Uvodnik
Barbara Pogačnik: Kdo nas je zataknil 
v sociali
Mnenja, izkušnje, vizije
Andreja Sinčič: Skozi noč juriša menih 
milosti
Pogovori s sodobniki
Cvetka Bevc z Ivanom Dobnikom
Sodobna slovenska poezija
Ivo Svetina: Iz kitajskega zvezka, 2013
Vinko Möderndorfer: Nobenega
Tanja P. Hohler: Odmiki v odsotnost
Sodobna slovenska proza
Simon Černelč: Onstranstvo, d. o. o.
Tuja obzorja
Satyajit Ray: Dve zgodbi
Likovni forum
Andrej Medved: Arhitektura duše, telesa in 
srca
355
365
377
394
404
416
422
430
450
Sodobnost 4 april 2017
Sodobnost 2017 Letnik 81
Kazalo
Sprehodi po knjižnem trgu
Miklavž Komelj: Minima impossibilia 
(Diana Pungeršič)
Iztok Osojnik: Hamlet (Milan Vincetič)
Jurij Hudolin: Osnove ljubezni in zla 
(Lucija Stepančič)
Suzana Tratnik: Noben glas  
(Matej Bogataj)
Mlada Sodobnost
Anja Štefan: Sadje z naše ladje  
(Sabina Burkeljca)
Primož Suhodolčan: Tina in medvedja 
moč (Milena Mileva Blažić)
Gledališki dnevnik
Matej Bogataj: Včeraj in jutri
Filmski dnevnik
Goran Potočnik Černe: Purgatorij smo mi
Sodobnost nekoč
468
472
475
478
482
485
489
497
506
Letnik 81 Sodobnost 2017
Sodobnost 2017 Kazalo
Že na knjižnem sejmu novembra lani v Cankarjevem domu je v pogovorih 
s kolegi vršalo: ste že slišali za novo uredbo, škandal! Decembra je mini­
strstvo za kulturo vendarle tudi sprejelo novo Uredbo o samozaposlenih 
v kulturi, ki na novo določa pogoje za ohranitev in pridobitev statusa samo­
zaposlenega v kulturi, predvsem pa za vsakokratno pridobitev pravice do 
plačila prispevkov za socialno varnost. Uredba, ki vsebuje nekaj namernih 
in očitnih nedoslednosti, se je sprejemala v naglici, “da ne bi nastala pravna 
praznina”, tako kot se to pač počne v slovenski politiki, kadar je treba koga 
peljati čez vodo. Sicer je uradna praznina v kontinuiteti dialoga s strokov­
no javnostjo v resnici nastala ob odstopu ministrice Julijane Bizjak Mlakar, 
kar je menda zavrlo možnost, da bi v delovni skupini za dialog o pripravi 
nove uredbe sodeloval tudi predstavnik ali predstavnica za knjigo (to ose­
bo imenuje Društvo slovenskih pisateljev), uredbo pa se je nato sprejelo 
na silo in z obljubo, da se bo dialog s predstavniki zainteresirane javnosti 
zgodil pozneje. Zanimivo in simptomatično: samozaposleni v kulturi, ena 
najbolj prekarnih skupin s pretežno visoko izobrazbo, se temu nismo uprli. 
Ne, nismo bili tiho, le premalo glasni smo bili. Trpežni kot dober tepih smo 
pristali na grizenje kislega jabolka “pogajanj” po tem, ko je bil zakonski 
akt že pod streho. Toda že danes, ko prvi osmoljenci prosijo za pravni 
nasvet, se nemočni odgovori glasijo na vižo: ‘Zakaj pa ste dopustili, da je 
bil za kon sprejet brez vas?’ Bi samozaposleni res morali sprejeti, da nam 
Sodobnost 2017 355
Barbara Pogačnik
Kdo nas je zataknil 
v sociali
Uvodnik
ne preostane drugega, kot da zaprti v stajici, ki po vzoru vzreje drobnice 
 postaja vse ožja, le rahlo začudeno obračamo glavice po nareku birokratov?
Ta pogajalski “pozneje” je v praksi prinesel razpravo o prilogah omenje­
nega zakonskega akta, ki določajo konkretne pogoje za vstop za posamezne 
poklice, vendar predlogi predstavljajo prejkone seznam želja, Ministrstvo 
s svojim uradništvom pa pri tem ostaja stroga, a tudi brezbrižna mama, saj 
ni zavezano k ničemur: zmagovalne karte namreč že drži v rokah. Pa smo 
se sploh imeli čas vprašati, ali ni vendarle ponižujoča zastavitev pogajanj 
tako, da interesne skupine, ki jim neki zakonski akt ureja bistvene pogoje 
za nadaljnje profesionalno življenje, a v rokah nimajo nobene pogajalske 
pozicije, le post festum pristanejo na neplačano delo zaradi navideznega 
dialoga, da očisti fasado, ki bo zadovoljila pravila v državnem zboru? Pred­
stavniki knjige, srce intelektualno­kreativnega mišljenja, mnogi z doktorati 
in magisteriji ali na poti k njim, mirno že leta prenašamo usodo, ki si jo 
delimo z ostalimi žejnimi državljani, ki lahko vodo občudujejo le od daleč.
Kam je pripeljala vladavina uradništva, ki za svoje napake navadno ne 
prevzema stvarne odgovornosti? Samozaposlene javnost še vedno dojema 
kot kategorijo, katere “vzdrževanja” si ta država ne more privoščiti, četudi 
si privošči brezplodne avanture, ki davkoplačevalce stanejo številk, ki se 
merljivih v zneskih, višjih vsaj za tri ničle na koncu. Ministrstvo za kulturo 
bi lahko dialog s samozaposlenimi izkoristilo za kreativno optimizacijo 
last nega delovanja, izpeljalo bi lahko tako sinergijo svojih notranjih podro­
čij kot ponudilo številne projekte z dolgoročno in kratkoročno sinergični­
mi učinki drugim ministrstvom ter tako dokazalo, da ga država dejansko 
potrebuje za svoj nadaljni uspešen razvoj in da ne obstaja “samo zaradi 
lepšega”. Toda bati se je, da uradništvo nima takih ambicij, da mu gre bolj 
za željo po čim manj odpiranja in zapiranja predalov in čakanje na penzijo. 
S tem pa v prisilni pokoj vse bolj drsi tudi celotno področje. Ne gre sicer 
metati vseh v isti koš; nedavno mi je v prijateljskem pogovoru eden izmed 
visokih uradnikov z nekega drugega ministrstva zaupal, da je sam nosilec 
skorajda petine mednarodnih projektov – prizadevnih uradnikov z dušo 
in vero v njihovo poslanstvo je nekaj, nekaj jih je bilo tudi v preteklosti (in 
tu ne gre le za kulturno ministrstvo), a so se mnogi naveličali kavbojske­
ga sistema, ki dobrega dela ne nagradi, prostor pa je prepuščen razcvetu 
različnih nepotizmov.
Društvo slovenskih pisateljev je že dolgo opozarjalo, da je treba položaj 
samozaposlenih v kulturi urediti celovito. Zavzemalo se je za to, da se nji­
hov položaj izenači z zaposlenimi v javnih zavodih, saj je država sama, še 
v času vlade dr. Janeza Drnovška, sprejela možnost, da se umetniki, delavci 
356 Sodobnost 2017
Barbara Pogačnik Kdo nas je zataknil v sociali
v kulturi “samozaposlijo”; vsi namreč ne morejo biti zaposleni v  javnih 
zavodih, za nekatere poklice pa v  javnih institucijah sploh ni ustreznih 
delovnih mest (npr. za pisatelje, ki so zdaj v novi Uredbi preimenovani 
v književnike). To pa pravno gledano pomeni nenavaden, že kar shizofren 
položaj, saj je tak “samozaposleni” po eni strani sam svoj delodajalec, po 
drugi strani pa je za “delovne spore” med njim in Ministrstvom, kadar 
le­to prevzema odgovornost za njegove minimalne prispevke za socialno 
varnost, odgovorno nič več in nič manj kot delovno­socialno sodišče.
Prav ste slišali: ministrstvo, ki je v novi Uredbi zvišalo kriterije za pri­
dobitev te pravice, minister, ki govori o “nujnosti korektiva” oziroma bolj 
preprosto rečeno o tem, da “samozaposleni v kulturi” pač ne more biti 
vsak, se želi po drugi strani na vsak način čim bolj rešiti odgovornosti za 
presojanje o vrhunskosti, ki jo, vsaj zaradi videza, zagovarja, o tem nujnem 
korektivu, ki pa korigira tudi preveč ambiciozno dejavnost. Z novo Ured­
bo se namesto strokovno usposobljenih veččlanskih komisij, ki presojajo 
o dosežkih na posameznem področju, namreč uvaja nekakšna superkomi­
sija, v kateri bo za presojo o posameznem področju v celoti (npr. področju 
knjige) pristojna le ena sama oseba, in še ta ne bo neodvisna, ampak že 
zaposlena v  birokratskem aparatu, torej zavezana še drugim finančnim 
omejitvam na področju, na katerem bo presojala samozaposlene in tako 
bržkone ustrezala želji vlade, da bo lahko področje kulture še naprej do­
segalo nove in nove zavidljive ravni podhranjenosti. Si predstavljate, kako 
se bo po čutila oseba, ki bo morala sama odločati o celotnem področju? 
Kot bog in/ali kot rabelj? 
In kaj se bo dogajalo po tem, ko se bo ta ena oseba zmotila ali slabo 
presodila, morda celo zaradi preobremenjenosti ne bo zmogla optimalno 
delovati? Pritožba ne bo mogoča, razen če bo prizadeti zbral vse svoje 
prihranke in se odpravil na delovno in socialno sodišče. Nova Uredba torej 
zahteva več profiliranosti in več vrhunskosti, hkrati pa se v največ ji možni 
meri odreka strokovni presoji o tem. A samozaposleni smo lah ko v de­
lovno­pravnih  sporih z našimi konkretnimi delodajalci le za radi  “neto” 
dohodka in vseh ostalih sporov, ki so povezani z  opravljanjem našega 
dela, vendar to ne vpliva neposredno na prispevke za socialno varnost. 
Za razliko od navadnih delovnih razmerij, pri katerih delodajalec pre­
vzame odgovornost za zaposlenega v celoti, imamo torej samozaposleni 
delovno­pravna razmerja z več delodajalci, hkrati pa je posebna instanca 
še ministrstvo. Kar pa pomeni, da zaradi prispevkov za socialno varstvo 
z delodajalci ne moremo imeti spora – lahko ga imamo le z ministrstvom. 
Tu pa nastopi bistveni element: namreč definicija medsebojnih pravil. 
Sodobnost 2017 357
Kdo nas je zataknil v sociali Barbara Pogačnik
Če je strokovna presoja s strani ministrstva tako uborna in ukinja lastno 
prizivnost, zahteve pa so poostrene, lahko človek sklepa le eno: da smo 
ministrstvu za kulturo vsi samozaposleni karseleda odveč in bi se nas s kar 
najbolj enostavnimi metodami radi čim več znebili. Celo laiku je najbrž 
jasno, da strokovna prizivnost ne more spadati pod pristojnost delovnih 
sodišč, lahko spada le pod ministrstvo, če to želi opravljati svojo funkcijo 
oziroma predstavljati svoje izvorno poslanstvo: skrb za kulturo, njeno 
raven in njene akterje. A zdi se, da temu ni tako – mnogim uradnikom je 
najbrž celo vseeno, na katerem administrativnem področju delajo, očitno 
kulturno polje pač ni njihovo poslanstvo. Tu pa smo že pri vprašanju, 
ali so posamezna ministrstva namenjena vsebini lastnih področij ali le 
izvajanju črke zakona. Če pustimo ob strani kontradiktornost ministrstva 
za kulturo, ki hkrati zvišuje kriterije, od samozaposlenih zahteva višjo 
prepoznav nost in nedvoumno dokazilo, ali gre za (vrhunski) kulturni pri­
spevek ali ne, po drugi strani pa se lastni strokovni prizivnosti odpoveduje 
in jo prelaga na sodišča, je ta redukcija strokovnosti tudi simptomatična 
in nam nekaj pove o neoliberalističnih usmeritvah naše sedanje vlade. Na 
koncu res ne bo več razlike med tem, ali so samozaposleni v kulturi sploh 
samozaposleni, ali pa so socialni primeri, ki jim bo življenje krojilo mini­
strstvo za socialne zadeve. V tem primeru kriterij ne bo več, ali je Gabriela 
Babnik dobitnica Evropske nagrade za književnost in ali so njene knjige 
prevedene v deset jezikov, temveč to, ali ima tri otroke ali nobenega. Po tej 
logiki bodo ustvarjalci, ki ne morejo imeti otrok, slabši ustvarjalci. Hecna 
logika pa bi se ustvarila tudi iz feministične perspektive: ustvarjalka bo 
lahko pisala le, če bo hkrati imela za štedilnikom tudi komu kuhati. Da ne 
govorimo o dile mi, ali bi na gostovanje recimo v Brazilijo ali na Kitajsko 
vzela tudi svoje otroke. Kakšno mnenje bi na tako dilemo podalo ministr­
stvo za socialne zadeve? “Prepis” samozaposlenih v kulturi na ministrstvo 
za socialo je bil namreč na mizi kot povsem realna opcija.
Ko sem vnovič prebrala intervju z aktualnim ministrom Peršakom, v kate­
rem se je o samozaposlenih izrazil, kot da gre za predmete, češ, nimamo 
denarja za projekte, ker nam je “na poti” sociala!, sem dojela, da gre tu za 
igro prevar: najprej se eksistenco umetnika poimenuje “strošek za socialo” 
namesto pravica do socialne varnosti, ki pripada vsem delovno aktivnim 
državljanom. Umetnike s tem poniževanjem in opletanjem s “socialo” pre­
priča, da morajo svoje pravice, izhajajoče iz dela, v resnici razumeti kot 
nagrado, da si jih torej zaslužijo le v  primeru,  če so  vrhunski, pri tem 
pa je mimogrede zahtevo po vrhunskosti mogoče izenačiti s  socialno 
358 Sodobnost 2017
Barbara Pogačnik Kdo nas je zataknil v sociali
 “pomočjo”. V resnici seveda vrhunski umetniki ne nastanejo sami od  sebe, 
brez podstati, stimulativnega dialoga, kar pomeni, da če hočemo imeti 
vrhunske umetnike, moramo imeti tudi manj vrhunske. Če pa se celo za 
vrhunske umetnike osnovna socialna varnost imenuje le socialna pomoč, 
pač ni na mestu govoriti o spodbudi za vrhunskost. Hkrati pa se (nekoli­
ko hinavsko, po tem spoznamo retorično puhlost brez resnične namere) 
sankcionira tudi vrhunskost – čim umetnik res pokaže, da je sposoben tudi 
zaslužiti, se mu odreže prav socialno varnost.
Treba bi bilo razgraditi to retorično igro, ki seveda ni le Peršakov izum, 
ampak z leti že odraz splošne mentalitete (govorjenje, da nam ni mar za 
ljudi, je čudno, prej bi rekla, da so ljudje tako zelo očarani nad predstavo 
kapitalističnih norčij, da ne najdejo več časa ne za razmislek ne za umet­
nost – ta seveda ni v  interesu slaboumnih proizvajalcev reklam, ki svoj 
show uprizarjajo kot konkurenco umetnosti). Če imajo urejevalec vrtov, 
pobiralec kazni na parkiriščih ali prodajalec v trgovini pra vico do osnovne 
socialne varnosti, ni nobene logike v tem, da nekdo, ki ustvarja program 
v kulturi in ki z obsegom svojega dela lahko dokaže, da je primerljiv z dru­
gimi zaposlitvami, te osnovne socialne varnosti ne bi imel. To je prva in 
osnovna postavka.
Šele nato lahko govorimo o tem, kar minister imenuje “spodbuda” in 
“nagrada” – tu je bilo že samo v okviru naknadno sklicane delovne skupine 
za pripombe na Uredbo slišati veliko konstruktivnih predlogov, katerih 
skupni imenovalec je t. i. karierna dinamika. Tu že obstajajo predlogi 
za zelo natančno razdelan sistem, ki bi vrhunske in uveljavljene avtorje 
resnično nagradil, tako glede na dosežke kot glede na delovno dobo. Po­
polnoma jasno je, da so ti v sistemu javnih zavodov cenjeni in nagrajeni; 
ali si je minister ob nedavni “filharmonični” krizi morda drznil reči, da 
Lajovic ni vrhunski dirigent? Mu odvzeti kakršno koli pravico, izhajajočo 
iz njegove vrhunskosti?  Ko je cenjeni dirigent oblaten prišel v Odmeve, 
ga je novinar Igor Bergant obravnaval z velikim spoštovanjem – tako spo­
štovanje izhaja iz tega, da je imel umetnik v času gradnje svoje karierne 
dinamike priložnost dokazati, da spada v razred vrhunskega. Ni je buta­
ste javnosti, ki bi lahko dvomila o tem. V nasprotju s tem pa se denimo 
samozaposlene pisatelje, pa najsi ti gostujejo od Londona do Bruslja, od 
Pekinga do New Yorka, od Bogote do Moskve, od Montreala do Buenos 
Airesa, obravnava kot zajedavce ali celo kaj hujšega. Sistem javne institu­
cije lahko  podpre ugled vrhunskega dirigenta, glasbenika, opernega prvaka, 
vrhunskega igral ca, medtem ko za samozaposlene veljajo le zmerljivke 
v smislu pojdi te delat, kramp in lopata … In isti sistem samozaposlenosti 
Sodobnost 2017 359
Kdo nas je zataknil v sociali Barbara Pogačnik
vrhunskim  avtorjem status celo odvzame, če so malo preveč uspešni, ozri­
mo se samo na nekaj primerov: Feri Lainšček, Slavko Pregl, Janja Vidmar, 
Dušan Šarotar …, zadnji primer je Gabrijela Babnik. V cenzus se šteje tudi 
denar od avtorskih pravic, prodanih v tujini.
Najprej je treba razmejiti pojma, ki ju je Peršak vrgel v isti koš oziroma 
je enega nadomestil z drugim, ko je izjavil: “Mi dejansko plačujemo social­
ne prispevke 2000 ljudem. Ampak v bistvu je bilo seveda zamišljeno kot 
po moč, hkrati pa tudi kot priznanje tistim, ki so že nekaj naredili na tem 
pod ročju.” V isti sapi pomoč in priznanje! Ali nas niso ves čas prepričevali, 
da to dvoje ne gre skupaj? O osnovni pravici, izhajajoči iz dela, pa ne duha 
ne sluha. A dokler ministrstvo ne bo sposobno priznati, da ne deli milošči­
ne, ampak ima družbeno dolžnost poskrbeti za tiste, ki delajo programe, 
da, tudi na področju kulture, ne pa da je to jasno le za administrativno 
službo, ki ureja razdeljevanje ali dodeljevanje sredstev, se bomo vedno na­
pačno razumeli. Nadalje pa si ministrstvo zaradi tega osnovnega (hotenega 
in retoričnega) nesporazuma ne more privoščiti ali zamisliti resničnega 
prizna nja vrhunskosti. In jo, po liniji najmanjšega razmisleka, pač odreže. 
To je podobno navadi otrok, da si pokrijejo oči, in mislijo, da so se res skrili.
Ker svet globalno ni več v dobi pretežno manualnega in fizičnega dela, 
ampak v dobi, ko sta edini omembe vredni distinkciji kreacija in intelekt, 
se lahko upravičeno vprašamo, kako namerava ta država delovati, če ravno 
tu izvaja vnovično in nenehno negativno selekcijo? Vprašanje ne gre toliko 
“našemu” malemu ministru, ampak vladi. Kdaj se bo nehalo zatirati lastne 
intelektualne razrede? Kdaj se bo zaradi ponosa na lastne dosežke nehalo 
hlapčevsko obnašanje do tujih zahtev in pritiskov? V tujini so evropski 
politiki zasebni prijatelji pisateljev in jih poslušajo, to vem iz osebnih znan­
stev. Pri nas pa – javno blatenje, odvzemanje pravic … Ravno Alojz Ihan 
piše, da se je tudi na področju zdravstva vlada ravnokar izkazala za enako 
“brezidejno” in posledično prinaša izjemno slabe rešitve. Ergo? Mar niso 
posledice reza nja intelekta od vladanja povsem vidne tudi prostemu očesu 
slehernika? Kultura bi morala znova postati vladna kategorija. 
Med pisanjem pričujočega uvodnika sem se vrnila s praznovanja rojstne­
ga dne enega mojih bratrancev, odvetnika. V prijetni družbi ni manjkalo 
 ničesar, izbrana vina in žgane pijače višjega ranga so celo ostajali, številnim 
gostom pa so se razen veselja ob druženju najbolj vtisnile v spomin kuli­
narične mojstrovine profesionalnega kuharja, sicer igralca, ki je “začasno” 
izgubil redno delovno mesto. Ob ugibanjih o usodi prijatelja, ki je bil tudi 
v kuharski opremi poln gledališkega duha in besednih iger, sem omenila, 
360 Sodobnost 2017
Barbara Pogačnik Kdo nas je zataknil v sociali
da je usoda, rezervirana za samozaposlene umetnike, podobno nerožnata. 
Drugi bratranec, raziskovalec na univerzi in vodja razvojnih projektov na 
področju programske opreme, ki je ravno pripovedoval, kako se njegova 
skupina od partnerjev Francozov uči potrpežljivega čakanja na sprostitev 
50 milijonov evrov, namenjenih enemu njihovih mednarodnih projektov, je 
osupnil ob moji omembi številke, ki predstavlja letni proračun ministrstva 
za kulturo. Ta znaša, kot podpora za vse institucije, izveninstitucionalne 
programe, vzdrževanje kulturne dediščine, obsežno kulturniško birokra­
cijo, podporo evropskim in drugim mednarodnim projektom in seveda 
ljudem, ki delajo te programe, nam, samozaposlenim v kulturi, le trikratnik 
enega samega resnega mednarodnega projekta: borih 150 milijonov. “Kaj 
sploh lahko naredite s tem?” me vpraša. Hm, pomislim. Društvo slovenskih 
pisateljev je poudarilo, da se z drobižem ne da oblikovati prioritet. Ne mo­
remo konkurirati za častno gostjo na največjem mednarodnem knjižnem 
sejmu, če doma ne moremo izdajati knjig. 
In tako iz oči v oči z bratrancem razmišljam … s podobnimi ambicijami 
smo rasli, le naši talenti so se usmerili vsak v svojo smer; danes se jaz še 
vedno vozim s kolesom in v t. i. sušni dobi, v štirih ali petih mesecih na 
leto, ko Javna agencija za knjigo v skladu z varčevalnimi ukrepi preprosto 
ne nakazuje denarja za projekte, me skrbi, kako bom plačala račune. Pa 
se pred svojimi uspešnimi sorodniki ne morem počutiti manjvredno; 
tudi sama na svojem področju za Slovenijo širim mednarodna obzorja in 
sodelovanja. Govorim o tem, da se zdi na našem področju normalno, da 
polovico svojega dela opravimo zastonj, za četrtino pa čakamo na plačilo 
tudi po pol leta. Sedaj pa se, v skladu s principom, da se revežem jemlje več, 
bogatim pa več podarja, zatika že pri osnovnem vložku v našo eksistenco 
(bogato nagrajevanje vodilnih pozicij v bankah, ki so že pojedle gromozan­
ski kos nacionalne proračunske pogače, se torej nadaljuje, in nenavadno je 
opazovati, kako teh ljudi nihče ne zmerja z zajedavci, pri kulturi pa je tako 
obkladanje stvar tiste, hm, zdrave?, še bolj pa kmečke pameti). Po diplomi 
in magisteriju na najboljših evropskih univerzah – in moji študijski kolegi 
z dobrimi službami so glede na mojo karierno pot name ponosni – doma 
pristajam na socialnem ministrstvu? Pa ne gre le za mojo eksistenco, gre 
tudi za eksistenco meni podobnih, mojih sodelavcev, ljudi, ki so dragoceni 
za celoten etični in kreativni dialog. Zatika se pri osnovnem konsenzu, ali 
družba moj, naš doprinos, moje in naše pravice sploh vidi, sliši, priznava. 
Društvo slovenskih pisateljev je v zahtevah aktualnemu ministru Peršaku 
16. marca 2017 zapisalo tudi, da je potrebno poleg preživetja področja, ki 
Sodobnost 2017 361
Kdo nas je zataknil v sociali Barbara Pogačnik
je sedaj bistveno oteženo, “zahtevati predvsem sredstva za razvoj, saj bo 
brez njih področje počasi odmiralo in ga bo vedno lažje videti kot suho 
vejo na družbenem telesu”.
Pri vseh podatkih o zgrešenih naložbah, državnih igricah z denarjem, 
brezobzirni primarni akumulaciji kapitala in grabežljivem podtalnem ku­
ver tiranju je neverjetno, kako potrpežljivo čakamo, v svojem stanju kame­
le, ki prečka puščavo. A tudi taki, kot smo, bi morali zakričati zdaj, ko se 
je, namesto da bi se med samozaposlenimi naredil red, podoben sistemu 
v institucijah, začelo skupinsko in egalitarno, postopno in zahrbtno ukinja­
nje naših poklicev. Le da se to dogaja na počasnem ognju, da žaba ne skoči 
iz lonca. V naslednjih dveh do treh letih se bo, sklepajoč po novi Uredbi, 
moral zgoditi počasen osip samozaposlenih, ki bodo omejeni navzdol in 
navzgor: danes je pravico do socialne varnosti izgubila vrhunska pisateljica 
Gabriela Babnik, ker je ob tem, da skrbi za tri majhne otroke in da je med 
nosečnostjo pisala novo knjigo, zaslužila kakih sto evrov več, kot ji dopušča 
cenzus (in skupaj z njo še nekaj deset drugih), jutri bodo to pravico začeli 
izgubljati samozaposleni v poklicih, kjer se nagrad praktično ne podeljuje, 
in vsi tisti ustvarjalci, ki so jih nagrade po naključju zaobšle. Zdi se, da kot 
pod biričevim tnalom čakamo, da nas bo ukinil trenutni ali pač naslednji 
stečajni upravitelj, ki ga država še imenuje minister. Gospodje, jest vam ne 
verjamem, pa nas bo tolažil le Pero Lovšin.
Država, ki se pretvarja, da je pozabila na evropski način življenja, in, če­
prav teče za francoskimi in nemškimi vlaki, ne ve, da Evropa v svetu še vedno 
predstavlja predvsem kulturno velesilo. Ki  ne ve, da kultura, če  vanjo vlagaš 
na pravilen način, posredno prinaša dolgoročna delovna mesta in kreativni 
razvoj. Vlada, ki je pozabila, da lahko le ministrstvo za kulturo prepreči, da 
bi ta država postala puščava primitivnih betonskih škatel, reklamnih panojev 
in plastičnega okusa, ki naj bi predstavljalo navi dezno udobje. Morda bi kdo 
rekel, da je bila kultura tudi plašč evropske kolo nizacije, a ne gre pozabiti, 
da je obdobje kolonizacije, ki jo je v pretek losti izvajala Evropa, kot proti­
utež vedno spremljal ravno ta drugi, humani stični, izobraževalni in kulturni 
moment, in prav ta se je edini obdržal, edini pustil sledove, edini je, ki po 
izčrpanju končnih naravnih virov in po velikih emancipacijskih zamerah 
zaradi krivic, storjenih drugim ljudst vom in rasam še vedno tvori edinstveno 
podobo Evrope. Tudi države, ki imajo danes kakršne koli politične teža­
ve, državljansko vojno, nepriznan obstoj, konflikt s sosedami ali drugimi, 
poši ljajo v boj kulturo. Že samo Bližnji vzhod je ena sama borba za prestiž 
zgodovinskih korenin kulture. In če trenutno živimo v žepku miru, še ne 
pomeni, da lahko kulturo kar zanemarimo. 
362 Sodobnost 2017
Barbara Pogačnik Kdo nas je zataknil v sociali
Ko te dni odhajam na pesniško gostovanje na Kitajsko, mi vsak potisne 
v roke kak svoj proizvod in reče: “Kitajska je velik trg, veš!” Ne vem sicer, če 
to raste iz zavedanja, da je kultura tista, ki gre v izvidnico, ki odpira vrata, 
ki postavlja na zemljevid. Ampak, če ne bi bilo Tomaža Šalamuna, ki so mu 
Kitajci že za časa življenja prevedli štiri knjige in mu dali pomembno nagra­
do, Slovenije v zavesti mnogih tamkajšnjih krogov ne bi bilo. Odmevni 
govor Vinka Möderndorferja ob proslavi slovenskega kulturnega praznika 
me je najbolj ganil v uvodu, ko je govornik prebral le gola imena lani pre­
minulih slovenskih umetnikov. Vsak od njih pooseblja svoje področje na 
svoj poseben način, vsak je za seboj pustil sled svojega stila, svoj angažma, 
za vsakim po smrti ostaja opazna luknja. Imena ljudi, ki so se razdajali, 
imena, ki temu malemu ljudstvu prinašajo ponos, možnost, da “ne jamra”, 
da pride v svet pod že ustvarjeno avro, ki jo lahko seva le civilizacijski na­
por. A ti, ki določajo proračunske meje, so se trudili čim prej spraviti svoja 
ušesa na varno. Počakati do naslednjega leta, ko bo kritičnih in pokončnih, 
podobnih Vinku, nekaj manj. In naslednje leto še manj, in nato še manj. Vse 
dokler ne bo pokrajina tako opustela, da še sanjati ne bo, da bi kdo dvignil 
glas. Nekaj časa bodo morda še nastopali naključni mladi talenti, dokler 
ne bodo tudi ti opustili idealističnih mladostnih predstav.
So umetniki, kakršen je bil Tomaž Šalamun, vse življenje svobodni 
umetnik, ki je večino honorarjev zaslužil v  tujini, s  tistim minimalnim 
prispevkom, ki ga je v njegovo pokojnino, ki jo je tako ali tako bore malo 
užil, breme za slovensko državo? Koliko let bodo generacije še prebirale 
njegova številna dela, prevedena v vseh mogočih državah in v vse mogoče 
jezike, koliko projektov proučevanja, mednarodnega dialoga bo še prinesel 
njegov opus, ki je danes zaključen, a se vendar širi?
V strukturi kulturnega financiranja se je treba vprašati o marsičem. O tem, 
kakšno je zdravo razmerje med administrativnim aparatom in progra mi, 
da formalizmi ne bi potrošili sredstev, namenjenih vsebini. Tu se žal pozna 
naša majhnost, saj so evropske direktive pisane na kožo mnogo večjim 
sistemom, Slovenija pa si ne zna ukrojiti kulturnih razmer po lastni meri. 
Preprečevanje koruptivnosti je povsem drugačno na ravni malih siste­
mov kot na ravni velikih, mi pa te tradicije sploh ne gojimo, preprosto 
prevzamemo tuj vzorec. Državna podpora žal predstavlja “trg” za založbe 
in druge akterje, ti pa hranijo in obravnavajo avtorje le kot male ribe; od 
darvinističnih sposobnosti in konformizma za poseganje po pozicijah je 
odvisen tako sistem merjenja vrhunskosti kot celo prezentacija v javnosti, 
s tem pa si kot družba nemalokrat zapiramo refleksijo o samih sebi. 
Sodobnost 2017 363
Kdo nas je zataknil v sociali Barbara Pogačnik
Pri omalovažujoči obravnavi samozaposlenih oziroma samostojnih umet­
nikov je zastrašujoče to, da država (v nasprotju z evropsko tradicijo in 
sedanjostjo) ne čuti več dolžnosti, da bi podprla posameznika kot človeka 
z ustvarjalnim nabojem, a tudi lastnim osebnim življenjem, ter hkrati po­
skrbela za demokratično raznolikost sistema. Če imate vrhunskega umet­
nika, ki si ne more plačati bolnišnice, ali takega, ki z otroki ostane brez 
socialne varnosti, so programi lahko sijajni, a bodo namenjeni le zdravim, 
močnim, mladim in samskim – torej gre za darvinizem, kjer ni prostora 
za spoštovanje. Na tako avtokratsko, diskriminatorno logiko krčenja, da 
ne rečem sekanja glav, je treba zaradi pomanjkanja etične komponente 
opozarjati še posebej in posebno poudarjeno na področjih, ki jih pokriva 
ministrstvo za kulturo, saj smo ravno mi kreativni razred, kritično in svo­
bodnomisleče srce družbe, ki se ne sme posušiti. V vseh kulturah in časih 
so bili vodilni umet niki navadno solidno preskrbljeni, na to me je že pred 
leti opozoril indijski kolega. So izjeme, a v splošnem drugače ne gre. Ni 
prav, da država, katere differentia specifica je tako krhka, ljudi, ki ustvar­
jajo vsebine, dojema kot nepotreben strošek, da se kreativnemu razredu 
odvzema pravico do ugovora. In ni prav, da se glasu posameznika ne sliši, 
ampak se sliši le glas sistema. 
Vsi umetniški poklici, ki so sposobni “nekaj” ustvariti iz “nič”, slikar­
ji, kiparji, skladatelji, režiserji, kantavtorji, ilustratorji – ki so sposobni 
iz preprosto obstoječe krajine, trenutka, zvena, tenkočutno izbrati tiste 
 črte, ki bodo za družbo pomenile simbolno vrednost, ji podarile višji nivo 
občut ljivosti, estetskega in etičnega zavedanja, ne nazadnje pa bodo tudi 
dolgo ročno ustvarjale nova delovna mesta – si zaslužijo posebno obrav­
navo in status, ki pritiče inovatorjem, nosilcem razvoja, raziskovalcem, 
skratka tistim, ki skrbijo za družbeni razvoj in s tem za dobrobit družbe 
za sedanje in prihodnje rodove, pa naj se sliši še tako klišejsko. Zataknjeni 
v sociali ne bomo mogli pogledati na socialo s širše perspektive. Zato nam 
vrnite dostojanstvo.
364 Sodobnost 2017
Barbara Pogačnik Kdo nas je zataknil v sociali
Ste pripovedna figura. Ne junak, samo figura, bolj lebdeča kakor snovna. 
In kot take vas razpihuje po zemeljski obli. Pravzaprav se vam je zdelo, 
da vas razpihuje. Takšen občutek so vam dajali. No, hkrati s tistim, da ste 
neznatni. Čeprav ste se v duhu počutili izjemne. Pravzaprav ste tudi zato 
le figura, ne junak. Nekdaj vas je popotništvo še znalo navdušiti, mestoma 
celo navdahniti, a sčasoma je bilo tega vse manj. Čeravno vas iz vašega 
zastekljenega brloga in osame tu in tam nekaj nepojasnjenega, skorajda 
zloveščega, kot bi si želelo, da si (o)krepite nekoliko ležerno osebnost, le 
napodi. Enkrat, v začetku, ko se je vse skupaj šele začelo, so se vam osnov­
ne družbene zakonitosti zdele nekoliko bolj linearno zastavljene, pa tudi 
dobrohotnim še dojemljive. Ciklično sovpadanje dozdevnih naključij pa je 
v vas polagoma odprlo prostor za preroško brezčasnost Kao Fenga: “Ves 
svet je ognjena peč. S kakšnim razmišljanjem se boš rešil, da ne zgoriš?”
V krču mo(l)či
Zadnje večje križarjenje med družbeni meandri ste si omislili ravno 
v  ob dobju vseprežemajočega in vseprisotnega pojava svetovne finančne in 
gospo darske krize. Takšen je pač bil delovni naslov. Nikakor ne prešerno 
razpoloženi, a vsaj za spoznanje bolj dovzetni za svet in domovino, konec 
Andreja Sinčič
Skozi noč juriša 
menih milosti
Sodobnost 2017 365
Mnenja, 
izkušnje, vizije
koncev se tudi vi starate, staranje pa s  seboj nosi ne le zvrhano bisago 
cinizma, ampak tudi nekaj prizanesljivosti in umirjenosti, ste se tedaj temu 
nenavadno invazivnemu pojavu približali s  spodnje strani pobočja. Na 
obronkih so še bili sledovi poznopopoldanskega sonca, medtem ko je čez 
veličastne in zdelo se je, da brezkrajne poljane skorajda igraje silil plazoviti 
trušč preplaha in norije. Delirijski kraval in stisnjene pesti v dolini, nered­
kim je ob vse bolj neizprosno zategnjeni zanki varčevalnih ukrepov sapa 
opazno pojemala. Ni vam bilo prijetno, še malo ne, besa in razjarjenosti 
je bilo preveč, množic vas je že od malega strah, histerija razkroja je bila 
vsenavzoča.
Neopazno, a vendar naglo ste se s  svojimi fantazmami namenili čez 
goščavje nekam na drugo stran. Zazdelo se vam je, da so tod speljane 
stezice bolje vzdrževane in z več občutka, da je poprejšnji bes racionali­
ziran in da bo naposled laže. A že kmalu vam pogled začne zadevati ob 
nenavadno brezbrižne sprehajalce. Vedeli so za krizno obsesijo z onega 
brega, vedeli za nemoč, za skrhano vero v prihodnost, a so v tem bolj kakor 
krik k ukrepanju prepoznali aktualno in hvaležno temo za pogovore, ki jim 
na dolgih sprehodih po očarljivih vrtovih ni bilo videti konca. S težiščem 
v prepričanju, da je tale kriza tista vrsta zveri, ki lahko požre samo izrazito 
slabotne in nebogljene, mimogrede bo še pretresla politične in finančne 
vrhove, so rekli; pa tudi sicer bodo njeni učinki le izjemoma kaj drugega 
kot očiščevalni. 
V ozadju njihovih besed so se kot na nekakšnem imaginarnem projek­
cijskem platnu izrisovale motne skrbi mladih diplomantov. Z zaključkom 
šolanja se je prednje zgrnil niz grenkih spoznanj, tudi zavedanje, da pri­
dobljena izobrazba ni nikakršno jamstvo za prihodnost, ki bi bila oropana 
negotovosti ali bi vsaj bila prihodnost sladkih negotovosti. Morebitna 
izbirčnost je v tem hektičnem obdobju obveljala za znamenje razvaje nosti 
in nehvaležnosti, za nekakšen brezpogojni dokaz zgrešenosti per misivne 
vzgoje. Vzporedno parolam o izjemnem družbenem potencialu, skritem v mla­
dih ljudeh, ni nihče več nasedal, pospremili so jih samo še cinični smehljaji 
in zbadljivi tviti. In polagoma so si mladi izobraženci res vse bolj domači 
postali tudi s tistim, kar se med njihovimi sanjami še po prekarni pomoti 
pozabljene noči ni znašlo. Popuščanja so (še vedno) precejšnja, ambicije 
iz meseca v mesec šibkejše. Samozavest pa tudi. 
Bilo vam je neprijetno, čutili ste tesnobo in potrebo po umiku, a naj ste 
se še tako oddaljevali, vseskozi vas je spremljal nadležen učinek kričečega 
kontrasta. Vse tja do prepadne soteske, ko so iz klokotajoče globine buhteli 
t. i. kreativni (v svojem bistvu pa neredko samo goljufivi) načini  delovanja, 
366 Sodobnost 2017
Andreja Sinčič Skozi noč juriša menih milosti
ki so izza mrakobne maske globalne krize omogočali odpuščanja, nižanje 
standardov in klestenje pravic. Z očitki in gnevom nakopičenih nesrečnikov 
si niso dali veliko opraviti, ker da so nemočni, saj je kriza, najhujša po tisti 
v tridesetih letih minulega stoletja. Kam je ta pripeljala, pa tako vemo, so 
robantili že skorajda užaljeno.
Na čisto drugem koncu, v odmaknjenem kotičku pod slikovitim ska­
lovjem, so svoj butični tabor postavili tisti, ki so kakor v ekstazi vzne se­
no vpili, da je umetnost edino pravo orožje zoper korupcijo. Zoper voj ne. 
Zoper krize. Bilo jih je malo, a infrastrukturo so imeli močno, vijačenja 
z besedami so bili vešči in vse bolj so proti dogajalnemu osredju, družbenemu 
 mainstreamu, usmerjali napovedi o pogubljenju zahodnoevrop ske družbe, 
ki da globoko zažrta v neetičnost, negativizem in moralno sprevrženost 
ne more nadalje obstajati. Pa tudi, da se kapitalizem, ki je pil sokove opti­
mizma, od prevar in pogoltnost v krču in šoku vsrkava sam vase. 
Ravnodušni do apokaliptičnih prerokovalcev, ki v  duhovnem ustroju 
zahodnoevropske družbe z  že skorajda bolestno slo vidijo degradacijo 
vrednot in rapidno zamiranje dobe, ste drseli naprej skozi jantarno barvo 
poznega popoldneva. Skupaj z zavedanjem, da so te naplavine pravičništva 
presihajoče, sicer bi se še čudno zdelo, da največji ostajajo, da kljubu­
jejo in na krilih državnega denarja zvečine zmagujejo. Čudno bi se tudi 
zdelo, kako voditelji med ustnicami še čutijo okus po besedah, ki kličejo 
k novi ureditvi, odgovorni in socialni, vzporedno pa namenjajo milijarde 
najrazličnejših valut, da bi ohranili uveljavljeni model svetovne ekonomije. 
Hipoma se zdrznete, ko izza hrbta v tihoto vaših misli kakor s hladnim 
 vetrom prinesena sapa zašepeta zločesta slutnja, ali ni kriza morda nasto­
pila kot domišljen način, kako za prgišče denarja spreti in razvrednotiti 
ljudi. Iz njih narediti tujce v svetu, ki naj bi ga soustvarjali, ujetnike sil, nad 
katerimi nimajo ne vpliva in ne moči. Kako iz njih narediti vihrave turiste, 
zagrizene tekače in obsesivne bralce deklaracij s hrbtne strani živil.
Prostovoljni v slepilu časa
Za krajši čas postanete, še raje bi sedli, ko le trava ne bi bila vlažna od 
rose, ki jo je jutro pustilo za seboj, ozirate se po pobočju, nekatere obraze 
prepoznate še s prejšnjih popotovanj. O strašnem pogubljenju so tedaj 
govorili, če ne bomo lagodnosti zamenjali za preudarnost, če ne bomo 
potrošnje zamenjali za kakovostno preživljanje prostega časa v  naravi 
in drug z drugim. Ali ob knjigi, ste pričakovali, da bodo rekli. Ampak ne, 
Sodobnost 2017 367
Skozi noč juriša menih milosti Andreja Sinčič
mesijanski obrazi novodobne levice ne govorijo več o knjigah, niti obrazi 
desnice, ki je praviloma konservativnejša, ne. O knjigah, se zdi, ne govori 
več nihče. Če jih le ne izdaja. Ali piše. Ali ni ravno Manca Košir. In ven­
dar isti, ki zagnano vpijejo, da je potrošništvo nič manj kot rak sodobne 
družbe, histerično nasprotujejo varčevalnim ukrepom. In argument: treba 
je spodbuditi potrošnjo, s tem pa med ljudstvo poslati svež veter upanja. 
Spuščali ste se vzdolž v večer odevajoče se ulice, siti vsega, naveličani 
vseh, a bogatejši za spoznanje, da se s pravicami svojih državljanov lahko 
za( je)bava in hkrati še vedno triumfira samo kameleonska bančna elita. 
Visoka politika demokratičnega zahoda tega privilegija nima (več). In 
tavajoči v vsakovrstnih dnevnih banalnostih izgubljamo prav proti poklic­
nim spletkarjem. Proti ljudem bombastičnih trditev in podlih namer. 
Dolgo po tem niste čutili nobene strasti, da bi šli v  iskanje novih 
poti. Raje ste se v  svojih prostorih prepuščali drobnim dnevnim ritua­
lom, brezbrižni, na trenutke vzvišeni do pojavov tam zunaj. In vendar 
ste nekega majskega večera, ko se v naoknice nič več ni zaletaval hladen 
veter, sklenili, da boste znova krenili. Že zarana se zbrcate skozi vrata, 
stran od lagodne predvidljivosti in sladke utečenosti. Težkega koraka in 
nekoliko togotnega duha ste naposled čisto zares zunaj, še malo je treba, 
da boste na svoji vzpetini, od koder je pogled jasen, od koder je slutiti sapo 
sveta. Polagoma spoznavate, da je barva tokratnega popotovanja nekoliko 
drugačna od prejšnjih, a že spet toliko podobna, da s čez čelo potegnjeno 
gubo iščete njen razločevalni ten minljivih brežin.
S pečine gledate po dolini iskrivih, a ob spremljajoči letargiji tudi min­
ljivih odmevov; mladi ljudje posedajo in se čez visoko travo premetavajo, 
pretegujejo in budno opazujejo, pa že spet v nekakšnem polsnu zasedajo 
klopi ali stečejo nekam na drugo stran. Skorajda po pravilu so visoko 
izobraženi, skorajda vsi skrbno urejeni, še tisti, ki dajejo videz neurejeno­
sti, so takšni zaradi vloženega truda: preudarno razcapani, domišljeno 
razmršeni. In za malone vse velja, da se na vse bolj sumničavo neiz­
prosnem trgu vse teže prodajajo. Izraz, v katerega piha sapa vulgarnosti, a 
starodavna zapoved, da se je treba samo pridno učiti in se bo v življenju 
vse lepo izteklo, se je umaknila trpki krilatici, da se je v teh časih treba znajti. 
Lahko si sicer priden in pošten, a če se ne znajdeš, sta to lastnosti, ki ti 
bosta prej v škodo kakor v korist. S pridruženim občutkom, da se med vse 
večje projekte priplazijo zdaj te, zdaj one nepravilnosti, incestno mreženje 
in zavezniško podeljevanje položajev, se med pore mladega človeka, ki naj 
bi opolnomočen zrl malone v obličje sonca, bolj in bolj seli prepričanje, da 
je ostal sam in onkraj moči, ki bi lahko vplivale na kakršne koli spremembe.
368 Sodobnost 2017
Andreja Sinčič Skozi noč juriša menih milosti
Kapitalizem idejno in finančno močnega Zahoda, takšen, v kakršnega je 
bilo predvideno, da bi verjeli, s polnim naročjem izbir in srkanjem sladkih 
sokov časa, se na manj izpostavljenih mestih seseda vase. Na njegovih ob­
ronkih ostajajo samo še presenečeni ujetniki neobvladljivih sil in dnevih 
čudaštev. Ostaja pa tudi generacija, ki ne bo dobila ničesar samo zato, ker 
je, pač pa bo že zato, ker je, kvečjemu izgubljala. Tudi zato se ta mladi 
rod v svoji fleksibilnosti in pripravljenosti na novo in drugačno odmika 
od tradicije k razsrediščenju, tam propada in se razrašča, gineva in brsti 
v subverziji in protislovjih. Navsezadnje gre za rod, ki je (z)rasel z idejo, da 
je mogoče živeti stran od obupa in življenjske bolečine, z idejo, da duše ni 
treba pustiti v upravljanje religiji ali na tegobah časa vzniklim mnenjskim 
voditeljem. In ravno ko bi morali stopiti v življenje in v resnične odnose, 
ko bi sanje iz temine noči lahko ponesli v svetel dan, so spoznali, da trg 
rabi ljudi samo še kot potrošnike. Država pa kot prostovoljce.
Zdi se, da je prav to v podkožje segajoče zavedanje o vsesplošni nesta­
bilnosti in minljivosti ustvarilo pogoje, ko je zaposlitvena negotovost tako 
zelo do skrajnosti prignana, da se z  njo bodejo že osnovnošolci; ljudje 
v letih, ki so se še donedavna zdela povsem imuna za raznorazne od tu 
in tam zevajoče družbene prepihe. V letih, ko se zdi najpomembneje san­
jariti, se bôsti s samim seboj in z neba klatiti zvezde. Bolj kot generacije 
poprej živijo v pluralizmu vrednot in nazorov; mitologije njih prednikov so 
raztreščene med drugo (pop)kulturno kramo, ni več silnice, ki bi bila tako 
vseprežemajoča, da bi jih posrkala vase in imela (za) vselej zase. 
Vse prevečkrat pomeni konec izobraževalne poti odprtje vrat v prostra­
ni svet, ki pa je bolj vajen vračati z  jedkim odmevom kakor s  svežo 
vsebino in polnostjo možnosti. Ranljivi in občutljivi so ti, ki stojijo na 
pragu, s svinčenim občutkom, da bo vsak nadaljnji korak pomenil padec 
v  groteskno prazen prostor neskončnih protislovij. Razlagalci trendov 
in tolmači časa izražajo zaskrbljenost, ker se mladi ljudje od družbe in 
njenih vzvodov moči umikajo na svoje otočke drobnih zanesljivosti. Se pa 
tačas, ko plovejo po tem praznem prostoru, stran od oprijemljivih vsebin 
dolgoročnejšega značaja, še fakultete zdijo kot nekakšni inkubatorji nepo­
trebnih znanj in odvečnih ljudi. Študenti in študentski vrvež pa še najbolje 
učinkujejo kot atraktivna mestna veduta.
Tudi zato velja omeniti (ali zgolj spomniti): težava sedanje generacije 
mladih je, da se ne uspe ekonomsko in osebnostno osamosvojiti, da raz­
mere v javnem prostoru vse pogosteje vse očitneje spregleda in ne, da se, 
če sploh se, vse pozneje odloča za družino. Konec koncev gre za generacijo, 
ki bo od svojih socialističnih staršev še kaj imela. A kaj bo imel rod, ki je šele 
Sodobnost 2017 369
Skozi noč juriša menih milosti Andreja Sinčič
na tem, da (dobesedno) shodi, od te generacije? Generacije, ki jo namesto 
z dostojnimi službami in spodobnimi prihodki nažirajo z litanijami zdrave­
ga življenja? In prostovoljstva, ki da osmišlja posameznika in boljša svet? 
Snuje se fama, kako da je pomembna polnost srca, ne bančnega računa. 
Kako pomembno da je biti, ne imeti. Dajati, ne prejemati. Razvejana mreža 
človekoljubja, v katero se človek, željan priznanja in v pomanjkanju alter­
nativ, rad ujame. In zaplete tako zelo, da več ne uvidi, da so prostovoljci 
samo hvaležni rezervisti, ki vskočijo vsakič, ko država umanjka. Ali eno­
stavno opeša. Navsezadnje se tudi nacionalne države zdijo vse bolj kulisa 
v neoliberalnem kapitalističnem slepilu. 
Hladna sapa na ustnicah vročičnih
Dan, ko se že zelo zgodaj začne spuščati mrak nad dolino, in dan, ki ni 
bil za vprašanja, ki ni bil za drugega. Dan v obdobju, ko se pod nebo raz­
tezajo klici k spremembam sistema in s tem k večji socialni pravičnosti, 
ko prinaša jutro gnev, večer pa očitke. Kot nekakšnega mesečnika vas 
vnovič raznaša po izjemnih prostranstvih; a ne ker bi se sami odločili za 
tokratno popotovanje, temveč zaradi tolikšne krčevitosti in vsesplošne 
angažiranosti, da vam bi živce začela spodjedati slaba vest, ko bi vsa ta 
prekipevajoča vpitja z naučeno nonšalanco prezrli in se naprej prepuščali 
lagodni omami nihilizma. Vso to angažiranost je pod evropsko nebo po­
nesla begunska in  migrantska kriza. Ko so se misli bistrile in so čuti začeli 
pridobivati ostrino, ste tam, na poti čez progasto sinjo planjavo, bili priča 
novodobnim preroko valcem, ki s samozavestno držo in bojevito retoriko 
širijo strah o uničenju zahodnoevropske družbe, če ne bomo pravočasno 
zatrli te neobvladljive množice ljudi, ki si želi v svet, krojen po atributih 
Indije Koromandije. Na plodni zemlji takšne planjave se dnevno vrstijo 
megalomanska zasedanja prek družabnih omrežij, kjer se besede preobli­
kujejo v bakle pogube, če ne že kar v modificirane različice nacifašističnih 
konceptov. 
