Poitninu plačana v goto vini. MLADI BORCI STANOVSKI TEDNIK ZA SLOVENSKO DIJASTVO. — IZHAJA VSAK PETEK. — LETNA NAROČNINA: DIJAŠKA 18 DIN, NEDIJAŠKA 36 DIN, PODPORNA VEČ KOT 36 DIN. — POSAMEZNA ŠTEV. 75 PAR. UREDNIŠTVO IN UPRAVA: LJUBLJANA, POLJANSKA C. 4. (ALOJZIJEVIŠCE). - ČEK. RAČ. ST. 16.078. LETO V. LJUBLJANA, PETER 21. MARCA 1941. ŠTEV. 28 NUŠE KATOLIŠKE PRRVICE ČUDNA PR A VICOLJUBN OST V splošnem smo ljudje zelo občutljivi, kadar gre za naše lastne koristi in pravice. Da nas le malo dregnejo v naš ubogi lastni »Jaz«, je že ogenj v strehi, zahtevamo oproščenj, preklicev in povračila. Popolnoma drugače pa je, kadar se teptajo naše pravice, ki jih imamo kot katoličani. Takrat pa najraje kar potrpimo. Kakšna nedoslednost! Ne pomislimo, da je v teh pravicah naš »jaz« še veliko bolj prizadet. ZASPANI KATOLIČANI Prav mnogo katoličanov je, ki se še danes ne zavedajo pravic, ki jih imajo v javnem življenju. To je od liberalizma, ki je katoličanom zabičeval, da je vera zasebna stvar in jim s pretnjo, da jih proglasi za nazadnjaške, vlil strahu pred javnim mnenjem, liberalnim seveda. Opustimo že enkrat tisto žalostno navado v našem kulturnem življenju, da ne bi s »preglasnimi« zahtevami na katerem koli področju javnega življenja motili ljudi, ki proglašajo svobodo za vsa prepričanja — z izjemo našega seveda; ki hočejo spoštovati vsako prepričanje, ako le ni katoliško! NAPAČNA STRPLJIVOST Se imamo ljudi, ki si v literaturi, umetnosti m drugod nikoli ne stavijo resno vprašanje, kaj njihovo katoliško prepričanje od njih zahteva. V literaturi vidimo žalostne primere katoliške pasivnosti in nezavednosti. Že leta in leta krmijo naše ljudi razne »indiferentne« družbe z deli, ki bi jih morali kot katoličani odločno odklanjati. Pa jih sprejemajo v hišo, češ da so to umetniška dela; verjamejo liberalni propagandi, da so to dela, ki jih mora vsak poznati in da ne bi smeli biti tako »ozki«. Nikoli pa ne mislijo, kakšne dolžnosti ima do nas katoličanov tisk, ki ga sprejemamo v svoje hiše. V naše hiše prihajajo razni listi. Ah nimamo katoličani pravice, zahtevati, da spoštujejo naše prepričanje in ga ne žalijo? Ali nimamo pravice zahtevati od umetnosti, da upodablja tako, da igra take stvari, ki bodo upoštevale moralni in verski čut? Nekateri filmi v kinu Unionu so tega upoštevanja prav malo pokazali. Katoliški starši imajo pravico, da so zavodi kakor tudi učitelji, katerim pošiljajo svoje otroke, katoliški. Ni prav, da se starši ne potegnejo za svoje pravice v raznih šolah, kjer ni verskega pouka, da so taki zavodi potem gnezdišča komunistične propagande. IN MED NAMI? Naša sveta dolžnost je, da gledamo, da se tudi med dijaki samimi naše katoliške pravice in visoke duhovne vrednote vere in nravnosti spoštujejo. Ne pustimo, da bi nam udarjala na ušesa bogokletja, da bi morali biti priča nesramnim razgovorom! Ljudi, ki naših pravic ne znajo spoštovati, ne bomo nikoli pridobivali s plašnim popuščanjem, z udanostjo zbeganega muče-ništva na licu, ki jim daje še večji pogum, ampak z odločnim nastopom v obrambo svojih pravic. POSTAVIMO SE ZA TO, KAR JE KATOLIŠKO! Zato moramo katoličani kot družba tudi čutiti in otresti se moramo tistega sebičnega individualizma, ki se prebudi le, kadar so prizadete njegove osebne pravice, ko je pa žaljena skupnost, pa topo molči. Nasprotno! Če so žaljene in