U "SLaJ) J. «©¿bili Ust m š©I® ii --—:---- Izhaja 1. in 15. dan vsakega mesca, in velja za celo leto v tiskarnici in po pošti 2 gld. 50 kr., za pol leta 1 gl. 30 kr. nov. dn. TeČaj II. V Ljubljani 15. decembra 1862. Jjfst 24. Podoba dobre šole. Kadi ogledujemo in občudujemo lepe podobe. Zaioraj mislim, tla bodera dragim bravcom in sobratom vstregel, če jim pokažem lepo, prijetno podobo — podobo dobre šole. Slikal pa bodem le z besedo, in mislim, da bodo častiti bravci tudi s tako podobo zadovoljni. Znamnja dobre šole razdelujem v znotranje in zunanje. Znotranje, ki so jedro, in ki morajo iz učenikovega serea priti, so: vera, ljubezen, marljivost, jasnost ali dobra * volja, mir in pokornost. Vera mora v učenikovem sercu vkoreninjena biti; in kakor solnčni žarki večkrat goste oblake prederejo, zemljo ogrevajo in rodovitno store, tako se bo tudi učenikova pobožnost pri njegovem nauku in vsakem djanjn prikazala, nepopačene o-troške serca ogrevala, se v njih vkoreninila, in bo za to in večno življenje dober sad donašala. Pri molitvi in petju sv. pesem naj se učenik pobožno obnaša, in kmali se bo ta čednost tudi otročjih sere polastila. Z vsakim naukom se more tudi kaj bogoljubnega združiti. Tukaj sicer ni prostora, da bi obširno dokazoval, kako se more to zgoditi; pa popolnoma te važne reči vendar ne morem preskočiti. — Pri beril ni h vajah more učenik svoje učence učiti božjo vsemogočnost, neškončno modrost in dobroto občudovali, ¡stvarnika hvaliti in častiti, — ubogim in sirotam usmiljenje skazovati, i. t. d. — Za lepo-pisne vaje naj se rabijo stavki pobožnega zapopadka. Tudi pri začetku, kadar učenci še le posamezne besede pišejo, se lahko tako ravna, če jim učenik, post. imena svetnikov predpiše, njih življenje razklada in «čenče spodbuja, take izglede posnemati. Kolikorkrat učenec potem tako ime zapiše, se spominja dotične povesti in nauka, in bogoljubnost čedalje bolj in bolj njegovo serce napolnuje. Pri številjenju naj se učencom na serce polaga poštenost, pravednost in varčnost; goljufija pa naj se jim graja i. t. d. Na omenjeno vižo se da z vsakim naukom kaj pobožnega združiti, kar učitelj ne sme nikakor v nemar puščati. Brez pobož-nosti ni modrosti, ni prave sreče. Posebno pa mora nedeljske učence varovati vsakega brezdna; kaže naj jim pravi pot, pa tudi naj jim razlaga strašne nasledke pregreh (p. pijančevanja, iger, tatvine i. t. d.). Učenik sam pa naj bo marljiv kristijan, in nikar hinavec. Otročiči kmali spoznajo in čutijo, ali biva v učenikovem sercu resnica ali hinavščina in svetohlinost. Zalo bodi učenik v resnici pobožen, in lahko se bo potem ta čednost tudi nedolžnih otroških sere poprijela. Bogoljubno serce uče-nikovo in pobožne serca učeneov so podlaga dobre šole, iz koje izrašča še mnogo drugih imenitnih lastnost. Tako pervič ljubezen, ktera mora tudi priti iz učenikovega serca. Učenik mora ljubiti Boga, svoj poklic in svoje učence. Svoje učence ljubi, ako se ž njimi vedno prijazno obnaša kakor oče (tako tudi kadar kaznuje). Ako učenik ljubi svoje učence, tudi učenci njega ljubijo; radi hodijo v šolo, in mu s pridnostjo njegovo ljubezen povračujejo. — Ta ljubezen se preseli s časom tudi v druge družbe in občine. Vzajemna ljubezen je drugo znamnje dobre šole. Če je v šoli vzajemna ljubezen, se ji gotovo pridruži tudi tretja lastnost, namreč