A le malo vzhodneje, kamor ste se sicer vse hitreje pomikali, se je 
pokrajina polagoma začela zgoščati. Pripirate oči, pred vami tako drugačno 
ozračje, tako drugačni vzkliki na isto temo. Manj je krčevitosti, a opazno 
več zgražanja nad zloglasno hipotezo o ogroženosti evropske kulturne in 
njene duhovne dediščine. Ta da je zgolj manipulacijski manever pretkanih 
političnih struktur in desničarskih populistov, željnih oblasti in brezmejne 
moči. Če je poprej bila vsa ogorčenost in zaprepadenost nad invazivnimi 
370 Sodobnost 2017
Andreja Sinčič Skozi noč juriša menih milosti
drugimi, so s tokratnega gledišča tovrstne oznake rezervirane izključno za 
Evropejce. Tod se nanje vehementno obeša sodbe o pasivnih slaboumnežih 
in hladnih egoistih, ki so za tujo nesrečo zaklenili srca. Tod z  rasistom 
in ksenofobom živčno odpravijo slehernega, ki s previdnimi pomisleki in 
drobnimi sarkazmi pogleduje med iskalce boljšega življenja, ki jih je na 
poti v iluzorno idejo Evrope neprimerno več kakor (političnih) beguncev. 
Iz udobja svojih foteljev na odmaknjenem humanističnem oblaku so iz 
sodržavljanov ustvarili nevarno sodrgo, ki bi jo bilo treba zdraviti najmanj 
z medikamenti. Če naj bi se sploh šli zdravljenje … Sočasno portretirajo 
prebežnike v idealiziranih podobah, v njih nočejo uzreti ali vsaj pripoznati 
navzočnosti oslabelega človeškega duha, kaj šele moralne surovosti ali 
bognedaj etične imbecilnosti.
Čeprav ste se počutili skorajda že krive, ker ste se rodili v sekularizira­
nem in (tudi zato) mirnem okolju sodobne Evrope, razumu vseeno niste 
upali scela spodmakniti temeljev: zakaj trditi, da je prav vsak prebežnik 
žrtev, je podobno nesmiselno, kot bi rekli, da je vsaka ženska, ki ne zna 
kuhati, že tudi intelektualka. Konec koncev je med to kalejdoskopsko 
množico ljudi nemalo takšnih, ki prihajajo iz okolja, kjer je nedopustno že 
zaljubljeno držanje za roke – iz okolja, kjer vladajo še veliko bolj skrajna 
stališča, kakor so tista, s katerimi se ponaša Angelca Likovič. Ali Branko 
Grims. Pa deklarirano strpna levica že njiju ne prenaša. Prebežnikom 
pa v prepričanju, da je edina, ki zna uzreti družbeno realnost v polnosti, 
uprizarja dobrodošlico. 
Četudi bi želeli, vsaj po tistem, kar vam je poprej že prišlo na pot, prezreti, 
kako vzporedno vznikajo nove in se širijo že obstoječe kotanje klokotajočega 
nerganja, se vam ni povsem posrečilo. Vseeno pa ste opa zovati upali le iz 
dalja ve; ognja in žvepla je bilo na trenutke toliko, da ste morali oči, ki so se 
vam solzile, pripreti, na usta pa si pritisniti šal. A kakor bi šlo za nekakšen 
črni humor zapoznelega nadrealizma, so se prav razkačeni glasovi najbolj 
gorečih domoljubov izkazali kot najslabše artikulirani; deliriju besa so naj­
večkrat podlegali prav polpismeni rojaki, tisti, pred katerimi slovenščina 
v zadregi umakne pogled in povesi glavo. In vendar so naenkrat začeli govo­
riti o zahodnoevropskem sistemu, ki je tradicionalno odprt in toleranten, 
kot takšen pa da ni primeren zanje, ki da niso nič od tega. Pojasnilo in hkrati 
opravičilo (skrivoma so namreč vedeli, da ga potrebujejo) za svoj srd so iskali 
v navadah in vrednotah, ki da so tu drugačne kakor tam, pa čeprav so znotraj 
zahodnoevropskega prostora sami najbliže prav doktrini, ki je patriarhalna, 
mačistična, šovinistična. Če je že to tisto, kar predvidevajo, da je kompati­
bilno z miselnim ustrojem onih tam. 
Sodobnost 2017 371
Skozi noč juriša menih milosti Andreja Sinčič
Nekaj časa še ostanete, poslušate, se čudite, a postane vam slabo, pred 
očmi se nabirajo gosti kolobarji rdeče in črne teme, nujno morate proč. Pot 
nazaj je še zelo dolga, bolečina pa vse bolj nadležna. Ker niste želeli obtičati 
v  svetu gonov in nalomljene razsodnosti, ste se oslabljeni in omotični 
pomikali naprej, pravzaprav bežali proč, bežali skozi noč. Izžetost in 
razočaranje vas spremljata nazaj v  udobje zastekljenega zavetja, ko se 
namrščeni in skuštrani spotikate ob kričeče podobe vse te koncentrirane 
teatralnosti in iskanja dogovorov, ki pa nikogar k ničemur zares ne obvezu­
jejo. V glavi vam odzvanja od razbrzdane množice tistih, ki v prebežnikih 
vidijo poblaznele horde brez najmanjših civilizacijskih manir, kakor aro­
ganco onih drugih, ki v taistih ljudeh, zbranih z vseh vetrov obupa in ago­
nije, vidijo izključno dobrotljive nesrečnike, hvaležne stari celini za vsak 
dan miru in spokoja. Kar jih druži, je pitje iz istega apokaliptičnega potoka 
sebičnega sistema kapitalizma, ki zna za dosego svojih ciljev uporabiti 
domiselne strategije in z elementi previdno odmerjene histerije igrati na 
kolektivne strune. Le da prvi, ki se razglašajo za branilce tradicionalnih 
vrednot in morale, svarijo, da bo evropska celina s svojim nepremišljenim 
humanitarnim galopiranjem zastavonoša lastnega uničenja, drugi, ki se 
imajo za glasnike vseh zatiranih in deprivilegiranih, pa da se bo zadušila 
v lastni samovšečnosti in ksenofobnosti.
Pri tem pa ne čudi, da so se tako eni kot drugi odločili za vzpostavitev 
prikladne forme, v  katero je bilo predvideno, da bi sedale vse mistifi­
kacije, skrite pod plaščem dozdevno nevtralnih ocen. In vendar je med 
glorifikacijo in demonizacijo še za ocean možnosti. Običajno spregle­
danih možnosti. Med njimi tudi spoznanje Marka Twaina: “Če vzamete 
psa z ulice in ga nahranite, vas ne bo ugriznil. To je osnovna razlika med 
psom in človekom.” 
Histerija pohodi umor
Navsezadnje je že sam Moamer Gadafi, ekscentrični libijski voditelj, svaril 
pred skrajnimi islamisti, pomešanimi med pomladnimi protestniki. Vedel je, 
da se želijo zdivjati nad Evropo in da jim ta novonastala sila revolucio narnega 
pristopa ustreza. A podobno hitro, kot se je njemu iztekal čas, je iztekala tudi 
vrednost njegovih besed. Vaše besede že po tradiciji nimajo posebne vred­
nosti, a kljub temu vam je bilo hipoma jasno: dokler bo s pomladnim vetrom 
navdahnjeni protestnik na Trgu svobode ponosno vpil “Nismo živina, ki 
mirno čaka na zakol”, revolucija ni možna, še več, njena glava je sklonjena 
372 Sodobnost 2017
Andreja Sinčič Skozi noč juriša menih milosti
pred nasiljem, njen hrbet sključen pod težo popredmetenih stereotipizacij 
in fašistoidnih antropocentričnih fantazem. (Drugače ni mogoče razumeti, 
kako lahko nekdo v srhljivi brezizhodnosti prepozna – mirnost.) 
Čemerni in nemočni čemite v svoji viseči mreži, kajti ob vsem nefiltri­
rano razpasenem besedičenju o nestrpnosti, o nesprejemanju drugačnih, 
o tem, da še toleranca ni dovolj, ker da je treba sprejeti in razumeti, boleče 
čutite, da se radikalna oblika nestrpnosti vendarle ne izvaja nad tistimi, ki 
so najbolj glasni in ki o resnici in morali govorijo podobno lahkomiselno 
kakor o  ljubezni. Ne le, ker s  tako mo(go)čnimi pojmi na trivialni ravni 
dnevne demagogije ni mogoče dostojno operirati, temveč tudi zato, ker 
se na nagnitem temelju teh pojmov prezre življenja tistih, ki so morali dati 
svojo glavo in svojo kri za prostaška podtikanja na tleh bodočega islam­
skega verskega in kulturnega centra v Ljubljani. Ne da bi njihove nemočne 
krike in boleče strahove naplavilo med odmevne novice. Njim preprosto 
nihče ne stopi v bran. Na margini so tudi za intelektualce z oblakov. Tiste 
človekoljubne, ki iščejo rešitve za prizadeta verska čustva, ne vidijo pa 
resničnih žrtev, še po smrti zlorabljenih za potrebe ljudi. Pri čemer ne 
gre scela prezreti možnosti, da bi tovrstno obliko brezbrižnosti, cepljeno 
na ignoranco, lahko razumeli tudi kot nekakšen obrambni mehanizem 
ranjenega človeka, ki takšne podobe vseeno raje potlači kakor ozavesti(?).
Čeravno se na videz zdi sprejemljivo pripisati različne vrednosti različ­
nim življenjem, bi spred oči vendar ne smeli izpustiti dejstva, da je vsake­
mu bitju njegovo lastno življenje vse. Da je smrt za vsakogar konec. Ali vsaj 
del nekega konca, po izteku katerega si je človek umislil prepričanje ali vsaj 
upanje v neko drugačno obliko bivanja. In to takšno obliko, ki je mnogi teh 
prepričanj ne pripisujejo tudi živalim. A če bi onkraj res ne mogle, ali se 
tedaj njihova življenja, strogo vezana na tuzemskost in bivanjsko enkrat­
nost, takšnemu človeku ne bi morala zdeti še bolj sveta in njihova smrt še 
bolj tragična? Vendar človek, ki si je življenje oklical za sveto in svetosti 
samovoljno oropal vseh ostalih, z nezmožnostjo samoizpraševanja zanika 
vse, po čemer bi se od živali moral razlikovati. Navsezadnje so prav one 
najbolj senzibilno merilo moralnega in duhovnega napredka neke družbe. 
Ne višina minareta. Ali obnovljena fasada zvonika.
Cvet nad prepadno globino
Bil je to tisti posvečeni čas samosvojih zakonitosti, ki nastopi, ko je zrak 
že težek od bližine spanca, in čas, ko je v novo jutro mogoče samo prek 
Sodobnost 2017 373
Skozi noč juriša menih milosti Andreja Sinčič
komaj doumljivih prostranstev noči. Čas, ko se nekje na poti k lebdeči sferi 
pritajenega jaza spotaknete ob korenino spomina: “Vrane so se oglasile. 
Svarijo vse gozdne živali pred našim največjim sovražnikom, Človekom. 
Teci tako hitro, kot le moreš, in se skrij v goščavju.” Takšno je bilo napo­
tilo mame malemu Bambiju, brezskrbno zakopanemu med svežo deteljo. 
Kmalu zatem je človek s silo zaskočil njihov gozd, povzročal razdejanje in 
trušč, koder je stopal. V tem smrtonosnem jurišanju je srnjaček ostal brez 
mame. Nebogljen in obupan jo je iskal še dolgo po tem, ko se je polegel 
duh po smodniku, čeravno je dlje kakor ta v zraku vztrajal “nezamenljiv 
vonj po človeku”, vonj smrtne groze.
Kultno delo, ki prenekaterega otroka že zelo zgodaj sooči z identitetno 
aroganco humanizma, ki ne zmore ali noče seči onkraj specistične nara­
tivnosti in s  sitom soočiti lagodnega koncepta samoumevnega. Za kar 
se tudi ne kaže kot ta, ki bi bil na širši ravni sposoben vzpostaviti dvom 
o paradigmi apriorne človekove večvrednosti. Pa čeprav se ta dvom zdi 
smiseln. Vsaj ob zavedanju, da je največje zločine in pogrome, frustracije 
in gorje, bolečine in rane iznašel in brutalno prakticiral prav človek. Ne 
glede na vrsto, ne glede na sorodnost DNK­ja. Obsedenost s  svetostjo 
človeškega življenja je iz abortusa in izsiljenega enačenja fetusa z osebkom 
izpeljala obliko umora in v poskusih na embrionalnih matičnih celicah vidi 
nič manj kot hudičevo delo. Prav nič pa ne vidi, ko se iz dneva v dan preliva 
kri najbolj nedolžnih. Najbolj miroljubnih. Zato nikakor ne gre prezreti, da 
ni v izprijenosti, krutosti in sovražnosti nič živalskega, nič zverinskega. Je 
samo pristno človeško. In bolj ko človeštvo napreduje, večjih grozodejstev 
je zmožno. Navsezadnje je bolj, kot bi si bilo želeti, očitno, da je, zapiše 
Tinbergen, “človek med vsemi vrstami edini množični morilec, edini 
odpadnik v lastni družbi”. Njegovi zaščitni znamki sta krutost in destruk­
tivnost, zaradi katere nas kričava humanitarna brezkompromisnost in 
svetohlinstvo slepega človekoljubja puščata globoko v območju nelagodja. 
Betežni, a izostrenih čutov in pritajenih želja vstanete s  postelje in 
odprete okno v deževno noč. Megla, ki se ovija med veje visokih dreves, 
postaja vse bolj lepljiva in daje slutiti, da je jutro še zelo daleč, tako daleč, 
da utegne postati samo še otožen privilegij prikrite nostalgije. Kakor bi vas 
ta mešanica gnusa in nečimrnosti, fatalizma in idealizma, ki vas premetava 
po srebrnem preddverju človeškega pekla, na svojstven način žlahtnila. 
Dajala možnost pobega skozi gosto tkanino dnevnih utvar, vodila tja, kjer 
še ni vse spolitizirano in skomercializirano, kjer idejni hlad ni prevladujoč 
in tesnoba ne izžemajoča. Kjer je mogoče skozi raztrganine predvidljivega 
tipati za novimi pristopi. 
374 Sodobnost 2017
Andreja Sinčič Skozi noč juriša menih milosti
Kot nekakšen osameli sanjač, ki v grešnosti pozabljenega mesta stopa 
skozi vlažne zaplate megle, pripustite v obmejni pas spomina tisti prijetno 
topel večer zgodnjega septembra. Rdečelasa deklica je sedela na kamnitih 
stopnicah, obrobljenih z umetelno ograjo z razbohotenim bršljanom, ki je 
ponekod prekrival prve sledove opečnate rje. Na četrti stopnici je sedela 
s psom, nekakšnim ovčarjem, in mu tresočega glasu in drgetavega telesa 
nekaj govorila. Enkrat ste jo že bili srečali, in čeprav je vaš dar za pre­
poznavo obrazov precej okrnjen, nemara tudi zato, ker neradi gledate v oči, 
nje niste pozabili: v sebi nosi nekakšno melanholijo skrivne vednosti. In 
prav to vas je gnalo, da ste stopili nekoliko bliže, a že spet ne toliko, da bi 
vzbudili zanimanje psa, in glas je, ob bežni tihoti ulice, pridobival jasnost. 
“Vsi ti otroci bodo nekega dne zrasli. Nekega dne bodo prav oni odrasli. 
 Bodo oni starši. In jasno jim bo, kaj pomeni bojevati se za dobro, kaj pome­
ni zastaviti ime za prijateljstvo. Za iskrenost. Tega se ne da kar pozabiti,” ga 
je z blagim nadihom upanja in solznih oči prepričevala. Na tleh zraven njiju 
je ležala knjiga, ki ji niste videli naslova, lahko bi bila kate ra koli. Skoraj 
katera koli. A prebrala je nekaj, kar je bilo premalo, da bi vedela, in preveč, 
da bi pozabila. Dovolj, da je slutila: človek ima več težav pri obvladovanju 
hipnih strasti in bežnih želja kakor ob razkrajanju vesti. Zgodnje zavedanje 
nemoči, parajoč občutek žalosti. 
Kot bi se ti sprva drobni dnevni umiki v  domišljijo zlili v  nekakšno 
skrivno, a sladko zlo, ki spodkopava nebogljeno in še neizoblikovano dušo. 
Zlo, ki v temačnih rovih zamolčanih pravljic razklene klešče subverzivnega; 
spodbode čustva, pokaže pot fantaziji in z  junaki, v stalnem navzkrižju 
s svinčenim vzdušjem svojega časa, razpre slikovite peruti mišljenja. Zdi 
se, kot bi med resnico in resnico v zgodbi obstajal samo brezdanji prepad, 
brez možnosti, da bi bregova kadar koli lahko povezala magija mogočnega 
mostu. 
Gledate jo, kako se opraskana od spoznanj stisne k svojemu psu, nežne­
mu in ponosnemu. Odmaknjena in skorajda vilinska se vam zdita edini 
branik dobrega, edini dvojec, ki zares razume, edini, ki mu empatija še ni 
otopela in občutek za dobro še ne zamrl. Edini, ki bi lahko prečil oceane 
in v mraku posedal na zvezdah neba.
Poeti med pozebo
Absolutnih užitkov, takšnih, ki bi vznikali v zavetju fantazije in se polago ma 
stap ljali v resničnost, običajno ni zaslediti vzdolž vsakdanjih poti. Česar pa 
Sodobnost 2017 375
Skozi noč juriša menih milosti Andreja Sinčič
ni mogoče trditi za hrepenenje, pospremljeno z občutkom nezadovoljstva 
s tem, kar je, in tavanjem za čim boljšim. Takšna dinamika razmerja med 
umišljenim idealom in živeto resničnostjo pa je prvovrstno hranilo ne le 
sodobnega potrošništva, temveč tudi obupnega iskanja poti čez Sredozem­
lje. Bržkone bi za dobo, zaznamovano s pluralizmom življenjskih stilov in 
razlag sveta, največ storili, ko bi lagodje gona nadomestili z izzivi uma. Ko 
bi (za)živeli z občutkom za krhkost sveta in s tem za ranljivost najširšega 
spektra čutečih bitij.
A lahko da je tudi to zgolj oblika hedonizma, utvara, porojena iz fan­
tastič nih podob, nekakšen užitek v hrepenenju. Odmik od zagnanih sve­
tohlincev, ki za sleherno neprijetnost, sami ji radi rečejo kar travma, 
besno iščejo čisto konkreten izvor. A tako rado se zanj čez čas izkaže, da 
je bolj kot iskan bil (samo) ustvarjen: z domišljeno strategijo in v skladu 
z  zvijačno dramaturško naracijo. Kot bi resničnost obstajala in gine­
vala znotraj umetno vodenih propagandnih aparatov, se od tam stekala 
v blatno in židko kotanjo, kjer gospodujejo hromeče družbene konven­
cije in objesten egoizem človeka kot najbolj invazivne biološke vrste. Na 
ustni cah vselej krepost, v drobovju pa nekaj, v kar se ta skoraj brez izjeme 
izrodi. Vključno s krušenjem načel demokracije in demoniziranjem narave. 
Slednje postane toliko večje, kolikor manj je človek zmožen življenja 
z drugimi na način, ki ne bi bil prežet s konflikti in travmami. Kakor bi, 
besen zavoljo socialnega nelagodja, hotel vsaj neko potrditev, se zariplega 
obraza postavlja na pot prav naravi, da bi nje silno moč in izjemnost strnil 
v svoje telesce, že z rojstvom zapisano smrti. Ker pa ne bi rad umrl sam, 
kot nekakšen eksistencialistični poet gradi na viziji kaotičnega umiranja 
celotne civilizacije. 
376 Sodobnost 2017
Andreja Sinčič Skozi noč juriša menih milosti
Andrej Pleterski z Barbaro Pogačnik
Pleterski: Barbara, naj te uvodoma prosim, da nekoliko orišeš fizično in 
duhovno okolje, ki te je obdajalo v najzgodnejših letih. Kakšna je bila tvoja 
“hiša jezika”?
Pogačnik: Kot otrok sem oboževala branje. Brala sem povsod, na sprehodih 
s psom, na vlaku, na morju, v čakalnici pri zobozdravniku, celo v kino sem 
včasih nesla še knjigo, ker sem verjela, da se ta tanka nit, ki me je vezala 
na svet v knjigi, ne sme pretrgati. Zaljubljala sem se v like v knjigah, se 
bojevala v njihovem imenu, jokala zaradi njih ali pa so mi dajali pogum. 
Branje je bilo zame votlina, v kateri sem se počutila v skladu s samo sa-
bo, zunanji svet in način, kako so se ljudje obnašali v njem, se mi je zdel 
mnogokrat preveč vulgaren, ponošen, brez idej. Svet sivega socializma, 
posedanje po gostilnah, stereotipne vloge moških in žensk; ljudje so bili 
zadovoljni s svojimi malimi svetovi in kadar so spregovorili, je bilo to po-
mešano s kvantanjem in pavšalizmi. Doma je bilo že od rosnih let drugače; 
pri dedku in babici so na kosilih gostili pisatelje, ki so se v Sloveniji mudili 
v okviru mednarodnega PEN, na primer Han Suyin iz tedaj še popolnoma 
zaprte Kitajske, pogovarjali smo se o različnih kulturnih vzorcih, mami 
pa mi je iz službe prinašala kupe knjig – delala je namreč na založbi Mla-
Cvetka Bevc z
Ivanom Dobnikom
Sodobnost 2017 377
Pogovori 
s sodobniki
dinska knjiga – in jaz sem z ljubeznijo in navdušenjem prebirala eno za 
drugo. Tudi ona je že od nekdaj oboževala branje in ga še danes. Zame je 
utelešen primer človeka, ki ne bi mogel živeti brez umetnosti. Zato vem, da 
taki ljudje obstajajo, in ni jih tako malo. Verjetno je zaradi te prepojenosti 
njenega bitja s potrebo po umetnosti to tako zelo del mene, da se mi zdi 
naravno, da ljubezen do tega v sebi skriva vsak človek, le da se je mnogo-
krat ne zaveda. Ljudje pa so v socializmu imeli tudi več časa za branje. Še 
zdaj imam pred očmi sosedo iz Kopra, ki je ob sončnem vremenu sedela 
na terasi z velikimi očali na nosu in povsem zatopljena v branje zavzeto 
kadila. Taki ljudje so se mi zdeli vredni zaupanja. Ljudi, ki niso radi brali, 
378 Sodobnost 2017
Pogovori s sodobniki Ivan Dobnik
Iv
an
 D
ob
ni
k
sem se bala, poskušala sem se jim izogniti kot bojazljiv psiček. Težko sem 
pristala na njihov svet, izrazito dihotomično sem dojemala svet s knjigami 
in svet brez njih. Branje,veliko branja v zgodnjih letih da človeku občutek 
notranje moči, ki ti je v življenju nihče ne more vzeti. Življenje sčasoma 
postane časovno zasuto in dopušča le malo vstopnih točk za ta užitek. A 
vedno, kadar beremo, se znajdemo v svetu, ki nam omogoča prosto dihanje 
možganov, podobno kot nam telesna aktivnost omogoča občutek, da smo 
v formi, da dihamo s polnimi pljuči. 
Verjetno pa se z mojo ljubeznijo do besede ni vse začelo šele v tre-
nutku, ko sem se naučila brati. Moj dedek, znani novinar Bogdan Pogačnik, 
je, že ko sem imela štiri ali pet let, ob neki moji besedni pogruntavščini 
vzkliknil: “Ona je moja naslednica! Ona bo pisala!” Sama si tega nisem za-
pomnila, citiram mamo, otroci se sami ne zavedajo, kako se to kaže. Drugo 
vprašanje pa je, kako in v kakšnih razmerah lahko ti nadarjeni otroci pozneje 
udejanjijo svoje darove, koliko je splošno okolje sploh zrelo za užitek in 
sprejemanje umetnosti, koliko pretoka notranjih voda, barv, glasbe, besed 
neko okolje psihološko dopušča. V okolju, ki na videz prisega na racional-
ne vrednote, za katerimi ne išče nobenega smisla ali užitka, kjer je prvo 
pravilo teror ure, višina dohodka, vsakovrstna kvantifikacija, kjer zakon ni 
moralna zapoved, ampak le črka na papirju, butajo na plan manipuliranje, 
proizvodnja laži, kavbojski pristop, prazni ego z voljo do moči vlada nad 
vsebino, se umetnost ali vulgarizira ali pa se počuti kot plevel, ki ga nekdo 
poliva s strupi in ga ves čas poskuša udušiti. Kljub temu si vedno najde 
kako senčno mesto, kjer uspe rasti. Je pa nekaj čisto drugega, če rastlini 
damo dihati v dobrih pogojih, ali pa mora rasti na krivem, brez vode, brez 
zadostne svetlobe.
Srečo sem imela, da sem imela podporo moškega in ženskega dela 
družine. Babica mi je ob izidu moje prve knjige tik pred smrtjo prevzeto 
rekla, da je to “božji dar”. Že v osnovni šoli mi je podarila rdeč zvezek 
s trdimi platnicami in mi predlagala, naj vanj zapisujem naslove knjig, ki 
sem jih prebrala. To je postalo nekakšno tekmovanje s samo seboj, kmalu 
sem imela zapisanih 400, 500 naslovov, dokler nisem tega zbirateljskega 
početja opustila. Včasih si zaželim, da bi se vrnila v ta rajski čas, ko sem 
večino časa brala.
Pleterski: Katere knjige so bile tvoje (zaželeno) otroško branje, kakšna še 
posebej?
Pogačnik: Ko sem prebirala Capudrovo Povest o knjigah, me je marsikaj 
Sodobnost 2017 379
Ivan Dobnik Pogovori s sodobniki
spomnilo name. Brala sem tudi nekatere zahtevne knjige, ki so presegale 
moja leta. Soba mojega dedka je bila tako polna knjig, mnoge od njih s pod-
pisi slavnih avtorjev, od Ionesca do Arthurja Millerja, da sva s sestro začeli 
uporabljati izraz “odkopati knjigo”. Kadar sva kot otroka prespali pri babici 
in dediju, nama je dedi pred spanjem pripovedoval pravljico, ki se je odvija-
la v nadaljevanjih, njena junakinja pa je bila deklica Barbara, ki je potovala 
po vseh mogočih kontinentih in doživljala neverjetne dogodivščine. Najbrž 
so bile te zgodbe predelane iz dedijevih novinarskih popotovanj po Afriki, 
Južni Ameriki, Kitajski, Indiji …, saj sva imeli radi Jurija Murija v Afriki 
(Tone Pavček je stanoval v istem bloku kot dedi in babica), a dedijeve 
pravljice so bile bolj doživete “na lastni koži”, kot bi človek prislonil uho 
ob velik tulec, ki bobni in prenaša zvok od daleč. Skorajda še bolj pa sem 
ljubila dolge in minimalistično filozofske pravljice svojega očeta. V prvih 
razredih osnovne šole sem začela pisati svoje pravljice, a lastnega pisanja 
sem se takrat sramovala. Mogoče sem morala vzpostaviti odnos do pisanja 
dedka in očeta, a tudi njuno novinarsko pisanje se mi je zdelo inferiorno 
v odnosu do avtorjev, ki jih je srečevala moja mama na založbi. Danes trg 
vidi stvari povsem drugače!
Ti dvomi so se razvezali in sprostili v srednji šoli, kjer je bilo vzduš-
je fantastično. Pisanje, zlito z energijo glasbe, pomembnimi prijateljstvi, 
kritiko šolskega predstavljanja književnosti … Moji junaki tistega obdobja 
so bili Šalamun, Popa, Plath, Dickinson, Rimbaud, Duras, Racine, Prévert, 
Elitis, Daglarca, Osti, Flaubert, Zola, Woolf … Ko zdaj gledam nazaj, se mi 
zdi nenavadno, da se natančno spominjam, pri katerih letih mi je bil všeč 
kak avtor, ko pa recimo gledam vsevprek pomešane fotografije, nikakor ne 
morem določiti, v katero leto spadajo.
Pleterski: Lahko morda podrobneje opišeš, kako te je takrat zaznamoval ali 
kaj ti je dal kateri od pravkar naštetih avtorjev? Katere so bile tiste točke 
spoznanja, morda celo preloma?
Pogačnik:  Tu bo treba časovni okvir morda vsaj malce razširiti. Avtorji, ki 
jih bereš v srednji šoli, ko si ves iz sebe, te zaznamujejo drugače kot avtor-
ji, ki jih bereš prej in pozneje, vsi so pomembni in ni pravila, kdaj naletiš 
na tiste, ki imajo podtalno moč, ki se je zaveš pozneje. Zgodilo se mi je 
recimo, da sem nekatere vplive na svoje pisanje zaznala šele ob procesu 
prevajanja svojih pesmi v tuje jezike. Veliko se mi je pojavljal Dante, čeprav 
teh besedil skorajda nisem objavila, njegova ideja poti po človeški duši in 
razsežnost, ki jo je temu posvetil, sta blizu mojemu videnju raziskovanja 
sebe kot potovanja. Dante je v to vkomponiral še povsem umetniške portrete 
380 Sodobnost 2017
Pogovori s sodobniki Ivan Dobnik
konkretnih ljudi in tisto, kar se mi zdi zanimivo, je meja med tem, kako to 
počne poezija in kako to počne proza. Zdi se mi, da mora poezija to početi 
nekako boschevsko, saj si ne more privoščiti dolgih opisov, ampak združi 
vse čudno v eno in s tem raziskuje meandre misli. 
Zelo rada sem imela mediteranske pesnike, poleg že omenjenih 
turškega Daglarce, grškega Elitisa in Cavafisa je tu recimo libanonski nad-
realist Georges Schehadé, ki je pisal v francoščini, pa Italijani, D‘Annunzio, 
Quasimodo, Dino Campana, Tabucchi, tudi sufisti, kot je Rumi, pri njih sem 
našla širino, sproščenost, hrepenenje, pravo razmerje med mirom in nemi-
rom, ki mu nekateri pravijo modrost. Mediteran je zibelka civilizacije in 
umetnosti, kjer trenutek zadobi svoje pravo mesto, in ves trud severnjakov 
se v primerjavi z naravnim sokom Mediterana lahko zdi zgolj kot racio. V 
uravnovešenje temu užitku v branju (pa pri tem ne povzemam barthesove-
ga izraza) me je intelektualno vzgojila Belgija, ob francoski literaturi sem 
poleg mediteranske intuicije začela uporabljati relief, skorajda matematične 
povezave med pojmi v tekstu – neskončno zanimivo se mi zdi, kako se 
tekstualni elementi vsak po svoje postavljajo v kontekst. To imenujem ka-
leidoskopsko branje, branje-pisanje, tako pesem ostaja protiformna tvorba, 
odvisna od svetlobe, od trenutka beročega. Po drugi strani so me privlačili 
avtorji, ki jih vidim kot pesnike travme, recimo Celan, Sylvia Plath, Rilke, 
Hölderlin, Dane Zajc, Niko Grafenauer, Emily Dickinson, Else Lasker-
Schüler, Nelly Sachs, Saša Vegri, sem štejem še Durasovo, Prousta, Čehova, 
Kafko … V zadnjem času me je ganil Čilenec Raúl Zurita, tudi več drugih 
južnoameriških pesnikov … Moje izvorno prepričanje je, da mora vsaka 
dobra pesem imeti v sebi ost, nekaj, kar zbode do krvi, kar nas opozori, da 
življenje ni dobro in gladko samo po sebi, kar nas opozori na našo krhkost, 
kot bi rekel Pascal, na našo naravo trsa v vetru narave, ki mu pomaga le 
misel. Zaznamovali so me tudi nadrealisti, kot ugotavljajo nekateri izmed 
kritikov, zabavni so, verjamem, da je treba tragični moment vedno uravno-
vešati s humorjem, z nepričakovanim vdihom svobode. Tako si lahko razlo-
žimo recimo prisotnost črnega humorja celo v koncentracijskih taboriščih. 
Zanimajo me zagonetni avtorji, za katere je treba pri branju biti natančen.
Ker so bile nekatere moje pesmi prevedene, še preden so izšle 
v knjigi, sem med razlaganjem jezika in podob prevajalcem odkrila, kdo 
vse se skriva v njih, zato sem včasih naknadno, v pomoč bralcu, dodala 
tudi specifičen citat. Kot bi se v meni prebudil literarni kritik. In medtem 
ko se kritikom ob mnogih mojih pesmih šele prek citata razkrije, da morda 
le vem, kaj delam, je z bralci drugače. Branje je vedno intuitivno ali, če 
parafraziram: vrata poezije nimajo ključa, so le kvaliteta nezavednega. Zato 
Sodobnost 2017 381
Ivan Dobnik Pogovori s sodobniki
se tudi pisanje dogaja na povsem drugem polju kot literarna kritika ali sploh 
zavest o jeziku (to recimo prevajalec mora imeti, a za pisanje ni dovolj). Ena 
mojih bolj znanih pesmi, ki jo berem v različnih mednarodnih kontekstih, 
ker ima v sebi angažma (v Evropi se včasih ne zavedamo, kako močan 
nosilec angažmaja je poezija!), bi bila lahko razumljena le kot angažma, če 
ne bi globoko pod njenim tkivom ležala ideja neke Mallarméjeve pesmi, 
torej nekaj povsem nasprotnega angažmaju, popolna ponotranjenost. Ta 
dvosmernost (vsaj dvo-, če ne večsmernost) je za poezijo nujna. Mallarméja 
sem si izbrala tudi za temo magisterija na Sorboni, saj je na skrivnosten 
način, tako rekoč v odsotnosti, zaznamoval slovensko poezijo. Fenomen 
kompenzacije v stanju pomanjkanja se mi zdi ena najbolj čudovitih stvari, 
ki se lahko zgodijo v literaturi. V Franciji je Mallarmé tako močno prebran, 
analiziran, preveč prisoten, da pesnike duši, kot da iz njegovih abstraktnih 
idealov ne morejo nazaj v življenje, za nas pa je bil zastrti božanski pogled 
in hermetizem je tu deloval po svoji pravi naravi – kot skrinjica skrivnosti, 
ki je človek ne sme nikoli povsem razpreti. Zato je težko naštevati pesnike 
kot vplive, saj te včasih zaznamuje že samo nekaj verzov, detajl. Opusi 
delujejo drugače kot detajli, detajli delujejo vsak dan. Spominjam se, kako 
je, morda še konec osemdesetih, Jože Snoj v Cankarjevem domu rekel, 
da je dovolj, da neki pesnik ali detajl zaznamuje vsaj enega človeka – ta 
singularnost me je opogumila. Ideja poezije ni množičnost, zato je današnji 
statistični čas naravno sovražen poeziji; a spregledovanje posamičnosti se 
bo maščevalo tako ekonomiji kot človeštvu nasploh. In želela bi si, da bi 
se v Sloveniji bolj uveljavila navada branja teksta s spoštovanjem do detaj-
lov, ne pa to hitenje med avtorji, površen užitek in produkcija subjektivnih 
mnenj.
Če govorimo o točkah preloma, je bil zame prelom predvsem 
menjava jezika, ko sem se preselila v Belgijo, kjer sem študirala. Takrat sem 
ugledala lastni jezik kot nekaj, kar lahko oblikujem, dobila sem distanco 
do bazena, v katerem sem prej plavala v nevednosti. Nevednost, v vsej 
svoji filozofski razsežnosti, je nekaj, kar čudovito uteleša recimo Šalamun. 
Literatura pozna posebno obliko nevednosti, ki na neki zaumen način vkl-
jučuje vednost. Za tako nevednost se mora združiti več nivojev zavedanja, 
več časov človekovega življenja. Šalamunova moč je v take vrste lucidnosti 
in zato je neizčrpen, ni pa prelomen. A v trenutkih, kriz lahko pesnik, kot 
je Šalamun, s svojo nonšalantnostjo služi za celjenje, predstavlja nekakšno 
jogijsko distanco. V nevednosti so dobri tudi nekateri ameriški pesniki, 
ali pa pesniki z Balkana, Dragojević, Pogačar, Popa, Charles Simic … 
Velika umetnost je, kako nevednost vzdrževati v dobri kondiciji, kako je 
382 Sodobnost 2017
Pogovori s sodobniki Ivan Dobnik
ne banalizirati, ampak ohraniti tisti skriti naboj vedenja v ozadju. Še enega 
prelomnega avtorja zame moram omeniti, to je Maurice Blanchot: njegov 
esejistični uvid v nekatere literarne fenomene je kot rentgen, ki je absolutno 
kreativen. Še marsikatero ime bi lahko omenila, morda se kaj najde tudi 
v mojem prevajalskem opusu.
Pleterski: Omenjaš že svoje izkušnje z drugimi kulturami in jeziki, za tiste 
čase precej zgodnje. Kako je prišlo do teh premikov in kako je potekalo 
vraščanje v novo okolje, predvsem bi me zanimalo na ravni vsakdana? 
Pogačnik: Sprememba jezika je hkrati travmatična in lepa. Ko smo se 
leta 1994 preselili v Belgijo, sem se zavedala, da se doma sicer lahko 
naučim na pamet celo knjigo nepravilnih glagolov, a za to, da jezik vstopi 
vate, da se v njem lahko normalno giblješ, ga je potrebno živeti tudi v ži-
vo. Sprva me je zaradi razlike med naučenim in resnično uporabo že po 
nekaj urah govorjenja bolela glava. Francoski pravopis je bil zame sicer 
igriv užitek, na predavanjih nisem imela težav, ko pa smo sedeli s kolegi 
študenti na kavi, sem bila izgubljena – vse slengovske šale so mi ušle. 
Nekoč mi je kolega, s katerim sva si ogledovala rabljene knjige, rekel: 
“Ti si zdaj v francoščini stara šele kakih pet let. V bistvu si šele v vrtcu!” 
Tako sem čustveno življenje živela v slovenščini, hkrati pa sem doživljala 
francoščino v drugačni hitrosti: nekateri izbrani literarni kosi francoščine, 
pa tudi italijanščine, so se mi zapisali v pljuča za vedno. Otroštvo jezika 
je nekaj, kar se vtisne. Študirala sem manj racionalno kot moji kolegi, 
vsemu sem želela slediti tudi čustveno, celo zgodovini filozofije. Včasih 
sem bila prepričana, da sem prebrala neko teorijo, ki je bila v resnici že 
moja interpretacija, potem pa zaman listala, da bi jo našla – bila je le del 
mojega čustvenega razvoja v jeziku, dojemanja konceptov, odkrivanja 
nečesa, kar stoji za jezikom. Strastno sem sovražila pozitivizem, ki se mi 
je zdel popolno poploščenje resnice; morda me je k temu navajala ravno 
skrivnostnost delovanja jezika. In danes, ko smo blizu temu, da Google 
translate in drugi strojni prevajalniki poploščijo prevajanje, se sprašujem, 
ali bo racionalistično in na videz tako “uspešno”, v resnici pa tako uniču-
joče ekspanzionistično človeštvo premoglo dovolj pameti, da bo za golimi 
koncepti, načrti in besedami iznašlo filozofske pojme, ki bi zaščitili jezik 
kot tisto zatočišče, ki mu dolgujemo svojo etično zavest – ta vključuje tudi 
zgodovino posameznih branj, zgodovino besed, ki so oblikovale naše sanje, 
zgodovino posameznikove empatije. Če izgubimo to, nas lahko le malo 
lastnosti loči od strojev, in menda civilizacija propade takrat, ko proizvede 
stroje, ki so pametnejši od nje same. 
Sodobnost 2017 383
Ivan Dobnik Pogovori s sodobniki
Po naravi sem dokaj statičen tip, čeprav paradoksalno, sedaj veliko 
potujem. Ko sem bila še v osnovni šoli, je dedek, takrat dopisnik v Parizu, 
predlagal mojim staršem, da bi prišla živet v Pariz in se tam vpisala v šolo. 
Niso odločili oni: jaz takrat nisem bila pripravljena spremeniti jezika – ta-
ko sem utrdila svoje osnovno čustveno doživljanje v enem jeziku. Otroci 
se čudovito učijo novih jezikov, a jezik je v tem obdobju najbolj element 
čustvene varnosti; ne rečemo zaman materni jezik, tako kot materino mleko. 
A francoščina me je začela spremljati od tistega prvega obiska Pariza leta 
1985, pa tudi odprtost do drugih jezikov. V meni je bilo veliko poželenje 
po bogastvu, ki se skriva v različnih jezikih, in to poželenje je vedno pred-
stavljala literatura. Okužena sem bila z virusom različnih kultur, ne da bi 
se tega zavedala, zdaj samo hodim po poteh, ki sem jih v otroštvu slutila.
Pleterski: Kdaj pa se je ta odnos do svojega jezika, književnosti in drugih 
jezikov prepletel z začetki tvoje pesniške poti – kdaj si pri sebi prepoznala 
sposobnost napisati pesem in kdaj sebe kot pesnico? 
Pogačnik: Težko je opredeliti točno. Vedno pravim: kdor piše, piše od 
nekdaj. Vsaj na neki način. Barthes je bil mnenja, da tisti, ki bere, vsaj 
v mislih že tudi piše. V osnovni šoli sem delala male knjižice, v srednji šoli 
sem imela prijatelje, s katerimi me je povezovalo zanimanje za pisanje, na 
faksu v Belgiji je bilo podobno, vedno sem se znašla med ljudmi, ki so go-
jili občudovanje do pisanja. Redki od njih sicer danes res pišejo, no, mlajši 
belgijski kolega pa recimo objavlja pri Gallimardu. Obstajajo tudi drugačne 
zgodbe, kjer ni kontinuitete odnosa do pisave, ko se ljudem zgodi kaj pre-
lomnega in nenadoma odkrijejo v sebi to sposobnost, ali pa jim jo odkrije 
kdo drug. Tudi jaz sem doživljala iniciacijska obdobja, občudovanja, vendar 
ne v enem kosu, bolj razpršeno. Hkrati pa sem vedno poznala dihotomijo 
med voljo do pisave in zadrego pred pisanjem.
Objavljati pa sem začela relativno pozno. To je bilo deloma pove-
zano z dejstvom, da sem se ob koncu belgijskega obdobja soočila s smrtjo 
očeta, kar je opredelilo moj razvojni tok tako, da se nisem obrnila navzven 
in se začela uveljavljati, temveč bolj v tišino. Treba pa je reči tudi to, da je 
bila slovenska literarna scena še v devetdesetih, pa tudi deset let nazaj nepri-
merljivo bolj maskulinizirana kot danes. Vladalo je preprosto prepričanje, 
da so ženske mnogo manj sposobne biti avtorice kot moški. Urednik Nove 
revije je denimo, če je že objavil besedila kake avtorice, najraje objavljal 
tekste z erotično in ljubezensko vsebino, o tem je tudi s ponosom govoril. 
Za ženske je bilo precej težje prodreti z drugačno tematiko in ta geto me je 
384 Sodobnost 2017
Pogovori s sodobniki Ivan Dobnik
intuitivno jezil. Danes obstajajo bolj številne iniciative, ki delujejo v prid 
enakopravnosti žensk v slovenski književnosti, a so relativno krhke. Zato 
se še vedno pojavljajo tudi besni, včasih pretirani odzivi žensk na literarni 
sceni, ki upravičeno čutijo, da je njihovo delo podcenjeno. Pri vsem skupaj 
je potrebna določena modrost, a tudi odločnost. Sama si nisem želela biti 
obravnavana brez intelektualnih kapacitet in tako sem se sprva začela uvel-
javljati kot kritičarka in prevajalka. Oboje imam rada, vendar vsaka stvar 
zahteva predanost, čas, celostni angažma, in danes na to previdnost gledam 
drugače. Opazujem avtorice, ki se v literarni svet spuščajo s podobno za-
držanostjo in previdnostjo, medtem ko moški kolegi brez težav objavljajo 
vsako leto po eno, včasih celo več knjig. Vseeno pa se spremembe dogaja-
jo, bomo videli, kaj bodo prinesle – upam, da ne le muh enodnevnic. Smo 
v časih, kjer je za literate malo slave, morda je ravno zato čas bolj naklonjen 
ženskam …
Toda bistvena spodbuda, da sem se profilirala kot avtorica, je bilo 
tuje literarno okolje – čeprav živim v Sloveniji in pišem v slovenščini. V 
času bivanja v Parizu sem se družila z mnogimi ljudmi na francoski lite-
rarni sceni, med njimi so bila tudi zveneča imena, ki so mi dali občutek 
enakovrednosti, z njihovo pomočjo sem prišla do zavesti, da je normalno, 
da pišem, objavljam in se literarno razvijam znotraj svojega glasu, ne pa 
da ves čas čakam na neko nedefinirano milost domačega odkritja, ki real-
no ne bi nikoli prišla. Tudi sicer sem se bolje zavedela, da sem v nekem 
smislu v slovenskem okolju tujka, tako je zapisano že v mojem imenu, 
barbarus, tujec, divjak. Medtem ko sem v mednarodnem okolju že precej 
uveljavljena, izbrali so me recimo kot tretjo slovensko predstavnico, po 
Šalamunu in Zajcu, za znameniti Rotterdamski pesniški festival, mimo 
slovenske kulturne politike sem že bila gostja pomembnih mednarodnih 
festivalov, kot so Struga, Cork, Medellin (skupno sem bila gosta že na več 
kot petdesetih literarnih festivalih v več kot dvajsetih državah), doma pa 
me še vedno uvrščajo le na daljše sezname za nagrade, ob strani me puščajo 
domači festivali, domača kritika je mlačna … Tomaž Šalamun je o meni že 
leta 2010 zapisal: “Ker sta obe njeni doslej izdani knjigi zelo zahtevni in 
‚tuji‘, sta kljub dobrim ocenam še vedno zares skoraj neprebrani, oziroma; 
njuna izjemna potencialnost, sunek in razprtje v nov jezik, v prostoru še 
ne odmeva tako, kot bi bilo normalno. Pravo odkrivanje vrhunske pesnice 
bo postopno, verjetno tudi mukotrpno in zadrževano, ker po svoji potenci 
in ambiciji raznese vnaprej pripravljeni predalček za normalnega mladega 
svežega avtorja.” Hvaležna sem mu bila, da me je na to opozoril. 
Sodobnost 2017 385
Ivan Dobnik Pogovori s sodobniki
Pleterski: Kako bi reakcije na svojo poezijo v tujini primerjala z domačimi, 
katere vidike poudarjajo eni in drugi, se precej razlikujejo, je v njihovih 
opredelitvah znotraj ene kulture najti kakšen “pravilni” vzorec? 
Pogačnik: V poeziji, ali tudi na sploh v literarni kritiki ne verjamem v obstoj 
kakega “pravilnega” vzorca, mislim, da ima vsak bralec svoje lastno branje, 
ki je odvisno od njega samega in od njegovega sveta. Če pa se nekdo ukvarja 
z literarno kritiko, bi moral subjektivni moment do določene mere preseči 
in ob lastni izkušnji branja ubesediti tudi oceno strukture, izvirnosti, izdela-
nosti besedila. Odvisno pa je, koliko lucidnosti, intuitivnosti, kultiviranosti 
in znanja premore nekdo, ki profesionalno deluje v kritiški sferi. V tujini 
me berejo različno, saj ima vsaka dežela, vsak jezik svoj horizont pričako-
vanja. Na Nizozemskem so bolj opazili mojo filozofsko plat, strukturnost 
besedila, presekano z nepričakovanimi idejami. V Franciji so bile opažene 
mitološke in erotične podstati moje pisave ter velika domišljija, pa tudi člo-
veška bližina, v Britaniji so me hvalili zaradi prebojnosti, v Južni Ameriki 
pa so se, zanimivo, zaljubili v zven mojega branja, hvalili so tudi bogastvo 
prelivajočih se slik … Na Balkanu so reakcije intuitivne, resne in hitre, 
zelo eksistencialne. Te reakcije so zame najbolj dragocene in mi zastavljajo 
največ vprašanj. Za Skandinavce je pomembna etična ost, za Poljake bolj 
humor, v Izraelu morda zgodovinsko ozadje, konceptualni kontekst in glo-
bina posamezne besede, v arabskih deželah imajo radi ljubezenske pesmi, 
pesmi, povezane z družino, na Kitajskem pesmi z elementi iz narave … 
Tudi v tem smislu je vsaka pesem kaleidoskop, saj v istem besedilu vsakdo 
vidi svoje najljubše prvine. Zanimivo je, kako je besedilo pesmi vrženo 
na preizkušnjo v drugem jeziku ali v kulturno povsem drugačnem okolju. 
Nikakor ni isti občutek, če bereš pred liberalno, izobraženo in kulturno iz-
kušeno evropsko publiko, ali pa recimo pred publiko, v kateri sedijo ženske 
s pokritimi glavami. Ni isto, če nastopaš v veliki gledališki dvorani pred 
premožnim, urbanim kreativnim razredom in s tonsko vajo pred nastopom, 
ali pa na ogromnem stadionu, kjer poslušalcem prodajajo sladkorno peno, 
pred tisoči ljudi, ki jih je preizkusila vojna. 
Največja preizkušnja pa je bilo zame branje pred otroki, saj kritiki 
pogosto govorijo o hermetičnosti mojega pisanja. Nekoč sva v Franciji 
s Tomažem Šalamunom brala pred razredom devetletnikov, ki pa so jih 
učiteljice vzgajale v branju poezije. Dobila sem nenavadno lucidno vpra-
šanje: Ali vi pišete, medtem ko sanjate? Lani sem z danskim pesnikom in 
glasbenikom IME? :) nastopala v revni faveli nad Medellinom v Kolumbiji. 
Imela sem tremo, Dancu je lahko, sem si mislila, otroke bo očaral z glasbo 
386 Sodobnost 2017
Pogovori s sodobniki Ivan Dobnik
in humornim performansom, sama pa sem imela le besedilo v jeziku, ki 
ga niso razumeli. To so bili otroci, katerih največja želja v življenju je po-
jesti kos pice. Vedo, da ne bodo nikoli literati, vedo, kako malo možnosti 
imajo v življenju. Humor jih je delal nemirne. A ko smo govorili o miru, 
odsotnosti vojne, so rekli, da sta dve njegovih sestavin spoštovanje in ena-
kost. Spoštovanje! Bila sem očarana, a sem se hkrati počutila neskončno 
nepomembno pred pogumom in plemenitostjo teh otrok. In vendar so moje 
branje poslušali pozorno, nekateri so me ob odhodu objemali, kot bi bili 
moji. Kompas za branje je srce. 
