Marija Makarovič
Zdravstvena kultura ob zgledu dolenjske vasi
V članku so obdelane nekatere teme iz zdravstvene kulture nekdanjega kmeč-
kega in v zadnjih dveh desetletjih kmečko-delavskega naselja, ki sodi v kra-
jevno skupnost Šentvid pri Stični. Vas je štela leta 1981, ko je bilo zbrano gra-
divo, približno 20 hiš, v katerih je živelo nad 80 ljudi.'
Ugotovitve mikroetnomedicinske obravnave temeljijo na podatkih v rojstnih in
mrliških matičnih knjigah^ ustnih pričevanjih^ in anketi''.
- V rojstnih matičnih knjigah so od leta 1771 dalje vpisani v vasi rojeni otroci.
V mrliških knjigah pa so od leta 1784 zapisani poleg starosti umrlih vaščanov
različni in za starejše obdobje večkrat nezanesljivi vzroki smrti. Kljub temu pa
dajejo podatke o stopnji nekdanjega razpoznavanja vzrokov smrti oziroma vr-
stah bolezni, za katerimi so umirali vaščani in vaščanke.
- Zapisi ustnih pričevanj starejših in pretežno v vasi rojenih pripovedovalcev
pričajo o nestrokovnem, preprostem zdravljenju z naravnimi zdravili in o nači-
nih zamrlega čarovnega zdravljenja nekaterih bolezni.
- Odgovori na anketna vprašanja, na katera je odgovarjalo devet moških in tri-
najst žensk, starih od osemnajst do petinsedemdeset let, pa razkrivajo odnos
večine odraslih vaščanov do starosti, zdravja in bolezni, strokovne zdravstvene
službe in nekaterih odklonilnih medikosocialnih pojavov.
1.   Vzroki   smrti   in   starost   umrlih   vaščanov
Gibanje prebivalstva, kot ga kažejo rojstne in mrliške knjige od leta 1771 da-
lje,^ je bilo tja do konca druge svetovne vojne dokaj enakovredno. Odtlej pa
so opazna manjša nihanja. Pri umrlih so vpisani različni vzroki smrti.
' Po posvetovanju z nekaterimi vaščani sem se odločila, da naselja in pripovedovalcev ne bom
imenovala.
^ Upoštevane so bile rojstne knjige župnije Šentvid pri Stični za leta: 1771-1784, 1785-1792,
1793-1803, 1804-1810, 1811-1820, 1821-1831, 1832-1846, 1835-1870, 1871-1900, 1901-
-1920, 1921-1935, 1936-1964, 1965-1980 in mrliške knjige za leta: 1771-1784, 1785-1796,
1797-1812, 1812-1820, 1821-1847, 1835-1885, 1886-1920, 1921-1964, 1965-1980. Starejše
knjige hrani poleg župnijskega urada v Šentvidu pri Stični tudi Nadškofijski arhiv v Ljubljani.
Podatki od leta 1965 dalje so bili izpisani na krajevnem uradu Šentvid pri Stični.
' Makarovič Marija: Terenski zapiski iz obravnavanega naselja, leta 1981. Zapiske hrani arhiv
Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani.
" Makarovič Marija: Anketni popisi, izpolnjeni leta 1981.
' Pod opombo 2 navedeni viri.
10     Marija Makarovič
Tako se je na primer v obdobju 1771 do 1800 rodilo 91 otrok, umrlo pa 68 vaš-
čanov, torej 23 manj, kot je bilo rojenili. V obdobju 1801 do 1850, ko se je rodi-
lo 69 otrok, pa je umrlo 67 vaščanov. Od leta 1784 dalje, ko so v mrliške matice
zapisali že prve latinske in leto kasneje tudi nemške diagnoze - vsekakor so bi-
le tedaj dosti manj zanesljive kot v zadnjih letih - pa tja do konca leta 1980 je
znanih blizu 70 vzrokov bolezni (ali vsaj bolezenskih znakov), za katerimi so
umirali v obravnavani vasi. Novorojenci so obenem z materami razmeroma ma-
lokrat umirali na porodu zaradi t.j. življenjske slabosti. Sicer pa je bila največja
umrljivost otrok do tretjega leta in nekoliko manjša do desetega leta starosti
(tab. 1). Tako je v obdobju 1771 do 1800, ko se je rodilo vsega 91 otrok, umrla
skoraj tretjina do desetega leta, to je 28 (30,7 %) otrok, v obdobju 1801 do
1850, ko se je rodilo 69 otrok, pa nekaj več kot tretjina, to je 25 (36,2 %) otrok.
Tako, kot je znano o nekaterih drugih vaseh,' so tudi tukaj v 18. in 19. stoletju
matere številnih otrok izgubljale otroke leto za letom, tudi po dva na leto, npr.
leta 1828 je v družini J.N. umrla 16.2. Uršula za grižo in 6.6. Marija zaradi vnetja
grla. Skoraj praviloma je umrl nekaj dni ali mesecev za materjo tudi otrok, po-
sebno če je bil v zgodnji otroški dobi; npr. leta 1846 je umrla 6.5. mati, nato 7.6.
še trimesečni sin za grižo; 15.3.1891 38-letna mati in 9.10. sedemmesečna hči.
Vzroki umiranja otrok so bili različni. Največkrat je vpisana že omenjena živ-
ljenjska oslabelost ali oslabelost, nadalje gliste, božjast in nalezljive bolezni
(npr. koze in oslovski kašelj). V obdobju od leta 1951 do 1980, ko je bilo na
splošno bolj urejeno zdravstveno varstvo otrok in odraslih, je najmlajši vaščan
umrl pri enaintridesetih letih.
V mrliških matičnih knjigah so vpisane od leta 1784 dalje različne diagnoze.
Naštejemo jih 70, to je nekaj manj, kot je vpisanih, ker vse niso čitljive. Pri
majhnem številu prebivalstva in zato tudi umrlih se v posameznih obdobjih
omenjajo posamezni vzroki po enkrat do trikrat, nekateri tudi večkrat in med
njimi največkrat neopredeljen vzrok »starost« - sedemnajstkrat v prvi polovici
19. stoletja.
V obdobju 1771 do 1800, ko je umrlo skupaj 68 prebivalcev, so bili vpisani tile
vzroki: bodečica, bodeči katar, božjast, gliste, kolika, koze, krvava griža, nagla
smrt, običajno, oslabelost, zaradi padca, vodenica, vročina in žolčna akutna
vročina. Med naštetimi vzroki se več kot trikrat omenjata le žolčna akutna vro-
čina, in sicer osemkrat, in neopredeljen vzrok »običajno« devetkrat.
V obdobju 1801 do 1859 je umrlo vsega 68 ljudi. Med vzroki smrti so vpisani:
aposten, angina, driska, gliste, izpuščaj, jetika, katar, krč, krvava griža, nagla
smrt, naduha, običajno, ohromitev pljuč, oslovski kašelj, pljučni krč, slabost,
starostna oslabelost, sušeča mrzlica, vnetje grla, vodenica, vročica, žolčna
vročina. Med njimi se več kot trikrat omenjajo: božjast (štirikrat), slabost (pet-
krat), jetika (sedemkrat), starostna oslabelost (desetkrat) in običajno (enajst-
krat).
' Na primer: Predgrad v delu Marije Makarovič, Predgrad in Predgrajci, Kočevje 1985, str. 44.
Zdravstvena kultura ob zgledu dolenjske vasi     11
V obdobju 1851 do 1900, ko je umrlo 87 vaščanov, so med vzroki smrti našteti:
božjast, glistavost, griža, izroditev želodca, jetika, krč, krvava griža, naduha,
onemoglost, oslovski kašelj, ošpice, pljučna jetika, pljučnica, prezgodnji porod,
porodna mrzlica, razkroj krvi, slabost, snetljiva razjeda, starostna oslabelost,
škrlatinka, tifus, utopitev, vodenica, vodenoglavost, vnetje trebušne mrene, vo-
denica osrčnika, želodčni rak. Med njimi se več kot trikrat omenjajo: vodenica
in glistavost po štirikrat, onemoglost petkrat, oslovski kašelj in naduha šestkrat,
božjast sedemkrat, jetika devetkrat in starostna oslabelost trinajstkrat.
V obdobju 1901 do 1950 so pri 68 umrlih zapisani med vzroki smrti: božjast,
gliste, gripa in starost, jetika, kap, kašelj, možganska kap, mrtvorojen, mrtvoud,
mrtvoud in božjast, naduha, naduha in starost, nesreča z mino, oslovski kašelj,
pljučnica, prehlajenje, prezgodnji porod, slabokrvnost, srčna vodenica, starost,
težek porod, vodenica, vratinka, želodčna bolezen. Med vzroki smrti se več kot
trikrat omenjajo slabost in jetika (petkrat), pljučnica (šestkrat) in starost (se-
demnajstkrat).
V obdobju 1951 do 1980 pa so pri 24 umrlih zapisani tile vzroki smrti: božjastni
napad, gangrena, možganska kap, odpoved srca, pljučni edem, pljučnica, rak
želodca, rak pljuč, rak jeter, sladkorna bolezen, srčna kap, srčna napaka, sta-
rost in uremija. Med njimi se največ vzrokov smrti omenja le po enkrat do dva-
krat.
