Wim papirnata vesoljska plovila žiga Leskovšek Orbitalni zvezdni razisicovalec Vesoljsko plovilo orbitalni zvezdni raziskovalec sodi v sestav raziskovalnih ladij in je namenjeno predvsem za orbitalne raziskave tujih planetov. Plovilo odlikujejo dobre sposobnosti manevriranja. Orodje: Škarje, selotejp, pisarriiška sponka, ravnilo Navodila: 1. Prerišite ali fotokopirajte tlohs plovila (skica A na strani). Idealna velikost plovila je za približno 20°o večja, zato vam priporočamo, da v bližnji fotokopir-nici povečate načrt za 20%. 2. Temnejše ploskve plovila pobarvajte po iastni izbiri. Lahko pa tudi upoštevate dogovorjene barvne oznake; krilna ploskev, na kateri se nahajajo oznake OZR 1 in izpušne šobe. so pobarvane s sivo barvo; dve vzporedni temni liniji na teh dveh krilnih ploskvah, kakor tudi temna linija na repu. ki v obliki črke A obroblja predel s pilotsko kabino, so črne barve; zgornji del krilne ploščadi in dve vzporedni črti na repu plovila, ki so na skici obarvani s sivo barvo, pobarvajte živordeče, dve svetli liniji, ki se kot puščici sekata ne tej zgornji krilni ploščadi, pa pobarvajte rumeno. 3. Izrežlte plovilo po debelo začrtanem obrisu. 4. Preganite plovilo po črtah in v vrstnem redu kot je označeno na skici C. Pregib na dvojni črtkani liniji morate napraviti navznoter, na enojni črtkani liniji pa navzven, tako da črtke ostanejo vidne (glej skico B). Pregibajte s pomočjo ravnila, pregib pa zgladite s škarjami. Bodite zelo natančni. 5. Ko preganete trup plovila, zarežite po debelo potegnjeni črti, ki je na zadnjem notranjem delu trupa, in Izvlecite rep plovila. Glejte skico D. 6. Ko ste končali s pregibanjem plovila in ga tako v grobem dokončali, ga še primerno obtežite. Ce ste plovilo izdelali v enakem merilu, kot je narisano v reviji TIM, kljun plovila obtežite z manjšo sponko, če pa ste ga izdelali v merilu, ki je za 20% večje, ga obtežite z večjo sponko. Zgornjo ploščad prelepite s koščkom selotejpa. Glej skico E. B -r; i: i i TEM 9/10 Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja uredniški odbor: Jernej Böhm, Jože Čuden, Andrej Jus, Jan Lokovšek, Matej Pavlic, Anton Pavlovčič, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Miha Zoreč, Matjaž Zupan • Odgovorni in tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja desetkrat letno O Naročnina za prvo polletje je 7500 din, posamezen izvod stane 1500 din • Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6. p.p. 541/X, tel. 213-733 • Tekoči račun: 50101-603-50480 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice • Revijo sofinancirajo: Raziskovalna skupnost. Kulturna skupnost, Izobraževalna skupnost in Skupnost za zaposlovanje Slovenije. SLIKA NA NASLOVNI STRANI Maketa vlačilca BUGSIER, lastnika Matjaža Bolte. Maketa je v celoti izdelana ročno. Za delovanje potrebuje vsaj trikanalno DV napravo (motor, krmilo, spuščanje rešilnega čolnička), žene pa jo elektromotor, ki se napaja Iz šestih Ni-Cd akumulatorčkov. KAZALO naš pogovor 321 prva igrača GEOMETRIJSKA TELESA 323 SAMOKOLNICA 324 KRANJSKI JANEZ 325 izdelek za dom ZABOJČEK ZA ORODJE 327 daljinsko vodenje ELEKTRONSKI REGULATOR VRTLJAJEV ZA MODEL HELIKOPTERJA 328 modelarstvo JAHTA »JADRAN« 333 ŠKATLASTl ZMAJ 336 PODMORNICA 337 POJOČI ZMAJ 340 JADRNICA-PARNIK »SIRIUS« 341 PTIČJA KRMiLNICA 343 RADODARNA NARAVA 344 PREPROSTA ŽAGICA ZA REZANJE STIROPORA 346 »CRISTALA-1« 347 HERBARIJ 353 branje KAKO SO SI NAŠI PRADEDJE PREDSTAVLJALI LETO 2000 354 PLATNICE ZA TIM 356 IZ ZGODOVINE MEROSLOVJA NA SLOVENSKEM 357 MODEL »AERO AE-50« 360 CITRE 362 PERISKOP 364 LADJA-SESTAVLJANKA 365 ELEKTRIČNI VRTILJAK 370 JANUS 372 VSEBINSKO KAZALO - TIM 1988/89 375 elektronika MERILNI INSTRUMENTI ZA MLADE ELEKTRONIKE -16 377 VŽIGALICE, KI SE SAME PREMIKAJO 380 7W NF OJAČEVALNIK S KONTROLO TONA 380 DIGITALNA URA 383 druga plat matematike MATEMATIČNE ZANIMIVOSTI 384 KOLO 386 male železnice PERON - BARVE IN BARVANJE 386 ZVEŽIMOTIM 390 timova fantastika FTL 392 na kratko SATELITI 393 KERAMIKA 396 timovi oglasi 397 zanke in uganke 399 nas pogovor Pred vami Je letošnja zadnja številka. Pred vami so tako težko pričakovane počitnice. Pred vami je poletje. Pred vami je konec šole. Pred vami so spričevala. Pred vami je... marsikaj. In prav ta marsikaj, ali bolje za marsikoga, je bilo naše vodilo pri urejevanju tele dvojne številke Tima. Nadejamo se, da smo v njej nadrobni dovolj načrtov za vsak okus, in da boste v prostem času, ki ga je obilo pred vami, našli kakšen zanimiv izdelek in ga tudi izdelali. Čas bo tudi za kakšno igro, tudi teh objavljamo kar nekaj. Kdor bi rad ohranil letošnji letnik za kasneje, ima