teptane naše osebne pravice tedaj lahko potrpimo! — Nikoli pa ne smemo slogaško potrpeti, kadar se teptajo pravice nas kot katoličanov ! Pomen preganjanja za Cerkev NEVARNOST POSVETNOSTI V mnogih državah in deželah stiska Cerkev in kataličane hudo preganjanje. Cim manj se o njem piše in sme pisati, tem hujše je. Nasprotniki se boje mučencev, nočejo jih, ker vedo, da je kri mučencev seme novih kristjanov. Zato pa hočejo odpadnikov, izdajalcev, uskokov. In koliko sredstev ima vsemogočna država na razDolago, da plitve in plašljive (katoličane pripravi do tega strašnega koraka! Imajo pa taki časi tudi dobre posledice. Preganjanja so v Cerkvi učinkovala kakor nevihta, ki očisti ozračje. Kakor hitro je uživalo n. pr. prvo krščanstvo trideset, petdeset let mir in svobodo, se je že začutilo v Cerkvi zastrupljeno ozračje poganske okolice. Ko je nastalo spet preganjanje, so kristjani odpadali v množicah in cele trume so se gnetle pred poganskimi templji, da bi opravile predpisano daritev malikom. Takole opisuje sv. Ciprijan kristjane svoje dobe (1. 250 po Kr.): »Vsi so na vso moč množili imetje in se z nenasitnim pohlepom trudili, da bi si več in več pridobili. — Moški so negovali brado, ženske lepotičile obraz, pačile oči in lažnivo barvale lase.« Celo mnogi škofje so dajali silno slab zgled. A prišlo je preganjanje in razredčilo kristjane na izbrane čete junakov — celih kristjanov. PREGANJANJE SILI K POGLOBITVI Krvava preganjanja prvih treh stoletij in enako vsa poznejša so kristjane silila k notranji poglobitvi. Stanovitnost krščanskih mučencev ie nagnila mnogo globljih poganov, da so začeli premišljevati in iskati resnice v krščanstvu. Upravičene so besede Ter-tulijanove: »Kolikorkrat nas ža-njete, vedno nas je več; seme je mučeniška kri!« Tisti, ki so po tej poti prišli v naročje krščanstva, so bili trdni, stanovitni, pripravljeni za žrtve, tudi žrtev življenja. Slabičev in omahljivcev preganjanja niso privabila, marveč splašila. V zunanjih viharjih se je utrjevala notranja moč Cerkve. V mirnejših časih pa so se vrinili v krščanske vrste ljudje, ki jim krščanstvo ni seglo do dna srca, ki je bila njih vera dremotna. In taki so ob prvi nevihti odpadli. ŠOLA EDINOSTI IN LJUBEZNI Preganjanja so kristjane raznih stanov in jezikov in narodov povezala med seboj z vezjo iskrene bratske ljubezni. Ti časi stiske so zbudili in ustvarili pravo krščansko socialno čustvovanje, kakršnega drugačni časi ne bi bili ustvarili. Sužnji in svobodni, ženske in moški, laiki in duhovniki so se čutili eno in si med seboj pomagali. Živo so se zavedali, da so pred Gospodom enaki. Stroga šola preganjanj je bila silno uspešna za dejansko krščansko ljubezen. NOV ROD Sovraštvo in nasprotovanje poganske okolice je bilo kakor ograja, ki je ločila kristjane od sveta okoli njih. Tako se je v njih utrjevala zavest, da niso »od tega sveta«, da so »nov rod«. Pri nosilcih poganske kulture niso veljali nič. A tem bolj živo so se zavedali, da imajo v verskih dobrinah krščanstva zaklad, ki je dražji nego vse, kar bi jim mogla dati poganska okolica. Niso mrko zaničevali in zavračali, kar je človeški duh lepega ustvaril v idrža-voslovju, filozofiji, umetnosti, a na vse to so gledali s svojega vzvišenega večnostnega stališča. Prav v tem so Da korenine nove, krščanske kulture, ki se je naslonila na grško in rimsko, pa jo