marljivost. Učenik, ki ljubi svoj poklic in svoje učence, je gotovo tudi marljiv, t. j. on pridno dela na svojem polju. Vsaki dan pride pripravljen v šolo, in ima gradivo za celi dan že osnovano in vredjeno. Oe učenik marljivo podučuje, se tudi učenci marljivo uče; če pa učenik opravlja svojo službo leno, po hlapčevsko in vedno po enem kopitu, se polasti tudi učeneov lenoba in dolgi čas. Umni in marljivi učenik je podoben prijetnemu, spomladanskemu solncu, ki sneg raztali, da se zemlja ozeleni in mile rožice razcveto; nemarljivi učenik pa je kakor merzli, jesenski sever, ki zale rožice po-parja in slano napravlja. l)a pa marljivost ne omerzne, jo mora dobra volja pod- pirati. Tje, kjer je jasnost, t. j. dobra volja, vsakdo rad zahaja, toliko bolj pa mladost, ki so ji še neznane posvetne skerbi in nadloge, ki se ji iz oči'in obraza le dobra volja smehlja. Zatoraj mora tudi učenik z jasnim očesom in vedrim obrazom učiti, in učenci ga radi poslušajo in mu jasno odgovarjajo. Učenci so že dobre volje, če vidijo, da je učenik z njihovimi odgovori zadovoljen, da jih za to prijazno pogleduje, in ni treba (tudi ni spodobno), da bi v šoli burke vganjal. Razun imenovanih lastnost tirjamo od dobre šole še mir. To lastnost morajo imeti učenik in učenci. Učenik mora pri vsakem primerljeju miren biti; t. j. on se zavoljo kakega pregreška ne sme koj togotiti, temuč mora vse premišljeno in mirno opravljati. Škodljiva je čezmerna ojstrost, pa tudi nezmerno pohvaljevanje. Zatoraj naj bo učitelj miren, naj dela vse premišljeno, in mnogim neprijetnostim se bode odtegnil. Pokojni' pa morajo biti učenci. V dobri šoli ni hruša in šepeta, ker učenik in učenci svoj namen marljivo zasledujejo. Kjer je nepokoj, ne more biti pazljivosti, in nauk pada med ternje in ne donaša sadu. Poslednje znotranje znamnje dobre šole je še pokornost. Vsaki človek, v kterem koli stanu, mora poznati pokornost. Brez pokorščine razpadejo družbe in cele deržave, zgine red in kerščanska ljubezen. Vsi moramo biti pokorni božjim in posvetnim postavam, in nepokornost napravi človeku reve in težave, ga stori časno, pogosto pa tudi večno nesrečnega. Zatoraj se mora mladina te čednosti že zgodaj privaditi. Kjer je pokornost, tam so pa tudi zapovedi. Tudi učenik zapoveduje; zapovedovati pa mora umno in pazno, in učenci morajo take zapovede hitro in na tanko dopolnovati. Pokornost je poglavitni šolski pogoj. Govorili bodemo morebiti še drugokrat in obširnejše od tih lastnost. Šola, kjer prebiva pobožnost, ljubezen, marljivost, dobra volja, mir in pokornost, je prava, je dobra šola, in kdor pride vanjo, je rad notri, kajti ta slika mu dobro dopade. In če so s temi znotranjimi znamnji tudi združeni zunanji, se šola gotovo vsakemu drago prikupi. Zunanje znamnja pa so: snaž-nost, prostor, svitloba, — potem razne podobe in šolska oprava. — Sklenem pa svoje besede s preserčno željo: „Naj bi se ta podoba v vsaki šoli nahajala!" Ferd. Vigele. Podučevanje v ljudski šoli naj bo v kerščanskem duhu. (Konec.) Otrok postaja čedalje brihtnejši; začne to ali uno premišljevati. Tukaj je pa zopet priložnost, da se dalje versko -nravno izobražuje; oblika, berilna tvarina in pismene naloge v to pripomorejo. Kaj po oblikah v branji in pisanji se morejo učenci versko - nravno izobraževati? In vendar je tako. — Oblika