Doma včasih pogrešam večjo resnost kritike, pa ne v smislu večje 
teoretičnosti, ampak v smislu bolj gibke tekstne kritike. Kritiki se še vedno 
lotevajo poezije, kot da je treba le najti osebnoizpovedno zgodbo, ki da ključ 
za vse, liričnosti se lotevajo kot nečesa prvinskega, mnogokrat tudi kot ne-
česa, pri čemer je največji dosežek iskanje tujih vzorcev. Kadar v strokovni 
kritiki preberem, da naj bi moja poezija preprečevala dostop, češ da ima ob-
rambne zidove mnogih jazov, ali da naj bi ta množinskost služila skrivanju 
“resnice” lastnega jaza, pa moram reči, da zaostajamo za časom. Pluralnost 
jaza je dejstvo vse moderne poezije, če pa je zavest o tem pri nas prišla le 
do stopnje, da se politično korektno, teoretično piše o “lirskem subjektu” 
kot da gre za konstrukt, ki skriva edninski jaz, namesto da bi se kdo spomnil 
na Rimbaudov Je est un Autre, na neizčrpnost pomenov v Mallarméjevem 
Metu kock, na polisemičnost Valéryjevih Korakov, na avantgardna gibanja, 
npr. na kubizem, ki je na situacije gledal hkrati iz več zornih kotov, na nad-
realizem, ki je spajal različne resničnosti, ne nazadnje na intelektualno revo-
lucijo psihoanalize, ki je razkrila, koliko neznanih plasti predstavlja gibala 
človeške psihe … Če kritik meni, da je raziskovanje vsega tega skrivaštvo 
in strahopetnost, pomislim, da je strah dejansko problem same slovenske 
literarne kritike, morda razmer, v katerih deluje, ko si ne upa zakoračiti 
v dejanski tekst in njegovo literarnost, ampak išče le identifikacijske točke 
teorije, ki bi jo lahko pripela na morebitne znane vzorce. To je deloma tudi 
posledica izobraževalnega sistema in avtoritarno strukturirane družbe na 
sploh, premalo odprtosti, interpretativne svobode je dano, zato se ostaja na 
površini. Taisti sistem je v preteklosti kot meščansko dekadenco odrival na 
stran literarne fenomene, ki jih je sodobni svet že zdavnaj absorbiral. Tu 
čutim nekakšno stisko, tesnobo slovenskega literarnega razmišljanja. Želim 
si, da bi premogla več etičnih načel, več sočutja in sočutenja.
Pleterski: Zaščitni znak tvojega pesništva je skozi zbirke postala tvoja me-
taforika, gosta, celo “poplavna”. Ali nastaja kot posledica zavestne konden-
zacije izraza, postopne dodelave ali je domala neposredni besedni posnetek 
Sodobnost 2017 387
Ivan Dobnik Pogovori s sodobniki
tvojih vizualizacij in je bila domneva tistega francoskega devetletnika celo 
pravšnja? V kakšnih duševnih stanjih navadno pišeš?  
Pogačnik: Seveda, poezija je po definiciji zgostitev izraza. Sama sem kom-
pleksno bitje in vem, da v tem nisem osamljena; tisto, kar me zanima, je 
hkrati raziskovanje vsega, kar se skriva pod površjem logosa kot urejenega, 
kodificiranega sporazumevalnega sistema. Znano je, da je iz sestavin jezika 
mogoče narediti nekaj lepega, a sama lepota se mi zdi relativno nezanimiva. 
Pa tudi čisto razbijanje ni moja domena. Moje razbijanje jezika se dogaja 
kot trkanje po tankem ledu, pri čemer mi ni neznano plavanje pod površjem, 
če se vdre. Poplava je po mojem mnenju življenje samo, ki nas nosi po 
principu panta rei – nikoli ne stopiš v isto reko. Seveda pa na pesmih tudi 
ogromno delam, ne gre drugače.
Mnogo bralcev je opazilo mojo nagnjenost k slikarstvu, ki se izraža 
v besedni materiji – to je res, slikarstvo, posebej sodobno, me privlači na 
različne načine, tako racionalno kot razmislek o smislu, kot tista neupovedl-
jiva meja med razmišljanjem in prepustitvijo sferi, ki bitje vsrka v svoje 
občutje: barva, oblike in njihova umestitev v prostor, občutek migotanja 
svetlobe, ki pa je vendar statična, ker je izdelana, globoka resnica o trenutku 
v času, ki jo izpoveduje zgodba o svetlobi. In vendar ne gre samo za čutnost, 
sliko doživljam podobno kot tekst: berem jo. Zanima me skrivnost slavnih 
slik, a tudi resnica celovitih opusov. Slikarji so zame veliki iskalci resnice; 
zelo rada bi o tem govorila še bolj konkretno, a za kaj takega bi bilo potreb-
nega več prostora. Mnogokrat tako zavestno, a tudi čisto spontano pišem 
tako, da iščem resnico s podobami, ki jih naslikam z besedami. 
Beseda je poleg zvena tudi mnogoobrazni, izmuzljivi pomen, ki 
včasih zaplete svoj povodec kot igriv psiček: idiomatika ponuja določene 
slike, ki jih je mogoče na novo obrniti, jih pogledati iz novega zornega kota, 
opozoriti na njihovo živost, ja, besede so morda kot voda. Koliko vode mi 
je steklo med prsti, pa je nisem zapisala. Kljub ljubezni do eklekticizma mi 
občutek, da je neka pesem lahko pesem, na koncu da le struktura: pesem, 
ki se začne z določenim motivom, sicer lahko samovoljno prinese za seboj 
poplavo heterogenih naplavin, a v poeziji se kot v roki čarovnika spet pojavi 
isti golobček: ista téma v drugačni legi. 
Sicer pa imam heterogenost rada: rada imam izbiro, sposobna sem 
vzdržati pluralnost, ki na koncu izluži kapljo kake resnice, dvoma, boleči-
ne. V prvi zbirki se mi je ta pluralnost še zdela nekoliko svečana, pozneje 
pa sem sprejela kot “normalno”, da so v življenju pomešani filozofija in 
banalnost, humor in bolečina, napetost in sproščenost. V pesmih se znajdejo 
388 Sodobnost 2017
Pogovori s sodobniki Ivan Dobnik
ljudje, ki jih srečujem, in literarni liki, ki jih nisem srečala, samota in bližina, 
mesto in naravni elementi. Rastlino lahko začutim kot lastno telo, zanima 
me vsaka energetska pojavnost: razdalja, jok, bližina. Zanima me pozaba, 
nenehna prisotnost smrti v življenju, prisotnost življenja umrlih med živimi, 
zanima me zgodovina, ki se naslika kot žival. Zanima me, ali ljudem lahko 
vrnem njihovo izvorno zapletenost, vohanje vseh vetrov. Ali se beseda lahko 
približa tisti nevidni meji, o kateri sem govorila pri slikarstvu, meji med 
racionalnim in čutnim, intuitivnim.
Pleterski: Pred časom je izšla tvoja nova zbirka Alica v deželi plaščev, v ka-
teri kritiki (Koprivnikar, Pungeršič) prepoznavajo kontinuiteto z dosedanjo 
poetiko. Ali tudi po tvojem mnenju (ali načrtu) ta zbirka, kot smo lahko 
brali v Sodobnosti (Vincetič), slika temnejšo vizijo od prejšnjih? Čemu gre 
to pripisati?
Pogačnik: V resnici sem med izidom svoje druge zbirke in izidom Alice 
v deželi plaščev napisala še eno knjigo, ki pa po spletu nesrečnih okoliščin 
žal še ni izšla. Prvi dve knjigi sta nastali kot nekakšni “dvojčici”, v resnici 
sem imela kar nekaj materiala napisanega že iz belgijskega obdobja, tako 
da se je to “vmiksalo” v vsako izmed teh dveh knjig, v katerih so bili časi 
pomešani oziroma sem ju dojemala kot nekakšen časovni vorteks – takšna 
je tudi njuna poetika, kot je v svojem zapisu o meni ugotavljal tudi znani 
francoski pisatelj in esejist Alain Borer. Knjiga, ki še ni izšla, pa je morda 
nekakšna “dvojčica” Alici, saj sta obe “rasli skupaj”, besedila iz obeh knjig 
so izhajala po različnih revijah in antologijah (tudi v Sodobnosti) in v tem 
času sem njuno “materijo” ločevala na eno in drugo knjigo. 
Ti dve knjigi sta knjigi travme, telesnosti, smrti, hipnosti resnice, in 
ujeti te prebliske, jim nadeti uzde (ta izraz sem uporabila v neki svoji pesmi 
iz prve zbirke, ko sem se igrala s Šalamunovim Pokrom) je stvar, ki se do-
gaja pri branju kot ljubezenska igra – zato je materijo pesmi težko ukrotiti, 
jo umiriti v eno samo trditev: tisto, kar je zame lepo in presenetljivo, je, da 
se postavi zagonetno, in jo lahko racionalno gledamo z več strani, pa ven-
dar ne odkrijemo bistva, kot bi odvili čokoladni bombon in ga pojedli. Ne, 
tisto, kar definira pesem, je ravno to, da je bralec (ali kritik) ne “pogoltne” 
v enem branju, ampak mu zastavlja sfingična vprašanja.
  Vsi ljudje, otroci in odrasli, bi v življenju morali ohraniti možnost 
za nenehno spraševanje, in literatura je polje, ki to daje na voljo. Vprašanja 
se rojevajo tudi iz same lege besed, iz njihove postavitve: zagonetno je, kako 
ista tema, ista podoba, ista beseda spreminjajo pomen v različnih kontekstih; 
tu se postavlja vprašanje o naravi jezika kot izrazu človeške psihe in njego-
Sodobnost 2017 389
Ivan Dobnik Pogovori s sodobniki
vih zmožnosti. Tako je mogoče gledati tudi na zaključne avtoironične verze 
v Alici, ki sta jih opazila oba omenjena kritika, kot element, ki poveže naslov 
moje prve zbirke Poplave in konec zadnje zbirke (“… ah jasno, pisava / 
barbare pogačnik je bila kriva, tu je ključ / za ves ta vdor dežja …”), hkrati 
pa tak avtoreferencialni konec izrazito poudarja povezanost snovi znotraj 
te knjige: gre za opis življenjske poti, katere tok je nemogoče obvladovati, 
ker je nemogoče obvladovati vse psihično dogajanje znotraj sebe, je pa 
pisava tista, ki ta tok nosi, medtem ko govori o toku življenja, ki nosi nas. 
Te strukture več zrcalnih podob je najti tudi v slikarstvu. Zavedam se, da je 
v moji pisavi veliko raznorodnih elementov, ki človeka spodnesejo v nameri 
enoznačnega iskanja smisla, in to ni moj edini avtopoetski moment, ki to 
izraža. V nekem smislu je pisava “kriva” za zmedo, a samo v očeh nekoga, 
ki ga bogastvo notranjega rastja moti. Poezija zame ni polje enostavnih 
receptov.
Strinjala bi se, da je knjiga tudi temnejša, preizkusi globino samote, 
globino napak, bližino smrti. Tudi v prejšnjih dveh knjigah je bilo to prisot-
no, vendar manj strnjeno. A tega ne bi bilo mogoče zapisati, če ne bi bilo 
tudi svetlobe. Tisto, kar osebno najbolj cenim pri umetnosti, je, kadar zna 
poseči v temne globine. To je težko, saj je treba vedeti, kako prideš nazaj. 
Pleterski: Kakšno vlogo pa v tej zbirki opravlja precej opazna citatnost? 
Zakaj prav ti navedki? Kako se z njimi prepletajo znane pravljične junakinje 
z Alico na čelu? 
Pogačnik: Res je, da je v tej knjigi veliko aluzij na različne poetike, a jih 
nisem izbrala le zaradi njihovega odločilnega vpliva name, ampak bolj kot 
premišljeno serijo vprašanj, kaj se dogaja z dušo žensk skozi odraščanje, 
kakšne junakinje so nas oblikovale, in te junakinje (Alica, Sneguljčica, Ron-
ja, Pepelka, Gerta iz Snežne kraljice, pa še nekaj je skritih) iz prvega dela 
knjige nekako potujejo v usode zrelih žensk umetnic v nadaljevanju knjige. 
Nenavadno je, da slovenski kritiki niso prepoznali, da je dvojna, preloml-
jena struktura knjige namenoma taka: enim se je zdelo, da bi bilo za knjigo 
bolje, da bi bila v celoti izpeljana s pravljičnimi junakinjami, brez preloma 
(zame bi to pomenilo brez teže lastnega odčaranja), drugi so menili, da šele 
v nadaljevanju knjige, ko se “izvijem” iz domišljijskega sveta Alic in drugih 
likov, povem kaj bolj osebnega. Večini kritikov (razen Koprivnikarju) se 
zdi, da je knjiga zaradi take strukture nehomogena ali celo, da bi morali to 
biti dve knjigi; škoda, da si slovenski okus preveč želi gladkosti, tekočega 
branja, enovitosti: homogenost je videti kot mojstrstvo, razbijanje evident-
390 Sodobnost 2017
Pogovori s sodobniki Ivan Dobnik
nega pričakovanja pa moteče. Mene zanima ravno lom: lahko imate recimo 
pravilno lončeno posodo, delano na vreteno, ali pa nepravilen izdelek, ki 
ima v svoji nepravilni strukturi sporočilo, svojo resnico. Prvo je obrtniški 
izdelek, drugo individualen unikat. To, da kritiki ocenjujejo le obrtniško 
spretnost, se mi zdi škoda, navdaja me občutek, da se tako ne bomo mogli 
premakniti naprej, ampak se bomo ves čas vrteli v istih vzorcih. Med od-
ločilnimi referencami sta Sylvia Plath in Emily Dickinson; pesniška pisava 
obeh je zagonetna in ju zato nikoli ni mogoče povsem zadovoljivo prevesti, 
saj v jeziku odpirata dvom, globino samospraševanja, ujetost lastne živosti: 
nemir, divji upor, neusmiljenost predmetov. Podobno velja za to, kar dela 
Marguerite Duras v prozi.  
Če se vrnem h konkretni strukturi knjige, ki se mi zdi motivirana 
sama v sebi: iz otroštva in njegove vseprisotne domišljije se liki, ki nas 
naseljujejo, soočajo s travmami življenja, s smrtjo, možnostjo in nemožnostjo 
rojevanja, razpadom ljubezenskih zvez, s spomini na prednike. Ne more biti 
drugače, kajti otroštvo v prvem delu knjige ostalemu daje potrebno svobo-
do, polet, sposobnost ugledati življenjske situacije s humorjem. V tej knjigi 
še bolj izrazito kot prej – ali pa strukturno bolj izpostavljeno – govorim 
množinsko, čeprav sem prepričana, da brez odmika od identifikacijske-
ga jaza sploh ni mogoče pisati. V vseh nas je mnogo jazov, in če jih ne 
zametavamo v sebi, lahko bolje prisluhnemo drugim. Literatura, zgodbe, 
gledališče, filmi, umetnost služijo temu, da nam te naše številne, morda še 
neslutene jaze pokažejo, nam sporočijo, kaj vse je človeško, zato poglobijo 
našo izkušnjo sveta. Tudi če nam je ravnanje določenih likov popolnoma 
tuje, preizkusimo ta novi fotelj drugačnega jaza, in to nam daje svobodo, 
da nas sistem ne ukalupi. S hkratnim razgovorom z več jazi postanemo 
kompleksnejši in bolj humani. 
Sodobnost 2017 391
Ivan Dobnik Pogovori s sodobniki
392 Sodobnost 2017
Pogovori s sodobniki Ivan Dobnik
Sodobnost 2017 393
Ivan Dobnik Pogovori s sodobniki
1.
Želja je svéta zver, o mraku
žarijo oči in čekani, kremplji neslišno 
zadirajo se v mrhovino, stoki samic
komaj povrglih mladičev so zamrli,
ugasnila je kupola stvarstva, na vzhodu
sonca je le za polovico, tako še pred šesto
popoldan se zmrači, in vonji znorijo:
hočejo v nebo, ker mislijo, da so ptiči.
Svetá zver zalezuje in žre, drobovina je
najslajša, tam so ostanki komaj požrtih
drobnih sesalcev: miši, krtov, svizcev …
Tiholazi kitajski tiger, že zdavnaj izumrl, 
sledí mi, pripravim mu ležišče, odžeja se
z mojim urinom, nato leže k meni.
Kakšen blažen občutek, ko s hrapavim jezikom 
zdrsne prek mojega trupla!, ves se naježim, 
slast je neopisljiva: taco mi položi na srce
in zašepeta: Rad te imam, ker edini si, ki se me ne bojiš.
Ivo Svetina
Iz kitajskega zvezka, 
2013
394 Sodobnost 2017
Sodobna 
slovenska 
poezija
2.
Sezujem čevlje – koliko tisoče kilometrov
so me nosili brez cilja naokrog! – napade me 
lajež in nočne kobilice, podnevi nevidne. 
Otroci krožijo nad travnikom, kljuvajo črve
iz oblakov, hrepenečih po črnikastem humusu.
Kozlički poskakujejo kot v pravljici o volku 
in njih samih, ki se v trebuhu mrcine spremenijo
v svete kamne čortenov, rastočih vsepovsod.
Lačen sem, težko diham, krog mene je premalo 
zraka, jaz pa lahko gorim le, če sem brat kisika!
Zagrizel bi v materin trebuh, a kaj, ko je umrla,
ko še ni bil končan kitajsko­slovenski slovar!
Zato si zaviham hlačnice, stopim na obrežje
svetega jezera Koko nor in zabredem v vodo,
od koder ni vrnitve, le če se spremeniš v ribo
in te spretni, četudi skoraj slepi ribiči ulovijo.
Ker se jezeru reče tudi Modro, najdem vse polno
cvetočih encijanov, pozvanjajočih mojemu odhodu.
Sodobnost 2017 395
Iz kitajskega zvezka, 2013 Ivo Svetina
3.
Čas, samo moj, se stisne k meni, četudi
nisem njegova mati, in se zjoka na moji rami,
da mi svilnati potočki in violine zalivajo
naročje, v katerem sem pred dvesto leti
pestoval minute, nežne kot slepe muhe.
Čas, sin moj, četudi nisem tvoj oče, se zariješ
v moje, moje srce, da tiktaka kot ura ruskega carja.
Pojdi globoko, čas sin, saj šele prav na dnu
našel boš mišico, ki vedno znova se je skrčila,
ko sem segel po peresu: moral bi ga namočiti
v maternico vseh bolesti in radosti, da bil bi slavljen,
jaz pa sem raje skiciral svojo oporoko:
le na kaj bi jo napisal, ko bi me reke odnesle 
vse do Rumenega morja? 
396 Sodobnost 2017
Ivo Svetina Iz kitajskega zvezka, 2013
4.
Še si tu, čas!, ki za vsako ceno hočeš 
biti moj sin, četudi s tvojo materjo spal
je neznanec z udom kot jataganom, so govorili …
Da meriš moje življenje, dolžino od hipa
do večnosti, je tvoja dolžnost, ne izkazovanje
ljubezni, ki jo je tako ali tako veliko preveč!
Ko dve leti ljubil sem njo, ki je ne bi smel, 
bilo je radosti enako kot trpljenja – natančno 
sva stehtala oba užitka, jaz pa sem še v snu 
ponavljal Hafiza: Ni razkošja brez globoke bolečine.
Medtem sem hodil na pogrebe, tudi ob Ganges,
kjer so žive vdove sežigali z mrtvimi soprogi,
da se je pepel nabiral v naših laseh in sem se vrnil
sivolas; in znova govoril ob urni mrtvemu pesniku.
 
 
Sodobnost 2017 397
Iz kitajskega zvezka, 2013 Ivo Svetina
5.
Ko bom samo še kos mesa, mrhovinarji
bodo oklevali, in arhiv spominov, 
zgodovinarji bodo menili, da je še prezgodaj,
bom prosil nevidna bitja – ne angele, 
saj v njih ne verjamem! –, da me odnesejo
na jaso, kjer se je vse začelo: tako med enobe,
kot leta šestinpetdeset, in se ponovilo konec
šestdesetih: vsakokrat z drugo žensko,
vsakokrat z večjo slo, ki je strup, tega sem se
zavedal, v meni so se razraščali tumorji,
benigni, da sem norel od pritiska, od vročine,
od želje, ki je že zdavnaj izgubila svoje lastno ime.
Pozno zvečer, ko je bilo na Kitajskem že jutro
in so se lepe, temnolase deklice sklanjale na
riževih poljih, sem poiskal drevo, bukev?,
pod katero sva se drugič vzela, in občudoval
prefinjeno sivino njenega debla: sivega kot šal,
ki si mi ga kupila v Firencah, ko je Arno zadrgetal.
398 Sodobnost 2017
Ivo Svetina Iz kitajskega zvezka, 2013
6.
Bližal sem se meji, pred menoj Tibet,
za menoj neizmerna žalost, budizem,
predelan v beton, z njim tlakovane ulice
v Lhasi in Pekingu. Zrak je tu moder:
bister in inteligenten. Dovolj je, da nagnem
prepoln oblak, majhen cirus, in že doumem
Konfucijev izrek o urejeni državi.
V urejeni državi je sramota biti reven;
v urejeni državi je biti bogat sramota!
Bogati so me vabili k mizi, revni blagrovali 
za eno samo jabolko: za mizo sem samo pil,
z revnimi smo častili rajski plod, se klanjali,
po kolenih šli krog samostana Kumbum
in bili hvaležni vsaki mravlji, ki se je postavila
na zadnje nožice in nas pozdravljala.
V zraku je bila svetost, blaženost, nad njim
oblaki in za njimi jasnina praznine,
a tu spodaj vonji po pečenih psih, po postanem pivu,
po rižu iz doline Šinčin, na njem prstni odtisi
črnolasih deklic, da je Partija takoj lahko ugotovila,
katera je najbolj prizadevna in tako tudi bodoča
članica pionirskega centralnega komiteja.
Sodobnost 2017 399
Iz kitajskega zvezka, 2013 Ivo Svetina
7.
Ko sem končno vstopil v hotelsko sobo,
pet zvezdic me je pozdravljalo z blazine,
žareče konkubine, svilene halje že odvržene,
sem začutil, da je zunaj, onstran okna,
vesolje, ki me vabi, neusmiljeno vleče k sebi.
Vesolje, tisto, o katerem je pisal Hawkins
in ne Bruno; bil sem drobna grmada, 
na kateri bi moral zgoreti, eden od heretikov. 
Okna nisem odprl, zagrnil sem zavese, 
prižgal vse luči in televizijo, se posladkal z zvezdicami, 
ki so gole koprnele po evropski moškosti.
Moja vera je bila in je še vedno šibka: zvezda
mi je ljubša od križa, z več domišljije je ustvarjena;
domišljija pa je vsakodnevno obrok,
s katerim moram nahraniti psa, ženo in lačne knjige,
že desetletja čakajoč, da jih vzamem v roke, 
jih slečem, ležem z njimi in jim zaupam,
da nisem impotenten, ampak da me je le strah.
Strah njih, v katerih je tudi stavek: 
Tisto, kar vemo,
zamenjujemo za tisto, kar verjamemo.
 
400 Sodobnost 2017
Ivo Svetina Iz kitajskega zvezka, 2013
8.
Zvezde, zvezde s kitajskega neba gredo
z menoj, ko opoldan stopam skoz park 
in iščem kuščarja, namočenega v čaj,
da bi z njim pridobil moč in znanje 
in bi ljudem v parku lahko spregovoril
v mandarinščini: iščem spako in se ne
zavedam, da moje življenje nezadržano kopni:
primerjava z ledeniki je slaba, saj jo že
skoraj vsak pozna; moje življenje beži,
izginja, hlapi kot obraz nje, ki rodila me je,
ko mi je bilo šestinšestdeset let! 
Sédem in prisluhnem starcu, vem, da ima
dvaindvajset vnukov, igra na brenkalo,
otožno, scefrano, neuglašeno: prav tako,
kot je moje življenje tistega avgustovske dne
štiriindvajset ur lêta do največjega evropskega letališča. 
Sodobnost 2017 401
Iz kitajskega zvezka, 2013 Ivo Svetina
9.
V Prepovedanem mestu sezujem čevlje,
da se bos dotikam božanskih stopinj
pekinških princes, ki so se hranile le s
sviloprejkami: ko so umrle, so iz njih izdelali 
svilo … v Benetkah tako zaželeno!
Sédem v senco, četudi je že pozno popoldne,
zato sence ni od nikoder, od nikogar, 
razprem dlani in zrem v njih, v lotosova cveta;
rožnat in bel, oče in mati, sestra in ljubica.
Poljubim blaženost, ki se je naselila v dlaneh,
nikdar čajnih skodelicah, da bi potešil žejo,
željo po bližini, ki si je nekega zimskega dne,
ko so ženo odpeljali v umobolnico, izvrtala
v meni brlog in se zarila vse do jeter …
Posledica je znana: melanholija, ki se je ne sme
zdraviti z alkoholom, ker temu sledi norost
in srečanje z ženo, ki cel kup knjig napisal sem zanjo!
402 Sodobnost 2017
Ivo Svetina Iz kitajskega zvezka, 2013
10.
Že od leta sedeminšestdeset se sprašujem, 
zakaj je bil Dylan Thomas alkoholik?
Tedaj sem se še bal alkohola in njegovega 
jeklenega objema; ker ko je vstopil vame,
več kot cesar, skoraj božanstvo, a ne Bakh!,
sem se skril v materino senco in molil, 
brezbožnik, naj se me usmili nebo, 
naj me preseka meč strele, da nikdar več
ne objamem brata, polbrata, spočetega
na z mahom porasli skali leta štiriinštirideset!
Doma je vedno kdo igral na klavir, sestri,
nežni kot cvetovi na japonski češnji,
da sem se zagrinjal z neznano muziko,
kot vedel bi, da ko bom star, da bo glasba
moja strašna sovražnica: ker moja ljubezen
je mati sonatine … jaz pa vse bolj Dylanov brat,
zapit, zbegan, zmeden, prestrašen, tresoč se,
ko se dotaknem ene od petih zvezd na blazini,
narejeni iz svile, doma iz Šantunga. 
Sodobnost 2017 403
Iz kitajskega zvezka, 2013 Ivo Svetina
Nobenega
       22. september 2015
nobenega praznega koraka
nobenih školjk na ušesu
nič od šumljanja valov
nič do blebetanja
obžalovanja
klevetanja
pasjega sranja
nobenega imena nobenega obraza
krtačnega odtisa že dolgo ne 
niti čžšptl niti nbgdp
nobene nevihte
tudi nobenega sonca
še spomina na spomin ne
na tebe nobene sledi
niti na razglednicah
na mene nobenega imena
solze nobene
Vinko Möderndorfer
Nobenega
Deset pesmi
404 Sodobnost 2017
Sodobna 
slovenska 
poezija
knjige sploh nobene
in odrske deske so luknja
nobene svetlobe
nobenega pepela
nobenega feniksa
Sodobnost 2017 405
Nobenega Vinko Möderndorfer
Uspavanka
bedim in gledam v temó
dihaš ko spiš ob meni
vlažna sva
najina koža se sveti
 bo treba zaspati
 bo treba zaspati
noč bo trajala zelo dolgo
tvoj spanec bo kratek 
utrujena sva
postala sva modra
 bo treba od začetka
 bo treba od začetka
toliko je zapisanega v noči
preveč vsega je skritega v sanjah
konec je blizu
tako sva pametna
 bo treba pozabiti
 bo treba pozabiti
406 Sodobnost 2017
Vinko Möderndorfer Nobenega
Štetje ljubezni
ljubezen se šteje od takrat 
ko ugotoviš da je ljubljeno telo tvoje telo
da so njene roke tvoje roke
njena slina tvoja njeni zobje tvoji
ko ne čutiš zadreg pred njenim znojem
ko te ima da bi pil njene sokove jedel njeno meso
njene lase imel kar naprej v ustih
njene prste vsepovsod po sebi
ko si do norosti želiš da bi jo poljubljal 
sesal lizal dneve in dneve 
da bi se hranil ne samo z njenimi mislimi 
ampak z njenim kožnimi znamenji 
bradavičicami prhljajem njenim težkim vonjem 
ljubezen se šteje od takrat ko si želiš 
da bi goltal njeno kri 
grizel njeni ritnici ko si noro želiš 
da ti zasadi nohte v hrbet 
da te objame tako močno da ti ukrade dih 
in da jo ti objameš tako močno da slišiš kosti 
ki pokajo in da potem zaspiš z njenim spolom v ustih 
da zaspi ona s tvojim spolom v ustih 
da si varen ker te ona čuva
da je varna ker ti paziš nanjo 
da se tudi v snu ko sanjata ko letita v sanjah 
ko kričita v morah 
da sta tudi takrat eno 
in to je ljubezen 
in zato jo je treba šteti od takrat
od telesa
Sodobnost 2017 407
Nobenega Vinko Möderndorfer
Odhod
Balada
malo bom še posedel
ti boš tekala po kuhinji
ne boš me več pogledala
tvoja kombineža je strgana
otrok joka
malo bom še posedel
vsa si še od najine noči
čeprav me sovražiš
prsti mi dišijo po tebi
otrok joka
malo bom še posedel
in ti boš odprla vrata
ne boš mi skuhala zadnje kave
gledala boš v tla in čakala
otrok joka
malo bom še posedel
ni več besed med nama
samo pot čez vrt in cesta
brez zadnjega pozdrava
otrok joka
408 Sodobnost 2017
Vinko Möderndorfer Nobenega
Roke 
roke dvignjene roke odprte 
roke ki visijo s praga 
roke zadrte
roke ki stisnejo roke 
ki lovijo poljube kot metulje 
roke na tvojem boku 
roke v pesti roke v krču
dvignjene ob glavi
roke v objemu roke v vrtu
roke v udarcu
na skodelici kave
roke na klancu
roke na sprožilcu na ledolomilcu
roke za naše otroke
roke kadar letijo da dohitijo
roke mahajoč za vlakom
roke hlastajoč za zrakom
roke na razstavi na zastavi 
roke na pogrebu
roke lačne roke site
roke umazane roke umite
roke lažnive goljufive
roke pripravljene za na pot 
roke kamor koli grem
roke za objem
Sodobnost 2017 409
Nobenega Vinko Möderndorfer
Hamlet
v roki imam svojo lobanjo stegnenico golenico
sprašujem se o smislu zlaganja kosti
postavljanja piramid pošiljanja sond 
k oddaljenim soncem
v roki imam dedovo piščal očetov plašč
vojaško značko zaporniško številko
listino o izdajstvu najboljšega prijatelja
sprašujem se imeti ali ne imeti
zapustiti ali ne zapustiti
izdati ali ne izdati ali samo podpisati
bančni račun kredit krvodajalsko akcijo
v roki imam lobanjo ime ji je yorik
eva adam ima moje ime 
ime mojih prednikov
kratek spomin pozabe ima 
gozd in jaso sredi gozda 
deset zarezic na čelu ali puškinem kopitu
ni važno
deset pozabljanj deset imen imam
vedno vse nosim s sabo
najbolj pokvarjen dnk in največjo genialnost preživetja
podlo izdajstvo ob vsakem času 
tudi če je dež
ob vsakem trenutku imam vse s sabo
vedno bežim pred njimi 
sejalci v zgodnjih jutrih različnih svobod
in nikoli ne pobegnem
razen med tvoje noge
ofelija
410 Sodobnost 2017
Vinko Möderndorfer Nobenega
Pesem in pesnik
kujem besede kot vulkan ugasle zvezde
piham v žareče jedro da bi zasvetila
podoba smisla
zapletam kot klobčič žile praznine
sesam z močjo črnega nosferata
sliko krvi
odtrgam zobovje kot arheolog iz mumije
razstavim da bi mi divji veter prinesel
zbledelo sredico
pesmi
Sodobnost 2017 411
Nobenega Vinko Möderndorfer
Mrtve ljubice
mrtve ljubice trkajo na čelo
tiste ki nimajo več telesa
in tiste ki ga imajo 
ustavljenega nekje v času
mrtve ljubice trkajo na čelo 
sedim ob reki kot kakšen
ostarel kitajski pesnik
malo višje je dorian
skočil v vodo
ko je imel štirideset
kot je obljubil 
ko jih je imel sedemindvajset 
z njim sva imela isto mojco
isto pegasto
isto dišečo 
mrtve ljubice trkajo na čelo 
tudi tiste ki še imajo telo
vse ostalo je ustavljeno
nekje v času
ob reki med ulicami
ko so zapirali gostilne ob desetih
in so miličniki tekali za nami
med tihimi hišami starega mesta
mrtve ljubice trkajo na čelo 
mrtev čas
mrtev pesnik 
tisoč let star
že tudi
412 Sodobnost 2017
Vinko Möderndorfer Nobenega
Slovo
ti boš rekla da me nimaš
jaz bom rekel da te imam
da si edina luna sonce na nebu
se boš nasmejala s stisnjenimi 
ustnicami
boš rekla da naj izginem v božjo mater patetično
bom rekel da sem te vtetoviral v dušo
je nimaš boš rekla
potem pa v srce bom rekel
ga nimaš boš pljunila
potem bo konec
 
šele čez kakšno leto
kot žalovanje za mrtvimi
če te bom srečal 
boš pogledala stran
bom pogledal stran drugič
ko se bova srečala 
kot maščevanje za prvič
otročje otročje
moški ste takšni nemogoči otroci
kot si večkrat rekla 
potem bo drugo leto 
drugo telo leglo med naju
drugo telo 
v katerem bova še nekaj časa 
iskala drug drugega  
še kakšno leto 
leto in pol
potem bo mogoče nasmeh 
čez mnogo let celo kakšna beseda
kako si kaj dobro pa ti kje si 
tu in tam v glavnem srečna 
v glavnem srečen
Sodobnost 2017 413
Nobenega Vinko Möderndorfer
ampak nekaj bo vseeno ostalo
dvom grenkoba obžalovanje napake
če so bile in vedno so
nekaj nedokončanega
nekaj 
kar še vedno boli
414 Sodobnost 2017
Vinko Möderndorfer Nobenega
V moji postelji
v moji postelji 
zvarjeni iz ljubezenskega znoja 
namesto rjuh vzdihi
namesto spanja drezanje v sanje
na moji postelji
lasje črni svetli rjavi kodrasti
namesto krivde
plovba splava v pozabo
na moji postelji
zajtrki na belini med nogama
beljakovine poljubov
pa tudi prvo in zadnje slovo
na moji postelji
poslednje kar si zapomniš
namesto rjuh mrtvaški prt
namesto naju sladka sladka smrt
Sodobnost 2017 415
Nobenega Vinko Möderndorfer
Mala pesem
Nismo te videli jokati, mala M.,
ko so se prenapeti fragmenti dni
zatikali v obstret bele steklovine,
ko je veter preigraval tišino in so se 
v grlih ježile bodikave besede.
Nismo te spraševali, mala M.,
kako je spati v preveliki postelji,
ki se nagiba z vertikale lune.
Popivnana v pregib zamolkov
hlapiš in se vračaš kot rosa.
Pod vzglavji pestujemo zračne
mehurčke podaljšanega izdiha,
da se nadaljuješ v spomin.
Tanja P. Hohler
Odmiki v odsotnost
416 Sodobnost 2017
Sodobna 
slovenska 
poezija
Prehod
Plesalca na strmem naklonu neba.
Zbližana v ritmu, ki raste iz zemlje.
Ko dihava, se melodija od znotraj
dotika teles in naju premika po prostoru.
Od včeraj do danes in v neskončnost.
Krajša se merljivi čas – čas lahkotnega 
pretvarjanja zvoka v en sam gib. Vse,
kar počneva, morava početi še danes.
Roke ti ovijam okoli koščenih ramen,
okoli zapredka, ki se tanjša v svilo.
Lesketajoči v solzah mi na pragu prehoda
šepetaš, da te ni strah potovanja.
Mir se nalaga na bregove oči, ki plujejo v daljo.
Sodobnost 2017 417
Odmiki v odsotnost Tanja P. Hohler
Nezamenljiva
V času zorenja jagod te iščem,
v neskaljeni plitvini prisotnosti,
v tektonski razpoki smisla.
S pigmentnimi zrni te zaznamujem,
da bi prepoznala sorodnost.
Na obris luninega srpa te povabim,
da se zagugava v zanos deklištva,
na nebesni otok jagodnih oblakov.
V razmetani sobi se razmejujeva,
se razstavljava do skupnih korenin,
do tolažbe v zgodnji zapuščenosti.
Na črno­beli fotografiji brez okvirja
so tvoji lasje kodrasti kot sanje.
418 Sodobnost 2017
Tanja P. Hohler Odmiki v odsotnost
V podvojeni tišini
Stišane praznine prostora ne enačim
z osamljenostjo. Samo sama sem
in moje oči so obrobljene navznoter,
na vrtince dialoga s teboj, ki ti s poljubi
znova in znova sejem spominčice na čelo.
Ko si sam navzven, ko razgaljene verze 
že stotič navijaš na os odmeva,
se tišina pomladnega jutra podvoji.
Gole vrbove šibe se kot sončevi okraski,
kot podaljški pretrganih misli ovijajo
okoli časa iz bledečih trenutkov,
ko se je pod drobno vezenino vek vesti
razvezala najina budnost.
Sodobnost 2017 419
Odmiki v odsotnost Tanja P. Hohler
Tirnice srca
So noči, ko dihaš s polovico pljuč,
da bi ostalo dovolj kisika zanj,
ko se odpoveš milosti spanca, 
da ne bi spregledala obupa,
ki bi v temo iztiril izvotljeno srce.
So noči, ko je le nekaj kot molitev,
kot žebranje po temnih labirintih,
po zakotjih onkraj zavedanja.
So dnevi, ko s predanostjo zdraviš,
s prekuhavanjem starodavnih mešanic
za odplavljanje razcvetelih strahov,
s polaganjem rok na znamenja,
ki jih dolbejo odmiki v odsotnost.
420 Sodobnost 2017
Tanja P. Hohler Odmiki v odsotnost
Razgaljanje
To ni navadno potovanje na sever,
lebdenje pod ostrim kotom črnih čeri,
med nihaji razlomljene svetlobe,
ki se razpenja pod ozvezdja,
da zakrije kraterje Zemljinih oči.
Je zavedanje trenutka. Tu in zdaj in spet.
Nobenega mrtvega toka, nobenega izgovora,
samo dojemanje vetrnic neba na nov način.
Je slutnja epiloga pesnikove vaje za smrt
in je slačenje petih srajc iz petih čutov,
na drugi obali, kjer je senca sonca
obvisela v zraku kot preboden beli strah.
Je tišina. Je kristalna kaplja dežja v ocean.
Sodobnost 2017 421
Odmiki v odsotnost Tanja P. Hohler
Ko je Miha Capuder vstopil v glavno pisarno, ga je prijelo, da bi se obrnil in 
zbežal nazaj tja, od koder je prišel. Ampak za kaj takega je bilo že prepozno. 
Šef ga je z enim samim pogledom scvrl kot podgano. 
“Se opravičujem,” je zajecljal Miha, medtem ko se je kadilo iz njega, 
“ampak v sprejemni pisarni že pol ure zvoni telefon, pa se nobeden ne javi. 
Ste mogoče kaj videli …” 
Še preden je dokončal stavek, je za pisalno mizo zagledal Tanjo. Klečala 
je zraven šefa in se delala, da je ni. 
“Kaj buljiš?” je zalajal šef, ko je opazil, kam gleda Miha. “Se tebi še nikoli 
ni polila kava?”
“Ne,” je bleknil Miha, potem pa pomislil, da to ni tisto, kar je hotel reči. 
Nazadnje si bo šef še mislil, da ga zajebava. “Mislim, ja,” se je na hitro 
popravil. “To se mi kar naprej dogaja.”
“Ne ga lomit,” je malomarno odvrnil šef in se sklonil k tajnici, ki je 
strme la nekam predse. Najbrž si je zapenjala modrc.
“Že v redu, Tanja,” je rekel in jo pobožal po laseh. “Bom že jaz.”
Potem se je obrnil nazaj k Mihu in zalajal: “Kaj ti si še kar tu?! Nisi rekel, 
da zvoni telefon?” 
Miha ni vedel, kaj naj reče. Prejšnji teden ga je šef nadrl ravno zaradi 
tega, ker se je javil. 
Simon Černelč
Onstranstvo, d. o. o.
422 Sodobnost 2017
Sodobna 
slovenska 
proza
“Kaj me zdaj gledaš? Beži se že javit! Ne vidiš, da imava s tajnico polne 
roke dela?” 
O tem ni bilo nobenega dvoma. Če je Miha pomislil na Tanjin dekolte, 
ga je prijelo, da bi šefu priskočil na pomoč. 
“Se opravičujem, da sem vaju zmotil,” je bleknil in stopil proti mahago­
nijevim vratom. 
“A mogoče ti na kaj namiguješ?” je vprašal šef. V njegovem glasu je bil 
prizvok grožnje.
“Kaj?” je zajecljal Miha in se zaletel v vrata. “Aja, ne. To pa ne.”
“Boljše, da ne,” je zamrmral šef. Obrnil se je nazaj k Tanji in pripomnil: 
“Drugič pa potrkaj, v redu?”
“Saj sem.” 
“Tako, ja,” je zamomljal šef. “Pridna punčka.” 
Ko je Miha stopil iz šefove pisarne, je telefon v tajništvu še vedno zvonil. 
Miha se je najprej odkašljal, potem pa se je sklonil čez pult in dvignil slušal­
ko: “N & N, prosim.”
“O, kako smo uradni,” je rekel zapeljiv glas iz telefona. “Če ne bi vedela, 
da si to ti, te sploh ne bi prepoznala. Sploh si te več ne znam predstavljati 
z obleko na sebi.” 
“Ha?” je bleknil Miha, potem pa hripavo dodal: “Aja, ne. Jaz nisem …”
“Vem, ja. Oprosti, da te kličem v službo. Saj sem te poskušala dobiti na 
prenosni telefon, pa nisi bil dosegljiv. Upam, da nisi jezen. Ne vem, kaj mi 
je. Že dva dni kar naprej mislim nate. Morala sem te slišati …”
“Ja, ampak …”
“Nič ampak. Če se danes ne oglasiš pri meni, se mi bo zmešalo. Potem 
ne bom več odgovarjala za svoja dejanja.”
“Samo malo …” 
“Daj, no. Samo za par minut. Obljubim, da ti ne bo žal.”
“Glejte, gospa,” je že rahlo nestrpno rekel Miha. “Najbrž ste me za­
menja li za mojega šefa. Jaz po navadi ne delam na tem telefonu, ampak 
šef trenutno nima časa, zato ga nadomeščam.” 
“Kaj!” je vzkliknila ženska na drugi strani. “Zakaj pa mi tega niste takoj 
povedal?!”
“Saj sem vam hotel, pa me niste pustila do …”
“Takšne nesramnosti pa še ne. Veste, da vas lahko zaradi tega tožim?”
“Poslušajte, gospa. Jaz vas nisem prosil, da mi razlagate, kaj imata …”
Mihu je zazdelo, da je zaslišal tlesk, potem pa se je zaslišal znak za 
prekinjeno zvezo. 
Sodobnost 2017 423
Onstranstvo, d. o. o. Simon Černelč
“Halo?” je rekel. Nič. Nobenega odgovora. Miha je treščil slušalko nazaj 
na vilice, potem pa na glas zaklel. Pogledal je proti vratom glavne pisarne in 
si z rokavom obrisal pot, ki se mu je nabral na čelu. Vzdihnil je in odkimal. 
Na mizi pred sabo je poiskal list papirja, iz predala je potegnil kuli. Potem 
je začel čečkati po papirju: 
Draga Tanja! 
Nisem te hotel motiti med tem, ko sta imela s šefom polne roke dela, zato sem se 
odločil, da ti pustim tole sporočilo. Povej šefu, da ga je klicala stranka, ki bi se 
rada dobila z njim. Ni se predstavila, ker me je zamenjala za šefa, jaz pa tudi 
ne, ker nisem prišel do besede. Poskrbi za to, da bo šefa čim prej dobila v roke. 
Mislim, da je že skrajni čas, da se tudi on nauči poslušati. Njena številka je na 
seznamu prejetih klicev. 
P. S. Dolžna si mi kavo. In to takšno, kot si jo dala šefu! 
Cmok, 
tvoj Mišek
Ko je Miha še enkrat preletel svoje sporočilo, se je samo namrdnil. Takšnih 
bedarij tajnica res ni dolžna brati. Zmečkal je popisan list in ga vrgel v koš, 
potem pa je skočil na drugo stran pisarne in se javil na telefon.
“N & N, prosim.”
“Jaz sem, bizgec.” 
“Bizgec? Je to ime ali priimek?”
“Poslušaj, nimam časa za tvoje finte. Rada bi samo vedela, kdaj prideš 
domov. Rezervirala nama bom kosilo v Takosu.”
“Ti kar. Jaz bom doma čez kake pol ure, v redu?” 
“Okej. Saj jaz tudi ne bom prej.”
“Pa drugače? Si kaj pridna? Ali si še kar poredna?”
“Eh, saj veš, kako je. Zadnje pol ure se najbolj vleče. Sploh, če se ti kam 
mudi. Komaj čakam, da se usedem v čoln.” 
Ob teh besedah je Miha kar zmrazilo. Čisto je pozabil na njuno oblet nico. 
“Halo?” 
“Ja?” 
“Saj si nama rezerviral čoln, ne?”
“Itak. Kaj pa si misliš?” se je Miha delal užaljenega. “Medtem ko eni 
čvekate po telefonu, drugi delamo kot črna živina.” 
424 Sodobnost 2017
Simon Černelč Onstranstvo, d. o. o.
“Vidim, ja.” 
S kotičkom očesa je pogledal na uro. Sranje, je pomislil. Samo še pol 
ure mi je ostalo.
“Ej, Katja, hvala, da si me poklicala, ampak zdaj moram res iti. Tajnica 
je že čisto penasta od ljubosumja.” 
“Ja, moj šef tudi.” 
Medtem se je tajnica vrnila za svojo pisalno mizo. Čeprav je bila na 
 pogled rahlo pomečkana, je kar žarela od dobre volje. Takoj ko je Miha 
odložil slušalko, ga je poklicala k sebi in se mu bleščeče nasmehnila.
“Kaj pa je?” je vprašal Miha in s pogledom nehote odtaval v njen dekolte.
“Šef je rekel, da bi te rad videl.” 
Sranje, je pomislil Miha. Samo tega je še manjkalo. 
“Aja? Kaj pa bi rad?” jo je vprašal.
“Kaj pa jaz vem,” mu je lahkotno odvrnila tajnica. “Najboljše, da ga greš 
vprašat.”
Šef ga je sprejel opazno pomlajen. Zadovoljno je sedel v svojem naslanjaču 
in mu ponudil stol na drugi strani mize.
“Oprosti za tisto prej,” je rekel. Z narejenim zanimanjem je strmel 
v  zaslon pred seboj. Nekaj časa je bil tiho in zagrizeno klikal z miško, potem 
pa je rekel, da je s kavo polil neke papirje, ki jih morajo danes oddati, in da 
je bil zato prej malo iz sebe.
“Včasih kar pozabim, kako dober delavec si,” je rekel. 
To je bilo nekaj novega. Šef Miha še nikoli ni pohvalil. Miha mu je bil za 
to iz dna srca hvaležen. Dobro je vedel, da ga tudi zdaj ne bi, če ne bi imel 
nekaj za bregom. Dlje ko ga je hvalil, bolj je Miha skrbelo, kakšna kazen ga 
bo zaradi tega doletela. Sicer pa si je kar mislil, kaj bo. Spet bo delal nadure. 
Šef je vedno znal izbrati trenutek.
“Mogoče ti tega do zdaj še nisem povedal,” je rekel, “ampak ti si eden 
redkih, na kogar se lahko zanesem. Zato bi te lepo prosil, če bi se lahko na 
poti domov oglasil v cvetličarni na Gosposki. Tam boš dobil rože, ki sem jih 
naročil za eno od naših strank. Zaradi tistega kofeta mi je potem zmanjkalo 
časa, da bi jih sam odnesel. Saj ti to ne bo vzelo več kot pet minut.” 
No, ja. Pet minut najbrž res ne, je pomislil Miha. Mogoče petdeset. 
Ampak glede takih malenkosti šef nikoli ni bil pretirano natančen. Razen 
če je bil on tisti, ki je čakal. 
“Vse sem se že zmenil po telefonu,” je rekel, “ti samo vzameš rože in 
jih odpelješ na tale naslov.” 
Sodobnost 2017 425
Onstranstvo, d. o. o. Simon Černelč
Šef se je nagnil čez pisalno mizo in dal Mihu listek z naslovom. Miha je 
vzel pomečkan košček papirja, potem pa vstal in zamudil idealno prilož­
nost, da bi šefa na gobec.
Medtem ko je bil Miha v dvigalu, je poklical v izposojevalnico čolnov. Na 
kratko se je predstavil, potem pa prešel k stvari.
“Veste, kaj me zanima,” je rekel, “bi se lahko midva z ženo zmenila za 
en čoln?” 
“Seveda. Za kdaj pa?”
“Za nocoj.”
“O, to pa ne bo šlo,” je rekel moški na drugi strani. “Za danes je že vse 
zasedeno. Prej bi morali poklicati.”
“Niti za eno pošteno podkupnino?” 
“Za pošteno podkupnino? To pa prvič slišim.”
“To je zato, ker še niste slišali moje ponudbe.”
“Ne, ne, ni govora,” je rekel glas v slušalki. “Pri nas ne delamo na ta 
način.” 
“Veste, kaj?” je vztrajal Miha. “Čisto po pravici vam bom povedal. Z ženo 
imava danes prvo obletnico poroke, jaz pa sem čisto pozabil rezervirat 
čoln. Večkrat sem vas že mislil poklicat, pa je nazadnje vedno prišlo kaj 
vmes. Saj veste, kako je. Kar naprej se ti nekam mudi, nazadnje pa ravno 
zaradi tega vse zamudiš. Zdaj pa me zanima, če bi mi lahko naredili uslugo. 
Veste, kaj bi vas prosil? Ko bova nocoj z ženo prišla na pomol, mi recite, da 
sem čoln naročil za drugo leto. Ne za letos. Za drugo leto. V redu? Saj se 
ne boste nič zlagali. Jaz bi ga res rad naročil za drugo leto. Če je to možno. 
Je to možno?”
Miha je z eno roko držal slušalko, z drugo pa je odklenil vrata svojega 
cliota. Sedel je za volan, vžgal avto in se med glasnim cviljenjem gum od­
peljal iz garaže.
Ko je stopil iz cvetličarne, je najprej opazil listek, ki je bil zataknjen za 
brisalec njegovega avta. Zarenčal je skozi zobe in ga vrgel na zadnji sedež. 
Zaloputnil je z vrati, izsilil prednost in se vključil v kolono, ki se je vlekla 
čez mesto. Potem se je oglasil njegov telefon. Vzel ga je v roke in pogledal, 
kdo kliče. Katja. Miha je nekaj časa živčno pogledoval v vzvratno ogledalo, 
potem pa se je obrnil nazaj in zavil na nasprotno stran ceste. Nehalo je 
zvoniti. Ko je pripeljal v domačo sosesko, je že tako pritiskal na plin, da 
je skoraj povozil žensko, ki je prav takrat prečkala cesto. Bila je Katja, kdo 
pa drug.
426 Sodobnost 2017
Simon Černelč Onstranstvo, d. o. o.
“Tako, ja,” je rekla, ko se je ustavil pred njenimi nogami. “Najboljše, da 
me kar povoziš.” 
Miha je odprl okno, Katja pa je šla naprej, kot da ga ne bi bilo.