z novim duhom oživila in prepojila. ZNAMENJE BOŽJE POMOČI Ce premislimo, s kako neenakimi zunanjimi sredstvi se je bojeval boj med krščanstvom in poganskim svetom, kako dolgo je trajal, koliko najtežjih žrtev je terjal; če preudarimo, koliko bridkega so stanovitni kristjani pretrpeli — pregnanstvo, izgubo imetja, najstrašnejše muke in smrt; če presodimo, kako so mučenci vse to prenašali — ne s predrznim izzivanjem ne z bahaškim junačenjem, marveč kot ljudje, ki dušno in telesno bolečino čutijo; ki so vse to prenašali trezno, premišljeno, mirno, vdano, z zaupanjem v Kristusa, s pogledom na večno življenje: če vse to pretehtamo, se ne moremo izogniti zaključku, da se je v mučencih razodevala božja moč na- šega Gospoda, ki je preden je sam trpel, svojim učencem napovedal: »Na svetu boste imeli stisko: ali zaupajte, jaz sem svet premagal.« (Fr. Ks. Lukman, Martyres Chri-sti, Moh. dr. 1934.) VOJSKUJOČA SE CERKEV Preganjanje je obvarovalo mlado Cerkev, da vanjo ni vdrl duh posvetnosti. Prisililo je kristjane k globokemu verskemu življenju, k edinosti in ljubezni. Odpihnilo je pleve, da je ostala sama klena pšenica; izrasel je nov rod, ki je kljub neznatnim sredstvom z božjo pomočjo premagal vsemogočno poganstvo. In podobne učinke ima vsako preganjanje. V vojskujoči se Cerkvi na zemlji se večkrat pojavi »speča cerkev«. To so katoličani po imenu, ki znajo kveče-mu godrnjati in tožiti, sicer pa mirno spe, ko se mora Cerkev biti za biti ali ne biti. Za širjenje in utrievanje kraljestva božjega na zemlji nimajo ne časa ne smisla ne poguma. To je odvišno breme, ki ga mora Petrova ladja vlačiti s seboj. V preganjanju se pa tega bremena reži. JUBILEJ OKROŽNIC »RERUM NOVARUM« IN »QUADRAGESIMO ANNO« V ŠVICI V prejšnji številki »Borcev« smo poročali o pripravah za proslavo jubileja »Rerum novarum« in »Qua-dragesimo anno«, ki so jih podvzell amerlkanskl katoličani. Iz Švice poročajo, da namerava krščansko socialna delavska zveza izvesti po vsej katoliški Švici proslavo jubileja socialnih okrožnic na zelo slovesen način. Krščansko socialna delavska zveza namerava prirediti 24. i-n 25. maja velike manifestacije v Einsiedel-nu. Ob tej priliki žele katoliški švicarski -delavci naglasiti, da je za socialno obnovo Švice in vse Evrope nujno potrebna aktivizaclja vseh katoliških sil. Univerza v Fribourgu bo v avgustu t. 1. priredila švicarski socialni teden. Ta teden se bo zaključil z velikimi manifestacijami za mir. Vse je truda po!no, vse je zamudno, kar se s pridom dela, kar se bliža 'popolnosti; le šušmarija je lahka in nagla. Fran Levstik Alkohol in duševno delo Reforma šole v Franciji Vlada v Vichyju je podvzela ved ukrepov v korist verske In narodne vzgoje. Te dni je bilo vrženih Iz Sol več učnih knjig, ki so uč:le materializem. Dalje pri razdeljevanju Štipendij ne smejo odbiti nikogar zaradi tega, ker ni obiskoval državne šole. Dosedaj so učenci katoliških šol le redko dobivali štipendije. Poleg tega so vnesli v učne načrte verouk. Mladini se mora dati prilika, da med šolskimi urami po-seča verouk izven šolskega poslopja. Razen nedelje pa morajo učenci imeti vsaj eno predpoldne v tednu prosto, da jih starši ali oni, ki jim je to poverjeno, morejo poučevati v verskih stvareh. S tem verouk v državne šole še ni uveden, pač pa je storjen velik korak k pokristjanjenju francoskega šolstva. Film o Alkazaru V Zagrebu so te dni predvajali film o junaški obrambi toledskega Alkazarja pred boljševiki. Film se prične z onim trenutkom, ko se zbe-ro hrabri in rodoljubni kadeti španske vojske v Alkazarju in se stavijo na razpolago svojemu poveljniku polkovniku Moscardlju in traja vse do tistega jutrai, ko prihiti zmagovita nacionalna vojska junaškim branilcem na pomoč. V dvorišču trdnjave raportira polkovnik MoscardO generalu Francu: »Gospod general, v Alkazarju nič novega!