27
videti je, da naivnost našega (slovenskega) obnašanja ne pozna meja.  Za bregom imamo veličastno plejado pobud in načrtov, ki na kampanjsko udarniški osnovi ustvarjajo odrešilna obzorja slovenskemu gospodarstvu,' vseeno je, kje začnemo: pri kmetijstvu ali pri posegih v pokrajino. Upira se nam naštevati posamezne genialne prebliske, ker moramo iste stvari ponavljati v rednih časovnih zaporedjih.  Zadnji kresnici je ime HE Kobarid.  Njen značaj se ne loči veliko od številnega sorodstva, kjer se gnete-jo recimo; HE Bohinj pa gruzinsko kulaške anestezije na podeželju, znanstveno podkovan načrt za poseko gozdov na Sorskem polju ali enako obarvana preusmeritev našega sadjarstva in vinogradništva v intenzivno pridelovanje malin in črnega ribeza.
Za spoznavanje stališč zagovornikov in nasprotnikov HE Kobarid je zadnje čase poskrbelo dnevno časopisje.  7^to ne kanimo prepisovati demagoških izbruhov, pač pa nas tišči potreba nekoliko razgaliti intimno ogrinjalo, pod katerim vedri splošna pasivnost pri obravnavanju nerazvitih predelov v takozvani razviti Sloveniji. Hvaležni smo vsem, ki se tako nesebično borijo za zaostale in zapostavljene kraje na Primorskem in še posebej v Zg.  Posočju; naj bodo to ožgani trebuščki na piranski plaži ali mozoljasti snobi v ljubljanskih kavarnah. Smola je v tem, da naletimo na nenavadno obnašanje tam, kjer pričakujemo resen pristop k reševanju problemov. Takšno obnašanje se je nedavno manifestiralo na javnih političnih akcijah primorskih poslancev in županov. V zvezi s tem omenimo kritiko Marjana Debelaka v Delu 13. III.  71 pod naslovom; Resnica o HE Kobarid. Avtor primerja dva projekta za Zgor.  Posočje; ATC Bovec (alpski turistični center) in HE Kobarid oz.  HE Trnovo. Pri tem ga vznemirja dejstvo, da za podporo načrtu .'\TC Bovec ni bilo nikakršnega politične pritiska, kar 80 na drugi strani predstavljala široko zasnovana javna zborovanja v korist HE Kobarid.
RECIMO BOBU BOB (polemiki o HE Kobarid na rob)
janez bizjak
28
Debelakove tnlsH naj dopolnimo: Množičnih sklicev za ATC Bovec res nI bilo. Še manj pa smo slišali, da bi se poslanci kakšnega področja zbirali na javnih tribunah, zahtevali jasne, hitre ter učinkovite ukrepe za zaščito, denimo, naših hribovskih kmetij, terjali sredstva in drugačno politiko za rojstvo kmečkega turizma, ali da bi zastavili svoj glas, ne pa kričečega očitka,  za zajezitev praznjenja domačij na pasivnih predelih. Posebno primorski poslanci bi smeli biti zelo glasni v svoji humani vnemi. Priznamo, da je takšno poslanstvo bolj naporno, manj hvaležno. Lažje je določiti krivca za dolgoletne zablode in lastna stranpota. Tudi v primeru HE Kobarid so nasprotniki gradnje čez noč postali hvaležna tarča očitkov za nerazveseljlvo stanje v Zg. Posočju.
Tovariši poslanci, občinski predsedniki In drugi javni delavci, ki ste na zborih volivcev glasno kritizirali takozvane krajinske fanatike, dovolite skromno pripombo: Očitki zagovornikom varstva narave, spomeniškemu varstvu,  načrtovalcem svežih ekonomskih pobud in drugim, češ da od obljub in lepih načrtov niso storili nobenega koraka naprej, po našem privatnem mnenju ni poslan na pravi naslov. Ustanovam, ki se zaradi slabo urejenih gmotnih razmer same borijo z osnovnimi eksistenčnimi vprašanji, očitati, da ne najdejo sredstev za realizacijo svojih predlogov, je pravtako primerno, kot oblatiti zdravnika, če bolniku ne more dati še denarja za predpisane recepte. Se vam v samotnih urah, tovariši, nikoli ne zazdi, da bi utegnil biti pravilni naslov nekje na najvišjem omizju,  na katerem se ob zadetku vsakega leta rodijo dolgoročni gospodarski ukrepi in kjer se reže republiški kruh? Omenili smo le en naslov; na jeziku Imamo še drugega, doslej ga nI bilo olikano ponavljati, tistega namreč tam spodaj ob sotočju dveh širokih vod.