na voljo kar dva recepta, kako zvezati Tim. Tisti, ki ste reševali našo nagradno križanko in matematične vozle, ne obupajte, če vas ni med nagrajenci, z obema rubrikama bomo nadaljevali tudi v prihodnjem letu. Ko tako zaključujemo letošnji letnik, se seveda spodobi, da rečemo besedo ali dve tudi o naših načrtih za prihodnji letnik. Kljub denarnim in drugim stiskam nameravamo v prihodnjem letu zopet uvesti Timovo prilogo, kar pomeni, da boste deležni vsaj dveh načrtov v merilu 1 : 1, pri čemer bo obseg revije ostal neokrnjen. Preuranjeno bi bilo seveda govoriti o ostalih načrtih, kijih snujemo, na vsak način pa velja, da bo v prihodnjem letu še več praktičnih načrtov in nekaj manj tako imenovnih bralnih rubrik, to vam lahko obljubimo že zdaj. Toliko za uvod. Povem naj še, da se lahko na Tim naročite tudi na dom, kar velja predvsem za tiste, ki boste letos zapustili osnovnošolske klopi. Zdaj pa je že čas, da odgovorimo na vasa pisma, ki se jih je zadnje čase kar nekaj nabralo. Začenjam z dopisom mladega izumitelja Dejana Mislimova z Bleda, ki nam je poslal načrt »varčne elektrarne». Žal moram kar takoj povedati, da je naš dopisnik znova izumil »perpe-tuum mobile«, saj bi njegova elektrarna proizvedla natančno toliko energije, kot bi je bilo potrebno za vračanje vode v zbirno posodo. Rezultat bi bil torej enak ničli. Sicer pa moram reči, da je domislica še kar duhovita, zato naj z izumiteljstvom nikar ne preneha. Tudi veliki znanstveniki so prehodili veliko slepih ulic, preden so zadeli pravo. Andrej Šajn iz Ilirske Bistrice nam piše: »Tim prebiram že vrsto let. Pišem vam prvič, zato upam, da ne bo moje pismo romalo v koš. Nasplošno mislim, da je vaša revija kar v redu, vendar me nekaj moti. Zakaj ni v TIMU več načrtov jadrnic in raket? Pa tudi v rubriki »male železnice« bi lahko malo bolj podrobno opisali elektrifikacijo makete. TIM z veseljem prebiram vsak mesec in redno rešujem nagradno križanko. Rad bi, da bi revija izhajala večkrat mesečno, če je to mogoče. Pa še nekaj. Če imate mogoče kakšen načrt potniške in ranžirne postaje mi ga, prosim, pošljite. Ze v naprej se vam zahvaljujem.« Naj grem po vrsti: že več bralcev seje pritožilo, češ da dajemo prednost letalskim modelom pred ostalimi. Mislim, da smo se v zadnjih številkah že popravili, posebej kar zadeva raketne modele. Za ladijske pa se bomo v prihodnjem letu bolj potrudili, med drugim imamo v načrtu tudi več ladijskih maket, za katere je tudi veliko zanimanje. V tej številki že objavljamo eno za pokušino. O elektrifikaciji makete malih železnic smo pred leti že obširno pisali, če bomo v prihodnjem letniku s to rubriko nadaljevali, bi kazalo to temo ponovno obdelati. Za načrt postaje pa naj se naš bralec obrne na pisca rubrike o malih železnicah. Isti odgovor velja tudi za našega naslednjega dopisnika, Petra Kuštrina iz Mosta na Soči. Njegov dopis sem posredoval našemu sodelavcu in upam, da bo našel primerno rešitev tudi zanj. Pismo Uroša Levca iz Maribora že zaradi sloga pa tudi zaradi vsebine zasluži, da ga objavimo v celoti: »Pišem vam prvič, saj sem letos tudi prvič naročen na Trn. Žal mi je, da se nanj nisem naročil že prej. Hodim na osnovno šolo Janko Padež- nik in sicer v sedmi razred. V šoli sem kupil že štiri letnike TIMA od tovariša, ki poučuje tehnični pouk. Modelar sem dobro leto, vpisan sem v modelarski klub Maribor, pa tudi v šoli se ukvarjam z izdelavo DV jadralnih letal in čolnov. V Timu letnik 73/74 je bil objavljen načrt jadralnega letala z razponom 2 m, ki sem ga uspešno izdelal, poleg tega pa še dve DV jadralni letali. Vsi modeli, ki sem jih izdelal doslej, uspešno letijo ali plovejo. To pa je tudi vzrok, da vam pišem. V modelarskem klubu nam primanjkuje načrtov za kakšen bolj zahteven motorni model na daljinsko vodenje. Vsi bi vam bili hvaležni, če bi v prihodnjem letu objavili načrt za kakšno večje motorno letalo na daljinsko vodenje.« Veseli me, da je naš bralec, za razliko od nekaterih, doumel, da nas prostor v reviji omejuje in ne moremo ustreči vsem naenkrat v eni številki, da pa se z leti nabere kar dovolj načrtov s posameznih področij, treba se je le nekoliko potruditi. Letos smo se odločili, da v zadnji številki objavimo kazalo za ves letnik po posameznih področjih, kar bo še olajšalo iskanje načrtov, ki vas zanimajo. S to prakso bomo nadaljevali tudi v prihodnje. Kar zadeva načrt za večji motorni model na daljinsko vodenje, je vse odvisno od priloge, za katero pa upam, da nam jo bo v prihodnjem letniku uspelo ponovno uvesti. Marko Černe iz Ljubljane, naš dolgoletni naročnik, nas sprašuje, kje bi bilo mogoče kupiti električno