Vdova Potokarica. i. ^ sin, krojašk pomagač. Sosed brivec. Sosed Kosmač. Martin Sekač, mlad mesar. \ Urška, njegova sestra. \ Škrjanec, konjar. v Janez Verne, naselnik iz Amerike. Peter, mlad Indijanec. Jabianec, uradnik krvave sodnije. Stari Primož, grobokop. Katra, dekla pri Leskovčevej. Pazič, nadglednik jetnikov. Dva beriča. Godi se v Kostanjevici in v Ljubljani. fej&iji* Pokraj odra zidom ograjeno pokopališče na kmetih. Za zidom sem ter tje kako drevo. V sredi so odprta križevata vrata, skozi katera se vidi na grobove. Zadaj v levem kotu se vidi zadnji del cerkve. * MM MUSML (Z grobja zadoni miloglasen eetverospev:) Mirno spavaj v tihem grobu, Tvoja je končana pol;; V zarji na prestolu večnem Čaka na-te Bog sodnik. Milostivo te poklical Večni je nebes Gospod, Stan pripravil ti je blagi V povračilo dobrih del. (Po petji se čuje spredaj na desnej 'strani, nekoliko od daleč vesela narodna pesem, ki jo poje nekoliko možkih, 1 * J vedno dalje odhajajočih; pesem polagoma utihne. — Med tem petjem se zgube ljudje iz grobj'a, kakor je na kmetih po pogrebu naeada, počasi in resno na leeo stran. Po pesmi vstopita:) Grieec in Kosmač. Grivec. Pomislite, še pri pogrebu ga nij bilo! Kosmač. Ali je mar čuda? Temu človeku ljubše so kearte, ko pesem mrtvaška. Prej ko ne sedi e kakej krčmi, pa je pozabil, da mu doma žena na odru leži. Grivec. Jaz bi le rad vedel, kako bi bilo danes s pogrebom, da nij bilo dekleta z Ljubljane. Kosmač. Gotovo da bi rajnca še zdaj e stanici ležala. Griv e c. Prav radoveden sem, kako si bo ta človek pomagal od zdaj za naprej? Zadolžen je čez glavo —• vsi pa vemo, da je rajnca sama skrbela za vse. Kosmači. Bog jej daj večni mir in pokoj! To je bila poštena žena; brez nje bi bil Vrabec že davno nekje — v smetišči. (V tem oba odhajata za ostalimi.) tBMM NIŠ!®, Vrabec (v ozkem fraku in v kratkih nankinovih hlačah, z gostimi pod pazduho). Škrjanec (na pol po kmečko oblečen, z druge strani). Vrabec. Nič ne skrbi, brate! Jaz porečem le dve, pa ti pojde vse, kakor namazano. Škrjanec. Ali pri tebi tako plešejo, kakor jim žvižgaš? Vrabec. Kako pak?! Da le zažvižgam, se zavrte. No, dobro, da me spominjaš na rajnce pogreb; mogoče, da dekleta še tukaj pričakava, pa se koj zmeniva ž njo. Š k r j a n e c. Tukaj-le ? Vrabec. No, kaj ta kraj nij pristojen zato? Njeno srce bo gotovo jako občutljivo, pa se bo dalo na vsako stran zabrniti. Škrjanec. Napelji stvar, kakor hočeš, samo da jaz dobim kar mi gre. Že veš: dekleta ali bajto. Jaz sploh nijsem zoprn gost, ali to pot ti vržem vrv na vrat — hahaha! Vrabec. I saj je prav, jaz ti ne uidem. Zdaj pa bodi tako dober, pa stopi malo naprej. Na prvi pogled se mlada deklč ne bo zagledala v te, razun ko bi imela mreno na očeh. Škrjanec. Meniš? No, da le očete vabim, ki so vedno brez novcev — hahaha! Jaz 6 grem torej domu; ti pa le glej, da se mi ne zgubiš. (Odide.) Vrabec (jezno za njim gledč). Kar za-ongavil bi ga — pa kaj! Taka duša še greba nij vredna! Ali on me ima v kleščah, in če dekle pametna ne bo, prokleto bo slabo življenje! Mar naj bi bila tista suha s koso rajši po mene prišla, kakor po mojo rajnco! Vsaj bi bilo konec vsega! ?m?« mil®i. Rezka, (peljaje za roko) Nežko in Metko, (prihaja žalostna z grobovja; oblečena je priprosto po mestno s črnim robcem na glavi). Vrabec. (Malo pozneje) Tone. Metka. Ah, Eezka, poglej, tu stoje oče. Bezka (povzdigne oči). Dobro jutro, oče! Vrabec. Dobro jutro, hčerka, dobro jutro! No, ali ste opravili? Jaz sem se zamudil — pa bi me bilo tudi srce bolelo preveč. Ne žaluj, hčerka, tudi ti ne! Jaz imam 'za te nekaj veselega. Tone (pogleda z grobja po Eezki, pa zopet odstopi, ter se le včasih zadaj pokaže). Bezka. Ali tukaj ? Vrabec. Tukaj. Ako me rajnca mati sliši, pa ti poreče, da ubogaj. Bezka. Kaj pa je? I v - 1 7 , " ■% —— Vrabec. Tvoja sreča. Ti si uboga — jaz nimam ničesar, in tukaj le (pokaže na otroka) sta tudi še dva, ki hočeta jesti imeti. Rezka. Ta dva lahko preživite, če le hočete. Vrabec. Jaz? Da, preživim jih, to je: nasitim ju morebiti; ali kdo bo za njuskrbel, kader mene ne bo doma? In kako bi počel, da bi sploh kje doma bil? Rezka. Jaz vas ne razumem. Vrabec. Kratko in malo: naša hiša je zadolžena; slabi časi, bolezni, dragina — niti kamena na njej nij več mojega; ali ti bi na mah zamogla vse spraviti na dobro. Rezka. Jaz? Vrabec. Ti. Jaz človeka poznam, ki bi te k dobremu kruhu pripravil — tudi za ta dva mala skrbel, in mene zato ne davil zavolj dolgov. Rezka. In kaj pa zahteva tisti dobri človek ? Vrabec. Nič — ko da za gospodinjo greš k njemu ti! Premožen je, zastonj neče ničesar. Rezka. Ali me pozna ? Vrabec. Poznal te je že, kosi bila še doma, in že takrat si mu bila po volji, zdaj pa, ko te je videl z nova, pa bi te rad imel pri sebi. Rezka. Zakaj pa ne; če mislite, da bi bila to dobra služba v poštenej hiši, odpovedala bi se v Ljubljani. Pri kom pa je to? • Vrabec (malo težko). Pri bogatem konjarji Škr-janci. 