GORENJSKI MUZEJ KRANJ PREŠERNOVO GLEDALIŠČE KRANJ VABITA NA RAZSTAVO ZAČETKI GLEDALIŠČA V KRANJU RAZSTAVA BO ODPRTA OB TEDNU SLOVENSKE DRAME V SREDO 6. FEBRUARJA OB 18.30 V MALI GALERIJI MESTNE HIŠE V KRANJU Z začetkom ustavne dobe v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je oživelo politično in kulturno delovanje Slovencev. V mestih in trgih se je narodostno gibanje oprlo na organizacijo narodnih čitalnic, ki so se ukvarjale z raznimi oblikami kulturne dejavnosti in so bile tudi politična središča. Glavna naloga čitalnic je bilo prebujanje narodne zavesti, v »podpiranju narodnosti, ki je do zdaj zanemarjena samo nekaterim sinom svoje matere v srcih pod pepelom tlela«, je dejal Fran Levstik v svojem govoru v tržaški čitalnici ob koncu decembra 1861. Z različnimi prireditvami, igrami, recitacijami, petjem, glasbo, predavanji in družabnim življenjem, so čitalnice budile in utrjevale narodno zavest, pospeševale uporabo slovenskega jezika in gojile domače običaje. Prve čitalnice so nastale na Slovenskem leta 1861. Spodbujeni z ustanovitvijo čitalnice v Škofji Loki, so tudi kranjski meščani januarja 1863 ustanovili svojo čitalnico, 'ki je še v istem letu dobila svoje prostore pri Mayerju na Mestnem trgu. Poseben pomen so na čitalniških prireditvah — besedah, poleg glasbenim nastopom, pripisovali tudi dramskim prireditvam. Prvo igro, Rodericha Benedixa Pravdo, so igrali v Kranju na besedi 29. junija 1864; v naslednjih letih pa so bile gledališke predstave na sporedu skoraj vseh čitalniških prireditev. Pri izboru del niso bili pozorni na zahtevnost gledaliških del, marveč so uprizarjali predvsem take igre, ki so zbujale rodoljubno zavest. Navadno so uprizarjali eno- ali dvodejanke, veselega značaja. Začetno obdobje izredno živahnega delovanja kranjske čitalnice je po letu 1873 pretrgal močan pritisk nemške liberalne vlade. To je imelo za posledico ne le upad števila njenih članov, marveč je skoro povsem zamrlo tudi njeno delovanje. Do decembra 1877 dramskih predstav sploh ni bilo, v naslednjem desetletju pa le v letih 1882 do 1884 in 1887. Šele po letu 1888 so tudi gledališko dejavnost oživili in so dramski igralci — diletanti uprizorili na leto navadno tri do štiri predstave. V prvih letih našega stoletja sta imela za to največ zaslug režiser Hinko Rebolj in igralka Hermina Valenčičeva. Proti koncu leta 1907 so ustanovili pri kranjski čitalnici dramski odsek, ki je pomenil začetek samostojnega gledališča. S tem ni dobila gledališka dejavnost le novo organizacijsko obliko, ampak so želeli predvsem dvigniti umetniški nivo gledališča in pritegniti čim širši krog obiskovalcev. V dramskem odseku je sodelovalo ob ustanovitvi 21 amaterskih igralcev in igralk, njih število pa se je v letu 1910 povečalo že na 35. Gledališče je prirejalo domače ljudske igre in sodobnejše drame. Povečevalo se je tudi število predstav. Tako se je iz kranjske čitalnice postopoma razvilo stalno diletantsko gledališče. Majda Žontar Tisk tiskarne Tone Tomšič, Ljubljana Prešernovo gledališče Kranj 5. februar do 14. februar 1980 Svečana otvoritev Tedna slovenske drame ’80 — 5. februar Anton Tomaž Linhart: TA VESELI DAN ALI MATIČEK SE ŽENI Gledališki list št. 6 (Teden slovenske drame — 80), Izdajatelj