gleda na lepoto; edino lepo pa je, kar je dobro in resnično, to pa je v žlabti z nravo in vero. Namen oblike pa je, da se otroci napeljujejo, da občutijo, kaj je lepo; in tako da-Iječ naj se otroci v ljudski šoli pripeljejo, da bodo namreč mogli lepo občutiti in se nad takim veseliti. Ako je učenik jezikoslovja z učenci sem le prišel, potem lahko rabi berilne oblike, da zbuja v njih verske občutke, ker vse lepo, pa tudi vse resnično, ako vse prav obravnuje, pripelje človeka do uzora vse lepote, vse dobrote in resničnosti — do Boga. Razkladal bo učenik v ta namen otrokom lepoto katoliškega bogočastja. Je li to vredno truda? Kaj se mar s tim premalo doseže? Mislimo, da se doseže veliko, kar zadeva nauk, pa tudi versko prepričanje. Veliko je cerkvenih pesem, ki so gotovo toliko vredne, kakor drugi klasični izdelki; v srednjih šolah bi jih mogel u-čenik ravno tako rabiti, kakor une. Kako lepe, visoke, kako bogate priličnih obrazev in naj lepših podob so slovesne berila katoliške cerkve! In ker so v teh kakor v unih liturgijskih oblikah katoliške verske in djanske resnice tako častitljivo in spodbudno izrazene in pripodobljene, spozna se lahko, da bi se po njih kerščanski duh zelo razširjal, če bi jih prav umeli rabiti. Sveta povestnica ima za nektere oblike spisja in za branje veliko lepe in prav primerne tvarine. Prilike, podobe, krepki izreki, naj imenitniše vodila za življenje, ki so večkrat tako lepo povedane, da se lepše ne dajo izreči, in drugi neprecenljivi literarni zakladi hranjeni v sv. pismu, morejo se s toliko večjim pridom obračati v versko nravno izobraženje, ker se pri branju otroci soznanijo s sv. pismom, virom vsega božjega razodenja. Za versko-nravno izobraženje je to gotovo silno važno. Nektere berila imajo tudi zares veliko beriinih vaj vzetih iz sv. pisma in bukev cerkvenih očetov. Pri učeniku je tedaj, da takšne berila ume pri podučevanju porabili; poprej naj pa take sostavke v originalu bere, da jih bo temeljito razumel, ter učencoin ložeje razkladal. Menda ni treba bolj na tanko dokazovati, koliko se za vterjenje verskega spoznanja storiti more, če se vaje za branje in spisovanje prav izbirajo. S tiin pa nočemo reči, da bi uče-nik v vsaki reči in povsod priložnost lovil, ter bral in pripovedoval kaj od vere; s tim bi ne dosegel svojega namena, in podučevanje bi se v drugih rečeh motilo. Pameten učenik in skušen pedagog ve, da ni vse vsaki čas in na vsakem kraju dobro. Lahko pa se pri jezikoslovnem poduku posluži takih misli in oblik, besedi in izrek, podob in izrazov, — lahko branje in spisovanje tako vravnuje, da občutljivo serce pri mladini ne ostane prazno; ni zadosti namreč, da bi učenci lepoto spisa spoznali in čutili, zapopadek njegov pa v nemar puščali; poglavitna reč je namreč to, ali lepe oblike služijo veri in nravi. Slabi, brezverski spisi v gladki besedi bi se smeli primeriti gnjilim in okužnim jabelkom v pozlačeni posodi. Skušnja uči, da se mladost za vse da vneti, kar se ji v lepi obliki poda, naj bo že reč pri tem vsakdanja umazana, ali še celo vero zaničujoča. Ako bi se mladost vadila pred vsem zapopadek pre-sojevati, kmali bi se ji gnjusilo nad mehkužnimi mesenimi spisi. Ako pa učenik hvali le lepoto spisja, zapopadek pa v nemar pušča, pospešuje škodljivo lepoznanstvo, ne pa kerščansko izobraženje. Iz tega tedaj vsak