8 Rezka (pogledaočeta, potem). Ta človek menda še oženjen nij? Vrabec. Kaj pa zato? Tem bolje za te! Rezka. Tisti neotesan rogoviljež? Vrabec. To so besede le, in pa nič dru-zega. O, ž njim je lahko shajati. Lupina malo trda, ali jedro je pa dobro — in pomni — on je petičen mož! Rezka.. Kaj — razuzdani potepenec je — Vrabec. Ah, pojdi, pojdi! Zakaj bi ne užival življenja, ko nima koga, da bi za njega hranil? Rezka. Ki je že nekoliko osob nesrečnih storil? Vrabec. To je laž! On se je z vsakim poravnal, in želel bi si, da bi bil tudi jaz v redu ž njim. To mi verjemi, hči — Rezka (odpravljaje otroka). Pojdita še malo k mami, pojdita; jaz pridem tekoj po vas. ■ OjideaV', grobje.) Oče, sram me je pred otroci pogovarjati se to. Ali ste pomislili, kaj mi ponujate? Vrabe c. Prav dobro. Rezka. Kaj mi ponujate skoraj na grobu moje matere, ki mi je tukaj zapustila svoj blagoslov zato, ka morem do zdaj o sebi reči, da živim po božjej zapovedi? Vrabec. Ne bodi neumna! Tu nij govorjenja o nobenej zapovedi; jaz mislim na tvoj dobiček — Rezka. Pa me pripravljate ob čast. Vrabec. Kdo to pravi? Ob čast! Kdo ve, 9 - kaj se pozneje dá narediti? Škrjanec ima slabe trenutke, lahko ga utegneš pregovoriti, da bi te — Rezka. Molčite, o molčite, oče! Groza me je, ko na kaj tacega le mislim. Ko bi se tako daleč spozabiia, morala bi konec vzeti, od same sramote. Vrabec. Počasi, dekle! Kako abotne besede so to! Škoda, da si bila v Ljubljani. Jaz sem le kmetišk godec, ali to vem, da novci so na svetu vse. „Kdor na gorkem sedi, lahko se drugim smeji". Rezka. Ali druga je, kako človek na gorko seda. Vrabec. Ne, to je vse eno, le norcem pred očmi morebiti ne. Le slabi ljudje se spotikajo nad tacimi rečmi. Potem pa pomisli še to: ta šema —* to se pravi, Škrjanec drži me v kleščah; žuga, da mi hišo proda; potem pride tudi polje na kant — Rezka. To je bridko, ali jaz —• jaz vam ne morem pomagati. Vrabec. Kaj? Ali so to besede dobrega otroka ? Rezka. Gotovo. Vrabec. Očetova nesreča —• Rezka. Te ne popravi sramota otročja; oče bi bil potem še nesrečneji. Vrabec. Kaj, sraka ti mlada! Ti boš meni jezikala, mesto da me ubogaš. Rezka. Rada v vsem, kar je dobrega! Vrabec. Otroci ne vedč, kaj je dobro, — kaj jim ponese dobička. Ti moraš ubogati. 10^ Rezka. Da moram? Vrabec. Ali te prisilim? (Gre nad njo.) Rezka (mu gleda mirno v oči). Vrabec (se ustavi, ter reče sam saboj). Preklicane oči! Ravno, kakor bi rajnea me gledala. Rezka. Dragi oče! Vrabec (se zadere). Pojdi — poberi se mi izpred oči! Ti nehvaležna grdoba. Rezka. To nijsem, moj oče! Jaz sem revno dekle in nimam ničesar, razun svoje časti, poštenega imena, ali tega ne dam za posvetni' dobiček. Delajte, oče, da sebe preživite; za sestri bom jaz sama skrbela, in če mi pri moji revščini tudi za vas kaj ostane, vi tega ne boste zametali, jaz bom z vami zadnji košček rada delila. Ali tega ne zahtevajte od mene. Jaz bi mogla za očeta umreti, ali časti mu ne morem darovati, ta je draži od Življenja. (Ide na grobje.) Vrabec (ostane malo zamišljen, potem udari jezno z nogo ob tla). Prokleto življenje! (Odide.) iiflf 1 MtSftS. Rezka z otroci (iz grobja prihajaje). Tone. Rezka. Hvala vam, gospod Potokar, da ste med tem varovali otroke. p ; ' . ■ - • ■ 11 Tone (srčno, ali jako nežno in sramežljivo). Oh, prosim — otroci so moje največe veséje, posebno pa ker so vaši — sem hotel reči: rajnce matere vaše — vaše sestre. Rezka. Da, vi ste bili pri nas kakor doma. Jaz se še dobro spominjam. Tone. Kaj ne, da? Ah, kaj pa še le jaz! Jaz nijsem niti najmanjše stvarice pozabil. Rezka. Saj smo se 'dan na dan skupaj igrali. Tone. Pač res! In jaz bi se kar precej zopet igral. Rezka. Za to bi bila mi dva zdaj že prevelika. Tone. Zakaj? Zdaj bi to še le znala prav dobro — in (se plašno nasmehlja) ko bi hteli — Rezka. Kaj? Igrati? Tone. Tudi — ali še nekaj druzega. Jaz imam to žetnekoliko dni v mislih; ali zadnji čas se nij spodobilo, da bi vam pravil to — Rezka. Kaj pa je? Tone. Vedite, Rezka, ko ste pred štirnajstimi dnevi prišli iz Ljubljane, ker so bili mati bolni — in sem vas jaz čez tri leta zopet videl: to mi je bilo — ali bi ne hteli sester poslati naprej? Rezka. Zakaj ? Tone. Pred njima ne morem prav lahko z besedami na dan. Rezka. Pred otroci? Ali kanite kaj slabega? S 12 Tone. O Bog obvaruj! To je najblažja reč na svetu, sicer bi ne govoril tukaj na posvečenem klaji; ali jaz tega ne spravim iz ust v pričo ka-cega tretjega človeka — zato sem tukaj počakal na vas, in ker sva tu sama, rad bi opravil to. Rezka. Radovedna sem. (Otrokoma.) Pojdita malo naprej, pa lepo