Po vpisih v mrliških knjigah nadalje povzemamo, da je od leta 1784 dalje naj-
več moških in žensk umrlo »vsied starostne oslabelosti« (še v 19. stoletju so
umirali zaradi tega od šestdesetega leta dalje). Ljudje srednjih let so umirali za
raznimi boleznimi, npr. za vodenico, astmo, pljučnico, jetiko in grižo. Vendar je
zanimivo, da epidemiji kolere leta 1855 in griže leta 1895, ki sta v celotni fari
terjali 57 žrtev, v obravnavani vasi nista umorili nikogar. Epidemija akutne
žolčne vročine pa je v letu 1790/91 pobrala osem vaščanov, pri nekaterih dru-
žinah tudi po dva, starih od 2 dni do 48 let. Želodčni rak se prvikrat omenja leta
1868 pri šestdesetletnem kmetu. V obdobju 1951 do 1980 pa so pogostejši
vzroki smrti poleg srčne in možganske kapi tudi rak želodca ter jeter in pljuč
po letu 1960.
Nekdanja nizka higienska in življenjska raven, nalezljive bolezni in pomanjk-
ljivo ali sploh nikakršno zdravsteno varstvo so povzročali umrljivost otrok in
prezgodnje umiranje odraslih, tako, kot kažejo podobne etnomedicinske raz-
iskave za nekatere druge vasi.^ Po vsej verjetnosti so si tudi vaščani tembolj
zapomnili tiste redke posameznike, ki so dočakali veliko starost. Odtod ne-
dvomno tudi neutemeljene predstave, da so bili ljudje včasih bolj trdni in
zdravi in da so zaradi tega dočakali veliko starost.^
' Marija Makarovič, n.d., str. 45, in ista, Strojna in Strojanci, Ljubljana 1982, str. 90.
* Makarovič Marija: Zdravstvena kultura na zgledu Orove vasi, Polzela 1984, str. 345.
12     Marija Mai<arovlč
Tabela 1. Število umrlih moških (m) in žensk (ž) v določenem starostnem obdobju po mrliških matičnih knjigah'
' Pod opombo 2 navedene mrliške knjige.
Zdravstvena kultura ob zgledu dolenjske vasi     13
Tabela 1, ki stvari leje priča o starosti umrlih vaščanov v obdobju 1771 do 1980,
kaže, da so le redki učakali več kot devetdeset let ali veliko starost.
Po posameznih obdobjih pa dalje kaže tabela, da je največ, t.j. šest žensk umr-
lo v starostnem obdobju od dvajsetega do tridesetega leta, največ, t.j. štirje
moški pa v starostnem obdobju od enainštiridesetega do petdesetega leta. V
mrliških knjigah je natančneje zapisano, da je v opazovanem obdobju umrla
najstarejša ženska pri petinosemdesetih letih 1796 in najstarejši moški pri pe-
tindesedemdesetih letih leta 1793.
V obdobju 1801 do 1850 je umrlo največ, t.j. štirje moški v starosti od 71 do 80
let, in največ, tj. devet žensk v starosti od 61 do 70 let. Najstarejši moški je umrl
leta 1839, star 86 let, prav toliko stara najstarejša ženska pa leto dni kasneje.
V obdobju 1851 do 1900 je umrlo največ, to je devet moških v starosti od 61 do
70 let in največ, to je deset žensk v starosti od 61 do 70 let. Najstarejši moški je
umrl leta 1899, star 94 let, in najstarejša ženska leta 1898, stara 92 let.
V obdobju 1901 do 1950 je umrlo v starostnem obdobju od 71 do 80 let največ
moških, to je sedem, in največ žensk - deset. Najstarejši moški in ženska sta
bila zakonca, ki sta umrla leta 1948 stara po devetdeset let.
V obdobju po drugi svetovni vojni, ko se je življenjska raven in z njo tudi doba
doživetja na splošno povečala, je največ moških in žensk umrlo v starosti od
61 do 80 let. Najstarejši moški je dosegel 84 let, najstarejša ženska pa 82 let.
Umrl ni noben otrok.
Na vprašanje: Ali ste poznali človeka, ki je doživel veliko starost? so vsi moški
in ženske našteli enega do tri ljudi, ki so učakali več kot osemdeset let. Med
njimi so najpogosteje navedli stoeno leto starega moškega in sto let staro žen-
sko iz sosednje vasi.
Med vzroki dolgega življenja so moški največkrat omenjali zmernost v jedači in
pijači ter posebej poudarjali pomen zdrave domače hrane. Ženske pa so nava-
jale poleg domače hrane predvsem skromno življenje, »življenje v revščini«,
dalje velik pomen osebnega zadovoljstva, življenje brez vznemirjanja in tudi tr-
do delo.
Na vprašanje: Ali bi vi želeli dočakati takšno starost? je pet moških in šest
žensk, t.j. približno polovica vprašanih, odgovorilo pritrdilno. Pogojno pa so
večinoma še dodali: »Če bi bil(a) zdrav(a)«, »če bi bil(a) še pri močeh« ali po-
dobne pridržke: »Danes, ko se tako živčno živi, še jesti ni časa, nikoli v miru ne
posedimo, zato sploh ne moreš dočakati take starosti«. Tudi nikalne odgovore
so vaščani večinoma še utemeljevali z besedami, da »nima smisla živeti tako
dolgo«, ker »že zdaj predolgo traja«. Na podlagi opazovanja se je pokazalo, da
je povod za to trpko ugotovitev nerazumevanje domačih. Prav tako, kot je po-
vzročil sinov alkoholizem še bolj trpko utemeljitev skoraj osemdesetletne žen-
ske: »Ne bi želela dlje živeti, ker mi ni prida«.
14     Marija Makarovič
2.   Zdravje   in   bolezen
O pomenu zdravja in sltrbi za zdravje
Moški in ženske se nekako od petdesetega leta dalje večkrat ali vsaj občasno
zavedo pomena, ki ga ima v njihovem življenju dobro zdravje, kar pomeni do-
bro telesno in duševno počutje.
To 30 največkrat utemeljevali s prispodobo, da je »zdravje največje bogastvo
na svetu«, podobno, kot je znano tudi za nekatere druge, na enako zdravstve-
no temo raziskane vasi. Pod vplivom tega spoznanja in tudi dosti večje zdrav-
stvene osveščenosti kot v preteklosti je pri večini vaščanov opaziti tudi precej-
šnjo preventivno skrb za zdravje. Že ob blažjih bolezenskih znakih se kaže na
razne načine. Vsaj tako so pokazali odgovori na vprašanje: Ali ste mnenja, da
pazite na vaše zdravje? Prepoteni se preoblečejo ali vsaj ogrnejo, popijejo sli-
ce žganja in pogosteje kot nekdaj tudi ležejo v posteljo. Res pa je, da z delom
preobremenjeni kmetje zlasti poleti največkrat prekmalu vstanejo iz bolniške
postelje, češ, kar naprej misliš samo na to, koliko dela ti bo ostalo.
Kar zadeva skrb za lastno zdravje, so tako moški kot ženske zatrjevali, da mo-
raš biti »prvi dohtar sam«, da se moraš sam paziti »dohtar te ne bo merkal«.
Vsaj do neke mere pa v praksi ravnajo tudi drugače. O tem pričajo take uteme-
ljitve: »Vem, da na splošno preveč garam, si ne privoščim nobenega počitka«.
»Nič se ne merkam, si že zdaj mislim, da bom enkrat zaradi tega nastradal«.
»Če bi pazila, kot so mi naročili po operaciji, ne bi toliko delala, težko dvigova-
la, pila kavo in jedla svinjsko meso.«
Tako kot v preteklosti tudi še zdaj verni in med njimi predvsem starejši ljudje v
skrbi za svoje zdravje in zdravje najbližjih bodisi vsak dan ali občasno molijo.
Nekateri pa se ob hujši bolezni, tako kot je bilo včasih v navadi, tudi zaoblju-
bijo na božjo pot.
Polovica vprašanih moških in tri četrtine žensk vsak dan molijo za zdravje, zju-
traj ali zvečer, nekateri pa le takrat, kadar zbolijo. Med njimi se je šest vašča-
nov ob hujši bolezni tudi zaobljubilo, da bodo poromali, npr. k Mariji na Zaplaz
ali na Brezje. Menili so, da so bili v svojih molitvah uslišani. Razen ene ženske,
ki je kot v nekakšno opravičilo omenila: »Še letos moram uštimat« so vsi drugi
vaščani, ki so izjavili, da so se zaobljubili, obljubo tudi izpolnili.
Večina vprašanih je tudi že slišala, da je bolezen lahko tudi kazen božja. Na
tako vprašanje pa so na splošno odgovarjali, da temu ne verjamejo. Ena izmed
žensk je celo zagotavljala: »Če je večja baraba, večji uspeh ima, na poštenega
pa pride bolezen«.
Spoznanje, da je zdravje ena najpomembnejših vrednot, se z leti krepi in ga
zato starejši ljudje večkrat izražajo.