lahko spozna, da se more pri jezikoslovnem poduku mladost kerščansko izobraževati; iz tega kratkega bo pa tudi vsak lahko pot najdel, po kteri mora hoditi, da doseže svoj namen. Veljajo pa tukaj aposteljnove besede: „Za otroke je mleko, za odraščene pa močnejša hrana". K drugi versti učnih naukov smo šteli veroznanstvo kot učni nauk in zgodovino ter vednost ji pomagajočo, zemljopisje. Kar zadeva vero kot učni nauk, določen ji je namen, da so-znani učence s verskimi in nravnimi resnicami po nauku sv. katoliške cerkve. Veroznanstvo je učni nauk za kateheta. Kako naj učenik kerščanski nauk v ljudskih šolah ponavlja, od tega ne bomo tukaj govorili, postava to določi. Zgodovina se uči zistematično še le v višjih realkah. Ker pa zgodovina pripoveduje, kar se je zgodilo, uči se tedaj v ljudski šoli, se ve da, brez zistema, pervi nauk se stavi na historično podlago, in je v podlago zgodovinski veri, ki je za versko nravno napredovanje tako imenitna in važna. Učenik, ki zgodovino tako pred-naša, da učenci iz nje spoznajo višje vladarstvo božje, doseže svoj namen t. j. učence versko izobražuje in serca njih pripravlja za razodeto vero, ki ima naj večjo veljavo, ker pride od Boga. Neobhodno pa je potrebno, da se vera tako vterju-juje in pomnožuje, sicer ne zraste ljudstvo verno in v resnici katoliško; priča tega nam je vsakdanje življenje, pa tudi zgodovina. Kaj si mar nejevera pa lažnjiv protestantizem ne prizadeva zgodovino kaziti in preobračati? Od katoliških učeni-kov se tedaj po pravici tirja, da zgodovinsko polje obdeljujejo po katoliško, da posebno povzdiguje tiste členke, pri kterih pridobiva otroško serce za vero in nravo , in jih tedaj v resnici izobražuje. Takih členkov pa najde učenik v sveti povestnici pa tudi v vsaki drugi po katoliški pisani učni knjigi. Kmali najde celo strimbo čudnih homatij; viditi je, da bo vse, kar je dobrega, iz sveta zginilo; kmali pa se vendar resnica povzdigne in veselo zmaga, ker vsevedni, vsemogočni, neskončno modri in pravični Bog svet vlada. Najde pa zopet blago dušo, ki vkljub vsem zopernostim in preganjanju zvesta ostane katoliški veri, ktere ne premaga ne obrekovanje, ne zaničevanje, ne preganjanje , pa tudi ne muke; zvesto se derži Boga in svete vere, ker unkraj groba jo čaka veselje, ki se ne da primeriti s terpljenjem tega časa. Tamkaj najde ljudstvo ali deržavo, ki je dospela do verske svoje moči in slave. Kakor hitro je pa pri njemu pešati začela nrava, hiralo je tudi blagostanje, ker zgineval je zmed ljudstva verski duh; ljudstvo mora odstopiti, deržava pa se drugi der-žavi umakniti, ker pravični Bog svetove vlada. Že učeniki ajdovskih Grekov in Rimljanov so govorili od maščevavne osode; kolikor več pa zamore katoliški učenik otroke opomniti, sicer ne na slepo osodo, temuč na vse vladajočo božjo pravico in tako otrokom v zgodovini pojasnovati besede sv. pisma, ki pravijo: „Še vrabelj ne pade s strehe brez volje nebeškega očeta". Pokazati mora otrokom, da med tem, ko se na svetu vse preminja, se le prava cerkev nikdar ne premakne, ker postavljena je na skalo, in Gospod je obljubil pri nji ostati vse dni do konca sveta. Ako tedaj učenik vzroka zgodovinskih dogodb le v božji previdnosti iše, ako mu je Kristus sredotočje vse človeške zgodovine, očitno je, da veliko stori za versko nravno izobraženje učencov. In