“Čakaj, no!” je Miha zaklical za njo in se presedel na drugo stran avta. 
“Kam greš?”
“Čim dlje od tebe. Nočem te več videti.”
Miha je skočil iz avta, potem pa stekel za njo. 
“Daj, no, ne začenjaj spet s svojimi fintami,” je rekel, medtem ko ji je 
sledil po pločniku. “Misliš, da sem zanalašč zamudil?”
“Meni je vseeno,” je rekla Katja. “Najdi si katero drugo, ki te bo celo 
življenje čakala.” 
Ko jo je prijel za ramo, se mu je iztrgala iz rok.
“Pusti me!” se je zadrla. “Ne dotikaj se me, razumeš? Konec je! Če nisem 
toliko vredna, da prideš pravi čas, ti sploh ni več treba priti.” 
“Glej, Katja, oprosti. V službi sem imel …”
“Me čisto nič ne briga. Saj je zmeraj isto.” 
Šele takrat je opazila vrtnice, ki jih je Miha držal v rokah. Presenečeno 
ga je pogledala, potem pa ji je ušel rahel nasmešek.
“Daj to sem,” je rekla in mu iz rok iztrgala šopek, ki ga je Miha leseno 
držal pred sabo. 
“Naj ti bo,” je rekla, potem ko je vdihnila omamni vonj vrtnic. “Recimo, 
da ti odpustim. Konec koncev nisi zamudil več kot eno uro.” 
Nagnila se je proti njemu in ga narahlo poljubila. Miha se je kar topil. 
Prijel jo je za roko, potem sta skupaj odšla nazaj do avta. 
“Nisem si mislil, da boš tako vesela, če bom zamudil,” je rekel in ji odprl 
vrata. “Obljubim, da bom od zdaj naprej večkrat.” 
Katja je opazila, da iz zanke v pentlji visi vizitka. Pridržala jo je pred 
sabo, potem pa naenkrat izbuljila oči.
“To naj bi bilo smešno?” je vzkliknila in zgroženo pogledala Miha.
“Kaj pa je?” 
“Bolj vroča kot pekel, bolj mokra kot sanje, bolj sladka od kreme pa lepša od 
žene,” je na glas prebrala: “Moji najljubši ljubici, tvoj najdražji Drago.”
“Kaj?” je zbegano vprašal Miha. “Daj, da vidim,” je rekel in stegnil roko. 
Ampak prepozno. Katja mu je izmaknila šopek, potem pa ga z njim z vso 
močjo kresnila po glavi. 
“Zdaj vidim, zakaj te nikoli ni pravi čas domov,” je rekla, medtem ko 
si je brisala razmazano ličilo. “Ne vem, kako je lahko nekdo tak prasec.”
“Čakaj, no,” je rekel Miha. “Saj se ne gre za to.” 
Sodobnost 2017 427
Onstranstvo, d. o. o. Simon Černelč
Nekaj časa je buljil v tla, potem pa je rekel: “V cvetličarni so pomešali 
šopke. To je vse.” 
Ampak Katja je medtem že zdavnaj izginila med reko ljudi, ki so hodili 
mimo njega. Miha je buljil v vrtnice, ki so bile raztepene po tleh. Potem 
se je zbegano ozrl okoli sebe. Mimo njega so hodili ljudje in Miha jih je 
gledal, kot da jih ne bi še nikoli videl. Gledal jih je, kako hodijo drug mimo 
drugega, poslušajo glasbo po slušalkah in se pogovarjajo po telefonih. Na 
semaforju gori rdeča luč, avtomobili trobijo, pešci letajo čez cesto. Od 
stekel se odbija slepeča svetloba in mesto se razblinja v vročini razgretega 
asfalta. Mihu se naenkrat zazdi, da se mu vse skupaj samo sanja. Stolpnice, 
pešci, semaforji, vse skupaj ni nič drugega kot samo še ene od njegovih 
nesmiselnih sanj. Ravno v trenutku, ko se s hrbtom nasloni na pločevino 
svojega cliota, pa se skozi mestni vrvež zasliši razglašeno razbijanje cerkve­
nega zvona. 
Miha pogleda na uro. Če hoče priti do cvetličarne, preden jo bodo zaprli, 
je moral iti takoj. Nič drugega mu ni preostalo, kot da poklekne na tla in 
pobere listek s  šefovim posvetilom. Usedel se je za volan, prižgal avto, 
potem pa zapeljal čez vrtnice, ki so ležale na cesti. 
Pet minut pozneje ga je poklical šef. 
“Sem že na poti,” je rekel Miha in dal v višjo prestavo. 
“Si že na poti? Kje pa si bil do zdaj?!” se je iz slušalke zadrl šef. “Madona, 
saj si imel več kot eno uro časa!” 
“Se opravičujem,” je ponižno zamomljal Capuder, “ampak v mestu je 
bila taka gneča, da se še premakniti nisem mogel. Vseeno ste lahko brez 
skrbi. Stranka bo sigurno navdušena. Takega šopka po mojem še ni dobila.”
“Seveda ga ni! In ga tudi ne bo! Do zdaj je že najmanj na Bahamih.” 
“Aja …”
“Nič, aja. Misliš, da ne vem, da me zajebavaš?” 
“Dajte, no. Menda ja ne mislite resno.”
“In zakaj mi nisi povedal, da me je popoldne klicala stranka?”  
“Saj res!” je pretreseno zamomljal Miha. Čisto je pozabil, da je sporočilo 
za tajnico vrgel v smeti.
“Ja, res, ja,” je jezno ponovil šef. “Ne vem, zakaj si se sploh javil. Koliko­
krat sem ti že rekel, da se nimaš kaj oglašat na Tanjin telefon?”
“Če pa ste mi vi rekli …”
“Ja, ja. Saj vem. Vsega sem jaz kriv. Tebi se vedno godi krivica,” je rekel 
šef. Zvenel je kot najnesrečnejši človek na svetu. “No, od zdaj naprej si 
lahko brez skrbi. Nobene krivice ti ne bom več delal. Odpuščen si.”   
428 Sodobnost 2017
Simon Černelč Onstranstvo, d. o. o.
Ko je Miha Capuder prišel domov, je posesal po tleh, odnesel smeti, 
zagrnil zavese in si odpihnil možgane.
*
Naenkrat se je znašel v popolni temi. Nekaj časa se je zbegano oziral okoli 
sebe, potem pa je v praznini pred sabo zagledal pramen svetlobe. V temi 
na drugem koncu dolgega hodnika je žarel tanek obris vrat. Miha Capuder 
se je počasi prikradel do špranje, ki je zevala okoli vrat, potem pa poškilil 
skoznjo. V slepeči svetlobi je na drugi strani zagledal nešteto pultov in 
okenc in uradnikov v belih srajcah. 
“Kaj je zdaj to,” je nejevoljno zamomljal, potem pa jezno odrinil vrata. 
Stopil je do prvega uslužbenca in rekel: “Se opravičujem, mi lahko, prosim, 
poveste, kam sem prišel? Meni ni nič jasno.” 
“Seveda,” je rekel uradnik in se profesionalno nasmehnil. “Mi smo pod­
jetje Onstranstvo, d. o. o.” Ponovil je vajo z nasmehom: “Od zdaj bomo mi 
skrbeli, da bo vaš prehod na oni svet potekal brez zapletov.” 
“Kaj?!” je vzkliknil Miha in zgrabil pult pred seboj. Komaj se je obvladal, 
da ga ni odtrgal. “Pa ne že spet!” je zaječal in se prijel za glavo: “Kaj tega 
res ne bo nikoli konec? Pa saj to je hujše kot Pekel!”
“Dajte, no,” je odvrnil moški v belem. “Ne vem, zakaj bi bilo naše pod­
jetje kaj slabše od drugih. Je pa res, da nam je ravno zdaj zmanjkalo sob. 
Ne vem, kje ste se tako dolgo obirali.” 
Uradnik je pogledal na uro. 
“Pri takih stvareh se splača malo pohiteti,” je rekel in se še enkrat 
blešče če nasmehnil. Vse na njem je bilo bleščeče belo. Vse, razen ure. Ura 
je bila zlata.
“Čas je denar,” je še rekel. 
Miha ni nič odgovoril. Buljil je v tla in se trudil obdržati na nogah. Zdaj 
je bil tudi on že čisto bled. Seveda je to takoj opazil uvidevni uradnik in 
mu v trenutku priskočil na pomoč.
“Saj ni važno,” je velikodušno rekel in iz predala potegnil polo papirja. 
“Še vedno vam je na voljo posebna ponudba. Samo tole izpolnite in pošljite 
na naš naslov. To je vse. Za ostalo bomo poskrbeli mi. V redu?” 
Uradnik se je še enkrat nasmehnil. Brezplačno. Potem se je nagnil k 
svojemu varovancu in mu zaupno prišepnil: “Pa glejte, da ne boste spet 
zamudili.”
Sodobnost 2017 429
Onstranstvo, d. o. o. Simon Černelč
Satyajit Ray (1921–1992) je študi­
ral likovno umetnost na univerzi Ra­
bindranatha Tagoreja v Shantiniketanu, 
po tem pa se je vrnil v rojstno Kolkato. 
Njegovo veliko zanimanje za film je 
pripeljalo do ustanovitve Kolkatskega 
filmskega združenja (1947). Leta 1955 
je dokončal prvi film, Pather Panchali. 
Film je dobil več nagrad, med drugim 
v Cannesu, in potrdil Raya kot reži­
serja mednarodnega formata. Skupaj 
s filmoma Aparajito (Nepremagljivi) 
in Apur Sansar (Apujev svet) sestav­
lja trilogijo o Apuju, morda Rayevo 
najboljše delo. Posnel je tudi več do ­
kumentarnih filmov, med drugim o 
Tagoreju, leta 1987 pa je z doku men­
tarcem Sukumar Ray počastil sto let­
nico rojstva svojega očeta, morda 
naj slavnejšega bengalskega avtorja 
poe zije nesmisla. Britanska zveza film­
skih združenj in odbor Moskovskega 
filmskega festivala sta Satyajita Raya 
razglasila za enega največjih režiserjev 
druge polovice 20. stoletja. Leta 1992 
je prejel oskarja za življenjsko delo in 
nagrado Bharat Ratna. Satyajit Ray pa 
je bil tudi cenjen pisatelj. Leta 1961 
je oživil otroško revijo Sandesh, ki jo 
je začel izdajati njegov ded Upendra­
kishore Ray in pri kateri je pogosto 
sodeloval njegov oče. Satyajit je v njej 
objavljal pesmi, zgodbe in eseje. Izdal 
je tudi več knjig v bengalščini. Leta 
1978 mu je Oxfordska univerza pode­
lila častni doktorat.
Fritz
Potem ko sem celo minuto strmel v Džajan­
ta, si nisem mogel kaj, da ga ne bi vprašal: 
“Je vse  v redu s tabo? Nekam pobit si videti 
danes.”
Džajanto se je hitro otresel videza rahle 
zaskrbljenosti, mi naklonil deški nasmeh in 
rekel: “Ne. Nasprotno, dosti bolje se poču­
tim. Ta kraj je res čudovit.”
“Saj si že bil tukaj. Mar nisi vedel, kako 
sijajen je?”
“Skoraj sem pozabil,” je zavzdihnil Dža­
janto. “Zdaj se mi nekateri spomini počasi 
vračajo. Bungalov je videti čisto tak kot ne­
koč. Celo nekatere stare kose pohištva pre­
poznavam, recimo te pletene stole in mize.”
Vstopil je sluga s čajem in piškoti na plad­
nju. Natočil sem.
“Kdaj si bil nazadnje tu?”
“Pred enaintridesetimi leti. Takrat sem bil 
star šest let.”
Sedela sva na vrtu hotela v Bundiju. Prišla 
sva šele tisto jutro. Z Džajantom sva bila sta­
ra prijatelja. Nekoč sva hodila v isto šolo in 
kolidž. Zdaj je on delal v uredništvu  nekega 
Satyajit Ray
Dve zgodbi
430 Sodobnost 2017
Tuja obzorja
časopisa, jaz pa sem poučeval v šoli. To, da sva imela različni službi, nika­
kor ni vplivalo na najino prijateljstvo. Že nekaj časa sva načrtovala izlet 
v Radžastan. Glavna težava je bila, kako ujeti čas, ko bi si lahko oba vzela 
prosto. Zdaj se je to končno uresničilo.
Kadar grejo ljudje v Radžastan, grejo večinoma v Džajpur, Udajpur ali 
Čitor; Džajanto pa je kar naprej govoril, da bi šla v Bundi. Nič nisem imel 
proti, saj sem bral Tagorejevo pesem Bundijska trdnjava in sem dobro poz­
nal ime kraja ter čutil ob misli, da ga bom resnično videl, prijetno vznemir­
jenje. V Bundi ni zahajalo veliko ljudi. Vendar to ni pomenilo, da tam ni kaj 
dosti videti. Mogoče bi imeli s stališča zgodovinarja Udajpur, Džodhpur in 
Čitor res veliko več ponuditi; a kot preprosto lep kraj je bil Bundi odličen.
Kljub temu me je Džajantovo vztrajanje pri Bundiju nekako begalo. 
Razlog zanj sem izvedel na vlaku, med vožnjo tja. Džajantov oče, Animeš 
Das Gupta, je delal na uradu za arheologijo. Zaradi dela je včasih obiskoval 
zgodovinske kraje in tako je Džajanto kot otrok prišel v Bundi. Ko je od­
rasel, si je ves čas želel spet tja, samo da bi videl, kakšen je sodobni Bundi 
v primerjavi s podobo, ki jo je imel v glavi.
Hotel je bil res zelo imeniten. Zgrajen je bil v času Britancev, tako da je 
moral biti star najmanj sto let. Enonadstropna zgradba je imela poševno 
opečno streho. Sobe so imele visoke strope, od strešnih oken pa so visele 
dolge vrvi, s katerimi jih je bilo mogoče odpirati in zapirati. Veranda je 
gledala proti vzhodu. Naravnost nasproti je bil ogromen vrt z  velikim 
številom vrtnic v polnem razcvetu. Za njimi je bilo veliko dreves, ki so bila 
očitno domovanje pisane množice domačih ptičev. Papige je bilo videti 
vsepovsod; in slišati je bilo pave, vendar samo izza ograje.
Mestne znamenitosti sva si že ogledala. Slavna bundijska trdnjava je bila 
zgrajena sredi gričev. Tistega dne sva jo od daleč že videla, vendar sva se 
sklenila vrniti in si jo pobliže ogledati. Na sodobni čas so spominjali samo 
električni drogovi, sicer pa se je zdelo, kot da sva v stari Radžputani. Ulice 
so bile tlakovane s kamni, iz hiš so v prvih nadstropjih štrleli balkoni. Nji­
hovo klesano okrasje in lesena vrata so govorila o delu mojstrov obrtnikov. 
Težko je bilo verjeti, da živimo v dobi strojev.
Opazil sem, da je postal Džajanto po prihodu v Bundi nekam tih. Morda 
so se mu vrnili kaki spomini. Ob obisku kraja, kjer si bil morda kot otrok, 
te kaj lahko obide rahla potrtost. Poleg tega je bil Džajanto zagotovo občut­
ljivejši od večine ljudi. To smo vedeli vsi.
Odložil je skodelico na mizo in rekel: “Veš, Šankar, res je prav čudno. 
Ko sem bil prvič tukaj, sem po turško sedel na teh stolih. Zdelo se mi je, 
kot da sedim na prestolu. Zdaj pa se mi stoli zdijo majhni in čisto navadni. 
Sodobnost 2017 431
Dve zgodbi Satyajit Ray
Tukajšnji salon se mi je takrat zdel preprosto velikanski. Če ne bi spet 
prišel, bi tisti spomini za zmeraj ostali v moji glavi.”
Odvrnil sem: “Ja, to je popolnoma naravno. Kot otrok je človek majhen, 
zato se mu vse drugo zdi veliko. Z leti zraste, vse druge reči pa ostanejo 
enako velike, mar ne?”
Po čaju sva se šla sprehodit po vrtu.  Nenadoma je Džajanto obstal in 
rekel: “Cedra.”
Zastrmel sem se vanj.
“Himalajska cedra. Tu nekje bi morala biti,” je rekel in se nameril proti 
skrajnemu koncu vrta. Le zakaj je nenadoma pomislil na himalajsko cedro?
Čez nekaj sekund sem zaslišal njegov glas, ki je radostno vzkliknil: “Ja, 
tukaj je! Natanko tam, kjer je bila!”
“Seveda je tam, kjer je bila,” sem rekel. “Mar naj bi se drevo potikalo 
naokrog?”
Džajanto je nestrpno zmajal z glavo. “Ne, nisem mislil tako. Mislil sem 
samo, da je drevo tam, kjer sem mislil, da bi lahko bilo.”
“Ampak zakaj si se kar naenkrat spomnil na to drevo?”
Džajanto je namrščeno strmel v drevesno deblo. Potem je počasi zmajal 
z glavo in rekel: “Zdaj se spomnim. Nekaj me je pripeljalo do tega drevesa. 
Tu sem nekaj storil. Neki Evropejec …”
“Evropejec?”
“Ne, prav ničesar se ne morem spomniti. Spomin je čudna reč …”
V hotelu so imeli dobrega kuharja. Pozneje zvečer, ko sva sedela za ovalno 
mizo in večerjala, je Džajanto rekel: “Kuharju, ki so ga imeli takrat, je bilo 
ime Dilavar. Na levem licu je imel brazgotino in zmerom je imel rdeče oči. 
Ampak kuhar je bil pa odličen.”
Po večerji, ko sva šla spet v salon, so se začeli Džajantu spomini drug 
za drugim vračati. Spomnil se je, kje je njegov oče navadno sedel in kadil 
manilsko cigaro, kje je mama pletla in katere revije so ležale na mizi.
In počasi, po koščkih, se je spomnil vse zgodbe z lutko.
To ni bila običajna lutka, s kakršnimi se igrajo punčke. Džajantu je eden 
izmed njegovih stricev prinesel iz Švice trideset centimetrov dolgo figuro 
starega moža, oblečeno v tradicionalno švicarsko nošo. Menda je bila videti 
čisto kot živa. Čeprav ni bila mehanizirana, je bilo njene ude mogoče upo­
gibati in zvijati. Na obrazu je imela nasmeh, na glavi pa švicarski klobuk, 
iz katerega je štrlelo rumeno peresce. Njena oblačila so bila brezhibna, 
posebno v detajlih – pasu, gumbih, žepih, ovratnikih, nogavicah. Celo na 
čevljih so bile majhne zaponke.
432 Sodobnost 2017
Satyajit Ray Dve zgodbi
Džajantov stric se je vrnil iz Evrope, malo preden je on s starši odšel 
v Bundi. Malega starčka je kupil v neki vasi v Švici. Človek, ki mu ga je 
prodal, mu je šaljivo rekel: “Ime mu je Fritz. Tako ga morate klicati. Na 
nobeno drugo ime ne sliši.”
Džajanto je rekel: “Ko sem bil majhen, sem imel veliko igrač. Starši so 
mi dali tako rekoč vse, kar sem si zaželel, morda zato, ker sem bil edinec. 
Ampak odkar sem imel Fritza, sem na vse druge igrače pozabil. Samo 
z njim sem se igral. Prišel je čas, ko sem se cele ure samo pogovarjal z njim. 
Seveda je moral biti najin pogovor enostranski, ampak Fritz je imel na 
ustnicah tako nenavaden nasmeh in v očeh tak pogled, da se mi je zdelo, 
kot da razume vsako besedo. Včasih sem se vprašal, ali bi se dejansko 
pogovarjal z mano, če bi znal govoriti z njim nemško. Zdaj se to sliši kot 
otroška domišljija, takrat pa je bilo zame vse to zelo resnično. Starši so me 
svarili, naj ne pretiravam, a nisem nikogar poslušal. V šolo še nisem hodil, 
zato sem lahko ves čas posvetil Fritzu.”
Džajanto je obmolknil. Pogledal sem na uro in ugotovil, da je že pol 
desetih. Zunaj je bilo vse tiho. Sedela sva v salonu hotela. V sobi je gorela 
oljna svetilka.
Vprašal sem: “Kaj se je zgodilo z lutko?”
Džajanto je bil še vedno globoko zamišljen. Odgovor na moje vprašanje 
je prišel tako pozno, da sem že začel misliti, da me sploh ni slišal.
“Vzel sem jo s seboj v Bundi. Tukaj je bila uničena.”
“Uničena? Kako?”
Džajanto je zavzdihnil.
“Sedeli smo zunaj na trati in pili čaj. Lutko sem imel ob sebi na travi. 
Pravzaprav še nisem bil dovolj star, da bi pil čaj, a sem ga na vsak način 
hotel, in tako se je v nekem trenutku skodelica nagnila in malo vročega čaja 
mi je kanilo na hlače. Stekel sem se noter preobleč, ko sem se vrnil, pa sem 
opazil, da je Fritz izginil. Ozrl sem se naokrog in prav kmalu zagledal dva 
potepuška psa, kako se veselo ruvata zanj, kot bi se šla vlečenje vrvi. Sicer 
ni čisto razpadel, a njegov obraz je bil zdelan do neprepoznavnosti, oblačila 
pa raztrgana. Z drugimi besedami, Fritz zame ni več obstajal. Bil je mrtev.”
“In potem?” Džajantova zgodba mi je vzbudila zanimanje.
“Kaj pa bi se po tem lahko zgodilo? Pripravil sem mu pogreb, to je vse.”
“Kar pomeni?”
“Pokopal sem ga pod tisto himalajsko cedro. Hotel sem mu narediti 
krsto. Navsezadnje je bil Fritz Evropejec. Pa nisem našel prav ničesar, niti 
majhne škatle. In nazadnje sem ga pokopal kar tako.”
Skrivnost himalajske cedre je bila naposled razrešena.
Sodobnost 2017 433
Dve zgodbi Satyajit Ray
Spat sva šla okrog desetih. Najina soba je bila velika in postelji skrbno post­
lani. Ker nisem bil vajen veliko pešačiti, sem bil po dnevnih dejavnostih 
precej utrujen. Poleg tega je bila postelja zelo udobna. Komaj deset minut 
po tem, ko sem legel, sem že zaspal.
Malo pozneje me je zbudil rahel zvok. Obrnil sem se na bok in zagledal 
Džajanta, kako sedi na postelji. Lučka na njegovi nočni omarici je bila priž­
gana in v njeni svetlobi sem zlahka opazil izraz tesnobe na njegovem obrazu.
Vprašal sem: “Kaj pa je? Se ne počutiš dobro?”
Namesto da bi odgovoril na moje vprašanje, mi je Džajanto sam postavil 
eno.
“Misliš, da so v  tem hotelu kakšne živalce? Mislim take, recimo, kot 
mačke ali miši?”
“Ne bi me presenetilo, če bi bile. Zakaj?”
“Nekaj mi je šlo čez prsi. To me je zbudilo.”
“Podgane in miši navadno pridejo noter skozi odtoke. Še nikoli pa nisem 
slišal, da bi splezale na posteljo.”
“Pravzaprav sem se zdaj že drugič zbudil. Prvič sem slišal nekakšne 
drsajoče zvoke okrog okna.”
“Oh, če je bilo okrog okna, je bila najverjetneje mačka.”
“Ja, ampak …”
Džajanto je bil še vedno sumničav. Rekel sem: “Pa ko si prižgal luč, nisi 
ničesar videl?”
“Ničesar. Ampak je nisem prižgal takoj, ko sem odprl oči. Če ti povem 
po pravici, sem bil sprva precej prestrašen. Ko pa sem jo prižgal, ni bilo 
ničesar videti.”
“To se pravi, da mora biti tisto kar koli že, kar je prišlo noter, še vedno 
v sobi.”
“Ja, no … oboja vrata so zapahnjena od znotraj, tako da …”
Brž sem vstal in pogledal pod posteljo, za najina kovčka in vsepovsod po 
sobi. Ničesar nisem našel. Vrata v kopalnico so bila zaprta. Odprl sem jih in 
hotel začeti iskati še tam, pa me je Džajanto potihem poklical: “Shankar!”
Stopil sem nazaj v sobo. Džajanto je strmel v kapno svoje odeje. Ko me 
je zagledal, je potegnil del bliže k luči in rekel: “Poglej tole!”
Sklonil sem se nad blago in zagledal na njem drobne rjave okrogle odti­
se. “No, te bi prav lahko naredila mačka,”  sem rekel.
Džajanto ni rekel nič. Očitno je bilo, da ga je nekaj globoko vznemirilo. 
Toda bilo je pol treh zjutraj. Preprosto moral sem se še malo naspati, ve­
del sem, da bom sicer preveč utrujen. Naslednjega dne sva si nameravala 
ogledati veliko znamenitosti.
434 Sodobnost 2017
Satyajit Ray Dve zgodbi
Tako sem zamrmral nekaj pomirjujočih besed – kot na primer, ne skrbi, 
saj sem tu s tabo, in kdo ve, mogoče so bili pa tisti odtisi na tvoji odeji, še 
preden si zlezel v posteljo – in spet ugasnil luč ter legel. Niti malo nisem 
dvomil, da je imel Džajanto samo hude sanje. Vsi tisti spomini iz otroštva 
so ga očitno vznemirili in to je povzročilo sanje o mački, ki mu je šla čez 
prsi.
Ostanek noči sem trdno prespal. Če je bilo še kaj motenj, mi Džajanto 
zanje ni povedal. Toda zjutraj sem videl, da ni dobro spal.
“Nocoj mu moram dati katero od pomirjeval, ki jih imam s sabo,” sem 
pomislil.
Do devetih sva pozajtrkovala, kot sva načrtovala, in se odpravila proti trd­
njavi. Avto je bil že naročen. Ko sva prišla tja, je bila ura skoraj pol desetih.
Spet so se začeli vračati nekateri Džajantovi pozabljeni spomini, če­
prav – na srečo – ti niso imeli nič opraviti z njegovo lutko. Ob njegovi 
mladostni razigranosti sem pravzaprav pomislil, da je nanjo pozabil.
“Lej no – tamle na vratih je tisti slon!” je vzkliknil. “In stolpiči! In tu 
je postelja iz srebra, pa prestol. Poglej tisto sliko na steni – tudi prejšnjič 
sem jo videl!”
Toda prej kot v uri je njegovo navdušenje začelo usihati. Sam sem bil 
tako prevzet, da tega sprva nisem opazil. A ko sem hodil po dvorani in 
gledal lestence, ki so viseli s stropa, sem se nenadoma zavedel, da Džajanto 
ne hodi več ob meni. Le kje bi lahko bil?
S seboj sva imela vodnika. “Babu je šel ven na teraso,” mi je povedal.
Stopil sem iz dvorane in našel Džajanta, ki je odsotno stal ob zidu na 
drugi strani terase. Tudi ko sem prišel in obstal ob njem, še vedno ni opazil 
moje navzočnosti. Ko sem ga poklical po imenu, se je zdrznil.
“Kaj je vendar s tabo?” sem vprašal. “Zakaj tako čemerno stojiš tukaj, 
ko pa si na tako lepem kraju? Tega ne prenesem.”
Džajanto je preprosto rekel: “Si si vse ogledal? Če si, bi lahko …”
Če bi bil sam, bi zagotovo ostal v trdnjavi še nekaj časa. Toda ko sem 
samo pogledal Džajanta, sem se odločil za vrnitev v hotel.
Po cesti med griči sva se z Džajantom vrnila v mesto. V avtu sva oba 
sedela zadaj. Ponudil sem mu cigareto, a jo je odklonil. V gibanju njegovih 
rok sem opazil prikrito vznemirjenje. Zdaj jih je položil ob okno, v nasled­
njem trenutku v naročje, takoj zatem si je začel gristi nohte. Džajanto je bil 
po naravi miren. Ta čudni nemir v njem mi je vzbujal skrb.
Po kakih desetih minutah nisem več vzdržal.
“Mogoče bi pomagalo, če bi mi povedal, kaj te muči,” sem rekel. Dža­
janto je zmajal z glavo.
Sodobnost 2017 435
Dve zgodbi Satyajit Ray
“Nima smisla, da ti pripovedujem, saj mi ne boš verjel.”
“No, ja, pa tudi če ti ne bom verjel, se lahko vsaj pogovorim s tabo o za­
devi, mar ne?”
“Sinoči je v najino sobo prišel Fritz. Tisti mali madeži na moji odeji so 
bili odtisi njegovih stopal.”
Ob tem nisem mogel storiti dosti drugega kot to, da sem ga zgrabil za 
ramena in ga stresel. Kako bi lahko razumno govoril s  človekom, ki ga 
obseda tako absurdna ideja?
“Saj videl nisi ničesar, kajne?” sem nazadnje rekel.
“Ne. Sem pa razločno čutil, da ima tisto, kar hodi po mojih prsih, dve 
nogi, ne štirih.”
Ko sva pri hotelu izstopila iz avta, sem sklenil, da mora Džajanto dobiti 
kak napitek za živce ali kaj takega. Pomirjevalo mogoče ne bi bilo dovolj. 
Nisem mogel dopustiti, da bi bil sedemintridesetleten moški tako vzne­
mirjen zaradi preprostega spomina iz otroštva.
Ko sva prišla do sobe, sem rekel Džajantu: “Ura je skoraj dvanajst. Ne 
bi morala pomisliti na kopel?”
“Pojdi najprej ti,” je rekel Džajanto in se vrgel na posteljo.
V kadi sem se nečesa domislil. Morda je bila to edina možnost, kako 
spraviti Džajanta spet v normalno stanje.
Če je nekdo pred tridesetimi leti nekje zakopal lutko in če je natančno 
vedel, kje, bi bilo mogoče tam odkopati zemljo. Brez dvoma je večji del 
lutke že razpadel, verjetno pa bi našla nekaj malenkosti, posebno če so 
bile iz kovine, kot na primer zaponka na pasu ali medeninasti gumbi na 
jopiču. Če bi lahko Džajantu dejansko pokazal, da je to vse, kar je ostalo od 
njegove ljubljene lutke, bi se bil morda sposoben otresti svojih čudaških 
idej; v nasprotnem primeru je bilo možno, da bo imel vsako noč čudne 
sanje in bo govoril, da mu Fritz hodi po prsih. Če bi pustil, da bi se take 
reči nadaljevale, bi se mu lahko do kraja zmešalo.
Sprva se je zdelo, da je Džajantu moja zamisel všeč. Čez nekaj trenutkov 
pa je rekel: “Kdo pa bo kopal? Kje bova našla lopato?”
Zasmejal sem se: “Če je tu vrt, mora biti tudi vrtnar. In to bi pomenilo, da 
je tudi lopata. Če mu ponudiva majhno napitnino, prav nič ne dvomim, da se 
ne bo branil odkopati malo zemlje ob drevesnem deblu tam na koncu trate.”
Džajanto ideje ni takoj sprejel in jaz nisem nič več rekel. Po kratkem pre­
govarjanju se je šel okopat. Pri kosilu ni pojedel nič razen nekaj čapatijev 
z mesnim karijem, čeprav sem vedel, da sicer prav rad je.
Po kosilu sva šla in sedla na pletena stola na verandi, ki je gledala na vrt. 
V hotelu menda ni bilo nikogar drugega. V tišini tistega popoldneva je bilo 
436 Sodobnost 2017
Satyajit Ray Dve zgodbi
nekaj srhljivega. Edino, kar sva slišala, so bili zvoki nekaj opic, ki so sedele 
na ognjenem drevesu onstran tlakovane  poti.
Okoli treh popoldne sva zagledala moškega, ki je prišel na vrt z zalivalko 
v roki. Bil je star mož. Imel je čisto bele lase, brke in zalizce.
“Ga boš ti prosil ali naj ga jaz?”
Ob tem Džajantovem vprašanju sem pomirjujoče dvignil roko in sto­
pil naravnost k vrtnarju. Ko sem ga nagovoril, me je precej sumničavo 
pogledal. Očitno ga še nikoli nihče ni prosil česa takega. “Zakaj, babu?” 
je vprašal. Prijateljsko sem mu položil roko na ramo in rekel: “Ne belite 
si glave z razlogom. Dal vam bom pet rupij. Prosim vas, storite, kot vam 
bova naročila.”
Omehčal se je, celo tako zelo, da je pozdrav z dvignjeno roko pospremil 
še s širokim nasmehom.
Pomignil sem Džajantu, ki je še vedno sedel na verandi. Vstal je in se 
napotil proti meni. Ko je prišel bliže, sem videl, da je v obraz čisto bled.
Res sem upal, da bova našla vsaj kak del lutke.
Vrtnar je šel medtem po lopato. Potem smo se vsi trije odpravili proti 
himalajski cedri.
Džajanto je pokazal zemljo kak meter od drevesnega debla in rekel: “Tukaj.”
“Si prepričan?” sem ga vprašal.
Džajanto je molče prikimal.
“Kako globoko si skopal?”
“Najmanj dvajset centimetrov.”
Vrtnar je začel kopati. Možak je imel smisel za humor. Ko je dvignil lopa­
to, je vprašal, ali je pod zemljo skrit zaklad, in če je, ali ga bova pripravljena 
deliti z njim. Ob tem sem se moral nasmejati, na Džajantovem obrazu pa 
ni bilo niti najmanjšega znamenja, da bi se zabaval. Bil je oktober in v Bun­
diju nikakor ni bilo toplo. Vendar je bil ovratnik njegove srajce moker od 
potu. Ne da bi trenil, je strmel v tla. Vrtnar je kopal naprej. Zakaj ni bilo 
nobenega sledu o lutki?
Pav je raskavo zavreščal in za trenutek sem obrnil glavo, in prav v tistem 
trenutku je Džajanto čudno kriknil. Brž sem ga pogledal. Oči so mu skoraj 
izstopile. Dvignil je desno roko in z  vidno tresočim se prstom pokazal 
v luknjo v tleh.
Potem je z glasom, ki je bil hripav od strahu, vprašal: “Kaj … kaj je to?”
Vrtnarju je lopata zdrsnila iz roke. Tudi jaz sem bolščal v zemljo z od­
prtimi usti od groze, osuplosti in nejevere.
Pri naših nogah, pokrito s prahom, je plosko na hrbtu ležalo majhno, 
trideset centimetrov dolgo, čisto belo, popolno človeško okostje.
Sodobnost 2017 437
Dve zgodbi Satyajit Ray
Khagam
Večerjala sva ob svetlobi petrolejke. Ravno ko sem si vzel malo jajca s kari­
jem, je Lachman, kuhar in oskrbnik gostišča, vprašal: “Ne bosta šla obiskat 
Imli Babe?”
Moral sem mu povedati, da ker nama ime Imli Baba ni znano, doslej 
nisva razmišljala o obisku pri njem. Lachman je rekel, da naju bo voznik 
džipa gozdarske službe, ki sva ga najela za oglede, odpeljal k Babi, če mu 
rečeva. Njegova koča je v gozdu in njena okolica je prav slikovita. Očitno 
je bilo, da Baba kot svet mož uživa veliko spoštovanje; pomembni ljudje iz 
vse Indije so se mu prihajali klanjat in ga prosit za blagoslov. Najbolj pa je 
mojo radovednost vzbudila informacija, da ima Baba za domačo ljubljenko 
kraljevsko kobro, ki živi v votlini nedaleč od njegove koče in prihaja vsak 
večer k njemu pit kozje mleko.
Dhurdžati Babu je na to pripomnil, da po deželi mrgoli sleparskih svetih 
mož. Čim bolj se na zahodu širijo znanstvena spoznanja, tem bolj se naši 
ljudje obračajo k vraževerju. “Položaj je brezupen. Kar naježim se, če samo 
pomislim na to.”
Ko je nehal govoriti, je pograbil muhalnik in z  nezmotljivim udarcem 
treščil po komarju, ki je ravno sedel na mizo. Dhurdžati Babu je bil majhen, 
bledikav mož v poznih štiridesetih, ostrih potez in sivih oči. Spoznala sva se 
v gostišču v Bharatpurju; tam sem se ustavil med potjo v Agro, od koder sem 
nameraval naprej v Džajpur k starejšemu bratu, pri katerem naj bi preživel 
štirinajst dni počitnic. Ker sta bila tako turistični bungalov kot tudi hotel pol­
na, sem se moral umakniti v gostišče v gozdu. Saj ne, da bi mi bilo zaradi tega 
žal; življenje sredi gozda ponuja mirno udobje in hkrati neko posebno draž.
Dhurdžati Babu je prišel en dan pred mano. Skupaj sva najela džip za 
oglede. Prejšnji dan sva si šla v Deeg petintrideset kilometrov vzhodno od 
tod ogledat trdnjavo in palačo. Tisto jutro sva videla trdnjavo v Bharatpur­
ju, popoldne pa ptičji rezervat Keoladeo, ki je res nekaj posebnega. To je 
enajstkilometrsko območje mokrišča, posuto z majcenimi otočki, kamor 
so prišle nenavadne ptice iz daljnih kotičkov zemeljske oble in se tam nase­
lile. Jaz sem bil zatopljen v opazovanje ptic, Dhurdžati Babu pa je godrnjal 
in se zaman trudil odgnati drobne žuželke, ki so brenčale okrog naju. Te 
zverinice imajo navado, da ti sedajo na obraz, vendar so tako majhne, da 
se večina ljudi zlahka ne zmeni zanje. Ampak ne Dhurdžati Babu.
Do pol devetih sva povečerjala in sva že sedela na pletenih stolih na 
terasi ter občudovala lepoto gozda v mesečini. “Sveti mož, ki ga je omenil 
sluga,” sem rekel, “kaj ko bi ga šla pogledat?”
438 Sodobnost 2017
Satyajit Ray Dve zgodbi
Dhurdžati Babu je odfrcnil cigareto proti evkaliptovemu drevesu in 
rekel: “Kraljevske kobre ni mogoče udomačiti. O kačah veliko vem. Fantov­
ska leta sem preživel v  Džalpajguriju in z  lastnimi rokami ubil mnogo 
kač. Kraljevska kobra je najnevarnejša, najbolj ubijalska kača, kar jih je. 
Zgodbo o svetem možu, ki jo hrani s kozjim mlekom, bi morala jemati 
malo z rezervo.”
“Jutri zjutraj greva gledat trdnjavo v Bajanu. Popoldne pa nimava kaj 
početi,” sem rekel.
“Se mi zdi, da imaš veliko zaupanja v svete može?”
Čutil sem, da je vprašanje zbadljivo. Vendar sem odgovoril mirno.
“To ni vprašanje zaupanja, ker nisem imel s svetimi možmi še nikoli nič 
opraviti. Ne bom pa tajil, da mi ta vzbuja malo radovednosti.”
“Tudi jaz sem bil nekoč radoveden, ampak po izkušnji, ki sem jo doživel 
z enim …”
Izkazalo se je, da ima Dhurdžati Babu visok krvni tlak. Neki stric ga 
je prepričal, naj poskusi zdravilo, ki ga je predpisoval neki sveti mož. 
Dhurdža ti Babu je to storil in posledica so bile hude bolečine v želodcu. 
Zato mu je krvni tlak še bolj poskočil. Odtlej je na devetdeset odstotkov 
indijskih svetih mož gledal kot na sleparje.
Ta alergija se mi je zdela kar zabavna in rekel sem, samo da bi ga dražil: 
“Si rekel, da kraljevske kobre ni mogoče udomačiti; prepričan sem, da je 
navadni ljudje, kot sva midva, ne bi mogli, sem pa slišal za sadhuje gori 
v Himalaji, ki živijo v jamah s tigri.”
“Lahko da si to slišal, ampak ali si to tudi na lastne oči videl?”
Moral sem priznati, da nisem.
“In nikoli ne boš,” je rekel Dhurdžati Babu. “To je dežela za lase privleče­
nih zgodb. Kar naprej poslušaš o  nenavadnih dogodkih, sam pa nikoli 
nobenega ne vidiš. Poglej naši Ramajano in Mahabharato. Pravijo, da je to 
zgodovina, pa v resnici ni nič drugega kot sveženj neumnosti. Desetero­
glavi Ravana, opičji bog Hanuman, ki s plamenom na koncu repa zažge 
celo mesto, Bhimov apetit, Ghatotkača, Hidimba, leteča kočija Pušpak, 
Kumbhakarna – si lahko predstavljaš kaj bolj absurdnega od vsega tega? 
In epa sta tudi polna sleparskih svetih mož. Tam se je vse skupaj začelo. 
In vendar vsi – celo izobraženci – verjamejo tem zgodbam.”
Kljub zadržkov Dhurdžati Babuja sva naslednjega dne po obisku trdnja­
ve v Bajanu kosila v gostišču, nekaj ur počivala, potem pa malo po četrti 
prišla do puščavniškega bivališča svetega moža. Dhurdžati Babu izletu ni 
nasprotoval. Mogoče je Baba tudi v njem vzbudil malo radovednosti.  Koča 
je bila na jasi v gozdu pod ogromno tamarindo; prav zato so domačini 
Sodobnost 2017 439
Dve zgodbi Satyajit Ray
 svetega moža klicali Imli Baba, saj beseda imli v hindiju pomeni tamarindo. 
Njegovega pravega imena niso poznali.
Baba je sedel na medvedji koži v koči iz listov datljeve palme, ob njem pa 
je bil mlad učenec. Nemogoče je bilo uganiti, koliko je Baba star. Do sonč­
nega zahoda je bilo še približno uro, vendar je bilo v koči zaradi strehe iz 
gostega listja zelo temno. Pred Babo, ki je imel v roki pipo z gandžo, je gorel 
ogenj. V njegovi svetlobi sva videla vrv za perilo, ki je bila napeta ob steni 
koče, na njej pa so viseli brisača, opasnik in kak ducat slečenih kačjih kož.
Dhurdžati Babu mi je zašepetal na uho: “Nič ne okolišiva; vprašaj ga, 
kdaj pride kača jest.”
“Vidva bi rada videla Balkišena?” je vprašal Baba, kot da nama bere misli, 
in se smehljal izza pipe. Voznik džipa, Dindajal, nama je malo prej pove­
dal, da je kači ime Balkišen. Povedala sva Babi, da sva slišala za njegovo 
udomačeno kačo in da bi zelo rada videla, kako pije mleko. Bi bila kakšna 
možnost, da bi se najina želja izpolnila?
Imli Baba je žalostno zmajal z glavo. Rekel je, da Balkišen praviloma 
pride vsak večer na njegov klic in da je tudi pred dvema dnevoma še prišel. 
Od prejšnjega dne pa se slabo počuti. “Danes je dan polne lune,” je rekel 
Baba, “zato ga ne bo. Gotovo pa bo spet prišel jutri zvečer.”
Da so tudi kače lahko nerazpoložene, mi je bilo novo. Ampak saj res, 
zakaj pa ne? Navsezadnje je bila ta kača krotka. Mar ne obstajajo tudi bol­
nišnice za pse, konje in krave?
Babov učenec nama je povedal še nekaj novega: medtem ko je bila kača 
bolna, so v njeno luknjo prišle rdeče mravlje in jo gnjavile. Baba jih je uničil 
z urokom. Dhurdžati Babu me je ob tem postrani pogledal. Zapičil sem 
oči v Babo. Z žafranasto haljo, dolgimi, spletenimi lasmi, železnimi uhani, 
ogrlicami iz zrn rudrakše in bakrenimi amuleti ni bil prav nič drugačen 
od množice drugih svetih mož. In vendar v motni svetlobi mraka nisem 
mogel odtrgati oči od njega.
Učenec je videl, kako stojiva tam, in prinesel dve podlogi iz trstike ter 
ju položil na tla pred Babo. Ampak kakšen smisel bi imelo sesti, če ni bilo 
upanja, da bova videla udomačeno kačo? Če bi se zamudila, bi se potem 
vozila skozi gozd v temi; vedela pa sva, da so v njem divje živali, saj sva 
tja grede videla črede srnjadi. Zato sva sklenila, da greva. Priklonila sva se 
Babi in on je v odgovor pokimal, ne da bi vzel pipo iz ust. Potem sva se 
odpravila proti džipu, ki je bil parkiran na cesti kakih dvesto metrov stran. 
Še malo prej je bilo vse naokrog živo od zvokov ptic, ki so prihajale domov 
počivat. Zdaj je bilo vse tiho.
440 Sodobnost 2017
Satyajit Ray Dve zgodbi
Ko sva naredila nekaj korakov, je Dhurdžati Babu nenadoma rekel: “Lah­
ko bi vsaj vprašala, kje je luknja, v kateri živi kača.”
Rekel sem: “Tega nama pa ni treba spraševatu Babe; najin voznik Dinda­
jal je rekel, da je videl luknjo.”
“Saj res.”
Šla sva do avta po Dindajala in pokazal nama je pot. Namesto proti koči 
smo ob mandljevem drevesu zavili na ozko stezo in prišli do nekega grma. 
Kamenje in kršje okrog njega je dajalo vedeti, da je bila tu nekoč nekakšna 
zgradba. Dindajal je rekel, da je luknja tik za grmom. V pojemajoči svetlo­
bi jo je bilo komaj videti, zato je Dhurdžati Babu potegnil iz žepa majhno 
bate rijsko svetilko. Ko je njena svetloba padla na grm, sva zagledala luknjo. 
Ampak kaj pa kača? Je bilo verjetno, da bo prilezla ven samo zato, da jo  bosta 
videla dva radovedna obiskovalca? Če sem čisto iskren, bi jo z  veseljem 
opazoval, ko bi jo Baba hranil, da bi jo zdaj videl priti iz luknje, si pa nisem 
prav nič želel. Mojega sopotnika pa je bila očitno sama radovednost. Ko 
žarek baterije ni dosegel učinka, je začel obmetavati grm z grudami zemlje.
Videl sem, da gre stvar predaleč, in rekel: “Kaj je zdaj to? Očitno si se 
odločil zbezati kačo ven, čeprav najprej sploh nisi verjel, da obstaja.”
Kepa zemlje je z  zamolklim udarcem pristala na grmu in pomečkala 
trnovo goščavo. Dhurdžati Babu je svetil naravnost proti luknji. Nekaj 
sekund je bilo vse tiho, le osamljen čriček je ravno začel čirikati. Potem 
pa se je temu pritaknil še en zvok; suho, tiho žvižganje nedoločljive višine. 
Nato še šumot listja in svetilka je razkrila nekaj črnega in bleščečega, kar 
je počasi pripolzelo iz luknje.
Listi grma so se zganili in se razmaknili in v naslednjem trenutku se 
je prikazala kačja glava. Svetloba je pokazala njene lesketajoče se oči in 
razcepljeni jezik, ki je švigal iz ust in nazaj noter. Dindajal naju je že nekaj 
časa rotil, naj se vrnemo k džipu; zdaj je rekel: “Pustite jo, gospod. Videli 
ste jo, zdaj pa pojdimo nazaj.”
Kačje oči so bile prilepljene na nas, morda zaradi svetlobe, ki je bleščala 
vanje. Veliko kač sem že videl, ampak še nikoli kraljevske kobre tako od blizu. 
In še nikoli nisem slišal, da kraljevska kobra ne bi poskusila napasti vsiljivcev.
Nenadoma je svetloba baterije zatrepetala in šinila stran od kače. In 
na tisto, kar se je zgodilo potem, nikakor nisem bil pripravljen. Dhurdžati 
Babu je urno pobral kamen in ga z vso silo zalučal v kačo. Potem je takoj 
drugega za drugim sprožil še dva taka izstrelka. Nenadoma me je obšla 
strašna slutnja in kriknil sem: “Zakaj, zaboga, si storil to, Dhurdžati Babu?”
Mož je sopihajoč zmagoslavno zavpil: “To je konec vsaj enega zlobnega 
plazilca!”
Sodobnost 2017 441
Dve zgodbi Satyajit Ray
Dindajal je odprtih ust strmel v grm. Vzel sem Dhurdžati Babuju baterijo 
iz roke in posvetil proti luknji. Zagledal sem del kačjega telesa brez znakov 
življenja. Listi okrog njega so bili poškropljeni s krvjo.
Sploh se nisem zavedal, da sta medtem prišla Imli Baba in njegov uče­
nec in obstala tik za nami. Prvi se je obrnil Dhurdžati Babu, potem sem 
se obrnil tudi jaz in zagledal Babo, ki je stal tam s palico v roki, tri ali štiri 
metre za nami. Oči je strmo upiral v Dhurdžati Babuja. Ne znam opisati, 
kakšen pogled je bil to. Samo to lahko rečem, da nisem še nikoli v nobenih 
očeh videl take mešanice presenečenja, jeze in sovraštva.
Potem je Baba dvignil desno roko proti Dhurdžati Babuju. Kazalec se je 
izprožil proti njemu. Prvič sem opazil, da so Babovi nohti dolgi skoraj tri 
centimetre. Na koga me je spominjal? Ja, na neko postavo na sliki Ravija 
Varme, ki sem jo videl kot otrok na uokvirjeni reprodukciji v hiši svojega 
strica. To je bila podoba modreca Durbaša, ko preklinja nesrečno Šakun­
talo. Tudi on je imel enako dvignjeno roko in enak izraz v očeh.
Toda Imli Baba ni nič rekel o kakem prekletstvu. S svojim globokim 
glasom je v hindiju rekel samo: “En Balkišen je odšel; na njegovo mesto 
bo prišel drug. Balkišen je nesmrten …”
Dhurdžati Babu si je obrisal roke v  robec, se obrnil k meni in rekel: 
“Gremo.” Babov učenec je dvignil mrtvo kačo s tal in odšel, verjetno ure­
dit njen sežig. Ob kačini dolžini mi je vzelo sapo; niti sanjalo se mi ni, da 
so kraljevske kobre lahko tako dolge. Imli Baba se je počasi odpravil proti 
koči. Mi trije smo se vrnili k džipu.
Med vožnjo nazaj je bil Dhurdžati Babu mrk in molčeč. Vprašal sem ga, 
zakaj je moral ubiti kačo, čeprav mu ni nič storila. Mislil sem, da bo spet 
izbruhnil in grmel proti kačam in Babam. Pa me je samo vprašal nekaj, kar 
ni imelo na prvi pogled nobene zveze z dogodkom.
“Veš, kdo je bil Khagam?”
Khagam? Ime mi je zvenelo znano, vendar se nisem mogel spomniti, kje 
sem ga slišal. Dhurdžati Babu ga je še dvakrat ali trikrat zamrmral, potem 
pa se pogreznil v molk.
Ko smo prišli do gostišča, je bila ura pol sedmih. Misli so mi spet in 
spet uhajale nazaj k Imli Babi, ko je strmel v Dhurdžati Babuja in s prstom 
kazal nanj. Nisem vedel, zakaj se je moj sopotnik tako obnašal. Imel pa 
sem občutek, da smo bili priča koncu dogodka, torej se ni imelo smisla 
vznemirjati zaradi njega. Baba je sam rekel, da je Balkišen nesmrten. V 
džunglah Bharatpurja so morale biti še druge kraljevske kobre. Prepričan 
sem bil, da bodo Babovi učenci kmalu katero ujeli.
442 Sodobnost 2017
Satyajit Ray Dve zgodbi
Lachman je za večerjo pripravil piščančji kari, dal in čapatije. Po celo­
dnevnem ogledovanju je človek lahko sestradan in ugotovil sem, da jem 
dvakrat več kot doma. Dhurdžati Babu, ki je bil sicer majhen, je bil navdu­
šen jedec; tokrat pa očitno ni imel teka. Vprašal sem ga, ali se slabo počuti. 
