Angelos Baš
SE - UDK 634.0.37(497.12)
PLAVLJENJE LESA PO SAVINJI
M. Pleteršnik navaja za izraz plaviti soznačnice: plaviti, splaviti oziroma splavariti, pluti,
jadrati in taliti\ za izraz plav soznačnice: plavati oziroma plavanje, splavarjenje lesa in
splav,2 za izraz plaveč soznačnice: splavar, plaveč lesa, plavalec in talilea-^ V zgornji
Savinjski dolini in Zadretju pa je raba omenjenih izrazov povsem enoumna. V okviru
gozdnega gospodarstva se je les v obliki hlodov plavil na žage, potem pa se je v obliki
splavov izvažal v bolj ali manj oddaljene kraje. Takšno je tudi ločevanje v ustreznem
strokovnem slovstvu.
Če so splavi plovila, ki sestojijo iz medsebojno povezanih lesnih sortimentov'* (deblovine,
desk ali tesanega lesa), se pla^ljenje razločuje od splavarjenja po tem, da splav pri njegovi
vožnji usmerjajo ljudje na njem, medtem ko sodelujejo pri plavljenju v ta namen plavci, ki
s kopnega pomagajo plaviti deblovino.^ Splavarjenje pomeni bolj razvito, pa tudi
gospodarnejšo zvrst v prevozu lesa kakor plavljenje.^
Natančneje. Plavljenje temelji na fizičnem pojavu, da je presušen les specifično lažji od
vode in da plava na vodi. Zato so za plavljenje prikladnejše specifično lažje vrste lesa;
najpogosteje se plavi smrekov in jelov les. Plavi se tedaj, ko je največ vode inje mogoče
plaviti kar največ lesa na večje razdalje; praviloma se dogaja to, ko se tali sneg in v
deževnih obdobjih. Prednost plavljenja je ta, da je poceni in zahteva razmeroma malo
človeške delovne sile. Tudi investicije so pri plavljenju razmeroma majhne; poleg tega se
plavijo velike množine lesa v kratkem času.^ Pač pa je nevarno delo plavcev. Če se pri
plavljenju les zagozdi in je treba nakopičeni les, ki onemogoča nadaljevati plavljenje,
spraviti narazen, grozi plavcem nevarnost, da padejo v vodo in da jih stisnejo hlodi, ki se
jim jih je posrečilo sprostiti.^
V slovenskih etnoloških pisanih (tiskanih) pričevanjih o plavljenju in pa v etnološkem in
geografskem slovstvu, namenjenem temu vprašanju, so na splošno zadosti natančno
razločevali plavljenje od splavarjenja. — F.Š. (F. Šerbela) je opisoval zlasti plavljenje
hlodov pred (žagarskimi) strugami ob Savinji^ (edinole za to našo reko in njene pritoke
so v novejši dobi na voljo pisani viri). Največ natisnjenih pričevanj o plavljenju lesa po
Savinji in njenih pritokih je prispeval F. Mišic, ki je nadrobneje opisoval ves potek
plavljenja.''° Iz peresa B. Zemljica izvirajo nekateri odlomki za podobo o tamkajšnjem
plavljenju lesa.'''' Nadalje je plavljenje hlodov po Savinji opisoval in opredeljeval
gospodarsko stran te dejavnosti A. Melik^^^ medtem koje F. Hribernik objavil zgoščeno
1. M. Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar II, Ljubljana 1895, str. 53.
2. M. Pleteršnik, nav. delo, str. 52.
3. Prav tam.
4. E. Neweklowsky, Die Schiffahrt und Flösserei in Räume der oberen Donau I, Linz 1952, str. 541;
R.Be. (R.Benić), Splavarenje, Šumarska enciklopedija II, Zagreb 1963, str. 460.
5. E. IMeweklovusky, nav. delo, str. 542.
6. F. Wondräk, Bemerkungen über den Wassertransport der Hölzer in Oesterreich—Ungarn, Linz
1878, Str. 43; J. Delfs, Die Flösserei im Stromgebiet der Weser, Bremen—Horn 1952. str. 9.
7. A. Ugrenović, Iskorištavanje šuma IV, Zagreb 1935, str. 387 d, 392 d; isti. Eksploatacija šuma,
Zagreb 1957, str. 371, 379 d.
8. A. Ugrenović, Eksploatacija šuma, str. 377 d.
9. F.Š. (F. Šerbela), Med slovenskimi drvarji in splavarji. Ilustrirani Slovenec IV, Ljubljana 1928, str.
156.
10. F. Mišić, V porečju bistre Savinje, Maribor (Celje) 1933, str. 67 d; isti. Pomladanska plav v Gornji
Savinji, Slovenec, Ljubljana 28. 5. 1939, str. 16; isti. Die Wald— und Forstwirtschaft im oberen
Sanngebiet, Marburger Zeitung, Marburg 19. 5. 1942, str. 6.
11. B. Žemljic, Gornjesavinjski splavarji. Planinski vestnik VI (L), Ljubljana 1950, str. 236 d; isti,
Gornjesavinjski splavarji. Kotnikov zbornik, Celje 1956, str. 57 d.
12. A. Melik, Slovenski alpski svet, Ljubljana 1954, str. 68 d, 77. -i
62     Angelos Baš
Skladovnica („kupi") lesa pred plavljenjem. Žaga Rogovilc nad Lučami 1938
označbo plavljenja lesa po Savinji in njenih pritol<ih in pa vrsto zadevnih oblastnih do-
ločil.^ ^ R. Ložar je povzel izvajanja F. ŠerbelaJ"
Navedena dela pomenijo razen del A. Melika in R. Ložarja, ki sodita v slovstvo, vire iz
prve roke o plavljenju lesa po Savinji. Slovstvo je maloštevilno, pa tudi po vsebini ni
obsežno. Vendar zvemo iz njega m.dr. to, da je bilo plavljenje lesa nekoč v navadi po
malone vseh večjih slovenskih rekah, ki tečajo z visokih gora v predgorje in široke
ravnine, izpričano je, da so plavili les po Soči in Savi Bohinjki, po Krki in Ljubljanici idr.