počasi; vaju kmalu dojdem. Nežka. Ali Rezki ne smete nič hudega storiti, gospod Tonček! (Obe odideta na levo.) Rezka. No, kaj hočete tedaj? Tone. Vi ste uboga — kaj ne? Rezka. Kaj pa zato? Tone. I, Bog ve, da nič hudega. Ali ko bi mogli biti sama svoja gospodinja — ali bi vam to ne bilo ljubše — nego služiti? Rezka. To si lahko mislite. Tone. In — ali ste si že izbrali koga, Rezka ? Rezka. Kako čudno vprašujete! Tone. Neumno, kaj ne? Ali biti pa mora. Za vas bi to ne bilo nič čudnega. Tedaj, vi ga že imate? — Le kar na ravnost povejte, da to na enkrat zvem. Rezka. Nijmam ga, nobenega ne! Tone (jo prime za roke). O, to ste pridni! (Jo hitro zopet spusti.) Vidite, Rezka, jaz imam svojo hišico, to veste; tudi malo polja zraven nje — za štiri tedne sem mojster — in potem bi tre-bal še gospodinje. Res da so mi že to in ono ponujali, ali človek mora vprašati srca. 13 Rezka. To imate prav. Tone (čim dalje srčnejši). Ali ko sem čez tri I leta zopet zagledal vas, ah, Rezka, to se mi je jžarilo v očeh, to mi je utripalo srce: Njo ali pa ¡nobene! O, ne jezite se, Rezka! Jaz res mislim |tako. hudoben tudi nijsem, ljudje celč pravijo, da sem premalo živ kdor le hoče, lahko shaja z manoj. Rezka — kaj mislite ? Jaz vas imam tako rad, da bi za vas kar koj skočil v vodo — za vaši sestri bom skrbel, kakor za svoji — in za vašega očeta se že tudi kaj najde, da mu ne bo treba tako — no, boste že videli — kaj tedaj mislite? Rezka (mupoda roko). Vi ste dober človek, to vem, ali zdaj in tukaj le, ne morem vam dati odgovora. Vi imate tudi še mater — Tone. I kaj to! Ta bo vesela, da dobi tako sneho. No, kaj pravite tedaj? Rezka (malo se pomišljaje, potem). Pridite jutri poprašat! (Hitro odide.) Tone. O sam Bog mi jo daj! Zdaj sem gospod! Sam župan se ne more z manoj meriti, in ta vendar misli, da je medvedu kos. 14 Piti mniior, Urška. Tone. Urška. Tako? Tedaj res? Tako — na širo-cem polji, pod božjim solncem — Tone. Kaj vam pa je? Vi ste razburjeni! Urška. Jaz? Ali čutite? Da, jeza me ima, da bi vi to vedeli — na vas, vi malopridnež! Tone. Le počasi! Kakšne besede so to? Urška. Ali nij bila tu-le tista ljubljanska gizdavka ? Tone. Na koga pa mislite? Urška. O le hlinite se, kakor da mesnic ne razumete. Saj sem ravnokar jo srečala! Že davi sem si mislila, da pojdete tu sem za njo — pa nijsem mogla od dela. Tone. Ako imate Vrabčevo Kezo v mislih, vas prosim, da malo spodobnejše govorite. Urška. Vi malopridnež — tedaj se vi še potezate za njo? Pa vas nij sram pred manoj? Tone. Mene ? Urška. Vas,-vas! O jaz vas celih štirnajst dni že dobro pazim, kako se ozirate po njej, kako tekate za njo, kakor da bi ne bilo več na svetu mene. Tone.. Vas? Kaj pa vam to mar? Urška. O vi brezbožnik —- ta je lepa! Kaj 15 to meni mar? Meni je mar to, da veste, vi oma-hljivec, vi! Kaj nimava midva biti mož in žena? Tone. Midva ? Urška. Ko — ali hočete tajiti? Ali več ne veste nič? Tone. Kaj neki? Če so mati vaša meni namenili vas — Urška. Tako? Mati? — Sami — da nijste mislili na to? Tone. Niti sanjalo mi se nij. Urška. I vi — vi — zakaj ste torej k nam hodili? Zakaj ste cele dni posedali pri nas in pa čepeli ? Tone. No, kaj mar nijsmo sosedje? Ali se ne poznamo že toliko 'let? Urška. Tako? In to je vse? Ali nijste oči obračali po meni? Ali me nijste za roko prijemali? Tone. To vse se ne pravi še snubiti! Urška. In ko sem vam pravila, koliko dote bom imela, koliko perila, koliko drugih reči — ali se vam to nij dobro zdelo? Ali se nijste zadovoljno nasmeeavali? Tone. No, kaj naj bi se bil jokal? Urška. In to pri vas še vse nič nij? Ali ne misli celo mestice, da vi mene vzamete? Ali nijsem zavolj vas odrekla drugim? Tone. Tega jaz ne vem, pa tudi ne morem nič za to. Jaz vas imam rad, kakor staro pri-jatlico — 16 Urška. Kakor staro? Tone. No, kakor mlado prijatlieo: ali da bi vas jemal — tega niti mislil nijsem. Urška. O jaz nesrečna! Tone. I zakaj neki? Jaz nijsem nobena sreča; takih ženinov dobite na vsak prst, kolikor hočete. Urška. Vem — in to me ravno jezi, da sem mogla biti tako neumna pa misliti na tacega človeka. T o n e. I)a, pač res, vi ste bili strašno neumni. Urška. Ali le počakajte, nijste .