Prešernovo gledališče Kranj, predstavnik J. Kurat, urednik M. Logar, oblikovalec gledališkega lista In plakata J. Jančič. Oproščeno temeljnega davka od prometa proizvodov z odločbo Republiškega komiteja za kulturo, št. 4210-263/77. Repertoar Tedna slovenske drame ’80 SNG Drama Ljubljana Ferdo Kozak: PETER KLEPEC režija: Janez Pipan MGL Ljubljana Matjaž Kmecl: FRIDERIK Z VERONIKO ALI GROF CELJSKI DANES IN NIKDAR VEČ režija: Žarko Petan SMG Ljubljana Niko Grafenauer: NEBOTIČNIKI, SEDITE režija: Janez Pipan PG Kranj Ivan Mrak: VAN GOGHOV VIDOV PLES režija: Matija Logar SNG Drama Maribor Rudi Šeligo: LEPA VIDA režija: Franci Križaj Tone Čufar: ŠČURKI režija: Aleš Jan SSG Trst Etbin Kristan: KATO VRANKOVIČ režija: Mario Uršič SLG Celje Ivan Cankar: LEPA VIDA režija: Mile Korun Repertoar TSD-80 je sestavil Veno Taufer. Slovenska monodrama Alja Tkačev: JACERA Branko Miklavc: VERIGAR Predstava po izboru ZKOS šentjakobsko gledališče Ljubljana Željko Kozinc: BREZJANSKO POLJE Okrogla miza TSD-80 13. februar ob 10 uri dopoldne v kadilnici Prešernovega gledališča Okroglo mizo bo vodil Igor Lampret. "Začetki gledališča v Kranju" Razstava od 6. do 14. II. v mestni hiši teta elektromehanika kranj pokrovitelj TSD’80 Deset let Tedna slovenske drame Repertoar TSD’71 — TSD’79 TEDEN SLOVENSKE DRAME — 71 od 5. II. do 13. II. PG Kranj — Ivan Cankar: HLAPCI režija: Mile Korun — Staš Potočnik SNG Drama Ljubljana — Gregor Strniša: ŽABE režija: Mile Korun SLG Celje - Oton Zupančič: VERONIKA DESENIŠKA režija: Franci Križaj MGL Ljubljana — Andrej Hieng: OSVAJALEC režija: Dušan Jovanovič SSG Trst — Jaka Stoka: MOC UNIFORME režija: Mario Uršič PDG Nova Gorica — Ivan Cankar: KRALJ NA BETAJNOVI režija: Jože Babič SNG Drama Maribor — Drabosnjak: IGRA O IZGUBLJENEM SINU režija: Slavko Jan 7 predstav, 9 ponovitev, 2433 gledalcev. TEDEN SLOVENSKE DRAME — 72 od 7. II. do 13. II. PG Kranj — Tone Partljič: TOLMUN IN KAMEN režija: Staš Potočnik SNG Drama Ljubljana — Jože Javoršek: KONEC HREPENENJA režija: Aleš Jan MGL Ljubljana — Žarko Petan: RAJ NI RAZPRODAN ali REFORMA V PARADIŽU režija: Miran Herzog SNG Drama Maribor — Anton Tomaž Linhart: TA VESELI DAN ali MATIČEK SE ŽENI režija: Voja Soldatovič SSG Trst — Jaka Stoka: TRIJE TlCKI režija: Adrijan Rustja PDG Nova Gorica — Tone Partljič: NAJ POJE CUK režija: Jože Babič 6 predstav, 6 ponovitev, 1664 gledalcev Okrogla miza TSD-72 "PERSPEKTIVE SLOVENSKEGA GLEDALIŠČA DANES” — 14. II. 1972 uvodna beseda: dr. Bratko Kreft MGL Ljubljana — Andrej Hieng: LAŽNA IVANA režija: Dušan Jovanovič SLG Celje — Ivan Cankar: ROMANTIČNE DUŠE režija: Dušan Mlakar EG Glej — Rudi Šeligo: KDOR SKAK, TISTI HLAP režija: Dušan Jovanovič JDP Beograd — Vitomil Zupan: BELE RAKETE LETIJO NAD AMSTERDAM režija: Dimitrij Jovanovič PDG Nova Gorica — France Prešeren: KRST PRI SAVICI režija: Tone Peršak SNG Drama Maribor — Vladimir Levstik — Herbert Griin: KASTELKA režija: Franci Križaj SNG Drama Ljubljana — Josip Tavčar: LUNA V MEGLI režija: Jože Babič SSG Trst — Filibert Benedetič: PRAVILA IGRE režija: Andrej Hieng AG "Tone Čufar” — Ferdo Kozak: VIDA GRANTOVA režija: Bojan Čebulj PG Kranj — Ivan Cankar: ZA NARODOV BLAGOR režija: Janez Povše 10 predstav, 11 ponovitev, 2817 gledalcev