Najdlje se je plavljenje ohranilo po Savinji.''^ V zvezi s tem sodi A. Melik, da se pri
plavljenju hlodi med skalami in čermi tolikanj poškodujejo, da „izgubijo pri tem do 30 %
vrednosti".''^ Omenjeno sodbo je treba sprejeti s pridržkom, saj obstoji o tem vprašanju
tudi drugačna sodba, da znaša namreč izguba včasih tudi nad 10 %.^ ^
Najstarejši vir o plavljenju lesa po Savinji in njenih pritokih je iz I. 1796, ko je beseda o
tamkajšnjem „plavljenju skoraj vsega stavbnega lesa k žagam".''^ To je terminus ante
quem.
13. F. Hribernik, O savinjskem splavarstvu. Kotnikov zbornik, Celje 1956, str. 47, 50 d.
14. R. Ložar, Ljudska obrt in trgovina v Sloveniji, Zgodovinski zbornik, Buenos Aires 1959, str. 119.
15. A. Melik, nav. delo, str. 69.
16. A. Melik, nav. delo, str. 77.
17. A. Ugrenović, Iskorišćavanje šuma, str. 394; isti. Eksploatacija šuma, str. 379 d. — F. Sonnbichier,
Spravljanje in prevoz lesa. Gozdarski vestnik III, Maribor 1940, str. 122, ocenjuje, da izgubi les
,,po slabih drčah ... 20 do 30 odst. od svoje množine".
18. Štajerski deželni arhiv v Gradcu, Göthova zbirka 26/792, Oekonomische Beschreibung der in
Steyer in Zillier Kreissegelegenen Staats Herrschaft Oberburg, 10. 8. 1796.
Plavljenje lesa po Savinji 63
Ugotovljeno je, da se je razmahnilo savinjsko splavarstvo v drugi četrtini 18. stoletja na
Hrvaško in v Slavonijo, in sicer vsaj deloma po vojaških pogodbah ali naročilih. Ta
dejavnost je bila tolikanj donosna, da so dohodki od splavarstva soomogočali kmetom
kritje vseh njihovih dajatev. Možnosti za takšno lesno trgovino so bile ustvarjene z mirom
v Požarevcu 1718.^^ Če vemo, da so se na ozemlju savinjskih splavarjev, se pravi ob
Savinji od Ljubnega do Mozirja in ob Dreti od Bočne do Nazarij, oskrbovali v 19. in 20.
stoletju do 1<onca splavarstva po drugi svetovni vojski z lesom povečini v okolici Luč in
Solčave, so ga morali od tam spravljati do svojih žag. V omenjenih dobah je bilo to
mogoče edinole s plavljenjem. Zato sodimo, da seje plavljenje lesa po Savinji in njenih
pritokih začelo najpozneje v drugi četrtini 18. stoletja. Mogoče pa je postaviti ta začetek
še v starejše obdobje, saj je najstarejši vir o savinjskem splavarstvu iz I. 1478, prav kakor je
sporočeno splavarjenje v zgornji Savinjski dolini in Zadretju v 16. in 17. stoletju, čeprav v
manjšem obsegu kakor v 18. stoletju.
Iz 19. stoletja izvirajo o plavljenju po Savinji in njenih pritokih naslednja pričevanja. —
L. 1802 beremo o „plavljenju hlodov na žage pri zadostni množini vode".?^ Iz 40. let 19.
stoletja je za območje Mozirja sporočeno, da živijo tam številni ljudje tudi od „plavljenja
hlodov na žage".^^ Nadrobnejši je zapis Ferda Kočevarja iz I. 1854: „Od bolj gornih
krajev debla posamno do Ljubnega plavijo." In: „Sred zime bosi po Savini gazijo in
plavijo les, ki se semtertje v brege zapikuje, in nič jim ne škoduje vse to."^-' Od slednje
označbe se v 80. letih razločuje tale: „Revmatizem, katarji in pljučnice so zelo v navadi
posebej med plavci in splavarji, ki se pogosto izpostavljajo prehladom."2'*
Iz let pred prvo svetovno vojsko je poročilo o sporu med lesnimi, ponajveč kmečkimi
trgovci, ki so plavili les, in graščino v Nazarjah, tj. ljubljansko škofijo. Iz tega vira je
razvidno, da so lesni trgovci „sproti oškodovancem poravnali" škodo, ki je nastala pri
plavljenju. Ko pa je začela izrabljati gozdove graščina, so bili „oškodovani posebno . . .
obrežni posestniki ob Dreti in Savinji ter njenih pritokih". Medtem ko se je prej sproti
poravnavala škoda, ki jo je povzročilo plavljenje, graščina ni ravnala tako, čeprav je bila
škoda, ki jo je povzročil graščinski plavljeni les, dosti večja. „ ... ta les — v zelo velikih
množinah naenkrat plavljen — (je) butal ob stene vodnih naprav, žag in jezov ter ob
obrežjih povzročil velike in razsežne poškodbe. — Grajščina . . .je sicer tu pa tam sklenila
s poškodovanci poravnave in se je zavezala poravnati povzročeno škodo, vendar je to
obljubo v zelo redkih slučajih izpolnila. Tako so se poškodbe kopičile, tožbe zoper
grajščino so bile na dnevnem redu". Ko so 1908 prosili ljudje „za obnovitev plavnih
koncesij", so dobili odgovor, da koncesij ne bo, „ako se poprej vsi prosilci medsebojno ne
zedinijo v konkurenčnem odboru ter se ne dogovorijo, kako bodo se s tekom let narasle
škode poravnale ... Ti, ki so škodo sproti poravnali, bi naj plačevali še enkrat in sicer ne
za sebe, ampak za grajščino".Ni znano, kako je bil razsojen ta primer, za nas so
poučne opisane plavne razmere in nekatere njihove posledice.
Največ podatkov o plavljenju lesa po Savinji in njenih pritokih je iz časa med svetovnima
vojskama (v prvih letih po osvoboditvi seje plavljenje nehalo). To so pravilom pričevanja
19. A. Baš, Savinjski splavarji, Ljubljana 1974, str. 29 d.
20. A. Baš, nav. delo, str. 27 d.
21. Štajerski deželni arhiv v Gradcu, Arhiv Altenburg (Vrbovec), rok. 228, fasc. VIII (izpis dr. Nika
Kureta, ki se mu zanj tudi tukaj zahvaljujem).