še na konju ne! Brata pošljem k vam, ta vas ošteje, kakor zaslužite. A tej ljubljanskej gizdalinki pa že sama povem svojo misel. Tone. Vi! Le kako neumnost mi napravite! Urška (udari z nogo ob tla). Molčite! Ona misli, da se je le umila z Ljubljanico, pa bodo koj vsi nori na njo, brž ko se s svojo šemasto podobo pokaže v naše mestice. Ali počakaj, jaz ti jo za-solim, da boš pomnila, da naši fantje so za nas; vi pa — ne hodite mi več pred oči, to vam rečem, razun, ko bi imeli rožmarin za klobukom. (Odide.) Tone. I le pojdi! —■ Ves sem omamljen! Le-to za ženo — to bi bila kuna v golobnjaci. Bog ne daj! Kajši grem v puščavo zobat šent-janževe korenine. (Gre za njo.) r w r \ ' • llifl MNSM. (Po kratkem prenehljaju.) Vrne (v letnih progastih hlačah, rudeč pas okoli života, širok klobuk na glavi). Peter (ravno tako, a na hrbtu malo torbo). Vrne (vstopi hitro korakaje, v sredi se ustavi, se odkrije pred grobjem, pa zopet nekoliko stopinj na desno stopi, ter se jame jako veselo ozirati). Peter (pride za njim). Ali oče, ti si nagel, kakor v naših gozdih na lovu. Vrne. Molči, fant, molči, glej tu je tista ped zemlje, o kterej sem ti tam za morjem tolikokrat pripovedoval; o kterej se mi je sanjalo, kosem se na ladji zibal v plahti. Peter. Oh, lepa, lepa dolina! Tukaj tedaj je tvoj rojstni kraj? Vrne. Vidiš tam tisto veliko hruško — in pod njo tisto malo hišico? Tam je stala moja koča — tam stanovali moji stariši, ki že davnaj počivajo pod hladno zemljo. Počaki, grem malo pogledat grobov. (Gre k vhodu.) Tukaj-le ravno vhodu nasproti pokopali so mojo mater — leto popred, predno sem bil šel iz doma; brž ko ne, blizo njih leže tudi oče. Ali — kaj je to? Ali se tukaj grobovi odpirajo o poludne, ali me moti spomin? Ali ne vidiš tam-le? Peter. Vidim: dve nogi, dve roki, telo v Požigalčeva hči. 2 18 jopiču, na njem sivo glavo in na rami lopato. To je gotovo grobokop. - Vrne. Misliš ti? (Ga k sebi pritisne.) Misliš? Peter. No, na tem polji vendar nikdo ne koplje krompirja? Vrne. Tiho, tiho — sem gre. Da, to jje pravi, in njegov obraz — to se ve da, malo upadel; vsa njegova postava — malo skrčena. Peter. ^ Ali ga poznaš ? Vrne. Če ga poznam? Voda naj me vzame! Tako kakor tebe ali samega sebe. %mm ratsoa. Primož. Prejšnja. Primož (starec kakih 75 let z belo glavo; ko zagleda tujca, se ustavi, ter si popravi kapico). Na zdravje, rojaka! (Hoče dalje iti.) Peter. Hvala, očka! Danes je soparen dan, in vi ste že pridni bili, kakor vidim. Primož. No, hvala Bogu! Pri nas nij nikoli sile. Peter. I se ve da, tukaj je tako lepo, da bi ljudje niti um:rati ne imeli. Primož. Ah, dragi moj, ako človek nima sam v sebi kaj, kar bi ga vezalo na ta pozemeljska 19 tla, za samo prst nič ne mara in ko bi bila ne vem kako lepa. Vrne. Voda naj me vzame! Vi govorite skoraj tako, kakor da bi na celem svetu ne imeli nobenega. Primož. Saj ga tudi res nimam. Vrne. No, v vaših letih to nij čuda. Primož. Tako? Včasih je pa to tudi narobe. Ali jaz sem tega že toliko let navajen. Ali sta se namenila v naše mestice? Peter. Da, in zdi se nama dobro znamenje, da sva prvega vas srečala. Primož. Tako? Peter. Gotovo da; midva posnemava s tega, da bova dolgo živela. Primož. Tega bi ne rekel — Peter. Kaj nijste grobokop? Primož. Sem, ali ravno zato — Peter. Kavno zato; kajti pri nas doma si vse narobe razlagamo. Kože nam pomenijo solze, ženitovanje smrt, pogreb ženitev, ples revščino, grobokop dolgo življenje; to si pa želiva že zato, ker ga hočeva uživati v vašem lepem kraji. Primož. Pri nas ? f Vrne. Nikjer drugje. Primožv Ali poznata naš kraj? Vrne. Cula sva govoriti od njega. Primož. Tako? In ali od daleč prihajata? Vrnč. Še precej. Bila sva za morjem. 2 * 20 Primož. Za morjem? Ah, to mora pač daleč biti? Peter. Peš ne pridete tje. Primož. Glejte, glejte! Vi ste bili torej tudi za morjem? Peter. Saj sem rojen tam. Primož. Ti moj Bog! Za morjem? In jaz sem si tolikokrat želel, da bi mogel malo pogledati tjekaj. Peter. Vi? Primož. To vam je stara povesit, gospoda! Ali ta dežela tam za morjem mora biti kaj velika — jeli? Kdo ve, če bi jo našel? Saj-so mi naš gospod fajmošter pravili pred leti, ali stara glava se tega ne spominja dolgo — pa tudi nij več treba; tam gori se že vidimo še enkrat. Vrne. Vi govorite, kakor da bi tam za morjem imeli kacega dobrega znanca. Primož. Da, imel sem, imel — edinega sina. Vrne. Tako? Pa ga nimate več tam? Primož. Mislim si tako, sicer bi vendar kaj poročal o sebi. Vrne. I kdo veimorda ga zadržuje kaj. Jaz sem poznal človeka iz tega kraja — Primož. Tam za morjem? Vrne. Ako se ne motim, šel je bil iz doma zavolj človeka, ki —• Primož (hrepeneče). Zavolj nekega Vrabca, ali 21 nij res? Tovarn je bil sin iz bogate hiše, kateremu je moj sin bil trn v peti že takrat, ko sta se še skupaj šolala, in sicer zato, ker je učitelj vedno postavljal mu ga v izgled. Tisti Vrabec imel je tudi sestro, ki je moj sin hodil za njo, in dekle je tudi rado ga imelo; ali brat njen bil je zoper to, pa je šuntal stariše, da nijso hoteli o tej ljubezni slišati ničesar, in moj sin —- ta pak je od žalosti šel po svetu. In od tačas nijsem slišal o njem — razun enkrat, ko je pisal iz neke Amerike. Peter (sam saboj). Date! To povest vem tudi jaz. Vrne. Da, to je neki prijatelj tam za morjem pripovedoval tudi meni. Primož. Kaj res? Vam je to pripovedoval? In meni nič poročil? Vrne. Brž ko ne