Ni mi odgovoril. Potem sem ga vprašal: “Imaš slabo vest, ker si ubil kačo?”
Dhurdžati Babu je strmel v petrolejko. Kar je rekel, ni bil odgovor na 
moje vprašanje. “Kača je žvižgala,” je rekel s tihim, šibkim glasom. “Kača 
je žvižgala …”
Smehljaje se, sem rekel: “Žvižgala ali sikala?”
Dhurdžati Babu se ni obrnil od svetlobe. “Sikala, ja,” je rekel. “Ko kača 
sika, kača govori … ja,
Ko kača sika, kača govori,
to vem, to vem …”
Dhurdžati Babu je obmolknil in še sam izpustil nekaj sikajočih zvokov. 
Potem je spet začel recitirati in pozibavati glavo v ritmu.
“Ko kača sika, kača govori,
to vem, to vem.
Ko kača poljubi, kača umori,
to vem, to vem …
Kaj je to? Kozje mleko?”
Vprašanje se je nanašalo na puding na krožniku pred njim.
Lachman je preslišal “kozje” in odgovoril: “Ja, gospod, iz mleka je in iz 
jajc.”
Dhurdžati Babu je bil po naravi muhast, toda tistega dne je šlo njegovo 
vedenje čez vse meje. Mogoče se je sam tega zavedal, saj se je očitno trudil 
imeti v oblasti. “Zadnjih nekaj dni sem bil predolgo na soncu,” je rekel. 
“Od jutri naprej moram biti zmernejši.”
Noč je bila opazno hladnejša kot običajno, zato nisem sedel na teraso, 
ampak sem šel v  spalnico in začel pospravljati kovček. Naslednji večer 
sem nameraval na vlak. Sredi noči naj bi v Savaj­Madhopurju prestopil in 
prispel v Džajpur ob petih zjutraj.
Tak je bil vsaj moj načrt, vendar se ni uresničil. Starejšemu bratu sem 
moral s telegramom sporočiti, da bom prišel dan pozneje. Zakaj je bilo to 
potrebno, bo jasno iz tega, kar bom zdaj povedal. Poskusil bom opisati vse 
kolikor mogoče jasno in natančno. Ne pričakujem, da mi boste vsi verjeli, 
Sodobnost 2017 443
Dve zgodbi Satyajit Ray
a dokaz še vedno leži na tleh petdeset metrov od Babove koče. Mrzla zona 
me spreleti, če samo pomislim nanj, zato ni presenetljivo, da ga nisem 
zmogel pobrati in prinesti, da bi potrdil mojo zgodbo. Naj zdaj napišem, 
kaj se je zgodilo.
Ravno sem si pripravil kovček, privil stenj na petrolejki in oblekel piža­
mo, ko je nekdo potrkal na vrata na vzhodni strani sobe. Za tistimi vrati je 
bila soba Dhurdžati Babuja.
Takoj ko sem odprl vrata, mi je rekel z  raskavim, šepetavim glasom: 
“Imaš kak Flit ali kaj podobnega, kar odganja komarje?”
Vprašal sem: “Kje si pa našel komarje? Kaj na tvojih oknih ni mrež?”
“Ja, so.”
“No, torej?”
“Kljub temu me nekaj grize.”
“Kako pa to veš?”
“Na koži se pozna.”
Pri vratih je bilo temno, zato nisem mogel dobro videti njegovega obra­
za. Rekel sem: “Stopi v mojo sobo. Da pogledam, kakšni piki so.”
Dhurdžati Babu je stopil v mojo sobo. Dvignil sem svetilko in takoj videl 
lise. Bile so sivkaste, rombaste oblike. Česa takega nisem še nikoli videl, in 
kar sem videl, mi ni bilo všeč. “Najbrž si se nalezel kakšne čudne bolezni,” 
sem rekel. “Seveda je lahko tudi alergija. Takoj zjutraj morava poiskati 
zdravnika. Poskusi zaspati in se ne meni za te lise. Ne verjamem, da so jih 
povzročile žuželke. So boleče?”
“Ne.”
“Potem pa ne skrbi. Pojdi nazaj spat.”
Odšel je. Zaprl sem vrata, zlezel v posteljo in smuknil pod odejo. Nava­
jen sem v postelji pred spanjem brati, vendar to ob svetlobi petrolejke ni 
bilo mogoče. Saj ne, da bi potreboval branje. Vedel sem, da bom po vseh 
dnevnih naporih zaspal v desetih minutah po tem, ko bom položil glavo 
na blazino.
Ampak tisto noč mi to ni bilo namenjeno. Ravno ko bi že skoraj zadre­
mal, je pripeljal neki avto, kmalu so se zaslišali angleški glasovi in pasji 
lajež. Očitno tuji turisti. Po ostri graji je pes nehal lajati. Kmalu je bilo 
spet vse tiho, razen čričkov. Ne, ne samo čričkov; moj sosed je še vedno 
bedel in hodil naokrog. In vendar sem skozi špranjo pod vrati videl, da 
je luč bodisi ugasnjena ali pa prestavljena v kopalnico. Le zakaj bi človek 
hodil okoli v temi?
Tedaj sem prvič posumil, da ni samo muhast. Poznal sem ga šele dva 
dni. Ničesar nisem vedel o njem razen tistega, kar mi je povedal sam. Pa 
444 Sodobnost 2017
Satyajit Ray Dve zgodbi
vendar, če sem čisto pošten, nisem do pred nekaj urami videl pri njem 
nikakršnega znaka o čem, kar bi lahko imenoval blaznost. Njegove opazke 
med ogledovanjem utrdb v Bajanu in Deegu so dajale vedeti, da je precej 
doma v  zgodovini. In ne samo to: kar dosti je vedel tudi o  umetnosti 
in poznavalsko je govoril o delu hindujskih in muslimanskih arhitektov 
v radžastanskih palačah. Ne – mož je bil očitno bolan. Zjutraj bi morala 
poiskati zdravnika.
Svetleča se številčnica na moji uri je kazala tri četrt na enajst. Spet je 
potrkalo na vrata na vzhodni strani. Tokrat sem se oglasil iz postelje.
“Kaj je, Dhurdžati Babu?”
“S­s­s­s­”
“Kaj?”
“S­s­s­s­”
Jasno mi je bilo, da ima težave z govorom. V lepo kašo sem se spravil. 
Še enkrat sem zaklical: “Razločno mi povej, kaj je narobe.”
“S­s­s­s­”
Moral sem zlesti iz postelje. Ko sem odprl vrata, je prišel na dan s tako 
bedastim vprašanjem, da me je res ujezilo.
“S­s­se s­s­sikati piše z enim s?”
Nisem se trudil skriti slabe volje.
“Samo zato si potrkal sredi noči, da bi me to vprašal?”
“S­s­samo z enim s,” je ponovil.
“Menda ja. Nobena angleška beseda se ne začne z dvema s­jema.”
“Ja, s­s­saj. Kaj pa preklets­s­stvo?”
“Tudi tam je en s.”
“Hvala. Dobro s­s­spi.”
Revež se mi je zasmilil. Rekel sem: “Lahko ti dam uspavalno tableto. Bi 
jo hotel?”
“Oh, ne. S­s­saj kar dobro s­s­spim. Ampak ko je s­s­sinoči s­s­sonce 
zahajalo –”
Skočil sem mu v besedo. “Imaš težave z jezikom? Zakaj jecljaš? Daj mi 
za trenutek baterijo.”
Šel sem za Dhurdžati Babujem v njegovo sobo. Baterija je bila na toaletni 
mizici. Posvetil sem mu v obraz in on je iztegnil jezik.
Nobenega dvoma ni bilo, da je z njim nekaj narobe. Čezenj je po vsej 
dolžini tekla tanka rdeča črta.
“Te nič ne boli?”
“Ne. Ne boli.”
Nisem si znal predstavljati, kaj je narobe z njim.
Sodobnost 2017 445
Dve zgodbi Satyajit Ray
Zdaj so mi oči obstale na njegovi postelji. Očitno je bilo, da sploh še ni 
legel vanjo. Zato sem ga strogo prijel. Rekel sem: “Hočem videti, da se spra­
viš v posteljo, preden grem. In lepo te prosim, ne trkaj več na moja vrata. 
Vem, da jutri na vlaku ne bom nič spal, zato bi si to noč rad dobro odpočil.”
Toda mož ni kazal nobenega namena, da bi šel spat. Svetilko je imel v ko­
palnici, zato je bila soba v poltemi. Zunaj je sijala polna luna. Mesečina je 
lila skozi severno okno in padala na tla. V mehkem odsevu s poda sem videl 
Dhurdžati Babuja. Stal je tam v pižami in zdaj pa zdaj poskusil zažvižgati 
skozi priprte ustnice. Ko sem šel iz svoje sobe, sem vzel odejo s postelje 
in se ovil vanjo, Dhurdžati Babu pa ni imel na sebi ničesar toplega. Če bi 
se prehladil, bi ga težko pustil samega in odpotoval. Navsezadnje sva bila 
oba daleč od doma; če je bil eden v težavah, ne bi bilo prav, da bi ga drugi 
pustil na cedilu in kar šel.
Še enkrat sem mu rekel, naj gre v posteljo. Ko sem videl, da ne bo šel, 
sem se zavedel, da bom moral uporabiti silo. Če se nikakor ni nehal ob­
našati kot otrok, nisem imel druge izbire kot ravnati kot strogi starejši.
Toda v trenutku, ko sem se dotaknil njegove roke, sem odskočil, kot bi 
me stresla elektrika.
Telo Dhurdžati Babuja je bilo mrzlo kot led. Nisem si mogel predstav­
ljati, da je lahko telo živega človeka tako mrzlo.
Mogoče mu je moj odziv priklical nasmešek na ustnice. Gledal me je in 
ob njegovih sivih očeh so bile zdaj gubice, kot da ga zabava. Z raskavim 
glasom sem ga vprašal: “Pa kaj je s tabo?”
Dhurdžati Babu je strmel vame še celo minuto. Opazil sem, da ni ves ta 
čas niti enkrat zamežikal. Opazil sem tudi, da je sem ter tja iztegnil jezik 
iz ust. Potem je stišal glas v šepet in rekel: “Baba me kliče – ‘Balkišen!’ … 
Slišim ga, kako kliče.” Tedaj so mu kolena klecnila in spustil se je na tla. 
Plosko je legel na prsi in se začel po komolcih vleči nazaj, dokler ni izginil 
v temo pod posteljo.
Bil sem ves moker od mrzlega potu in tresel sem se po vseh udih. S teža­
vo sem se obdržal na nogah. Zdaj nisem bil več v skrbeh zanj. Čutil sem 
samo še mešanico groze in nejevere.
Vrnil sem se v svojo sobo, zaprl vrata in jih zapahnil. Potem sem zlezel 
nazaj v posteljo in se od glave do pet pokril z odejo. Čez nekaj časa je drget 
ponehal in lahko sem malo jasneje mislil. Poskušal sem ugotoviti, kako je 
z zadevo in kaj pomeni tisto, kar sem videl na lastne oči. Dhurdžati Babu 
je z metanjem kamenja ubil udomačeno kobro Imli Babe. Takoj po tem je 
Imli Baba s prstom pokazal na Dhurdžati Babuja in rekel: “En Balkišen je 
446 Sodobnost 2017
Satyajit Ray Dve zgodbi
odšel; na njegovo mesto bo prišel drug.” Vprašanje je bilo: je drugi Balkišen 
kača ali človek?
Ali človek, spremenjen v kačo?
Kaj so tiste rombaste lise na koži Dhurdžati Babuja?
Kaj je tista rdeča črta na njegovem jeziku?
Ali pomeni, da se mu bo jezik razcepil?
Zakaj je tako mrzel na dotik?
Zakaj se je splazil pod posteljo?
Nenadoma me je nekaj preblisnilo. Dhurdžati Babu me je vprašal po 
Khagamu. Ime mi je zvenelo znano, vendar takrat nisem prav vedel, od 
kod. Zdaj sem se spomnil. Bilo je iz zgodbe v Mahabharati, ki sem jo bral, 
ko sem bil fantič. Khagam je bilo ime nekemu modrecu. Njegovo preklet­
stvo je spremenilo njegovega prijatelja v kačo. Khagam – kača – preklet­
stvo – vse se je ujemalo. Toda tisti prijatelj se je spremenil v nenevarno, 
nestrupeno kačo, ta človek pa … Spet je nekdo potrkal na vrata. Tokrat 
čisto pri tleh. Enkrat, dvakrat, trikrat … Nisem se ganil iz postelje. Nisem 
nameraval več odpreti tistih vrat. Ne več.
Trkanje je prenehalo. Zadrževal sem dih in čakal. Zdaj je bilo slišati 
sikajoč zvok, ki se je odmikal od vrat.
Potem je bilo vse tiho, le moje srce je razbijalo.
Kakšen zvok pa je bil to? Cviljenje. Ne, nekaj med cviljenjem in vrešča­
njem. Vedel sem, da so v bungalovu podgane. Že prvo noč sem videl eno 
v svoji sobi. Povedal sem Lachmanu in iz shrambe je prinesel past s podga­
no in mi jo pokazal. “Ne samo podgane, gospod; tudi krti so.”
Vreščanje je potihnilo. Spet je nastopila tišina. Minute so tekle. Pogledal 
sem na uro. Tri četrt na eno. Spanec je izginil. Skozi okno sem v mesečini 
videl drevesa. Luna je bila zdaj nad glavo.
Slišal sem, kako so se odprla neka vrata. Bila so vrata sobe Dhurdžati 
Babuja, ki so vodila na verando. Ta vrata so bila na isti strani kot moje  okno. 
Vrsta dreves je bila šest ali sedem metrov od roba verande.
Zdaj je bil Dhurdžati Babu na verandi. Kam se je namenil? Kaj namerava? 
Nepremično sem strmel v okno.
Sikanje je postajalo glasnejše. Zdaj je bilo tik pred mojim oknom. Hvala 
bogu, da je bila na oknu mreža!
Nekaj je plezalo po steni proti oknu. Za mrežo se je pojavila glava. V 
medli svetlobi luči se je svetilo dvoje okroglih očesc in nepremično strme­
lo vame.
Strmelo je kako minuto; potem se je zaslišalo pasje lajanje. Glava se je 
obrnila proti laježu in mi izginila izpred oči.
Sodobnost 2017 447
Dve zgodbi Satyajit Ray
Pes je lajal na ves glas. Slišal sem, kako je lastnik zavpil nanj. Nato se je 
lajež spremenil v ječanje, potem pa utihnil. Spet je bilo vse tiho. Še kakih 
deset minut sem napenjal oči in ušesa. Kar naprej so mi prihajale na misel 
vrstice, ki sem jih slišal tisti večer:
Ko kača sika, kača govori,
to vem, to vem.
Ko kača poljubi, kača umori,
to vem, to vem …
Potem je pesmica v moji glavi postala motna in začutil sem, kako se me 
loteva zaspanost.
Zbudili so me razburjeni angleško govoreči glasovi. Moja ura je kazala 
deset minut do šestih. Nekaj se je dogajalo. Brž sem vstal, se oblekel in 
stopil na verando. Ponoči je poginil pes dveh angleških turistov. Spal je 
v sobi pri lastnikih, ki se nista potrudila zakleniti vrat. Ugibali so, da je 
v sobo prišla kača ali kaka druga enako strupena žival in ga ugriznila.
Nisem izgubljal časa s  psom, ampak sem stopil k vratom Dhurdžati 
Babu ja na drugem koncu verande. Bila so na stežaj odprta, soba pa prazna. 
Lachman vstane vsako jutro ob petih, da zakuri štedilnik in pristavi za čaj. 
Vprašal sem ga. Rekel je, da Dhurdžati Babuja ni videl.
Po glavi so se mi podile vse mogoče tesnobne misli. Moral sem najti 
Dhurdžati Babuja. Peš ni mogel priti daleč. Toda temeljito iskanje v okoli­
škem gozdu je bilo neuspešno.
Džip je prispel ob pol enajstih. Nisem mogel zapustiti Bharatpurja, ne 
da bi ugotovil, kaj se je zgodilo z mojim sopotnikom. Zato sem s pošte 
poslal bratu telegram, zamenjal vozovnico za vlak za naslednji dan in se 
vrnil v gostišče ter izvedel, da o Dhurdžati Babuju ni niti sledu. Angleža 
sta medtem pokopala svojega psa in odpotovala.
Dolgo sem preiskoval okolico gostišča. Popoldne je po mojem naročilu 
spet prišel džip. Tokrat sem sledil slutnji in rahlo upal na uspeh. Rekel sem 
vozniku, naj pelje naravnost h koči Imli Babe.
Tja sem prišel približno ob takem času kot prejšnjega dne. Baba je sedel 
tam s pipo v roki, pred njim je gorel ogenj. Tokrat sta bila ob njem dva 
učenca.
Baba je v odgovor na moj pozdrav na kratko pokimal. V njegovem pogle­
du tokrat ni bilo sledu o tistih silovitih čustvih kot prejšnjega dne. Takoj 
sem prešel k bistvu: Ali Baba kaj ve o gospodu, ki je bil včeraj z mano tukaj? 
Čez Babov obraz se je razlezel ljubezniv smehljaj. Rekel je: “Vsekakor vem! 
448 Sodobnost 2017
Satyajit Ray Dve zgodbi
Vaš prijatelj je izpolnil moje upanje. Pripeljal je mojega Balkišena nazaj k 
meni.”
Tedaj sem desno od Babe prvič opazil kamnit lonec. Bela tekočina 
v njem je bila očitno mleko. Toda jaz nisem prišel tako daleč, da bi videl 
kačo in skledo mleka. Prišel sem, da bi našel Dhurdžati Babuja. Saj ni mogel 
kar izpuhteti v zrak. Ko bi le videl kakšno znamenje o njegovem obstoju!
Že prej sem opazil, da Imli Baba lahko človeku bere misli. Potegnil je 
dolg dim iz pipe z gandžo, jo predal enemu od učencev in rekel: “Svojega 
prijatelja žal ne boste našli v stanju, v kakršnem ste ga poznali, vendar vam 
je pustil spominek. Našli ga boste petdeset korakov južno od Balkišeno­
vega domovanja. Hodite previdno; tam okoli je trnovo grmovje.”
Odšel sem k luknji, kjer je živela kraljevska kobra. Precej zaskrbljeno 
sem se spraševal, ali je prvo kačo že nadomestila druga. Napravil sem 
petdeset korakov proti jugu med travo, trnovim grmovjem in kršjem ter 
prišel do belovega drevesa, pod katerim je ležalo nekaj takega, kot sem 
pred nekaj minutami videl viseti na vrvi v Babovi koči.
Bila je sveže slečena koža, vsa posuta z rombastimi lisami.
Ampak ali je bila res kačja koža? Kača ni nikoli tako široka, kača tudi 
nima rok in nog, ki bi ji štrlele iz telesa.
V resnici je bila slečena človeška koža. Koža človeka, ki je nehal biti 
človek. Zdaj je ležal zvit v luknji. Bil je kraljevska kobra z zobmi strupniki.
In tedaj sem zaslišal njegovo sikanje. Sonce je ravno zašlo. Baba je klical: 
“Balkišen – Balkišen – Balkišen!”
Iz angleščine prevedla Maja Kraigher
Sodobnost 2017 449
Dve zgodbi Satyajit Ray
Slikarstvo Suzane Brborović, Ire Marušič, Nike Zupančič in Joni 
Zakonjšek
Nič ni tako neznatno in minljivo … kot sled prahu na 
dlani … zvok listja na dvorišču … in kapljica snežinke 
na obrazu deklice z angelskimi krili …
Arhe-tektura kot “klična plazma”
“Stopnice so kot geometrični volumni, vzpenjajo se na obmejne 
ploskve, kmalu zatem jih najdemo kot zvita, pretrgana, spiralasto 
zavita okoli stebrov in potopljena v senčne perspektive … Prečna 
stena, predrta z velikansko arkado, ločuje nekakšno kapelo, ki je 
glavni motiv v drugem planu, ki je razumljen kot prvi plan in ga tudi 
na enak način preči svetloba … Iščemo bežišče, ki je zelo daleč na 
levi strani, zunaj robov, nekakšna črta na obzorju, čez katero sega 
nekakšen most, katerega smer je ravno nasprotna od bežiščnice na 
drugih delih zgradbe …”
H. Focillon, Piranesijeve Ječe
450 Sodobnost 2017
Andrej Medved
Arhitektura duše, 
telesa in srca
Likovni forum
Toda zakaj arhi­tektura? Torej arhe, star in prvoten, starodaven, iz gr. 
arkhaio; tudi ladja, barka v  biblijskem pomenu: sveta ladja; iz lat. arca 
v pomenu coffre: skrinja, kovček, pljuča, glasba; tudi arkh, prvi, nad, iz gr. 
arkhien: voditi, vladati, ukazovati; vodilna ladja, glas, ki ukazuje. In tek 
(i. e.), ustvarjati in ustvarjalnost, skr. taksa kot tesar; gr. tekton, id. tektaino, 
lat. texere: zasnovati, vtkati, stkati; textura: tkanje, tekst; gr. techne: “postav­
ljanje v proizvodnjo”, tudi “postavljanje v lepo, v lepoto”, kot universum, 
universitatis vsega, kar je v prvotnem smislu “čutno” –  kot aisthesis, povr­
šina, ki je čutna in lepota sama. Slikarstvo – slika kot Demokritov den, se 
pravi samosebni (vz)gib, v večni igri ponovitev, v jeu des differences: le circle 
eternel, le eternel retour de l'etre, večno vračanje, perpetuum mobile Jakšeto­
vih podob kot večna samodejna vzročnost, DNA, entropična, gibljiva, 
upogljiva Guba: nagubanost, razgubnost, plie v multiplikaciji podob in Falt 
v Einfaltigkeit: v “vgubnosti”, ki je “preproščina” kot svetna in vsesvetna 
eno­stavnost … Guba, ki je že telo. Srce in Sonce, Heliogabal kot sončni 
kralj: združitev – spoj iz resnice – Wahrheit praprostora in resničnosti – kot 
Wirklichkeit realnega prostora, ki je minljiv privesek neke neminljive, večne 
substancionalnosti Slikarstva. Freudova Keimplazma, “semenska zgošča”, 
polpa sacra vsake Umetnine. 
V ospredju, v sečiščni točki našega pogleda je (neki) “strdek”, (neki) 
“monstrum”, veliko znamenje in “zgodnja sled”, die fruhe Spur, kar tvori 
predlog Vor v besedici Vorstellung, to je v pojavnosti predstav, ki jih na svo­
jih platnih uprizarja kromatična paleta Suzane Brborović … Predstave na 
teh podobah, “nekaj, kar je v bistvu razkrojeno” … v zgradbah in v nekak­
šnih strojih, abstraktnih strojih, ki za in pred seboj (za)puščajo primarno 
sled kot gubo: pregubnost in pregubanost osnovnih črt in linij. Da,  “strdek” 
kot manifestacija Lacanove Stvari, ki zdaj predstavlja osnovne in še ne 
obliko vane temeljne in nezavedne Triebe: (na)gone, želje, Wunsche, in 
končno njihovo zadovoljitev – užitek, la jouissance, kot Suzanino “prislušje 
smislu” njene umetnosti, slikarstva, slike. Lacanov “strdek” torej ni pred­ 
stava, ampak predstavništvo predstav (Vorstellungenreprasentanz), neki 
fantom, demon, “prazno telo” v razmerju do sveta, kar v zgodovini tvori 
bistvene poteze prav vsakršne filozofije, a tudi eksistence in umetnine. 
Sigmund Freud zapiše: “Prav goni – Triebe – so izredno plastični, saj nado­
meščajo lahko drug drugega in vsak od njih lahko prevzame nase intenziv­
nost drugega. Če realnost prepreči zadovoljitev enega, lahko to onemogoči 
zadovoljitev drugega. Med seboj so si kot omrežje komunicirajočih, s tekočino 
napolnjenih kanalov.” Nagoni so kot Stvar: predzgodovinski Drugi, se pravi 
(spodaj ležeči) nezavedni mehanizmi, prapotlačeni “grozljivi spol”, izvir 
Sodobnost 2017 451
Arhitektura duše, telesa in srca Andrej Medved
vsega Wohl = dobrine, dobrega, dobrote, ki jo sporoča slika. A srebrnkasto 
črn “strdek” v podobah Suzane Brborović kot predstavitveno omrežje linij 
je nekaj, kar “ima isto strukturo kot označevalec”, po Lacanu. Tako je svet 
pozunanjenih predstav že organiziran v skladu z možnostmi označevalca, 
ki je dejansko zunaj (hors) označevalec. Torej strdek – zgošča, zgostitev 
nezavednih označevalcev, srebrno črna “maska – fetiš”: klična plazma kot 
panseme za nastanek slike … za nastajanje umetniškega dela.
Suzana Brborović v svojih slikah združi čisto formo: arhe­tekturo “zmaj­
skih linij” in “obročje” črt in “strdkov” kot Realno  … telesni, sanjski 
svet kot Imaginarno in “označevalno luknjo” slikarske (pra)podobe kot 
Simbolno, … vpete v luč – svetlobo dneva … in z označevalno luknjo sli­
karskega prostora v izvorni  phos, to phos kot lux aeterna. Realno = užitek, 
la jouissance = “prislušje smisla” Umetnine, ki je v njem odnos, erotični 
odnos, ki hkrati je in hkrati ni … Imaginarno = Telo, telesni deli, “deli, 
večji od Celote” … in Simbolno, ki je polnost, ki je vsa “praznina” slike kot 
praizvorni himen (himen – iz i. e. suo = šivati, tkanina, tkanje) = kot lame­
la = se pravi slika = libido = (na)gon nesmrtnega življenja. Četrti člen pa 
je sintom, se pravi Il y a Un = JeEden (od)spolnega razmerja in slikovnega 
Dogodka = prilastit ve in lastenja umetniškega dela – akta (od lat. actus kot 
združitvenega in erotičnega /Eros in erotike/ dejanja /ne/cele “ženske” 
maske: le masque de la Femme pas tout), se pravi slike, fetiša kor Forme za 
das Ding, ki je “predstavništvo predstav” = osnovnih gonov (Triebe), želje 
(Wunsche) in užitka (Lust, Mehrlust, jouissance).
Slika kot den je avtomat: od av(to), italokeltsko: ideja želje, lat. pože­
lenje, poželjivost, smelost, drznost … in mat – ma (i. e.), mag, magh (skr.): 
mati, maternica, smrt, poroka (tudi “dojišče”, ujetost v mrežo, usnjena tor­
ba, prebivališče, ostanek, razprostrtost, zakupnina in vrt, nasad, pri stava, 
žarišče, estropija – ohromelost, maska, listnica, kartografija; in blod nja, 
izgubljenost, razmazanost in motnja, homatija in predrtost; me so, ki vzha­
ja, meh, medica, med, satovje, pljuča; in kolač, dobiček, hlebec,  molža in 
obremenitev, poganjek, vpisovanje, ritem, rast, naglica, norost; in nečke za 
mesitev kruha in močnica za shranjevanje moke in ribnjača za shranjevanje 
rib; preudarnost, pogojenost, streha; in kroženje, obod, razmnoževanje, 
ponovitev: oblikovanje, modul, medij  … in skrb, mehko ba, vdanost)  … 
Den kot avtomaton je torej samosebna bit, se pravi slika in sli karstvo kot 
rojstvo in norost, združitev in sinteza, neskončna proiz vodnja in “gonska 
vzmet” = gonilo (Triebfeder), ukrivljenost in vgubnost – Guba, ki se v ne­
skončnosti ukrivi v Telo. Machine abstrait kot samodejni stroj, “obročje” 
po Heideggerju, in “timpanon” po Derridaju … kot klon, naklon = clinamen 
452 Sodobnost 2017
Andrej Medved Arhitektura duše, telesa in srca
kot neskončna rast, razrast, amebnost … od i. e. ambh: z vseh strani, ob­
krožje, ambigviteta, ročaj in glava steklenice, dvorezen in oboje ročen vrč 
kot pra me­den, praznina kozmosa – umetnosti, veliki NIčes, ki je polnost, 
polnost, ki je vsa praznina, (pra)substancionalna  hora = še ne oblikovan, 
prvinski in prvotni “libidinalni rezervoar” – dojišče, maternica kot izvor 
Stvari, ki šele omogoča razlikovanje slik – podob, in dvojnost spolov in 
umetnostne resnice.
La perpenetration – “lebdečnost” slike
Hymen je torej neke vrste tkanina. Njene niti bi bilo treba preplesti 
z vsakovrstnimi koprenami, tančicami, platni, sukni, spreminjastimi 
tkaninami, krili, peresi, z zavesami in pahljačami, ki v svoje gube 
sprejmejo celoten – skoraj celoten – mallarméjevski korpus.
Hymen, devica, okultno, penetracija in ovojnica, gledališče, him­
na, “gube določene tkanine”, takt, ki ničesar ne predrugači, “petje, 
izvrelo iz grla zaradi raztrganosti”, “zlitje teh razpršenih poželenj­
skih oblik”.
Ponovno zloženje v gubo: hymen, “določeno okolje fikcije, ki je 
čisto”, se nahaja med sedanjimi dejanji, ki se ne zgodijo. Akt, aktiv­
nost, aktualnost so neločljivo povezani z  vrednostjo prisotnosti. 
Edino, kar se zgodi, je vmes(nost), kraj, razmak, ki ni nič, idealiteta 
(kot nič) ideje. Nobeno dejanje torej ni izvršeno (“Hymen … med 
izvršitvijo in spominom nanjo”).
Predreti hymen (deviško kožico) ali predreti si veko (ki se pri 
pticah imenuje hymen), izgubiti vid ali življenje [la vue ou la vie], ne 
videti več svetlobe dneva, to je usodnost vseh Pierrotov.
Na robu bitja medium hymena nikoli ne postane posredovanje, ne 
postane mediacija oziroma neko delo negativnosti, temveč pretenta 
vse ontologije, vse filozofeme, dialektiko, ki prihaja s katerega koli 
brega. Preigra jih in jih, še vedno kot sredina ali kot tkanina, ovije, 
jih preobrne in jih vpiše. Nepredrtje, neizvršitev (kar ni preprosto 
nekaj negativnega, ampak se nahaja med obema), to obvisenje 
v zraku za votlino, kjer se nahaja izvršitev – (večno) predrtje [la 
perpénétration], je, kot se izrazi Mallarmé, “nenehno, večno”: “Tako 
deluje Mimik, katerega igra se omejuje na nenehno namigovanje, 
ne da bi se pri tem razbilo ogledalo: tako vzpostavi določeno okolje 
fikcije, ki je čisto,” večno gibanje hymen: iz mallarmejévske dupline 
ne pridemo ven tako zlahka kot iz platonovske votline. Čeprav je 
videti kot prazen nič (dozdeva se popolnoma kot neopazno), sploh 
Sodobnost 2017 453
Arhitektura duše, telesa in srca Andrej Medved
se ne zdi kaj posebnega, pa vendar to zahteva popolnoma drugačno 
speleologijo, ki ne išče več nečesa, kar bi se skrivalo za pološčenim 
videzom, razen “onstranstva”, “agensa”, “gonila”, “glavnega sestav­
nega dela ali nič drugega” iz “literarnega mehanizma”. 
J. Derrida, Diseminacija
in ki se povečuje
iz sredine
in dvig zavese – spuščenje [sic] dvorana
                                                        in ozadje
odgovarja ozadju                          onstranstvo
in skrivnostna predscena – odgovarja temu,
                                                 kar zakriva ozadje (platno itd.) ga dela
                                                                                                  zagonetnega – 
 S. Mallarmé
Vendar: kaj v resnici vidimo, kaj gledamo, kaj je v teh delih, v teh slikah, 
risbah na povoščenem platnu? Kaj zmoremo spoznati, kaj v resnici pre­
poznamo v tej postavitvi? Pomemben ni samo segment in fragmentarnost 
Irinih podob, ampak njegova vpetost v  kompozicijo, v  red, v  zgradbo, 
v  novo, vnovično preureditev téga, kar že poznamo. Pomembno je le 
prepozna nje nove ureditve in končno poimenovanje tega stanja. Spozna­
nje, prepoznanje, poimenovanje. Potem bomo dojeli, v čem je smisel (te) 
slikarkine naslade v (tem) vrtu Hrane – Food, v zaprtem vrtu Eden. Trenu­
tek nepozornosti lahko zavede, da vidimo le slike, ki jih (že) poznamo. 
Ni nujno, da se ustvarjalec že zaveda, kaj v resnici dela … Samo trenutek 
nepozornosti in smo neskončno daleč od spoznanja o umetniškem de­
lu, od prepoznanja umetnine. Kot v  filmu Liliane Cavani, ko Marcello 
Mastroian ni pri obedu začne opisovati jed, s katero so postregli. Vsi misli­
jo, da gre za običajni il secondo, vendar igralec prepoznava v njem neko 
drugačno, a prvinsko, prvobitno formo. Vsaka prvotna forma se prikriva 
v drugotni, navidezni in nepomembni; secondo je v resnici primo. “Glej, tu 
so prsti, členki, (odrezana) dlan roke.” Igralec prepozna notránjo formo, 
ki nas začudi in šokira. 
Formo razkrije, prepozna, poimenuje. Enako je s kompozicijo na Iri­
nih podobah. Na videz skrbno porazdeljena, razporejena dela, v resnici 
454 Sodobnost 2017
Andrej Medved Arhitektura duše, telesa in srca
pa – naenkrat – opazimo, da smo kot Jone v  svetopisemskem trebuhu 
ribe, v trebuhu slikarstva Ire Marušič; da hodimo v njegovem trupu, glavi, 
udih, hrbtenici, po telesu. Da gledamo od znotraj ven, da se sprehajamo 
po njem …  in v tem je vrt naslade, naslada je pogled navzven, ven iz slikar­
kinega vrta. Mi smo v njem, občutimo vsak del njegovega telesa, sledimo 
mu v vse smeri, ki zdaj postanejo – naenkrat – tudi posvečeni kraji Slike. 
Da, to je razteleseno, razprto, razplasteno  pozunanjeno – notranje Irino 
slikarstvo; tu smo v njegovem drobu, bistvu, v notránji “proizvodnji” – 
tek in tehne: v  slikarstvu, ki je tudi proizvajanje­v­lepo. V novih slikah 
torej Ira na način razgradnje (in v odnosu organsko­geometrično, slučaj­
no­in­konceptualno) razkrije nótranje telo slikarstva; svojega slikarstva. 
Možni­nemožni posel tako ni le interpretacija, ampak v celoti tudi stvar 
interpretiranja: slikovni mali a, lacanovski objet petit a: zabrisanje praznine, 
niča. (“Nič nemara, nemara Nič, vendar neNič”, Lacan). Da je umetnost 
torej le produkcija, dejavnost in napor1 okrog “praznine”2, ki jo podoba – 
umetnina – vpleta v svoje mreže: 
$ / a
S = avtor, subjekt, slikar
$ = razsmišljeni subjektil
/ = himen – slika kot fantazma; slika je “sneta”, v ozadju, slike ni
(zato metonimija ni mogoča)
Realno = le nótranje telo slikarstva, zatorej:
a = vsa resnica
Ire Marušiče v  resnici ne zanima sočasnost likovnih pojavov, četudi so 
njene slike vedno na neki drugi način sodobne. Njena platna so estetsko 
dovršena; ne karakterizira jih kričavi kolorizem, ampak mediteranska 
subli macija občutenja in misli, ki niso le odsev umetnostnih idej in teorije, 
ampak gibljiva, neprosojna barvna plazma, il liquido, ki zdaj odteka in se na 
koncu posuši v nekakšno “zgoščo”, kromatični ostanek v horizontu med 
nebom in med zemljo, v nekakšen “trebuh” barvnih dispozicij v notranjem 
telesu slike in slikarstva. Celoten likovni ekran preveva prav neskončen 
mir, kjer ni začudenja in subjektivne stiske, temveč samo trenutek, ki se 
1 Napor (souffrance), da bi izrekel, upodobíl realnost­kot­realnost, četudi skrito v podzavest, 
v Nezavedno, v vsej mogočnosti­in­ničnosti realitete, ki jo (ki v njej) živimo.
2 Praznina, ki o njej spregovorimo, je v zvezi z objet petit a. 
Sodobnost 2017 455
Arhitektura duše, telesa in srca Andrej Medved
spreminja v sublimno stanje, v čisto snovanje izgubljenega in znova naj­
denega paradiža.
Nežen, pretanjen trebuh. Trebuh drobnega prahu in kot naslikan. 
Ob vznožju trebuha, raztreščena granata … Kroženje zagrabi trebuh 
in ga obrača. Vendar se trebuh ne obrne … V soncu je nekaj takega 
kot pogled. Vendar pogled, ki gleda sonce. Pogled je stožec, ki se 
obrača po soncu. In zrak je kot strnjena glasba, a širna in globoka 
glasba, sestavljena, skrivnostna in polna zaledenelih razrastkov … 
In zdaj se razporedi v celice, kjer rase zrno irealnosti. Vsaka celica 
se umesti v svoje mesto, v pahljačo … okoli trebuha, pred soncem … 
in v kroženje žveplane vode. V vsaki celici je nečloveško, a hitro 
gomazenje, sloji ustavljenega vesolja … V njih se rojeva spirala. In 
v zraku visi še večja spirala, a kot bi bila že žveplana in celo fosforna 
in zavita v irealnost. In ta spirala ima pomen najprodornejše misli. 
A. Artaud, Popek predpekla
Lepota in izpostavljeni detajli so torej izenačeni in znova obujeni v podo­
bi, kjer gre za prekinitev, za prelom z vsakršno obliko realizma, čeprav je 
likovna osnova Irinih podob, se pravi “vzorec” za nastanek abstrahiranih, 
izvirnih form, v načelu posnemovalen, mimetičen, ki – čeprav z zamikom – 
še vedno vpliva na njeno delo. Slikarka podobo dopolnjuje s figurativno 
danostjo okolja, kjer slika in živi, ki jo v celoti nadgradi s psihičnim, eksi­
stencialnim doživetjem. 
Eksistencialna zasnovanost slike temelji v  igri, ki določa dinamizem 
slikarskega postopka, s tem pa estetskost upodobitve nikoli ni korelativna 
socialni ali zgodovinski funkciji umetniškega dela. Izvirnost Irinih podob 
stoji in pade tudi neodvisno od nostalgije za minulim časom, ki jo določa 
neka forma ali določena slogovna norma. Posebnost njene situacije je 
v individualni odločitvi za takšno ustvarjalnost, kjer je razvidnost teorije 
na neki način zabrisana in ni več možno podrejanje podobe določenim 
estetskim kanonom pretekle likovne izkušnje ali idejam zunaj slike.
Od srca k absolutnemu
… sveženj lahnih črnih prog
Molk površine je komajda vznemirjalo lahno, zelo oddaljeno brenča­
nje, edino zaznavno drhtenje, na katerega sem navezal svojo misel 
kakor na Ariadnino nit, zadnjo organsko vez, ki me je zadrževala, da 
nisem potonil v mineralen spanec. In pozorno sem sledil neskončno 
456 Sodobnost 2017
Andrej Medved Arhitektura duše, telesa in srca
majhnim spremembam zvoka, ki ga je ustvarjala ta struna, včasih 
težja ali ostrejša, glede na zelo slabotne prilagoditve energije, ki jo 
je gnala. 
In vendar, ko je preteklo nekaj minut, se mi je zazdelo, da se je 
inten zivnost brenčanja okrepila, kakor da bi se mi predmet, ki je bil 
njegov vir, bistveno približal  in res, prav hitro sem zagledal, kako se 
nad obzorjem dviguje črna točka – še raje črta – ki se je premikala 
in sledila smeri reke na nekaj metrih višine in pri tem upoštevala 
tudi najmanjše zavoje vodnega toka. To je bila bronasta puščica, 
ki je v svoji sledi vlekla dolgo belo zastavico, na kateri sem mogel 
brez težav prebrati:
KATALAVNIJSKE PLANJE.3
Michel Leiris: Besede brez spomina
Zagledanje prvinskih form je temeljna iznajdba Irinega novega slikarstva. 
Prav forma je namreč odločilna za razumevanje stvari, “reči” (v pomenu 
Heideggrove das Ding), odnosov med stvarmi, (v) nas samih. Forma je 
vedno v zgodovini pojmovanja, umevanja in “zapopadenja” (v smislu Inbe­
griff, se pravi pojmljenja) realitete: resničnosti v pomenu Wirklichkeit, ki 
jo – ki v njej – živimo in ki od nékdaj usodno zaznamuje našo eksistenco, tj. 
v zgodovini bitja, ki je “poslanstvo” v vseh mogočih znanjih in spozna njih, 
v zgodovini likovne umetnosti, literature, v zgodovini znanosti, filozofije je 
Forma odločilnega pomena. Brez nje bi glas (kot lik, podoba in “dogodje”) 
kot prilastitev vseh skrivnosti in resnic sveta, ki nas obdaja, notránjega, 
zunánjega, imaginarnega, simbolnega sveta, v  resnici ne obstajal. Bil bi 
dejansko ničen, ničes; sublimen in sublimiran, abstrakten, ad absurdum. 
Na delu je (takó) še neka druga revolucija, ki jo strukturalisti označujejo 
z odnosom označeno­označevalec. Ira se v slikanju “pretvarja”, da to v res­
nici ni njen problem; predvsem ko “uveljavlja” neki drug princip v odnosu: 
kaj naj slika (vsebina in motiv) in (pa) predvsem: kako slikarka slika? Gre 
v načelu le za to, kako pretvarja – transformira – realistično podobo s (svo­
jo) logiko občutja v izvirno in umetniško slikarstvo. Pri tem ne mislimo le 
na estetsko formo, tj. obliko­ki­zadeva­površino. Niti (samó) na svojsko 
simetrijo, na tipično shematičnost, karakteristično zgrajenost (na zgradbo, 
shemo, kompozicijo) v njenih delih. Mislimo predvsem na preoblikovanje 
nečesa, kar zazna oko, v nekaj, kar je umetnina.
Ira Marušič nam v svojih slikah kaže (mostra, od mostrare) neki likovni 
3 Lat. Campi Catalaunici. V literaturi se pojavlja tudi izraz “katalonska” ali “katalunska” polja, 
čeprav gre za latinsko ime planjav okrog današnjega francoskega Châlona.
Sodobnost 2017 457
Arhitektura duše, telesa in srca Andrej Medved
konstrukt, se pravi “mrežo”, la grillage, ki ni konstrukt v  pejorativnem 
smislu, ampak je “kaza” in kazanje, prikaza, prikazovanje nečesa, kar de­
jansko ne obstaja v motivu, v predlogi za podobo, ampak nastaja na izviren 
likovni način, ki je notránji­in­zunánji, a vendarle mogoč samo pri njem, 
v osebnostni umetniški izjavi, če hočete: izpóvedi, upovédi, v (p)oseb nem, 
svojskem likovnem Jeziku, ki (zdaj) pripada le Irinem slikarstvu. Ta vmes­
nost, kjer se dogodí prehod iz nekega povsem banalnega motiva v vrhun­
sko umetnino, opero del'arte, ta nótranji preskok iz skorajda mimetične 
ravní v najvišjo etično­estetsko ráven, to preoblikovanje sámo, ki omogoča 
vznik in rojstvo nove slike in slikarstva, je (zdaj) v resnici monstrum, se 
pravi “likovna pošast” kot Znamenje: najvišje Znamenje, ki­govori­iz­sebe, 
semeion mega Irinih upodobitev.
V Irini podobi Food je neko povzdignjenje, povzdigovanje  … lebdečnost 
v brezzračnem plinu … Komajda zaznavna nedoločenost v ločljivosti nasli­
kane “figure” – hrane, katere prvi del je jasen, čist, svetlobna, skoraj “geo­
metrijska” gladka površina … In drugi del propada v konkretni določljivosti 
izbranega predmeta … In se zažema v lastnem soku … Povsod okoli pa je 
plin, v gosti črnini, v odsotnosti, v temi … substancionalni plin, “neviden, 
a prisoten”, kozmičen, svetoven, interplanetaren. In med obema je po­
mešanost, “slastna pomešanost”, razlikovanje, ki ga vodi ples, nevidna, 
ne­človeška in simbolična plesalka … z “brezzračno akrobacijo” v Mlečni 
cesti … z nihanjem v konici nožnih prstov. Ideja – avtentična slikarkina 
zamisel kot vpisovanje nove figuralike v tkivo platna, v “zastor” slike … 
Lebdečnost, ki ubeži naključju  … v  “lebdečnosti sanjarjenja” umetničine 
svojske in izvirne imažinarije … kot strnjene, prividne, sanjske praoblike. 
Na eni strani idealna prokreacija izčiščene oblike, da, skoraj matematične 
lepote, harmonije  … Druga polovica pa je “nagnjenost”, “odpadki” (les 
caduques: “unča mesa, ki se izvije ven”, Lacan) in padec in razpad, cadere, 
Jobovo gnojišče …
Slika kot paysage – arhitektura duše
Kajti tudi sublimno nima objekta. Kadar me zvezdnato nebo, neka 
morska širjava ali določen vitraž vijoličastih žarkov fascinirata, je 
tu cel snov smislov, barv besed, dotikov, vzniknejo vonjave, vzdihi, 
enakomerni ritmi, me ovijejo, me ugrabijo in me pometejo onkraj 
stvari, ki jih vidim, slišim in jih mislim. Sublimni “objekt” se  razlije 
458 Sodobnost 2017
Andrej Medved Arhitektura duše, telesa in srca
izbruhu brezdanjega spomina. Prav ta je tista, ki od postaje do 
postaje, od enega spomina do drugega, od ene ljubezni do druge, 
prenaša ta objekt v svetlobno točko popolne očaranosti, v kateri se 
izgubimo zato, da bi obstajali. Takoj ko ga zaznam, ko ga poimenu­
jem, sublimno sproži – je že od nekdaj sprožilo – cel slap zaznav 
in besed, ki širijo spomin v neskončnost. Tedaj pozabim na točko, 
v kateri se je vse začelo, in se znajdem ponešen v neki sekundarni 
univerzum, precej odmaknjen od tistega, v katerem je “jaz”: nasla­
njanje in izguba. Ne onkraj zaznave in besed, ampak vedno z njimi 
in skozi njih je sublimno nekaj še dodatnega [un en plus], kar nas 
napihuje, nas presega in povzroča, da smo hkrati tu, odvrženi, in 
tam, drugi in bleščeči.  
Julia Kristeva, Sile groze
Naslovi slik iz monokromnih (pra)temin in Niča – “črne slike” Nike Zupan­
čič (nam) govorijo o neki temeljni in vzvišeni – sublimni – negativnosti, 
skrivnostnosti temnega zrcala, ki je “nikoli, vedno in že videno”, o katerem 
“varanju” (trompe l'oeil), tj. zaslonu, ki prikazuje skriven horizont pojavljanja 
podobe, v ozadju, iz ozadja, Niča, o nekem ljubljenem objektu (del Amor), ki 
ga zakriva črno sonce. Ta je v resnici – in prudentia – neki simulacrum, neki 
čudež, ki splavlja območje črne barve v ekstazo. Od kod prihaja takšno črno 
sonce? Iz katere galaksije sijejo njegovi vidni in nevidni, težki žarki, ki me 
pritiskajo (po Kristevi) v tla, v odrekanje in nemost?
Skrivnost prihaja iz notranjščine, je iz nekega spominjanja (Er­innerung) 
v zunanjost, “zavržene” v smislu réjéter, na strani možnosti nečesa, kar je 
mogoče še prenašati, kar je še znosno in je (še) možno misliti in občutiti. 
Od nas zahteva neko temeljno pozornost, ki naj vzbudi nemir in fascinira 
naše poželenje po podobi. Varuje jo neki absolut, ki je v istem hipu – hkra­
ti – neki (po)klic, “poklicanje” in neki odboj, ki to skrivnost, to nótranjost 
v načelu naseljuje. V tem absolutu so misli zvezane z afekti, ki nimajo, če 
smo natančni, prav nobenega objekta. Pa vendar gre pri podobah Nike 
Zupančič za (neko) Stvar, za neki pratemeljni objekt, ki je dejansko Stvar 
slikarstva. In v tem je neka “opredmetena” ob­igra (ob­jeu) z objektom, 
ki je slikin in slikarkin korelat, ki je odmaknjen ter hkrati samosvoj in 
avtonomen. 
A če me ta objekt, s tem da mi “nasprotuje”, uravnoveša v krhkem “po­
želenju smisla”, ki me v resnici nedoločeno in dokončno homologizira, 
sem z njim – v objektu – že izključen od (pra)smisla, ki se zdaj sesuje. 
Neki določeni Jaz, ki se je, v temelju podob, zdaj stopil z nad­Jazom, ga je 
v celoti prepojil. Smisel, ki kliče po “razbremenitvi” in (s)krčenju na črnem 
Sodobnost 2017 459
Arhitektura duše, telesa in srca Andrej Medved
prtu platna, po potlačitvi “arogantnega objekta”, ki se je, v temelju podob, 
zdaj stopil z nad­Jazom, ga je v celoti prepojil. Smisel, ki kliče po “razbre­
menitvi” in (s)krčenju na črnem prtu platna, po potlačitvi “arogantnega 
objekta”, ki vleče narazen telo, skoz črno sonce razsvetlitve.
Slika je vzvišena in se sprevrača v sublimno Stvar, v sublimno, “père­
verzijo”, ki jo prenašam kot osnovno željo v telesu prapodobe. Nenadna 
pojavitev “tujskosti”, “melanholije” je le privid nekega, že pozabljenega 
življenja slike, ki izsiljuje neko drugo Stvar, da se pojavi kot podoba. V 
robovih neobstajanja, “halucinacije” in ne­realnosti, ki me, če jo do kraja 
prepoznam, uniči. Se pravi neka stvar, ki jo spoznam kot Stvar slikarstva. 
Tu je podoba moja in slikarska varovalka: zametek nove slike. 
Nisem več jaz, slikar, gledalec, tisti, ki je “izvržen”; izvržena je prapodo­
ba. Toda, sem zdaj lahko za sliko, v ozadju njenega zrcala, ki se mi – v blod­
nji – prikazuje? Kjer sem postavljen v prvotni svet, v neko Drugo sliko? 
Nastopi stordimento, tj. omamljenost v popolni luči črne barve, ki sem ji 
zdaj izpostavljen, v tej Stvari, ki ne izstopi več in torej nič več ne pomeni. 
Sesutje – izginotje – nekega sveta, ki je zabrisal in izbrisal svoje meje, 
brez znanosti in brez boga, ki sta (v preteklosti) okužila slikarstvo. In 
vendar le: od njega se ne ločimo dokončno, čeprav se zavarujemo z “objek­
tom”, s Figu ro. Nekakšna “domišljijska čudnost” (po Kristévi), in resnič­
na grož nja nas zdaj preveva, da nas na koncu vsrka v podobo. Nekakšna 
“vmes nost” in “dvoumnost”, mélange de l'âme et de l' être supranaturel, ki 
nosi krhkost prapodobe. V tem je nekakšna veličina, temačna veličina in 
sublim nost  črnih slik, plazeča se okrog Stvari, zakrita v smrtni strah in 
strast v poslikanju slikarskega telesa; ki ga slikar “za nekaj zaigra”, namesto 
da bi ga prefiguriral. Zadólženec za Stvar, za Drugo stvar, v sliki.