22. Štajerski deželni arhiv v Gradcu, Göthova zbirka 28/910.
23. K. Žavničan (F. Kočevar), Plavičarji ali flosarji. Novice gospodarske obertnijske in narodske,
Ljubljana 1856, str. 204 d.
24. J.A. Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark II, Graz 1885, str. 384.
25. A. Božič, Gornjesavinjsko splavarstvo. Narodni dnevnik, Celje 26. 3. 1910, str. 4.
64     Angelos Baš
Plavljenje lesa pred Lučami med svetovnima vojnama (A. Melik, Slovenski alpski svet, Lj. 1954, str. 69)
Plavljenje lesa po Savinji        65
ohranjenega ustnega izročila^^ in redl<ejših pisanih virov. — Iz obojega gradiva je
razvidno, da so takrat plavili les po Savinji od Logarske doline do Letuša in po številnih
njenih pritokih.
Natančneje. Dovoljeno je bilo plaviti les po Savinji od mosta nad Logarjem v Logarski i
dolini do Letuša in po Dreti od Tiroseka do izliva v Savinjo v Nazarjah. Po Jezeri v
Matkovem kotu od nekdanje betonske riže do izliva v Savinjo, po Globaši (pod Solčavo)
približno poldrugi kilometer nad izlivom v Savinjo, po Lučnici od Podpečkega jezu do
izliva v Savinjo, po Dupli (med Lučami in Ljubnim) od izvira do izliva v Savinjo, po
Krumpahu (pritoku Ljubnice) od Krumpačke brvi do izliva v Ljubnico, po Sopatu (nad
Ljubnim) od Jezernikove žage do izliva v Ljubnico, po Beli (med Solčavo in Lučami) '
približno kilometer nad izlivom v Savinjo, po Ljubnici do izliva v Savinjo, po Žepu j
(pritoku Ljubnice) od Rastovške riže do izliva v Ljubnico, po jarku Juvanje približno \
3 km nad izlivom v Savinjo, po Mozirski strugi, po Ljubiji od Pergovske žage do izliva v ;
Savinjo, po Mačkovcu (pod Novo Štifto) od Ramšakovega križa do izliva v Dreto, po
Kanolšci (nad Gornjim gradom) od Bezovškovih travnikov do izliva v Dreto, po Šokatu (v
Gornjem gradu) od Berglezovega jezu do izliva v Dreto, po Studenčnici pri Kropi (pri j
Bočni) do izliva v Dreto in po Litožnici pri Šmartnu.^^ Potemtakem ne drži mnenje A. i
Melika, da „so bili plavci zaposleni s plavljenjem hlodov do Krope (pri Bočni) ter do ;
Ljubnega".^^
Na vprašanje, zakaj se je na tem ozemlju les plavil do let po drugi svetovni vojski, ne pa j
kako drugače spravljal do žag, je odgovor takle. Tamkajšnje plavljenje se je tako dolgo \
ohranilo zavoljo danih prometnih razmer. „lz Savinjskih Alp je (bilo) težko drugače ]
spraviti les ko po rečni strugi".L. 1894 so naredili cesto iz Luč v Solčavo, v Logarsko ¦
dolino pa so jo podaljšali 1922^°. Cesta z Ljubnega v Luče je nastala 1900.^^ Od :
prehoda 19. v 20. stoletje je bilo torej v načelu mogoče prevažati les z območja Solčave :
tudi s konji, toda plavljenje je bilo po sodbi ohranjenega ustnega izročila trikrat cenejše. ;
Vrh tega je bilo to ozemlje premalo naseljeno, da bi imelo zadostno število konj za prevoz i
tolikšnih množin lesa, kakor so jih tedaj v teh krajih izvažali. Par konj bi bil lahko |
napravil 1 vožnjo, „furo", ali prepeljal po 3 do 4 kubike lesa na dan; to pa je bilo
premalo. — Po drugi svetovni vojski je bilo konec zasebne lesne trgovine v pomembnejšem
obsegu, medtem ko je za načrtno gozdno gospodarstvo v državnem sektorju kaj kmalu
postalo plavljenje preveč negotovo in se je zato opustilo. Na zboljšanih cestah ga je
nadomestil prevoz lesa s tovornjaki.
Plavci, ,,plavcerji", so bili večinima gozdni delavci,-^^ ki so se v času plavljenja ukvarjali
s tem delom, medtem ko so sicer opravljali gozdno delo. Nekateri plavci so bili tudi
splavarji, nekateri so bili kočarji, ki niso imeli v tistem času pomembnejšega dela,
26. Ta pričevanja so prispevali: v Solčavi Peter Podbrežnik, roj, 1904, št. 33; v Lučah Leopold Supin,
roj. 1913, št. 87; na Ljubnem Franc Bačun, roj. 1893, Savina št. 10; Martin Jakop, roj. 1909,
Savina št. 84; Jože Brunet, roj. 1910, št. 22; v Juvanju Slavko Štiglic, roj. 1911, št. 6; v Varpolju \
Matija Rakun, roj, 1913, št. 4; na Spodnji Rečici Viktor Kolenc, roj. 1908, št. 16; na Rečici Alojz j
Jeraj, roj. 1908, št. 47; v Mozirju Štefan Maro It, roj. 1912, št. 20.
27. Odločba sreskega načelstva v Gornjem gradu z dne 30. 6. 1930, ki mi jo je 1971 dal Martin Juvan,
roj. 1891, Ljubno št. 110. Skoraj enake vsebine je odločba sreskega načelstva v Gornjem gradu z
dne 14. 12. 1939, ki jo je objavil F. Hribernik, nav. delo, str. 50 d.
28. A. Melik, nav. delo, str, 77.
29. A. Melik, nav. delo, str. 69; o tem tudi F. Mišic, Pomladanska plav v Gornji Savinji, str. 16.
30. F. Kocbek, Savinjske Alpe, Celje 1926, str. 110 d; A. Melik, nav. delo, str. 72.
31. F. Kocbek, nav. delo, str. 111.
32. O tem tudi B. Žemljic, nav. delo, str. 57.
66     Angelos Baš
Zaiage na Ljubnem med svetovnima vojnama (les plavijo s Savinje v strugo)
nekateri pa so bili kmečki sinovi, ki niso prevzeli posestva in so se včasih lahko lotevali
tudi drugih opravil.