je mislil, da vas ne bom več našel živega. Primož. Da, to so lepa leta že — kakih petindvajset. Vrne. On je prišel do Trsta, tam dobil službo na neki ladji; potem brez počitka potoval v vse dele sveta, ter si mislil, da bi vas njegovi listi ne nahajali več živih. Peter (sam saboj). A — zdaj vem, pri čem da smo! (Mane si od veselja roke.) Primož. To se je zelo motil. Gospod je dal mi doživeti lepo starost, da bi se veselil na zadnjo uro. Včasih se mi je zdelo, da zato me 22 pušča dolgo pri življenju, da bi še enkrat videl svojega sina — no, pa da le slišim kaj o njem. Vrne. Kaj bi dejali vi, ko bi na enkrat zopet se povrnil? Primož (spusti lopato, na ktero se je pred opiral, ter mu gleda napeto v oči). Peter (sam saboj). Tega, to se ve, se nijsmo nadejali! Primož^ (skoraj otročje). Ali mislite to — zares? Tako, kakor se reče: zares? Vrne. Ali bi ga pa poznali? Primož. Oh — precej! Oči so mi res že malo mrkle — ali svojega sina poznam, kakor da bi ga še zdaj pred sabo videl. Vrne. Vidite? O, ta se je kaj zelo spremenil vam! Primož. To si mislim, zdaj bo že krepek mož. Peter. In pošten mož. Pri^mož. Kaj ga tudi ti poznaš? Peter. Kakor samega sebe. Primož. O, zakaj nijsta saboj pripeljala ga, ne bojita se, da sem slab starec - (skorojokaje) da veselje bi mi škodovalo — Vrne. No — poglejte mi v oči! Pri m o ž. Kaj da — kaj — ti? Vrne. Ali nijste pravili, da Janez vaš je materi podoben? Ali prav nič ne vidite od materinega obraza? 23 Primož. Moj Bog! Vrne. Da, oče •— tisti sem jaz! Primož. Moj sin! (Mu^pade v naročje.) Peter. Na zdravje! Živela slovenska tla! (Vrže od veselja kapico v zrak.) Priprosta soba z bornim pohištvom, med kterim stoji star naslonjač poleg slabe mize. Na desnej strani so vrata v drugo sobo, na levej okno. Rezka z Metko in Nežko. Potem Urška in Martin. Rezka. Zdaj pojdita v božjem imenu v šolo, pa se lepo ponašajta. Po šoli dobosta kruba z maslom. (Igrališče se hitro zagrne.) MVI 24 Otroka. Ali velik kos! (Odideta.) Rezka (zamišljena). Tako bi bilo pač najprej konec vseh skrbi. Potokar je dober, pošten človek, in — Urška in Martin (hitro vstopita). Rezka. I Bog vas sprimi! To so gostje v hiši žalovanja!' Jaz sem že mislila, da me ne poznaš več. Kar sem doma, nij te bilo še k meni — jaz pa nij sem mogla k tebi, saj veš! Imelo je tebi več mar biti za svojo prijatlico. Urška.. O, saj je drugim ljudem dosti mar za te! Rezka. Tako? Jaz nič ne vem. Urška. Le hlini se! (Skrivaj bratu.) Začni! Martin. Kako pa? Urška. Hitro. Martin (stopa k Rezki, pa se ustavi pred njenim pogledom). Da, da — tako je, Rezka! Rezka. Kaj pa hočeta? Martin. Nič! Urška (ga sune). Martin. To se pravi — Urška. E, čemu toliko ovinkov! Da, hočeva nekaj, hočeva. Najprej te vprašava, ali se spodobi to, da se tako ponašaš? (Bratu.) Govori! Martin. Taka je; jaz vprašam, ali se spodobi to? Fej — sram vas bodi! (Sestri.) Vidiš! Meni je vselej le težko začeti. Jaz nijsem v stanu zajca zaklati, dokler mi ga kdo ne ustreli. 25 Rezka. Oh Bog! Kaj pa imata zoper moje ponašanje ? Urška. Če si iz Ljubljane prišla naše fante le lovit, bi bila rajša ostala tam; mi bi bili tvojo mater pokopali tudi brez tebe. Martin. Božja resnica, jaz bi jo bil sam odnesel, da je treba bilo. Kezka. Ljudje božži, jaz vas ne razumem. Kaj hočeta? Urška. Le taji! Martin. Tega vendar ne utajite! Grdoba ostane le grdoba. Kezka. Zdaj vaju prosim, govorita jasnejše, pa ne pozabita, da sta v tuji hiši. Urška. Ali nijsi natvezla mlademu Poto-karju, da kakor znorel tava za taboj ? (Bratu.) Govori! Martin. „Jaz pravim — Rezka. Čaj ta, draga — Martin (se hitro k sestri obrne). Cakiva! Urška. E kaj čakati! Jaz sem deklč, ki se mora potegniti za pravice svoje. To od tebe je grdo, da prideš zanalašč ven iz Ljubljane, izpeljat mi ženina. Tega nijsem zaslužila od tebe. (Bratu.) Govori! Martin. Taka je, Rezka, to nij lepo od vas. Če je naša Urška tako beda, da nori za tem človekom, zakaj jo izpodrivate? Ali nimate tu druzih, gorših mladih ljudi — he? 26 Rezka. Dovolita mi — Martin. Dovoliva jej. Rezka. Ti se strašno motiš, če misliš, da sem jaz ti izpeljala mladega Potokarja. To nikoli nij navada moja. Martin. Božja resnica. Zato se tudi nikoli nijste ozrli na-me. Rezka. Kar sem doma, komaj sva spregovorila par besed; še le danes me je ustavil, ko sem šla z grobja, ter mi rekel — Urška. No? Kaj? Martin. Kaj je rekel? Rezka. Da bi me vzel. Urška. Vzel? Rezka. To se pravi, če bi ga jaz hotela. Urška. In ti ga nečeš — to se ve! (Se sili na smeh.) Hahaha! Martin (za njo). Hahaha! Rezka. Jaz mu nij sem dala še nobenega odgovora. Urška. Da ne? Martin. Da ne? Urška (bratu). Jezik za zobmi! (Beziki.) Ti' ga torej nečeš? Rezka. Tega ravno ne morem reči ? Urška. Kako? Torej ga hočeš? Dekle, jaz ti svetujem — jaz grem