Zato je večina vprašanih odgovor''a, da večkrat, nekateri pa vsaj včasih rečejo:
Zdravstvena kultura ob zgledu dolenjske vasi     15
»Glavno, da imam zdravje«. Svoje pritrdilne odgovore so moški in ženske še
dodatno utemeljevali: »Zdravje je največje bogastvo«. »Kaj ti nuca vse boga-
stvo, če si na postelji«. »Če si zdrav, pride tudi vse ostalo«. »Ko vidim bolnike,
ki imajo vsega dosti, jaz pa nimam nič, pa smo zdravi, vem kaj imamo«. »Ko
sem zdrava in lahko delam, se zavedam, kaj imam«. »Če mož pravi, koliko ima
dela, mu pravim, glavno, da imaš zdravje«. »Če si zdrav, lahko delaš in zaslužiš
denar«.
V skladu s tem spoznanjem je razumljivo večina vprašanih zatrdila, da bi se za-
tekli še k drugemu zdravniku po pomoč, če jim prvi ne bi pomagal.
Kar zadeva odrekanje (ali vsaj omejevanje) določeni hrani in pijači pa vaščani
ravnajo precej po svoje. Ljudje se večinoma vzdržijo tistih jedi in pijač (npr.
svinjskega mesa, krompirja, domačega vina), ki jim osebno ne prijajo. Zdravni-
kovega navodila, naj ne pijejo kave in naj ne kadijo, pa kljub njegovim ponov-
nim opozorilom večinoma ne upoštevajo. O tem pričajo podobne izjave: »Mi je
zdravnik prepovedal piti kavo, svinjsko meso in kruh, pa se ne držim«.
O vzrokih bolezni
Kot pričajo podobne razislove v nelcaterih drugih vašl(ih naseljih,'° je raven
znanja o boleznih tudi v obravnavani vasi zelo nizka.
V odgovorih na vprašanje: Kaj je po vašem mnenju vzrok, da človek zboli? so
vaščani največkrat rekli: »Lastna malomarnost, ker se ne paziš dovolj«. V us-
merjenih razgovorih pa so pripisovali dosti večji pomen človekovi naravi, ded-
nim zasnovam ali kot je povedala ena izmed žensk: »Pravijo, da se tri rodovine
nazaj podeduje telesno in duševno bolezen«.
O znakih nastopajoče bolezni pa so tako moški kot ženske povedali iz lastne
izkušnje, da jo napovedujeta utrujenost ter slabo duševno in telesno počutje.
Tako kot v drugih slovenskih pokrajinah so bile tudi na Dolenjskem razširjene
t.i. Sanjske bukve. Poleg drugih pomenov sanj so bili v njih navedeni tudi bole-
zenski. Pod vplivom podobnega praznovernega čtiva še danes nekateri verja-
mejo raznim pomenom sanj, med drugim tudi temu, da napovedujejo bolezen.
Tako so sicer redke starejše ženske odgovorile, da kadar »sanjaš kalno vodo,
potem zboliš«. Zanimivo pa je, da so na dodatno vprašanje, ali so to tudi že
same preizkusile, odgovorile, da so sanjale o kalni vodi, pa niso zbolele.
Zanimivo je, da so moški pogosteje kot ženske menili, da na njihovo počutje
vpliva tudi vreme, in so večinoma omenjali kot bolezenske znake npr. trganje
in brezvoljnost, ženske pa živčnost.
"> Mišljena so doslej tako raziskana naselja v delih avtorice pričujočega sestavka, navedenih
pod opombami 6-8.
16     Marija Makarovič
VeČina moškili in žensk je, verjetno tudi pod vplivom zdravstvenega čtiva mne-
nja, da slabo duševno počutje povzroča tudi slabo telesno počutje. Eden iz-
med kmetov srednjih let je še dodatno opisal svoje slabo duševno počutje:
»Prideš bolj zmatran, kot če bi fajn fizično delal, če kaj študirat in študiraš, če
te kaj žre«, in ena izmed žensk prav tako: »Si zanič, tako da ti vse iz rok leti«.
Tudi znanje vaščanov o nalezljivih boleznih je skromno. Večinoma temelji na
lastnih izkušnjah ali pa je povzeto po poljudnih sestavkih v dnevnih časnikih ali
revijah. Moški so najpogosteje omenjali gripo, meningitis, tuberkulozo in redki
tifus, drisko, nahod in pljučnico, ženske pa otroške bolezni, jetiko, tifus, rak in
spolno bolezen. Kazno je, da so med nalezljivimi boleznimi le ženske navajale
otroške bolezni. To tudi priča, da se ženske dosti bolj kot moški ukvarjajo z
otroki, zlasti takrat, ko so bolni in se moški najraje držijo ob strani.
Moški in ženske so našteli po enega ali več načinov, kako naj bi se prenašale
nalezljive bolezni. Na splošno, nestrukturirano vprašanje, so zategadelj prosto
odgovarjali in navajali razne možnosti okužbe. Med njimi so moški največkrat
navedli stik ali dotik z bolnim človekom, ženske pa bacile, dalje še bakterije,
umazanijo, podedovane obleke, okužen zrak, mrčes in okuženo hrano. Ob tem
je zanimivo, da je zlasti pri ženskah zakoreninjeno mnenje, da se »bolezen
prenaša po kljukah«. Ena izmed žensk je svoj odgovor še posebej utemeljila,
da se zato vedno umije, ko pride domov, če je bila po opravkih in je morala
odpirati vrata.
Med neozdravljivimi boleznimi so v tej vasi na prvo mesto uvrstili raka, podob-
no kot tudi v nekaterih drugih naseljih." V skladu s poljudnoznanstvenim bra-
njem pa so vsaj nekateri ponavljali, da »raka tudi že ozdravijo«. Poleg raka so
med neozdravljivimi boleznimi našteli še nekatere, največkrat tiste, ki vprašane
same mučijo že vrsto let. Zaradi neuspešnega zdravljenja so zato menili, da so
neozdravljive bolezni astma, sladkorna bolezen, revmatizem in bolezen srca.
Naj še omenimo, da se je tudi v obravnavani vasi zadnja leta strah, ki ga je ne-
kdaj zbujala jetika, prenesel na raka. To potrjujejo številna mnenja vaščanov.
Prav tako se je v usmerjenih razgovorih pokazalo, da je strah pred dolgotrajno,
neozdravljivo in trpljenja polno boleznijo večkrat navzoč, zlasti pri tistih, ki so
jo doživljali pri svojcih in so že v letih. Zato je razumljivo, da so pri preizkus-
nem vprašanju: Kakšno smrt bi si želeli? prav tako kot mlajši vsaj pogojno od-
govorili, da »hitro«, kar pomeni kap. Zanimivo pa je, da so na drugo preizkusno
vprašanje: Kaj bi si želeli, če bi bili neozdravljivo bolni? odgovarjali večinoma v
nasprotju s prejšnjim odgovorom. Le en moški in ženska sta namreč odgovori-
la, da bi si želela čimprejšnje smrti, drugi pa so zagotavljali, da bi še vedno
upali v ozdravljenje in si prizadevali ozdraveti. Redke, med njimi večinoma ver-
ne ženske pa bi vdano čakale konca.
" Mišljena so doslej tako raziskana naselja v delih avtorice pričujočega sestavka, navedenih
pod opombami 6-8. i
Zdravstvena kultura ob zgledu dolenjske vasi     17
3.   Zdravilstvo
Za zdravljenje nekaterih, na splošno le lažjih notranjih in zunanjih bolezni ne-
kateri domačini še vedno uporabljajo naravna zdravila. Poleg zdravilnih zelišč
so v rabi še nekatera druga naravna zdravila rastlinskega, živalskega ali mine-
ralnega izvora. Podedovano zdravilsko znanje je pičlo. Zato ga po potrebi čr-
pajo, tako kot je bilo verjetno vsaj deloma v navadi že v 19. stoletju, iz raznih
zdravilskih knjig in sestavkov.
Naslednji seznam obsega 16 rastlin,'^ ki jih še večinoma uporabljajo za zdrav-
ljenje v seznamu naštetih bolezni:
Bezeg - Sambucus nigra: čaj iz cvetja za vneto grlo ali katar
Borovnica - Vaccinium myrtillus: posušeni plodovi v čaju ali suhi proti driski
Česen - Allium sativum: sok med hrano ali plodovi kot ogrlica proti glistam
Hermelika - Sedum maximum: v žganju namočeni listi za mazanje pri revma-
tizmu
Kamilica - Chamomilla recutita: čaj iz cvetja zoper trebušne krče, prehlad, sla-
bo prebavo in za izpiranje vnetih oči ali po kapljicah v bolno uho
Kopriva - Urtica dioica: čaj za izpiranje za boljšo rast las
Lilija - Lilium sp.: v žganju namočen cvet zoper trebušne krče
Lipa - Tilia platyphyllos: cvetje v čaju zoper katar in prehlad
Lovor - Laurus nobilis: vdihavanje dima iz posušenih lovorovih listov, sivke in
orehove lupine zoper bolečine v glavi
Oreh - Juglans regia (glej lovor)
Osat - Cirsium sp.: sok iz svežih listov za krvaveče rane
Pelin - Artemisia absinthium: čaj iz posušenih listov zoper kašelj in pomanjka-
nje apetita, s slanino stolčeni listi za gnojne rane, čikanje listov zoper jetiko
Sivka - Lavandula officinalis (glej lovor)
Tavžentroža - Centaurium minus: čaj iz cvetja zoper predlad in nahod
Trpotec suličasti - Plantago lanceolata: sok sveže rastline za rane
Zelje - Brassica oleracea: obkladki zoper mrzlico, vročino in za opekline
V zvezi z domačimi zdravili je bilo zastavljeno vprašanje: Kaj menite, da je bolje
Pri določanju botaničnih slovenskih in latinskih imen sem uporabljala priročnike: Pavle Bo-
hinc, Slovenske zdravilne rastline, Ljubljana 1979; Heinrich Neuthaler, Zdravilna zelišča, Trst
1977; Richard VJWiort, Zdravilne rastline in njih uporaba, Ljubljana 1980.