modelarsko žagico. Pri nas taka ža-gica žal ni naprodaj, čeprav sem prepričan, da bi našla med našimi bralci masikaterega kupca. Sodelavec za elektroniko nam je obljubil, da bo za prihodnji letnik pripravil načrt za sa-mogradnjo te napravice in če bo držal besedo, bo Marko že letos jeseni lahko strojno obdeloval les in drug modelarski material. Aleksander Drnovšek iz Grosuplja se zanima za načrt topnjače, ki je bila objavljena na naslovnici letošnje prve številke. Za ta model se je zanimalo že nekaj bralcev. Avtor načrta je Matjaž Bolta, vodja brodarske sekcije pri Mestni zvezi organizacij za tehnično kulturo s sedežem na Kersnikovi 4 v Ljubljani. Če se obrnete nanj, vam bo morda pripravljen pomagati. Tako, bodi za tokrat dovolj, na nekatera pisma bomo odgovorili po pošti. In kaj naj rečem za konec? Kakor vedno ne bo odveč, da vas povabim k dopisovanju in sodelovanju tudi v prihodnje. Če kdaj med počitnicami ne boste imeli kaj pametnega početi, ker bo deževalo tja v tri dni, vzemite v roke Tim in se lotite katerega od načrtov. In če vam bo prišla na misel kakšna dobra ideja, nam jo posredujte. Prihodnje šolsko leto bomo nadaljevali s svojim podjetjem, zato upam, da se v jeseni spet snidemo. Na svidenje septembra! 'j'sönik Dr\Z3 kompatibilna, potem imamo r^' V« p^g^j gg|3Qj idealno konstrukcij-■ JCjn igračo (sestavljanko), ki ICIl äCä vsebuje tudi vse elemente ^ statične in estetske skladnosti. Otrok bo kaj hitro začel ponazarjati objekte, kakršne nenehno srečuje v svoji okolici, saj vsi predstavljajo kombinacijo in sintezo osnovnih geometrijskih teles. V tem so skrite tudi zakonitosti njihove estetske skladnosti. Nedvomno se ob taki igrači v otroku razvijata smisel in obču- Milena Macarol GEOMETRIJSKA TELESA -vzgojna igrača Geometrijska telesa so že po svoji naravi dobesedno utelešenje matematično dognanih zakonitosti statične trdnosti ter medsebojne konstrukcijske in estetske skladnosti. Zato že sama vsebujejo vse elemente idealne vzgojne igrače, ki v svoji elementarni obliki kaj hitro pritegne že najmlajšega otroka brž ko začne otipavati svet okrog sebe. Važno je le, da so ta telesa iz ustreznega materiala in da so njihove mere tolikšne, da jih otrok ne more spraviti v usta. (Vemo pač, da so za to obdobje najbolj primerne lesene igrače.) Ob geometrijskih telesih, ki je vsako zase tako tipično, otrok hitreje spozna, da svet okrog njega nI enoličen, ampak da sestoji iz raznih oblik in snovi. Otrok v tem obdobju vse dosegljivo zaznava z očmi, otipava pa z rokami in usti. Če ga le malce pozorneje opazujete, boste videli, da je neverjetno vnet razi-skovalček svojega okolja, zato nenehno hlasta za novim in se neverjetno razveseli slehernega novega spoznanja. Ni naključje, da se tak otrok tako rad igra z lesenimi kockami. Dajmo mu tudi kvadre, prizme in krogle, kasneje, ko bo večji, pa tudi stožce in piramide, ki so zaradi svojih osti za malčka, zlasti za njegove oči, kar precej nevarne. Če so vsa ta geometrijska telesa grajena tako, da so medsebojno J tek za funkcionalno konstrukcijo objektov, ki imajo veliko statično trdnost in idealen estetski izgled. Iz priložene skice je razvidno, da si geometrijske like lahko lično izdelamo tudi iz papirja za tehnično risanje. Robove boste najlažje upognili, če jih boste prej na zunanji strani rahlo zarezali z ostrim klinastim rezilom. Posamična telesa zlepite skupaj s pomočjo dodatnih zarobkov. Pri valju in stožcu jih morate še obrezati v obliki trikotnikov, ki so po robu prav tako rahlo zarezani, da jih lahko pravilno upog-nete. Skupek teles lahko razširite z raznimi trikotnimi, štirikotnimi in večkotnimi prizmami, za kroglo pa uporabite žogico za namizni tenis. Za kombinacije se zelo obnesejo tudi polkrogle, ki jih dobite tako, da omenjeno žogico prežagate po sredini. Za takšno igračo vam bo vsak otrok zelo hvaležen. Matej Pavlič SAMO-KOLNICA Samokolnica je za fantiče, predvsem za tiste, ki še ne hodijo v šolo, vedno dobrodošla in hvaležna igrača. Sleherni izmed vas jo bo brez težav in z veseljem izdelal za bratca, ali če ste oče, za svojega sinka. Dela ni veliko in tudi težko ni, zato velja poizkusiti! Potrebujete poskobljeno desko iz mehkega lesa (lahko je tudi zlepljen odpadek opaža ali ladijskega poda), dolgo 120 in široko kakih 20 centimetrov. Debela pa naj bo od 0,8 do 1 cm, saj so tudi mere v načrtu podane za to debelino. Če je deska tanjša, bo moralo imeti dno samo-kolnice ustrezno manjše mere. Izdelava Na desko najprej narišite vse dele. Stranici z ročaji narišite eno proti drugi, da boste čim bolje izkoristili material. Sledita prednja in zadnja stena, nato pa še dno. Z vbodno