Največ plavcev je najemala graščina v Nazarjah. Lesni trgovci, ki so plavili les, so se za
plavljenje povezali („več se jih je vzelo skupaj") ter najeli mojstra, „plavmajstra" ali
„forarbajterja", da je vodil plav in v zvezi s tem najel tudi plavce. Za graščino so plavce
najemali gozdarji, ,,forštnarji", ali logarji. Kadar pa so lesni trgovci plavili vsak zase, so
sami najemali plavce. Nekateri dečki, pa tudi nekateri kmečki fantje so se sami ponujali
za plavce, da bi tako kaj zaslužili. Na Ljubnem in v Lučah je bil po en ,,plavmajster", v
Solčavi jih je bilo več.
Plavci so lahko pri delu postopoma napredovali. Najvišja stopnja pri napredovanju je bilo
mesto „plavmajstra" ali „forarbajterja". Začeli so kot zadnjeki, nato so lahko postali
poštarji in še pozneje zalagavci. O njihovem različnem delu bo posebej beseda; razločki
med navedenimi stopnjami so se izražali v različnem plačilu (o tem pozneje).
Plavci so začeli plaviti s 14, 15 leti, torej ko so nehali hoditi v šolo. Plavili so, „dokler so
mogli", se pravi vsaj do 60. leta, marsikdaj pa še dlje. — Na splošno so plavci končali
ljudsko šolo, posamezni med njimi pa so bili brez te izobrazbe. Skorajda vsi so znali
plavati, samo izjemni tega niso znali (zlasti kmečki, s hribov).
Plaviti so začeli marca, ko se je talil sneg („voda potuje"). Najprej seje plavil graščinski
les, šele nato so lahko prišli na vrsto drugi lastniki lesa. Največ so plavili maja. Junija je
začela voda usihati in ni bila primerna za plavljenje, bila je prenizka fn „mrtva" (voda je
„živa", če je hladna, če pa je topla, je brez moči). Tedaj so plavili les le tisti, ki dotlej
Plavljenje lesa po Savinji 67
niso prišli na vrsto. Plavili so tudi jeseni, ko je prišlo deževje; zadnjič so plavili
novembra."^
Velika plav je obsegala okoli 10.000 platanic (hlodov, dolgih 4 m) in več, srednja plav
okoli 5000 platanic, majhna plav okoli 2000 platanic in manj, do 500 platanic (v
povprečju: 5 platanic = kubik lesa). V slednjih primerih je šlo za posamezne plavi, ki so
bile razmeroma dražje ko skupne in ki so bile v navadi le pri majhnih količinah lesa in na
kratke razdalje.-''*
Od količine lesa in stanja vode je bilo odvisno, koliko plavcev je sodelovalo pri plavi. Za
plav, ki je obsegala okoli 10.000 platanic, so potrebovali na posameznem območju
(solčavskem, lučkem, ljubenskem) vsaj okoli 40 plavcev. Za plav okoli 5000 platanic je
bilo potrebnih okoli 20 plavcev, za plav 500 platanic pa kakih 6 plavcev. Te številke
veljajo za bolj ali manj normalno stanje vode. Pri „slabi" vodi in veliki plavi pa so bili
plavci malone na vsakih 50 m.-'^
Delo plavcev je nadzoroval „plavmajster" oziroma gozdar, v določeni meri pa tudi lesni
trgovci. Ti so po medsebojnem dogovoru hodili — zdaj eden, zdaj drugi — nadzorovat,
kako se plavi njihov les. Lastniki lesa, ki so sami plavili svoj les, pa so tudi sami
nadzorovali plavljenje. — Plavcem je določil delovno mesto „plavmajster" oziroma
gozdar, in sicer v okviru svojega območja. Solčavsko območje je segalo skorajda do Igle,
lučko območje nato do Revseve peči (med Lučami in Ljubnim) in Ijubćnsko območje do
grušoveljskega ali pobreškega jezu; naprej, do Nazarij, se je plavil samo graščinski les, toda
tamkajšnje ustavljanje platanic ni sodilo več na območje ljubenskih plavcev (tam je
plavila posebna skupina graščinskih plavcev).
Za orodje sta rabila cepin in tim. akl. S cepinom so prijemali, vlačili in odrivali
platanice,-'^ v iste namene pa so predvsem na jezovih uporabljali dolge akle, da so se na
33. V zvezi s tem pravi navedena odločba sreskega načelstva v Gornjem gradu; „Vršeča se plav se ne
sme ovirati po drugi. Radi velikega števila plavnih upravičencev in nestanovitnosti vode se
posameznikom ne morejo odkazati posebni plavni roki. V spornem slučaju se morajo stranke
najprej obrniti na plavičarsko zadrugo, ki naj po dosedanjih običajnih določilih z vso skrbnostjo
nastale spore poravna . . ." In: „Začetek plavljenja se mora najmanj 24 ur poprej naznaniti vsem v
poštev prihajajočim obč. uradom obrežnih občin, v kolikor ni bila plav, plavljenje s potrebnimi
podatki, kje In koliko se plavi, neposredno sreskemu načelstvu vsaj 8 dni poprej prijavljena.
Neposredni začetek plavljenja na Savinji višje Ljubnega vštevši tudi Ljubnico pa je telefonsko ali
brzojavno ali po slu sporočiti v vse kraje, skozi katere se plavi. Obvestilna služba je posebne
važnosti za čas naglega prihoda visokih vod in je plavni upravičenec v tem primeru dolžan na svoje
stroške obvestiti spodnje ležeče kraje, da se zavarujejo mostovi in jezovi. Konec plavljenja pa je
takoj prijaviti sreskemu načelstvu." (GL op. 27.) Ohranjeno ustno izročilo se teh določil ne
spominja; vprašanje je, koliko so jih izpolnjevali.