18     Marija Makarovič
- piti zdravilne čaje ali jemati tablete? Večina moških in žensk je izjavila, da je i
»bolje, vsekakor le pri lažjih boleznih piti čaje, če se le da, ker je bolj naravno, :
ker so tablete mamila«. V skladu s takšnim prepričanjem imajo tako rekoč pri ;
vsaki hiši nekaj osnovnih zelišč, npr. kamilice, bezeg, lipovo cvetje in tavžent-
rože. Večinoma jih naberejo ženske, ponekod jih tudi kupijo.
Naj še omenimo, da redki vsak dan pijejo ta ali oni zdravilni čaj, večinoma si ga
skuhajo po potrebi, če menijo, da se jih loteva bolezen ali da so bolni.
Nekatere bolezni zdravijo ali so jih nekdaj zdravili še z nekaterimi drugimi na-
ravnimi zdravili ali postopki. Ljudje so jih našteli dvanajst, in sicer: gretje - to- \
plo, v cunjo zavito opeko si pokladajo na trebuh pri žolčnih napadih in ženske !
pri trebušnih bolečinah; kisovi obkladki - mrzli obkladki pri izvinu; milo - ma- i
zanje opeklin; mleko - politi na opeklino; olje - pogreto, lahko tudi v čebulnem
ovoju, kapljati v boleče uho; pijavke - za puščanje krvi, še okoli leta 1920; rosa -
hoja po rosi, če bolijo noge; slanina - (glej pri pelinu); sol - držanje nog v topli
slani vodi, če boli zob; studenčnica - s studenčnico v Ješčah so si umivali vne-
te oči; urin - za sveže rane; žganje - (glej pri hermeliki).
Poleg zdravljenja z naravnimi zdravili so bili vsaj še v prvih letih po drugi sve-
tovni vojni v navadi tudi nekateri čarovni zdravilski postopki. Med zbiranjem
gradiva so bili znani le še redki.
Med njimi so pričevalci omenjali tiste, ki so jih sami preizkusili, npr. zdravljenje
bradavic z zavezovanjem vozlov na sukanec, ki so ga odvrgli pod kap v veri,
da bodo bradavice izginile, ko bo sprhnel sukanec; dalje zdravljenje ječmena
na očesu s kretnjami žetve in zagovarjanjem: »Ječmen žanjem, čipkam dajem,
slamca pa ke mečem« (ponovi se trikrat). i
4.   Razmerje   do   strokovnega   zdravstva
Obisk zdravnika
V obdobju po drugi svetovni vojni se je postopoma urejalo socialno varstvo,
zato tudi vaščani pogosteje hodijo k zdravniku, predvsem ob resnejših obole-
njih. Večinoma pa morajo, prej kot se odpravijo v ambulanto, tako moški kot
ženske, premagati oseben odpor do zdravnika.
Tako pričajo odgovori na vprašanja. Večina vaščanov je poudarila, da se le i
stežka odpravijo k zdravniku. Med vzroki so omenjali, da je treba dolgo čakati
in da se tudi sicer pri zdravniku neprijetno počutijo. Med utemeljitvami je bila
tudi tale: »Če greš zdrav tja, bolan rataš«. Ena izmed žensk pa je povedala, ka-
ko se izogne pretiranemu čakanju - gre k tistemu zdravniku, ki ga ljudje ne
marajo, pa ni treba čakati.
Večina vprašanih moških in žensk se, vsaj po njihovem prepričanju, odpravi ki
zdravniku tedaj, ko je treba, ko je »mus«. Svoje izjave so kmetje še podkrepili:;
Zdravstvena kultura ob zgledu dolenjske vasi     19
»Kmetje smo vsi takšni, ko se noče in noče predjat, gremo k zdravniku. Kar
odrivamo, ko res ne morem več delati, grem. Grem, če je takšna vročina, da ne
bom doma speljal. Mora biti že fajn hudo«. Ženske pa so povedale bolj jedrna-
to: »Kmet se odpravi k zdravniku v zadnjem trenutku«.
Iz teh odgovorov in dodatnih usmerjenih vprašanj se da razbrati, da po mnenju
kmetov hodijo kmetje delavci ali delavci pogosteje po zdravniško pomoč. Tudi
iz pogovorov na vprašanje: Ali poznate človeka, ki gre za vsako figo k zdravni-
ku? se je dalo razbrati, da so mislili prav nanje. Zakaj je tako, je slikovito pove-
dal starejši kmet: kmet je socialno zavarovan samo dotlej, dokler ne obleži v
domači postelji, delavec pa tudi potem.
Po mnenju nekaterih vaščanov že tako hodi približno 70 odstotkov ljudi k
zdravniku brez potrebe, da »samo dren delajo in zato potrebni ne pridejo na
vrsto«. Delavci hodijo zato, ker dobijo bolniško. »Se naredi bolnega, ker se mu
zdi težko delat, pije in ko ima mačka gre v bolniško«.
Še dosti večji odpor kot do zdravnikov morajo vsaj nekateri vaščani premago-
vati,ko se odpravijo k zobozdravniku. Samo približno četrtina moških in žensk
ga redno obiskuje. Ostali so svoje nikalne odgovore opravičevali podobno, to
je s čakanjem: »Pri nas boš hodil dve leti, ti bo še ostalo izpadlo. Pijejo črno
kavo in klepetajo«. Tudi zobozdravnikovo prizadevanje, da bi rešil bolni zob, je
ena izmed vaščank odklonilno ocenila: »Ne hodim več, za en zob sem šla
šestnajstkrat, ker so mi ga zdravili in potem izpulili«.
Očitneje pa je eden poglavitnih vzrokov bojazen. Tako je razbrati iz podobnih
odgovorov na vprašanje: Če vas je zobozdravnik odrešil bolečine in potem po-
novno naročil, ali ste šli k njemu? »Ne, ker je bilo bolje, nisem šel, se ga bo-
jim«.
O vplivu zdravnikovega vedenja
Ob bolezni se občutljivost ljudi poveča, posebno če jo spremljata skrb za
zdravje in strah pred zdravnikom. S tem postanejo tudi odzivi na bolj ali manj
človečno ravnanje zdravstvenega osebja dosti bolj osebni, zlasti pri tistih lju-
deh, pri katerih so vzroki bolezni bolj duševne kot telesne narave.
Če se zavedamo tega, lahko razumemo, da so tudi v obravnavani vasi po-
dobno odgovarjali na vprašanje: Kakšne naj bi bile lastnosti dobrega zdra-
vnika? kot v nekaterih drugih že raziskanih naseljih. Na prvem mestu so naved-
li prijaznost, takoj nato pa, da se mora zanimati za bolnikovo bolezen in da
mora biti dober strokovnjak, ki tudi odkrito pove, kakšno bolezen imaš.
Tudi v usmerjenih razgovorih se je pokazalo, da pri vseh psihosomatskih teža-
vah ljudem dosti pomeni zdravnikovo prijazno vedenje. Ali kot je povedala
ženska, ki je sicer odgovorila, da ne hodi k zdravniku (morda prav zaradi nje-
20     Marija Makarovič
govega neprijaznega odnosa): »Prijazen naj bo, zato da se ga ne bojiš že od
daleč«. Mlajši kvalificirani delavec pa je utemeljil pomen prijaznosti s tem, da
takemu zdravniku bolj zaupaš. Iz odgovora kmeta srednjih let pa se razbere, da
poraja zdravnikovo neprijazno obnašanje tudi občutek neenakovrednosti, manj-
vrednosti: »Naj bo zdravnik takšen, da ima bolnika za enakovrednega, ne pa za
cigana«.
Tudi vprašanje o vplivu zdravnikovega vedenja na splošno počutje je bilo za-
stavljeno z željo, da bi ljudje odgovarjali po svoje, ne omejeni v vnaprej ponu-
jene obrazce. Razen enega moškega, ki je odgovoril, da nanj ne vpliva zdrav-
nikovo vedenje, so vsi odgovorili, da se bolje počutijo, če je zdravnik prijazen.
Odgovore so takole utemeljevali: »To je pol zdravila, bolj zdrav greš ven, te
olajša, imaš zaupanje vanj, si že kar bolj zdrav, njegova beseda bolj zaleže kot
zdravila, se takoj bolje počutiš, ga upaš kaj vprašati«.
Pomen zdravnikove prijaznosti so pojasnjevali tudi z znanimi zgledi: »Mama so
hodili k dr. Fedranu, ki je bil za vso šentviško in stisko faro, pa so bili zdravi, ko
so prišli nazaj, ker je bil prijazen zdravnik«.
Vsi tisti, ki so že doživeli, da je bil zdravnik z njimi neprijazen, »oduren«, so po-
dobno ocenjevali posledice takšnega vedenja: »Če je oduren, te vse mine, po-
staneš živčen, počutiš se manjvrednega in s tem sklepaš, da nima smisla hoditi
k zdravniku. Si že tako reven, potem si slabe volje. Si še bolj bolan«.