žago izžagajte posamezne dele in jih z rašpo ter brusnim papirjem zgladite. Med seboj jih spojite z mizarskim lepilom in majhnimi, 20mm dolgimi žebljički. Potrebovali jih boste 22. Na mestu, kjer je predviden ležaj za os, izvrtajte v obe stranici po eno luknjico s premerom 4mm. Kolo naj bo iz vsaj 20 mm debele bukovine, os pa odrežite od ročaja odslužene metle. Z obeh strani vanjo izvrtajte po eno 15 mm globoko luknjico 02mm. Od premera osi je odvisna velikost odprtine v kolesu, ki se mora na os tesno prilegati. Oboje pritrdite k samokolnici z dvema 30 mm dolgima medeninstima lesnima vijakoma s polkrožno glavo, ki jima dodamo še dovolj veliki pod-ložki. Ti bosta preprečevali praskanje lesa, pa tudi kolo se bo lepše vrtelo. f 1 1 " 16 1 17 Nazadnje samokoinico še pobarvajte z živimi oljnimi ali nitro barvami, lahko pa uporabite tudi brezbarvni nitrolak. Če nimate vrta In bo otrok uporabljal samokoinico v stanovanju, je pripo- ročljivo obod kolesa oblepiti z 2 cm širokim in približno 38 cm dolgim trakom rabljene kolesarske zračnice ali plašča. Za lepljenje uporabite lepilo Neostik in žebljičke. Matej Pavlič KRANJSKI JANEZ Kopitljajočega Janeza, ki maha z rokama In nogama, ni težko narediti, namenjen pa je predvsem tistim, ki se šele učijo uporabljati modelarski lok. Orodje in material Poleg rezljače potrebujete za izdelavo še grob in fin brusni papir, vrtalnik s svedrom 03mm, barve, lak, meter močne tanke vrvice, štiri vijake M3 x 10-15 (odvisno od debeline lesa), štiri matice M3 in 16 podložk M3. Izdelava Vseh pet delov figure s pomočjo indigo papirja in trdega svinčnika prekopirajte na 3-5mm debelo vezano ploščo ali deščico. Če se zdi komu Janez premajhen, naj obrise sestavnih delov najprej po- veča na fotokopirnem stroju in jih šele nato prenese na les. Ko boste vse izžagali, v dobljene kose izvrtajte še 12 lukenj, nato pa robove in površine dobro zgladite z brusnim papirjem. Janeza najbrž ne bo težko pobarvati, saj vsak pozna gorenjsko narodno nošo. Barve naj bodo oljne, nitro, lahko pa so tudi tempera, vendar jih je treba po sušenju Še dvakrat ali trikrat zaščititi z brezbarvnim nltrola-kom. Pajacka sestavite po priloženi skici. Gibljivi deli so povezani z vijaki l\/!3, ki ne smejo biti pretrdo zategnjeni (sicer bo Janez bolj slabo brcal In koplt-Ijal), premalo privite matice pa se bodo snemale, zato jjh je priporočljivo k vijakom prispajkati aH prilepiti s kapljico Clanofixa, Donlcryla all podobnega cianoakrilatnega lepila. Skozi preostale štiri luknjice potegnite vrvico in jo speljite kot kaže skica. Če sedaj primete Janeza za klobuk ali ga obesite na steno in potegnete za vrvico, bo veselo posk0koval. ZABOJČEK ZA ORODJE Kadar delate v raznih prostorih v stanovanju. po hiši ali na vrtu, je zelo koristno, če imate vse orodje zbrano v enem zabojčku, ki ga lahko prenašate iz prostora v prostor. Tak pripraven prenosni zabojček, si lahko izdelate sami z malo truda in majhnimi stroški, ali pa celo zastonj, če imate primerne deščice že doma. Prav verjetno boste našli v drvarnici ali na podstrešju kak pozabljen lesen zaboj. Kot za pripravo dela si na ovojni papir najprej narišite načrt v merilu 1:1, t. j. v naravni velikosti. Posamezne dele načrta lahko tudi izre-žete, da boste laže prenašali risbe na deščice. Razen tega boste z izrezanimi deli, ki jih položite na deščice, lahko bolje izkoristili les. Če boste imeli na voljo deščice različnih debelin, jih razporedite takole: Najdebelejšo, na primer tisto, ki je debela 15 do 20 mm, uporabite za srednjo pokončno nosilno ploščo, ki ima izrez za roko. Druge deščice, okoli 10 do 15 mm, uporabite za dno in za stranske stene. Najtanjše deščice pa uporabite za predalčke. Menimo, da glede izdelave niso potrebna posebna navodila, ker je. izdelek preprost in slika dovolj jasna. Posebej svetujemo le, kako boste najlaže izdelali izrez za ročni prijem. Obliko izreza, ki naj bo 12 do 15 cm dolga in vsaj 3 cm široka, najprej narišite na nosilno desko. Nato s svedrom osrednjakom izvrtajte najprej luknji za oba zaokrožena konca izreza, za tem pa z ozko žago izrežite vmesni kos lesa. Kot nosilec za zatikanje orodja uporabite star usnjen pas ali močnejši polivinilni trak, ki ga nagubanega pribijete na deske. Gube na pasu ali polivinilu razporedite tako, da bodo ustrezale oblikam posameznih kosov orodja glede na razporeditev, kakor ste si jo pač zamislili. Ko ste izdelali še predalčke, je prenosni zabojček gotov. Lepo ga očistite z raskavcem in prepleskajte s temno lužno barvo. Če vam je ostalo še dovolj deščic, si izdelajte pokrov z izrezom v sredini zgornje ploskve, kakršnega vidite