Okrogla miza TSD-73 "VLOGA IN POMEN GLEDALIŠČA V NASI DRUŽBI” — 13. II. 1973 uvodna beseda: dr. Mirko Zupančič TEDEN SLOVENSKE DRAME — 74 od 7. II. do 16. II. SNG Drama Maribor — Primož Kozak: AFERA režija: Branko Gombač PG Kranj — Tone Svetina — Janez Povše: UKANA režija: Janez Povše Gledališče Pekarna Ljubljana — Peter Božič: KAKO SREČEN DAN režija: Matija Logar SSG Trst — Miroslav Košuta — Adrijan Rustja — Sergej Verč — Atilij Kralj: DLAKA V JAJCU režija: Adrijan Rustja SNG Drama Ljubljana — Branko Miklavc: POMARANCNIKOV NAJNOVEjSl ŽIVLJENJEPIS IN NJEGOVA PRVA SMRT režija: Branko Miklavc SNG Drama Ljubljana — Pavle Lužan: ZELENI VOLK režija: Matija Logar SSG Trst — France Bevk — Boris Grabnar: KAPLAN MARTIN ČEDERMAC režija: Mario Uršič SLG Celje — Igor Torkar: POŽAR režija: Juro Kislinger SMG Ljubljana — Ben Minoli — Herbert G run: VILINCEK Z LUNE režija: Mile Korun EG Glej — Milan Jesih: GRENKI SADEŽI PRAVICE režija: Zvone Šedlbauer PDG Nova Gorica — Tone Partljič: ŠČUKE PA NI režija: Jože Babič MGL Ljubljana — Ivan Cankar: ZA NARODOV BLAGOR režija: Miran Herzog 11 predstav, ponovitev, 3634 gledalcev Okrogla miza TSD-74 'USTVARJALNO IN GLEDALIŠKO IZVEDBENI ASPEKTI SLOVENSKEGA DRAMSKEGA AVTORJA — 15., 16. II. 1974. TEDEN SLOVENSKE DRAME — 75 od 5. II. do 15. II. SSG Trst — Ivan Cankar: ZA NARODOV BLAGOR režija: Mario Uršič Gledališče Pekarna Ljubljana — Rudi Šeligo: ALI NAJ TE Z LISTJEM POSUJEM režija: Lado Kralj PG Kranj — Ivan Potrč: LACKO IN KREFLI režija: Janez Drozg SNG Drama Maribor — Marin Držič — Mirko Rupel: BOTER ANDRAŽ režija: Branko Gombač GS PD "Zarja" Trbovlje — Jože Javoršek: MANEVRI režija: Štefan Žvižej SNG Drama Ljubljana — Ivan Cankar — Jurij Souček: VESELICA V BLATNEM DOLU režija: Jurij Souček SLG Celje — Tone Partljič: ŠČUKE PA NI režija: Dušan Jovanovič NP Zenica — Primož Kozak: AFERA režija: Tone Peršak PDG Nova Gorica — Vinko Cunderman: TRNOVA POT GREŠNEGA PUNTARJA JERNEJA režija: Marjan Bevk MGL Ljubljana — Andrej Hieng: IZGUBLJENI SIN režija: Mile Korun 10 predstav, 14 ponovitev, 3608 gledalcev TEDEN SLOVENSKE DRAME — 76 od 7. II. do 14. II. PG Kranj — Ivan Cankar — Janez Drozg: HIŠA MARIJE POMOČNICE režija: Albert Kos SNG Drama Maribor — Mira Mihelič: SVET BREZ SOVRAŠTVA režija: Franci Križaj SNG Trst — Anton Leskovec: DVA BREGOVA režija: Jože Babič EG Glej — Rudi Šeligo: ŠARADA ALI DARJA režija: Žarko Petan SMG Ljubljana — Dušan Jovanovič: ŽRTVE MODE BUM BUM režija: Dušan Jovanovič PDG Nova Gorica — Ivo Brnčič: MED ŠTIRIMI STENAMI režija: Janez Povše Gledališče Pekarna Ljubljana — Pavle Zidar — Peter Božič: JAZ SEM GOSPA MARIJA režija: Boštjan Vrhovec SLG Celje — Dušan Jovanovič: IGRAJTE TUMOR V GLAVI IN ONESNAŽENJE ZRAKA režija: Ljubiša Ristič NP Leskovac — Andrej Hieng: OSVAJALEC režija: Djura Udicki 9 predstav, 14 ponovitev, 3361 gledalcev TEDEN SLOVENSKE DRAME — 77 od 3. II. do 12. II. EG Glej — Milan Jesih: BRUCKA ALI OBDOBJE PRILAGAJANJA režija: Zvone Šedlbauer GS PD Horjul — Ivan Cankar — Marjan Belina: KURENT režija: Franci Križaj SSG Trst — Josip Tavčar: IGORJU UGAJA BACH režija: Jože Babič SLG Celje — Pavle Lužan: ZLATI ČASI, LEPI KRASI režija: Miran Herzog PDG Nova Gorica — Franček Rudolf: LENEGA ČAKA DOLGČAS režija: Emil