Zanimivo je, da je večina moških in žensk vsaj pogojno zatrjevala, da bi nepri-
jaznemu zdravniku povedali, kar mu gre. V praksi pa so vsi , ki so se srečali z
»odurnim« ravnali prav nasprotno, ker so bili mnenja: »Si raje tiho, ker misliš,
mogoče mi bo še prav prišel. Potihem si mislim: če nisi za zdravnika, pojdi pra-
šiče futrat. Si užaljen, nimaš korajže, da bi kaj rekel, imaš občutek manjvredno-
sti«.
Precej podobno kot zdravnikovo vedenje doživljajo domačini tudi njegovo
mnenje o bolezni. Vsaj tako sklepamo po odgovorih na vprašanje: Kako ste se
(bi se) počutili, če vas je (bi) zdravnik prepričeval, da z vašo boleznijo ni nič
hudega? Največkrat so sledili jedrnati odgovori: »Si že bolj zdrav«. Ponekod pa
je odkrita zdravnikova beseda o bolezenskem stanju povzročila prav na-
sprotno. Vsaj tako sklepamo po besedah ženske s kronično astmo: »Zdravnik
mi je pri dvaintridesetih letih rekel, da se ne bom nikoli pozdravila, spravil me
je v velik obup, nespečnost in hud astmatičen napad«.
Kako velik je pomen dobrega osebnega stika z zdravnikom, pričajo tudi odgo-
vori na vprašanje: Če bi imeli na izbiro, da vas pregleda zdravnik ali zdravnik
robot, h komu bi se raje zatekli? Večina žensk in večina moških je odgovorila,
da bi šli raje k zdravniku. Svoje stališče so utemeljevali z besedami: »Zato, ker
se pogovoriš, človeku lahko več zaupaš, lahko še kaj zraven povprašaš, bolj se
zaneseš, robotu ne bi verjela: stroj je stroj, si bolj v stiku s človekom«. Mlajši
Zdravstvena kultura ob zgledu dolenjske vasi     21
moški in ženska, ki sta se odločila za robota, pa sta svojo odločitev podprla z
besedami: »Robot te temeljito pregleda in se ne zmoti«. Kmet srednjih let, ki bi
šel k zdravniku in k robotu, pa je menil, da bi njuni mnenji primerjal.
V primerjavi s preteklostjo je tudi v obravnavanem naselju omajano zaupanje v
zdravnikovo ugotavljanje bolezni in zdravljenje. Vsaj tako kažejo odgovori na
vprašanje: Ali zdravniku zaupate in verjamete? Le četrtina moških in nekaj več
žensk je odgovorilo, da popolnoma, drugi pa, da mu zaupajo le deloma. Med
vzroki nezaupanja sta nedvomno širše znanje in obzorje ljudi, ki tudi tukaj
manjšata razdaljo med nekdanjim popolnoma nekritičnim in podrejenim od-
nosom preprostejših ljudi do izobražencev.
Odnos do zdravil
V razmerju do zdravil so vaščani podobnega mnenja, kot se kaže v podobnih
raziskavah.'^
Razen ene ženske so vsi moški in ženske mnenja, da zdravila hkrati škodijo in
koristijo. To so tudi bolj ali manj preprosto utemeljevali: »Če jih predolgo jem-
lješ, škodijo, če jih preveč ješ in če se ne ujemajo z boleznijo. Zdravilo je strup,
se tepe z drugimi življenjskimi organizmi, zato bolj škodi kot nuca«. Nekaj
žensk je skušalo svoje odklonilno mnenje o zdravilih nekoliko omiliti: »Škodijo,
vendar moraš imeti vanje zaupanje, da ti bo pomagalo. Škodijo, vendar na to
ne misliš, želiš le, da bi ti pomagalo. Za eno bolezen koristijo, za tri druge pa
škodijo«.
Očitno so podobna mnenja o škodljivosti ali o delni zdravilnosti zdravil vzrok,
da približno polovica vprašanih, ki jim je zdravnik že kdaj predpisal zdravilo,
jemlje zdravila le toliko časa, dokler se ne počuti bolje. Drugi pa so jemali
predpisane doze v celoti.
Tudi tukaj je navada, da ljudje večino predpisanih zdravil, ki jih niso porabili do
konca, hranijo. Na vprašanje, zakaj jih ne zavržejo, je približno polovica žensk
in nekaj moških odgovorilo, da zato, ker jih ob morebitni ponovitvi bolezni spet
vzamejo. Drugi pa hranijo zdravila iz navade, vendar si jih, če ponovno zbolijo,
ne upajo jemati.
Za lažje bolezni si po svoji presoji ali po nasvetu v lekarni kupujejo zdravila
brez recepta. Med njimi sta najbolj priljubljena aspirin in plivadon. Za takšne
nakupe se odločajo zato, ker menijo, da se ne splača hoditi k zdravniku, ker je
bolezen lažje oblike in ker bi bilo treba v ambulanti čakati, tako pa je enostav-
neje. Dva moška sta celo menila, da »lekarnar prav toliko ali celo več ve o
zdravilih kot zdravnik, ker se spozna na njihov sestav, ker jih mora mešati«.
" Pod opombo 6-8 navedena dela.
22     Marija Makarovič
5.   Alkoholizem   in   samomorilstvo
Odnos do alkohola in alkoholizma
Alkoholne pijače, predvsem doma pridelano vino, so bile že v preteklosti se-
stavni del prehrane. Odtod tudi zdaj vsakodnevno bolj ali manj zmirno pitje
alkohola in strpnost do pitja alkohola in alkoholizma.
V vasi, v kateri sta očitna alkoholika le en moški in dve starejši ženski, sicer
večino moških pije vino ali kakšno drugo alkoholno pijačo vsak dan, le redki
pa, tako kot večina žensk, občasno. Poleti spijejo moški blizu liter vina na dan,
pozimi pa manj ali ga sploh ne pijejo. Posamezniki občasno srknejo šilce žga-
nja, steklenico piva ali kozarček encijana. Iz usmerjenih razgovorov se je dalo
ugotoviti, da je moškim alkohol del vsakdanje hrane ob težaškem delu. Pozimi,
ko se delo unese, popijejo manj vina. Zato vsaj za zdaj tradicionalno pitje do-
ma pridelanega vina pri večini ne kaže duševnih in telesnih posledic.
V skladu s tradicijo seveda tako moški kot ženske večinoma menijo, da vsa-
kodnevno in zmerno pitje alkohola ni škodljivo. To so še utemeljevali po svoje:
»Če delaš, se zdelaš, se znojiš in alkohola sploh ne čutiš, pa četudi popiješ pol
deci šnopsa. Če pa posedaš ali hodiš spat pa kmalu izgubiš barvo«. V zvezi s
tem je razumljivo še mnenje domačinov, da podnevi popita pijača ne škoduje,
popita zvečer pa.
Na vprašanje o koristnosti alkohola je večina odgovorila s podedovanim mne-
njem, da vino daje moč, ker »ob vodi ne boš daleč prišel«. Svojo privrženost
pitju vina so nekateri podkrepili z znanimi zgledi ali s svojimi izkušnjami: »Je
dobro, da ga enkrat na mesec malo popiješ, si sprostiš živce v dobri družbi, al-
kohol ne spusti noter nekatere bolezni. Ženska je tri ure pijana ležala na snegu
pa ni zmrznila. So težka dela, če ne boš pil, ne boš zdržal. Voda je voda, zato je
treba kos kruha, 2 del vina, pol klobase in spet delaš naprej«.
Doživljanje opitosti
V okolju, v katerem je doma pridelano vino že v preteklosti omogočalo vsa-
kodnevno uživanje alkohola, so dane precejšnje možnosti za to, da so družin-
ski člani vsaj občasno priče opitih svojcev.
Odgovori na vprašanje v zvezi s tem pa prav presenečajo. Večina moških na-
mreč še ni videla pijanega očeta, ženske pa so večinoma že večkrat videle opi-
tega očeta ali moža. Opitost starša ali zakonca so ženske prav tako kot moški
doživljali večinoma prizadeto: »Neprijetno je, da se takšen kaže v družbi in po-
tem ljudje govorijo o njem«.
Iz usmerjenih odgovorov ugotavljamo, da je tudi od vedenja opitega človeka
odvisno to, kako ga svojci doživljajo. »Moj se samo smeje, nisem se še kregala
Zdravstvena kultura ob zgledu dolenjske vasi     23
nanj, čeprav me ujezi, tak pijanec kot je moj, naj kar bo«. Nerodno vedenje opi-
tega moža pa je zato tudi drugače ocenjeno: »Sem jezna nanj, hudo mi je«.
Že omenjena strpnost do vsakodnevnega pitja alkoholnih pijač se kaže tudi v
razmerju do opijanjanja nasploh pri približno polovici vprašanih. Na vprašanje:
Ali se vam zdi kaj narobe, če se ga človek napije? so ženske menile, da je »še
kako narobe in grdo«, mati alkoholika pa je poudarila, da je »vse narobe za
družino in za grunt«, moški pa so večinoma ocenjevali: »Nič ni narobe, če se
ga občasno napije, kdo se ga pa ne, je malo korajžen, naj bo, druge škode ni«.