V temačnih barvah črnega slikarskega muzeja, kjer izgineva in vendarle 
spet vidimo Figuro, ki svoj vrhunec doživi v podvojenosti in potrojeno­
sti “črnine”, nas avtorica zdaj “odreši” nesrečne sublimacije in padanja 
v skrivnostni, nični temelj praizvorne slike. To zdaj pomeni, da ne obsta ja jo 
le slike, ki se vzdržujejo s (temačno) željo, z una vitalità disperata, saj je 
želja, naj bo temačna ali svetla, vedno želja po objektu. Obstoj teh slik ne 
temelji na izključevanju; te slike ne poudarjajo negacije, temveč so trans­
gresija in ne zanikanje (Verneinung, dénégation), in odklonitev  (forclusion). 
Dinamika teh del postavlja pod vprašaj vse Nezavedno, ki je dolžnik 
prvot ne dialektike v igri z negativiteto. Misel o Nezavednem predpostavlja  
potla čitev (Verdrängung) afektov in pozunanjenih podob, ki prav zaradi 
 tega nimajo dostopa do zavesti, temveč – v  umetnosti – modificirajo 
diskurz in pa telo slikarstva; halucinacije, simptomi, lapsus. Odnosno 
460 Sodobnost 2017
Andrej Medved Arhitektura duše, telesa in srca
s pojmom potlačitve je Freud predlagal drug izraz, pojem zanikanja in defi­
nicijo “odboja”, odklonitve. Asimetrija potlačitve poudarja dejstvo, da se 
zanikanje nanaša na objekt, medtem ko odklonitev zadeva sámo poželenje. 
A v “temačnih” slikah Nike Zupančič ne gre za negativnost in za zanika­
nje, ki temelji na potlačeni predstavi. Gre za izvorni praobjekt, za Stvar 
kot tako, ki z­njo­želimo, za črno sonce prapodobe, ki z­njim­slikar­želi, 
brez Nezavednega, brez nekega razlikovanja med subjektom in objektom, 
vendar z jasnostjo, z jasnino, ki dopusti sublimno sliko. Zdaj ni v ospredju 
temeljno nasprotje Jaza z njegovim Drugim, temveč prvotno drugo (vsa­
kega) slikarstva, “pripeto” na nótranjo vsebino in zunanjo formo. Kot da 
bi to in vsakršno nasprotje sublimiralo v zlitje med zavedno in nezavedno 
sfero prapodobe. To nótranje in vendar pozunanjeno prelivanje je hkrati 
“negotovo” in “prepustno”, da se vsebine vidno kažejo v simbolnih likih, 
ki jih ne moremo vključiti v kritično zavest, v estetsko, mistično in znan­
stveno in racionalno presojanje naključnega opazovalca, ampak se z njimi 
zlijemo v (ne)celo Eno. Je­Eden kot “ljubezensko” prikazovanje temeljen 
Stvari slikarstva.
Le peinture est l'expression du peintre.
Y. Michaud: De Kooning, Paris, 1984
Novejše paysage Nike Zupančič bi lahko označili za likovne ekrane, kjer je 
na delu kreativnost v iskanju novega, že davno izgubljenega modernega 
pejsaža. Povsod občutimo melanholijo ob temeljni izgubi nekdanjega 
slikovnega predmeta. Tako slikarka kot gledalec doživljata (u)počasnjeni 
ritem oživljene pejsažne upodobitve. Opazimo pa tudi metafizično najvišjo 
jasnost v pristopu upodobljene krajíne, neko osnovno zaskrbljenost ob 
njeni izgubi v modernističnem slikarstvu. Slika nam govori, da še ne zna­
mo izgubiti, da se še ne odrekamo pejsažni upodobitvi. Za slikarko njeno 
izginotje predstavlja modernistično izkušnjo, ki se ji zlahka odpove. Njena 
krajina zato ni imitativna, temveč bleščeč in hkrati krhek likovni privid, 
ljubezenska idealizacija ter melanholična gorečnost. Njegova ustvarjalnost 
torej ni nikakršna travmatična manija, temveč približevanje, priznavanje 
praznine, ki jo podoba krajine še vedno evocira.
Kromatični naboj na platnu kaže manko te izgubljene in skorajda pozab­
ljene vsebine. Tako vsebina, predmet, sporočilo dela ostajajo skrivnost 
za nas in za slikarja, ki nikakor ni razdvojen med željo slikanja krajíne in 
abstraktno, abstrahirano tematiko v  modernističnem slikarstvu. Avtor 
zdaj kljub vsemu vztraja pri svoji odločitvi, da slika “psihične pejsaže”, pri 
Sodobnost 2017 461
Arhitektura duše, telesa in srca Andrej Medved
čemer ga zdaj vodi primarni notranji efekt, to sta doživljanje in čustvova nje. 
Te slike niso več sanjarjenje (se pravi regresivno notranje sanjarjenje ob 
temeljni izgubi slikarskega predmeta), temveč  neskončno živ utrip podo­
be. Zato bi težko trdili, da sta umetniški pristop in likovni izraz v načelu 
reducirana, ravno obratno: v ničemer ne razvrednotita vsebine­ sporočila 
platna, temveč ga bogatita z uživanjem, z naslado, ki zdaj vodi umetničino 
roko. Specifična pulzija, utripanje slikovnega ekrana še pove čuje ekspresiv­
nost dela, njeno simbolnost, “svetli simbolizem”, ki ga zdaj vodi psihična 
izkušnja. Slikar ni ločen od stvari, ki jo podoba prezentira, vendar je na­
slikana predmetnost v resnici pogojena s stanjem duše in ne z imitacijo 
narave, to stanje pa nosi v  sebi le osebni, eksistencialni in ne kulturni, 
civilizacijski ali historični ekvivalent. In vendar upodablja, išče, nadomešča 
to izgubo s slikami simbolnih psihičnih pejsažev, četudi jih težko poime­
nujemo krajína. Kajti dela Nike Zupančič so simulacrum podzavest nega 
popotovanja in pokrajin, povezanih s čustveno vsebino, fantazme nedotak­
njene celote, ki je še možna v duši, … vnovič najdeni izgubljeni paradiž, ki 
ga vodi mehanizem slikarjevega dela. Ki tudi še ni pravi predmet slike. Ki 
ga vodi avtorjeva želja – veselje, sla, naslada in užitek – v slikanju pokrajin 
čustvene in čutne, lahko bi rekli “animalne­ in­rastlinojede” duše. 
Nika Zupančič rekonstruira izvirnost (pra)oblike in privid predmo­
dernistične krajíne z  oblikovanjem likovne govorice, ki ne nadomešča 
realističnih predmetov, temveč združuje likovni označevalec z impulziv­
nim ritmom v nanosu barve. Njena občutna psihičnost zdaj znova združi 
vsak objekt, vso likovnost – predmetnost – s subjektom, to je s slikarjem, 
in s tem onemogoči razločenost naslikane podobe z naravo. Melanholija 
v njenih delih je sicer še povezana s preteklostjo, se pravi z izgubo krájine 
v modernizmu (v tem smislu se je zdelo, da je takšna tematika izčrpana in 
zastarela), in vendar ji umetniški subjekt ostaja zvest, brez možnosti, da 
bi to stanje bistveno spremenil in revolucioniral. Psihična vsebina slike je 
sicer še napolnjena z neko hipertrofično preteklostjo pejsaža, vendar mu 
je avtorica že sposobna podarjati prenovljeni smisel. To ponotranjenje, 
ta utajitev ob pozabljanju narave kot predmeta v sodobnem post(post)
modernističnem slikarstvu je še kako očitna, vendar je negativnost – man­
ko, pozabljenje imitacijskih likovnih postopkov – zamenjana s pozitivno, 
postmoderno romantično izkušnjo, ki se prepušča čustvenemu ritmu. Kjer 
deluje imaginarna, eksistencialistična dejavnost in sta pomembna gesta, 
zgoščevanje ter sta premagani nekdanja diskurzivnost in pripovednost 
podobe. Slikarka oblikuje slog, ki nosi znamenje premagane melanholije 
462 Sodobnost 2017
Andrej Medved Arhitektura duše, telesa in srca
in v skrajni meji tudi depresije, katere znamenja, sledi so vidne v nekda­
njih slikah in so nekakšna transmisija, prenos “razdraženosti” oziroma 
čustev v likovne podobe. To so torej pejsaži Nike Zupančič … ne realistični, 
impresionistični niti abstraktni in modernistični, temveč eksistencialni, 
intimni in čustveni pejsaži, kjer je kot v začetku našega stoletja pomembna 
empatija, se pravi temeljno, čutno duhovno, psihično vživetje. 
Ta nova platna so estetsko dovršena; ne karakterizira jih kričavi kolo­
rizem, ampak nekakšna pritajena nótranja krajína, ki je nastala kot subli­
macija najglobljih Čustev in Občutja. Občutenja, ki je primarno psihično, 
tako da govorimo o “psihični krajíni” na teh slikah, kjer je abstraktnost­ 
kot­sublimnost nekakšno zlivanje, prelivanje, izlitje barvnih linij: gibljiva, 
neprosojna plazma, tekočina, il liquido, ki zdaj odteka in se posuši, da 
ostane le v dno sprijeta “risba”, otrpel in sprijet kromatični ostanek. To 
valovanje v horizont med nebom in zemljo, ta poln­prazen prostor, ki se 
zliva vase: v nótranje telo podobe in slikarstva. Vse, se pravi celotni likovni 
ekran, preveva prav neskončni mir, kjer ni začudenja in subjektivne stiske, 
temveč samo samota in tišina večnega trenutka … Trenutka, ki se spremeni 
v sublimno stanje, kjer vlada “čista poezija”, čisto snovanje izgubljenega 
in znova najdenega paradiža. Vsa likovnost in barvna “gošča” sta tu samo 
zato, da služita užitku našega pogleda.
Podoba ni posnetek, mímesis prostora in predmetov, ampak je idealni 
vzorec za uresničen svet v enkratni lepoti, za svet, ki ni z ničemer primer­
ljiv, saj je kot  “psihična podoba” v sebi zaprt, enkraten in popoln. Lahko 
bi rekli, da se to slikarstvo vpisuje v obdobje, ki dopusti še postpostmoder­
no – modernistično izkušnjo, vendar je opredelitev za modernost manj po­
membna, saj je primarno vedno le sublimno doživetje, ki je, tradicionalno, 
vezano na krájino, krajínarstvo, a vendar ne izključi figuralnega pristopa. 
Slikarka podobo izpolnjuje s figurativnim stanjem, ki ga nadgradi s psihič­
nim vživetjem, in v celoti zanemarja vsako aktualnost ter historično, ča­
sov no ali empirično opredeljenost. 
Nika Zupančič je slikarka kromatičnih pejsažev, čistih kromatičnih na­
nosov, ki z neminljivim čustvovanjem vibrirajo v likovnem ekranu. Njena 
nova slika je blizu abstraktni ekspresivnosti, vendar je v  njenem delu 
svojska slikovna avtonomija, ki bi jo le težko klasificirali z jasno primer­
javo v znana evidentna umetnostna obdobja. Gre torej za slikarstvo kot 
“odprto možnost”, kjer vsak pristop omogoča snov za drug odnos; kjer 
vsak minimalni slog domuje v drugem minimalnem slogu. Kajti slikarka 
je pripravljena na variante – in nasprotja – istega slogovnega procesa, ki 
končno delo zaznamuje kot neko temeljno strukturo in likovno sintezo.
Sodobnost 2017 463
Arhitektura duše, telesa in srca Andrej Medved
To niso le osebne ekspresije niti samo simbolna stanja, četudi gre 
za simbolistične projekcije duha … še manj psihologizirana dramatična 
izkušnja. Svetlobno sevanje pronica skozi platno in likovne uprizoritve 
na edini predstavljivi način, ki razpusti še zadnje ostaline t. i. paysaga in 
s tem prestopi v avtonomno polje barvnega prisostvovanja. Tako se izgubi 
razlikovanje med naravno in mentalno sliko, pred nami zablešči neskonč­
nost sublimnega slikovnega ekrana. Narava – naturalnost – zdaj ni več 
referentnost dela, pomembna je samo subjektivistična vizija in možni – 
eksistencialistični – načini njene predstavitve.
Luč, lux, lumen dneva kot tapis du monde: obročje trav
Joni Zakonjšek – zdaj –  nadaljuje likovni postopek, značilen za nekdanje 
slike, a vendar (vedno) znova preseneča, saj svet podob, ki mu pripada, 
obvlada do potankosti. V njem so umetniškost, estetskost in zakrita, pri­
tajena sporočilnost umetnine, v prepletanju resničnosti in sanj, prignane 
do absurda, do skrajne čistosti, popolnosti podobe. To gosto tkanje v po­
vr šini slike, ki se širi navznoter in navzven, v globino (la profondeur), zdaj 
učinkuje z intenzivnostjo kromatične preproge, z barvno zgoščo, s strdki 
barve vsepovsod, od roba do roba slike (horror vacui), ki je istočasno 
 vbokla in izbokla, konveksna in konkavna. Tišina neizmernega rastlinstva, 
podobe (pra)živali in fantastična arhi­tektura, to čutno, senzualno tkanje 
in kipenje, se pravi sloji čutnosti in neizmernega duha, duhovnosti, ki zdaj 
pripada le slikarstvu in kliče, iz labirinta slike v  labirint razlage. Ekran 
utripa: slišimo šumenje vode, listja, trav in čudotvornih bitij v neskončno 
praznem in neskončno polnem (pra)prostoru, občutimo slikovno zlitje. 
Lahko bi govorili skupaj s Starobinskim o foničnem in morfološkem v zlit­
ju. Ekran utripa: jezik pod jezikom. 
Prepletanje potez v  bujni rasti, pri kateri je v  ospredju (le) problem 
svetlobe in teme, ki ga Joni Zakonjšek obvlada v zrelem likovnem pristopu, 
nekakšno valovanje, polaganje ter raztrositev barvnih strdkov in potez, 
neskončno notranje­zunanje tkanje, simbolična projekcija konkretnih zna­
menj, povzetih iz “narave”, ki zaživijo, znova, v duhovni polnosti, ki nima 
primerjave v realnem svetu, le v umetniški podobi. – Umetnik in z njim 
gledalci se končno prepustijo domišljiji ter so pripravljeni na skoke in 
popotovanja; da hipoma postanejo nomadi v telesu in procesu slike. Sli­
karstvo jim prepušča “tisoče ravnin”, ki niso urejene v drevo, v spoznanje, 
ampak se razraščajo v micelij z neštetimi, duhovnimi in čutnimi priključki; 
464 Sodobnost 2017
Andrej Medved Arhitektura duše, telesa in srca
kjer so na delu “željni stroji”, ki rušijo totalitarnost, ujetost v kod, v likovno 
hierarhijo. Znakovna mreža je torej tista, ki naredi, da so naslikani pred­
meti in “figure” zliti, čeprav brez teže, korenin, brez fundamenta; kakor 
metuljasti, v letu. Tu smo na meji lika in glasu, kjer nas podoba vsrka in 
izbruhne. Nikjer ni znotraj in ne zunaj: le vmesnost, ki lebdi, kromatično 
žarenje vpisov in sledi. Kjer odpove vsak običajen ali znanstven pristop. 
Znakovna mreža je zdaj resnično točka spoja in ločitve … In ogenj, ki zgori 
materijo, da jo nato vnovič oživi. Povezana s svetlobo, s soncem; in mišič­
na – utripajoča, in polna­prazna, in simbolna in konkretna. In maska, ki to 
ni: matrica, ki rodi …, zdaj kot otrpla, zdaj v zagonu hitrih vbodov.
Prag nezavedne želje je prag ugodja, ki utripa skozi roke in oči v opno 
slike, v neštete labirinte hipnih podobitev. Svet, ki ga Joni Zakonjšek nasli­
ka, torej ni svet realnosti, ampak svetlobe, svet čistosti, oaza sreče. In svet 
spominjanja, a ne v Platonovem smislu kot vračanje izvirnih likov, temveč 
spominjanje kot halucinatornost, aktivno preoblikovanje in vizioniranje 
podob. V sliko smo povabljeni, da se srečujemo z resnico, ki se izmika, a 
vendar vedno znova vrača. Resničnost, ki jo postavlja novo slikarstvo Joni 
Zakonjšek, je v zvezi s fantazmo, ki je po svoji naravi vselej prikrita in za­
strta in je ni mogoče asimilirati niti zares imenovati. Ker nima ne glasu ne 
zvoka, saj je stordimento, saj je pozaba in svoja tisočera ponovitev. Potreba, 
da se spanje nadaljuje. Slika kot glorija, se pravi posvetitev, vita in  visione, 
triumf – premaganje slabosti ter nemoči vsakdana …  in zmagoslavje avten­
tične življenjske sile. In slika kot darilo: samodarovanje, očiščenje z barvo 
in svetlobo. Slikarka (na)slika platno, da zmaguje, da razsvetli, iluminira 
svojo Željo.
Fokus pogleda, gledanje teh slik, je premeščén; in točka vida je zdaj pre­
stavljena iz izostritve: nešteto vhodov v podobo, nešteto križnih vbodov; 
v razrast, v pregib, v pregubanost ekrana. Svetlenje kot svetlobni vzgon: 
v dno, iz dna, v površino, v vmesni prostor … vmesnost, ki lebdi v  lúči 
sámorazsvetlitve. To ni svetlobnostni razkroj, temveč svetlobno zlitje: 
podoba kot izlivanje v lik, v likovnost upodobitve. Podoba – podobitev – 
kot strunski splet, preplet v sij, ki zdaj utriplje in udarja v Pogled, v zénico 
očesa. Globina zraka in prozornost vode, materija, ki izpuhteva in se zgosti 
v utripanje površja, navzven, navznoter, v neznanskost in v robove likov­
nega polja; v mrgolenje barv, v dotikanje Stvari … kot vrisovanje čutenja, 
občutja, zarisovanje stanj, haptografija. Dotiki v  lebdenju kot dotikanje 
resnice: izvor sveta, v temini svetlikajoč tapis4 du monde.
4 Iz gr. biz tapitos, tapetos, arh. ang. tapis, nem. Teppich.
Sodobnost 2017 465
Arhitektura duše, telesa in srca Andrej Medved
Zadnje slike so nekakšen kama­yoni, personifikacija ljubezni in hkrati 
želja, “poželenje” … se pravi želja po izvornem Bitju, neodkriti “domovini”, 
po mestu vnovičnega rojstva, po skupnem žitju z naravo, po prenatalnem 
stanju – zlitju s travami, s stvarmi, z živalmi, četudi teh na njenih slikah 
ni, a so prisotne … “govorijo” iz ozadja, v onstranstvu … Da, poželenje po 
univerzalnem, kozmičnem Telesu, po vračanju nazaj, v uterus, v “matrico” 
ženke, v žensko spolovilo, ki je osnova vsakega obstoja. Kjer ni prilaščanja, 
lastenja in razdvojenosti, razlike …, ampak najvišje združevanje, predanost 
Stvari, ki nas v bistvu zasvoji, odreši. In ženska je v tej igri trav, ki iz daljave, 
dionizično, “dejavno” vodi neskrivno­skriti ples, kjer smo samo popotniki, 
opazovalci in le sanja, “igra silhuet”. Ženska v podobah Joni Zakrajšek je 
v resnici ne­figura in privid resničnosti, a vendar “ženski spol” tu vodi in 
gradi vsebino­sporočilo slike … s svojim časom in prostorom, ki lebdi … 
ki se uresničuje le v domišljiji. Imaginiranje podob, veselje do prividov, 
zrcaljenje, ki venomer – simbolno in “dejansko”, v naravi – odseva svet, 
“vsesvetnost” naše eksistence. Takšna ljubezen je hermafroditska, izven­
spolna  … ljubezen­bitje kot hor(s)sexe, pouissance horible  … neznanska 
in neznosna moč, potisna sila. Gre za použivanja polti in kože trav, za 
“poleža nost”, vzburjenje v estetskem smislu, in za vzdraženje, kjer ni pol­
tenosti, kjer si dokončno sam in čist … samo “po sebi”. Dogodek združenja, 
spojitve … in edinosti naravnega Telesa, ki je očiščeno in se zdaj vrača vase. 
Iz zemlje v nebo, da gledamo podobe raja, paradiža.
V tako razumljenem slikovnem nosilcu je novo pojmovanje svetlobe in 
pogleda; podoba ni več poslikan nótranje­zunanji svet niti samo zrcalna 
slika avtorja, njegove podzavesti, temveč je vmesni prostor, ki ni prevedljiv 
v drug jezik, saj je poetični zaslon kot pregrinjalo, ki nam sporoča sámo 
stvar slikarstva. Torej ne gre za nikakršen prevod predmetnosti v figure, 
temveč za kázanje prostorov, ki jih v resnici ni, pa vendar vrejo in vsta­
jajo od vsepovsod kot živa in mobilna stvar. Prostor torej, kjer ni še nič 
oblikovano, kjer je še vse na meji med objektom in subjektom. Zato lahko 
govorimo o negotovosti nosilca, ki predstavlja nekaj ne­rojenega, nekaj 
kot fetus, nekaj, kar ima inkubacijsko dobo. In kjer smo vedno tam, kjer 
se pokaže skrito in zakrito. Prav to pa je (prav) tisto, se pravi bistvo, stvar 
slikarstva, ko zdrav razum ne more skozi, do téga, da bi podobo razložíl, 
upovedil.
Podoba s  slikanjem postane prostor naglice, “prešitja”, in usedanja, 
used line. Nosilec je membrana, ki se zanjo zdi, da ni naslikana, da je 
v res nici komajda obstojna. Kako vstopiti vanj, kako ga naseliti? S pogle­
dom, da, s  pogledom. (Lacan na primer ostro ločuje funkcijo očesa in 
466 Sodobnost 2017
Andrej Medved Arhitektura duše, telesa in srca
pogleda.) Vide no [vu] je, pravi, “pred tistim, kar nam je dano­v­pogled 
[donné­a­voir]. Podoba ali slika lahko deluje kot zaslon, v katerem se sub­
jekt – opazovalec – gleda in se vidi kot v zrcalu. Oko je vrnjeno očesu, 
pogled pa seže dlje, za sliko, v prostor Drugega, v prostor nezavednega 
in želje; kjer več ne vlada zakon perspektive in okulocentrizma. Pogled 
presega videz, ki ga slika podobitev. Pogled “me preseneti v toliko, kolikor 
spremeni vse perspektive, vse silnice mojega sveta; kolikor iz točke nič, 
kjer sem, ta svet ureja … v nekakšno mrežo organizmov. Kot kraj odnosa 
med jazom – ničečim subjektom – in vsem, kar me obdaja, naj bi pogled 
imel tolikšen privilegij, da bi me celo prisilil, da jaz, ki gledam, oslepim za 
oko tistega, ki me gleda kot objekt … Ali ni jasno, da pogled tu seže samo, 
kolikor ob njem ne občuti presenečenja ta ničeči subjekt, ki je korelativen 
s svetom objektivnosti, pač pa subjekt, ki ga nosi neka funkcija želje? … Pri­
vilegij pogleda v funkciji želje torej lahko dojamemo samó, če se spustimo, 
da se tako izrazim, vzdolž žil, po katerih se je področje videnja vključilo 
v polje želje” (J. Lacan, Štirje temeljni koncepti psihoanalize).
V takem postopku gre v bistvu za oplodnjo, za fécondation artificielle, za 
slikanje, ki je odlaganje semen, sejanje in brizganje semenske lavre v nosi­
lec in iz slikovnega nosilca. Celotna površina slike in nosilca je korelat 
figuri – kot pejsažu –, ko temeljnik prevzame vlogo forme in zasičenosti 
z  barvo. Zabrisanost in zameglitev, nettoyage, delujeta kot avtonomna 
 ploskev. Materialna – “materialistična” struktura slikovnega nosilca se 
združi v istem planu s kromatično substanco. Ob tem doživljamo abso­
lutno bližino in je znova pomemben patos vživetja in ne le mukotrpna 
teoretična distanca. Podoba je popolnoma enoten prostor, s svojo čistostjo 
in jasnostjo in nótranjo jasnino. V tem smislu gre za pravo appropriation, za 
prilastitev slike in slikarskega telesa. Telo slikarstva se v kromatični struk­
turi združuje in odmika v trenutnih hitrih vzgibih. Likovnost je gosta in 
naelektrena ter skuša vdreti skozi živi organizem slike, navzven, v prostor: 
a vendarle o(b)staja v nosilcu, v subjektu, v subjektilu.
P. S. Podoba je dogajanje, dogodek, doživetje: Ereignis je propriation (eigen 
in propre prevajamo z  lasten, z  lastnino), kajti prav vsaka umetnina je 
v resnici dogajanje kot prilastitev, lasténje, sámolástnost.
Sodobnost 2017 467
Arhitektura duše, telesa in srca Andrej Medved
“Stopil sem v  koncertno dvorano in z  začudenjem videl, da so v  njej 
pomeša ni živi in mrtvi.” Ta začetni verz ene od pesmi devete Komeljeve 
pesni ške zbirke lahko beremo kot paradigmatski, nazorno namreč kaže, ka­
ko skrajno drugačno (postmetafizično) je pesnikovo dojemanje kategorij 
danega sveta, v katerem smo vajeni, da se vse enkrat rodi in enkrat umre, 
da tu ni enako tam in zgoraj ni spodaj. Miklavž Komelj nam s svojo poezijo 
te ločnice nenehno briše, začetke in konce stika, jih nenehno prestopa ali 
jih celo zamenjuje, s čimer v temelju zamaje časovno­prostorski koordi­
natni sistem, v katerem (pristajamo, da) živimo. Pesnik znane koordinate 
briše in vzpostavlja novo vesoljsko­kozmično­kvantno zavest: “Smrt je 
pogoj za življenje. / A gre samo za to, / kar je brezpogojno.” 
Beremo poezijo skrajnega osvobajanja, katere posledica je ukinitev 
smrti in življenja kot protipolov: “Ne nekdo, ki se rodi in umre, / ampak 
nekdo, ki je večno živ in večno mrtev.” Čas in prostor sta upesnjena v svoji 
cikličnosti oziroma neskončnosti, zunaj poznanih okvirjev: “Misliš, da 
opreš, ko odpreš vrata, / prostor, prostor kot tak?” S stalnim preizpra­
ševanjem, izpodjedanjem časovne linearnosti in prostorske omejenosti 
pesnik spodkopava apriorni red stvari in slavi veličastje poezije in njene 
oživljajoče moči. 
Diana Pungeršič
Miklavž Komelj:  
Minima impossibilia.
Ljubljana: LUD Literatura (zbirka Prišleki), 2016.
468 Sodobnost 2017
Sprehodi po 
knjižnem trgu
Fo
to
: A
m
ad
eja
 S
m
re
ka
r
Zbirka nas – kot tudi Komeljeva poezija sicer – v nakazanih izzivalnih 
legah, protislovnostih in bistroumnostih nagovarja podobno kot vzhodnja­
ški koani – brisanje, lomljenje, trganje, izničenje, najedanje ali kakor koli 
že poimenujemo ukinjanje temeljnih naučenih logičnosti sveta so osnovni 
princip (tudi) te avtorjeve zbirke, ob kateri se med drugim lahko znova 
spomnimo, da: “Manj laži ne pomeni več resnice.” Kot je mogoče razbrati 
iz naslova Minima impossibilia, gre v pesmih tokrat za vnovično preizku­
šanje nemogočega. Vsaka pesem je nekakšen majhen poskus nemogočega, 
premaknitve meje mogočega. Pesniške metode, kakršne smo srečevali že 
v prejšnjih zbirkah, so tokrat predvsem tematsko zgoščene, zbrane, zože­
ne … V primerjavi denimo s prejšnjo nagrajeno Noč je abstraktnejša kot n 
je v srčiki pesniškega raziskovanja že zgoraj nakazana temeljna spremem­
ba gledišča: “Vsako perspektivo / pokazati kot / ujetost­v­perspektivo.” 
Proble matizacija človekovega spoznavnega razmerja do sveta (tokrat  zlasti 
smrti) je vpisana v domala vsak verz.
Ujetosti v gledišča se pesnik otresa na najrazličnejše načine: ena najbolj 
očitnih, po kateri je Komelj tudi že hodil, je svojska “lingvistična” pot. Pesnik 
razdira, seka, sondira jezik (besede, besedne zveze, izreke …), da bi razgalil 
njegovo srčiko ali v znanem/obstoječem jeziku odkril svežino, nov uvid, no­
vo perspektivo, ki bi prebudila novo (nečloveško) zavest. Ena pogostih oblik 
so anagramski verzi oziroma pesmi; to metodo je v pesmi Nemi topot imen iz 
zbirke Modra obleka že prignal do skrajnosti, tokrat je v anagramatičnosti in 
palindromnosti zmernejši, a nemara toliko bolj poantiran: “Resnično zrenje 
je tudi prezir.” S slačenjem in nato preobraža njem besed, z vzpostavljanjem 
nasprotij, z njihovim zrcaljenjem preko osi ali, še pogosteje, preko točke se 
vzpostavljajo protislovja, ki obstoječo omejujočo (antropocentrično) logiko 
nenehno razgaljajo, jo postavljajo na glavo, preizprašujejo vzročno­posledič­
na razmerja. Docela ilustrativna je pesem, v kateri se rojstvo in smrt združita 
oziroma smrt pomeni rojstvo in obratno … Učinek neskončnega gibanja in 
z njim cikličnosti je dosežen s (preprosto) spremembo konteksta: “Iz tega 
razpadanja se, / ko mravlje dokončajo svoje delo, / izlušči lobanja veverice. // 
In druge kosti. Vsaki / posebej gledati v obličje! Vsaka / od njih ima svoje / 
ime. Vsaka / od njih ima svojo usodo. // Ko so bile povezane med sabo, jih / 
še ni bilo na svetu.” V tem besednem poigravanju pa ne gre uzirati zgolj čiste 
igre, saj z njo pesnik ne le razdira ali razgalja obstoječe hierarhije vrednot, 
prevladujo če morale, temveč skuša dognati novo, ali vsaj senzibilizirati člo­
veka za obstoječe (ne)moralne nastavke. Dekompozicija nenehno stremi h 
kompoziciji. Pesmi niko li ne ostanejo raztreščene, v njih je vselej razbrati 
celoto, ugledati smer.
Sodobnost 2017 469
Miklavž Komelj: Minima impossibilia Sprehodi po knjižnem trgu
Komelj v poeziji tako ukinja človeka, ki bi bil homo mensura, in s tem 
podeli možnost presoje še vsemu nečloveškemu, pojmovnemu, snovnemu, 
s čimer vseskozi krepi zavest o enosti vsega, zlasti pa tanjša občutljivost 
za vsa živa bitja. 
Ker z vsakim verzom vnaša fluidnost v dojemanje življenja in smrti, ne 
preseneti tematizacija metamorfoz, pogosta uporaba motivov, vezanih na 
preobrazbo, podobo: zrcalo, ogenj, obleka, maska, kip, fosil (okamnitev) … 
Simbolika podobe in njene preobrazbe je namreč močno vezana na kate­
gorijo časa, saj z vsako spremembo zunanjosti, telesa, oblike … jedro ne 
zamre, temveč se le transformira: “Fosilna bitja – morajo nositi / lastno 
izginotje kot kamnito obleko.” 
Posebno mesto v  zbirki ima zato tudi ogledalo, odsev, lesk in sploh 
zrcaljenje … V ogledalu se podoba resničnosti namreč preobrne v ta pri­
pomoček, se podredi novim principom, postane nova podoba resničnosti: 
“Ne onkraj smrti, / resnično drug svet / je v zrcalu. // Svoj obraz vedno 
vidim samo na drugem svetu.” V ogledalu se tako dimenzije prostora kot 
časa potemtakem nujno predrugačijo. Komelj v vsaki pesmi scela zamaje 
trdnost sveta, ki si ga z logosom zgradi (zahodni) omejeni posameznik. 
A magičnost te poezije se izriše ravno v grajenju gotovosti iz negotovosti 
same. Protislovno, aporistično namreč z nenehnim spodnašanjem (logič­
nih) temeljev sveta gradi nova svetovja. V izvotljene jezikovne strukture 
vnaša novo življenje že s  tem, ko lekseme postavlja v  nove kontekste, 
s  čimer skuša bralca vra(š)čati v  neobremenjeno in hkrati neomejeno 
perspektivo – nemara nedolžno, prvotno, domala otroško. 
V zbirki najdemo formalno nadvse raznolike pesmi, od povsem eks­
perimentalnih do strogih pesniških form, od enovrstičnic, pesmi v prozi 
do sonetov. Tako tudi iz pesniških oblik veje (prostorska) svoboda, ki jo 
pesmi tematizirajo. Tako se stapljata oblika in vsebina. Zbirka daje močan 
občutek zaokroženosti, nemara največje v pesnikovem dosedanjem opusu, 
čeprav se motivi in teme iz zbirke v zbirko več kot očitno ponavljajo, a tudi 
presnavljajo…  In temu pesnjenju se pozna, da poet zbirk ne oblikuje kro­
nološko, temveč se lahko v zbirki pojavijo pesmi z večletno brado. Torej so 
pesmi, nastale v istem ustvarjalnem zamahu, lahko uvrščene v več različnih 
knjig. Najbrž je tudi zaradi tega pesnikov opus pregneteno kompakten, kar 
pa lahko priča tudi o dejstvu, da preseganje ustaljenih časovno­prostorskih 
shem pri Komelju očitno ni vezano zgolj na znotrajbesedilno stvarnost. 
Pesmi vnovič zrcalijo (!) bogato korespondenco s svetovno in domačo 
umetniško tradicijo, mitologijo. Pesniku je umetnost neusahljiv navdih, kar 
posredno ubeseduje v eni od pesmi o izvirnosti: “Ponavljam / ad  nauseam.” 
470 Sodobnost 2017
Sprehodi po knjižnem trgu Miklavž Komelj: Minima impossibilia
Tokrat je izrecne citatnosti v tujih jezikih (latinskem, španskem, italijan­
skem, nemškem ipd.) nekoliko manj, a docela se ji pesnik ne ogne, nena­
zadnje so vsi jeziki pot k predbabilonski pragovorici, k tisti “izvirnosti”, 
s katero se ciklično sklene krog jezikov. 
Komeljeva Minima impossibilia je zbirka, ki ji je dobesedno težko priti 
do dna, saj to dno nenehno spodmika, poglablja, premešča na nebo ipd. 
Njene pesmi iz smrti rastejo v življenje, a hkrati dualistični metafizični red 
eksponentno presegajo. Zato so to kljub tematizaciji smrti vedre pesmi, 
skorajda lahkotne in v  iskanju drug(ačn)ega kronotopa optimistične. Z 
razpiranjem razsežnosti življenja in smrti, izrisovanjem logičnih praznin, 
menjavo gledišč kažejo pot k bolj sproščenemu in tudi etično bolj zavze­
temu odnosu do sleherne resničnosti, ne le človeške.
Sodobnost 2017 471
Miklavž Komelj: Minima impossibilia Sprehodi po knjižnem trgu
Kultna Shakespearova tragedija Hamlet, po kateri nosi predzadnja Osojni­
kova pesniška zbirka tudi naslov, tako zaradi same zgodbe kot zaradi dra­
matičnih zapletov kar kliče po (re)interpretaciji. Pustimo vnemar številne 
gledališko­filmske adaptacije ter bolj ali manj posrečene posege v samo 
besedilo, kar seveda priča o  nadčasovnosti in aktualnosti drame, ki pa 
je Osojnika vznemirila skozi drugačno optiko: skozi obstret posameznih 
dramskih oseb ali prizorov (Prognoza: Pogumni viking Hornwidill; Ofelija: 
20­letnica poroke; Praesens: Lobanja Yoricka otroka  …), ki mu služijo kot 
posoda, v katero (si) vedno znova skuša naliti čistega vina. Osojnik tako 
v modernistični maniri nadrobi galerijo na videz banalnih vsakdanjih epi­
zodno­anekdotičnih prizorov tudi kot “moj odpor proti inštitucijam”, ki 
pa zdaleč ne delujejo kot retardacija ali celo mašilo, temveč kot “iskanje 
možnosti osvoboditve pesmi od lirike / poezije od pomena”. Prav zato 
v pričujoči obsežni Osojnikovi pesniški knjigi naletimo na hoteni odmik 
od lirskih leg, čeprav po drugi strani marsikje zablestijo drobne lirske 
impre sije (“smaragdno hladno jutro”; “hodil po vseh teh ulicah in bil vsi ti 
ljudje”; “prekleti trgovec z oblaki”; “meglica nad barjem, presekana / s kli­
cem čaplje ali hukanjem sove, / in Minatti” …), ki jih “skup držijo škripanje 
uma / in svobodna volja in odprta vagina srca”; sintagma ‘vagina srca’ se 
Milan Vincetič
Iztok Osojnik:  
Hamlet.
Ljubljana, LUD Literatura, 2016.
472 Sodobnost 2017
Sprehodi po 
knjižnem trgu
pojavlja na številnih mestih, a nikjer ne deluje narejeno in vulgarno, kaj 
šele antipoetično.  
Osojniku se pesmi preprosto zgodijo kot silna erupcija asociacij, inter­
tekstualnosti, citatnosti, notranjih razpoloženj ali na videz vsakdanjih 
zunanjih vzgibov, na katere naplete celo girlando (pris)podob, ki se izte­
čejo ali v  končni zamolk ali v  eksklamacijo. Kljub angažiranemu tonu, 
v katerem se “skriva vsota znakov / delujočega stroja revolucionarne želje”, 
ne gre toliko za nasilno rušenje krivičnega sveta, temveč za preobrazbo 
človeka v Človeka, za notranjo spreobrnitev, ki pa ne sme biti rezultanta 
niti religioznih niti družbenih preokupacij, temveč zgolj dialog osebnih 
moralno­etičnih matric, ki so seveda plod tako generacijske kot socialne 
dediščine. Osojnik nagovarja bralca skozi fokus svoje generacije, “ki je 
eksperimentirala z mamili, zdaj pa se sploh zna poslušat”, torej kerouacov­
ske generacije, kar se izraža tudi v njegovi pesniški naraciji, ki se na široko 
odmika od “kanoniziranih oblik”, hkrati pa “se poskuša spomniti, zakaj 
v današnjem času / ni več mogoče ločiti javne in zasebne sfere”. Ali kot 
sam pravi: “In tako pesmi sledijo dnevom, ki tečejo iz dneva v dan, / niti 
oblaki niso več isti, kot so bili.” Pa vendar njegove širne (lirske) pasaže ne 
smemo jemati le kot dokumentiranje osebnih vzgibov ali refleksij, temveč 
kot raster širšega družbenega utripa, torej “škripanja na nemejni strani 
meje”, in to v prostorih, v katere se ne zatečeš, ker si pobegnil, temveč si 
v njih zato, da imaš iz njih boljši razgled. Zanimivo je, da  prvoosebni lirski 
subjekt v tej knjigi ni v prežeči poziciji napadalca, ampak pojasnjevalca in 
opominjevalca, ki se še kako zaveda, da so škarje in platno v drugih rokah. 
Od tod se poraja logično vprašanje: je lirski subjekt bolj podoben Hamletu 
ali pokojnemu ‘kraljevemu šaljivcu’ Yoricku? Odgovor je preprost: obema. 
Najprej ‘premetenemu bratcu’ Yoricku, ki je razkrival svet iz podtalja, za­
tem pa ‘nergavemu’ danskemu princu Hamletu, ki so ga obtožili blaznosti. 
Kot razbiramo iz tragedije, se blaznost skriva prav v “gnilobi dežele Dan­
ske” kot parametru (sodobnega) sveta, ki vegetira na egotripu empatije 
ter konvertitstva. Osojnik namreč naravnost pove: “Pesnik, ki je načeloma 
bedak, sporoča: / vesolje pada v velikansko luknjo, / zato galaksije / ob nje­
govih robovih pospešujejo.” Prav ‘robovi galaksije’, seveda metaforično, so 
topos Osojnikove poezije v “stoletju postajajočih // eksistenc v živi sapi”. 
Res je: že zdavnaj so mimo časi pesnikov, ki so spreminjali ali želeli spre­
minjati kuliserijo sveta (Byron, Petőfi, Lermontov, Brodsky, Neruda …), 
zato so se mnogi odselili iz plemena, če parafraziram Šalamuna. Njihov, 
pa tudi Osojnikov revolt, je vedno znova v opreki s “spekalutavnim rea­
lizmom”, ki sicer brbota tudi v pričujočih verzih. Pesnik resnice namreč 
Sodobnost 2017 473
Iztok Osojnik: Hamlet Sprehodi po knjižnem trgu
 nikjer ne predrugači, še več, njegova pesem mnogokrat “zavije na smeti­
šče”, da lahko “besede sprostijo krč”, ki narekuje kaskadni ritem s parale­
lizmom podob, zato pesmi mestoma delujejo kot hipnotične zabeležke, ki 
posedajo v bralca kot “križišča potencialnih in stvarnih učinkov”. 
Zato ni naključje, da se zbirka začne z  verzom “ne beri Deleuza za 
 zajtrk”, torej francoskega filozofa, ki je raziskoval kapitalizem in shizo­
frenijo. Tudi tematsko polje/osišče Osojnikove poezije nastavlja ogledalo 
hektiki sodobnega sveta, ki ga vleče v kakofoničnost, bolje rečeno, v kaotič­
nost. Že v uvodni pesmi se Deleuze, če smem parafrazirati pesnika, “ne 
zmeni za zajtrk”, medtem ko je “Miro Cerar z Angelo Merkel na ramenih / 
stopil v  lekarno / in namerava naročiti sredstvo proti glavobolu”, torej 
glavobolu sveta/časa, zaradi katerega se vsem na očeh krhajo ali postavljajo 
“nove mere stvarem”. Z ironičnim (pod)tonom, ki mnogokrat zavije med 
lege sarkazma, tako pesnik vztrajno kuka izza paravana shizofrenega sveta 
kot podaljška “organov šizifreničnega telesa”, ki se več ne zna ali noče 
obvladati kljub paradoksnemu umu, ki se “krepi v umnem umevanju”. A 
ta um ni božja niti kozmična energija, temveč človekov ne­um, ki pohaja 
po svetovnih metropolah, po znanstvenih simpozijih, med prekarci, poli­
tiki, begunci, ki “v družbi ne bodo dosegli / s pesniškim agitiranjem /…/, 
ampak s svobodo pesmi”, med književniki, publicističnimi ali literarnimi 
navedki ter številnimi (ne)živimi pričevalci tega časa, ki so kakor koli 
vstopili v pesnikovo obzorje. Osojnik jih ne kategorizira, ne, kratko malo 
jih vnese v samo njemu znani zbir in okvir, s tem pa jim, če smem upo­
rabiti ekonomski termin, prida dodano vrednost. Osojnik namreč ne vidi 
“smisla pogrevati prozaično zaslepljujoče emocije”, čeprav mu le­te, bodi­
mo iskreni, podzavedno narekujejo “osebnoizpovedni glas”, v  katerem 
“vzdržujem v besedah dolge ekstaze”. Kar je seveda utrudljivo za bralca, 
saj je povečini “kontra razpoložen kot jaz”, a mu poredko le privošči malce 
oddiha. Osojnikove pesmi so namreč široki tekoči reminiscenčni monologi 
“njegovega avtentičnega stanja”, ki kar poka po šivih. Kljub retoričnemu 
tonu ne gre le za “pesniško agitiranje, ki samo reproducira / vzpostavljena 
svetovna družbena in / politična razmerja”, temveč za subtilno in sublimno 
naracijo, ki priča, da gre za čuječega in čutečega izpovedovalca, ki se še 
kako zaveda, da se “tragično skriva v podobnostih”.
474 Sodobnost 2017
Sprehodi po knjižnem trgu Iztok Osojnik: Hamlet
Osnove ljubezni in zla, najnovejši roman Jurija Hudolina, se kot toliko 
druge slovenske pisarije začenja z  umetnikom (Iztokom Hvalico), ki je 
tako dolgo čutil tako malo, kriva pa je seveda rodna “mala vas, recipročna 
velikemu peklu”. Če naj pošimfa vse, kot je treba, in vse po spisku, ima od 
jutra do večera več kot dovolj dela, ko se domisli še politike, pa sploh, tu 
pri nas “je namreč politika egotripaška in samozadostna goljufija, tukaj se 
ta poklic tako razume, kar je po svoje logično, saj vanjo vstopajo pohlepni 
siromaki, ki ne znajo skrivati naropanega blaga”. Tirade na račun propad­
le države, ki so tako rekoč vseprisotne in se ponavljajo že kot obvezne 
vljudnostne floskule, pa pri Hudolinu kaj hitro izgubijo naboj zateženosti 
in brezperspektivnosti, bolj spominjajo na nekakšno ogrevanje, na uver­
turo v komično predstavo, v kateri bodo, kot v Operi za tri groše, nastopili 
kar najrazličnejši kalibri. Jurij Hudolin se, tako kot njegov alter ego Iztok 
Hvalica, ne otepa resničnosti in prisega na empirijo, vsemu navkljub pa je 
zanj značilen vitalizem, ki na literarni sceni skorajda nima primerjave. Ali 
pa je ravno propadlost prava scenografija za mahanje s šopi denarja, in to 
čim zajetnejšimi, za precej zabavno megalomanijo, za gostilniško bahanje 
Lucija Stepančič
Jurij Hudolin: 
Osnove ljubezni 
in zla.
Ljubljana: Beletrina, 2016.
Sodobnost 2017 475
Sprehodi po 
knjižnem trgu
in za posle s pikaresknim nadihom. Ob vsem namigovanju na vsesplošno 
obubožanje in osebne eksistenčne zagate se denar (čeprav precej nejas­
nega izvora) nenehno usipa iz dobrovoljnega roga obilja, protagonist, 
v katerem ni težko prepoznati avtorja, pa je večni boem, ki je spričo lah­
kotnosti priljubljen v vsaki družbi, odlikujeta ga strpnost in širokosrčnost, 
velika toleranca do povsem drugačnih od sebe. “Leta sem preživljal med 
kvazi visoko in resnično nizkotno družbo, med vinotoči in diplomatskimi 
sprejemi in na koncu spoznal, da je bilo večinoma vse skonstruirano kot 
dolžniško razmerje takšne ali drugačne vrste, samo da je dolžniško, pa sta 
modus vivendi in operandi izpolnjena, potapljajoče in goljufivo, prozorno 
in bedasto.” 
Skozi stranske like se ponuja zanimiv prerez sodobne družbe, od sko­
rumpiranih politikov, prek tako imenovanih uspešnih žensk (kar koli naj 
uspešnost že pomeni), do povsem zavoženega in pozabljenega klošarja, ki 
je bil svoje čase prvi frajer in živa enciklopedija ljubljanske scene. Vsakega 
od njih razjeda tudi kakšen bolesten lajtmotiv, pesjansko obnašanje in 
vsakršna brezobzirnost navzven po navadi zakrivata bridke solze kesanja 
in hrepenenja. Le protagonist Iztok Hvalica je nekako čudežno neranljiv, 
skozi sceno, ki bi se jo dalo prav po cankarjansko bridko ironizirati, gre 
brez ene same praske, morda zato, ker je skrajno nedojemljiv za materia­
lizem in karierizem, pa ne v imenu kakšnega novodobnega lepodušništva 
in zamegljevanja (kar mu je še bolj tuje), pač pa zato, ker ga po naravi 
odlikuje že kar nevsakdanji odmerek prostodušnosti. “Delo med navadno 
drhaljo, pijanci, naduteži, politiki, novinarji, ki večinoma sploh to niso 
ali pa so samo nekoč bili, me je naredilo močnega in trdnega, ne morem 
reči nezaupljivega, vendar skeptičnega in ciničnega do napuha, hvalisanja, 
čenčarij, direktne korupcije in nabijanja enostavne slabe vesti.” Pri vsem 
dogajanju ostaja nekako nevpleten, kar mu omogoča skorajda čudežno 
opazovalno pozicijo. Vendar se tudi njegova šibka točka prej ali slej najde, 
razkrinka pa jo prav največji gravž med gravži, in še to po naključju, tako 
rekoč po neumnem. Njegova slabost je ljubosumje, in to ga zvije tako bo­
leče, da ga požene na letalo, saj nima več obstanka na tem svetu. In svet je 
očitno raztegljiv. Na srečo pa je tudi njegova socialna mreža po mili volji 
raztegljiva: lahko se prestavi kamor koli, povsod ima prijatelje in znance, 
povsod je mogoče začeti vse na novo in iz nič, še najraje seveda na Balkanu, 
v Grčiji in Albaniji. 
Vsi se, kot bi bivali v obnebju Ovidovih metamorfoz, tudi precej lah­
kotno preobražajo, ne le Iztok Hvalica, ki se iz umetnika in boema kadar 
koli prelevi v  gostinca ali špekulanta, danes se ves pokozlan valja med 
476 Sodobnost 2017
Sprehodi po knjižnem trgu Jurij Hudolin: Osnove ljubezni in zla
smetmi na ulici, jutri pa šarmira v  suknjiču Hugo Boss in ves dehteč, 
čeprav mu še najbolje ustreza ležerna sredina med obema skrajnostma. 
Vsi so vsaj dvojne osebnosti: prostaški mešetar, ki objokuje izgubljeno 
davno ljubezen (ki je bila navadna “novčič pička”), zavoženi politik, ki se 
med štirimi stenami igra misleca in zbiralca umetnin, mafijec, poznava­
lec poezije, protagonist pa je seveda še bolj zavozlan, čeprav predvidljiv 
v smislu, da se bo vedno odločil za najbolj nepredvidljivo od vseh mož­
nosti. Avtor postavlja v oklepaj vse mogoče zakonitosti, od finančnih do 
psiholoških. Tolikšna gibljivost na meji mogočega bi kazila kakšno drugo 
pisanje, Hudolinovemu je samo v prid, zapovrh pa učinkuje tudi začuda 
naravno. V drugi polovici zabrede že skorajda v nadrealno; najprej sreča 
svojega dvojnika, svoj drugi jaz, zatem še mrliča. Toda tako za prvo kot za 
drugo, kot se izkaže z majhnim zamikom, obstaja razlaga po vseh pravi­
lih resničnosti in verjetnosti. Virtuozno izogibanje omejitvam je glavna 
značil nost dogajanja, za začetek so omejitve eksistenčne narave, nazadnje 
pa se protagonist antijunak izogne celo krutim sankcijam albanske mafije, 
ki slovi po drastičnih obračunih z dolžniki, ki ne morejo poravnati svojih 
dolgov. Ne more pa se izogniti svoji dolgoletni prijateljici in njeni želji po 
otroku. Gibalo dogajanja je ravno beg pred ljubeznijo in tako imenova­
nim normalnim življenjem, pred diktatom biološke ure, ki bo punci vsak 
čas odtiktakala. Povsem v tem duhu se tudi vrhunec dogajanja spelje kar 
nekoliko pregladko, preelegantno, sicer v duhu diskretnosti, značilne za 
velike mafijske posle, a nekoliko premalo zašpičeno, če naj bi pripeljalo do 
prave katarze in preobrata. 