tako naj dela učenik po šolali, ker od tod se razširja omika med ljudstvo; da je to tudi njegova dolžnost, izvira iz tega, ker je ud katoliške cerkve, ker služi v katoliški deržavi, ki ga plačuje. V šoli naj se tedaj o cerkvenih napravah nikar ne modruje; nauki in naredbe njene naj se nikar ne napadajo, cerkvene osebe pa ne grajajo, nekatoliške vere in naprave naj se nikar ne hvalizujejo, pa tudi brez ljubezni ne presojujejo, — ker vse to ne spada med nauke za mladost, še manj pa za otroke po ljudskih šolah. — Pašni k. Koliko so ljudske šole vredne? Prav res je, da so bili in da so še sedaj takšni ljudje, ki od ljudskih šol preveč pričakujejo, nadjajoči se, da one zamorejo nravski položaj prenare-dili. Res je pa tudi, da je še več ljudi, ki od ljudskih šol ničesa ne pričakujejo , tedaj od njih nič nočejo vediti. Oboji predalječ gredo; poslednje pa je na ravnost škodljivo in po-gubljivo. Kjer duhovska in deželska gosposke za šole zares toliko skerbe, kakor da bi bil pri njih blagor sveta, veliko dobrega za ljudsko blagostanje prihaja iz šol. Kjer pa soseske, duhov-ski in deželski predniki imajo šole za zavode, ktere jim je nev-zgoda časov prinesla, tedaj jim v deržavi ali soseski komaj kakšen kotiček privošijo, čuditi se potem ne moremo, ako uče-uiki in učilnice ne opravijo toliko za ljudsko izobraženje, kolikor se je od njih pričakovalo. Nevzgoda časov ni spravila šol na noge, temveč izrastla je šola iz tistega goršičnega zerna, ki je zrastlo v velikansko drevo, da ptice spod neba in ubogi ljudstva pod njim prebivajo ter se vesele njegovega krila. (Kellners Aforismen.) — k. 0 vprašanjih pri letošnjem konz. spraševanju. (Konec.) Kjer so pa otroci dobro izurjeni v takih in enakih rajt-bali, koristno je, da se jim pokažejo različne razmere števil-stva, ker se dostikrat naloga po razmerah ložeje in hitreje reši, in se tudi pri tem učijo otroci mnogoterih načinov rajtbe izdelovati. To naj se pa tako ob kratkem, prosto in očitno godi, kar je le moč. Post.: a) Ako 2 vati. dvakrat toliko gold. veljata, mora veljati 6 vati. dvakrat toliko gold. t. j. 12 gold. 6) Ako ima 40 visoka palica 6" dolgo t. j. 1 % krat daljšo senco, moglo bi tudi 10° visoko drevo imeti i'/j krat daljo senco, namreč 15°. e) Ce ima 311 visok steber 4° dolgo senco, mora biti v ravno tisti primeri tudi drevesna senca z drevesom; steber je za 3/4 krat manji kot njegova senca, tedaj mora biti tudi drevo 3/4 krat manji od njegove sence (10")? 'o je ravno 3% ali 7%°. rt 12 v n rt rt rt rt osmo v n U rt rt rt rt n n deveto ji rt 16 n n rt rt rt n deseto n rt 18 n r> v rt rt » enajsto n n 20 n rt rt n rt ti dvanajsto rt n 22 » n n n n 132 ovac. Po tem takem pride 132 ovac več v poslednjih 11. čedah, kakor jih je v 12. čedah brez teh 132. Česetedaj 132 ovac od 1008odloči, in ostanek od 876 v 12 delov razdeli, jih pride na vsako čedo po 73; se ve da to število moratudiza pervo čedo veljati. Ker mora, kakor sem že popred omenil, vsaka naslednja če-da po 2 ovci več imeti, tako mora ovčar svojih 1008 ovac tako le razdeliti, in sicer: ▼ 1. čedo jih pride 73 T} 2. n vt n 75 rt 3. n n n 77 » 4. n rt n 79 B 6. r> rt n 81 n 6. 