tožit, kakor hitro sta mi prvikrat na oklicu. In imam tudi še ljudi, ki se potegnejo za me. (Bratu.) Znosi se nad njo! 27 Martin. No, in kake ljudi — ti vam napravijo še strašanske zadrege. Jaz sem sicer dober človek, ali kader začnem sekati v meso, takrat kosovi letč na vse plati. Rezka. O vem; ali ne pozabite, da nijste v mesnici. Martin. I ne; to je le TJrša naša — Rezka. Ko bi rada imela Potokarja, bi tudi vaše sekanje ne ustrašilo me — Martin. I saj jaz bi ne rekel ničesar. Rezka. Ko bi bil že tebi ugovoril, kar je meni obetal. Ali pri njem niti misliti ne morem tega; kar ga poznam, je pošten človek, in ne vem, zakaj tako hujskaš na-nj. Urška. Tako? Ti tega ne razumeš? Saj je prav! Le imaj ga — shrani si ga — tega poštenjaka. Ali to ti pravim — zaženem ti pa hrup, in ko bi stala že pred altarjem, porečem ti pred celim svetom, da je hudoben človek. Bom videla, ali te mine želja, biti žena mojstrova. Ostani, kar si! Premisli dobro, kar sem ti rekla, pa ne moži se! (Bratu.) Pojdi, ti si jo lepo oštel! (Hitro odide.) Martin. Hehe — božja resnica; jeziček ima naša Urša ko klepetec. (Jo oponaša.) Ratata, ratata! Ali sicer je skozi in skozi dobro dekle, in dobro vem, da kakor hitro izlije vso jezo, bo krotka, kakor jagnje. Nič se je ne bojte; ali ko bi tistega Potokarja ravno ne hoteli, vem vam za druzega, pripravnega ženina, hehe, kaj pripravnega. Vi ste 28 vredni boljšega, in ta je za vas kakor ustvarjen. (Odide.) Rezka. Kaj je to? Ko bi vse to še zdaj ne vriščalo mi po ušesih, rekla bi, da se mi je sanjalo. Pa Tone — vendar nij ne, tega ne verjamem ! On je govoril čisto odkritosrčno in njegova duša ne pozna hinavstva. MBai P31SD1. Potokarica. Rezka. Potokarica. Hvaljen bodi Jezus Kristus! Dober dan, Rezka! Rezka. I Bog vas sprimi soseda! Kaj mi pa vi prinašate dobrega? (jej gre po stol.) Potokarica. Sama sebe, draga deklica, sama sebe. Hvala. (Se vsede.) Imate kaj časa? Rezka. Kaj pa bi radi? Potokarica. Danes bi sicer ne imela te nadlegovati, kajti imela boš še polno glavo težkih misli; ali odlašanje bi moglo tudi škodovati — sedi malo, Rezka, če utegneš. Rezka (si postavi stol kraj nje). Potokarica. Ali nij danes moj sin govoril s tabo? Rezka. Govoril. 29 Potokarica. I to — no,' Rezka, ti si lepo dekle, pridna si bila svoj živi dan, in kolikor sem videla te dni, ljubljanski zrak te še nij omehknžil, jaz te imam rada, kar le morem, ali z mojim fantom — ne bo nič. Rezka. Draga Potokarica — Potokarica. Le stoj, dekle! Moj sin ima res hišico in kos polja, ali za mojsterstvo treba tudi še lepih par goldinarjev, življenje je dandanes drago, z rokodelstvom se težko rine — zato mora gledati, da kaj priženi. Ti nimaš nič. Rezka (pobesi oči). Jaz tega nijsem nikoli pozabila. Potokarica. I saj vem, Rezka, in uboštvo nij sramota. Ali mi smo imeli že tako lepo napeljano, da moj sin vzame si Sekačevo Urško; ta ima lepo doto. Rezka. Ali jo pa vaš Tone ima rad? Potokarica. Ti moj Bog! Ta z vsakim shaja. Dekle je res malo naglo, ali taka je za njega kakor nalašč. Kar se enemu pogreša, to ima drugi, in predno si ti domu prišla, bilo je že skoraj vse pri redu; on je zahajal tje, bil bi se počasi privadil na dekleta, in mi smo. šteli že dneve, kdaj bomo pletli vence. Pa si prišla ti — in na enkrat, kakor bi presekal, bilo je vsega konec. Fant je kakor uročen, misli in govori le od tebe — o Urški niti slišati neče. Rezka. Jaz ne morem nič zato. 30 Potokarica. Gotovo, nič. Bog ti je dal lepoto, ali ne greši ž njo — Rezka. Draga moja — Potokarica. To se pravi — dovoli, draga Rezka, ne koristi se ž njo drugim na škodo. Vidiš, ko ne bi bil fant videl te, bi bili zdaj vsi srečni. Rezka (ustane). O ne mislite si, soseda, da bi jaz hotela komu kaziti srečo. Vaš sin mi je iz svoje volje ponudil, na kar nijsem mislila svoj živi dan. Potokarica (tudi ustane). Vem, vem; ali ti bodi modra pa mu reci, da iz tega ne bo nič. Jeli? Rezka. O nič naj vas ne skrbi! Morala bi biti strašno zarobljena, da bi po takih besedah še mogla misliti, da me vzamete za svojo snaho! Potokarica. No, to ste pridni, dami nečete spraviti črva v gospodarstvo. Nij ga lepšega življenja , kakor kader se ljudje dobro razumevajo. Saj, Bog vas ne bo pozabil, pa vam kje kaj dru-zega dal. Z Bogom! (odide.) Rezka. Ta up torej zastonj! No, naj se božja volja mi zgodi. Saj sem se skoraj bala tega. Pojdem pa zopet v Ljubljano. Ali kaj početi z otrocč? Z očetom nij nič —- ali jih pustim tujim rokam? Mati so mi zadnji čas res govorili o lju-bljanskej teti — ali jaz je niti ne poznam, ona pa tudi nikoli nij vprašala za nas. 31 filfl® »BliM. Škrj anec. Rezka. Škrjanec. Ah, glej, to sem ravno prav prišel. Dekle doma, gotovo tudi očka. Rezka. Nij jih še — Škrjanec. Nič ne de. Mi dva tudi brez njega opraviva