na risbi. Izrez v pokrovu naj se tesno prilega nosilnemu ročaju. Zabojček s pokrovom bo mnogo lepši, pa tudi prah ne bo mogel prodreti vanj. / i». izdelek za dom co CM lO 31 i 3 daljinsko vodenje Jan Lokovšek ELEKTRONSKI REGULATOR VRTLJAJEV ZA MODEL HELIKOPTERJA TIM LXV Uvod Ne bomo se zmotili, če trdimo, da sodijo modeli helikopterjev med zahtevnejše modelarske podvige. V primerjavi z ostalimi modeli na daljinsko vodenje potrebujemo tu,tudi neprimerno več časa, preden si privzgojimo vse potrebne reflekse in se zares naučimo leteti; praviloma to traja kar mesece! Vzrok naših težav je pač v konstrukciji samega helikopterja. Najprej je tu nestabilno lebdenje in to glede na vse smeri. Nadalje je potrebno pravilno izenačevati navor glavnega rotorja na trup modela s spreminjanjem koraka repnega rotorja. Navor glavnega rotorja pa se spreminja tako s krmiljenjem kot tudi s spremembo vrtljajev. To si velja še posebej zapomniti. Pri modelu sta glavni in repni rotor med seboj povezana preko stalnega (zobniškega) prenosa. V trenutku dviga, ko povečamo korak glavnega rotorja, seveda obremenimo motor, vrtljaji se zmanjšajo, seveda tudi vrtljaji repnega rotorja, čeprav bi jih takrat zaradi povečanega navora rabili več. Obstaja tudi (sicer manjši) vpliv repnega na glavni rotor. Življenje pilota helikopterja zares ni lahko... K sreči pa poznamo mnogo tehničnih rešitev in dodatkov, ki modelarjem lajšajo življenje. Najprej je tu množica mehanskih in elektronskih mešalni-kov, ki pri povečevanju koraka glavnega rotorja dodajajo plin na motorju in popravljajo korak repnega rotorja. Zadnjo nalogo pa še najbolje opravlja stabilizator s pomočjo vrtavke (žiroskopa). Tudi na modelarsko področje počasi prodirajo rešitve, ki so bile pred časom vgrajene le v pravih letalnih napravah. Ena od takih naj bi bilo tudi elektronsko vezje, ki skrbi za stalno število vrtljajev glavnega rotorja. Tako je ena skrb manj. Če je motor bolj obremenjen, avtomatika pač doda plin, tako da se število vrtljajev ne spremeni. Tega vezja sem se lotil pravzaprav še s pogledom na večmotorne modele, kjer potrebujemo sotek dveh ali več motorjev. Opis delovanja Za začetek si poglejmo poenostavljeno shemo naprave v sliki 1. SI. 1. Blok shema regulatorja vrtljajev. Za krmiljenje potrebujemo dvoje kanalov. Prvi poveljuje, drugi pa služi za vklop in izklop naprave. Imeti moramo namreč možnost, da deluje servo-mehanizem za plin tudi povsem neodvisno, kar potrebujemo že pri zaganjanju motorja in za »vsak slučaj«. Bistveni del je seveda merilnik vrtljajev, ki mora tu delovati zares brezhibno. Podatke o dejanskih vrtljajih primerjamo z zahtevano vrednostjo v posebni stopnji, imenovani diskriminator. Le-ta posreduje razliko naprej, kjer jo v naslednji stopnji pretvori v obliko, primerno za krmiljenje servome-hanizma za plin. Povelje na osnovnem kanalu torej (neposredno) predstavlja vrtljaje. Ko je sistem izključen, pa je to normalno povelje servome-hanizmu za plin. Naša elektronika torej dodaja ali pa odvzema plin pogonskemu motorju glede na to, ali so vrtljaji manjši ali večji od zahtevanih. Vsaka taka regulacija seveda deluje le do določene natančnosti, kar moramo že v začetku vzeti v zakup. Več v nadaljevanju. Oglejmo si shemo naprave na sliki 2! ■0 + POHLJE «IZHOD SI. 2. Shema elektronskega regulatorja vrtljajev. Začnimo pri najenostavnejšem delu. To je vezje za vklop in izklop, ki ga poznamo že iz prejšnjih TIM-ov. Signal vodimo najprej preko dveh inverterjev, da je preklop »lepši«, t.j. zanesljivejši. Pretvorimo ga v enosmerno napetost s pomočjo upora R24 in kondenzatorja C13. Sledi preklopna stopnja s hi-sterezo, katere srce je operacijski ojačevalnik O 6. Ta proži miniaturni rele preko invertorja V. Osnovni signal (povelje) pretvorimo na podoben način v enosmerno napetost, ki jo dobimo na kondenzatorju C1. To ojačimo s pomočjo operacijskega ojačevalnika 01, tako da dobimo na izhodu napetost, katere vrednost je natanko polovica napajalne napetosti, ko je ročica za plin na polovici. Za to je potrebna uravnava, čemur služi nastavljivi potenciometer P1. Tako dobimo na izhodu prvega operacijskega ojačevalnika enosmerno napetost, ki predstavlja povelje: bodisi plin ali vrtljaje. Merilnik vrtljajev se začne s posebnim sklopnikom (nem. Optokopler), ki se sestoji iz svetleče diode in fototranzistorja. Na osi motorja imamo namreč montirano zaslonko, ki prekinja svetlobo fototran-zistorju in tako daje podatek o vrtljajih. Tega je seveda treba primerno »obdelati«, t.j. pretvoriti v enosmerno napetost, ki jo potrebujemo za nadaljnjo obdelavo. Sklopniku sledi napetostni kom-parator, ki »olepša« impulze. Z njimi prožimo mo-nostabilni multivibrator z integriranim vezjem NE 555. Le-ta daje pravokotne impulze enake dolžine (prib. 3ms) in frekvence, ki ustreza vrtljajem. Ker znaša vrednost napetosti povelja 2,4 ± 0,8 V, moramo na to velikost prirediti tudi vrednost nape- tosti, ki daje podatek o vrtljajih. To storimo z diodami D1 in D2 ter RC členom. Spotoma vključimo še kontakt releja. Kadar je ta sklenjen, je na kondenzatorju CIO stalna napetost 2,4V in informacija o vrtljajih se ne upošteva. Takrat deluje servo za plin normalno. Oba signala, tako za povelje kakor tudi podatek o vrtljajih, se srečata pri drugem operacijskem ojačevalniku, ki je v vlogi diskri-minatorja. V bistvu znaša izhodna napetost le-tega razliko napetosti povelja in vrtljajev. Sledi zakas-nilni člen R8, P2 in C2 ter omejevanje hoda s pomočjo diod D3 in D4. Operacijski ojačevalnik 03 posreduje to napetost monostabilnemu multivibra-torju z vezjem NE 555 na sponko 5. Ta monosta-bilni multivibrator prožimo s pomočjo osnovnega signala (povelja), čas trajanja impulza pa spreminjamo z napetostjo, ki jo daje tretji operacijski ojačevalnik. Ta čas trajanja predstavlja namreč povelje servomehanizmu za plin. Nevtralni položaj servomehanizma za plin določa časovna konstanta R12, P3 in 05, kar pomeni, da ga lahko nastavimo s pomočjo trimerpotenciometra P3. Operacijski ojačevalnik 04 služi le za generacijo natančne sredine napajalne napetosti. Vezje torej deluje na dva načina, odvisno od tega, ali ga s pomočjo kontrolnega kanala vklopimo ali ne. Ko je izklopljeno (kontakt releja sklenjen), dobi servomehanizem signal kakor da bi bil normalno priklopljen na sprejemnik. Razlika je le v tem, da je signal zakasnjen. Regulacija vrtljajev ima namreč svojo vztrajnost ali z drugimi besedami, motor potrebuje nek čas, da se mu vrtljaji povečajo. Za to je smiselno plin dodajati počasneje, da se motor ne »zaduši«. Ko pa je sistem vklopljen (kontakt releja odprt), se vhodnemu signalu prišteva ali odšteva napetost, ki daje podatek o vrtljajih. Če se obremenitev poveča, se vrtljaji zmanjšajo. Vezje to zazna in doda plin. Izbira materiala Optičnih sklopnikov je mnogo vrst. Sam sem uporabil ceneni CNY 37, ki vsebuje infrardečo svetlečo diodo in fotodarlington NPN transistor. Lahko si ga naredite tudi sami iz svetleče diode in foto-tranzistorja ali fotoupora. Vezje je konstruirano tako, da deluje brezhibno tudi v taki improvizaciji. Nadalje imamo kup integriranih vezij, ki jih dobimo brez težav: LM 324, dva NE 555 in CD 4049. Elektrolitski kondenzatorji naj bodo po možnosti tantalovi, ki niso le zelo majhni, temveč tudi boljši. Trimerpotenciometri so za vodoravno montažo. Diode so univerzalne silicijeve. Rele je miniaturni za delovno napetost 5 V univerzalnega tipa z enim delovnim kontaktom. Tak rele ni večji od integriranega vezja 324, za priteg pa potrebuje le 1 mA, tako da ga lahko poganja integrirano vezje brez posredovanja tranzistorja. Upori so Iskrini, miniaturni, moči 1/8 ali 1/4W. Vezje gradimo na enostransko kaširanem vitropla-stu. Gradnja Ploščica vezja je velika 80 x 55 mm. V merilu 1:1 jo prikazuje slika 3, SI. 3. Ploščice tiskanega vezja v merilu 1:1 Priključne sponke sem oštevilčil na povečani sliki ploščice na sliki 4. SI. 4. Povečana slika ploščice z oštevilčenimi sponkami. Naredimo tabelo vrednosti posameznih sestavin delov in vezave v ploščici tiskanega vezja: TABELA I ~ Element Sponka 1 Sponka 2 Vrednost Opomba R1 1 2 27K Iskra R2 3 4 56K Iskra R3 5 6 330K Iskra R4 7 8 120K Iskra R5 9 10 120K Iskra R6 11 12 100K Iskra R7 13 14 120K Iskra R8 15 16 12K Iskra R9 17 18 100K Iskra RIO 19 20 100K Iskra Ril 21 22 220K Iskra R12 23 24 100K Iskra R13 25 26 390E Iskra R14 27 28 4K7 Iskra R15 29 30 4K7 Iskra R16 31 32 47K Iskra R17 33 34 4M7 Iskra R18 35 36 220K Iskra R19 37 38 120K Iskra R20 39 40 1K5 Iskra R21 41 42 56K Iskra R22 43 44 56K Iskra R23 45 46 56K Iskra R24 47 48 27K Iskra R25 49 50 22K Iskra R26 51 52 68K Iskra R27 53 54 5K6 Iskra R28 55 56 4M7 Iskra C1 57 58 6,8 nF + na 57 C2 59 60 6,8 nF + na 59 C3 61 62 4,7 nF C4 63 64 1 hF + na 63 C5 65 66 10 nF C6 67 68 0,1 nF + na 67 C7 69 70 4,7 nF C8 71 72 1 vF C9 73 74 12 nF CIO 75 76 0,1 (iF + na 75 C11 77 78 0,1 tiF + na 77 C12 79 80 0,1 t^F + na 79 C13 81 82 10 nF + na 81 C14 83 84 10 (iF + na 83 D1 85 86 1N914 K na 85 D2 87 88 1N914 K na 87 D3 89 90 1N914 K na 89 D4 91 92 1N914 K na 91 rele-n 93 94 * navitje rele-k 95 96 * kontakt Trimerpot. Sponka 1 Sponka 2 Drsnik Vrednost PI 97 98 99 250K P2 115 116 117 47K P3 118 119 120 100K Integrirano vezje IC1 = LM 324 Sponka 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 