161
Sodobna mongolska lirika
Dašdoržin Nacagdorž
Ti si povijala me, lepotica z mongolske stepe,
o mati, ti s svojo belo roko si zibko mi zibala,
mati, ti s svojim glasom prelepim si pesmice pela mi,
mati, ti si me z modro besedo učila živeti,
o mati.
Veja vrbe nad odprtim oknom se v pomladnem cvetju bohoti. Kdo odpre cvetove mojih upanj?
Ti, ljubezen moja,
samo ti.
MOJA MATI
SLUTNJA
162
Sodobna mongolska lirika
Sonce razprostira tople roke tam z višave, kjer svetlo žari. Kdo prižge grmado, ki je v meni?
Ti, ki sanjam te,
edino ti.
Gledam hrbte gor z vrhov nad stepo, ki iz nje meglica se kadi. Kdo bo moji radosti dal krila?
Ti, lepota moja,
samo ti.
Kaj je to, so ptice ali sanje, kar v neba bleščavi se gubi? Kdo ovil mi je srce s sijajem?
Ti, ki moja si pomlad,
le ti.
POLETJE    V nepopisno prelepem poletju so gozdnata gorska pobočja kot tudi hangajske* ravni prepojene z lučjo in znojem. Zdaj sliši se v gošči kukuk, podoben pozdravu, ki omamlja, ni lepših na zemlji želja, ni dražje stvari na tem svetu.
Vonj trave dehti do neba, lebdi sivo modra sparina, zateglo rezgeče nek konj, mudi se mu v čredo domačo, deželo ovilo je pisano cvetje in dež mu orosil je liste in z nepremagljivo močjo je v srcih zacvela ljubezen.
Poleti gore so bohotne in polne voda jasne reke. Najlepši poletni naš praznik — imenuje se Borba treh moških. Vse polno konj dirka po stepi, a jezdeci, skoraj še otroci, jih z zvonkimi glasi podijo, da sliši se daleč okoli.
Prav rahlo odmevajo vzkliki, topotanje kopit in pesem, v brezmejnem svobodnem prostranstvu pa pase se vseh vrst živina. Po jurtah diši po omamnem kumisu žganju domačem — resnično veselje in sreča kraljujeta danes med nami.
* Hangajska pokrajina je v osrednji Mongoliji.