34. Navedena odločba sreskega načelstva v Gornjem gradu pravi o tem; „V eno plav se ne sme
združiti preko 15.000 platanic na Savinji od mosta v Solčavi, na Dreti od mosta v Gornjem gradu
in Lučnici. Preko 10.000 platanic se ne sme združiti na Ljubnici ter na vseh drugih pritokih
Savinje, odn. Drete. Na Savinji in Dreti višje od zgoraj označenih mostov pa ne preko 5000
platanic. Posameznim upravičencem je dopustno združiti svoje količine lesa v eno plav le tedaj, če
se ves les plavi v eno strugo. Posamezne platanice ne smejo prekoračiti 45 cm premera in 4 m
dolžine; platanice med določeno izmero se pod nobenim pogojem ne smejo vreči v vodo, ker bi
bile nevarne za obstoj jezov in drugih vodnih naprav." (Gl. op. 27.) Tudi teh določil se ohranjeno
ustno izročilo ne spominja; tudi v tem primeru je vprašanje, koliko so jih izpolnjevali.
35. Omenjena odločba sreskega načelstva v Gornjem gradu se glede tega glasi; „Pri plavi lesa mora biti
brezpogojno zaposlenih zadostno število dobro izurjenih delavcev, da se plav redno vrši in čim
hitreje konča. Pri manjši plavi do 3000 platanic se mora za ves delovni čas zaposliti najmanj 12
izvežbanih delavcev, za večje plavi pa najmanj 20 izvežbanih delavcev. Ta zahteva je potrebna
zaradi nestanovitnosti voda in velikega števila plavnih upravičencev." (Gl. op. 27.) Tu seje praksa
sama ujemala z naštetimi določili.
36. O tem tudi F. Hribernik, nav. delo, str. 47.
68     Angelos Baš
Zalaga na Savinji nned svetovnima vojnama (zadaj plavljeni les)
Široki vodi kar najmanj zmočili. To orodje je sestajalo iz ročaja, dolgega nekaj metrov, iz
trdnega in prožnega lesa, zvečine iz smrekovine, in je bilo na enem koncu opremljeno z
dvema železnima klinoma; z večjim, ki je bil zakrivljen nazaj, so platanice prijemali in
vlačili, z manjšim klinom, ki je štrlel naprej, pa so jih odrivali.•^^
Plavljenje je potekalo takole. S cepini so spravili les v vodo. Pred plavajočimi platanicami
so šli po strugi zalagavci, v skupini 4 do 6 mož, ki so oblagali peči v vodi z lesom, da so
tako platanice laže šle naprej in da se ni začela plav ,,zapirati". Zavoljo velikega padca
vode in zavoljo številnih čeri in peči so se platanice pogosto ustavljale in zaprle pot
drugim. Da bi se to preprečilo ali vsaj kar najbolj omejilo, so nastajale opisane obloge.-^^
Ko so zalagavci prišli do jezov, prek katerih se je plavil les in ob katerih so bile struge,
povezane z žagami, h katerim so plavili les, so naredili tim. zaiäge. Te so bile postavljene
daleč in poševno čez reko ter so zadrževale platanice oziroma ob njih so plavci izločali iz
plavljene množine lesa tiste platanice, ki so bile po svojih znamenjih namenjene v
ustrezne struge, medtem ko so druge puščali naprej. Zaiäge so izdelovali tako, da so zabili
v en konec platanic po dve nogi in tako naredili „stolice". „Stolice" so postavili drugo
poleg druge v vodo, in sicer tako, da so bili tisti konci platanic, ki so stali v vodi, ki torej
niso bili podstavljeni z nogami, obrnjeni proti toku vode, medtem ko so bili drugi konci
platanic, se pravi tisti, ki so stali na nogah, odmaknjeni od prihajajoče vode ali dvignjeni.
Po navadi so položili čez „stolice" še eno ali več platanic.-'^ Vse „stolice" na enem mestu
so sestavljale tamkajšnjo zaiägo.
37. Nadrobneje o tem F. Mišic, V porečju bistre Savinje, str. 68; A. Ugrenović, Eksploatacija šuma,
str. 378 d.
38 Nadrobneje o tem F. Mišic, V porečju bistre Savinje, str. 68.
39. O tem tudi F.Š. (F. Šerbela), na nav. mestu; F. Mišic, V porečju bistre Savinje, str. 68; R. Ložar,
na nav. mestu. .
Plavljenje lesa po Savinj i        69
Za zalagavci so šli na delo tim. poštarji. Ti so se razvrstili po dva in dva pri obloženih
pečeh in pazili, da se ni plav „zapria". Tako je bilo treba najprej izbezati iz
nakopičenega lesa tisto platanico, zavoljo katere se je začela plav zapirati. To je bilo
težavno in tudi nevarno delo, pri katerem so plavci včasih padli v vodo in morali paziti,
da jih ne bi stisnilo med platanice.^° Za platanicami, ki so šle zadnje na pot, so hodili
zadnjeki, v skupinah 4 do 8 mož, ter metali v vodo les, ki ga je vrglo iz struge ali je ostajal
v reki ob obrežju. Z zadnjeki se je označeval zadnji kraj ali konec posamezne plavi. Zato
so se zadnjekom postopoma pridruževali (od para do para) poštarji. Delo plavcev je bilo
precej mokro; za najboljšega plavca je veljal tisti, ki je ostajal najbolj suh.
Plav sta utegnili ustaviti premajhna in velika voda. Zoper prvo težavo so si skušali
pomagati z neredkimi zapornicami, pa tudi z jezovi, ki so odvajali vodo po strugah na
žage. Z njimi se je lahko zajezevala voda in s tem omogočala zadostna višina vode.^'' Če
pa se je nenadoma pojavila zelo velika voda, tedaj je grozila nevarnost, da bo odnesla vso
plav ali vsaj njen največji del, ne da bi jo bilo mogoče ustaviti. V takšnih primerih so plav
„zabili".^2 Jo sg je dogajalo npr. pri Zavračkih kleščah pri Igli in približno 2 km naprej
od Luč. Na slednjem mestu so med svetovnima vojskama postavili cementni steber, ki so
ga ob visoki vodi obložili z lesom nekaj metrov v višino in tako platanicam zaprli pot. Ko
je voda upadla, so plav zopet „odprii".