nožica 101 102 103 104 105 106 107 108 109 110 111 112 113 114 Integrirano vezje IC2 = CD 4049 Integrirano vezje IC4 = NE 555 Sponlca 1 2 3 4 5 6 7 8 nožica 141 142 143 144 145 146 147 148 Integrirano vezje IC4 = NE 555 Sponka 12 3 4 5 6 7 8 nožica 151 152 153 154 155 156 157 158 Škiopnik masa 149 sv. dioda 150 k. tran. 159 Priključek Sponka Opomba 0 160 masa, minus pol napajanja 4,8 V + 161 plus pol napajanja 4,8 V PLIN/VRT. 162 kanal za krmiljenje plina VKLOP 163 kanal za vklop/izklop IZHOD 164 priključek servomehanizma za plin * glej besedilo Med seboj povezati sponke K in K ter L in L. Gradnja poteka bolj ali manj klasično. Za začetek potrebujemo seveda brezhibno ploščico, ki jo še pred začetkom dela prilagodimo našim sestavnim delom, če so-le ti različni od uporabljenih v originalu. Sklopnik phkijučimo prek trožilnega kabla ali treh žičk, spletenih v kito. Predlagam uporabo tripolnega priključka kot je npr. miniaturni priključek za stereo slušalke. Če ne veste, kako sklopnik priključiti, si oglejte sliko 5, kjer je skicirana vezava. /"1 FT o-t- O El ■SD §+ O Sponka 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 nožica 121 122 123 124 125 126 127 128 129 130 131 132 133 134 135 136 D- C SI. 5. Vezava optičnega sklopnika. Za priključitev vezja na sprejemnik in na servome-hanizem potrebujemo originalne priključke, ki pripadajo določenem DV sistemu (SIMPROP/WE-BRA, ROBBE/FUTABE, MULTIPLEX, GRAUPNER itd). Priporočam tudi, da za vezje uporabite primerno škatlico, da ga zaščitite pred zunanjimi vplivi. Na koncu naj omenim še možnost, da se lahko izognemo dodatnemu kanalu, s katerim vklap-Ijamo vezje. Za helikopter potrebujemo že 5 kanalov in šesti ni vedno na voljo. V tem primeru opustimo vezje za vklop, namesto kontakta releja pa vežemo stikalo, ki mora biti doseglivo na zunanji strani modela. Montaža v model in uravnava Napravo moramo seveda montirati v model. V ta namen na os pritrdimo zaslonko, s katero prekinjamo svetlobni snop v sklopniku. Detajl izvedbe prepuščam vaši iznajdljivosti, princip pa je nakazan na sliki 6. zisloaki sklopnik SI. 6. Montaža zaslonke in sklopnika. Napravo moramo še uravnati. Temu namenu služijo trije nastavljivi upori (trimerpotenciometri). Različne DV naprave imajo namreč različne dolžine impulzov za enako polje. Napravico vključimo oziroma povežemo s sprejemnikom in merimo napetost na izhodu prvega operacijskega ojačevalnika pri vključenem oddajniku. Pri tem naj bo kontakt releja sklenjen (merilnik vrtljajev izključen), krmilna ročica povelja za plin pa v sredini. Zavrtimo drsnik trimerpotenciometra P1 tako, da dobimo natanko polovico napajalne napetosti (2,4V). Priključimo servomehanizem in se lotimo trimerpotenciometra P3. Poiščemo tako lego, da bo krmilna ročica servomehanizma v sredini. Preizkusimo delovanje; krmilna ročica servomehanizma mora lepo slediti povelju oddajnika. Opazili bomo določeno zakasnitev. To smo v vezje vgradili namenoma, nastavljamo jo s trimerpotenciometrom P 2. Zaenkrat pustimo ta potenciometer v sredini. Preverimo le še vezavo servomehanizma v modelu. Motor naj stoji. Vključimo merilnik (stikalo oz. kontakt naj se odpre). Servomehanizem mora popolnoma odpreti plin! Če ni tako, je treba uporabiti nasprotni krak krmilne ročice servomehanizma. Uravnava v modelu Poženimo vse skupaj! Motor vžigamo tako, kot smo navajeni in pri tem je naše vezje izklopljeno. Predpostavljam, da ste predhodno pravilno uravnali obe igli - tako za poln kakor tudi za minimalni plin. Vključite vezje! Morda ne bo napak opozoriti na previdnost. Model naj bo »na mizi«, t.j., ne ■prosto leteč, vsaj za prvi preizkus. Prav tako pustite vse mehanske mešalnike take kot so. Dajte motorju približno polovico plina in vključite napravo. Motor bo najbrž dobil drugačno število vrtljajev, ampak to naj vas ne moti. Premaknite ročico oddajnika tako, da bo po vašem to število ustrezno. Zdaj počasi povečujte kolektivni korak. Vrtljaji se ne smejo zmanjšati (vsaj ne preveč). Ce je tako, vezje pravilno deluje. In če ne? - Vrtljaji se zmanjšajo. Zmanjšajte vrednost upora R6. Zmanjšujete ga lahko vse do 27 K. Če postane pri tem hod servomehanizma za plin premajhen, ga lahko povečate s povečanjem vrednosti upora R10. - Servomehanizem doda plin prepočasi. Zavrtite trimerpotenciometer P2 tako, da se njegova vrednost zmanjša. Zaključek Ta regulator je le eden od drobnih pripomočkov, ki pa ne more delati čudežev. Če je eksplozijski motor slabo nastavljen, če so mehurčki v cevi za gorivo ipd., potem nič ne pomaga. Zagotavlja pa nedvomno manj nepotrebne »telovadbe« z oddajnikom, tako