Siromak Marko ,0b cesti t rorazi, wočini stoji.3 HripdTe orgljico tožen vrtiš, Po strani gleda te človek vsak, In eesto poraaljaš zaman kriljak !u Jos. Cimperman. od oknom čujem dobro znane glasove.--------To je odlomek ptujega glasbenega koraada, kateri tožno doni na moji ušesi. Vsako Ieto po dva, trikrat razlegajo se ti glasoFi pod mojimi okni, ker tolikokrat prihaja si-roraak Marko se svojimi orgljicami v naš tržič. Stare, nadušljive orgljiee so to, katere vrti čvrst, visok mož, v siromašnej, obnošenej obleki — siromak Marko. Ko sem ga prvič zagledal, zaeudil sem se, eeš, kaj treba takemu korenjaku prosjačiti po svetu, delal naj bi raje, pa bi si vže po kak novčič prislužil. Vender varal sem se v svojej naglej sodbi in kesal sem 5 se, da sem ga tako hudo sodil, kajti ko sem ga bolje pogledal, opazil sem, da je siromak — slep. Sedaj sem takoj pojmil vso njegovo bčdo, pojmil sem, zakaj hodi z njim mal, črnook deček in ga vodi od hiše do hiše; sedaj mi se je smilil in zelo smilil slepi siromak. Pozval sem ga takrat v hišo, dal mu kupico vina, poprašal ga po marsičem, poprašal ga tudi po njegovej bedi. Žalostao se mi je nasmelinil siromak pri raojem vprašanji in tako-le začel: ,,Dober gospod morate biti! Oči so mi sicer potemnele, vender srce toliko bolje čuti in nekako pozabi nesrečo, ako najde dobro dušo, katera pomiluje siro-raaka. Hudo me je zadela nesreča, liudo, Bogu bodi potoženo! Ne pripovedujera rad o svojej nesreči, ali vam hočem vender povedati — dober gospod ste in od-leže človeku, če se potoži drugemu, kateri ga uineje, kateri ga pomiluje. Cujte toraj, skoraj bodem gotov; saj ni nič posebnega moja povest — le nekoliko ža- lostnih sporaiaov —-------- Veselo so tekli dnevi moje mladosti v vasici, nekje na Dolenjskem. Eodi-telja moja sta iraela borno, lescno kočo in hranila v potu svojega obraza sebe in mene. Jaz se za vse to nisera innogo brigal, brezskrbno sem se igral z drugiini vaškimi otroeaji, saj nisem poznal še skrbi niti bridkostij sveta. Ali odrasel sem in jim pri delu pomagal. Ovrst sem še sedaj. nekdaj bil sem pa še čvrstejši ia zato ni čuda, da so me vzeli k vojakom. Plakala je tedaj dobra moja mati in dejala: nDa bi ga le sarao ne bili vzeli — samo k vojakoin ne, kdo v+< 116 >*¦•— jedina podpora in oslomba in, ako bi ne bilo njega, Bog ve, kaj bi bilo vže z menoj. Lepi dnevi so bili takrat, kakor sem vam vže rekel, in kdo bi si raislil, da se bodo tako hitro izpremenili. Prva nesreča, katera me je zadela, bila je, da sem izgubil svojega dobrega očeta; star&ek je vedno bolje pešal, liiral je od dne do dne in skoraj srno ga po-nesli plakajoč na pokopališee. Eedko pride jedna nesreča sama, kmalu se jej pridruži še druga — tretja. Bilo je nekega poletnega predpoludne. Baš sern na malem okrajku, katerega setn si vzel v najein, nekaj okopaval, ko priteee k meni, ves objokan, ta-le moj sinek. nZa Boga, kaj se je pripetilo?" vprašam dečka. ,,Pojdite, oče, hitro domov, mati se zelo joče ter pravi, da vas nikdar več videla ne bova," ihtel je deček. Tekel sera hitro domov in v sobi dobil občinskega slugo in plakajočo ženo. — ,,Marko, dragi Marko — plakala je žena — na vojsko moraš, in takoj moraš odtodi, jutri moraš biti vže v Ljubljani in od ondod vas bodo gnali doli v Turčijo in Bog si ga vedi, kara še. Oj, Bog se usmili niene sirote in raojega ubožnega otročička!" — Skoraj uisem hotel verojeti tako nenadnej vesti, ali občinski sluga mi je po-trdil žalostno resnico in mi izročil višji ukaz. Kaj sem hotel ? Zapustiti sem moral drago doraačo vasico, zapustiti moral plakajoeo ženo in ubozega otročiča. zapustiti ju sama brez pomoci. brez varuha. Nekaj mi je reklo, da zadnjikrat gledam to domače polje, da zadnjikrat vidim svoj rojstni kraj, da zadnjikrat zrem v solzece oči preljnbljene žene in nedolžnega deteta. In odhajal sem s potrtim srcem v krvavi boj — — Kaj bi vam pripovedoval potankosti, saj vas itak ne bi zanimale. Z Ljubljane smo se odpeljali doli na raejo in od ondod smo korakali v Bosno. Marsikaj smo doživeli, raarsikaj pretrpeli, mnogokrat smo se vže poskusili z divjimi rudečehla-čarji in vže seru se nadejal, da se povrnem zdrav v svojo railo domovi.no k pre-ljubira domačim, kar me zadene nesreča, o katerej niti sanjal nisem. Obsedali srao mesto Jajce. Dolgo časa smo je vže zamau naskakovali, naposled se je vender na našej strani obrnilo na bolje. Svinčenke so švigale