« Kot poroča »Hrvatski glas« ima film isto vsebino, kot znani Tim-mermanov roman »Junaki Alkazarja«. Film bo prišel prihodnje dni v ljubljanski »Kino Matica«. Izpoved razočaranega Komunista Bivši sovjetski poslan'k v Bukarešti T. Butenko, ki je v začetku leta 1938. pobegnil iz sovjetske diplomatske službe (Glej MMB 1. n. str. 106.) je napisal brošuro pod naslovom »Odkritja o boljševizmu«. V njej popisuje na dramatičen način svoje dož'vljaje in opozarja ter podaja kratko zgodovino notranjega razvoja boljševizma od Lenina do Stalina in prav do najnovejših dni. Knjižica je izšla tudi v hrvaškem prevodu pri »Jeronimskem Svijet-lu«; stane le 1.50 din. Uprava prosi zamudnike, da ji sporoče s prvim rednim dopisom, koliko izvodov kazala preteklega (IV.) letnika »Borcev« naj jim pošlje. Oni, ki so dali letnik vezati, ga ne dobe, ker ga uprava priloži. PREDSODKI Iz romantičnih časov, ko so se naši narodnjaki pri polnih kozarčkih vina navduševali za narodno delo, je ostalo pri nas mnogo predsodkov, da alkohol krepi razum in vzbuja bujno domišljijo, s katero potem genialni duhovi ustvarjajo umetniška dela. Jasno pa je, da je pijana inteligenca nesposobna za vsako kulturno delo. Zato se mora vsak izobraženec otresti takih zlih predsodkov. ŠKODUJE MOŽGANOM Zdravniki dokazujejo, da alkohol kvari telesne organe: želodec, jetra, ledvice, srce in možgane. Zanimivi poskusi so pokazali, da alkohol za prvi trenutek sicer ojači duševno zmožnost, čez nekaj časa pa jo ohromi in obtožuje. Duševna delavnost po alkoholu pojema bolj in bolj. Ko so svoj čas univerzitetni profesorji v Breslavi podali dijakom oklic, je 42 profesorjev podpisalo sledeče besede: »Znanstveno je dokazano, da vsaka alkoholna pijača, tudi v majhni množini, slabi pozornost možganov.« RAZDRAŽI STRASTI Dejstvo je, da vino razveže jezik, razburi kri in razdraži strasti. To pa ne rodi umetnin, ampak kvečjemu bohemstvo, pretepe, kletvine, nečiste grehe in podobno. UMETNIŠKO RAZPOLOŽENJE NI OD ALKOHOLA Mnogokrat literati sami trdijo, da jim alkohol pri ustvarjanju umetnin pomaga. Pravijo, da jih navdihuje, jim vzbuja živo fantazijo, da ustvarja razpoloženje. Res je, da alkohol olajšuje nekatere nižje vrste duševnega delovanja; politično zgovornost, branje, štetje, rimanje in podobno. Ni pa res, da bi alkohol pomagal ustvarjati umetniška dela. Prava umetnost izhaja iz prirojenega razpoloženja, iz inspiracije, iz idej, iz lepote narave, iz ljubezni, iz velikih idealov, ne pa iz alkohola. Nemec Hebel je povedal resnico: »Pivska čaša je neprijateljica geniju.