7) rt rt 83 rt 7. rt n n 85 rt 8. •n n n 87 n 9. i) n n 89 » 10. JJ » n 91 rt 11. » n rt 93 n 13. » n » 95 1008. J. Danski. Stoti t Pervi pastir. Povejte prijatli , Kak čudo je to, Po noči, pa sije Nam solnce svitlo ? Drugi pastir. In čujte, tud' petje Od deleč verši; Kdo vendar tak poje , Tam gor' ni ljudi ? Tretji pastir. Oj čudna prikazen! Z višav gre nekdo! Bojim se , bežimo , Prečudno je to! Vsi trije. Oj čuda velike Nocoj se gode; Pa vendar veselo Nam tolče serce! Angel. Razlegaj se slava V višavi Bogu ! Napolnjena zemlja Ti bodi miru ! (I © [*. Nocoj oznanujem Zveličani čas , Mesija je rojen, Stanuje pri vas ! Naj slavo pojejo Bogu vse reči! Srečnejše na svetu Ni bilo noči! Pastirji. Oj hvala nezmerna Gospodu ves čas! Češenje neskončno Naj gre mu od nas ! O Betlehem srečni Raduj se tud' ti! Iz tebe rodovom Vsem zarja svitli! In štalica borna Ti sveta si zdaj, Si tempelj bogati , In radostni raj. Oj s čim bi vernili Gospodu vse to? Tje k njemu hitimo Z zahvalo lepó ! P. @ ti © © I Skrivnosti polna bežijoča stvar, Vsem upanja, skerbi dovolj prinaša. Posvetni strasti ne molči nikdar; Življenje krati, tudi smert odlaša. © t m i © te Vbeži na zemlji ji, ne travica , Od bitja vsakega en del podere. Bo dalje se pisala letnica, Da nam življenja saj le ne pobere. A. Stamcar. i © 1 t G 8. Iz Tersta. Tukajšni prečastiti škofijski konzistorij je pod št. 117 vsem šolskim prednikom in učiteljem zaukazal, da naj se v teržaški okolici v slovenskih šolah nemščina ne uči. Ako pa kteri starši žele, da bi se njih otroci tudi neoiščine učili, je učiteljem dovoljeno, da uče take otroke v posebnih šolah. — Ta modra naprava je sploh veselo sprejeta. Iz logaške planine. Presvitli cesar so prečastitega gospoda Andreja Pečar-ja, verhniškega dekana, izvolili za častnega ko-rarja ljubljanskega stoljnega kapiteljna, potem ko so jih pred nekaj leti poslavili z zlatim križem svojega Franc - Jožefovega reda za zasluge. Ne spodobi se, da bi tukaj popisovali njih premnoge zasluge za cerkev, šolo, deržavo in dom; samo to naj mi bo pripuščeno, da izrečem priserčno vošilo: Bog nam jih obvari še mnogo, mnogo let! Iz ižanskega grada. Ljubi „Tovarš"! Preden letos še zadnjikrat k meni prideš, naj Te serčno zahvalim za vse lepe ino drage poduke, ki si jih nam letos donašal! Zvest in vesel si potoval celo leto po dvakrat na mesec v bližnje in daljne kraje, ter vsem svojim bravcom in prijatlom donašal drage bisere, ktere si pridno nabiral v svojo torbico. Leto bo kmali zginilo v neskončno morje prečudne večnosti. Ali poduki Tvoji nam bodo ostali kot dragi in nezgubljivi zaklad, iz kterega bomo kakor zdaj, tudi pozneje še zmiraj zajemali veliko dobrega in lepega. Obljubuješ nam tudi za prihodnje leto ravno toliko, in še več. Bog Ti tedaj poverili, kar mi nikdar ne bomo mogli, in Te ohrani učiteljskemu stanu tako zvestega in marljivega, kakor si do zdaj bil. Bog Ti pridobi še veliko novih bratev in prijatlov, ki Te tlo zdaj znabili še poznali niso. To je moje serčno vošilo za prihodnje novo leto. — Vem, da jih je veliko, ki Te zasmehujejo ino neusmiljeno obrekujejo; ali ne oziraj se po tacih, ter zdihni le: „Bog jim daj pravi um in zdravo pamet!" — Končaje Ti, predragi, z vsemi, ki so mojih misel, živo zakličem : Slava! — in Slava vsem, ki Te zvesto podpirajo! — 4. Dr. Slavoljub. Iz Ljubljane. 