Ob takšnem na splošno strpnem odnosu do opitega človeka pa je prav zanimi-
vo, da so vsi vprašani odgovorili na vprašanje: Ali je zaradi alkoholizma staršev
še kdo prizadet? da poleg žene - če pije mož - tudi otroci. Nekaj moških pa je
nakazalo s podobnimi odgovori še dolgoročnejše posledice alkoholizma: »Pri-
zadeta je cela družina, grunt in nasledniki, ker grunt propada, saj za pijačo ni
škoda, za opeko na strehi hleva pa je«.
Zdravljenje in preprečevanje alkoholizma
Podobno kot v drugih raziskanih vaseh so verjetno tudi v opazovani vasi vaš-
čani pod vplivom poljudnoznanstvenih prispevkov v dnevnem časopisju in re-
vijah menili, da je alkoholik bolnik, zato je potreben zdravljenja. Mnenja o
uspehih zdravljenja pa so negativna. Temeljijo pač na znanih neuspešnih
primerih zdravljenja. To seveda močno zmanjšuje možnosti, da bi se kdo od-
ločil za zdravljenje.
Odgovori na vprašanji: Ali mislite, da je alkoholik bolnik in potreben zdravlje-
nja? in kakšni so po vaših morebitnih izkušnjah uspehi zdravljenja? to izpriču-
jejo. Moški so takole razmišljali: »Alkoholik je bolnik in potreben zdravljenja.
Zdraviš se sam. Fanta je podrl avto, ker je bil pijan. Od takrat ne pije več, češ
da bi me avti zbijali, zdaj je sodček poln. Zdravljenje je potrebno, vendar zdrav-
ljenje ni učinkovito. Alkoholizem je kot rak, se ublaži in spet pojavi«. Ženske pa
so svoja stališča očitneje utemeljevale z izkušnjami: »Potreben je zdravljenja,
toda ne pristane, kje bo zdržal. Nihče se noče zdraviti. Mora imeti voljo, to je
gorje. Ni uspehov, se kar trese, dokler ne dobi pijače. To je kronična bolezen,
to je rak. Mora sam imeti trdno voljo. Se ni pozdravil, čeravno je že bil na Škof-
ljici«.
Takšna in podobna mnenja so nedvomno slaba prognoza za zdravljenje alko-
holikov. Našteti odgovori in usmerjeni razgovori tudi pričajo, da mnenje o
uspešnosti ali neuspešnosti zdravljenja najbolj določajo prav zdravljeni alkoho-
liki. Tisti, ki ne pijejo več, s svojim zgledom govorijo v prid zdravljenju, tisti, ki
pijejo dalje ali po začasnem abstiniranju ponovno začnejo piti, pa prispevajo k
posploševanju mnenja, da ni nikakršno zdravljenje učinkovito.
24     Marija Mal<arovič
Vsaj pogojno govorijo v prid alkoiiolizmu tudi odgovori vaščanov na vprašanje:
Kaj menite, ali človek, ki neha piti, lahko občasno še kaj popije? Le četrtina
moških in dve tretjini žensk so odgovorili, da ga ne bi smel več piti, kar so tudi
utemeljevali s tem, da je »organizem že naučen na pijačo, in če ga le malo po-
piješ, zahteva spet iste in potem še večje količine. Zato ne bi smel nikdar več
piti, ker bi prišel na nekdanjo strast do pijače«.
Drugi pa so oblikovali strpnejša stališča: »Bolje bi bilo, da ga malo kdaj popije.
Malo bi mu koristilo. Poznam enega, ki ga ne pije, potem pa vsake dve leti zno-
ri, bi bilo bolje, da bi ga pil zmerno«.
Po vsej verjetnosti se je lahko le na podlagi izkušnje oblikovalo mnenje večine
vprašanih, da se alkoholiku ne splača prigovarjati, naj ne pije: »Nič ne zaleže,
bolje je da si tiho. Se ne splača, od sto bi se le eden odvadil piti. Ne splača se,
ker je vsaka beseda bob ob steno«.
Celo peščica tistih, ki bi vseeno poizkusili prigovarjati, naj opusti pijačo, je svo-
je mnenje dopolnila s pridržkom. Tako na primer moški: »Govoriš, vendar ni
učinka. Težko najdeš pravo besedo, da bi jo razumel«. In podobno ženske:
»Splača se prigovarjati, vendar dost ne zaleže. Kdor ima voljo, bo nehal, kdor
pa ne, pa ne. Pregovarjaš ga lahko, toda če bi bil uspeh. Ali mu boš zaklepal
pijačo, domačemu ni nikoli zaklenjeno. So jih pregovorili, so se zdravili in so
nehali pit in potem začeli ponovno«.
V skladu s takšnimi mnenji je prav zanimivo, kako so vaščani odgovorili na
vprašanje: Če bi bil vaš partner alkoholik, kako bi ravnali? Večina žensk bi mu
sprva dopovedovala in ga rotila, naj se gre zdravit, potem pa bi seveda potrpe-
la prav tako kot tiste, ki ga sploh ne bi nagovarjale. Podobno bi ravnali tudi
moški. Nekatere ženske, ki po vsej verjetnosti še nikoli niso živele v okolju al-
koholikov, so svoje stališče o ravnanju z njimi prav naivno utemeljevale: »Potr-
pela bi, ne bi ga pustila, takrat je največ potreben pomoči, saj je že tako revež.
Dobra bi bila z njim, zlepa bi mu govorila. Zgrda bi še poslabšala stanje«.
Takšne, večinoma neučinkovite metode »pregovarjanja in potrpljenja« tudi v
tej vasi, če povzamemo ugotovitve alkohologov, govorijo o tem, da alkoholiki
manipulirajo s svojci.'" Kljub prevladovanju strpnih stališč v zvezi z alkoholiki
pa je zanimivo, da je večina moških in žensk odgovorila nikalno na vprašanje:
Če bi bil(a) vaš izvoljenec(nka) alkoholik, ali bi se poročili z njim?
O pomenu protialkoholnih predavanj so bila mnenja vaščanov različna. Večina
je odgovorila, da bi verjetno koristila le tistim, ki še niso zapiti. Alkoholiki, če bi
se predavanja sploh udeležili, pa bi nasvete predavateljev sprejeli odklonilno,
pišrnevuharsko: »Kaj bo predaval, jaz sem ga pil in ga bom pil, oni naj ga ne pi-
je. Čez eno uho bi jim šle besede noter čez drugo ven«.
" Rugelj Janez: Dolga pot, Ljubljana 1977, str. 49.
Zdravstvena kultura ob zgledu dolenjske vasi     25
O vzrokih alkoholizma
O vzrokih alkoholizma so vaščani očitno odgovarjali po znanih zgledih in pod
vplivom poljudnega strokovnega branja.
Na prosto zastavljeno vprašanje je bilo 11 različnih mnenj o vzrokih alkoholiz-
ma. Med njimi je večina vprašanih pripisala krivdo za pitje nesoglasju v zakonu
in druščini. Približno polovica žensk je vzroke pitja pripisala tudi navajenosti.
Po eden do dva pa so navedli duševne težave, bolezen, žejo, dednost, osam-
ljenost, labilnost, razočaranje, sproščanje skrbi. Eni in drugi so svoja stališča
še dodatno utemeljevali: »Alkohol je kot mamilo, če te nekaj teži, ne upaš ob-
vladati, se ga napiješ, pozabiš in dobiš korajžo. Nekomu mogoče ne gre tako
gospodarstvo naprej, ne zna pravilno gospodariti, žena zahteva od moža več
denarja in gre v gostilno. Me ženska ujezi, ima takšne zamisli, ki jih ne morem
požreti, gospodar je ona in njeni, imajo komando«. Eden izmed moških pa je v
usmerjenem razgovoru zavrnil podobna stališča, češ, če ga prej ni pil, ga tudi v
stiski ne bo. Enako je razumeti tudi odgovor ženske, ki svojih stisk v zakonu
očitno ne rešuje z alkoholizmom. Odgovorila je jedrnato: »Če bi mogla piti, bi
pila«.
Če povzamemo, so vprašani le enkrat (moški) oziroma dvakrat (ženske) omenili
med vzroki alkoholizma tudi dednost. Pri kontrolnem vprašanju o dednosti je
večina moških in žensk pripisala vzroke alkoholizma prav njej. Svoje mnenje
so utemeljevali, rekoč: »Pil je oče, pil je sin: jabolko ne pade daleč od drevesa,
oče daje slab zgled. Sin pijanca se na primer zelo prizadeva, da bi rešil, kar je
oče zapil, vendar če ne zmore, se kasneje zapije. Se podeduje še v tretji rod,
pije oče in mladi tudi, je v krvi«. Le nekaj moških in žensk je o pomenu dedno-
sti razmišljalo s pridržkom in navedlo primere, ko je oče pil, tudi kdo izmed
otrok, vendar ne vsi. Ali pa so menili, da se alkoholizem ne podeduje biološko,
marveč socialno, ker sin npr. živi z očetom pijancem.