Aberšek PG Kranj — Ivan Potrč: KREFLI režija: Janez Drozg SNG Drama Ljubljana — Gregor Strniša: DRIADA režija: Mile Korun SNG Drama Maribor — Tone Partljič: O, NE, SCUKE PA NE režija: Voja Soldatovič MGL Ljubljana - Pavle Lužan: SREČA NEPOSREDNIH PROIZVAJALCEV režija: Matija Logar 9 predstav, 11 ponovitev, 3052 gledalcev Okrogla miza TSD-77 "DRAMATIKA V SODOBNEM GLEDALIŠČU” — 11. II. 1977. uvodna beseda: Bojan Štih TEDEN SLOVENSKE DRAME — 78 od 7. II. do 16. II. PG Kranj — Jaroslav Hašek — Herbert Griin: ŠVEJK režija: Boštjan Vrhovec PG Kranj — Svetlana Makarovič — Vladimir Rooss: KOSOVIRJA NA LETECl Žlici režija: Vladimir Rooss PDG Nova Gorica — Janez Svetokriški: EN SREČEN, VESELI INU VSEH TROSTOV POLN DAN VOSClM režija: Iztok Valič PDG Nova Gorica — Ciril Kosmač — Janez Povše: BALADA O TROBENTI IN OBLAKU režija: Janez Povše Juro Kislinger: PETER FULEŽ LG Ljubljana — Nace Simončič: KLJUKCEVE DOGODIVŠČINE režija: Nace Simončič SNG Drama Ljubljana — Ivan Potrč: KREFLOVA KMETIJA režija: Jože Babič LG Maribor — Edi Majaron: PEGAM IN LAMBERGAR režija: Edi Majaron Branko Miklavc: URA Z IVANOM LEVARJEM režija: Branko Miklavc EG Glej — Pavle Lužan: SREBRNE NITKE režija: Božo Šprajc SMG Ljubljana — Oton Župančič: LAHKIH NOG NA OKROG režija: Matija Logar NP Banja Luka — Dušan Jovanovič: GENERACIJE režija: Aleš Jan SLG Celje — Rudi Šeligo: ČAROVNICA IZ ZGORNJE DAVČE režija: Dušan Jovanovič EG Glej — Matjaž Kmecl: LEPA VIDA ALI PROBLEM SVETEGA OŽBOLTA režija: Žarko Petan Gledališče Pekarna Ljubljana — Denis Poniž: IGRA O SMRTI režija: Boštjan Vrhovec Pl KUD Bratov Polančič Maribor — Tone Partljič: UČNA URA režija: Milka Partljič MGL Ljubljana — Mirko Zupančič: IZ TAKE SMO SNOVI KOT KRANJSKI KOMEDIJANTI KOMEDIJANTI režija: Mile Korun SSG Trst — Oton Zupančič: VERONIKA DESENIŠKA režija: Jože Babič SNG Drama Maribor — Mirko Mahnič: ŽE ČRIČEK PREPEVA režija: Mirko Mahnič 19 predstav, 23 ponovitev, 6255 gledalcev Okrogla miza TSD-78 ”NA SLEDI ZA PROGRAMOM” — 15. II. 1978 uvodna beseda: Taras Kermauner TEDEN SLOVENSKE DRAME — 79 od 7. II. do 16. PG Kranj — Primož Kozak: AFERA režija: Janez Drozg LG Jože Pengov Ljubljana — Dane Zajc: PETELIN SE SESTAVI režija: Helena Zajc LG Jože Pengov Ljubljana — Dane Zajc: KRALJ MATJAŽ IN ALENČICA režija: Helena Zajc Tone Partljič: NEKOČ IN DANES CZKUD ZSM Zagreb — Dušan Jovanovič: OSVOBODITEV SKOPJA režija: Ljubiša Ristič SNG Drama Maribor — Matjaž Kmecel: INTERVJU režija: Voja Soldatovič Šentjakobsko gledališče Ljubljana — Oton Zupančič: VERONIKA DESENIŠKA režija: Vesna Arhar KUD "P. Voranc” Ravne — Prežihov Voranc — Mitja šipek: JUDENBURG režija: Mitja Šipek SMG Ljubljana — Svetlana Makaroviče: SEN ZELENJAVNE NOCl režija: Dušan Jovanovič SLG Celje — Janez Žmavc: PINDAROVA ODA režija: Franci Križaj EG Glej — Vitomil Zupan: ZAPISKI O SISTEMU režija: Janez Pipan PDG Nova Gorica — Svetlana Makarovič: SAPRAMIšKA režija: Emil Aberšek MGL Ljubljana — Ivan Cankar: KRALJ NA BETAJNOVI režija: Dušan Jovanovič LG Ljubljana — Frane Puntar: GUGALNICA režija: Edi Majaron 14 predstav, 24 ponovitev, 6721 gledalcev. Okrogla miza TSD-79 "AKTUALIZACIJA SODOBNOSTI V DRAMAH ZADNJIH LET” — 15. II. 1979. uvodna beseda: Malina Schmidt. Ta TSD-79 je bila prvič podeljena "Nagrada Slavka Gruma" za najboljše slovensko dramsko besedilo preteklega leta. Žirija v sestavi Andrej Inkret, Mile Korun, Matija Logar in Bojan Stih je z večino glasov sklenila, da se nagrada podeli Danetu Zajcu za dramsko besedilo "Voranc". Istočasno je bilo prvič podeljeno "Griin-Filipičevo priznanje” za slovensko dramaturgijo. Enoglasno je žirija sklenila, da se priznanje podeli dramaturški ekipi SLG Celje. Nagrada in priznanje sta bila podeljena 14. februarja 1979. Teden slovenske drame razpisuje "Nagrado Slavka Gruma” za najboljše slovensko dramsko besedilo. Nagrada je stalna. Podeljuje se diploma in denarna nagrada v višini 45.000.- din. Nagrada se lahko podeli enemu, dvema ali trem besedilom v enakem delu. Dramska besedila bo ocenjevala komisija, ki jo bo imenoval Umetniški svet Prešernovega gledališča Kranj, stalni organizator Tedna slovenske drame. Za "Nagrado Slavka Gruma” konkurirajo nova slovenska dramska besedila: — uprizorjena — tiskana — predložena komisiji. Nagrada se podeli na Tednu slovenske drame —81. Rok za predložena besedila je 15. december 1980. Avtorji naj pošljejo besedila v petih tipkopisih na naslov: Prešernovo gledališče Kranj, Titov trg 6, 64000 Kranj, s pripisom "Nagrada Slavka Gruma". * Evidentirana besedila za "Nagrado Slavka Gruma” v preteklem letu: Peter Božič: KOMISAR KRlS Polonca Kovač: JAKEC IN STRIC HLADILNIK J. Snoj — E. Aberšek: AVTOMOTO MRAVLJE Alenka Goljevšček: ČUDEŽNI KAMEN F. Levstik — D. Jovanovič: MARTIN KRPAN Fran Žižek: NESMRTNI BATALJON Niko Nikolčič: NIČ NOVEGA V DOLINI ŠENTFLORJANSKI ali REVOLUCIJA V DEŽELI BONBONČKOV Alja Tkačeva: JACERA Samo Simčič: ZGODBA O ARHITEKTU, PIŠČALI IN ZLATEM KOZLU Dimitrij Kralj: DVIGALO Borivoj VVudler: ODPRITE VRATA, OSKAR PRIHAJA Valentin Cundrič: ANALOGON, MONODRAMA Branko Miklavc: VERIGAR Matjaž Kmecl: FRIDERIK Z VERONIKO ALI GROF CELJSKI DANES IN NIKDAR VEČ Bratko Kreti: V JEČI ŽIVLJENJA Leopold Suhodolčan: ANTON POMPERDON IN VSI POMPERDONI Bojan Čebulj: ŠTIRJE GODCI Dušan Jovanovič: KARAMAZOVI Milan Stante: KJE Sl DEDEK MRAZ? Iz lanskoletne diskusije Letošnja bera "Tedna slovenske drame” 1. Referat aktualizacija sodobnosti v dramah zadnjih let je jedernat, stvaren, jasen. Kot avtor lanskoletnega referata s kranjske okrogle mize čutim dolžnost, da se do letošnjega opredelim; da tako poskrbim za nujno kontinuiteto premišljevanja o današnji slovenski dramatiki. Kajti če česa manjka današnji slovenski zavesti o sebi, je to kontinuiteta: kulturna zavest, da smo in kako smo. Če se bo dozdajšnja praksa nadaljevala tudi naslednja leta; če je ne bodo prekinili tisti, ki jim je v napoto vsakršna trajna avtomija slovenske kulture, vsaka samobitna zavest dramatikov in kritikov o samih sebi in o svetu, kakršen je zanje; če se bo ta praksa institucializirala v svojem neinstitucialnem, celo protiinstitucialnem prizadevanju, bo Teden slovenske drame veliko opravil tudi s te strani. Všeč mi je osnovna vrednostna razdelitev referata: prvič, odklanjanje apologetskega odnosa do obkrožajočega socialno politično gospodarsko institucialnega sveta, torej od sveta, ki je zgolj od tega sveta; kritika, ki jo pozitivna dramatika goji, je zgolj konstruktivna, se pravi propagandna, služabniška. Drugič, blizu