« J. J. Rousseau je sicer dejal: »Meni je vino potrebno, da se navdušim«, toda zgodovina kaže usodne posledice njegovega navdušenja. PRERANI GROB UMETNIKOV Nasprotniki naštevajo nekatere umetnike, ki so radi vino pili: Byrona, Verlaina, Prešerna, Cankarja, Murna, Ketteja, Puglja in druge. Res so ti pesnili lirične pesmi, toda vprašanje je, koliko so to storili zaradi alkohola. Bolje bi bilo morda reči, da so to delali kljub alkoholu. Žalostno je, da so se te mehke pesniške duše predale alkoholu, misleč, da jim je potreben za umetniško udejstvovanje. Alkohol jih je pahnil v bedo ali bolezen in v prerani grob. ZAKAJ SO PILI? Ko so ti umetniki pili, jim ni bil pri tem cilj umetnost, ampak, da so pozabili svoje skrbi, na svojo nesrečno ljubezen in na svoje žalostno življenje. Pili so, ker niso imeli moči in volje, da bi ■pogumno prenašali trpljenje in gorje življenja, zavedajoč se, da je to delež vsakega človeka v solzni dolini, da je to posledica izvirnega greha. GENIALNI MOŽJE ABSTINENTJE Najlepši dokaz, da alkohol ne vpliva ugodno na duševno plodo-vitost, pa so mnogi umetniki in genialni možje vseh časov, ki so delali v treznem stanju in bili celo abstinentje. Goethe pravi o Schillerju, da to, kar grajajo umne glave na njegovih umotvorih, izhaja iz tega, ker se je v trenutkih slabosti skušal okrepiti z likerjem ali z drugimi špirituoz-nimi pijačami. Sicer pa Schiller nikdar ni veliko pil. Pesnik Ra-pisandi je dejal: »Nikdar nisem iskal pesniške inspiracije v vinu.« Odlični abstinentje so bili n. pr. švedski kralj Karel II., Benjamin Franklin, kardinal Manning, Abraham Lincoln, vojskovodja Tilly. Daniel 0’Connell je rekel: »Za vero je abstinenca največji dar.« Genialnega Edisona so vprašali, zakaj ne pije vina. Odgovoril je: »Možgane imam za vse kaj drugega, kot da jih zastrupljam.« BOJ ALKOHOLU Iz vsega se vidi, da alkoholizem škoduje mnogo. Zato je upravičena zahteva po treznosti. Dolžni smo povsod preganjati alkoholizem, biti vedno trezni in spoštovati abstinenco. Velika požrtvovalnost Protestanska ločina adventistov ima na celem svetu komaj 185.000 somišljenikov, od teh jih je nad sto tisoč v Ameriki (Zed. dr.). In vendar ima ta majhna ločina svoje misijonarje v vsaki deželi, med vsemi bolj znanimi narodi. Svoje knjige, liste, brošure in letake tiska v 99 različnih jezikih. Adventisti so tudi že med Slovenci in so v slovenskem jeziku izdali več knjižic, brošur in letakov, ki večinoma vsi prostaško sramote katoličane, duhovnike in zlasti seveda oaoeža. Časopisov in revij izdajajo okoli 150 in jih bere veliko več liudi kot je adventistov vseh skupaj. Kako je mogoča ta velikanska rronaganda? Zaradi njihove izredne požrtvovalnosti! Vsak ud te ločine mora biti misijonar. 185.000 članov je prispevalo 1. 1920, nad 12 milijonov dolarjev, t. j. nad 800 milijonov din po tedanji veljavi in to samo v enem letu. Vsak ameriški adventist da povprečno 100 dolarjev na leto t. j. okoli 5.000—6.000 din. Toliko potrebujejo za vzdrževanje cerkva in dvoran, za notranji in zunanji misijon. Vsak član mora obliubiti, da bo plačeval desetino (10^-'' od vseh svojih dohodkov. Te desetine ni oproščen tudi najbolj ubog član, prav nihče. Bogu morejo darovati tudi orve sadove vsakega dela, vskega podjetja, obrata, kar znese spet okoli 10% vseh dohodkov. Za svoje misijone je pa 100.000 ameri- ških adventistov zbralo več denarna, kakor 20,000.000 ameriških katoličanov. Vsak adventist je dal dva dolarja. To pa pomeni, da so adventisti za širjenje svoje ločine žrtvovali dvestokrat več kot katoličani. In vendar je znano, da ameriški katoličani veliko žrtvujejo za Cerkev in misijone. Kje smo šele mi za n