Na vprašanje o primerih alkoholizma v domačem okolju so vprašani našteli
nekaj zgledov alkoholizma v vaškem in bližnjem okolišu. Poleg drugih po-
datkov so navajali tudi večinoma dedne vzroke za pitje. Od sedmih alkoholno
odvisnih je pet moških in dve ženski. Med njimi prevladujejo kmetje, ki so veči-
noma tudi zaposleni. Razen samskega moškega in vdove, živijo v družinah z
otroki. Pijejo doma pridelano vino in tudi po gostilnah. Poročeni v pijanosti
zmerjajo in pretepajo zlasti ženo. V obdobju alkoholiziranosti so vsi kmetje za-
čeli zanemarjati gospodarstvo. Eden izmed njih se v treznem stanju sicer z ve-
liko vnemo loteva dela, vendar kmalu omaga. Pri večini je pil tudi oče in pri
vdovi tudi pokojni mož.
Naj še omenimo, da se je verjetno prav ob zgledu alkoholičarke iz domače vasi
izoblikovalo trdno mnenje, da je dosti bolj grdo, če je pijanka ženska, kot če je
moški: »Grd je pijanec, sedemkrat grši je ženska«. Svoja odklonilna mnenja o
26     Marija Makarovič
Ženski pijanosti pa so še utemeljevali s tem, da ima ženska kot žena in mati
večjo odgovornost do doma in otrok.
O vzrokih samomorilstva
V okolju, v katerem so v povojnem obdobju samomori dokaj pogost pojav, se
je pokazalo tudi pri zbiranju podatkov o tej mučni temi, da temeljijo mnenja
vaščanov večinoma na znanih zgledih. Povečana samomorilnost navaja ljudi,
da sami ali v medsebojnih stikih pogosteje razmišljajo o vzrokih samomoril-
stva.
Na vprašanje: Kaj privede človeka, da sam sebe ubije? so vaščani izrazili dva-
najst različnih stališč. Ženske so največkrat navajale nerazumevanje v zakonu
in alkoholizem, moški pa duševno zmedenost. To pa je seveda posledica naj-
različnejših težav. Zato so tako kot ženske iskali še začetne vzroke, npr. raz-
očaranje v ljubezni, hudo, neozdravljivo bolezen, drugemu povzročeno nesre-
čo, nerazumevanje s starši, razlastitev zemlje, sekiranje itn. Poleg tega so še
dodatno razlagali, da je to bolezen, ki človeka tišči toliko časa, da obupa nad
življenjem. »Iz primerov poznam, da so živčni. Se je sekiral za vsako stvar. Ni
mogel spati. Mehak človek, ki se ne obvlada«. Nekateri so samomorilce grobo
označevali: »To so slabiči, ni škoda za družbo«. Drugi pa so omenjali dedne
posledice: »Takšen pušča rodove za seboj, se podeduje več rodov nazaj«. Pri
redkih vprašanjih je bilo opaziti tudi posredno govorjenje o lastnih stiskah. Ta-
ko je kmetica srednjih let govorila: »Družinske razmere so hude. To te tako raz-
jeda. Hiše so pokrite, pod streho se ne vidi«.
Vzrokov, ki preprečujejo ljudem, da se kljub stiskam ne ubijejo, so vprašani
našteli dvanajst vrst. Moški so navajali, da so bolj trdnih živcev in da živijo v
boljšem upanju, da se obrne, ko je dovolj hudo. Ženske so pogosteje kot moški
omenjale vernost: »Kdor ima vero, to ne bo naredil, si le predstavlja, da pride
kazen. Nekateri se vdajo v božjo voljo, češ do smrti bom že živel«. Med posa-
mičnimi vzroki pa so omenjali še razumevanje v družini, pogovore v stiski, da
ne želijo prizadeti domačih, veselje do življenje, moč premagovanja in da nima-
jo tega nagnjenja v rodovini.
Pomen vernosti pri preprečevanju samomora je pet žensk podčrtalo. Večina
moških in žensk, ki tudi sicer izpolnjujejo verske dolžnosti, je bila mnenja, da
verni ljudje teže obupajo. Moški so svoje mnenje utemeljevali takole: »Če nima
vere, ima malo strahu, kaj bo po smrti. Možakar sedemdesetih let se je name-
raval ubiti. Šel je mimo križa in nekaj mu je reklo ne, je dal štrik dol in od takrat
ga je minilo, da bi se ubil. Vaščanom je rekel, ko boste popravljali križ, bom dal
100.000 zraven«. Ženske pa so pomen vere utemeljevale z besedami: »Veruje v
drugo življenje, ima strah, da bo pogubljen«. Kljub takšnim utemeljitvam pa je
marsikatera dostavila: »Res se boji, da bo pogubljen, vendar kdor je za to, se
malo napije in se (pokonča). Je bila ena, samica, ki je vsak dan hodila k maši in
obhajilu, pa se je obesila«.
Zdravstvena kultura ob zgledu dolenjske vasi     27
Na vprašanje: Ali menite, da ima človek pravico razpolagati s svojim življe-
njem? je polovica moških in tretjina žensk menila, da jo ima. Drugi pa so odgo-
vorili nikalno in še dodali, da ni lepo in da mora premisliti, koliko hudega nare-
di drugemu.
Že v usmerjenih razgovorih so vaščani navajali opravičljive okoliščine samo-
mora. V odgovorih na vprašanje so jih našteli sedem vrst: osamljenost, ne-
razumevanje v družini, nepremičnost, duševno bolezen, varanje, da ne padeš
sovražniku v roke in neozdravljivo bolezen. Pet moških in osem žensk pa je
menilo, da človek v nikakršnih okoliščinah ne bi smel soditi sam sebi. Moški so
še omenjali, da zato, ker je že tako prekratko življenje in da se da vse urediti«.
Ženske pa, da »nikoli ni tako hudo, da ne bi bilo bolje, vedno se predene«.
Na vprašanje: Ali po vašem mnenju samomorilec napove svojo namero? sta le
dva moška in tri ženske odgovorili nikalno. Drugi pa so rekli, da ga napovedo
(pet moških in tri ženske) ali da ga vsaj nekateri napovedo (dva moška in se-
dem žensk). Tisti, ki so odgovorili nikalno, so svoja mnenja zagovarjali s pode-
dovanimi in v stroki že ovrženimi stališči, da, kdor dolgo govori o svoji nameri,
ta se že ne bo ubil in kdor se misli ubiti, tudi ne bo povedal. Drugi pa so ob
znanih zgledih podobno razmišljali: »Govoril je, da se bo, vendar mu ni nihče
verjel, se je zdravil zaradi živcev. Jaz se bom še danes obesil, je rekel, ko je
prišel na dopust od vojakov, pa se tudi je. Daje znake, išče izhod, potem se
ljudje pogovarjajo, da je to in to nakazoval«.
Nekaterim vaščanom se je že zgodilo, da je samomorilec tudi njim govoril o
svoji nameri. Skušali so mu pomagati z dopovedovanjem. Npr. moški takole:
»Sem mu rekel, za to bo še čas, se naredi samo enkrat in potem ne več. Rekel
sem mu, kar z delom se zamoti, z delom se takšna stvar najprej prežene«. Žen-
ske pa so ubrale poleg razumevajočih tudi bolj grobe načine, npr.: »Bo že bolj-
še, samo za scagat ni. Imaš ženo in otroke. Zdaj ti je najlepše. Prej ko skočiš
pod vlak, prišparaj za pogreb«.
Tudi na splošnejše vprašanje: Kako bi odvrnili človeka, ki se namerava ubiti,
od njegove namere? je večina moških in žensk odgovorila, da z dopovedova-
njem, s pregovarjanjem. Pri tem bi nekateri poudarjali, da bo že bolje, da je živ-
ljenje kratko, da bo prizadelo domače, da naj gre v družbo, da bo prizadel do-
mače ter jim naredil sramoto pa tudi sramoto narodu. Drugi pa bi ravnali še
dejavneje in skušali poiskati vzrok njegove stiske. Potem bi mu pomagali tako,
da bi domačim svetovali, naj lepo ravnajo z njim, in eden izmed moških bi mu
pomagal z denarjem, s pomočjo pri delu in z besedo.
Na vprašanje zasebnejše narave: Ali ste že kdaj pomislili na samomor? so vsi
moški in, razen ene, vse ženske odgovorile, da še nikoli. Med njimi tudi takšni,
ki jim niso bile prizanesene hude življenjske stiske. O njih so povedali: »Bilo je
že hudo, pa kar odrivaš stisko in se troštaš drugega dne. Žena je govorila, se
bo že predjalo. Vedno sem mislil na življenje, čeprav sem živel težko življenje«.
28     Marija Makarovič
Svojo privrženost življenju so vprašani vaščani večinoma izpričali tudi z odgo-
vori na preizkusna vprašanja. Le trije moški in tri ženske so na vprašanje: Ali
pomislite, da nimate nič od življenja, odgovorili, da včasih, vsi drugi pa, da ni-
koli. Med njimi tudi več kot sedemdesetletna in bolehna kmetica: »Kar mislim,
da domačim še vedno pomagam«. In prav tako ženska s kronično astmo: »Sem
bila v revščini vzgojena, sem zadovoljna z življenjem«. Podobno razmerje od-
govorov se je pokazalo tudi ob vprašanju: Ali kdaj občutite, da je vaše življenje
brez smisla? Prav tako so trije moški in tri ženske odgovorili, da včasih, vsi
drugi pa, da nikoli. Ženske so o tem še stvarneje razmišljale: »Če začneš grun-
tati o tem, ni nič od tega, imaš otroke, moraš gledati na njih. Sem vedno rada
živela«. Vsi tisti, ki so odgovorili, da včasih to čutijo, pa so svoje stiske izrazili s
takimi odgovori o smislu (neprestanega) dela: »Ker ni nič od tega dela. Ker je
samo delo. Zakaj se mora kar naprej matrat z delom«? V usmerjenih razgovo-
rih in v odgovorih na anketno vprašanje o smislih življenja pa se je pokazalo,
da vidijo tako moški kot ženske smisel življenja v delu, družinskem razumeva-
nju in otrokih. Posamezniki pa so še dodali pridobitništvo, zdravje in pomoč
otrokom. Približno sedemdesetletna kmetica, ki živi hudo življenje ob alkoho-
ličnem sinu, pa je izrazila le en smisel: »Da bi tako živela, da bi po smrti prišla v
nebesa«.