mej narai kakor toča na gosto, gost dim je oviral naše oči \a streljali sino, daje gromelo na vse strani. V vojnej navdušenosti sem pozabil na vse, korakal sem pogumno naprej------------- zasvetilo se je nekaj pred mojimi očrai, zaskelelo me je nekaj in onesvestil sem se------------- Zbudil sem sem v vojaškej bolnici. Hotel sem odpreti "oči, odpiral sem, trudil sem se, da bi kaj videl — ali vse zamdn, gosta tema je bila pred raenoj, kamor koli seiri pogledal. Britko sem zaječal in ležal neprcmično. Hodili so k meni zdravniki, pregledovali moje oči, obvezovali me, ali zaman, — predragoceni vid iz-gubil sem za vselej, krogla, katera je mirao mojih oči letela, vzela rai je najlepši darbožji; postal sem največji siromak— slepec. Oitn bolje sem premišljeval svojo nesrecno osodo, tem huje mi je bilo — — zdvojil bi bil, da ni bilo najboljšega tolažila v nesreei — vroče molitve k Vsemogočuemu, najboljšemu očetu vseb. sirot. Potikal sem se še dolgo časa po vojaških bolnicah, dokler me niso naposled, ko so vže spoznalv, da mi nibie več pomagati ne more, poslali domov. Zalostna je bila raoja vmitev, žalostna. Plakali smo vsi trije, žena, otrok in jaz, plakali so tudi drugi dobri ljudje, ko so me videli mladega, krepkega in — slepega. 7* In da sem bil sarn, še, še. A imel sem ženo, dobro ženo in raalega nepre-skrbljenega otroka. Siromašna, dobra moja žena, koliko je trpela! Ves božji dan je delala pri sosedih, in. še po noči je bdela, samo, da naju in otroka preživi. Ali je potem eudo, da se je sirota končala?-------Delo, skrbi, a največ še žalost so jej prikratile njeno mlado življenje, venela je kot zapuščena evetiea in ovenela je prehitro za mene in otroka. Sama sva bila sedaj na tera božjem svetu, saraa, nedolžni otrok in jaz siroraašni slepec, oba potrebna pomoči in evrste pomoči. A pomoči ni bilo od nikoder! — — Prodal sem svojo borno kočo, plačal iz one svotiee nekoliko dolgov, kateri so se nabrali, odkar ni bilo pravega gospodarja, a s preostalim sem si kupil te-le orgljice. Stare so sicer in hripave, a vender naju rede. borno sicer, ali pošteno. In sedaj potujem od vasi do vasi, vefikrat najdem dobro, nsrailjeno dušo, ali tudi veekrat me zapodi izpred svojili vrat kak trdosrčnež. Za nadlogo sem ita. svetn in daj Bog, da bi skoraj odpotoval v drugo, boljšo doraovino — k svojim dragim. A dobri Bog ne bode zapustil tega malega, bode ga vže kako preskrbe! tega defka, kateri mi je jedina podpova, jedino tešilo v bridkih dnevib moje nesreče!"-------- Končal je Marko in se žalostno nasmehnil, a dečkn so zaigrale v lepih, črnih otieh svetle solzfce in žalostno je pogledal svojega siroraašnega očeta. Zahvalil se mi je siromak Marko, vzel zopet orgljice na svoji rami in deček ga je odvel pred druga vrata. A jaz sem žalosten gledal za njim, dobro sem razurael njegovo bedo in vzkliknil s pesnikora: ,,Neb6 poteši, Neb<5 te reši, V najboljšik dnevili je hleb tvoj gronak. In s polnim klotnikorn si le — siromak!" * * Otroci moji, dragi! Prepričan sem, da pride siromak Marko se svojimi na-dušljivimi orgljicami tudi pred vaše duri; saj potuje po vsej slovenskej deželi. Spomnite se tedaj moje povesti, otroei ljubi; pojdite k svojira dobriin starišem, poprosite je za kak novčič, ali pa skorjico kruha, — izvestno vara dado — kar je bodete prosili — in to podelite potem siroraaku Marku in njegovemu črno-okemu dečku. Vedite predragi, da imate railo rodno hižo, imate skrbne rodite]je, imate ljubeznjive bratce iu sestriee, ituate dobre učitelje; vi gledate svetlo solnčece, gledate pisane cvetice, občudujete lepo naravo božjo — vam je ves svet odprt; a oni — slepi siromak Marko — nima nikogar na vsem božjem svetu, kakor svojega vodnika — jedinega sinka; on ne vidi svetlega solnca niti belega dneva, ker mu je solnce na veke poteranelo, ne vidi lepe narave, ne vidi domacega rod-uega kraja, da, še svojega lastuega sinka ue vidi; njemu je vse mrtvo — vse teinno — vse rau je noč, temna noč — brez zvezd, brez svetila-------------Po- delite mu radi, če tudi majheu dar. in srce vam bode mirno, veselo in zadovoljno. Siromak Marko vas ne bode sicer videl, vender bode čutil, da irnate dobro srce; blagoslovil bode vašo radodarno ročičo; a tudi vaše dobro delo ne bode skrito ostalo, zapisano bode v zlato knjigo vaših dobrih del in vesel bode gledal doli na vas, vaš dobri Oče, ki je gori v svetlih nebesih.------------- Janko Barle -