Delo plavcev se je končalo z zadnjeki, medtem ko so spredaj zalagavci sklenili delo s tem,
da so usmerili platanice v najbolj oddaljeno strugo, ki jo je zajemala vsakokratna plav. To
je bilo, kot omenjeno, pri pobreškem jezu (pri graščinskem plavljenju pa v Nazarjah). Ko
je prišel les v strugo, ga niso imeli več na skrbi plavci, temveč drugi lastnikovi delavci. Ti
so pazili, da je prišel les po strugi do žage, in so ga tudi zmetali iz vode.
Če se vprašamo, koliko je trajala posamezna plav, je odgovor odvisen od količine
plavljenega lesa in stanja vode. Zadnjeki so napravili na dan ob večji višini vode po 2 do
3 km, ob majhni vodi pa so od jutra do mraka, kolikor je trajal delovni dan, napredovali
tudi le po 500 m ali kilometer. (Ponoči niso plavili, takrat so z zalago pri najbližjem jezu
zadržali platanice, ki bi bile morda ponoči šle z vodo naprej). Srednja plav iz Solčave ali
Logarske doline do Ljubnega je trajala največkrat okoli 14 dni, velika plav pa kake 4
tedne. Do Grušovelj ali Pobrež je bilo potrebno dlje časa, za srednjo plav okoli mesec dni,
za veliko plav pa okoli 5 tednov ali tudi nekaj več.
Plavcev niso izplačevali lesni trgovci, temveč „plavmajstri", ki so dobili v ta namen denar
40. Očividec F. Mišic, Pomladanska plav v Gornji Savinji, str. 16, je prispeval naslednji opis: „Spretno
in lahko . . . skačejo . . . plavci ... po onih . . . gladkih skalah, ter skušajo . . , preprečiti, da se ne
bi hlodi . . . zagvozdili. Ako se plavcem to ne posreči, so si na mah hlodi sami pot .. . zaprli; ,plav
se je zabila' . . . Tedaj morajo plavci, ki so zaposleni ob vodi navzgor in spravljajo hlode v plavno
vodo in plavno smer, svoje delo ustaviti, da se ne nagrmadi pred ,z3bito' plavjo še večje število
hlodov. Za tujca je ,zabita' plav pravi gordijski vozel; ne vidi možnosti, kako ga razrešiti.
Mirno ... se drznosmeli plavci . . . lotijo dela . . . Plav je treba ,ofnati', odpreti, da bodo hlodi,
posamezni ali v skupinah, mogli zopet neovirano ploviti po deroči vodi. Po zibajočem se ,mostu',
ki ga tvorijo okrogli, vsevprek nakopičeni hlodi nad votlo hrumečo divjo vodo, se poganjajo plavci
od brega do brega . . , potem zopet do pasu v ledeno mrzli deroči vodi ter skušajo s cepini in
plavnimi drogi, posamezne hlode, ki so zaprli spredaj celo plav, odrivajoč in odmetavajoč v
plovno vodo, . . . vozel razvozljati in plav ,odpreti' (ofnati). Delo, ki bi ga nepoznavalec smatral za
nemogoče, je kmalu izvršeno. Prednji . . . hlodi, ki so zapirali celo plav, so kmalu odtrgani iz
objema ostalega sklopa ter plavajo prosto po vodi dalje . . . Plavci skačejo kakor veverice od hloda
do hloda, nikdar s celo svojo težo stoječ na enem samem hlodu, ter skušajo preprečiti novo
kopičenje plavnega lesa".
41. F. Mišic, V porečju bistre Savinje, str. 68.
42. F. Mišic, Pomladanska plav v Gornji Savinji, str. 16.
70     Angelos Baš
Plavi med svetovnima vojnama (A. Melik, Slovenski alpski svet, Lj. 1954, str. 70)
od lastnikov plavi. Med svetovnima vojskama so bili pri tem plačilu določeni razločki.
Pred gospodarsko krizo na začetku 30. let je znašala dnina za plavljenje 25 do 40 dinarjev
(25 dinarjev za zadnjeke, 35 dinarjev za poštarje in 40 dinarjev za zaiägavce). Za časa
gospodarske krize so se dnine znižale, medtem ko so bile nekaj pred drugo svetovno
vojsko višje, in sicer so znašale do 50 dinarjev (zadnjeki so dobivali ustrezno manj). Svoj
zaslužek so plavci porabljali praviloma za hrano. Poleg tega plačila so dobivali vsak dan
tudi še plačilo v naravi, namreč opoldne liter vina (mlajši plavci pol litra), s pomočjo
katerega so laže zmagovali delo, vštevši mokroto.
Plačilo plavcev je bilo manjše ko plačilo splavarjev. „Celjski" splavar (ta je peljal do Celja)
je zaslužil v stari Jugoslaviji na dan najprej okoli 90, nato pa okoli 100 dinarjev.
„Rogličan" (ta je bil na splavu do Rugvice, vzhodno od Zagreba) je zaslužil na dan
spočetka okoli 80, pozneje pa okoli 108 dinarjev. ,,Mitrovški" splavarji (ti so vozili tudi
od Rugvice naprej proti vzhodu) so zaslužili na dan sprva okoli 47 dinarjev, pred drugo
svetovno vojsko pa okoli 59 dinarjev. — Delo plavcev je bilo plačano podobno ko delo
gozdnih delavcev. L. 1938 so zaslužili v Savinjski dalini pri akordnem sekanju (12 do 16
ur, pozimi 8 do 10 ur) približno 40 do 50 dinarjev na dan, medtem ko je po drugih
podatkih dnevni zaslužek pri sekanju in pripravljanju lesa v Savinjski dolini od 1927 do
1938 znašal 25 do 45 dinarjev.''^
Če imamo pred očmi, da so plavci, ki so bili zaposleni samo v okviru svojega območja
(ljubenskega, lučkega ali solčavskega), plavili pri posamezni plavi največkrat teden do 10
dni, na leto pa v povprečju sodelovali največ pri treh plaveh, je znašal njihov zadevni
delovni čas tri tedne do mesec dni. Se pravi, da so zaslužili kot zalagavci v najboljšem
43. A. Baš, nav. delo, str. 127 d.
Plavljenje lesa po Savinji 71
primeru vsega sl<upaj 1050 do 1500 dinarjev pred drugo svetovno vojsko in 840 do 1200
dinarjev pred gospodarsko krizo na začetku 30. let. Zadnjeki pa so zaslužili v slednjem
obdobju največkrat 525 do 750 dinarjev in tik pred drugo svetovno vojsko 735 do 1050
dinarjev.