mi je, da referat problematizira dramatiko, ki zna zgolj problematizirati oziroma zgolj ironizirati, se z vsem poigravati; ko je čeber izpraznjen, je nadaljnje praznenje slaboumno. Tretjič, tudi sam želim, da bi tretja točka, za katero se referat vnema, obrodila sad: da bi pisatelji ne iskali več v znano in v posmeh znanemu, ampak drugam, v skrito, v temno, v vizijo, s slutnjo, s poezijo; torej ne kot banalen politično moralen program in njegova posmehljiva senca. Referat ne patetizira, vendar je očitno, kje je njegova simpatija: pri tisti čutni in duhovni senzibilnosti, s katero naj bi človek presegel okvire sistemov in norm, ki omogočajo in dopuščajo manipulacije, utesnjevanja in ponormaljenja; tam, kjer je živa občutljivost za primerno, za neizdeologizirano, kjer je človek odprt za neznano, za nepreverjeno, za neujeto v kakršen koli — ponavljam: kakršen koli — red in sistem; kjer nastaja človekova sposobnost za transcendenco, za poskuse preseganja meja realnega in obstoječega sveta. To dramatiko imenuje referat mitična, mistična ali kar idealistična. 2. Referat naj bi bil prebran na koncu kranjskega tedna; dal naj bi priložnost vsem prisotnim za več soočenj: za soočenje z načelnimi postavkami referata, z njegovo konkretno analizo, s celotno sodobno slovensko dramatiko in, ne nazadnje, z letošnjo dramsko bero, kakršno nam je posredoval Teden slovenske drame. Zaradi nepredvidljivih dogodkov se je referat znašel nekako na sredi tedna, vendar ker poznamo vsaj tekste letos odigrane dramatike, če že ne uprizoritev, nam bo kljub temu mogoče govoriti o celoti. Upal bi si trditi, da uprizoritve Tedna potrjujejo usmeritev referata. Ali drugače: da so v soglasju s tistim, kar si sam od današnje slovenske literature želim. Kozakova Afera se je skazala kot čvrsta, nepopustljiva tragedija. Ljudje se niso pripravljeni podrediti, še manj prilagoditi. Sanjajo in delujejo, do smrti. Svet jih lomi, vsi smo zlomljivi. A strasti in sle, vizije in dejavnosti teh borcev so tako močne, da se lomi tudi vsakdanji, uravnoteženi, vtirjeni svet. Poezija kataklizme. Propadamo, a ne tja v tri dni, ne brez zagona, ne brez odpora, ne s cinično razumnostjo, ne z vnaprejšnjim dogovorom. Ne vem, če je kje kak svet onkraj ali zraven tega; vem pa, da ta svet, v katerem životarim, ni vreden življenja, če ni v moji duši neizbrisne slutnje po onem drugem, če ni nerazumne akcije, te ali drugačne, čustvene ali orožarske, po nečem, kar je v temelju drugačno od znanega. Ležati v znanem pomeni potrjevati nič. Jovanovičeva Osvoboditev Skopja nas je z nepodkupljivo roko potegnila v sredo nasilja, katerega plen smo, med osnovne človeške položaje, pred katerimi si zatiskamo, malomeščansko samoslepilni, oči, v surovost in mučenje, v trpljenje in zlo, v veličastna dejanja in pod pritlikavo nečednost; ni nam dovolilo, da pobegnemo, da se žejni prenesemo čez vodo, da se razložimo. Pretakamo se po krvi, blagoslavljajo nas s krvjo, kri teče iz vseh por naširoko odprtega sveta. Tragedija, nenavadno čista, nenavadno današnja. Umori in tragične žrtve. Visoko postavljen, do skrajnosti napet svet. Z ritualnim očiščevanjem na koncu. S spravo, ki jo je možna človekova veličina; Občutimo jo! Le podlost ostaja v nepreseženem