Sklep
Obravnava pisnih in ustnih pričevanj omogoča tele sklepe o posameznih prvi-
nah zdravstvene kulture:
1. Bolj ali manj zanesljivo vpisani vzroki smrti v mrliških knjigah (v 18. in 19.
stoletju so jih ugotavljali mrliški ogledniki) pričajo, da so znani v obravnavani
vasi podobni vzroki kot v drugih, na to temo obdelanih vaseh.'' Dejstvu, da
epidemiji kolere in griže v 19. stoletju nista terjali v vasi nobene smrtne žrtve,
pa zaradi majhnega števila opazovanih vaščanov prav tako ne moremo pripisa-
ti posebnega pomena.
- Zaradi vsestransko nizke življenjske ravni v preteklosti so tudi tukaj pogosto
umirali otroci in odrasli, ki še niso prišli v zrela leta. Zato so verjetno tisti redki
vaščani, ki so dočakali veliko starost, povod za stereotipno mnenje, da »so bili
ljudje nekdaj bolj zdravi in trdni«. Starejši podatki o starosti večine umrlih pri-
čajo prav o nasprotnem (tab. 1). Prav tako tudi večina dejavnikov, ki so jih vaš-
čani navajali kot vzroke dolgega življenja, npr. življenje v revščini, trdo delo in
življenje brez vznemirjanja ali celo pretirano poveličevanje pomena nekdanje
zdrave domače hrane, ne govori v prid doživetja velike starosti, še posebno če
upoštevamo stvarnejše podatke, da so tudi tukajšnje vaščane še med svetov-
nima vojnama stalneje ali občasno pestile razne težave (slabe letine, enolična
in v družinah s številnimi otroki pomanjkljiva prehrana, davščine itn.).
" Pod opombo 6-8 navedena dela.
Zdravstvena kultura ob zgledu dolenjske vasi     29
2. V zadnjih letih se je očitno tudi tukaj pod vplivom poljudnega strokovnega
branja ter radijskih in televizijskih oddaj povečala skrb za zdravje. V času in
prostoru, v katerem ljudi ne pesti več skrb za preživetje, je zato med pomemb-
nimi vrednotami telesno in duševno zdravje.
Podobno kot v drugih obravnavanih vaseh'' vsaj del starejših vaščanov ob-
časno teži strah pred dolgotrajno, neozdravljivo boleznijo. To je strah pred ra-
kom, ki je nasledil še med svetovnima vojnama navzoči strah pred jetiko.
3. Z urejenim zdravstvenim varstvom je tudi obravnavanim vaščanom omogo-
čeno strokovno zdravljenje. Zato se vedno redkeje, in sicer samo ob lažjih bo-
leznih, zdravijo sami, največkrat z zdravili rastlinskega izvora. Tako vedno bolj
izginja podedovano zdravilsko znanje. Po potrebi nekateri vaščani črpajo
zdravilsko znanje tudi iz zdravstvenih prii^očnikov.
4. V razmerju do strokovnega zdravljenja je opaziti, da se vaščani neradi od-
pravijo k zdravniku iz več vzrokov (čakanje, neprijaznost, osebni odpor). Kmet-
je delavci ga vseeno pogosteje obiskujejo kot kmetje, bržkone zato, ker za čas
bolezni prejemajo nadomestilo, kmetje pa ne. Ob zgledu te vasi se prav tako
kaže, kako pomemben je zdravnikov human odnos zlasti za bolnike s psiho-
somatskimi težavami.
5. Že od nekdaj znano pridelovanje vina omogoča precej splošno vsako-
dnevno pitje te pijače. V okolju, za katero je značilno podedovano, bolj ali manj
zmerno pitje alkohola, ima večina vaščanov strpen odnos do uživanja alkohola
- nedvomno tudi zaradi tega, ker jim ob težaških delih pomeni tudi hrano. Za-
radi takšnega odnosa do alkohola oz. do alkoholizma pa imajo tamkaj more-
bitni alkoholiki vse možnosti, da kljub zdravljenju ne bodo nikoli nehali piti.
- V odnosu do samomorilnosti so znana poleg podedovanih tudi sodobnejša,
bržkone pod vplivom poljudnega strokovnega branja izoblikovana stališča. Iz-
pričana so npr. z upoštevanjem pomena samomorilskega apela in izključeva-
njem večjega pomena vpliva dednosti."
V okolju, za katero je značilno podedovano pitje alkoholnih pijač, je opitost
očitno pogostejše stanje, v katerem se ljudje odločajo za samomorilsko de-
janje.
- Raznotere in ob znanih zgledih ugotovljene bolj ali manj stvarne okoliščine
obeh samouničevalskih pojavov tudi za obravnavano vas pričajo o majhnih
možnostih institucionalnega preprečevanja alkoholizma in samomorilnosti.
" Pod opombo 6-8 navedena dela.
" Milčinski, Lev: Samomor in Slovenci, povzetek v knjigi Samomor in Slovenci, Ljubljana 1983,
str. 293.
30     Marija Makarovič
Summary
Tlie article entitled »The Culture of Health as exemplified by a Village in Dolenjsko« deals with ^
some themes from the culture of health in the former rural settlement as w^ell as, for the past two ;
decades, the rural - proletarian settlement which is located in the local community of Šentvid near j
Stična. In 1981, when the material was collected, there were about 20 houses in the village, with >
more than 80 people. The findings of micro-ethno-medical research are based on the data taken :
from the register of births and deaths, on oral evidence and a survey. The author has threated the
collected material in the following chapters: 1. The causes of death and the age of the deceased
villages, 2. Health and illness, 3. Cure, 4. Attitude towards professional medical treatment, 5. Alco-
holism and suicide. The main conclusions are:
1. More or less reliable causes of death entered in the register (in the 18th and 19th centuries the-
se were confirmed by coroners) prove that in the village that has been dealt with the couses of i
dealth are similar to those in other villages where the same survey was carried out. The fact that of '<
the cholera and dysentery epidemics no victim was recorded in the 19th century, is not reliable ¦
because of the small number of villagers observed.
Because of the generally low living standard in the past, children and young adults who were not
yet of mature age, often met with an early death. Those rare examples of the vilage population
who became very old elicit the stereotyped opinion that »in former times people used to be more
solid and of better health«. The more reliable data on the age of the majority of the deceased are
contrary to the above opinion (Table 1). Similarly, most factors stated by the village inhabitants as
causes of longevity, such as living in poverty, hard work and life without stress or even exaggera-
ted praise of healthy staple food, do not speak in favour of high life expectancy, especially if the
more reliable data are considered. These prove that the population of this village, more or less fre-
quently encountered various difficulties (poor crops, undernourishment in families of many chil-
dren, taxes etc.).
2. During the past few years, health care has been improved under the influence of popular scien-
ce, as well as radio and television programmes. At a time and in a space where people are no lon-
ger concerned with mere survival, physical and mental health becomes one of the most important
values. As in other villages that have been dealth with, at least one part of the population of the said
village is afraid to be afflicted by long, incurable disease. Now they are worried by cancer as they
were worried by tuberculosis between the two wars.
3. With health security the said villagers are provided with professional medical care. This is the
reason why they rarely treat themselves with herbs in case of light illness. Thus the inherited me-
dical knowledge is bound to disappear. If necessary, some of the villagers resort to various health ¦
manuals.
4. As to professional medical treatment, it has been found that the villagers avoid going to a doctor I
for different reasons (waiting, unkind reception, personal disinclination). The doctor is more fre- i
quently seen by farm labourers than by farmers. The reason for it might be the compensation |
which farm labourers do but farmers do not receive when they are ill. The example of this village \
shows the vital importance of the doctor's humane attitude toward psychosomatic patients.
5. The wine-growing tradition makes the general and everyday consummation of wine possible. In
an environment where more or less moderate drinking of alcohol is traditional, most villagers ex- ;
press a tolerant attitude toward the consummation of alcohol. Another reason for it may be that:
with heavy dally chores alcohol also means food. Because of such attitudes to drinking and aico- '
holism, people addicted to drinking have little possibility of cure, in spite of professional medical i
treatment. j
As to suicide, there are traditional and modern views obtained through reading popular scientific
books. These take into account the suicide appeal and almost exclude hereditary influence.
In an environment marked by inherited drinking habits, people mostly take to suicide when they
are drunk.
Some well-known examples of the two self-destructive phenomena established in the said village ;
account for little possibility of institutional prevention of alcoholism and suicide. j