Ob tem naj povemo, da so bile cene poglavitnih življenjskih potrebščin na obravnavanem
ozemlju in pa v Ljubljani in Mariboru precej izenačene in da je veljal v Ljubljani v 30.
letih kilogram najcenejše krušne moke povprečno več ko 2 dinarja, kilogram bele moke
okoli 3 dinarje in več, kilogram govejega mesa okoli 10 do 13 dinarjev, kilogram
kristalnega sladkorja 12 do 14 dinarjev, kilogram sladkorja v kockah 14 do 16 dinarjev,
liter olja okoli 15 dinarjev, kilogram kavinih nadomestkov 16 do 18 dinarjev in kilogram
soli okoli 3 dinarje.'*^ V zvezi z vsem tem naj bo še omenjen račun, po katerem je bil
1938 „1 din zaslužka poljedelskega delavca enak 1,60 din zaslužka nekvalificiranega
delavca, živečega v mestu".
Z delom in plačilom je bil povečini povezan likof. Ta je bil ob koncu vsakokratne plavi,
ko so lesni trgovci skupaj prispevali za vino. Po navadi so pili likof pri zadnjem ali najbolj
oddaljenem lastniku plavljenega lesa.
Hrano med plavljenjem si je oskrboval vsak plaveč sam. Zajtrkovali so še doma,
največkrat kavo, kruh ali žgance. Čez dan, pri plavljenju, so jedli suho hrano, vendar je
šlo ob tem za močnejše jedi; poleg kruha so jedli tedaj slanino, želodec, suho meso,
klobase ali trdo kuhana jajca,'*^ nekateri pa tudi edinole kruh. Če je bila plav bFizu, so
prinašali plavcem od doma toplo hrano, zvečine žgance in meso; v slednjih primerih je
bila hrana plavcev boljša kakor hrana njihovih domačih. Opoldanski obrok vina smo že
omenili.
Pri plavljenju so nosili slabše ali ponošene obleke. Obuti so bili v drvarske čevlje iz
govejega usnja ali v siceršnje visoke čevlje (v Lučah in Solčavi in okolici so imenovali to
obuvalo rančeki). Na čevljih so imeli dereze, ki so jih imenovali krampižarje. Krampižarji,
ki so jih nosili pri plavljenju, so se razločevali od krampižarjev za gozdno delo po tem, da
so bili nekoliko manjši. Za pokrivalo so bili večinoma klobuki, pri nekaterih pa čepice.
Deloma so bili v navadi puloverji in plašči. Zoper dež so rabile pelerine in jopiči iz ovčje
ali kozje kože. In hrano so nosili v nahrbtnikih.'*''
Od bolezni so plavljenje najpogosteje spremljali prehladi. Revmatizem je bil, kot je
podoba, razmeroma redek. Ohranjeno ustno izročilo se ga na ljubenskem območju za leta
med svetovnima vojskama prav kakor za prejšnji čas pri plavcih ne spominja. Sporočena
sta reka: „Voda je zdrava" in „Voda vse ven potegne". Pač pa so izpričani zlomi nog,
obtolčeni deli teles in podplutbe. V Lučah in Solčavi se spominjajo tudi izjemnih smrtnih
nesreč pri plavljenju. Teh je bilo v starejši dobi očitno več, saj so do okoli 1910 videvali
na poti od Ljubnega do Solčave mala lesena znamenja („marterle"), ki jih je pozneje
uničil zob časa in ki so pripovedovala o smrtnih nesrečah pri plavljenju.'*^ Po teh
nesrečah je dobilo ime tudi to in ono vodno mesto in del obrežja.'*^
Kar zadeva razmerje plavcev do dela, je bilo pravilo, da tisti, ki ni bil dovolj prizadeven,
44. A. Baš, nav. delo, str. 146.
45. F. Uratnik, Poljedelsko delavstvo v Sloveniji, Socialni problemi slovenske vasi II, Ljubljana 1938,
str. 75.
46. O tem tudi F. Mišic, Pomladanska plav v Gornji Savinji, str. 16.
47. Gl. op. 46.
48. B, Žemljic, nav. delo, str. 58.
49. F. Mišic, Pomladanska plav v Gornji Savinji, str.  16; o tem tudi isti. Die Wald— und
Forstwirtschaft im oberen Sanngebiet, Str. 6.
72     Angelos Baš
drugič ni dobil dela, včasih pa so lesni trgovci neprizadevnega plavca nagnali že med
plavljenjem. Tako so plavci na splošno zadosti zavzeto opravljali delo, saj so se bali, da bi
sicer bili naslednjič brez dela, čeprav ni docela manjkalo tudi plavcev, ki so se pri delu
manj trudili (zlasti v odsotnosti lesnih trgovcev). Vsemu temu je ustrezalo razmerje
plavcev do delodajalcev, ki so jih po eni strani cenili, ker so dobivali pri njih delo in
zaslužek, po drugi strani pa so obstajale zamere in sodbe, po katerih so lastniki
plavljenega lesa bogateli tudi na račun plavcev.
Plavci niso imeli svoje organizacije, pač pa lesni trgovci, ki seje plavil njihov les. L. 1914
je bila v Radmirju ustanovljena Gornjesavinjska plavičarska in plavbena zadruga, ki je
skrbela za čiščenje Savinje (vse do Zidanega mosta) in Drete, posredovala za popravila
jezov, predlagala oblastem dovoljenja za plavljenje in splavarjenje ipd.^° Gornjegrajsko
sresko načelstvo je 1940 navedeno organizacijo opredelilo: „Ker združuje ta zadruga vse
večje podjetnike lesne stroke, predstavlja tako najvažnejšo korporacijo v srezu".^''
Za plavljenje je bilo treba dobiti dovoljenje oblasti v Gornjem gradu. To dovoljenje (v
avstro-ogrski monarhiji okrajnega glavarstva, v stari Jugoslaviji sreskega načelstva) se je
nanašalo na naslov plavnega upravičenca oziroma njegove žage, na količino lesa, ki jo je
bilo upravičencu dovoljeno plaviti, in na vode, v katerih je bila ta dejavnost dovoljena.