Jurij Hudolin je ustvaril literarno osebo, kar najmanj značilno za naš 
čas in prostor. Iztok Hvalica je tako ali tako maček z devetimi življenji, ki 
vedno pristane na nogah, in usoda, kakršna je njegova, verjetno ne potre­
buje prehude brce niti focke, da bi se vrnil, kamor spada, in postal to, kar 
je že vseskozi bil. Gre za človeka, ki je hkrati povsod in nikjer, izmuzljiv in 
iznajdljiv kot fantom, vsekakor te vrste, da bi bil bogu Hermesu, če bi se 
pojavil na svetu, kar najbolj po volji. 
Sodobnost 2017 477
Jurij Hudolin: Osnove ljubezni in zla Sprehodi po knjižnem trgu
Suzana Tratnik v svojih zbirkah in romanih daje glas tistim, ki jim je sicer 
odvzet. Kot aktivistka problematizira odnos med manjšinami, pa naj gre 
za hendikepirane, zaradi spolnih praks marginalizirane ali kako drugače 
občutljive in krhke posameznice, ki morajo skozi različne preizkušnje, 
pripadnikom in predstavnikom večinskega prihranjene; izbrati morajo 
recimo med dvema spolno določenima straniščema, moškim in ženskim, 
kar zna biti problematično, ker delujejo in ‘zgledajo’, se odločijo za imidž 
enih, čeprav morda pripadajo drugim. Ključ od veceja, zgodba, v kateri se 
protagonistka v primestni gostilni znajde v zagati, tako rekoč pred odločit­
vijo, od katere je odvisno, kako jo bodo sprejeli naključni obiskovalci lokala 
in morda tudi njene bližnje, je nekako tipična; podobno kot dileme transe 
v romanu Ime mi je Damijan, kjer pripovedovalec/­ka postopno razkriva, 
zakaj je agresiven in neprilagojen: zaradi spolne vloge, v katero je pahnjen, 
čeprav se počuti drugače(n), in potem z agresijo prikriva in se važi, da ga/
je okolica ne bi zafrkavala. 
V novi zbirki že z dvoumnim naslovom pisateljica kot da spodnaša ta 
e(k)soterični angažma, namenjen morda bolj tistim zunaj kot svojim, kot 
pripadnikom lastnega ‘rezervata’, kakor je pomenljivo naslovljena ena od 
zbirk. Noben glas ni glas dekleta, ki ne pride do glasu, temveč dekleta, ki 
Matej Bogataj
Suzana Tratnik:  
Noben glas.
Spremna beseda Tina Kozin.
Ljubljana: Beletrina, 2016.
478 Sodobnost 2017
Sprehodi po 
knjižnem trgu
je še kako glasno in se upeva in zraven na moč trudi, da bi pela v šolskem 
zboru, pa ji učiteljica ne nameni nobene vloge. Je ne razporedi in ne določi; 
ni ne prvi, ne drugi in sploh kateri koli drugi glas, je noben glas, po trdih 
in neizprosnih kriterijih zborovodkinje. Obsojena, da bo na proslavi še 
z enim pobom zgolj odpirala usta, da ne bo zmotila harmonije, da ne bo 
fušala. Vendar že dejstvo, kako milo trenira, kadar koli je le priložnost, pa 
nateg, s katerim si privošči sošolko, ki misli, da skozi njo pojejo mrtvi, ko 
ji predstavi svojo ‘veščino’ v grobnici, v kateri odmeva petje operne pevke 
iz soseščine, ki se nekako zgosti ravno v pokopališkem prostoru, jemlje 
zaresnost ‘izločenemu’, neopredeljenemu glasu. Napor je osmešen, popi­
san ironično in zafrkljivo, nepripadnost zboru pa ni izključno in naravnost 
travmatična. Gre seveda za eno od zgodb, ki so posvečene lumparijam ob 
odraščanju, ki že prej v opusu Suzane Tratnik predstavljajo pomemben 
temelj in bazen za nabor tem; ob seveda družbenemu angažmaju in poro­
čilom z  alterscene in LGBT gibanja, razprostrtim med domačijskim in 
svetovljanskim, ki predstavljata druga dva stebra in spominska rezervoarja. 
Kot v prejšnji prozi je tokrat poudarek na tistem razumevanju, ko se 
iz otroške potopljenosti posameznica vse bolj zaveda razlike med tistim, 
kar ljudje iz njene okolice govorijo, in tistim, kar počnejo. Vseh sedem 
kratkih proz, včasih tudi prav novelistično členjenih in z nekoliko podalj­
šanim dogajalnim časom, se zgošča okoli družine in šole in druženja 
s  sošolkami, segajo torej v  tisto odločilno obdobje, ko se mladostnica 
odloča o svoji umestitvi, stopnji prilagajanja, konformizma … Vendar kot 
da je neposredno uporništvo popustilo, tudi pri popisovanju s časovne 
distance, in so postale nekatere epizode bolj zabavne, spisane so iz več­
je oddaljenosti in skoraj hudomušno. Smrt stare matere, recimo, tega 
prej skoraj vzgojnega giganta, je zdaj v  zgodbi Zadnji vdih izpisana kot 
dogajanje okoli smrtne postelje, kjer se drenjajo vsi tisti, ki nimajo kaj 
početi, pa se jim zdi umiranje skoraj kot družabni dogodek. In priložnost 
za modrovanja in nabore prepričanj in ljudskih verovanj ob smrti. Takoj 
zraven pa tisti, ki si od smrti kaj obetajo, recimo dediščino ali vsaj kakšno 
kolektivno ulivko, če že niso v najožjem dednem naboru; sami mrhovinarji, 
socialni in družabni, tako rekoč. Vse pa gledamo skozi perspektivo punce, 
navihane, da je kaj, ki rituale in vedenje okolice budno spremlja, opazi ne­
skladnosti in aporije v obnašanju gostov in si skrivne plati dogajanja prav 
nič ne pomišlja razkriti, pretežno duhovito in nabrito. Deluje kot otrok iz 
Cesarjevih novih oblačil, ki si edini – zaradi čistosti svojega srca – upa brez 
obotavljanja razkriti podtalno strujo v odnosih. Namesto presunjenosti ob 
smrti, ki je nepopisljiva, kadar se pisanje napaja iz pristne zgroženosti in 
Sodobnost 2017 479
Suzana Tratnik: Noben glas Sprehodi po knjižnem trgu
nemoči ob nečem tako nezamisljivem, je zdaj v ospredju grd trik ene od 
žalujočih, ki dodatno obremeni otroka z grožnjami in nemogočo nalogo, 
naj opazuje dihanje umirajoče. Namesto pristne groze ali popisa organiza­
cije obredja, kar je tema recimo Kovačičevega romana Deček in smrt, ki je 
eno samo mučno kroženje okoli fenomena smrti, je zdaj fabulativni obrat 
nekoliko pobalinski: pripovedovalka se za trpljenje maščuje z razkritjem 
informacije o obljubi, ki jo hočejo užaloščeni gostje zamolčati. Spregovori 
o tistem, “kar se ne govori na glas”, kot nekje reče. Prekrši, uporniško in 
malo tudi zaradi nepristajanja na otroško vlogo, tisto, kar pričakujejo, da 
bo zamolčala. 
V tej zbirki se pojavi tudi pripovedna ironija; po tem, ko je bila pripo­
vedovalka določena, da bo morala skoraj za kazen, ki ji jo kar brez prekora­
čenja v vedenju, torej kaznovalno neprimerno in zgolj žlehtno, določila 
njena sorodnica, poslušati zadnje hropce stare matere, ji uspe preobrniti 
perspektivo. Kot glas smrti, vseprisotne, določi težko dihanje svojega stri­
ca, še živega. In ta dih je vseprisoten, nagovori na koncu zgodbe bralca, 
“prihaja iz smeri nekoga, ki se sklanja nad temi besedami”, torej s strani 
trenutnega bralca. Opraviti imamo s tistim prezrcaljenjem, ki je značilen 
za radikalno metafikcijo iz sedemdesetih, s tem pa pomaknjen iz območja 
neposredne izkušnje v znotraliterarnost, v samo zgodbeno zgradbo, ki se 
s tem razpre navzven. 
Nekako tipično je, da se v tej zbirki Tratnikove pogosto dogodi komičen 
in spravljiv preobrat: da z njo nočejo več imeti opravka sorodniki, ki so 
obljubljali in obljubo požrli, potem pa le morali izpolniti zaradi pripove­
dovalkinega trmastega vztrajanja in pričevanja, je skoraj komičen za ključek 
zgodbe o umiranju. Podobno v eni naslednjih, kjer se nespodobna slikarija, 
s katero punci komentirata učiteljico in malo svoje prijateljevanje z ele­
menti erotike, obrne proti učiteljici, saj starši na roditeljskem sestanku 
slike ne razumejo enako kot ona, temveč je zaradi prejšnjih zamer in 
slabšega nastopa pred publiko ta prepoznana kot krivec za nespodobnosti. 
Kar obeta stigmatizacijo in izločitev, se razplete skoraj komedijsko, palica, 
s katero naj bi jih punci nemalo dobili, se obrne proti učiteljici. Podobno 
se spreobrne novela s smrtjo v naslovu, Smrt nima ženina, kjer očetova 
nova kot pozvačin v tradicionalni opravi napoveduje poroko, seveda kar 
z že in še poročenim očetom, vendar jo navihana hči razkrinka, ji zapleni 
tradicionalno palico s pisanimi trakovi in iz humorne, folklorne pojave, 
za katero se zdi, da se je vanjo našemil sam hudobec, naredi pikareskno 
pojavo, ki ne more več zatajevati svoje ljubezni in izsiljuje; takrat pač ni 
480 Sodobnost 2017
Sprehodi po knjižnem trgu Suzana Tratnik: Noben glas
bilo interneta in telefonskega nadlegovanja, s katerim bi od ljubljenega 
izterjali sentimentalne dolgove. 
Tratnikova se v zbirki Noben glas ponovno loti nekaterih oseb in moti­
vov, ki so v njeni prozi pogosti, na eni strani je svet starožitne stare matere 
in njenih vrednot, ki ga potrjujejo vsi ostali, malo zaradi ljubega miru in 
konformizma, malo pa v  vzgojne namene, da mularija ne bi (prehitro) 
 skrenila s poti. Vendar je uporništvo nekako šaljivo, odvzeta mu je zares­
nost. Svet, kakršnega poznamo iz njenih prejšnjih proz, kot da je izgubil 
ostre robove, iste izkušnje in izločitve – ki so s tem postale bolj univerzalne 
in manj vezane na določen tip uporniškega vedenja, spolno orientacijo in 
podobno – so dobile bolj humoren in lahkoten poprh. Pravzaprav je smrti 
in umiranja v tej prozi več kot v prejšnjih, nastopi tudi recimo živalsko 
pokopališče v otroški izvedbi in nekakšno pogrebništvo vsega živega je 
osrednji motiv ene od zgodb, enako se spet pojavlja za otroka travmatična 
izkušnja razhajanja in ločitve staršev, povezana celo z nekakšnimi oče­
tovimi zasledovalnimi vožnjami in podobno, vendar pa se ti že popisani 
motivi razpletejo in razrešijo bolj spravljivo. Kot da so v času zbledeli in so 
zdaj v pripovedovalkinih očeh bolj etape na poti proti odraslosti in manj 
simptomi, ki naj kažejo družbo kot nepravično, netolerantno do drugač­
nosti in represivno. Kot da bi v tem času od proznih začetkov Tratnikova 
prišla do večje pomirjenosti, morda tudi zato, ker je medtem prišla v leta 
starševske generacije in čez in ugotovila, da so imeli takrat tudi oni “veliko 
breme”, kakor je naslovljena zadnja zgodba o obisku materinih sorodnikov 
v Srbiji. In da je bilo v vedenju njenih protagonistk in pripovedovalk tudi 
veliko navihanosti in da se zdaj nekateri preteči in usodni problemi, pred 
kakršnimi se znajde vsaka odraščajnica v dneh pred roditeljskim sestan­
kom, morda ne zdijo več tako veliki in nerešljivi. Da je pisava Tratnikove 
vse bolj izpiljena, ni dvoma, je pa dobila nekatere fantastične nastavke, 
recimo tisti sanjski del o Idini kocki, v resnici pa tlorisu nove in ne več 
dovolj prostorne sobe, v katero se izselita z materjo po kregarijah zaradi 
očetove ta nove, ki dobiva različne razsežnosti, pač glede na gledišče, kjer 
se pod različnimi koti prelivajo različni motivi. Nič manj fantastičen ni 
‘nespodobno’ porisan list, ki ga vsak od staršev vidi drugače in ki s svojo 
protejsko vsebino odleti skozi okno, učiteljica pa kmalu z  njim s  šole. 
Ravno ta iracionalna in nadrealna razsežnost je v  tej prozi dražljiva in 
poživljajoča, posebej kadar trči ob duhovito popisane folklorne motive in 
vraževerje in jih razširi z drugačno obliko zaumnega; Tratnikova prepleta 
te elemente pripovedno suvereno in premišljeno.    
Sodobnost 2017 481
Suzana Tratnik: Noben glas Sprehodi po knjižnem trgu
Pesnice, pisateljice, pripovedovalke, pravljičarke, zbirateljice ljudskega 
slovstva ter snovalke Pripovedovalskega festivala Pravljice danes (kate­
rega začetki segajo v  leto 1998) Anje Štefan zagotovo ni treba posebej 
predstavljati; njene zgodbe in pesmi so doma na šolskih hodnikih in po 
domovih, njene knjige pa izposojane in brane ter v zavest bralcev zapisane 
kot sodobna klasika slovenske mladinske literature. Naj omenim samo ne­
katere: antologija Svet je kakor ringaraja, Melje, melje mlinček, Iščemo hišico, 
Kotiček na koncu sveta, Lonček na pike, Sto ugank. Na videz preproste, a nas 
očarajo z igrivostjo, sporočilnostjo, nedvomno izpiljenostjo in izbranim 
besediščem; postanejo vzporedni svetovi otrok, prav tako resnični, kajti, 
žal premnogi otroci v realnosti okušajo malo dobrega sadja, če se naslonim 
kar na metaforiko iz knjige, vzporedni svetovi pa jim nasujejo celo naročje 
jagod, borovnic, banan, jabolk … Če se usmerim še na likovno podobo knji­
ge, je podobno tudi z ilustratorko Jelko Reichman – z njenimi barvitimi 
podobami živali in otrok z zaobljenimi rdečimi lički v pisanih oblačilih 
smo (z)rasli mnogi in prepričana sem, da si podobe Pikija Jakoba, mačka 
Murija, Miškolina in mnogih drugih junakov otroci predstavljajo preko 
njenih stvaritev. Še ena klasika slovenske likovne plati literature, ki tesno 
sodeluje z besedo tudi v Sadju z naše ladje. In tako knjiga že pred branjem 
Sabina Burkeljca
Anja Štefan:  
Sadje z naše ladje.
Ilustrirala Jelka Reichman.
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2016.
482 Sodobnost 2017
Mlada 
Sodobnost
postane klasika slovenske mladinske literature. Tokrat namenoma ne 
 pišem o slikanici (ki ima po krivici manjvrednostne konotacije – tak primer 
je knjižnično nadomestilo), pač pa o knjigi, kajti to je knjiga, in če smo že 
pri kvaliteti, so slikanice (ah, zarečeni kruh) seveda lahko tudi mnogo bolj 
kvalitetne kot “resna” literatura za odrasle; kot da mladinska literatura 
ni resna – je, in to prav nič manj. Mladinska literatura je po krivici zgolj 
otrok odrasle literature in ni obravnavana enako – odgovore na to lahko 
poiščemo v doživljanju in vživljanju odraslih v otroke (v branje priporočam 
knjigo Alenke Rebula, Globine, ki so nas rodile, v kateri nam avtorica odstre 
otroštvo v vsej večplastnosti, pretanjenosti in čutenju). In otrokov svet je 
globok, ranljiv, enakovreden odraslemu, zagotovo.
Med bero Sadja z naše ladje najdemo petnajst pesmi, ki se vse do konca 
knjige izmenjujejo z ilustracijami. Kot razberemo že iz naslova, je rdeča nit 
sadje – to je prisotno tudi v desetih naslovih pesmi, v petih pa sadja v sa­
mem naslovu sicer ni, vendar ostaja jedro (oziroma sadež) pesmi (Prismo­
dek, Čarodej, Škrat, Sosed se jezi na ptičke ter V dvoje). In katero sadje nabira 
pesnica v pesniško košaro? Jagode, limone, jabolka, breskve in marelice, 
slive, kostanj, pomaranče, češnje, hruške, borovnice, fige, orehe, grozdje, 
banane ter lubenico. Sadje torej v pesmih postane predmet hrepenenja/
pričakovanja (Juhuhu, jagode!, Slive), sinonim za slab/kisel dan (Limona), 
raznolikost sveta (Breskve in marelice), željo po preseganju (Ančka bančka 
pomarančka, Čarodej), deljenje med vse (Hruške, Orehi), pravljičnost/čarob­
nost (Škrat), pribežališče (Fige, fige, figice), drugačen pogled (Sosed se jezi 
na ptičke), revščina­bogastvo (Banane), dvojina (V dvoje) …
Kakšno je otroštvo, ki ga upesnjuje pesnica? To je svet hrepenenja, živ­
ljenjske sile, ki jo najdemo v naravi, na primer v nabiranju jagod ali veselju 
po sladkanju s slivovo marmelado tete Gizele. Pesnica ve, da otroštvo ni 
samo sladko, so tudi kisli dnevi, ko je na primer otrok bolan in čaka, da se 
pozdravi, saj bo šele potem spet lahko brezskrbno tekal naokoli. Sadja pa 
nimajo vsi enako radi, eni imajo radi breskve, drugi marelice. Posrečena 
besedna zveza “Tinka­tonka gre ta svet” govori o  drži do sveta – ni je 
namreč stvari, ki bi jo imeli vsi radi. V Ančki bančki pomarančki je prisotna 
otroška želja biti večji in starejši ter prošnja otroka, da bi ga mama slišala 
v njegovem hrepenenju. Otroci ne dosežejo vsega, kar si želijo, včasih so 
veje previsoko, da bi obrali češnje z njih, zato je dobro verjeti, da jim bo 
čarodej (odrasel?) pomagal, kajti otroci so od odraslih odvisni. Druženje, 
izmenjava, igra – za vse otroke – je prisotna v pesmi Hruške. Pesnica je tudi 
pravljičarka, pozna pravljične junake, tudi škrate, ki otrokom nosijo borov­
nice. Otroštvo je igra z drugimi, je igra v naravi – ko figovo drevo postane 
Sodobnost 2017 483
Anja Štefan: Sadje z naše ladje Mlada Sodobnost
skrivališče, plezalni raj, razgledni stolp, zibalnica, skratka odličen kraj za 
brezskrbnost. Kako pa spečemo orehovo potico? Tako, da vsi sodelujemo – 
in ne bomo samo jedli potico, ampak se bomo ob tem še zabavali. Odrasli 
se mnogokrat jezijo, tako tudi sosed v pesmi Sosed se jezi na ptičke, otroci pa 
slišijo le čudovito ptičje petje. V pesmi Banane pesnica opozori na izredno 
perečo stvar. Na drugem koncu sveta ljudem odpeljejo banane, mi pa jih na 
tem koncu uživamo, ne da bi se zavedali, da premnogi “iz dežele banan” 
nimajo hrane za preživetje. “Kdo nemarno bogati?” vzklikne. In še “O, da 
bi se svet popravil / v boljši dom za vse ljudi.” V zadnji pesmi pesnica sko­
zi lubenico izpiše hvalnico dvojini. V pesmih je izražen svetel, pozitiven 
odnos do sveta, opazna pa je tudi etična/moralna nota.
Ritem pesmi, ki spominja na otroške ljudske pesmi in izštevanke, je 
pri Anji Štefan že kar samoumeven, saj je nanjo močno vplivalo ljudsko 
slovstvo. Pogosto je izražen s ponavljanji (npr. “sto in sto in sto banan”) in 
z zamenjanim besednim redom. Tudi rima, ki v poeziji ni nujno prisotna, 
ima v teh pesmih posebno funkcijo – pomaga ritmu in besedišču, da takoj, 
ko pesem preberemo, ostane v bralcu kot sodobna, avtorska klasika.
Lahko se zahvalimo Jelki Reichman in Anji Štefan, da je otroštvo (in tudi 
odraslo otroštvo) tako lepo pobarvano in popisano; svet je mnogo lepši 
zaradi podob in besed njune ustvarjalnosti. In naj še enkrat poudarim – za 
mnoge otroke je svet literature in umetnosti zdravilo, saj besede in podo­
be ustvarjajo lepoto in pomagajo, da premoščamo hude stvari. Z lepoto 
umetnosti celimo dušo, pomagamo ji, da sije, da ponotranji lep odblesk 
sveta, nas prežari ter pomaga vztrajati in bivati. Je resnična in živa kakor 
življenje samo, čisto nič manj. 
484 Sodobnost 2017
Mlada Sodobnost Anja Štefan: Sadje z naše ladje
Primož Suhodolčan je na osnovi analize statistike izposoj v splošnih knjiž­
nicah (2003–2016) v samem vrhu. Pri tem se zastavljata vsaj dve vprašanji, 
in sicer ali število izposoj dejansko pomeni tudi število prebranih knjig 
(ne le njegovih, pač pa tudi knjig drugih priljubljenih avtorjev in avtoric) 
ter na osnovi katerih kriterijev in elementov vrednotenja se knjige sploh 
izposojajo. Odgovor, do katerega pridemo s pomočjo primerjalne analize 
kvantitativnih (izposoje) in kvalitativnih (umetniškost) kriterijev, nas pe­
lje po sledeh samega literarnega sistema, v katerem so avtorji in avtorice 
pri marno razvili strategije za izposojo in ne za branje.
Za sodobni mladinsko­literarni prostor in čas je značilen razmah slika­
ništva, ki predstavlja precej donosno tržno nišo. V skladu s pojmovanjem 
literarno­sistemske teorije so sodobni avtorji zgolj proizvajalci in knjige 
produkti, ustanove so založniški posredniki, repertoar so slikanice in bral ci 
potrošniki. Avtorjev in založnikov večinoma žal ne zanima “branje” knjig 
(čeprav se raziskava iz leta 2014 imenuje Bralna kultura in nakupovanje 
knjig). Generiranje potrošniške miselnosti celotnega  mladinsko­literarne ga 
Milena Mileva Blažić
Primož Suhodolčan: 
Tina in medvedja 
moč. Tina Maze, 
resnična pravljica.
Ilustriral Gorazd Vahen. Ljubljana: DZS, 2016.
Sodobnost 2017 485
Mlada 
Sodobnost
podsistema sega na razna področja, od pisateljskega “davka na ciklostil” 
oziroma na fotokopiranje v šolah (kar pomeni nespoštovanje otrok kot 
edinih pravih bralcev v Sloveniji; bolj smiselno bi bilo, da bi se pisatelji 
zavzeli in obdavčili nebralce ali kič) do vrednotenja slikanice kot polovice 
knjige; dolina šentflorjanska res ponuja preveč zgovornih primerov! 
Značilnost sodobnega časa so tudi “slikanice slavnih”, o katerih pi­
še tudi Sandra Beckett v znanstveni monografiji Crossover Picturebook: 
A Gen re for All Ages (2012). Slikanico definira kot večnaslovniški žanr, ki 
se deli na slikanice brez besed, umetniške slikanice, umetnostne slikanice, 
večgeneracijske slikanice in slikanice slavnih. Tudi v Sloveniji je to postal 
trend; Tomaž Domicelj: Pravljica o pridni voluharici (2011), Basen o lenem 
komarčku, (2010); Jernej Kuntner: Beli krtek Albin (2014); Barbara Lapajne 
Predin: In smo šli (2012); Darja Lovšin: Mačke malega mesta (2007); Adi 
Smolar: Jezikovni kotliček (2011), Zgodba o rolici papirja (2012), Radovedna 
putka (2013), Domišljava žaba (2013), Pujsa in Andrej Migec (2013), Jaz ne 
grem v šolo (2014); Darja Korez Korenčan: Klemen in Klementina (2012) idr. 
Kratka sodobna pravljica Primoža Suhodolčana in ilustratorja Gorazda 
Vahna je izšla v slikaniški knjižni obliki in vsebuje osebni predgovor realne 
(in irealne) naslovne junakinje Tine Maze. Na koncu najdemo kronološki 
seznam nagrad, ki jih je smučarka prejela. Slikanica je izšla v slovenščini 
(5000 izvodov) in skoraj istočasno še v angleščini (Tina and bear power: 
Tina Maze, a real­life fairy tales, 350 izvodov). Pričujoče delo ni prvi takšen 
izdelek avtorja, ki je s podobnimi potrošniškimi prijemi že v preteklosti 
domnevno spodbujal bralno kulturo (Lipko in Košorok/Lipko and Basket­
Billy (2013); Lipko in svetovni prvaki (2015)). V navezavi na takrat aktualno 
 prvenstvo v košarki je bila slikanica s stališča neoliberalizma lep potrošni­
ški uspeh (a poudarek je vendarle na potrošniški).
O precej nekritični recepciji literarnih del povprečne ali nižje kakovosti 
priča tudi zapis na spletni strani SNG Nova Gorica, kjer so letos uprizo­
rili Suhadolčanovo besedilo Živalske novice. Tam naletimo na nenavadno 
slavilno oceno brez navedbe vira informacij in kriterijev ter elementov 
vrednotenja: “Primož Suhodolčan, zelo priljubljen sodoben otroški in 
mladinski pisatelj, ki je za svoja dela prejel vrsto nagrad, med njimi večkrat 
zapored tudi priznanje Moja najljubša knjiga (za deli Košarkar naj bo! in 
Pozor, pravljice!), je med bralci znan predvsem po svojem razigranem hu­
morju in akcijski komiki, ki jo uporablja za pripovedovanje svojih zgodb.”
Avtor je tudi k projektu “Tina Maze”, pristopil potrošniško in pro­
izvedel izdelek (slikanico), ki se najbolje trži po zunajliterarnih kriterijih. 
Domnevni uspeh, ki je posledica tržnih prijemov brez kakovostne vsebine, 
486 Sodobnost 2017
Mlada Sodobnost Primož Suhodolčan: Tina in medvedja moč
je marketinški in slavi formo brez ustrezne literarne dopolnitve. Nedvom­
no so prizadevanja vrhunskih športnikov in športnic, tudi Tine Maze, 
spoštovanja vredna. Zato se postavi vprašanje, mar si ne bi nadpovprečna 
oseba in osebnost zaslužila monumentalizacijo in semantizacijo na najvišji 
ravni, na ravni vrhunskega literarnega dela, ne pa zgolj povprečne literarne 
skice. Tina in medvedja moč je populističen tržni prijem, primarno usmerjen 
v število prodanih izvodov in ne v samo branje. Odrasli in mladi bralci, s 
katerimi smo pravljico obravnavali, so ravno zaradi naslovne junakinje in 
njenega uvodnega nagovora (“Dragi moji”) utemeljeno imeli višja priča­
kovanja do literarnega besedila.
Žanrsko gledano je Tina in medvedja moč nekakšen slikaniški Bil dungs­
roman, v katerem poskuša avtor kombinirati domnevno pravljični slog 
(“Za devetimi gorami, sedmimi vodami …)” s subverzivnimi elementi (“... 
in pri drugem ovinku levo je kraj, ki mu rečejo Črna.”) ter tako izzvati 
obraten horizont pričakovanja bralca. Besedilo poskuša biti duhovito in 
iz kratke sodobne pravljice ustvarja večžanrsko pravljico, a to počne ne­
uspešno, saj domislice niso slogovno utemeljene v kontekstu, ampak so 
larpurlartistične.
Literarno besedilo vsebuje nepotrebne zastranitve, ki oddaljujejo od 
osrednjega dogajanja – razvoja od otroka/deklice do zmagovalke. Po nepo­
trebnem je dodana tudi nova literarna oseba, arhetip (čarobnega) pomoč­
nika v obliki poosebljenega medveda (ilustriranega kot realnega medveda). 
Lik medveda postane Tinin zaveznik, pri čemer je dekličina motivacija za 
takšno (pasivno) sodelovanje linearna: “(V)si me hodijo gledat, nihče pa 
se noče pogovarjati z mano.” Tina ima kot junakinja atribute sociocen­
trizma, poguma, poštenosti, zaradi empatije pa si zasluži še “medvedjo 
moč”. Je deskriptivna izbranka, ki jo je avtor utemeljil le na ravni opisov, 
ne pa v dejanjih. Tina naslednji dan poskuša smučati, pogoj za zmago pa 
je, da posluša patriarhalne nasvete medveda. Domnevni treningi s po­
močjo poosebljenih živalih so prikazani postmoderno – hedonistično in 
linearno. Avtor kljub vsem možnostim, ki jih ponuja književna vrsta kratke 
sodobne pravljice, piše enodimenzionalno. Zdi se, da bi se bilo za literarno 
skladnejši rezultat v sodobnem času namesto po enodimenzionalnem mo­
delu ljudske pravljice ustrezneje zgledovati po modelu Vladimirja Proppa 
(Morfologija pravljice) in Josepha Campbella (Junak s tisočerimi obrazi). 
Medvedja intervencija junakinji odvzame atribute junaštva in pogum­
nega soočanja s težko preizkušnjo (Propp); poleg tega Tina ni subjekti­
vizirana, ampak reificirana. Avtor jo definira na osnovi “Velikega Dru­
gega” (Slavoj Žižek: Veliki Drugi ali vzdrževanje videza v javnem prostoru), 
Sodobnost 2017 487
Primož Suhodolčan: Tina in medvedja moč Mlada Sodobnost
 upodobljenega v liku medvedjega alter ega, ki je dejansko osrednji literarni 
lik. Tina bi morala biti junakinja iskalka (skladno s Proppovo teorijo), žal 
pa je v besedilu predstavljena kot junakinja žrtev, ki za uspeh potrebuje 
zunanjo intervencijo. Je subjekt, ki ne ve, za razliko od poosebljenega lika 
medveda kot tistega, ki ve. Junakinja je tako reificirana v objekt ali mario­
neto, s katero upravljata pravljična pomočnika medved in lisica (v stereo­
tipni vlogi antagonistke). Če še enkrat pogledamo skozi prizmo Žižkove 
teorije, vidimo, da je v pravljici prišlo do “samogibanja pojma” – medvedja 
(po)moč je primer, kako se osnovni pomen, medvedja moč, sprevrže v svo­
je nasprotje, v Tinino nemoč, da dostojanstveno, pošteno in samostoj no 
zmaga. Paradoks je tudi v tem, da simbolna funkcija zastopa Drugega 
(medveda) kot varuha videza. Domnevno šaljive domislice v besedilu naj 
bi imele pozitivno stabilizacijsko funkcijo, vendar nato vstopi še Tretji – 
lisica. V obeh omenjenih likih gre za psihoanalitično zastranitev, ki je s 
stališča vsebine nepotrebna. 
Naslovna junakinja je tako oropana sublimne geste, zato se avtor zateka 
v estetizacijo: poosebljeni medved da Tini čarobno moč, poosebljena lisica 
hitrost, oboje pa je linearno, enodimenzionalno in neutemeljeno. Učenec 
tretjega razreda osnovne šole, v kateri so za domače branje morali kupiti 
in prebrati slikanico Tina in medvedja moč, je na vprašanje, kakšna se mu 
zdi slikanica, ki so jo morali prebrati iz užitka, odgovoril: “Polresna.” 
Ne da bi se sklicevala na otrokove besede kot v Andersenovi pravljici 
Cesarjeva nova oblačila, pa vendar, kdo pravi, da otrok ne more intuitivno 
začutiti literarnega manka in tržnega presežka nekega besedila? 
488 Sodobnost 2017
Mlada Sodobnost Primož Suhodolčan: Tina in medvedja moč
Človek, ki je gledal svet. Režija Žiga Divjak. Slovensko mladinsko gleda-
lišče, marec 2017. 
Predstava je omnibus, je kolaž, je nabor različnih in na videz nepovezanih 
tem, ki jim je skupna predvsem zavest o  krhkosti sveta in približevan­
je njegovega konca; igralci so pod vodstvom režiserja in dramaturginje 
Katarine Morano, sicer filmske režiserke, sami spisali prizore, ki so kar 
najbolj osebni, notranji, ki naj izrišejo konture nekega časa, današnjega 
ali pa bližnje preteklega, polpreteklega; in drugič spet takšne, ki so s temi 
v opoziciji, torej kar najbolj izmaknjeni in distancirani, globalni in takšni, 
ki se nas ne dotikajo in s katerimi nimamo nič, razen seveda v kolikor 
verjamemo v povezanost vsega z vsem in s trditvijo, da zamah metuljevih 
kril povzroči katastrofalen veter na drugem koncu sveta.
Začne se s prihodom igralske skupine na oder, kjer nam na hitro, vsak 
s svojim diaprojektorjem, prikažejo ključne prizore iz lastnih življenj, drug 
čez drugega, in potem je skoraj ponovitev, vendar v  počasnem posnet­
ku, ko svoj nabor nekaj igralcev tudi razloži: Ivo Godnič, recimo, kako 
so imeli edini v bloku teve in kako so sosedje že dneve prej rezervirali 
mesto v dnevni sobi, vse bolj pa tudi izven nje, torej v ostalih prostorih in 
na stopnišču, da bi si ogledali paradigmatski preskok, ki ga je konec šest­
desetih pomenila neverjetna hoja človeka po Mesecu. Godnič je potem 
Sodobnost 2017 489
Matej Bogataj
Včeraj in jutri
Gledališki 
dnevnik
osišče prizora upokojenca, ki se v samoti stanovanja krega z vsemi, ki bi 
mu lahko poočitali nekomunikativnost in eskapizem; on je vendar polno 
zaseden s svojo upokojenostjo in se mu fučka za svet, brani lastni  prostor 
in se umika vsaki javni sferi; prizor, ki kaže prevladujočo atomizacijo 
družbe in razpad družbenosti, v kateri je ob dostopnosti sveta, ki prihaja 
na dom medijsko, heroična že zapustitev udobja domačega naslanjača. 
Ali Anja Novak, ki v vse hitrejšem in vse manj kontroliranem tempu izpo­
veduje, kaj vse je njena “portretiranka” že storila, da bi dobila zaposlitev, 
da bi ugajala pritiskom okolice, najprej seveda staršem, da bi jo imeli za 
pridno: preigrala je res vse družbene vloge od tabornikov do skavtov, od 
prostovoljnega dela do vseh mogočih izobraževanj, da je zdaj že skoraj 
histerična in se celo nam, ki nimamo kakšnih izkušenj s trgovino z belim 
blagom, se reče kadrovskim mešetarjenjem in izbiranjem, zaradi histerič­
nosti zdi nezaposljiva. Gregor Prah z enako vnemo razlaga, kaj moramo 
strpati v nahrbtnik preživetja; nahrbtnik, ki nam bo pomagal prve dni in 
tedne, ko bomo morali zapustiti varnost civilizacije, zaradi kataklizme, si 
mislimo, in potem v maniri vojnih inštruktorjev in inštruktorjev preživetja 
z njim predelamo osnove, od oblačenja do kresila, od svetilke do noža. 
Ob kar najbolj osebnih in včasih tudi malo travmatičnih preteklih in 
osebnih zgodbah pa imamo raznovrsten kolaž mednarodnih, globalnih in 
globalističnih tem: izpoved družine Kitajcev, kjer starša skoraj suženjsko 
garata v  tekstilni fabriki in stanujeta v  kolektivnem domu, brez intim­
nosti, da bi lahko enkrat na leto obiskala družino, torej svoja otroka, ki ju 
vzgaja stara mati. Do njih potujeta po natrpanih progah pet dni, potem pa 
se nimajo o čem pogovarjati, razen da starša opominjata, kako in kaj vse 
žrtvujeta za šolanje otrok, in pretita, da naj otroci študirajo, da ne bodo kot 
onadva. Ali pa imamo izpoved o (ameriških?) kmetih, ki so po generacije 
dolgih letih pridelave bombaža s  tveganim preskokom na Monsantova 
semena in z izgubo pridelka zaradi vse bolj negotovih klimatskih razmer 
pripeljali svoje farme v bankrot in množično delajo samomore s pesticidi; 
sledimo logiki pohlepa, ki pripelje kmetovanje do takšnega tveganja, da 
ljudje ostajajo brez vsega, zaradi obljub tistih, ki služijo na njihovih žuljih.
Katarina Stegnar nas sooči z grozo ob neuspehu štiridesetletne huma­
nistične doktorice, ki je brez otrok tudi zato, ker že vrsto let čaka na ob­
ljubljeno stalno zaposlitev. Katarina Stegnar zastavi glas za generacijo, 
ki so ji zakoni o uspešnem varčevanju in posledično manjši proračunski 
porabi ob zmanjševanju zaposlovanja v javnem sektorju ob grožnjah s kri­
zo iz ust tistih, ki so si krizo izmislili za obubožanje prejšnjega srednjega 
sloja, vzeli prihodnost. Predvsem iskalcem prve zaposlitve; z izgubo  stalnih 
490 Sodobnost 2017
Matej Bogataj Včeraj in jutri
delovnih mest so cele generacije izpostavili negotovosti in finančnim 
pritiskom; človek brez redne zaposlitve je brez vrednosti, kolikor to lahko 
merimo po njegovi kreditni sposobnosti. Brez kredita je seveda obsojen na 
životarjenje brez prihodnosti, obsojen na finančno prekladanje fičnikov iz 
dneva v dan, neambiciozno, brez preboja, v samo napol domovih, najetih 
ali pri starših, brez obljubljenega ali vsaj zamišljenega lepšega jutri.
V uprizoritvi in torej tudi kot avtorja besedil nastopita še Sara Dirnbek 
in Matija Vastl, učinkovita predvsem v “kitajskem” prizoru. 
Temeljni postopek uprizoritve Človek, ki je gledal svet je dokumenta­
rizem; na eni strani osebne, čeprav včasih ponarejene zgodovine, vendar 
preverljive in skoraj tipične za ta prostor in ta zdaj, na drugi pa mozaik 
globalnih podob, ki jih lahko srečamo v filmskih dokumentarcih, kadar si 
ti upajo biti kritični in polemični. Nasploh se predstave drži nekaj film­
skega; najprej čim bolj prepričljiva in mestoma minimalistična igra, ki tudi 
posneta ne bi delovala preveč ekspresivno, pa uvodna menjava diasov, ki 
je potem nadgrajena s hitro montažo prizorov, ki sledi filmski naraciji. S 
tem seveda umanjka spektakelskost, kolikor je je, recimo v enem zadnjih 
prizorov, ko astronavt v skafandru gleda na modro Zemljo, pa je skoraj 
nepotrebna ponovitev tistega prej. Kot je nekako tipično, da poskuša pred­
stava zakoličiti kaotično stanje sveta s posameznimi zgodbami, iz katerih 
naj si celoto ustvari gledalec, kar je ponazorjeno tudi v gledališkem listu: 
namesto velikih razlag in besed so tiste uganke, pri katerih mora bralec 
ustvariti podobo z vlečenjem potez od številke do številke. 
Tudi globalni prizori so močni in skrbno premišljeni, recimo sirska epi­
zoda; študent si misli, da je njegovo objavljanje na Facebooku prispevek k 
zrušenju Asada, da je z njim potem, ko začnejo na demonstracijah padati 
žrtve med civili, že dovolj sprovociral Zahod in mogočnike, da ga bodo 
umaknili. Če na začetku štejemo žrtve, torej demonstrante, po parih in 
po pol ducata, se po intervenciji Zahoda te merijo v polmilijonskih šte­
vilkah, pa o tistih razseljenih in za vedno zaznamovanih zaradi krvi sploh 
ne razmišljamo.
Žiga Divjak prizore z devastirane Zemlje režira z nekakšno samoumev­
no hladnostjo. Pusti, da spregovarjajo sami od sebe, da se v dialogu med 
preteklim in sedanjim izrišejo razlike, ki jih prinese čas in se kažejo kot 
opustitev utopij (izkrcanje na Luni je obetalo, medtem smo nasmetili še 
vesolje in s programi za preselitev na Mars se ukvarjajo samo tisti, ki mol­
zejo najbogatejše); ekološka katastrofa ob socialni, ki jo prinašajo sterilna 
gensko spremenjena semena in agroindustrijski artikli, ki uničujejo rod­
nost zemlje in starih kultur; govori o intervencionizmu, najbolj zadolženi 
Sodobnost 2017 491
Včeraj in jutri Matej Bogataj
državi na svetu se zdijo vojne in spopadi in podpiranje ene milice proti 
drugim dober trik, da preusmerja pozornost navzven, stran od dejanske 
bede stvari, vojne pa puščajo za sabo slej ko prej samo opustošenje in 
poskrbijo, da tleči ognji sovraštva ne ugasnejo. Predstava o stanju sveta 
spregovori z dobro preračunano intimnostjo in včasih tudi s prostodušno 
naivnostjo, bolj kot spektakel jo zanima izpoved, vendar uspe ustvariti 
kar nekaj vizualno učinkovitih prizorov, recimo tistega z drevesom, ki ga 
oprašujejo ljudje v  skafandrih; scenografijo podpisuje Tina Mohorovič, 
kostumografijo Tina Pavlović. Predstavi uspe združiti dokumentarnost in 
znižano dramatičnost, torej skoraj epskost, z angažmajem, ki ni direkten; 
skrit je v izboru sličic in krhkih prizorov, ki sestavljajo celoto tistega, kar 
naj bi človek videl. In mogoče s pomočjo predstave končno tudi ugledal, 
kje je njegovo mesto in kaj njegova naloga. 
Gerhart Hauptman: Rose Bernd. Režija Mateja Koležnik. SLG Celje, 
gostovanje v Cankarjevem domu v Ljubljani, april 2017.
Rose Bernd, ki smo jo dobili v znižanem in pogovornem prevodu Mojce 
Kranjc, ki ga je celjska uprizoritev vseeno malo zvišala in na vaškost opo­
zorila na drugačen, bolj spektakelski način, je zgodba o dekletu, ki umori 
svojega dojenčka. Z resničnim in razvpitim primerom se je Hauptman 
v začetku 20. stoletja srečal kot član porote, ki je sodila detomorilki, in 
dekle je bilo oproščeno, preberemo v gledališkem listu, s tem pa je  problem 
prenesen na drugo raven: v  raziskavo, kaj je (nedolžno) dekle pognalo 
v skrajno dejanje. 
Vse, odgovarja drama, ki se seveda naslanja na naturalistično doktrino, 
v kateri imajo determinante ključno vlogo pri ravnanju posameznika, in 
ena od njih, dednost, je v Rosi Bernd zastopana v obliki brata, ki je v razvoju 
zaostal in v ključnih trenutkih drame nastopa s svojimi tiki in ponavljanji 
(David Čeh).
Drugi, še močnejši faktor je okolje. Rosin ljubimec je župan, ki mu je 
umrl sin enake starosti, kot izvemo, eden tistih, ki se je mimo njene volje 
polaščajo, pa nekakšen delovodja Streckmann, glede na ravnanje vaške 
srenje samo izpostavljen, potencirano opravljiv in manipulantski, pripada 
skrajnemu robu družbe, vendar je kljub značaju njen del in gonilo, nekaj, 
kar vsi vejo, da ni čisto res, samo verjamejo, ker opravljanega do konca 
prizadene; s svojimi dejanji je za mlado Rose tudi do konca poguben. In 
 potem je široka paleta opravljivk, ki se sprenevedajo, da se samo šalijo, 
492 Sodobnost 2017
Matej Bogataj Včeraj in jutri
vendar s  svojimi besedami in poskusi ukalupljenja predstavljajo svarilo 
vsakršnim odstopanjem, tudi tistim Rose in njenih; oče Bernd, vaški zaup­
nik in varuh misijonskega sklada takšnih svaril sploh ne potrebuje, on sam 
je v pravila zazrt bogaboječnež in verski gorečnež, ki mu Bog in stoletja 
stari zapisi dajejo jasne smernice, kako in kaj početi v življenju. In kot sam, 
bi morali tudi vsi ostali, in paralizirana gospa Flamm vmes omeni, da bi 
bilo bolje, če bi stari Bernd sprejemal ljudi z vsemi njihovimi napakami, kot 
da poskuša iz njih narediti angele. V takšnem okolju je Rose kot v primežu, 
kot med dvema mlinskima kamnoma, ki jo počasi drobita in krhata.
Režija Mateje Koležnik je aktualizirana in časom primerno zaostrena. 
Dogajanje je postavljeno na podobno stisnjeno in odrezano prizorišče kot 
recimo kranjska uprizoritev Bernhardove igre Pred upokojitvijo, sceno­
grafija je delo Marka Japlja, ki celotno dogajanje postavlja v  utesnjeno 
“škatlo” na odru, ki omogoča nadrealne osvetlitve in presvetlitve. Ob tem 
gre za izsek, po diagonali izrezan trikotnik prostora z vhodom in izhodom, 
okoli katerih se drenja potem opravljiva vaška množica, vendar je zdaj iz 
kmečkega vse skupaj postavljeno v delavsko okolje, zato je vaški vodnjak, ki 
je originalno osišče dogajanja, kar prostor okoli umivalnika in vodovodne 
pipe v nekakšni kadilnici oziroma prostoru za malicanje in obrekovanje 
ob proizvodni hali ali delavnici. Ob osrednji drami Rose, ki si prizadeva za 
razumevanje, ki ga pri pobožnjakarskemu očetu ali pri ljubimcu Flammu, 
razpetem med željo in ženino boleznijo, še manj pri posiljevalcu Streck­
mannu ne dobi, dobijo poseben pomen skupinski prizori; koreografinja je 
Magdalena Reiter. Kot že v Prijateljih Kobo Abeja, ki so jih v režiji Mateje 
Koležnik uprizorili v ljubljanski Drami, kjer vsiljivci pritiskajo na nič hude­
ga hotečega posameznika v koreografiranih prizorih v skupinah nagnjenih 
in zmaknjenih teles, kot iz več posameznih sestavljeno kolektivno telo, 
tudi v Rosi Bernd v sprevrženem ritualu množica naplavlja posameznike 
na začetku prizorov; množica, spodbujena z nabožnimi pesmimi ali ljud­
skimi poplesavanji in tolčenjem po stopalih, odlaga na prizorišče pasivne 
žrtve svojega skupinskega izločevanja. S tem uprizoritev še zaostri pritisk 
opravljive skupnosti; ne samo prizori, v katerih posamezniki pogledujejo 
proti akterjem, še bolj se njihov pritisk in poskus, da bi posameznika pri­
ličili svojim vrednotam, stopnjujeta pri njihovih orkestriranih prihodih, 
vse pa se dogaja ob lučnih spremembah, ki so čiste, odrezane, hladne, kar 
poudarja njihovo neobčutljivost in pritiske. 
Učinek, ki ga s tem uprizoritev doseže, je dvojen; na eni strani vidimo 
predstavnike srenje, spremenjene v množico z enotno voljo v njihovi me­
haničnosti. Ponavljanje folklornih in nabožnih koreografij in  popevanj – 
Sodobnost 2017 493
Včeraj in jutri Matej Bogataj
glasbeni opremljevalec je Simon Dvoršak – je seveda skozi daljša obdobja 
preživel in torej učinkovit model uniformnosti množice; v tej ponovitvi 
folklornih gest in obredja je morda nakazano tudi sklicevanje na pre­
teklost, torej gre za izpostavljenost konservatizma. Množica je v svojih 
nastopih kar najbolj mehanična, tudi njeni predstavniki so groteskni, 
tako z masko, kjer se vsi malo približujejo zombijevstvu in mehaničnosti, 
togosti, pa z drobnimi tiki, ki razkrivajo, da jim ni samo do heca in da se 
pod njihovo fasado skriva marsikaj in je to uspešno potlačeno. Pomočnica 
gospe Flamm, kakor jo zastavi Tanja Potočnik, je nadaljevanje tiste grozlji­
ve in skoraj avtomatizirane hišne iz mariborske uprizoritve Johna Gabriela 
Borkmana, nema, zlovoljna in malo tudi uporna kreatura, ki ukaze izpol­
njuje z nenehnimi komentarji, kako odveč ji je vse skupaj. Na drugi strani 
režija poveže rituale, ki obnavljajo in ohranjajo skupnost, s  težnjami te 
iste skupnosti, da bi si izstopajočega posameznika podredila in ga discipli­
nirala, ukalupila. Kar pri Prijateljih deluje na ravni duhovito sprevrženih 
pregovorov, ki ravno s svojo vsesplošnostjo in univerzalnostjo prikrojijo 
nekoga, ki ostalih noče in ne potrebuje, kar tam deluje kot tisto naloženo 
v jeziku, je zdaj izrazito folklorno, koreografirano, ubrano na ljudske pesmi 
in plese s Koroškega (vsaj meni se zdijo od tam, pa nisem najbolj ustrezen 
za prepoznavanje).
V tako zastavljenem klavstrofobičnem odnosu se potem dogodi drama 
Rose Bernd; zaletavi in vidno vznemirjeni Flamm, kakor ga zastavi Andrej 
Murenc, tip modernega župana v kavbojkah in semiš škornjih, deluje izra­
zito pragmatično, vendar ne brez ostankov sentimenta. Streckmann Igorja 
Žužka je vaški frajer in malo tudi provokator, on je tisti brezsramni rob 
družbe, ki ga tolerirajo, čeprav je lažnivec in malo tudi surov, on je motor 
opravljivcev in njihova udarna pest (ali kaj pesti podobnega, kadar gre 
za nepisane pravice skupnosti do žensk kot podrejenih in na voljo vsem, 
v nasprotju z njihovo siceršnjo zapovedano monogamnostjo in z zakonom 
regulirano spolnostjo). Ata Bernd, na premieri sem v vlogi gledal Bojana 
Umeka, zdaj je vskočil Brane Završan, je starosvetna figura, tudi on, kot 
ostali, že kostumografsko in z  lasuljo nekako okoren in tog, prispevek 
Alana Hranitelja, v odtenkih, ki kot da nam ob pridušeni in minimalistični 
igri sugerirajo, da se mora posameznik umakniti in biti čim bolj neopazen, 
da bi bil vreden skupnosti in tistega, ki bdi nad njo – Boga. Če je bil v Ber­
nhardovi igri Pred upokojitvijo glavni moški lik tog in perverzen, je zdaj 
sprevrženost ata Bernda ravno njegovo sklicevanje na tisto nad njim in nad 
vsemi; preveč zares vzame zapovedi in prepovedi, pozabi pa na ljubezen. 
494 Sodobnost 2017
Matej Bogataj Včeraj in jutri
Aljoša Koltak kot zaročenec August je dopuščajoča, pa vendar tudi 
malo štorasta figura, sicer v sklepnih delih tudi razumevajoč, vendar kot 
da poudarjeno nemožat, neprivlačen za mlado dekle, ki se je erotično 
izobraževalo pri Flammu kot iniciatorju očitno že katere pred njo. Tudi 
Flammova žena, paralizirana, kot jo z mučnimi odhodi, pri katerih vleče 
noge za seboj in z nekoliko proti falzetu dvignjenim glasom odigra Pia 
Zemljič, je prijateljska in zaupna samo, dokler si obeta, da bo po sinovi 
prezgodnji smrti posvojila Rosinega otroka.
