MATERE, LJUBICE, ŽENE
IVO   BRNČIČ
Veri.
Matere, ljubice, žene,
ne pozabite na nas,
ko nas železni ukaz
smrti v naročje požene.
Usmiljenja trpke omame ne prosimo vas ne solza; saj težje od vsega gorja bo breme ljubezni nam same.
Za brašno na pot nam samo darujte tih, topel poljub, da nas ne premaga obup, ko pride poslednje slovo.
In ko nas ne bo več nazaj, ne kličite nas v spomin iz mrzlih zagrobnih temin in nas ne rotite tedaj,
naj zemljo nad sabo razgrnemo in naj se — mrtvaške prikazni, oskrunjeni, strašni, nakazni — k vam živim na svet spet povrnemo.
Ljubite nas lepe in mlade, kot živi nekoč smo bili; a k nam ne hodite v gosti čez smrti brezdanje prepade.
Ne kratite mrtvim miru, ne iščite zase bolesti. Saj bomo ostali vam zvesti, čeprav bomo brez glasu
in brez bolečine ležali
— nič več ljudje, le še snov —
in v nemi samoti grobov
s prstjo bomo eno postali.
A ko se razkolje nebo in ko iz človeške krvi nov dan se nekoč zazori nad žalostno, črno zemljo,
takrat šele vse nasmejane, matere, ljubice, žene, obiščite nas sred zelene, dehteče, cvetoče poljane.
Takrat nas zbudite iz sna, takrat nam,  mrličem, povejte: Vstanite zdaj, ljubi, in glejte — postali ste seme sveta.
P RIJ A TELJEM
JERN LEDINA
Zdaj vas še vidim, prijatelji moji! Naša beseda še ni zvok prazen, toda vsak dan nas razbija narazen, nekoč bo vsak zase omahnil v mrak.
Kje so zdaj polja, kje so gozdovi! Večno bi ljubil te njive zoreče, ko plodnosti slast nad žitom  trepeče in  najtišjim željam zastane korak.
Čas nam je žito vseh sanj omlatil. Nekdaj smo vedeli: zrno je zdravo če je z nasada na daleč zletelo. Pogumno smo rekli, kali bo pognalo, ko ga bo sonce po dežju pregreh.
Rasti — živeti, to je bil smisel, ko je vse v nas prezaupno čakalo, kdaj bo življenje nam dalo roko. Zdaj je vse prazno. Sence mladosti so utonile v noč težko med nami. Ob grobovih vseh sanj ostali smo sami: kdo  bo prvi nase položil roko?