Ob tem so potrjevali tudi znamenja, s katerimi so bile opremljene platanice vseh lesnih
trgovcev, ki so plavili.^-'
Povedali smo, da so plavci na zalagah, pred posameznimi strugami, ločevali plavljene
platanice po njihovih znamenjih, tako da so jih usmerjali ali v struge, neposredno za
zaiägami, če so bile tja namenjene, ali pa so jih puščali naprej, če naj bi nadaljevale pot
do bolj oddaljenih strug in žag. — Platanice so zaznamovali, preden so jih vrgli v vodo,
ponekod pa že takrat, ko so jih spravili na skladovnice ob vodi. To so delali s posebno
sekiro, imenovano „cahnovko", in sicer na obeh straneh platanic, redkeje pa s takšno ali
drugačno oljno barvo (obstojno v vodi)?"*
In naposled. Če je pri plavljenju prišlo do poškodb obrežja ali vodnih naprav, sta se pri
posamezni plavi med seboj pogodila prizadeta. Če pa je nastala takšna škoda pri skupinski
plavi, so se stroški razdelili med vsemi lastniki lesa, ki so bili udeleženi pri tej plavi. To je
zahtevala tudi omenjena odločba sreskega načelstva v Gornjem gradu,vendar se zdi
najverjetneje, da je bil tak postopek praviloma v navadi že od vsega začetka. Natančnejših
stroškov, ki so jih imeli ob tem lesni trgovci, se ohranjeno ustno izročilo ne spominja.
Prav tako ne moremo po tem viru obnoviti celotnih stroškov, ki jih je zahtevalo od lesnih
trgovcev (skupinsko ali posamezno) plavljenje. Na voljo imamo le redke podatke, a še ti
so premalo soglasni. Tako je iz Juvanja sporočeno, da je med svetovnima vojskama stalo
plavljenje kubika lesa od Luč do Juvanja 10 dinarjev oziroma da je na navedenem odseku
50. A. Baš, nav. delo, str. 245.
51. Arhiv Slovenije v Ljubljani, BAN A VIII, pridobitne zadruge Gornji grad.
52. O tem tudi F. Mišic, V porečju bistre Savinje, str. 68.
53. Navedena odločba sreskega načelstva v Gornjem gradu pravi o tem: „Posamezne platanice mora
plavni upravičenec zaznamovati s svojim znamenjem, ki ga je prijavil." (Gl. op. 27.)
54. A. Ugrenović, Eksploatacija šuma, str. 379, navaja, da so drugod delali ta znamenja s posebnimi
dleti in kladivci.
55. Poglavitno ustrezno besedilo se glasi: ,,Vsak plavni upravičenec odgovarja za vse poškodbe na
obrežnih zemljiščih in vodnih zgradbah, ki bi bile povzročene od plavi, vštevši tudi tiste škode, ki
bi nastale kljub vsem zaščitnim ukrepom, ki jih je dolžan podvzeti. Gledati je na to, da se
poškodbe že v naprej preprečijo, če pa se jim ni bilo mogoče izogniti, se mora takoj vzpostaviti
prejšnje stanje in objekt popraviti, če pa tudi to ni bilo mogoče, je v poloi meri povrniti
napravljeno škodo."(Gl. op. 27.)
Plavljenje lesa po Savinji 73
Stalo plavljenje platanice v povprečju okoli 2 dinarja. Podoben je podatek iz Varpolja, ki
omenja malone enaki ceni na odseku od Luč do Pobrež. Drugačne cene pa posreduje
podatek s Spodnje Rečice, ki pravi, da so bili stroški za plavljenje platanice manjši, in
sicer 20 do 40 par, ob slabi plavi pa dinar. Slednji razloček prehaja pri kubiku v polovico
nižji strošek, kakor je razviden iz prvih dveh podatkov. Drugače povedano: dovolj določna
ugotovitev o tem vprašanju žal ni mogoča.
74     Angelos Baš
Summary
THE FLOATING OF WOOD ON THE SAVINJA RIVER
Floating of wood is distinguished from rafting by the fact that the transportation of the
raft is directed by rafters on the raft, whereas floating is directed from the land by
bloaters, who help to convey the logs from the banks of the river.
The oldest source about floating of wood on the Savinja river and its tributaries exists
from 1796, when the sources tell us about „the floating of logs to saw-mills as being
almost the only means of transportation of wood for building". With regard to the
development of floating of wood on the Savinja river at that time we can judge that it
was begun no later than in the second quarter of the 18th century.
Let us consider the question of floating of wood in this region (and not having been
brought to saw-mills in some other way) even until the period after the Second World
War. The floating of wood has been preserved there so long (actually, longer than
enywhere else in Slovenia) due to the existing traffic conditions. Only in the transition
between the 19th and the 20th century it became possible to transport wood along the
roads, i.e. to say by carts pulled by horses. However, floating of wood was three times
cheaper, as the oral tradition ha's it. Besides, these areas were not densely settled and
there were not enough horses that could be used for transportation of such quantities of
wood which were exported from there then. A pair of horses could make one ride and
bring 3 to 4 cubic meters of wood in a day, and this was not enough. - After the Second
World War the private trade in wood in any singificant extent was stopped, whereas for
the planned forest economy of state enterprises the floating of wood became rather
unreliable and it was therefore abandoned. It was substituted by the transportation of
wood by lorries on reconstructed roads.
Floaters were paid less than rafters; the work of floaters was paid similarly as the work of
those workers in forests.
A detailed description of the whole procedure of floating, as well as food, cloathing and
conditions of health of floaters are given in the paper.
As regards the relation of floaters to their work, let us explain, that it was a rule that
those floaters who did not work hard were not hired again, and sometimes lazy floaters
were fired even during the transportation. Thus one can say that floaters were, generally
speaking, keen on their work, for they were afraid that they might be without o job next
time. The relationship between floaters and employers corresponded to this situation;
floaters, on the one hand, esteemed their employers, because they obtained work and
money from them, and one the other, thy also blamed them and spoke badly about them
for becoming rich at the expense of floaters. - Floaters did not have their own
organization, but wood merchants, who used this means of transportation of wood, had
one.