da se lahko bolj posvetite letenju samemu. Kje lahko še porabite tak regulator? Povsod, kjer želite imeti stalno število vrtljajev ne glede na obremenitev. Pri eksplozijskih motorčkih dodajamo ali odvzemamo plin s pomočjo sen/omeha-nizma. Če bi želeli isto z elektromotorjem, potem namesto servomehanizma priključite zvezni regulator hitrosti. Tako sem si pomagal tudi sam pri razvijanju vezja. Seveda moramo imeti na pogonski osi primerno zaslonko, da dobimo podatke o vrtljajih. To vezje predstavlja tudi izhodišče za regulacijo pri modelih z več motorji, kjer je potreben sotek dveh ali več enakih motorjev. POKLICI Risbice prikazujejo 12 različnih poklicev. Kateri poklici so to? Polovica poklicev se začenja z enako začetnico. Risbice teh poklicev prečrtaj! Pri ostalih poklicih pa vodoravno odbiraj njihove začetnice in prebral boš besedo, ki je v zvezi s poklici. modelarstvo Vili Prinčič JAHTA »JADRAN« Pred vami je načrt za izdelavo zanimivega modela jahte Jadran. Načrt je v merilu 1:1, kar pomeni, da posamezne dele preprosto prerišemo na vezano ploščo ter jih izrežemo s pomočjo rezljače. Bolj izkušenim mladim modelarjem pa svetujemo, da prikazane mere povečajo (npr. 2x). Na ta način bo končni izdelek neprimerno lepši in tudi izdelava bo precej lažja. Najprej se bomo lotili trupa, ki je najzahtevnejši del modela. Iz 3 mm »debele vezane plošče najprej izrežemo kobilico oz. gredelj (1), nato pa še rebra (od 2 do 6). Na predvidenih mestih jih prilepimo na kobilico In počakamo, da se lepilo posuši, nakar pričnemo z obijanjem. Pomagamo si lahko s furnirjem ali pa s 5 mm širokimi in 1 mm debelimi jeseno-vimi letvicami. Potek posameznih del pri gradnji trupa je naša revija objavila v lanski številki 8 (oklepna topnjača Virginia). \ ' BREZ BESED Ko je trup končan, se lotimo nadgradnje. Najprej iz tanke vezane plošče izrežemo krov, ga pritrdimo na trup, nato pa sledijo še ostali deli nadgradnje. Nekateri manjši deli (25, 27, 28 in 29) so lahko iz lepenke. Iz izrezanih delov s pomočjo lepila sestavimo nadgradnjo. Počakamo kak dan, da se lepilo dobro posuši, nakar model prelakiramo z nitro lakom. Okna izdelamo iz celofanske folije. Če smo si omislili plavajoč model, bomo naši ladjici dodali še baterijski elektromotorček, ki ga bomo povezali z osjo vijaka. Sami si bomo tudi izbralki način, kako na model pritrditi krmilo. Prodam 6/7 kanalno DV napravo MULTIPLEX COMBI-SPORT (komplet), akumulatorje SAFT 4Ah-1,2V (20 kosov), akumulatorje SANYO 1,2Ah-1,2 V (6 kosov), ter motorje WEBRA SPEED 4,6ccm, JUMBO 550, JUMBO 540 in MABUCHI RS 380 S. Tomaž Demšar Na Rojah 7 61210 Ljubljana-Šentvid tel. 061/50-398 1 1 1 < I 16 1 1 i 1 1 SKATLASTI ZMAJ Priljubljena igra s papirnatimi zmaji ne bo nikoli izumrla. Nikdar ne bo zavržena in pozabljena, čeprav je stara že več kot 2500 let. Prvi zmaji so ugledali luč sveta na Daljnem vzhodu in so po ovinku prek arabske zemlje prišli v Evropo in se tudi v njenih deželah udomačili. Držite se tradicije in dopustite, da se konstrukcijsko najnovejši zmaji rodijo prav v vaših rokah. Potrditi se v družbi zma-jarjev z lastnoročno izdelanim zmajem bi moral biti cilj vsakega fanta in dekleta, ki se ukvarja s spuščanjem zmajev. Verjemite nam na besedo, da izdelava zmajev ni pretežka za nobenega izmed vas. Od orodja potrebujete samo škarje in OLFA nož. Pred začetkom sestavljanja si pripravite ves potreben material in orodje. Letvice naj bodo iz mehkega lesa s presekom 9 x 9 mm. Najprej morate sestaviti in spojiti diagonalne letvice. Najbolje je, če jih zvežete z vrvico, ki ste jo prej namočili v lepilo za les. Na tako narejen križast opornik namestite vzdolžne letvice. Položite jih v zareze in spojite z vrvico in lepilom. Okvir zmaja na štirih mestih ojačite z navojem iz vrvice, prek katerega potegnite ponjavo iz papirja. Način deia vidite na sliki. Zalepljeno ponjavo narahlo premažite z brezbarvnim lakom, da bi bil upor zraka čim manjši, papir pa bolj trden. Širina ponjave, kot vidite tudi na sliki, je 300 mm. K letvici nasproti krajše prečke križa privežite najlonsko vrvico. En krak vrvice naj bo dolg 550 mm, drugi pa 750 mm. Na daljši krak morate namestiti gumijast amortizer, ki bo ublažil sunkovite udarce vetra. Amortizer napravite iz navadne okrogle elastike, ki jo na koncih zavežite, kot vidite na sliki. Naš škatlast zmaj spuščate na enak način kot vse druge zmaje, z dolgo vrvico in ob primernem vetru. KOSOVNICA_ 4 letvice dolžine 1000 mm 2 letvici dolžine 490 mm 2 letvici dolžine 740 mm 0l(0li 40 m tanl5 ? 5; «i i ^ J s QQ CO s: QQ I --J I 5 -J < < <0 oc o to I •. Sin J / nil 1 TTH n .1II t Mir ■ Ml _ _ _ A 's >