1. t. m. je po dolgem bolehanji umeri gosp. Janez Zor in, pervi učenik v tukajšni mestni glavni šoli, in 3. t. m. smo ga pokopali kakor se spodobi učeniku. H pogrebu ste ga spremile, slavna c. k. realka in Sentjakopska glavna šola s svojimi učeniki. Verli pevci tukajšne višje gimnazije so rajnkega in sploh učiteljski stan s tim počastili, da so pri pogrebu zapeli tri mile slovenske pesmice: pri odhodu, v cerkvi in na grobu. Rajni je služil od 33. okt. 1848. 1. do okt. 1855. 1. v tukajšni c. k. normalki, je učil slovenščino 3 leta v spodnjih realnih razredih in v preparandii in vse druge nauke, nekaj kot namestni, nekaj kot pomočili učenik. Zato „Novice" pravijo: Zakaj svojemu nekdanjemu učeniku tudi normalna šola ni poslednje časti skazala, ne ve — nihče, čudi pa se — vsak". — Od okt. 1855. 1. je rajni služil težavno službo v novi Šentjakopski šoli, in se je neprestano trudil za njeno povzdigo, dokler ni popolnoma opešal. „Tovarš" mu s temi versticami postavi mali spominek, ter ga zaznamova kot svojega verlega podpornika. Bog daj njegovi duši večni pokoj! Iz LJubljane. Novi gosp. M. Vilhar-jev politiški časnik: „Naprej" bo jel izhajati v novem letu, bo izhajal dvakrat na teden na srednji poli, in bo veljal 6 gold. na leto. „Govoril bo" kakor na/.nanja, „o vsem, kar se bode važnega po vsem svetu godilo; skušal bode med svojim narodom širiti potrebno znanje vsake verste; jemal bode lepoznanske sostavke, nauke o vedah in umetnostih,^dona-šal bode naznanila in oglasila i. t. d., denarne kurze in cene domačih pridelkov; tudi hoče oznanjevati važnejše stvari iz tergovinstva; pri vsem svojem delu pak ima namen vedno in posebno ozirati se na svojo slovensko domovino in njene potrebe". — „Tovarš" mu voši le obilno naročnikov; vse drugo se bo samo vravnalo. — — Presvitli cesar so 20. nov. t. I. gosp. dr. Henrika Mi 11 ei s-a za vodja tukajšne gimnazije poterdili. — Več ljubljanskih duhovnov vabi v „Danici" preč. gosp. duhovne in sploh slovenske pisatelje, da bi za 1000 letno obletnico sv. Cirila in Metoda za slovstven spominek, ki ga mislijo izdati, spisovali in pošiljali različne primerne spise, bodi si v prosli besedi ali v pesmih, različnega obsega, verstve-nesra, nravnega, zgodovinskega, jezikoslovnega i. t. d. sploh reči, ki služijo v pojasnjenje in porazumljenje, ki zadevajo verstvo in slovenstvo, življenje in djanje v tem zaslužnih mož, reči, ki merijo na to, da bi bili Slovani v resnici in ljubezni prej en hlev in en pastir. — Spise prejema si. vredništvo „Zgodnje Danice" do !). marca prih. I. Ako se pobožni slov. pisatelji združijo, bo to delce zares krasna in vsem Slovenom koristna spomenica. ^Vabilo^i aa aa^oelio „Bateljskep Tovarn" m priMaje leto 1863. Preden se „Tovarš" za letos poslovi pri svojih častitih bravcih, še enkrat prosi vse svoje mile brate, prijatle in domoljubne Slovence, da bi ga tudi prihodnje leto obilno in blagovoljno sprejemali v svoje hiše in ga lepo podpirali. „Tovarš" bo hvaležnost svojo naj bolj s tem kazal, da si bo vedno bolj prizadeval vse to izverševati, kar zahteva od njega šola in učiteljstvo. Izhajal bo tako in tolikrat, in veljal bo tudi ravno toliko, kakor do zdaj, namreč za celo leto 2 gold. 5© kr., za pol leta 1 gold. 3o kr. Prosimo, da bi se naročniki km ali oglasili, da se bo pošiljanje vredilo. Z Hogom! Vredništvo in založništvo. ¡f « Današnjemu listu je pridjan zavitek in kazalo. Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnik. Natiskar in založnik : Jož. Rudolf Milic.