 Med vsemi temi pa pretežno pasivna in že v drži in dikciji nekako ne­
močna Rose Bernd Liza Marija Grašič. Z drobnim glaskom, ki ne zahteva 
nič, napreduje od začetne zaljubljenosti in zavesti, da bo zveze s Flammom 
s poroko moralo biti konec in zato poroko odlaga, potem pa s postopnim 
prikrivanjem nosečnosti napreduje proti norosti, ki je enako zablokirana, 
to ni eksces, kolikor je, je usmerjen nase – in na otroka. S pokrčenimi 
rameni in izpostavljena vsem, od žlehtnih sovaščanov do sodišča, ujeta 
v past, ki ji jo nastavljajo s specifičnim in zadrtim razumevanjem časti, je 
dobro zadela žensko, ki se je znašla pred nerazrešljivo dilemo med čustvi 
in dolžnostjo, med častjo in samostojnostjo. Pri čemer edino uteho dobi 
pri zaročencu Augustu.
Rose Bernd je predstava, ki govori o svetu izpred dobrega stoletja. Žal 
pa z  vse pogostejšimi intervencijami množic in njihovih izpostavljenih 
govorcev, ki zelo natančno vejo, kaj je prav in kaj ne, malo tudi predstava 
jutrišnjega dne. Vsaj regresivnost našega časa v nekaterih segmentih druž­
benega ji daje precejšnjo aktualnost. Toliko slabše za čase.
Rok Vilčnik, rokgre: Ljudski demokratični cirkus Sakešvili. Režija Luka 
Martin Škof. SNG Drama Ljubljana, Mala drama, marec 2017.
Sakešvili iz z  lansko Grumovo nagrado nagrajenega besedila je prazni 
in drseči označevalec, je vse in nič, Prvi in Zadnji, najnižji in vsevišnje, 
je ime vseh akterjev in seveda tudi nacionalna pripadnost in državnost, 
pa veliki vodja in sploh vse. Seveda je to strašna parodija, morda celo na 
totalitarizem, saj se pripadniki cirkusa pogosto sprašujejo, ali je mogoče, 
da jih publika prihaja gledat po lastni in svobodni volji in se jim zdi vse 
skupaj nemogoče. Niso vajeni. Ga pa ves čas lomijo in se spominjajo časov, 
ko so šli na prevzgojo in nam je hitro jasno, da je Sakešvili nekako v so­
rodu z Džugašvilijem, strašnim gruzijskim in sovjetskim vodjem, in da se 
v današnjem času norčuje iz totalitarizma, ki se je v teh šestdesetih letih do 
Sodobnost 2017 495
Včeraj in jutri Matej Bogataj
te mere preobrazil, da z njim nimamo kaj početi in se kakršni koli aktuali­
zaciji besedilo niti ne poskuša približati. Totalitarizem je sicer predmet 
posmeha besedila v ludistični maniri in res na koncu ugotovimo, kdo je 
Veliki vodja in gonilo vsega skupaj, namreč Režiser, ki se nam s klovnov­
skim nosom razkrije na koncu, še bolj nor kot vsi ostali, vendar je vse to 
smešenje tudi malo brcanje v mrtvega konja. Morda je največja vrednost 
predstave, da nam ponudi model dramatike, ki je imela svoje zlato obdobje 
v sedemdesetih, ko se norčuje iz enega znamenitih totalitarnih sistemov iz 
tridesetih. Ob tem, pa morda drugič, bi morali seveda še enkrat premisliti 
pridobitve ludizma in trditve vseh tistih, ki v njem vidijo neproblematično 
in neideološko poigravanje z obstoječim materialom: se vprašamo, ali je 
bilo v času nastanka domačega dramskega ludizma mogoče kakršno koli 
neideološko početje in ali ni smešenje vseh visokoletečih fraz in izraba 
obstoječih govoric že tudi stališče do relevantnosti in sporočilnosti teh 
govorov. Če bi bil ludizem res do te mere neproblematičen, če ne bi v svoji 
znotrajliterarni varianti problematiziral vsaj žanrskosti in privzemanja 
obstoječih govornih leg, si že takrat ne bi zaslužil kaj več kot obsodbo na 
zgolj zabavo in zabavišča. Če prevedemo; njegovo mesto bi moralo biti in 
ostati na estradi. 
Ustvarjalna ekipa z režiserjem Luko Martinom Škofom je zastavila res­
no, torej kar najbolj burkaško in cirkusantsko. Oblekla akterje v stilizirane 
kombinezone in jih opremila z rdečimi noski, kostumografinja je Urška 
Recer, in uprizoritvi priskrbela konstruktivističen, na abstraktno cirkuško 
prerivališče spominjajoč prostor, ki je predvsem prepričljiv v sugeriranju, 
da je izpeljan iz scenografij historičnih avantgard, kar je prispevek Mihe 
Horvata oziroma sonde4. Vse do prihoda vrhovnega Sakešvilija, norega 
Režiserja, ki ga odigra seveda kar režiser sam, se potem štirje Sakešviliji 
z različnimi postopki in v mešanih tehnikah trudijo, da bi mi razumeli smi­
sel njihovega početja, ki izhaja iz besedila; Boris Mihalj kot cirkuški silak in 
Klemen Slakonja z mobilnostjo in neugnano in včasih tudi slabše artikuli­
rano neizmerno noro energijo, s katero divja po odru in okolici, Gregor 
Baković in Maša Derganc z bolj izbrušenima vlogama, ki s spremenjenimi 
glasovnimi legami, s  pretirano masko in širokim naborom komedijskih 
trikov poskušajo oživiti sakešvilijevstvo. Uspejo pa bolj napol, predvsem je 
presenetljivo, kako hitro izčrpa besedilo svoj potencial in kako nedvomno 
heroičnim gledališkim in komedijskim poskusom, čeprav prignanim do 
roba, ne uspe nasmejati, če je že satirična konica malo abstraktno nena­
brušena in postarana. 
 
496 Sodobnost 2017
Matej Bogataj Včeraj in jutri
Psi brezčasja, film Mateja Nahtigala.
Lignit film in MC Velenje, s podporo Viba Filma in RTV SLO.
Slovenija.
Film Psi brezčasja po vsebinski, vizualni in zvočno­glasbeni plati sodi 
v zvrst, ki v slovenski filmski produkciji ni najbolj pogost pojav: klasična 
kriminalka oziroma žanrsko natančneje film noir (neo­noir, v kolikor filma 
noir ne razumemo stilsko, ampak zgolj historično kot oznako hollywood­
ske kriminalne drame štiridesetih in petdesetih let prejšnjega stoletja). 
Matrica filma noir je v osnovi enostavna: V mesto, ki ga prepredata greh in 
korupcija, se vrne ‘samotni jezdec’, ki poskuša razvozlati skrivnostni umor. 
Pri tem se spusti v svet kriminala in podzemlja, ki ga naseljujejo jezni, 
cinični in premočrtni posamezniki in posameznice. Ozračje je zatohlo, 
temno in potopljeno v cigaretni dim. Dogajanja na dnevni svetlobi, če že, 
je le za ščepec. Edina barva, ki preči to gosto tkano sivino, je femme fatale 
(ali več njih), po navadi z izstopajočo rdečo obleko ali cigareto v dolgem 
ustniku. Jezik je, kot se za milje spodobi, omejen le na osnovno izrazje, 
z zelo konciznim pomenom. A je kljub vsej enostavnosti speljan skozi šte­
vilne metaforične zanke, izgovorjene hkrati s cigaretnimi izpuhi. Glasba, 
ki v ozadju vse to kot lepek povezuje v enotno, precej antiutopično atmo­
sfero, je ostra in surova na eni ter melanholična na drugi strani. Tako kot 
tudi protagonistke in protagonisti.
Sodobnost 2017 497
Goran Potočnik Černe
Purgatorij smo mi
Filmski 
dnevnik
Zakaj žanri v  slovenski (pop)kulturi niso del mainstreama, tako kot 
v večjih kulturnih okoljih, je vprašanje zase. Odgovor se je podalo že več­
krat (predvsem znotraj literarnega polja), saj se zdi, da se vprašanje z vsako 
novo generacijo tako ustvarjalcev kot odjemalcev kulturnega popcorna 
pojavi vedno znova. Ali težave neživosti žanrov tičijo v slovenski kulturni 
tradiciji, ki je bolj naklonjena nezvrstnim umetniškim pristopom (da ne 
rečemo visoki umetnosti), ali v  velikosti trga, od katerega je preživetje 
žanrskih oblik kulturne ponudbe vendarle bistveno odvisno, ali je na delu 
kulturna politika, ki v žanrih ne vidi dovoljšnega umetniškega potenciala, 
da bi jim preko institucije strokovnih komisij podelila skromne, a razme­
roma redne finančne dotacije. Preživetje oziroma vznikanje žanrskih po­
skusov sem in tja je tako bolj stvar naključja, entuziazma in iznajdljivosti 
 posameznikov kot pa sistemskega pristopa k problemu. Pa naj gre za 
literaturo, strip ali film. Zato so žanrski križanci, halflings, v slovenskem 
prostoru pogost pojav. A njihovo težavo vidimo preprosto v tem, da niso ne 
tič ne miš. V zasnovi želijo biti žanr, v izvedbi pa se temu okviru s takšnimi 
ali drugačnimi stilskimi, vsebinskimi in oblikovnimi posegi izvijajo. Tako 
žejni sredi vode obtičijo tako tisti odjemalci, ki prisegajo na jasna pravila 
žanrov (ali jasna, dopustna kršenja žanrskih pravil), kot tudi tisti, ki po­
segajo le po, naj spet rečemo, ‘visoki umetnosti’. (Pogosto so to kar ene in 
iste osebe, kar situacijo samo še dodatno protislovno zaplete.) A ta zapis 
ni namenjen pro et contra razpravi o  pomembnosti žanrske prisotnosti 
v slovenskem kulturnem prostoru. Je pa to stanje duha treba omeniti, saj 
je, če že ne drugače, vsaj s produkcijskega in managerskega vidika vplivalo 
na zagon in izvedbo (pa tudi distribucijo) projekta Psi brezčasja.
Psi brezčasja je izdelek popolnih filmskih začetnikov (če odštejemo 
izkušnje s snemanjem videospotov in Nahtigalov študij fotografije v Sara­
jevu), autsajderjev, kot si rečejo sami. Je večkratni prvenec. Nastal je po 
romanu, ki je literarni prvenec, je režijski in (so)scenaristični prvenec, 
produkcijski prvenec Lignit filma in prvi slovenski kinematografski film 
noir. Speljan je bil mimo vseh institucionalnih filmskih okvirov, kar v pre­
vodu pomeni brez javnih sredstev. A kljub vsemu je ekipi uspelo pod streho 
zbrati kar nekaj znanih igralskih obrazov, kot so, recimo, Primož Vrhovec, 
Radko Polič Rac, Niko Goršič in Borut Veselko. Ki so na svoj igralski do­
prinos pristali predvsem na osnovi prebranega scenarija. Film je prejel 
nagrado Društva slovenskih filmskih kritikov in publicistov FIPRESCI na 
Festivalu slovenskega filma v Portorožu (žirija pa je pogledala stran). In 
bil prikazan na festivalu Dnevi evropskega filma v Pragi in na Kanadskem 
mednarodnem filmskem festivalu. Toliko o bolj ali manj zunanjih okolišči­
nah nastanka filma Psi brezčasja.
498 Sodobnost 2017
Goran Potočnik Černe Purgatorij smo mi
Psi brezčasja imajo daljšo brado, kot se zdi na prvi pogled. Leta 2011 je pri 
Založbi Modrijan izšel istoimenski romaneskni prvenec Zorana Benčiča. 
Kritiško je bil ta literarni temačni krimič zelo dobro sprejet, bralstvo pa 
ga je preprosto posvojilo (malo manj žirije literarnih nagrad). Dvajset let 
pred tem je v Velenju svoj prvi koncert odigrala ena najboljših slovenskih 
rock’n’roll zasedb, Res Nullius, katere notorični frontman je bil prav Zoran 
Benčič. Njihovi komadi so ostri, temačni in surovi, izrazno in melodično 
preprosti in udarni, emocionalno psihedelični in eshatološki. Če bi obsta­
jala noir oznaka tudi za glasbo, bi bili Res Nullius prav to, rock’n’roll noir. 
Bend oziroma njegov širši socialni kontekst je pomemben tudi zaradi tega, 
ker so se tu srečali Zoran Benčič, Matej Nahtigal in Tomi Matić, brez kate­
rih filma Psi brezčasja ne bi bilo. Tomi Matić je skrbel za managerske posle 
benda. Matej Nahtigal je sodeloval kot režiser dveh videospotov, in sicer 
za songa Rock’n’roll in Vagon raztrganih duš. V Psih brezčasja so si ‘vloge’ 
razdelili podobno. Nahtigal je poleg režije filma v soavtorstvu z Benčičem 
pripravil scenarij, Matić pa je poskrbel za produkcijsko plat izvedbe. V 
Pse brezčasja se tako iz različnih strani stekajo različni elementi. Teme in 
 feelingi, ki jih je v obilnih količinah naplavila rock godba Res Nullius in ki 
so kulminirali tudi v Benčičevem romanu. Skupina se je po razpadu leta 
2013 za potrebe filma znova sestala in posnela posebej za film pripravljene 
komade Boštjana Senegačnika, kitarista zasedbe, na sountracku pa je tudi 
nekaj že objavljenega materiala benda. (Del avtorske glasbe je prispeval 
tudi Primož Benko, kitarist skupine Siddharta.) Črno­bela poeti ka video­
spotov. Posebne dramaturške primerjave bi bila lahko deležna videospot 
Rock’n’roll in eden od osrednjih kadrov filma, kjer se srečata protagonist 
in mafijski šef (krožna kamera, močne osvetlitve, popolne črnine …). 
Pomembna pa je tudi produkcijska štorija filma. Prijava scenarija je bila 
na razpisu Slovenskega filmskega centra neuspešna (prejela je prenizko 
število točk), pa vendar je producentski hiši Lignit film, ki jo vodi Tomi 
Matić, filmski projekt uspelo izpeljati. Na eni strani s podporo Viba filma 
(tehnika) in RTV Slovenija (kostumi), na drugi s sodelovanjem s partner­
jem, Mladinskim centrom Velenje, in na tretji z lokalnim okoljem (Velen­
je), ki je nizkoproračunski projekt ‘podprlo’ s prostovoljno pomočjo. Pa 
tudi nasploh se zdi, da je bilo Velenje kot kreativna sredina z vsemi svojimi 
posebnostmi zelo pomembno za nastanek filma in da je film kot tak na­
ravni izraz tega okolja.  
Protagonist Psov brezčasja Rok Osterberg (Primož Vrhovec) se po štiri­
letni odsotnosti vrne v  mesto, kjer je odraščal. Mesto ni imenovano. 
Zaradi nekaterih indicev pomislimo na Velenje: ustvarjalci so iz Velenja, 
Sodobnost 2017 499
Purgatorij smo mi Goran Potočnik Černe
tam je bil film tudi posnet, realne velenjske lokacije (pokopališče, Max 
Klub). Pomisel je na mestu tudi zaradi tega, ker Velenje v  slovenskem 
‘umetniškem’ imaginariju (metropola hip hopa, rok godba, romani Petra 
Rezmana) postaja na svojstven način vedno močnejši označevalec urba­
nega: mlado industrijsko in rudarsko mesto, mednarodno podjetje, ki 
del svojega imidža gradi na pripadnosti lokalni skupnosti, ‘levičarska’, tj. 
socialdemokratska lokalna oblast, jezikovna raznolikost, emblemi in duh 
proletariatstva (imena ulic, urbanistična panorama, štrajki delavk in delav­
cev, vplivne delavske organizacije). A hitro se pokaže, da stvarno ime mesta 
ni pomembno, in tudi ne, ali ga je moč najti na zemljevidu. Mesto v Psih 
brezčasja je Mesto z veliko začetnico, koncept, prostor “kulture sodobnega 
nasilja”, kot se glasi naslov časopisnega članka Osterberga, ki visi na steni 
stanovanja, v  katerega se vrne. Očitno ga je tja obesila njegova mama. 
Njegova vrnitev ni prostovoljna, vsaj ne v smislu, da se v Mesto vrača za­
radi domotožnih vzgibov. Tako kot tudi ni bil prostovoljen njegov odhod. 
Iz Mesta ga ni pognala uka želja videti in spoznati veliki beli svet, ampak 
preprosto spoznanje, da se tu ne bo nikdar postaral. Življenje na vročem 
asfaltu kriminala pač ni življenje na dolgi rok. Vrnil se je spremenjen. Odšel 
je jezen, zblojen in alkoholiziran ulični kriminalec, ki je upravljal umazane 
posle izsiljevanja in izterjevanja. Vrnil se je dokaj uspešen publicist, ki ga 
preveva vonj melanholije. Le alkohol, kot se izkaže, še vedno ostaja nje­
govo ‘varno’ zatočišče. Pa tudi Mesto ga, kljub drugačnem imidžu, takoj 
prepozna: “V prvem stiku z mestom se vsaj nisem počutu kot popoln tujc.” 
Mesto ne pozablja svojih otrok. 
Osterberg se vrne zaradi smrti mlajšega brata Maksa, pravzaprav zaradi 
njegovega umora, ki ne zanima nikogar od tistih, ki bi jih moral. Maks je bil 
pač stenica, ki jo je pospravila druga stenica. Pika. To, vsaj napol uradno, 
policiji zadošča, da njegov primer pospravi na polico, od koder bo počasi 
romal v arhivske anale. Po odhodu starejšega brata je Maks zasedel nje­
govo mesto v  jasno vzpostavljeni in navzven zaprti strukturi mestnega 
podzemlja. Kot se izkaže, je bil za to početje nadarjen, pa tudi samoinicia­
tivnosti mu ni primanjkovalo. Njegov ‘vzpon’ neke noči v parku konča strel 
od blizu. Če njegova smrti ne gane kriminalne policije in drugih organov 
pregona, pa gangsterja Đanga (Predrag Mitrović Peđa), za katerega je Maks 
delal, pusti dokaj nemirnega. Maksova smrt se pripeti ravno na zaključku 
‘obsežnega’ izsiljevalskega posla, in tu nekje je ostala precejšna količina 
denarja, ki pa ni nikdar prispela v Đangove roke. 
Osterberga njegov kriminalni rep po ušesih ošvrkne zelo hitro po vsto­
pu v Mesto. V avli domačega stanovanjskega bloka ga knockoutira eden 
500 Sodobnost 2017
Goran Potočnik Černe Purgatorij smo mi
od Đangovih podanikov (igra ga omenjeni producent filma Tomi Matić). 
Kar tako, brez nekega večjega razloga, kot neke vrste iniciacija ob vrnitvi 
‘domov’, kot povabilo, da bi se Đango rad pogovoril z njim. A kljub temu 
in kljub že omenjenemu naslovu Osterbergovega časopisnega članka je na­
silje oziroma so eksplicitni prizori nasilja v Psih brezčasja redki. Tistih nekaj 
pa je pretežno nedolžnih in so tu zgolj zaradi dramaturške nujnosti in ne 
zaradi posebne povednosti ali celo globlje poetike konkretnega nasilja. 
V primerjavi s stripovskim filmom Mesto greha (Sin City) Franka Millerja 
in Roberta Rodrigueza, kjer se nasilje preliva čez rob tako rekoč vsakega 
kadra, so Psi brezčasja film, ki o nasilju ‘le’ meditira. Sicer daleč od tega, da 
nasilja v Psih brezčasja ne bi bilo moč vohati, a prisoten je le kot obljuba, 
le kot stalno brnenje nekje v ozadju, v sencah in črninah, ki jih je filmska 
pokrajina Psov brezčasja polna. Psi brezčasja ne stavijo na rožljanje takšnega 
ali drugačnega avtomatskega orožja, niti ne na stilizirane in računalniško 
dodelana fajte v borilnih veščinah zmojstrenih igralk in igralcev. Edino 
orožje, ki se v filmu pojavi, je revolver (ki, tako kot to svetuje Čehov, tudi 
poči). Akterji se v Psih brezčasja revolveraško klešejo le z besedami, a zelo 
precizno izbranimi in zapakiranimi v asketsko dozirane povedi. Jezik je 
(poleg kamere, ki vizualno podobo filma gradi na odvzemanju svetlobe) 
temeljni estetski gradnik filma. Jezik je predvsem pomemben za Osterber­
ga. Brez njega bi bila njegova prezenca mlačna, melanholična, skorajda že 
luzerska. Vsi si ga nekako podajajo. Družinski prijatelj, višji inšpektor Kra­
mer (Niko Goršič), tudi ljubimec njegove mame, Đango in njegov glavni 
oproda Spaski (Ivo Barišič), inšpektor Polak (Blaž Setnikar), ki ‘popoldan’ 
dela za lokalnega mogotca Kovača st. (Radko Polič Rac), njegova bivša, Ka­
tarina (Vida Breže), ki je zdaj poročena s kandidatom za župana, Kovačem 
ml., in nazadnje sam stari Kovač, ki v ozadju vleče zares pomembne niti. 
Le jezik, ki ga je režiser Nahtigal označil za hard­boiled (nesentimentalen, 
jeklen, rigorozen, špartanski, trd, nepopustljiv, sikajoč), njegovi postavitvi 
v naracijo da jasne obrise, trdnost in konsistenco. Osterberg je vse, kar je, 
zaradi svojega jezika in v svojem jeziku. Konec koncev je njegov glas ve­
čino časa tudi glas pripovedovalca, glas v offu. Tovrsten jezik je za temne 
kriminalke značilen. Psi brezčasja pa so posebni v tem, ker so ti jezikovni 
nivoji doseženi v slovenščini. Pri tem ne gre za preproste prevode fraz iz 
angleščine. Zoran Benčič je moral ta del slovenščine v dobršni meri izumiti 
na novo. Pa niti ne gre toliko za novo izrazje, sleng ali uporabo dialekta. 
Jezik, uporabljen v Psih brezčasja, je preprosto tako organski, da ga sprva 
niti ne opazimo. Je tako ‘univerzalno’ slovenski, da ne opazimo, da gleda­
mo film v slovenskem jeziku. Gre za iznajdbo pravega filinga v jeziku. Kar 
Sodobnost 2017 501
Purgatorij smo mi Goran Potočnik Černe
je precejšen dosežek, glede na to, da slovenščina v filmih pogosto deluje 
zelo umetno in prisiljeno. 
Pa je neraziskani in nerazjasnjeni umor brata Maksa res edini razlog, ki 
je Osterberga prignal nazaj v Mesto? Sam nam že pravi, da je tako. A ko od 
bliže pogledamo v njegovo z jezikom posredovano nesentimentalno zrenje 
v svet, ta njegova trditev začne postajati vedno bolj površinska. Oster berg 
je kljub vsej melanholični karmi, ki ga obdaja vse od prvega kadra filma 
naprej, hladen tip. Melanholije ne smemo mešati ali jo zamenjevati s senti­
mentalnostjo. Če je nerazvozlana smrt njegovega brata res tisti pravi razlog, 
se pravi, da ga žene bratska ljubezen ali kaka drugače imenovana družinska 
zaveza, kako to, da ni prišel na Maksov pogreb, in kako to, da ni prišel niti 
na pogreb mame, ki je odšla kmalu po sinovi smrti? V tem smislu tudi ni 
naključje, da niti mame niti brata v filmu ne srečamo. Prisotna sta le tako, 
da sta odsotna. Osterberg ni prišel v Mesto, da bi pospravil vse odgovorne 
in sokrive za bratovo smrt, potem pa se pomirjen odpeljal v sončni zahod. 
(Film se sicer zaključi z njegovo zavezo, da bo našel morilca in mu “last­
noročno prerezal vrat”, a ta zaveza je podana že v popolnoma drugačnem 
kontekstu.) Njegova pot ni pot maščevanja. In naj se sliši še tako smešno, a 
bolj ko razmišljamo o njegovih vzgibih, bolj se zdi, da so ti filozofske narave. 
K temu nas napeljuje že omenjeni jezik, ki je hladen in ekonomičen, premo­
črten (tudi ko je metaforičen) in stvaren. To pa so vse modalitete, ki, vsaj 
po svojih platonističnih koreninah, pripadajo tudi filozofiji oziroma jeziku, 
s katerim se izraža filozofija. In v tem kontekstu je razreševanje Maksove 
smrti iskanje resnice njegove smrti (pa tudi živ ljenja). Osterberg bo svoj 
epilog našel, ko bo zadoščeno resnici, in ne pravici. Njegov mir bo filozofski, 
ne moralni (zadoščenje krvnega maščevanja). 
Kot že rečeno, je Osterberg bitje jezika (ni naključje, da se je preživljal 
kot novinar, katerega osnovno delovno orodje je jezik). Njegova eksistenca 
je ves čas v sozvočju, v odvisnosti od povedi, ki jih izreka. Resnici pa se, 
tako vsaj nekateri verjamejo, lahko približamo le z jezikom. In zdi se, da se 
vsi, ki so tako ali drugače vpleteni ali bi lahko bili vpleteni v Maksovo smrt, 
bolj kot Osterbergovega oko za oko in zob za zob, bojijo njegovih besed 
oziroma tega, kaj vse bi njegove besede lahko razkrile. Še bolj natančno: 
kaj vse bi njegove besede lahko razkrile v njihovih besedah. Če povlečemo 
primero iz zgodovine filozofije, lahko rečemo, da je Osterberg Sokrat, ki 
z  jezikom kot s  skalpelom pogleduje v  drobovje sofistično zapakiranih 
izjav njegovih sogovornikov. (Sofistika pa v spominu filozofije ni najbolje 
zapisana.) Osterberg izjave sogovornikov razume bolje, kot jih razumejo 
sami. Razkrivanja bratove smrti se tako ne loti s  ponovnim pregledom 
502 Sodobnost 2017
Goran Potočnik Černe Purgatorij smo mi
 dokaznega materiala. Tu ne išče morebitnih novih indicev, spregledanih 
namigov ali česa podobnega. Mapa primera Maksa Osterberga je tako ali 
tako tanka, kot da v njej ne bi bilo ničesar, razen nekaj nujnih administra­
tivnih obrazcev. Svetlobo, s  katero bi razsvetlil zatemnjene okoliščine 
bratove smrti, išče v odzivih in neodzivih sogovornikov. Njegovo početje 
v okolici povzroča nemalo nelagodja, ki ga ‘žrtve’ njegove sokratske meto­
de skrivajo s seksapilom, cinizmom in z igranjem moči – skratka, s sofizmi.
Osterbergova tragika pa je v tem, da dlje kot do tega ne pride. Oster­
berg ni Sokrat in Mesto niso Atene. Do resnice same se nikoli ne dokoplje. 
 Nikdar ne izve, kdo je ubil Maksa. Resnici se lahko bolj ali manj približa, a 
to je to. Ta nemožnost je vanj s filozofskimi modalnostmi jezika vpisana 
strukturno. Filozofija nasploh postavlja vprašanje o resnici, teže pa nanj 
odgovori, ali pa sploh ne. To, da resnica ostaja prikrita, daje filozofiji živ­
ljenje, gorivo za nove in nove poskuse. Zanka, ki je za filozofijo nujna, da 
sploh je, je za Osterberga zanka okoli vratu. Osterberg kot upodobitev 
sokratskega prototipa, a v  drugem času in kraju, ostaja ujet v  lovljenje 
resnice za rep. In iz tega kroga ne more izstopiti. Kot pravi sam, bo v iska­
nju morilca vztrajal še naprej, “pa čeprav bo trajalo do konca večnosti”. 
In v tem tiči njegova tragika: trajalo bo do konca večnosti, brez čeprav. 
Njegova eksistenca je dvojno protislovna. Da bi izstopil iz večnosti, bi 
moral “morilcu lastnoročno prerezati vrat”. Tega pa Osterberg kot človek 
jezika, kot filozof ne more storiti. Saj do morilca (resnice) nima dostopa, 
ker ta ostaja prikrit. Da bi morilca našel, bi se moral odreči svoji jezikovni 
identiteti, brez katere pa je dobesedno nič, je brez oblike, brez barve, brez 
mesa. In tako Osterberg vztraja v tem protislovju: je bitje jezika, a resnice 
ne more izreči, lahko pa okoli nje (večno) kroži. Ko pa se ji preveč približa, 
ko nelagodje, ki ga njegovo početje povzroča, preseže kritično mejo, se 
opeče. Konkretno: oče Maksove noseče punce ga s kovinsko palico za ne­
kaj časa pošlje v komo. Da bi se resnica lahko izrekla, se mora Osterberg 
umakniti, na njegovo mesto v naraciji pa stopi inšpektor Polak (in s tem 
postane tudi glas v offu). 
Polak je tudi vešč jezika, a njegova veščina je drugačne vrste. Polak je 
enciklopedični primer sofista. Resnica kot taka ga ne zanima oziroma ga 
zanima le v meri, koliko bi mu lahko poznavanje ali ne poznavanje res­
nice koristilo ali škodovalo. Resnica pri sofistih nima osrednjega mesta. 
Sofisti se ne vrtijo okoli nje, resnico preprosto izrekajo, saj je ne rabijo 
v  absolutnem smislu. Sofistična resnica je partikularna, fragmentarna, 
deformirana, banalna, cenena in koruptivna – izkrivlja realnost (ali pa 
jo zares šele ustvarja) in je tako ali drugače uporabna. Ne prinaša miru, 
prinaša pa izplen. Polaka ne zanima mir, zanima ga moč. Zato je tudi na 
Sodobnost 2017 503
Purgatorij smo mi Goran Potočnik Černe
plačilni listi največjega playerja v Mestu, Kovača st. Bistvena razlika med 
Osterbergom in Polakom se pokaže prav v razumevanju moči. Osterberg 
zaničljivo vidi le drago obleko, ročno uro in čevlje, “japija, oblečenega 
v policista … še enega izmed cirkusantov v tem jebenem mestu”. Polak pa 
ve, da “ni stvar v dnarju”. Denar ni bistven. Nič ni bistveno. Polak se ne 
vrti v krogu, ne lovi lastnega repa. Njegovo gibanje usmerja moč. Tam, kjer 
je moč, tja se usmeri. Zato tudi resnico vidi le skozi prizmo moči oziroma 
se mu ta ponuja v takšnih ali drugačnih preoblekah moči. In ker ne išče 
resnice same na sebi, ki se v filozofskem diskurzu ne pusti izreči, ampak 
ga resnica zanima le v njegovem socialnem kontekstu, mu uspe v času, ko 
Osterberg leži v komi, razrešiti primer njegovega brata. Maksa je ubil višji 
inšpektor Kramer. Ko je Maks izvedel za Kramerjevo razmerje z njegovo 
mamo, ga je preprosto izsiljeval. Ali denar ali pa bo o vsem skupaj izvedela 
Kramerjeva žena. In Kramer si te igre preprosto ni mogel, želel ali hotel 
privoščiti. Polak to informacijo postavi na tehtnico (sofisti resnico vidijo 
predvsem kot informacijo). Razkritje morilca, svojega cenjenega kolega, bi 
mu karierno preprosto škodovalo (če v policijskih vodah svojemu kolegu 
v hrbet zasadiš nož, se lahko posloviš od napredovanja). Zato Kramerja ne 
prijavi. A kmalu po tem, ko ga obišče, Kramer umre. Kot Polak pove Oster­
bergu, ko se ta prebudi iz kome: “Nekej ga je zgrizl v par tednih. Na konc je 
bil že čist zmešan.” Polak pa postane najmlajši višji inšpektor v zgodovini 
policije. Kaj in kdo vse mu je bil pri tem v pomoč, ne vemo.
Sam kriminalni zaplet se na tej točki razplete. Psi brezčasja pa še ne. 
Spomnimo se. Osterberg v Mesto ni prišel po maščevanje. Išče resnico 
Maksove smrti in življenja, ki ju ne najde. Naleti pa na resnico svojega 
življenja oziroma življenja nasploh. V komi, posredno, neposredno je zanj 
še vedno nedosegljiva. Lahko mu jo le nekdo posreduje, a tako, da tega 
Osterberg ne sliši zavestno (nezavedno pa tako ali tako beleži vse, kar je 
treba zabeležiti). Kramer po tem, ko se Polak ‘oglasi’ pri njem v pisarni, 
v bolnišnici obišče Osterberga. In se mu na neki način izpove, se odteži, 
s tem, da svoje dejanje umora (ki ga eksplicitno ne omenja) postavi v širši 
kontekst distopičnega videnja sveta. A ne sveta nekje v nedoločljivi bo­
dočnosti, ampak tu, v Mestu, in zdaj. Ob tem smo priča antologijskemu 
filmskemu prizoru. Kramerja gledamo v bližnjem posnetku, vidimo samo 
del njegovega obraza: usta, ki se odpirajo in sikajoče mečejo besede v nas. 
Dobesedno čutimo kapljice njegove sline na obrazu: 
“Vsi smo isti, sinko moj. Vsi smo rojeni iz iste smrdljive pizde. In to 
je smrad, ki ga ne izpereš. Smo male gnojne rane na trebuhu velike 
beštije. Slab zadah vesolja, to smo mi. Krvaviš, in še veš ne, da ti 
504 Sodobnost 2017
Goran Potočnik Černe Purgatorij smo mi
puščajo kri. Servirajo jo v zlatem kozarcu, sinko moj, in ti jo vam­
pirsko srkaš. Mogoče sploh ni tvoja. Ni razlike. Okus je isti. Nekdo 
nam je že po rojstvu po grlu spustil trakuljo. Nenasitni smo. Vsi, 
brez izjeme. Zgoreti v ognju bi bila za nas preblaga kazen. Morali bi 
goret tisoč let in nato še tisoč. Smo najslabša šala največjega uma. 
Mogoče nihče ni kriv. Mogoče je eden izmed nas že tisočletja nazaj 
zavzel gard krivega in iznakaženega. Smo samo psi brezčasja, ki 
smo ga podedovali.”
Se je Kramerju res zmešalo, kot misli Polak, ga je stisnil občutek krivde, 
slaba vest, se je s sabo kot morilcem soočil šele, ko ga je v kot stisnil Po­
lak, ali pa je Kramer preprosto utelešenje resnice – tista točka v Mestu, 
okoli katere se vse vrti? Utelešenje beštije per se? Kakor koli, izkaže se, da 
je Mesto resnica življenja. Purgatorij, v katerega smo vrženi, ne da bi bili 
krivi. Oziroma smo krivi, ne da bi kar koli storili. Že to, da smo, je dovolj. 
Nekdo je v  svojem imenu in v  imenu vseh nase privzel krivdo, ki ga je 
skrivila in iznakazila. S tem pa jo je vtisnil tudi v naše gene. Zato takoj, ko 
smo, smo slab zadah, gnojne rane, najslabša šala. Ne potrebujemo pekla, 
ne kot ognja, ne kot prazne sobe z belimi stenami, ne v podobi drugih. 
Purgatorij je pravo mesto za nas. Mesto je pravo mesto za nas. Večno vrte­
nje brez izhoda. “Kultura sodobnega nasilja” iz Osterbergovega članka je 
stara toliko, kot je star čas. 
Psi brezčasja sledijo osnovnim okvirom filma noir, ne poskušajo biti 
hibrid, svojega žanrskega porekla ne skušajo kakor koli mehčati ali prikri­
vati. In ravno v vztrajanju znotraj teh okvirjev filmu uspe veliki met: ne 
da bi se dvignil nad sebe, stori ravno to. S tem, ko pripoveduje osnovno 
zgodbo primera Osterberg, ki se plete v skladu z njej zunanjimi pravili, 
mu uspe znotraj te zgodbe odpreti razpoko, skozi katero na nas plane tudi 
metazgodba. Razsežnost predpone “meta” se skriva že v samem naslovu 
filma: brez­časje. Brezčasje je odsotnost časa, je nekaj, kar biva onstran 
časa, mimo časa. Nekaj, kar ni vezano na dojemanje časa kot prehajanje iz 
tega v oni trenutek. In kjer ni časa, tudi ni prostora. Psi brezčasja so tako 
tudi psi brezprostorja. Brezčasje (in brezprostorje) pa ni, kar bi se lahko 
pomislilo, nekakšen neskončni prostor­čas, v katerem ima vse svoj zače­
tek in svoj konec. Brezčasja se ne da definirati s pojmi konca in začetka. 
Brezčasje je ravno odsotnost vseh začetkov in vseh koncev. A je ravno zato 
prisotno povsod in v vsakomur. Mesto je v vsakem od nas. Zato je škoda, 
da angleški naslov filma (Case: Osterberg), to pomembno, celo bistveno 
razsežnost filma izpusti.
Sodobnost 2017 505
Purgatorij smo mi Goran Potočnik Černe
Poslednja stoletja obračunava človeštvo s svojim naivno idealističnim 
nazorom, ki je šel – kot mladost prav posebno rada hodi – predaleč. Popol­
noma naravno je, da je moral na tak idealizem, ki se je tako oddaljil od 
izkustvenega življenja, da ga je bila koncem vseh koncev gola domiselnost, 
nastopiti materializem v najrazličnejših oblikah, ki pa se je zopet tako 
tesno oklenil najlaže zaznavnega pojava snovi, da je sčasoma zgubil vsak 
smisel za biološke in psihološke pojave, ki se niso dali posnoviti, materia­
lizirati. Danes je ponekod zašel v pretiranost in napačnost in že vstaja iz 
njega novi nazor. Sodobnost stremi po tem, da bi iz zmede obeh glavnih 
nasprotujočih si nazorov ustvarila novo naziranje, ki bo bolj kot katero 
drugo ustrezalo vsem in ne le nekaterim stvarem našega življenja, ki bo 
n. pr. enako upoštevalo zavest ali adaptivno in restitutivno regulacijo, kate­
ro vrši vsak organizem sam iz sebe, kot gospodarske razmere, vpliv okolja 
in Mendelove zakone. Tudi se javlja totalitetno gledanje kot nasprotje 
dose danjemu preenostranskemu atomiziranemu pogledu na svet in nje­
gove pojave. Življenjski realizem je na pohodu, prav tako v biologiji kot v 
zgo dovini, tako v psihologiji kot sociologiji, tako v pedagogiki kot – estetiki. 
Anton Gorjup: O lepoti in umetnosti
(Sodobnost 1936, str. 6)
Plus ça change,  
plus c‘est la  
même chose
506 Sodobnost 2017
Sodobnost 
nekoč
Celo sam čutim, da mi tedaj, ko krog mene bobnajo, kipi kri v žilah in peša 
možganska moč; človek je pač predolgo grizel po pragozdovih jaguarske 
goltance, da bi mogel pozabiti vse ono temno in zverinsko v sebi, kar ga je 
v poslednji konsekvenci pravzaprav naredilo človeka. Boben je, nedvom­
no, opičji izum in z njim se je zgodilo to, kar se je z vsemi temi bednimi 
opičjimi izumi: vzpel se je človeku na glavo in ji zavladal. Človek je tako 
izmislil boga in sedaj kleči že stoletja pod njim. Izmislil je stroje in danes 
vladajo nad njim. (S. 27.) 
* * *
Od vseh sodobnih evropskih pojavov je najbolj žalosten njen razum. (S. 13.) 
* * *
Kdor izpostavlja evropske tisočletne svetinje zasmehovanju, preobračajoč 
raztrgane zakone teh svetinj kot stare rokave, kdor nelogične laži postav­
lja na glavo kot stavke brez smisla, ta nima respekta pred sijajem nravne 
avtoritete in ga je treba poteptati, ker je sin pekla in kaosa, kateri ogroža 
sodobno dovršeno evropsko harmonijo! (S. 31.)
* * *
Živimo pod prokletim in težkim bremenom starinskih shem, oguljenih 
predstav, ponarejenih slik o resničnosti in težko se je prebiti skozi te 
mračne prostore do neposredne in jasne resnice: da bi človek moral biti 
človeku pravzaprav človek in ne delodajalec in da je človeško izravnanje 
tega sramotnega razmerja prvi predpogoj vsakega nadaljnjega človeškega 
razvoja in napredka. (S. 52.)
* * *
Mi smo tako globoko zabredli v samoprevare, mi smo tako napačno dresi­
rani, da nam povzročajo izpremenljive in odvratne laži naših shem – bitje 
senc, krvne nalive v možgane, trepetanje srca, znojenje dlani in ni človeka, 
ki se ne bi v življenju klanjal lažnivim spomenikom in tlakal nad domoljub­
nimi kiticami ob spremljavi pločevinaste glasbe in bobnov. (S. 55.)
* * *
Sodobnost 2017 507
Plus ça change, plus c‘est la même chose
Danes v času kolorizma in zapadnoevropske dekadentne lirike nima bese­
da več organske vezi z vtisi, pobudami in zaznavami, ki so jo spočeli, ona 
ni več refleks, pogojen po živih in stvarnih razlogih dogajanja, ona je – kot 
taka – brez razloga, njena življenjestvarjalna popkovina se je odtrgala od 
zunanjih vplivov, ona je le še bled odliv vtisa v školjki našega ušesa, nihaj 
v praznem kalupu, zaprta, z zrakom napolnjena žoga, mrtva fraza, šola, 
imitacija, spretnost. (S. 129.) 
Iz Krleževe knjige: Sodobna Evropa (Miroslav Krleža: Evropa danes)
(Sodobnost 1936, str. 99–100)
Ivana Cankarja domovinski problem je v zadnjih letih zrasel pred nami kot 
neizbežna, grenka, a častna dediščina. Problem zapostavljene, od nevredne 
lastne gospode ogoljufane delovne “domovine”. Večkrat prebiram zdaj 
njegove besede o tej zemlji, bodisi tiste, kjer srdit in napol obupan udriha 
po poniglavi inteligenci in njenem političnem mešetarstvu, bodisi lirične, 
ki se je v njih tako silovito in vroče manifestiralo čustvovanje globokega in 
daljnovidnega človeka in borca. Ali je šel naš čas že mimo teh tako usod­
nih spoznanj? Ali bo ostalo kar v knjigah zaprto, kar je to vroče, živo srce 
toliko let govorilo sodobnikom in hkrati vsem bodočim generacijam? – In 
vendar ni odločal niti slučaj, da je ta mož posvetil skoraj polovico svojega 
dela problemu domovine. Njegova kritika kakor tudi vzhičeno opevanje 
svoje zemlje in tožbe o njeni usodi – vse to ni nezrelo romantično jecljanje, 
pač pa je pisano s krvjo in je po svojem osnovnem tonu en sam krik po 
življenju. Človek, ki se je zavedal, odkod raste, in ki je živo občutil nujnost 
življenja tega, iz česar je izšel, hkrati tvorec, čigar polni element je logično 
temeljil na preprosti pravici do življenja, se je razbolel spričo spoznanja 
sil, ki so rušile bistvene pogoje osebnega in kolektivnega dela. Po tem 
osnovnem nagibu, kakor tudi po duhu svojega odgovora je prevzel in na­
daljeval tradicije vseh slovenskih tvorcev pred njim. Kajti na delo vseh – od 
Trubarja preko Prešerna do Župančiča in Cankarja – je usoda njih zemlje 
pritisnila svoj neizbrisni pečat, vsi so v svoji volji po življenjskem razma­
hu zadeli na pogoje tega razmaha in njih problematiko. To se pravi, da so 
zavedno ali nezavedno zadeli ob slovenski socialni in politični problem. 
Ferdo Kozak: Lirični intermezzo
(Sodobnost 1936, str. 101)
508 Sodobnost 2017
Plus ça change, plus c‘est la même chose
Slovanski pigmejci. Morda še jasnejše opredeljenje: maske si natikamo, 
malenkostni smo, zdravega življenja se bojimo, gospodariti ne znamo, 
le služiti, čudovito smo pobožni in sramežljivi in čudovito nestvarna je 
ta slovenska čednost, ob prvem koraku v tujino splahne v nič, čudovito 
smo naivni, naša dekleta kot fantje to v tujini bridko čutijo, naša vzgoja je 
bleda, silno tožimo in se umikamo pred stvarnim življenjem v alkohol in 
onostranstvo, naša znanost plava nad jasnosti, čudno mnogo imamo rene­
gatov in zasramovalcev lastnega rodu, za hlapce smo kot rojeni, egoizem 
je skoraj stoprocenten, zagrenjenost in malodušnost sta pri nas vsakdanja 
pojava enako kot bombastičnost v govorih in pridigah. 
Tak je obraz ljudstva, ki je mirno prišlo skoraj pred poldrugim tisoč­
letjem v te kraje, v raztrganosti ozemlja zakrknilo in se počasi vdinja lo 
germanski in madžarski gospodi za tlačana. Novi vek nas je dvignil do 
malomeščana, večjega napredka še nismo učakali. Ni čuda, da je tak narod 
plodna njiva za vsa mogoča mamila, ki ljudstvo še bolj slabe. 
Anton Gorjup: Znamenja kažejo
(Sodobnost 1936, str. 133)
Dejstvo, da naš največji zdravstveni zavod, ki vrši važno nalogo centralne 
bolnišnice za ves slovenski teritorij, ne ustreza več najosnovnejšim zahte­
vam moderne medicine in higijene niti ne zdravstvenim potrebam ljudstva, 
to dejstvo nas je postavilo pred vprašanje, ki po svojem pomenu in značaju 
daleč presega obseg zgolj zdravniškega vprašanja. Skrb za zdravje ljudstva 
je brez dvoma ena prvih in glavnih nalog vsakega kulturnega naroda, stanje 
njegovih zdravstvenih institucij pa tudi eno najodločnejših meril njegove 
kulturne stopnje. Toda presoja kulture slovenskega naroda po stanju zdrav­
stvenih zavodov bi bila popolnoma zgrešena in krivična, ker so vzroki kata­
strofalnih razmer v naših javnih bolnišnicah globlji in temelje drugod. Ko 
so pred štiridesetimi leti postavili v Ljubljani sedanjo bolnico, so jo zgradili 
in opremili kot drugorazreden zdravstveni zavod, namenjen zdravstvenim 
potrebam tedanje male Ljubljane in njene neposredne okolice. 
(Sodobnost 1936, str. 145–146)
Pričakovati bi bilo, da bi z isto doslednostjo, kot smo se borili in si tudi 
priborili v Ljubljani univerzo, da bi z isto doslednostjo morali skrbeti tudi 
Sodobnost 2017 509
Plus ça change, plus c‘est la même chose
za to, da dobimo čimpreje v Ljubljani popolno kliniko. Ustanovila se je 
sicer medicinska fakulteta, ki naj bi ostala začasno, dokler se ne zgradi 
neobhodno potrebna klinika, nepopolna. Toda začasno je postalo trajno. In 
med tem ko so v Zagrebu in Beogradu z veliko vnemo in naglico, s težkimi 
milijoni postavljali eno klinično zgradbo za drugo, je ostala Ljubljana brez 
klinike, njena javna bolnišnica pa skoro neizpremenjena, skoraj prav tako 
opremljena, kot je bila ob svojem začetku. Doživeli smo celo ta čudež, 
da je letna frekvenca bolnikov presegla več kot za polovico maksimalno 
dopustno kapaciteto naše bolnišnice. Kajti zgodilo se je, kar se je moralo 
zgoditi. Sprva so se slovenski bolniki posluževali zagrebške klinike. Ali ta 
je začela kmalu, radi svoje prenapolnjenosti, odklanjati bolnike iz Slove­
nije. In popolnoma naravno, da so bolniki, ki so preje polnili dunajsko in 
graško kliniko in kasneje zagrebško, pričeli prihajati v Ljubljano. S tem sta 
se naloga in pomen ljubljanske splošne bolnišnice bistveno izpremenila: iz 
največje slovenske bolnišnice je postala centralna bolnišnica za ves sloven­
ski teritorij, ki je, pod silo razmer, morala vršiti v neki meri tudi klinične 
posle. Ni dvoma, da je to eden glavnih, čeprav ne edini vrok težkih razmer 
v njej in nedvomno je, da bo pri nas sanirano naše zdravstveno vprašanje le 
tedaj in šele tedaj, ko bo stala nova moderna bolnišnica, ki bo opremljena 
in zgrajena tako, da bo lahko služila tudi kliničnim namenom. Le popolna 
klinika v Ljubljani bi ustrezala v polni meri zdravstvenim potrebam sloven­
skega ljudstva kakor tudi znanstvenim zahtevam in potrebam slovenske 
univerze. Človek se upravičeno vpraša, kako je bilo mogoče, da se je toliko 
važno vprašanje, kakor tudi vprašanje našega zdravstva, tako brezskrbno 
zanemarilo? 
Ravnihar Evgenij: Kronika, Vprašanje ljubljanske bolnišnice
(Sodobnost 1936, str. 146–147)
Vse naše življenje se dandanes vsaj na videz in na zunaj čedalje bolj 
zaostruje v dvoje sovražnih, nespravljivih si naziranj: v idealistično poj­
movanje sveta in pa v tako imenovani materialistični nazor. Na videz, 
pravim: kajti v zadnjem bistvu obeh nazorov, ki ju z vso načelno ostrostjo 
in doslednostjo izpovedujejo in izražajo morda samo najzavednejši, najbolj 
goreči pristaši tega ali onega nazora, sta si ti dve naziranji samo prikrito 
medsebojno tehtanje moči, preizkušanje notranjih sil obeh nazorov, od 
katerih eden bo morda že v dogledni bodočnosti nadvladal in preoblikoval 
svet in življenje človeških množic.
510 Sodobnost 2017
Plus ça change, plus c‘est la même chose
Široke ljudske množice si stoje v tem velikem spopadu dveh smiselnih 
svetov le motno in medlo opredeljene druge proti drugim; v njih ni one 
rezke in netolerantne načelnosti, ki nestrpno in nespravljivo odbija vsako 
drugo načelo, kakor vidimo to v prosvetljenih, s strastno vero prepojenih 
individuih. V bistvu množic, tudi radikalnih, je kompromis, to je, množice 
si uravnavajo in urejajo svoje življenje zmerom le po najrealnejših zahtevah 
tega življenja samega, kakor si človeško telo, v katerem sta misel in duh 
samo rezultati zdrave tvari, prikraja svoje življenje vsem mogočim klimat­
skim, socialnim in drugim elementarnim zahtevam; šele če je zadoščeno 
tem potrebam, je človeško telo dostopno tudi drugim nadminimalnim 
potrebam. In če dandanes ljudske množice nimajo dela in kruha, bodo 
samoumevno terjale najprej dela in kruha. Vsi današnji propovedniki in 
tolažniki, ki jim govore o duhu, o ljubezni, o medsebojni strpnosti, pa jim 
ne ustvarijo poprej pogojev za te visoke in lepe stvari, so podobni preveja­
nim cinikom ali pa maloumnim naivnežem, ki nočejo ali ne morejo vedeti, 
da beseda, ki ni meso postala, nikoli ne preobrača sveta, nikoli ne krepi 
in ne razširja nazora, marveč vzbuja v množicah le zaničevanje in odpor. 
F. Albrecht: Refleksije, Dva svetova
(Sodobnost 1936, str. 284)
Sodobnost 2017 511
Plus ça change, plus c‘est la même chose
Vabljeni na Pomladno srečanje
Sodobnosti,
na katerem bomo 13 x P:
– podelili nagradi za najboljšo kratko zgodbo in 
najboljši esej ter nagrado za spodbujanje veselja do 
branja “sončnica na rami”
– predstavili dosežke minulega leta
– prisluhnili pesniku
– prisluhnili pravljici
– prisluhnili vrhunski glasbi
Po izjemnem večeru nas čakata druženje ter kramljanje 
ob prigrizkih in pijači.
Kdaj?
V petek, 12. maja ob 18.00.
Kje?
Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2, Ljubljana
Dobrodošli so tudi vaši prijatelji!