maščevanju. Presenetil me je in vznemiril Kmeclov Intervju. Kakšen dramatičen dar! Koliko trdnih tragičnih zavezav, položaj nerazrešljivosti! Kako ravna pot do osnovnih poškodb naše polpreteklosti in današnjosti, v najvišji dan, v poldan in v gnojno noč, v najtršo noč človekovega zloma! Kakšna nerazmazana, jeklena nasprotja! Če ne bi avtor — z režiserjevo pomočjo — na koncu vozla olajšal, mčre ustavil, se zapedagogiziral, morda celo zasentimentaliziral; če bi ohranil noro jasnovidnost pijansko deliričnega jutra, sredi katerega smo se gledalci in sodelavci — vsi smo sodelavci, vsi smo morilci! — znašli, bi bili priča vrhunski predstavi in krvavo resnični slovenski tragediji. A ni mnogo manjkalo; kot kritik bi si čez vse želel, da se Kmecl ne bi predajal le onemu drugemu svojemu velikemu daru, ležernemu humorju; da bi zaostreno, nadaljeval, kjer je v živo zarezal z intervjujem. Krivičen bi bil, če ne bi omenil uprizoritev; iskale so in se našle v smeri, ki me, krvava, vabi. Morda nobena od uprizoritev Afere ni bila ,ako nepopustljiva, tako vezljiva, tako vsestransko pravična kot Drozgova; igralci so igrali zgledno profesionalno. Ristič je šele pokazal, kaj skriva v sebi Skopje: strast do razbeljene odsvojenosti; čezmernost Radeta Šerbedžije naj bi bila vzor, kako igrati — a igralci Afere so se bili na poti prav k temu cilju. Karakterološka klinična študija Pavle Brunčkove pretresa, a brez cenenosti; to je pesem za današnjo rabo. V strogi, krepki, mirni, zanesljivi postavitvi. Večkrat ko gledam Župančičevo Veroniko Deseniško, bolj mi je blizu. Šentjakobskemu gledališču — še en amaterski teater, ki vidno raste! — in režiji Vesne Arharjeve se je posrečilo, da je ohranila čudežno dramatikovo poezijo — najbolj poetična slovenska drama! — a je obenem dopustila, da je zrasla nemajhna tragičnost neobvladljivega medčloveškega spora. Uprizoritev je učinkovala čisto, pregledno, urejeno, tako je tem bolj zazvenel med nas nered kaosa čustev, strasti, volj, nagibov, dejanj, v katerega smo vsi potegneni kot na vijolično dno sveta! Partljičeva monodrama Nekoč in danes znova opozarja na dramatikov neobičajen dar; a enako na to, da ga — da se — mojster zlorablja. Točne karakterizacije, svež slog, živ jezik, poznavanje snovi, a kako malo truda; nikakršna zgradba, trije komaj zlepljeni deli. Lahkotna, pretečna užitnost sveta. Razumnost, ki vse tolerira. Načrtno popuščanje napetosti. Je res zgolj takšna vloga komike? — Ulaga je tekst prednašal sproščeno, s prirojenim znanjem, uspešno, a tudi ko ga bo izdelal, zaenkrat je še v pripravljalni fazi, bo manjkalo ono, česar mu tekst dati ne more: resnica življenja, ki ga živimo. Nekoč in danes odseva le zabavno pojavnost. Bojim se, da je najznačilnejši tekst tiste narave, ki spaja prvo in drugo raven, če naj se vrnem k merilom današnjega referata, Žmavčeva igra Pindarova oda; bojim se, da premalo prekinja s smerjo, ki se ji zavedni, siloviti, obvezni, pretresljivo iščoči del slovenske dramatike odpoveduje: da je vse preveč igračkanja s posmehljivo zabavo; kultivirizem ali dekorativizem, ki ne pripušča sršeče groze. O Zupanovih Zapiskih o sistemu sem pisal že pred časom. Vznemirja njihova radikalnost; ne zadovoljujejo se s kritiko, zažarijo se