to. No, kako je, Rezka? Ali so oče govorili s tabo? Rezka. Govorili. Škrjanec. No, ali te je volja, dekle? Kaj? Živela boš pri meni kakor v raju; delala le malo, nosil bodem te na rokah. Rezka. Dovolite, gospod Škrjanec, jaz ne morem prevzeti te službe; nijsem še odpovedala v Ljubljani. Škrjanec. Ah, kaj služba? Kdo pa govori o službi? Jaz nečem, da bi z delom se mučila. Jaz te vidim rad, in — Rezka. Jaz ne morem, gospod Škrjanec, zdaj zares^ne morem. Škrjanec. Tako? (Se jame neotesano smijati.) Meni se zdi, da nečeš? No, kakor se ti ljubi. Ali so ti rekli oče, kaj potem? Rezka. Rekli, ali jaz mislim, da ste le grozili se, ter da imate toliko krščanske ljubezni, da ga ne boste spravili na nič. Škrjanec. Ti imaj kos krščanske ljubezni. 32 Ne bom ga spravljal jaz, on sam se je pripravil ob vse, ti ga uničiš pa popolnoma. Rezka. Mene pri tem pustite le pri miru. Jaz vem, kaj mi je početi, pa si ne dam od nobenega kazati mi pota. Rodite milostivi! Pomislite, da sta tu še dva mala otročiča — Škrjanec. I zakaj ne, če si pametna — (Bliža se jej.) Rezka (stopa nazaj). Pustite me! Škrjanec. No, no! Ali si steklena? Rezka. Ra, sem za vas! Čistost duše bi mi' madeževalo, če se me dotakne roka kakor vaša — zapomnite si to, nesramnež! Škrjanec. Oho, glej jo no ljubljansko prin-cesinjo! Le ne bodi neumna in pomisli razloček, ki je med tvojim ubožtvom pa med prijetnim življenjem, ki ga lahko imaš pri meni. Rezka. Molčite o tem, jaz nečem, da bi zavolj vas gradila se od sramote —, in ne bahajte se z bogastvom, o kterem nečem niti reči, kako ste si ga pridobili. Ako mislite, da ubožen človek nima nič naprem bogatinu, motite se strašno. Njegova vest in njegovo poštenje sta več vredna, kakor vsi kupi vaših tolarjev, ker mu prožita moči, da prezira vse grešne ponudbe. Šk rja ne c. Oho, glejte jo, glejte — dekle, kako ti zna pridigovati! No, govori le tudi očetu tako do srca, naj se poravna z bogatinom — baha! Ali pa mu pomagaj mavho nositi. 33 Rezka. Ako ste tako nečloveški — storim mu to. Ali to je na njem, in jaz nisem tu, da bi očetu ukazovala. Kar mi je kakor otroku po božjih zapovedih storiti, to že storim; ali dalje me ves svet ne premakne, niti ne za stopinjo, in ko bi me mamil z. vsemi prijetnostimi. To je mnenje ubozega dekleta — in vi mi pomnite to. Ilf 11-1 »lil, Vrabec (kteremu se pozna, da je pil). Prejšna. Rezka. Ah, hvala Bogu, da greste, oče! Tukaj vas išče nekdo — Vrabec. Ej, bodi vesela — to je prihodnji tvoj — Rezka. Ne, ne bo — oče! Jaz sem vam že rekla, kaj mislim o tem, in po tem se tudi obnašam. Kjer gre za čast, tam je tudi najubožniši človek sam svoj gospodar ter se more vsakej ne-poštenej želji upreti z, vso silo, in tako delam tudi jaz! (Odide.) Vrabec (za njo). Oho, dekle! — Ne bodi — Rezka! Škrjanec. Le kliči, kliči — hoho! Jaz sem vesel, da le vidim, kako gre tukaj s teboj. Dobra ti sreča! Požigalčeva hči. ^ Vrabec. Ona mora — Škrjanee. Nikar se ne trudi. Jaz pojdem jutri k gosposki; dovoljenje za rubežen imam že v žepu. Vrabec. Ali prijatelj — ona mora! Škrjanee. O se ve da, brž, kakor hitro te je volja! Ne bodi vendar tako neumen, pa sam sebe ne vodi za nos. Dekle ima svojo trmo, nikoli se ti ne udi Vrabec. Saj mora, prijatelj — imej pamet — pa ne bodi neumen. Škrjanee. Neumen — to sem že bil, dati davno že nisem prodal te strgane bajte. Ali jutri ti pridemo, in ti se boš selil odtod. Še enkrat se tukaj naspi — hahaha! (Odide.) Vrabec. Prijatelj! — Sam zlodej te — ne, danes ne smem kleti, — danes smo pokopali rajnko — (Se jame jokati.) Ta reva! Kako me je z dušo že na jeziku prosila, da naj pomislim, da mi zapušča dva otročaja — oh, jaz — (Položi gosli na mizo, ki so mu do sedaj na gumbi visele) — jaz bi jej bil tako rad ustregel, zmeraj je dobra duša bila — (Sede v naslanjač) ali ta prokleti črv tu-le pod levimi rebri — ta mi ni dal miru in ga ni dal — oh! to je — soparno! (Zaspi.) 35 pmsml Rezka s sestrama. Vrabec. Potem Tone. Rezka. Ah, oče so zaspali! — Tiho! Pojdita med tem v hram pa vzemita perila iz skrinje. (Otroka odideta skozi stranska vrata.) Oče spe? — Tudi prav. Povem jim to pismeno. (Odpre pazljivo miznieo, vzame iz nje kos starega papirja za note pa stekleno tintarnico, in piše.) — Priložnost je lepa in dober kup — Tone (vstopi ves razkačen). Rezka! Ali je res? Rezka (mu migne, da naj ne zbudi očeta). Tone (šepetaje). Ali je res? Rezka (dopiše, pa se k njemu obrne). Kaj pa ? Tone. Ali niso bili moja mati tukaj? Rezka. Rili. Tone. In vi ste jim — Rezka. Da, dragi Potokar, jaz sem jim dala odgovor. Tone. Ne, to nij mogoče! Davi ste bili tako — tako — jaz sem se najboljega nadejal. Rezka. To ne more biti. Tone. Zakaj ne ? Rezka. Vaša mati so proti temu — brez materinega blagoslova pa pot k oltarju nij srečna. Tone. Ali