29
Zato je napad, ki sloni na plazu obtožb na račun finančno onemogočenih načrtov (konkretno ATC Bovec),  trenutno dovolj prepričljiv, da zapira oči prizadetim občanom. Očitki postajajo že banalno ceneni, v dani situaciji pa tako učinkoviti, da jim nasedajo celo odborniki in člani turističnih društev, čeprav so še včeraj zagovarjali drugačno mnenje.  Za krono svojih prizadevanj so zagovorniki gradnje flE Kobarid odkrili čudežno formulo v svojem zagonu: Nočemo biti rezervat za nikogar! Mnogo pretresljive resnice in obupa je skritega v tem stavku, ob katerem bi se morala zganiti širša javnost, predvsem pa odgovorni in odločujoči možje, ki upravljajo s skupnim denarjem. Ker temu ni tako.  Soške elektrarne ter vsa mobilizacija javnega mnenja na Tolminskem z naslado mečejo ta citat kot bogato kost že tolikokrat Izigra-nemu in razočaranemu prebivalstvu Zg. Posočja.  Žalostno je, da so se temu pridružili tudi nekateri ugledni posamezniki,  za katere smo prepričani, da znajo gledati mnogo dlje, kot pa sežejo skriti nameni načrtovalcev elektrogospodarstva v Posočju.
Razumljivo je hotenje podjetja Soške elektrarne, da .z novimi objekti poveča svojo proizvodnjo. Smola tega kolektiva je v tem, da zaradi teh upravičenih zahtev drega v zelo ra zbolelo rano, ki ne bo zaoeljena z večjim številom kw ur. Bistvo problema nI večja kapaciteta neke elektrarne, k;ir bi nedvomno ugodno vplivalo na okoliško industrijo, pač pa tiči jedro nasprotij v soočenju dveh različnih pogledov naprej, dveh gospodarskih in prostorskih planiranj, dveh široko zasnovanih rešitev, ki se medsebojno Izključujeta.  Značaj prve je Izrazito kampanjski, pogojen v današnjem živčnem beganju za trenutnimi koristmi, druga nosi večjo prostorsko in časovno širino, naslanjajoč se na izkušnje drugod po svetu. Karte v rokah zagovornikov HE Kobarid so toliko močnejše, ker zadnja rešitev zaradi naglušnostl onih, ki delijo denar,  še ni prinesla nič otipljivega.
30
če si vsak dan dopovedujemo, kako bomo v prihodnje vedno bolj potrebovali predele, kamor bomo hodili zdravit svoje počutje iz vedno bolj za-smrajenih, zaprašenih, motoriziranih, avtomatiziranih, filtrlranlh in zabetoniranih naselij, potem ne razumemo dejstva, da moramo vsakih nekaj let povzdigniti svoj glas za zaščito tekšnih neindustrljskih otokov. Ker smo menda za Zg. Posočje prepričani, da je intenzivna turistična izgradnja najbolj donosen izhod, potem je za to prepričanje treba odriniti še kak dinar. Samo prazne mamje o turistični renesansi ne bodo rešile problema zaostalih območij. Preveč naivno je to! Dvakrat naivno pa je mišljenje, da bo Zg. Posočje gospodarsko rešila HE Kobarid, da bo dvajset novih delovnih mest spet napolnilo izpraznjene domove. Menda občinski možje ne mislijo, da bodo strokovnjaki, ki pritiskajo na gumbe v avtomatizirani elektrarni, kar v bele halje preoblečeni domačini, ki jih avtobus z Bovškega vozi čez Predil v rabeljskl rudnik?
Domačije se praznijo, ker so življenjski pogoji preslabi.  Zato si ne mečimo peska v oči s šablonsklm filozofiranjem o begu v mesta kot splošnem razvojnem pojavu našega časa.  Zgornje Posočje potrebuje takšno elektrarno, ki bo nudila dober zaslužek tudi natakarjem, hotelirjem in
31
lastnikom kmečkih penzlonov,  sobaricam ali maserkam v zdravilišču, smučarskim učiteljem in gorskim vodnikom, izdelovalcem pip ter prodajalcem ovčjih kož, sirarjem na obnovljenih planšarijah in mehanikom v servisih, krčmarjem ter kočijažemi... itn.
Ker HE Kobarid ne zmore takšnega obsega, ker objekt po svoji funkciji ne more predstavljati novega pokrajinskega okrasa in ker je pogoj za rentabilnost kobariške elektrarne postavitev 11. faze, to je HE Trnovo (s potopitvijo dela bovške kotline), upravičeno dvomimo v obljube in zagotovila, ki jih radodarno trosijo avtorji HE Kobarid. Po drugi strani pa nerazvitost v Zg. Posočju ne bo odpravljena le s preprečitvijo gradnje elektramej   tudi Je ne bo odpravila kakšna miloščina v obliki nove ceste do Skednja po(i Kaninom.
Pasivnih krajev po svetu ne rešujejo dobrodelne prireditve v korist revnih, ampak znižani ali odpravljeni davki, javna dela, predvsem pa težka investicije. Vsak razumnik ve za to. Torej ?