v destrukcijo tega, kar nam preprečuje živeti. Brezobrazni so, podčrtujejo našo izgubljenost. Na pragu trpljenja so; drobijo našo grozo, ki je v nedoločni muki. Ta je naša resnica. Vendar, ali ni naloga dramatike, da zavest te muke stopnjuje; da muko locira; da neizrazito meglo stisne v podobo strupa; da s tem obudi v človeku sanjo o nedolžni čistosti, ki je onkraj? Zapiski so znamenje ob tej poti. In nazadnje Makarovičeve Sen zelenjavne noči. Nemalo elegantno verificirane domišljije, a preveč znane moralne družbene kritike. Ko bi avtorica okrepila ozračje nevarne strahote, ki ga je tako z občutkom zastavila; da smo vsi zgneteni v pošastnem močnem pokritem zelenjavnem loncu, kjer nas sadistično kuhajo, kjer se nesolidarni solidarno kuhamo, vremo, mučimo, umiramo, bi mogla dognati oolično in izvirno igro za mladino. Mislite, da ta ubijalska vizija ne bi bila za otroke?! Kar berite pravljice, pa boste hitro spoznali, kako pravične in jasne so do zla, ki nas obkroža, ki je v nas. 3 Facit? Ne vem, če ima referat prav v svoji trditvi: da je ustvarjalec tretje smeri že zunaj sveta konvencije, konforizma in tabujev. Zunaj enostavnih prepovedi že; zunaj ideološkega konformizma tudi; zunaj vsevidnih konvencij, da. Kaj pa zunaj tistih tihih dogovorov, ki od nas terjajo, da se udeležujemo, zadovolnega lica, vsakodnevnih pustnih rajanj? Da neodporni pristajamo na cukrene laži o vsakršnem napredku in o izboljšavi človeka? Da ne protestiramo, ko nas vest opozarja? Da se mehčamo, ker bi ne bili radi porinjeni v muko temš in samoprimernega podzemlja? Da uporabljamo jezik, kakršen nam je nasvetovan in zapovedan? Da ne tulimo, ko bi morali? Da ne sanjamo, ampak se puščamo urazumeti? Največ bi dosegel, če bi zaželeni ustvarjalec mogel zapisati svojo čezmerno željo do onkrajnosti in gnus nad sabo, poniglavim, nezmožnim, strtim; če bi mogel izžareti svojo ljubezen, pa tudi obup nad tem, da je premajhna in da ne prestavlja gor; če bi mogel izpričati neizničljivo upanje, a priznati verige svojega strahu, ki ga ne zapusti! Ce bi mogel vztrajati, čim dlje, čim bolj odprto občutljivo med obema svetovoma: med smrtjo, ki vse pomiri, in drugostjo, ki je nedosegljiva! Če bi mogel biti pojoča razžarjena rana! Krik nove tragedije, današnje tragedije! In na koncu. Obet za vnaprej je čudovit. Najboljši teksti čakajo. Upajmo, da bodo uprizorjeni do naslednjega leta. Same tragedije, mistične, anatične, himnične: tri Mrakove: Blagor premagancev, Ghrisypos, Van Goghov Vidov ples, Zajčev Voranc, Božičev Komisar Kriš, Šeligova Lepa Vida. Bo potekel Teden slovenske drame 1980 v njihovem zmagoslavju, v naši odločenosti, da si ne dovolimo obledeti in popackati čudežne tragične zavesti, ne preprečiti neupogljivega posega v onkraj? Naj sklenem: pristati na nerazrešljivost življenja, dopustiti neodrešljivost, terjati odrešenost. Stopiti v tragedijo. Ali z drugimi besedami: premalo je nacionalna kulturna volja, premalo antinacionalna antikularna volja. Prenesti se v zunajkulturno pripravljenost: biti na voljo svetu samemu, njegovi volji do zmede, do osvobajajočega zla, do ljubezni, do nezamenljive vere, do trpljenja, do ozdravljajoče smrti, do večno zelenega upanja. Taras Kermauner BELEŽKE BELEŽKE BELEŽKE BELEŽKE