Rezika, dajte si vendar dopovedati — mati le tako — 36 Rezka. Materina beseda je bila določna. Tone. Oni tega ne razumejo — saj veste, taka stara žena — ali kader le vidijo, da drugače ne more biti — Rezka. Ne, ne, dragi Potokar! Znebite se te misli. Jaz vam sicer želim — Tone. Oh, Rezka! Rezka. Vi ste dobra duša — Tone. Oh, draga moja Rezka! Rezka. Ali name nikar več ne mislite. Tone. Rezka! Rezka. To ne more biti. Tudi se vrnem še danes v Ljubljano. Tone. Jaz pojdem za vami. Rezka. Storite, kar hočete, ali to vam vse nič ne pomaga. Tone. Jaz brez vas ne prebijem. Vi ste moja prva misel, kader se zjutraj zbudim — in zadnja zvečer, ko zaspim. Rezka. Vi se me boste že odvadili. Tone. To nij mogoče, nikdar ne. Ah, usmilite se, Rezka! Na celem svetu vas nihče tako ne čisla — kakor jaz. Rezka. To vam verjamem, ali — (Malo po-molčita.) Tone. Torej — ne? Rezka. Pustiva to, ljubi Potokar! Tone. Tedaj nikakor ne? No, je že prav, hvala vam za odgovor; ali kader slišite, da tukaj 37 so fantje na grob spremili nekoga, takrat si mislite, da to je bil vaš — Potokar. Rezka. Menda vendar ne bode tako hudo. Tone. Bo —gooovo da bo; jaz sebe poznam; jaz se bom ulegel in za štirnajst dni me bo konec — konec me bo! Rezka. Ali jaz ne zapopadem, kako morete zoper voljo svoje matere — Tone. Ah, to je ravno nesreča, da mora vsak človek imeti mater! — Ali kako pa, ko bi ona hotela — kaj ? Potem bi hoteli tudi vi — je-li? O da, da! ,Rezka. Tiho! (Pokaže, da oče spe.) Tone. Ne zinem vam več, ali potečem domu in prej ne mirujem, dokler matere ne pregovorim. (Hitro zbeži.) Rezka. Dragi prijatelj — do tega časa bodo med nama gore in doline. (Gre v kamro.) Vrabec (v spanju). Proč — ne gledaj name s temi očmi — jaz imam srce pod ključavnico — Rezka (ogrnena z veliko ruto, nese culo obleke, za njo mali sestrici, ki tudi vsaka svojo culico v roci držita). Metka. Kam pa pojdemo, Rezka? Rezka. K tetki — v Ljubljano. Otroka (se tiho veselita). Rezka. Ali zdaj — se tu še enkrat oglejta, da se bosta spominjali, kako je bilo tukaj — kjer so nam mama umrli. Takega kraja in takega srca 38 več ne bodeta našli; ohranita si jih v dobrem spominu. In tukaj-le — poljubita ateju roke — tudi na njega ne smeta pozabiti, da se vama bo dobro godilo na zemlji. (Da culo sestri, pristopi k očetu ter ga poljubi v čelo.) Odpusti, nesrečni mož — mi ti odpuščamo; Bog oblači lilije na polju — on ti svoje pomoči ne bode odrekel, kader se boš k njemu obrnil. Mi te puščamo pod plaščem njegove milosti in — (Od žalosti ne more dalje) z Bogom! Srečno, zibelka moja, ti svetinja mojih otroških radosti! iVzami' -e.-rri z.. rke.) Pojdita! Roka večne milosti kaži nam pot in odpri nam vrata v srce ljudskega usmiljenja! (Odido.) Vrabec (v spanji). Janez — pusti mi to kapljo krvi — Vrne — jaz nimam kje spati —- in moji otroci — pustite me — pustite — proč! (Seže po goslih, mahne ž njimi v spanju kakor za nekom, in se v tem zbudi.) Kaj — kaj je to? — kaj je to bilo? Ah! jaz sem spal — in zopet so bila moja strašila pri meni ter so mi pila mojo kri — — hahaha! Neumne sanje! (Mračiti se začne. On gre k oknu ter si razgrne prsi. Skozi okno padajo nanj večerni žarki.) To je — ta soparica — leži na človeku kakor mora. Ah! Solnce zahaja — moje je že davno zašlo — davno; okoli mene je noč — in v tej noči prihajajo — (Gre od okna do srede sobe in se zadene razbitih gosli.) Kaj je to! — A tako — hahaha! Ali ste vi to ? Tudi vas sem moral še pokopati, mojo zvesto tovarišico ? Tako, zdaj sem dogospodaril. 39 (Večerna zarja je minula in od zunaj se sliši, ko mimo grede poje) Vrne. Tam na jasnem nebu gleda Bog premoder dol na svet. » Vrabec. Ha! Ali še spim ali budim? To pesem je prepeval — Vrne; od tistega časa je ni bilo več čuti! Vrne (poje dalje). Bodi mirna, duša moja, Močna roka tebe čuva! Vrabec. To je sam Janez! — Kaj tod išče čez toliko let? Zakaj je zapustil dalnji grob? — Jaz ga nisem vrgel v vodo — jaz ne! on je sam padel noter! — Eezka! otroci! pomagajte! zaženite — (Leti v kamro, ali se tekoj zopet vrne.) Nikjer nič! — zapuščen — samoten — v tej temi! Ha, tam ustaja: to je rajnca — in poleg nje bledi Janez — o proč! proč! bodite usmiljeni! Jaz vam nisem nič žalega storil! (Beži ven.) (Igrališče se zagrne.) 40 Tretje ijjaije. Čedn'a soba pri Leskovčevej vdovi v Ljubljani. Na desnej strani spredaj miza, sem ter tje stoli. Na levej strani vrata v štacuno. MM NUN. Katra. Rezka s sestrama. Katra. K Leskovčevej gospe bi rade? Kaj pa želite? Rezka. Imam nekaj važnega, ne bom dolgo nadlegovala. Katra. Tedaj počakajte! (Sama seboj.) Kakč je mršava. Brž ko ne kako beračenje. (Gre v štacuno.) Rezka. Prvi sprejem je bil malo ljubeznjiv, in kar sem slišala o teti, mi ne daje mnogo upanja; ali poskusiti vendar moram. 41 &®l®l MK